ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA UMETNOSTNOGEOGRAFSKI POLOŽAJ ROMANSKE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM DR. MARIJAN ZADNIKAR Nenavadno mnogoličen umetnostnozgodo- vinski obraz slovenske zemlje je posledica njene zgodovinske usode, ki ga je soustvar- jala, v nemajhni meri pa tudi odsev njenega izrednega geografskega položaja. Na jugu Srednje Evrope, kjer se Jadransko morje zajeda najgloblje v celino, leži Slovenija na stikališču Vzhodnih Alp z dinarskim gor- skim sistemom in Panonskim nižavjeni. Čez- njo vodijo najkrajše poti iz zah. Evrope ■ proti vzhodu in že od nekdaj so tod čez peljale važne prometne smeri ter so vodila pota ljudskih preseljevanj. Tu se končno stikajo, kakor nikjer drugje v Evropi, glav- ne evropske jezikovne oziroma narodne in kulturne skupine: romanska z zahoda, ger- manska s severa in od jugovzhoda slovanska, pri čemer predstavlja Slovenija najbolj proti zahodu pomaknjeno vejo južnih Slovanov. Na severovzhodu pa se dotika njenih meja celo skupina mongolskih Madžarov. Ta iz- jemni geografski položaj, ki je imel za po- sledico tudi posebno zgodovinsko usodo slo- venskega ozemlja, ga označuje za izrecno prehodno zemljo, ležečo na eni izmed velikih evropskih cest narodov, za zemljo na pre- pihu, preko katere prehajajo vse mogoči vplivi, ki prinašajo s seboj tudi različne tokove iz velikih in kulturno vodilnih evrop- skih pokrajin in ne le iz njej sosednih dežel. Zato je razumljivo, da je njena umetnostna posest posebno v unietnostno-geografski luči izredno zanimiva. Z večjim ali manjšim za- mudništvom, ki je delež vseh kulturnih pro- vinc in dežel v zatišju, je Slovenija v zgo- dovini vedno sledila glavnim umetnostnim tokovom, jih po svoje predelovala in jih z večjim ali manjšim uspehom sprejemala za svoje. Niso pa vsa umetnostna obdobja našla enako ugodnih tal, da bi se jih bila oprijela. Trikrat je doslej umetnost na Slovenskem slavila svoj zlati vek: v gotiki, ki se je s pozno stopnjo v XV. stoletju bogato razvila v vseh umetnostnih strokah ter: se tako udo- mačila, da je n. pr. tu ustvarila v sestavu poslikanega »kranjskega prezbiterija« kar svojo posebno inačico,* drugič v baroku XVIII. stol., in končno z impresionizmom na pragu naših dni, s katerim je dosegla Slove- nija poseben odtenek te evropske slikarske smeri, ki ni nikoli izgubil vonja po domači zemlji. Že iz te bežne oznake poglavitnih uspehov starejše likovne umetnosti v Sloveniji sledi, da je bil njen umetnostni obraz vse doslej obrnjen pretežno proti Srednji Evropi zlasti v severozahodni smeri in le v prav majhni meri je prišlo nekaj lokalno omejenih pobud tudi od severovzhoda, medtem ko sta bila Balkan in z njim vzhodna smer v starejši slovenski likovni umetnosti popolnoma ne- aktivna in nista zapustila v njeni podobi nobenih potez. Tako je značaj zlasti še sred- njeveške umetnosti na Slovenskem po pre- 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Stična — rekonstrukcija severne fasade cistercijanske bazilike težili veČini srednjeevropski razen tistih redkih izjem, ko je v posebnih pogojih li- kovna volja osamljeno posegla celo po vzo- rih še bliže virom vodilnih evropskih umet- nostnih tokov. Iz predromanske dobe se je v Sloveniji po našem dosedanjem znanju razmeroma malo ohranila: nekaj kamnitih fragmentov s ple- teninasto ornamentiko,^ dvoje delno ohra- njenih skromnih zidanih kapel^ in dvoje preprastih figuralnih upodobitev v kamnu.* Romansko obdobje pomeni za Slovenijo prvo pomembnejšo srednjeveško umetnostno manifestacijo in je spomeniško z-lasti dobro izpričano v arhitekturi. Ohranjene plastike in skromni fragmenti slikarstva tega časa se dado namreč prešteti na prste.^ Sakralna arhitektura je, kakor drugod po Evropi, glavna nosilka umetnostnih in mo- numentalnih momentov in je razvojno mnogo pomembnejša pa tudi neprimerno številnejša od profanih spomenikov, ki so se iz tega časa ohranili le v nekaterih jedrih najsta- rejših gradov. Časovno obsega romansko ob- dobje na Slovenskem v glavnem čas od sre- dine XII. do sredine XIII. stoletja, ko se pri naprednejših spomenikih, zlasti v zvezi s samostani, pojavijo prve gotske forme. Pri ckromnejših stavbah pa, ki sodijo v območje ljudskega stavbarstva, se je obdržala roma- nika še v XIV. stol., saj je trdoživost stilov značilna za vse umetnostno provincialne dežele. Po ohranjenih spomenikih sodeč po- meni prva polovica XIII. stol. vsaj številčno pravo zlato dobo romanske arhitekture na Slovenskem. Stavbno gradivo tega obdobja je naravni kamen iz najbližje okolice grad- bišča, fi čimer prihaja v arhitekturi do iz- raza tudi geomorfološki značaj posameznih pokrajin. Urejena gradnja iz obdelanih kam- nitih blokov, položenih v vodoravnem pla- stenju, je prej izjema kakor pravilo in se omejuje le na ambicioznejše stavbe, včasih pa je pogojena tudi s kvaliteto kamna, n. pr. lehnjaka, ki se da dobro žagati. Opečna zidava se omejuje samo na panonsko pod- ročje