699
domačem prepiru s svojimi otroci, z novimi prevratnimi in radikalnimi strankami. V petem poglavju „Večni žid" vidi, da so nove socialne stranke premagale njegov liberalni doktrina-rizem, in iz te borbe vstaja krščanstvo s pomlajeno močjo. To je vsebina dr. Debevčeve „žaloigre". Enoten in jasen pregled čez skrivne sile, ki vladajo svetovni razvoj, združen z živahno dovtipnostjo, daje temu pol beletri-stičnemu, pol socialno-političnemu spisu posebno mikavnost. To je nagnilo gospoda preva-javca, da je presadil to cvetko izpod hladnega Triglava doli na jasni jug v solnčnem Dubrovniku. Prevod je gladek, krepek in dobro izraža misli izvirnika,                                             L.
IZ DRUGIH KNJIŽEVNOSTI.
Iz zadnjega (XXV.) zvezka „Archiva f. si. Ph." je dal odtisniti urednik Jagič razpravi dveh največjih sedaj delujočih slovenskih jezikoslovcev: V zadnji številki smo omenili odtisk P. Škrabčeve razprave, v ti pa naj sporočimo odtisk vseuč. prof. dr. K. Štreklja: „Die Ur-sache des Schwundes des pradikati-ven In stru m entals im Slovenischen und Sorbischen" na str. 564—-569. Tudi ta odtisk prinaša na čelu sliko in ponatisnjeni lastnoročni podpis g. pisatelja. Naj nam bode dovoljeno pripomniti, da nam kaže slika čvrsto
postavo in še docela mladeniško natoro; zato upamo od g. pisatelja še najlepših sadov! — V razpravi kaže g. pisatelj na prav duhovit a brez dvoma verojeten način, zakaj in kako da je nastavila slovenščina (in sorbščina) namestu predikativnega inštrumentala, ki je sicer ohranjen še v vseh drugih slovanskih jezikih, konstrukcijo s predlogom za v tožilniku, ali pa ime-novalnik. Ali ako povemo preprosto s primeri, zakaj da smo pri nas dobili namestu te-le konstrukcije: „Kristus je izbral nekaj učencev apostoli"; „Samo je postal kraljem" sledečo: „K. j. i. n. u. za apostole"; „S. j. p. kralj." G. pisatelj dokaže tudi, da je poslednja zveza pristno slovenska, zatorej naj bi se tudi pridno rabila! Toda z žalostjo opažamo, da so v novejšem času jeli pisatelji namestu predloga za rabiti nemško pritepenko als — kot. O tej pritepenki je pisal g. pisatelj že v „Slovencu" 1900, 18. V. in si. v spisu : O Levčevem slovenskem Pravopisu" itd. Ker tisto poglavje v besedici als — kot spada po večini tudi k ti-le razpravi, a g. pisatelj ni hotel ponavljati niti pristavljati, o čemer je že enkrat pisal, naj bo dovoljeno nam, da pritegnemo ono poglavje k naši razpravi. Gg. pisatelji, katerim bo le-ta razprava na hval hodila, bodo le tedaj imeli pravi dobiček zase, ako bodo brali obe stvari. Naj bi se poglavje o besedici „kot" dobro proučilo, ker sedaj po knjigah kar mrgoli napak, ki jih pregreše zoper to besedico!
A. B.
o in ono
'-••.V''r                                   -~*-a: ••:••¦.¦,.-.-.....
—i-^-------------- .. ,       ^—   ¦        ———=>
^^m^^^1
Naše slike.
Med slikami v tej številki je pač najzanimivejša Repi no v a podoba zaporoških k o z a k o v, kateri v divjem smehu sestavljajo pismo na turškega sultana. To mora biti lepo pismo! Le poglejte jih, kako se krohočejo ! V sredi je pisar, brez dvoma najbolj učena oseba. Poglejte ga, kako se zvito muza! Okoli njega pa so sinovi stepe. Obrite glave, bojeviti obrazi, slikovite noše nam kažejo kozaško vojsko. Glejte hetmana, ki stoji z belo kučmo ob mizi in se krohoče,  da  doni  kakor iz votlega soda!  Eden
ima obvezano glavo in roko; tako ga bole rane, da se še smejati ne more. Pod njim je pa kozaški diplomat, ki diktira dobro premišljene zabavljice na sultana. Repin je gotovo eden največjih mojstrov v psihološkem slikanju obrazov. Tu imate zastopane vse temperamente. Ta slika se ne da popisati; treba jo je le gledati!
G. Peter Žmitek je razstavil ta mesec štiri slike, katere so zbudile opravičeno pozornost na mladega umetnika. Pred vsemi je zanimiva velika slika „Berač