ULJNJAK Iz rosnega žita se je vzdignil škrjaiiček, zažvrgolel in se vriskaje sfpustil navzgor v belo in sinje nebo, soncu naproti, ki se je smejalo od vzhoda in mu je žarelo zlato lice, kakor da se vozi na svatovskem vozu po nebeškem polju. Kamor se pripelje, zašije nebo v čisti modrini, oblački ginejo, kadar se napijejo na sončni svatbi jasne toplote, in sonce se lesketa v radosti in razposajenosti in vroče poljube siplje v pozdrav svoji nevesii, razkošno ovenčani zemlji, ki se je oblekla v pisano krilo in si dišečega cvetja zataknila v nedrja in za pas. Sijalo je tiho, zlato jutro, nebo je bilo samo tu in tam posuto s snežnimi ovčicami, ki so se razpasle in razletele po božji poljani, da jih ne bi zadelo piamteče oko. Moj Bog, io je bil rajski čas, tako svetel in deviški, kot bi rajali angelci, kot bi pela in maševala sama sveta nedelja. Vsenaokoli rosa in žai^ki, iskre in biseri, ipetje in cvetje. Zeleno se izpreminjajoče oči so se blisJiale iz mlade rži in bohotno kipeče pšenice in po njivah so se podile 183 hladne sapice, kakor bi se skrivale in tekale nevidne deklice. Kakšno jutro je to! In polje! Glej, kako se je zgrnilo v daljavo, kako je nara-slo in se zalilo kot mlado dekle, razpasano in polno čvrstega zdravja! Kamor nese oko - morje samih rož. zelenja in trave, kakor bi si postlala deva na livadi in bi dihala in bi valovali njeni razpleteni lasje in plapolali v rosni sapi. Cvet šefpeče s cvetom in se klanja in ziblje, a kadar zapiha veter, tedaj se zdi, da hite cvetovi po polju od enega konca do drugega, se spotikajo in padajo in zolpet beže v urnem objemu. Ob strani se lije žito v zelenih valovih; visoka, sočna in sinjebleda rž se gosto pretakdi in njejio klasje cvete. Po drobnih bilkah, po vitkih in visokih stebričkih se vzpenja na nežnih nožicah beli slak, kot bi jezdil in napival z lilijastiiui kelihi. Crloboko pod klasjem, nad prepeličjim gnezdom v razorih pa se žari in kriči živordeči, široki mak. Plavice, modri poljski nageljčki gledajo izmed žita, drobne vijoličaste cvetke pa so njivo na gosto prepregle, skrivajo se med pšenico, nizko pri zemlji, kakor bi se ne mogle ločiti od rodne grude. Oj, kako bujne in skromne, gizdave in preproste, nedolžno pisane in bogate so njive! Bog z Vami, kako ste krasne! Sredi polja med njivami na Ipodolgasti, nekoliko vzvišeni planoti je stal Vrbanov uljnjak. Star in sključen se je sklonil in nagnil pod zelenim in gostim mahom, ki je kakor baržun pokril slamnato streho, da je sedela na njem kot zelena kučma. Stal je na polju že od nekdaj in zdavnaj so strohnele tiste roke, ki so postavljale in vezale te tramove, in Bog ve, kje je glava, ki je mislila in ugibala, ali bo novi uljnjak v srečo in veselje njemu in njegovemu rodu! Stal je sredi vedno se izpreminjajočega polja, sredi bohotnih žit in rosnega cvetja, med zelenimi in zlatimi in belimi njivami, sredi pšenice in škrjančkov. objet od sončnih žarkov in mrzle burje. Samo idjnjak ni cvetel spomladi, ko se je zemlja ogrinjala v ženitovanjski plaišČ. Poleti ni zorel in jeseni ni umiral. Živel je zmeraj mladi starec. Noč in dan je šujnelo in vrelo v njem. Zvenelo je, kot bi pele tanke, tanke strune, in bučalo je, kot bi odme^"al globok nizek bas. In v idjnjiiku je bil panj pri panju, kakor kraljestvo poleg kraljestva, devet panjev na široko in pet na visoko. V vsakem je kraljevala matica četi pokornih in marljivih delavk ter neskrbnih sladkosnednih trotov, ki so lahkomiselno zapravljali imetje ter bili v škodo gosipodarstvu. Uljnjak ni cvetel. a dehtel je pozimi in poleti kot najslajša rožica. Na vso moč je dišalo iz nizke, lesene kočice in kdor je šel med šinarnnni mašami tam mimo, se je ustavil in duhal in dihal sladko sapo. Ko je spomladi sonce popilo sneg iu za/.