severovzhodno' od reke Mure. Prvotna strešna kritina so bile v gozdnatih in alp- skih predelih skodle in ponekod tudi skril, v Primorju in na Krasu pa debele kamnite plošče. Kamnoseški znaki v obliki velikih latinskih črk in preprostih geometričnih li- kov so bili doslej ugotovljeni le na treh spomenikih iz sredine XIII. stoletja. Pri na- črtovanju tlorisnih razmerij je bil sistem kvadrature uporabljen le v cistercijanski baziliki v Stični iz sredine XII. stoletja, ne- katere druge triladijske bazilike so organi- zirane že po sistemu triangulacije, medtem ko se zdi, da je večina skromnejših arhitek- tur, ki predstavljajo tudi večino spomeniške posesti tega časa, bila mnogo svobodneje in preprosteje zasnovana. Spomeniško vsaj delno še ohranjeni ob- jekti predstavljajo nekako dobro polovico števila tistih cerkva, katerih obstoj je Ustin- sko že izpričan v obeh romanskih stoletjih. Vse ohranjene stavbe je po prvotni funkciji in po tlorisnih posebnostih mogoče razvrstiti na posamezne tipsko zaključene skupine. Med njimi so n. pr. samostanske cerkve in triladijske bazilike kot primeri velikopotez- nejše in večinoma glede na vzore importi- rane arhitekture popolnoma neodvisne od posameznih regionalnih posebnosti, ki pa so se zato tem bolj izrazile v preprostih pode- želskih podružnicah in kapelah. Tako se umetnostno vodilna arhitektura ne ozira na pokrajinske posebnosti, preprostejše arhi- tekturne rešitve podeželskih cerkva pa, ki jih je ljudstvo večinoma samo gradilo, so se popolnoma udomačile ter se tako prila- godile pokrajini in njenim pogojem ter raz- meram, da so postale kar pokrajinska zna- čilnost in izraz določenega prostora. Seveda pa so sodelovale pri tem nastajanju regio-^ nalnih skupin poleg naravnih pogojev tal, klimatskih razmer in eventualne stavbne tradicije tudi vezi geopolitičnih enot ter vplivi velikih cerkvenih središč in zemlji- ških gospoščin. Za slovensko ozemlje je bila v tem smislu nedvomno zelo pomembna de- litev na vplivna področja Salzburga in Ogle- ja z mejno črto na reki Dravi, kakor jo je bil določil Karel Veliki že leta 811. Salzburg predstavlja pri tem severni pol in vnaša vsaj posredno k nam arhitekturne posebno- sti naravnost iz Srednje Evrope, medtem ko je evropski jug po posredovanju Ogleja, ki je bil misijonsko sicer aktivnejši, zapustil očitno manj sledov v posredovanju posamez- nih stavbnih tipov. Seveda pa pri tem vpli- vanju ne smemo prezreti vloge zemljiških gospostev, med katerimi je potrebno zlasti podčrtati vpliv, ki ga je imel v tej smeri n. pr. bavarski Freising; ta je imel na Slo- venskem že od X. stoletja dalje svoja po- 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO RRAJEVNO ZoODOVliNO KRONIKA sestva posebno na Gorenjskem, kjer se okrog Škofje Loke pojavlja neodvisno od štajer- ske regionalne skupine kot otok osamljena grupa cerkva s tako imenovanimi »vzhod- nimi zvoniki«, ki so nastali tu le po posre- dovanju Freisinga in so se nekatere vaške podružnice še v gotski dobi s tem motivom zgledovale po svoji prafarni cerkvi. Po dru- gi strani pa je pojav nekaterih izrednih in osamljenih stavbnih tipov razložljiv s posre- dovalno vlogo naročnika, a potem taka ne- navadna arhitektura ni našla posnemoval- cev in je pokrajinsko razpoloženje ni spre- jelo za svojo ter je ni vključilo v svoj lastni umetnostni izraz. Kratek pregled romanske arhitekture na Slovenskem, razvrščene po funkcionalnih in tlorisno tipskih vidikih na skupine, ki se značilno geografsko razporejajo, bi dal na- slednjo podobo: Med sakralno arhitekturo, ki je prostorno razvojno neprimerno pomembnejša in spo- meniško številnejša od redkih ohranjenih profanih spomenikov, je od ožjih umetnost- no-geografskih posebnosti in od stila pro- stora redovna arhitektura razmeroma malo odvisna, saj prinaša na to ozemlje nekatere na tujem izdelane stavbne tipe in različne arhitekturne in tehnične posebnosti ter no- vosti, ki se doma še dolgo potem niso opri- jele tal. Ta arhitektura se kot glasnik so- časnih evropskih stavbarskih prizadevanj po svoji monumentalnosti in naprednosti močno loči od vsega, kar je vzporedno z njo nastajalo na tej zemlji iz lastnih sil in iz domače zmogljivosti, ki je ponavljala in vedno znova uresničevala to, kar smo sicer po neki poti nekoč prevzeli od drugod, in ker je ustrezalo našim potrebam in okusu, tudi že sprejeli za svoje. To prehajanje vzo- rov je lahko vzporedno z ostalimi kulturni- mi tokovi sledilo smerem trgovskih in pro- metnih poti in je bilo odvisno od upravnih ali cerkveno-političnili vezi, lahko pa tudi od volje nekega naročnika. V romanski dobi se je tudi Slovenija se- znanila s stavbnimi prizadevanji in arhi- tekturnimi posebnostmi vseh glavnih skupin zahodnoevropskega redovništva, ki je bilo eden glavnih nosilcev arhitekturnega raz- voja, med katerimi so benediktinci, cister- eijani in kartuzijani kot stavbarji z že izde- lanimi posebnostmi svojih samostanskih na- selbin in zlasti še njihovih redovnih cerkva najvidnejši predstavniki tiste arhitekture, ki je bila v umetnostno vodilnih deželah za- hodne Evrope prav tedaj na zmagovitem pohodu. Na etničnem slovenskem ozemlju, ki je imelo v visokem srednjem veku precej večji obseg od današnjega in je obsegalo poleg osrednjih slovenskih pokrajin tudi še velik del Koroške, kjer so benediktinci v Št. Pavlu, na Osojah in v Millstattu že poprej osnovali svoje naselbine ter v njih ustvarili še danes dobro ohranjeno romansko arhitek- turo, je bil benediktinski samostan v Gor- njem Gradu, ustanovljen leta 1140, najmlaj- ši. Nobena od gornjegrajskih benediktinskih stavb se do danes ni ohranila, ker je samo- stan že v XV. stol. prenehal in si je nova ljubljanska škofija v naslednjih stoletjih v njem urejala svojo drugo rezidenco. Po sli- kanih in zlasti še po pisanih arhivskih virih se da vsaj z verjetnostjo rekonstruirati stara redovna cerkev, ki jo je šele v XVIII. stol. zamenjala sedanja baročna. Bila je triladij- ska slopna bazilika z ravnimi lesenimi stro- pi brez prečne ladje in s tremi obokanimi apsidami na vzhodu, postavljenimi verjetno v ravni črti za zaključek vsake od treh la- dij. Tako se bržčas ni oddaljila od sočasnih večjih župnijskih cerkva, kot jih bomo še omenili. Benediktinska arhitektura, ki je drugod po Evropi ustvarila toliko izrednih spomenikov, je torej v Gornjem Gradu osta- la v mejah skromnosti, ko se je prilagodila umetnostni zmogljivosti svojega kulturnega^ SpitalK — glavni portal (Foto.: M. Zadnikar) 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prostora. Po drugi svetovni vojni so v ruše- vinah baročnih traktov prišli na dan kam- noseško in plastično izdelani kamniti detaj- li, ki izvirajo iz nekdanjega križnega hod- nika; ta je stal južno od cerkve. Gre za dele stebrov z bazami in kapiteli, ki so večinoma že rastlinski, deloma pa se na njih še pojav- lja tista fantastična živalska motivika, pol- na neizčrpne domiselnosti, ki jo danes samo še občudujemo in je niti ne razumemo več in ki je bila v svojem času predmet tako ostre kritike nekaterih sodobnikov. Ob tem kratek ekskurz: Zakaj je roman- ska arhitektura v Sloveniji, kar zadeva pla- stični okras, tako zelo skromna celo v pri- merjavi z evropskim povprečjem? Kje je ostal ves živalski svet z različnimi pošastmi in prikaznimi, kar jih je premogla fantazi- ja srednjeveškega človeka? Odgovor je pre- prost: glavnih naročnikov tega plastičnega bogastva, ki doseže svoj vrhunec ob koncu XI. stol., škofijskih stolic in po Clunyju re- formiranih benediktincev Slovenija ni imela, saj je komaj z ustanovitvijo svojih prvih samostanov sredi XII. stol. odprla vrata ve- liki evropski arhitekturi, ki pa so jo v tem času posredovali k nam že tisti strogi re- dovi, cistercijani in kartuzijani, ki so pro- pagirali tako imenovano čisto arhitekturo in so odklanjali vse figuralno plastično bo- gastvo kot nepotrebno navlako, češ da moti zbranost duha. Gornjegrajski arhitekturni detajli iz sredine XIII. stol. se dajo torej v tej luči dobro pojasniti kot zadnji pred- stavniki nekoč po motiviki tako bogate umetnosti. Cistercijani so v Stični in Kostanjevici postavili sicer različno arhitekturo, ki pa jo vendarle vežejo nekatere skupne redovne posebnosti. Stična je najpomembnejši spo- menik romanske arhitekture na Slovenskem.' Ustanovljena je bila leta 1136, cerkev pa posvečena šele dvajset let zatem. Kot njen graditelj je arhivsko izpričan neki »Mihael natione latinus«, ki je prišel skupaj s prvim opatom iz Francije. Celotni samostanski kompleks se je po tipičnem cistercijanskem talnem načrtu razvrstil okrog križnega hod- nika, ki je bil sprva pritličen in lesen in so ga obokali šele v naslednjih sto letih z zgod- njegotskimi križnimi rebrastimi oboki. V vzhodnem traktu, ki je bil določen za me- nihe, je bila spodaj kapitelska dvorana, od katere sta se ohranili samo dve bifori, v nad- stropju pa je bila meniška spalnica. Zahod- ni trakt je bil namenjen za konverze, južni gospodinjskim prostorom, severnega pa je zavzemala cerkev. Celotni kompleks je bil obzidan, ob vhodu pa je stala tako imeno- vana zunanja kapela, določena za tujce in za ženske, ki niso smele v samostan. Podol- govat prostor te kapele se je zaključeval s polkrožno apsido, ki je segala iz obzidja na vzhodni strani. Od vse prvotne arhitekture pa se je v Stični pod baročno prevleko še najbolje ohra- nila samostanska cerkev. Z nekaterimi arhe- ološkimi posegi ter s pregledom podstrešja, kjer je prvotno stanje še najbolj vidno, se da dobro rekonstruirati njena prvotna obli- ka. Bila je pravilno orientirana, sedem ar- kadnih parov obsegajoča triladijska slopna bazilika s prečno ladjo v višini glavne, kor- no partijo pa je sestavljal korni kvadrat z enako globokima kapelama ob straneh, vsi trije pa so bili zaključeni s polkrožnimi apsidami, ki so se začenjale v isti vrsti. Ra- zen korne partije, ki je bila obokana z ba- njastimi oboki in v vseh treh apsidah s pol- kupolami, je