\nnilo z belimi zvončki in je pod nogami Sv. Jurija vzklila in zacvetela gora in loka. so se začele gnesti čebele iz panjev. Vsako cvetico so obiskale, vabil jih je nežni, grenkasti vonj gosposkih noric, da so silile z jezički in vsem životkom v zlato obrobljene kronice. zibale so se na snežnih zvončkih, mačicum na vrbah so stikale po gorkih kožuščkih, a najrajše so se mudile i)ri rdečem gostoljubnem vresju. ki je leglo in se razprostrlo na široko po rebrih in brdih. In zmeraj več jih je prihajalo iz panjev. Niso bile samo stare delavke, ki so že jeseni brale med po ajdovih njivah, pridružile so se jim tudi mlade čebelice, ki so se komaj izmotale iz plenic. Starejše sestre so jih postavile na noge in spremile iz temnih in tesnih hišic na beli dan, kjer so se vrgle v bleščečo in dehtečo svetlobo. 184 že se belijo češnje po gričih, modri podlesek ob robovih gozdov in po vrtovih pa je že spravil za letos svoje kelihe. in zmeraj bohotnejše ier bolj žive in sladke so cvetice. Jablane cveto, velike, bele in rdeče krošnje se košatijo in blešče v sončnem zraku. Polne so čebel, sladke rose in dišav, Zlaio sije opoldne in takrat se začne valiti nenadoma silna vojska iz panja. in brenči in sika okoli tiljnjaka in vrši in zveni. Divja sila je v zraku, kipeče življenje je bruhnilo na dan in zdaj išče. kje in kam bi se umirilo. Čebele rojijo, živi, šumeči kobulji in grozdi se obešajo po orehih in jablanah, veje se nagibljejo. drhte pod težkim bremenom, dokler ne pride čebelar in ne otrese živega sadja. Včasih pa, kadar sije sonce najbolj ognjeno in ne diha niti veter in se ne gane list na roži, prišumi v žametni in žarki lepoti mlada, deviška kraljica iz panja v spremstvu čvrstih dvorjanikov. In kakor blisk švigne vsa lepa družba v jasno in čisto ozračje in visoko nekje ipod soncem praznuje kraljica svojo svatbo z najkrasnejšini junakom. Bisitro in čisto je nedeljsko jutro. Srebrn mir plava nad poljem. Zemlja je pokojna in njiva je praznično svetla in zala. Žito se igra v sladkem, prijetnem veselju in šumi in hiti po lehah in ra^zorih. Čebelar Vrban se je vrnil od jutranje maše. Iz cerkve na nasprotnem griču jo je mahnil med žita in po mejah med škrjančki in pšenico in deteljo je prišel do uljnjaka. Čebele so šumno škropile iz panjev in izginjale v sončnem zraku, a s polja so se zgrinjale težko obložene čete oprašenih delavk. Ustavil se je sredi goste trume in zadovoljno se je smehljal. Ves obraz mu je bil poln veselja, po gubali se mu je razlivala nedolžna radost preiprostega človeka, ki živi s poljem in čebelami kakor s svojim bratom in prijateljicami. Kadil je in objemal z obema rokama drobno pipico. okovano s svetlimi žebljički, in vsak trenutek mu je priletela čebela za vrat ali mu sedla na klobuk. Bil je malo upognjen, ko je stal pred uljnjakom, obrnjen s hrbtom proti soncu, ki ga je goreče pripekalo v stare ude. Sedel je na klopico, potegnil včasih z roko po gladki bradi, se ])ogladil po rjavih, velih licih in pogledoval na žarečo nebo, kjer je kipela in, so razlivala pesem poljskega pevca. Vstal je in odprl duri v uljnjak. Iz temnega, nizkega prostora, ki je bil nastlan z listjem in senom, je še slajše zadišalo in zaslišalo se je zadovoljno šumenje in btičanje čebel, ki so imele opravka s postavljanjem in nalivanjem celic. Pokleknil je in previdno in počasi vzel deščico iz srednjega panja, nato pa je še bolj oprezno segel vanj z lesenim nožem in odkrhnil krajček bleščečega rumenega satja. Vse se je v njein smejalo, ko ga je vzdignil proti svetlobi in je gosta in sladka tekočina posijala v belih celicah. Tedaj pa se je tesni prostor v uljnjaku še bolj stemnil Med nizkimi vrati je stal postarani možiček, manjši in drobnejši od Vrbana. Bil je golorok v pražnji srajci in sivem telovniku z okroglimi svetlimi gumbi. »Sapralot Vrban, dobro delaš.;< je nagovoril s smehom starega prijatelja. Potegnil je obrvi skoro do belih las in je široko zinil. Njegov smeh je bil lenek in je hitro utihnil in se zadušil v grlu. Nilnin je vzdignil glavo in se veselo začudil: (/lej ga, Luka. ti si, ravno sem mislil tiate in tako presneto mi je bilo dolgčas, da ne morem povedati. Tale košček satja sem odlomil, da vidim, kako je poln, in da ga neseni domov pokazat in pokusit mladim zoben:.