bila vsa ostala stavba vključno križišče pokrita z ravnimi lesenimi stropi. Njena zunanjščina je dajala vtis po zemlji zleknjene stavbne gmote brez višinskega vzpona, ki ji ga je dal šele gotski zvonik. V opisani obliki je stavba ponovila še stari clunyjski talni načrt, preden je cister- cijanski red po Bernardovem prizadevanju ustvaril svoj lastni tloris. Celotna zasnova, ki je bila prenesena k nam iz zahodne Ev- rope in pri nas ni našla posnemovalcev, predstavlja danes prav s svojo arhaičnostjo objekt evropskega zanimanja. Preprostost in skromnost njene arhitekture je nedvomno ustrezala domačemu razpoloženju, saj so bili zidani slopi in ravni stropovi pri nas skoraj dosledno v rabi vse do baroka. Od Stične skoraj za sto let mlajša Kosta- njevica pomeni v mnogih ozirih pravi pre- lom s tradicijo. Spremenil se ni samo tloris, ki je z ravnimi zaključki kornega kvadrata in dveh parov kapel ob njem prevzel že pravi bernardinski talni načrt, tudi zidane pravokotne slope so zamenjali snopasto se- stavljeni, v katerih so nakazani in združeni že vsi elementi obočne konstrukcije, ki je nadomestila ravne lesene strope ravno tako, kakor so polkrožni loki stiskih arkad od- stopili tu svoje mesto šilastim in se je tudi kamnoseški in plastični okras, ki v Stični zaradi začetne strogosti redovnih in stavb- nih določil še sploh ni smel biti uporabljen, tu že izredno bogato uveljavil, kar daje Kostanjevici še prav posebno umetnostno ceno. Od štirih kartuzijanskih naselbin na Slo- venskem sodijo v romansko dobo Ziče, Jur- klošter in morda tudi še Bistra. Ziče so kot prva postojanka tega reda v Sr. Evropi med 24 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vsemi najpomembnejše. Ustanovljene okrog leta 1160 so po vzoru francoske Velike kar- tuzije, od koder so bile naseljene, uresničile tudi v arhitekturi svoje redovne posebnosti. Prva je v tem, da imajo menihi in bratje lajiki vsak zase svoj samostan s svojo re- dovno cerkvijo. Tako sta bila tudi v Žicah dva samostana: meniški ob koncu samotne doline pri Konjicah, naselbina konverzov pa, ki so oskrbovali tudi hospital, je bila dober kilometer vstran in je ta kraj po nji- hovem hospitalu dobil svoje današnje ime Špitalič. Druga posebnost, ki se očituje tudi v arhitekturi, pa izhaja iz načina redovnega življenja, ki združuje v enem samostanu za- hodno-evropski coenobium z vzhodnjaškimi oblikami anahoretskega bivanja v redovni skupnosti. Arhitekturna posledica prvega je skupna redovna cerkev z majhnim križnim hodnikom, medtem ko zahteva samotno živ- ljenje vrsto med seboj strogo ločenih celic, ki so nanizane okrog velikega hodnika, tako imenovane galileje majus. Žički samostan je pričel po razpustu leta 1782 propadati in je danes razvalina. O nje- govem nekdanjem sestavu pričajo le še sta- re grafike in risbe, marsikatero podrobnost pa nam bodo pokazala izkopavanja in oči- ščevalna dela, ki so se pred leti začela. Ka- kor vse starejše srednjeveške kartuzijanske cerkve je bila tudi žička enoladijska in obo- kana s križnimi rebrastimi oboki, ki so jih z južne strani opirali oporniki, na severni strani pa majhen križni hodnik. Posvečena je bila cerkev leta 1190. Za čas nastanka je bila ta arhitektura na danem ozemlju silno napredna, kar pa je razložljivo z direktno odvisnostjo od Francije kot matične dežele reda, od koder je bila tudi arhitektura pre- sajena na naša tla. Izredna naprednost in za takratno slovensko umetnostno povprečje nenavadna kvaliteta pa se še bolje razode- vata v cerkvi spodnjega samostana konver- zov v današnjem Špitaliču, ki je še dobro ohranjena. Tudi ta je vsa obokana in se po- naša z vrsto kamnoseških izdelkov, pa naj gre samo za profiliran talni zidec ali pa za posamezne člene obočnega sestava. Dva ro- mansk;a portala z visokimi brstnimi kapiteli pa odpirata vrsto zanimivih umetnostnozgo- dovinskih vprašanj in se potegujeta z naj- naprednejšimi evropskimi primeri podobne- ga rastlinskega okrasa, ki izdaja prebujeni čut za naravo in umetnikov novi odnos do sveta, za časovno prvenstvo. Od jurkloštrske kartuzije, iki je bila prvič ustanovljena leta 1174 in jo je po propadu leta 1209 obnovil Leopold VI. Babenberžan, je ohranjena edino še cerkev. Tudi ta je Šmartno na Pohorju — zunanjščina cerkve z vzhodnim zvoni- kom (Foto: M. Zadnikar) enoladijska in obokana s križnimi oboki z rebri kvadratnega prereza. Njena arhitek- tura se po Leopoldovem posredovanju veže na nižjeavstrijske vzore in je z načinom obo- kanja, ki je bil v svojem času pri nas še popolna novost, vplivala na nastanek tako imenovane »laške skupine« v naši poznoro- manski arhitekturi, ki se omejuje na ozemlje nekdanjega laškega gospostva tostran in onstran Save.' Pri leta 1255 ustanovljeni kartuziji v Bi- stri pri Vrhniki lahko le na podlagi časa njenega nastanka sklepamo na njeno še ro- mansko jedro, ker nam arhivsko gradivo ne daje trdnejše opore, ohranjene stavbe pa so vse iz poznejšega časa. Historični tloris, po- snet leta 1793, preden so cerkev podrli, pa bi kazal na to, da je bila ta prvotno tudi enoladijska in da so jo šele v baroku raz- širili v triladijsko. Naslednjo skupino romanske arhitekture na Slovenskem sestavljajo neredovne trila- dijske bazilike. Značilno zanje je triladijsko vzdolžno telo v bazilikalnem medsebojnem višinskem razmerju, ki se brez prečne ladje zaiključi na vzhodu s tremi apsidami v isti črti. Ladje delijo v prostoru polkrožne ar- kade na zidanih slopih in iso vse ravno krite ali pa so imele celo odprta ostrešja. Edinole polkrožne apside so obokane s polkupolami. Te stavbe se ne omejujejo na določene po- krajine in ne kažejo regionalnih posebnosti, vsaj v osnovnih tipih ne, temveč se vsi slo- venski primeri po svojem arhitekturnem konceptu uvrščajo v skupino podobnih cer- kva, kot jih srečavamo v tem času v severni Italiji in v južni Nemčiji, pa po vsej Avstriji in preko Madžarske tja v Dalmacijo. Po taki 25 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pretežni geografski razširjenosti jih lahko na splošno označimo za srednjeevropske in v primeri z bogatejšimi in bolj komplicira- nimi zasnovami v zahodni Evropi za še ved- no razmeroma skromne, čeprav se ponašajo v nasprotju z množico enoladijskih stavb s tremi ladjami. V to vrsto sodijo poleg stare, v baroku podrte ljubljanske stolnice tudi še jedra obstoječih župnijskih cerkva v Mari- boru, Ptuju, Starem trgu pri Ložu, Šmarju na Dolenjskem in v Mošnjah pri Radovljici. Seveda se med seboj razlikujejo v nadrob- nostih in v izvedbi ter po času nasianka, tako da jih nikakor ne moremo pripisati isti stavbarski delavnici, vendar je njihov osnovni tip isti. Posebnost, ki je niti v tem bežnem pregledu ne gre zamolčati, je med njimi ptujska cerkev, ki ima na zahodni strani v širini glavne ladje še nekak nad- stropni podaljšek, kjer je bila na empori urejena posebna kapela s pogledom v cer- kev. Ptuj je bil v srednjem veku salzburški in omenjeni prostor nad vhodno lopo je bil pripravljen za nadškofa, kadar je kot zem- ljiški gospod obiskal svojo ptujsko posest. Ta >2ahodna empora« je podobna oni na Krki na Koroškem, ki je bila tudi neposredno od- visna od Salzburga in tako je Ptuj skupaj z njo primer arhitekturne odvisnosti od kultur- nega središča, hkrati pa tudi odsev določenih funkcionalnih potreb v arhitekturi.' Večina vseh romanskih cerkva na Sloven- skem pa pripada enoladijskim stavbnim ti- pom. Po obliki oltarnega prostora se spet dele na posamezne skupine, tako na tiste s polkrožnimi apsidami, s kvadratnimi pres- biteriji in z vzhodnimi zvoniki. Enoladijske stavbe s polkrožnimi apsidami so od vseh najbolj popularne, čeprav zaradi Selo v Prekmurju — zunanjSčina rotnnde (Foto: M. Zadaikar) svoje skromnosti v razvoju zahodnoevrop- skega stavbarstva nimajo pomembnejšega mesta. Značilna zanje je vzdolžno pravokot- na ladja, ki je bila dosledno ravno krita z lesenim stropom, polkrožna apsida pa obo- kana s polkupolo. Edino izjemo med vsemi predstavlja Zgornja Draga v bližini Stične, ki je v ladji obokana z dvema križnima ku- polastima obokoma na prečni oprogi in ka- tere apsida je zunaj preprosto kamnoseško okrašena. Ta izjemnost pa se da z veliko verjetnostjo razložiti z arhivskimi viri, ki poročajo o stiškem stavbeniku Mihaelu, za katerega zgodovinski momenti kažejo na to, da je tudi omenjena podružnica njegovo delo. Bolj kakor umetnostni moment je pri teh stavbah zanimiv njihov geografski položaj, saj se omejujejo pretežno na bivšo Kranj- sko, torej na jugozahodne in na osrednje predele Slovenije, kar je morda razložljivo celo z bližino Ogleja, vsekakor pa predstav- lja uveljavitev južnega pola. Ta ugotovitev se dobro sklada tudi z evropskim položajem, kjer so polkrožne apside pretežno delež ev- ropskega juga ali pa vsaj kažejo na svoja južna izhodišča in tako izdajajo kontinui- teto starokrščanske tradicije. Po svojem severnem izhodišču, — saj ima- jo svoje pravzore celo v lesenem stavbarstvu, ki je evropskemu jugu tuj in ne prenese oblih oblik — pa so pravi protipol polkrož- nim apsidam kvadratni prezbiteriji, ki se omejujejo predvsem na severne evropske de- žele in — kot bi bila Slovenija Evropa v malem — na slovenskih tleh spet na njene severne predele, to se pravi na ozemlje nek- danje Štajerske in Koroške. Tu nastopajo več ali manj strnjeno v skupini, ki je umet- nostno-geografsko pogojena. Kjer pa naleti- mo južno od Save na tak prezbiterij, se da kot pojav vsakokrat razložiti s čisto do- ločenim vplivom ali celo z direktnim preno- som. S križno rebrastimi oboki — večinoma so bili ti prezbiteriji prvotno ravno kriti ali pa redkeje obokani z vzdolžno banjastimi oboki — se je oblikovala pod že poprej ome- njenim vplivom Jurkloštra na ozemlju la- škega gospostva v prvi polovici XIII. stol. posebna skupina cerkva, od katerih imajo nekatere nad tako obokanimi prezbiteriji pozidan zvonik, s katerim pa se že uvrščajo hkrati v naslednjo skupino. Po svoji geografski razprostranjenosti so morda najbolj zanimive tiste stavbe, ki ima- jo nad kvadratnim prezbiterijem pozidan zvonik v obliki tako imenovanega kornega ali vzhodnega zvonika, ker stoji pač vzhod- no od ladje, torej za zvonik na nenavadnem 26 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Koper — baptbterij .(razčlenirtev stene) {Foto M. Zadnikar) mestu. Kot logično in teritorialno nepreki- njeno nadaljevanje koroške skupine, ki je pomembna v tej vrsti celo v evropskem me- rilu, sledi ta zanimivi in po svojem izvoru še nepojasnjeni tip romanske enoladijske cerkve toku reke Drave proti vzhodu, dokler ga, v nasprotju z njo, ne zadrži v nepreki- njenem razvoju v tem času še slabo naselje- na in težko prehodna pokrajina velikega dravskega gozda, da se usmeri proti jugu v Mislinjsko dolino ter po njej in po Savinj- ski dolini do Save, kjer doseže ta skupina ob izlivu Savinje v Savo z nekaj spomeniki svojo najbolj proti jugovzhodu pomaknjeno točko v vsem evropskem gradivu." Kakor je ta skupina tesno povezana s pokrajino in je izraz razpoloženja tega kulturnega prostora, ki so ga oblikovale različne silnice, pa se ti zvoniki pojavijo na Slovenskem popolnoma neodvisno od svoje štajersko- koroške skupine: prvič okrog Škofje Loke, kjer je bila že v X. stol. osnovana freisinška posest in je tako prenos tega stavbenega ti- pa iz Bavarske po tej poti več kot na dlani, drugič z enim samim znanim primerom v Šmarjeti na Dolenjskem, ki je spet na ozem- lju freisinške dolenjske posesti, potem pa še v Veliki Nedelji na Štajerskem in v že gotski obliki v Murski iSoboti v Prekmurju, kamor je ta tip zašel brez vmesnih teritori- alnih posrednikov verjetno po nekih še ne pojasnjenih osebnih prizadevanjih. Ce pomenijo kvadratni prezbiteriji in vzhodni zvoniki severno komponento v ro- manski arhitekturi na Slovenskem in se je po drugi strani ravninska Panonija uvelja- vila predvsem z opečno gradnjo ter z neka- terimi posebnostmi, ki bi jih lahko imenovali variacije na isto temo, potem se še mnogo bolj kakor v polkrožnih apsidah izraža južni pol v tako imenovani »istrski skupini«. Ta se omejuje na skrajni jugozahodni in za- hodni del Slovenije in posega iz Istre preko Krasa na Vipavsko ter po dolini Soče na- vzgor prav pod vznožje Julijcev, kjer se še vedno ob ohranitvi tipičnega tlorisa romanska stavba veže že z gotskimi elementi in tako ta skupina ne samo geografsko, temveč tudi stilno izzveni. Gre namreč za izredno skrom- ne stavbe, ki se v svojem istrskem izhodišču izražajo v neometani kamniti gradnji in jih pokrivajo debele skrli ter se tako na zunaj skoraj ne razlikujejo od ljudskih bivališč. V tlorisu obsegajo enoten pravokotnik, ki je pokrit z ravnim lesenim stropom in je le njegov skrajni vzhodni del presvoden z niz- kim banjastim obokom tako, da nastane od ladje nekoliko ožji in nižji oltarni prostor. Zanigrad v Slovenski Istri je najbolj tipičen predstavnik te najbolj samonikle in na zemljo vezane arhitekture. Poleg pravkar omenjenih enoladijskihstavb »istrske skupine« pa moramo vanjo uvrstiti še eno izredno arhitekturo: Hrastoolje, ki so zlasti zaslovele s svojimi ikonografsko zani- mivimi poznogotskimi freskami iz domače Liibeliče — kostnica (Foto: S. Vrišer) 27 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO istrske delavnice. Stavba, ki stoji od konca XVI. stoletja dalje sredi visokega utrjenega obzidja, je pozidana na živi skali in je sicer v merah majhna, pa vendar učinkuje po svoji stavbni zasnovi naravnost monumen- talno. Postavljena je na enotnem tlorisnem pravokotniku, iz katerega sega na vzhodni strani le majhna poligonalna apsida, na za- hodu pa iz osi pomaknjen zvonik. Notranj- ščina je s tremi pari polkrožnih lokov na zidanih okroglih stebrih razdeljena v tri ladje, ki so obokane z banjastimi oboki in je obok v srednji ladji le zaradi njene večje širine, ki zahteva tudi večji radij obočne banje, višji od stranskih dveh. Stranski ladji se zaključujeta s plitvima apsidama v de- belini vzhodne stene tako, da zunaj sploh ne izstopata, srednja apsida pa je globlja in je znotraj polkrožna, zunaj pa poligonalna. S tako tipično oblikovano vzhodno partijo spominja stavba na nekatere druge istrske spomenike in zlasti še na starokrščansko baziliko v Poreču, ki ji je verjetno služila za vzor, čeprav ju loči vsaj šest sivih sto- letij. Preko nje se vežejo Hrastovlje na sta- rejše bizantinske, ravenatske in sirijske vzo- re, največ iz zgodnjega srednjega veka. Vse to pa znova potrjuje, kako različna izhodišča in vplivna področja so se v srednjem veku stikala na tako majhnem koščku evropskega zemljevida, kot ga zavzema Slovenija. Poleg doslej opisanih stavbnih tipov, ki so vsi več ali manj pokrajinsko vezani in značilni in prav zato tudi umetnostno-geo- grafsko še posebej zanimivi, je romanska doba zapustila v Sloveniji še nekaj arhitek- tur, ki se jih ne da kar tako uvrstiti v določene regionalne skupine, saj imajo svoja posebna izhodišča. Med njimi zavzemajo Prom — zunanjščina gradu (Foto: M. Zadnjkar) posebno mesto rotunde, ki so imele v času svojega nastanka različne funkcije in se tudi po arhitekturi močno razlikujejo med seboj, pojavljajo pa se sporadično na vsem slo- venskem ozemlju. S svojo opečno arhitek- turo, bogato z lizenami razčlenjeno zunanj- ščino ter s stenskimi nišami in s kupolo v notranjščini se ponaša Selo v Prekmurju, ki kaže na vzore v severovzhodni smeri, medtem ko je Spodnja Muta popolnoma preprosta in ravno krita. V Kopru je ro- tunda S. Elio ob pomanjkanju vsakršnih stilno bolj podrobno opredeljivih detajlov teže časovno določljiva, lahko pa je s pli- tvimi poševnimi oporniki še iz predroman- ske dobe, medtem ko z lizenami razčlenjeni baptisterij ob stolnici jasno izdaja svojo zrelo romansko arhitekturo in ne skriva me- diteranske provenience. Posebna funkcija je bila v romanski dobi dodeljena kostnicam ali karnerjem, na po- kopališčih postavljenim majhnim okroglim stavbam, najraje na pol pomaknjenim v breg, katerih spodnji prostor je kot nekaka kripta služil za shranjevanje kosti, ki so prišle na dan ob prekopavanju grobov, zgo- raj pa je bila navadno Mihaelu posvečena kapela. Od mnogih, ki o njih poročajo arhiv- ski viri, so se ohranili le še trije. Arhitek- tonsko je s svojim obokom, ki se preko de- lavniške sorodnosti veže na Svibno in z njim na »laško skupino«, najbogatejši karner na Gorenjem Mokronogu, medtem ko sta ostala dva v Libeličah in v Jarenini ohranila le še svojo preprosto romansko zunanjo podobo. V okviru gradov so bile nujni sestavni del tudi grajske kapele. Nekatere med njimi so ponovile že iz samostojnih sakralnih stavb dobro znane osnovne tipe, druge pa so pre- vzele izredne oblike, ki so ustrezale poseb- nim nalogam teh kapel v sestavu grajskih kompleksov. Tako n. pr. kapela na gradu Turjak, ki je bil zaradi turških vpadov po velikem potresu v XVI. stoletju zvečine na novo pozidan, še do danes ohranila svojo prvotno srednjeveško podobo. V romanski dobi je bila naslonjena s polkrožno apsido na obzidje in je bila v ladji ravno krita, apsida pa obokana s polkupolo. Izreden spomenik pa predstavlja dvonad- stropna kapela na Malem gradu o Kamniku, ki je nastala pod Andechs-Meranci pred letom 1250. Spodnja kapela ima pravokotno ladjo in ožji kvadratični prezbiterij, zgornja pa ima polkrožno apsido. Pod prezbiterijem spodnje kapele je kripta, tako da je stavba v svojem vzhodnem delu pravzaprav tri- nadstropna. Kripta in nadstropna kapela sta iz spodnje dostopni po stopnic£^h v de- 28 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA belini sten. Likovno jo bogatijo portal spod- nje kapele in oba stebrna slavoloka, ki pa hkrati zapletajo problematiko njenega stavb- nega razvoja. Dvonadstropnost izhaja iz stroge delitve stanov, pri čemer je bila zgor- nja kapela dostopna le grajskim lastnikom naravnost iz stanovanjskega dela gradu po posebnem hodniku, spodnja pa je bila do- stopna tudi drugim. Po osnovnem stavbnem konceptu spominja objekt na Schvvarzrhein- dorf v Porenju, le da je v arhitektonskem pogledu seveda mnogo skromnejši, vendar pa kljub temu še vedno eden najzanimivej- ših primerov romanske arhitekture na Slo- venskem, ki še vedno čaka na podrobnejšo obdelavo. Med izrednimi primeri, ki se jih ne da uvrstiti v nobeno regionalno pogojeno sku- pino, je tudi svojevrstna stavba na Gradu pri Slovenjem Gradcu. Postavljena na me- stu nekdanjega gradu, na katerega spomin- nja še ime hriba, na katerem stoji, in pa samostojen stolp, ki služi danes za zvonik, je pred barokizacijo obsegala samo enoten, na tlorisnem kvadratu zgrajen prostor brez prezbiterija. Štirje križno rebrasti oboki slone na mogočnem osrednjem monolitnem marmornem stebru, ki je v konstruktivnem in v estetskem oziru odločilni element te arhitekturne prostornine. Z izredno visokim portalom, ki ima že rahlo zalomljen vrh in brstne kapitele, s profilom reber in z nizko, potlačeno bazo osrednjega stebra se da stav- ba datirati z zadnjo romaniko okrog 1. 1240, zgodovinski momenti pa kažejo na to, da je bil pobudnik njene izredne arhitekture oglejski patriarh Bertold kot tamkajšnji zemljiški gospod po rodbinski plati in v svojem času osrednja osebnost slovenske zgodovine. Neposredni vzori za to stavbo niso znani, malo verjetno pa je, da bi se bila zgledovala naravnost po svojih števil- nih sorodnikih na daljnjem Gotlandu.'" Profana arhitektura, ki se je iz romanske dobe na Slovenskem ohranila le v jedrih nekaterih najstarejših gradov, je ne samo maloštevilna, temveč tudi za neprekinjeni razvoj arhitekture kot oblikovalke prostora manj pomembna od sakralne, ki je nosilka umetnostnih momentov. Profani spomeniki so, kakor drugod po Evropi, tudi v Sloveniji še razmeroma slabo proučeni, saj je bila doslej v tem pogledu sistematično preiskana le Dolenjska.'^ Že dosedanje ugotovitve pa kažejo, da se slovensko gradivo ni oddaljilo od značaja, ki so ga imeli gradovi drugod v Srednji Evropi. Stolpasti grad je tudi tu prva osnovna oblika, katero so le redko' za- menjale obsežnejše stavbne zasnove, ki spo- minjajo na stanovanjsko udobneje urejeni palas. Obe obliki je seveda k nam zaneslo tuje plemtsvo, ko si je tu kot zemljiški go- spod ustvarjalo svoja gospodarska in ob- rambna oporišča. Najčistejši primer stolpastega gradu pred- stavlja tako imenovani »zgornji stolp« na Kranclju nad Škof jo Loko, ki so ga pozidali freisinški škofje v središču svoje gorenjske posesti. V tlorisu kvadratni stolp, postavljen na dominantnem položaju nad sotočjem dveh dolin, je bil obdan z zidom in z jarkom ter zaradi večje varnosti dostopen šele v nad- stropju. Naseljen je bil še v XV. stoletju. Stolpasta jedra so imeli tudi gradovi, ki so jih pozneje povečali z novimi trakti, kot n. pr. Stari grad pri Novem mestu, Cretež, Klevevž, Mokronog, Pišece, Žužemberk itd. Tradicija stolpastega gradu pa se je ohra- nila tudi še v gotsko dobo. Med gradovi, ki niso bili samo iz stolpa, temveč so imeli tudi že na večji talni ploskvi pozidan stanovanjski del, palas, je bil eden najpomembnejših grad Planina nad Sevnico, kjer je v razvalinah še dobro vidna vrsta zazidanih romanskih oken v dolgi severni fasadi. — V prvotni zasnovi in ne- ometani kamniti gradnji je še zelo dobro Grad pri Slovenjem Gradcu — osrednji steber z obokom (Foto: M. Zadnikar) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ohranjen grad Prem na Notranjskem, ki ob- sega dvoje v topem kotu drug na drugem postavljenih dvonadstropnih traktov, ki se nadaljujeta v obzidje, katero oklepa dvori- šče. V pritličju je obokan prostor z dvema polarna križnih obokov z rebri kvadratnega prereza. — Zaradi večjih prezidav je manj jasno prvotno stanje gradu Cmurek nad Muro, kjer pa se je in situ ohranil še eden njegovih zunanjih portalov s pleteninasto okrašenim polkrožnim timpanonom iz sre- dine XII. stol.'^ — Podrobne raziskave in izkopavanja bi tem redkim spomenikom ro- manske profane arhitekture na Slovenskem vsaj v arheološkem pogledu pridejala ne- dvomno še nove primere. Kakšen je po vsem tem delež Slovenije v okviru Evrope, kar zadeva romansko stav- barstvo? Skladno z njenim zemljepisnim položajem in zgodovinsko usodo je tudi nje- na romanska arhitektura po svojem značaju srednjeevropska. Svoje skromno umetnostno povprečje je presegla le takrat, kadar je po redovnih ali osebnih zvezah posegla za vzori daleč od svojih meja v umetnostno najna- prednejših deželah takratne Evrope. Umet- nostnozgodovinska vrednost in pričevalnost ohranjenega gradiva pa ni v iskanju nje- govih absolutnih umetnostnih kvalitet, tem- več v tem, kako se je ta zemlja odzvala na posamezne evropske arhitekturne pobude in kako jih je po svoje predelala ter jim dala lastni izraz. Umetnostno-geografska vprašanja prihajajo torej tu predvsem do izraza in le v tej luči lahko vzbudi slovensko gradivo kot celota evropski znanstveni inte- res. OPOMBE i. F. Štele: Mionuiraenta artis slovenicae I, Ljubljana 1935. — 2. F. Štele: Predromanski ornament iz Slivnice, Raz- prave Slovenske Akademije znanosti m umetnositi v Ljub- ljani, II, Filozotsko-filološko-historični razred, 1944, 347 do 363; E. Cevc: Predromanski pletenini iz Batuj, Arheološki vestnik I, Ljubljana, 1950, 136—145. — J. F. Štele: Vorromanisches aus Slovvenien, Beiitrage zur alteren euro- paischen Kulturgeschichte, iBand I, Festschrift fUr Rudolf Egger, Klagentuit 1952, 367^382. — 4. E. Cevc: Dvoje zgodnjesrednjeveških figuralnih upodobitev na slovenskih tleh. Arheološki vestnik III/2, Ljubljana 1952, 214—2». — 5. E. Cevc: Romanski Marijin kip v Velasovem, Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta I, Ljubljana 1951, 86—116; isti: Mojis-ter solčavske Marije, Zi>ornik za umet- nostno zgodovino. Nova vrsta lIil, Ljubljana 1955, iW—146. . — 6. M. Zadnikar: Romanska Stična, Razprava SAZU IV/5, Raizred za zgodovinske in družbene vede, Ljubljana 1957. — E. Cevc: Nova umetnostnozgodovinska odkritja v Ptuju, Zgodovilnski časopis VI—ViH, Ljubljana 1952—55, 301—329; M. Zadnikar: Ptujska župna cerkev v romanski dobi. Ptuj- ski zbornik 1893—1953, Ptuj 1953, 59—49. — S. M. Zadnikar: Problem >laške skupine« v maši poznoromanski arhitekturii. Zbornik zai umetnostno zgodovino, Nova vrsta V, Ljubljana . 1959, 209. — 9. M. Zadurkai: Romanski vzhodni zvoniki na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, No^a vrsta m, Ljubljana 1995, 55—104, — 10. M. Zadnikar: Srednjeveška arhitektura na Gradu pri Slovenjem Gradcu v luči zgodovine in novih odkritij. Kronika — časopis za slovenslio krajevno zgodovino lV/3, Ljubljana 1956, 156—169. — 11. I. KomelJ: Srednjeveška grajska crbitektuia na Do- lenjskem, Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta I, Ljubljana 1951, 37—85. — 12. M. Zadnikar: Portal s plete- niinasto ornamentiko na cmureškem gradu. Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta lll, Ljubljana 1955, 147 „.dq,m.........................._____________________ 30