« In potem sedeta starčka na sonce in začne se pomenek in pogovor o starih in mladih časih, o hudi vročini in ostrih zimah, kdaj so bile posebno 185 dobre čebelarske letine, kdaj je bila bogata paša na vresju in pomladnem cvetju, kdaj je medila hoja in kdaj je poparila ajdo slana. Menila sta se o zdravju in smrti, o ženitninah in velikih praznikih. Govorica teče brez konca in kraja, Luka toži in vzdihuje, a Vrban tolaži. sKar vzeti me je hotelo,« je pravil že navsezadnje Luka, ko so jima pošle novice. >Bodlo me je in slabosti so me obhajale.<' Z glavo zmaje, pa se takoj zopet razveseli, ker sije sonce tako gorko in prijetno. »E, e, sonček! Kako me pa greje, greje!« Reče in se smehlja iii klobuk posadi za tilnik. »Vidiš, vidiš,« kima Vrban. »O, zdaj ni ,sile. Še bova ipoživela kakšno leto. tako mislim.« »Ti že, ampak z menoj je bolj trda in slaba. Saj pravim, tako me je bodlo in mrazilo.« pove še enkrat in položi roko na srce, •i Al i kaj, mladi nismo več, mladi!« ! Vrl)an ne mara slišati takih besed in hitro poseže vmes: »Kaj bi tisto! Krepka sva še in dandanes gre mladina v grob pred starino. No. kako je bilo s Petrom?« Moža vesta kako je bilo s Petrom, ki je šel rdeč in vesel na semenj v sosednjo vas, a domov so ga pripeljali mrtvaško bledega in žalostnega. Z glavo kimata in gledata na uljnjak. zakaj na panjih ima \'rban vse vaške dogodke lepo z barvami naslikane, da se ne pozabijo. Na prvem panju se vidi, kako gre Peter na semenj. Svetle škornje ima, vržinko v ustih in roke v hlačnih žepih. Strašno je moški in prevzeten. Stara mati mu gre naproti in ga vabi, naj gre z njo domov, Peter se pa zasmeje in pomeša z roko srebrne kronice ipo žepu. Na drugem panju kliče Peter fante na korajžo. Klobnk s krivci vihti po zraku in pleše in poskakuje po vasi. a od zadaj že gredo proti njemu trije jezni korenjaki in ga vržejo po tleh. Peter je močan, ali trem ni kos, in prvi ga mahne s polenom po glavi, druga dva pa se mu bližata vsak z dolgim nožem. Stara prijatelja vstaneta ter stopita na sredo pred uljnjak, v hrum in šum, kjer vrve čebele in se jima zaletavajo v rame in glavo. Kadita in gledata in se spominjata vsega, kar se je zgodilo v vasi in je ovekovečil na končnice vaški slikar Meskov Gašper. Včasih se ustavi za trenutek govorica, ali že pokima Luka z glavo in nadaljuje: »Take ipa še ne, kot tisto leto, ko je zgorela Rozmanova in Malijeva hiša. Take pa še ne!« In Vrban stisne pipico in pokaže: »Vidiš, tamle je za spomin, kako se je zgodilo.« Ini oba se zamislita v tisto dogodbo in še enkrat si jo povesta od kraja do konca. Vrban začne praviti, ko pa mu ugasne pipa, nadaljuje Luka pripovedovanje. Tako si krajšata čas in živita v spominih žalostnih in veselih čaisov in vse jima je tako drago, kar se je zgodilo tedaj, ko sta bila še mlada. Vrban pravi, kako hudo je bilo tisto leto, ko je gorelo po vrsti po vaseh naokoli. Zdaj se je pokazal ogenj za Savo, drugo noč je zagorelo za Kranjem in zopet se je posvetilo v hribih. Neko soboto zvečer pride v vas črn bradač. lx>s in pijan. Zmerjal je kmete, nato so ga natolkli in izgnali iz vasi. »Meni tisto noč nekaj ni dalo miru,« se roti starček. 186 >>VS, TŠ, — je šumelo okoli mene. kadar sem zatisnil oči in liotel zaspati. Vrag te vzemi, sem rekel, si zamašil ušesa in zadremal. Kar me nekaj poščegeta po petah. Sveti križ božji, sem zavpil, a mi ne daš miru? Skočim pokonci pa k lini in kar sem zagledal, je bilo strašno čudo: Vas je bila krvava in rdeča, cerkev in hiše. Plamen je skakal po slamnatih strehah od slemena do slemena. Živa ognjena kača se je po dolgem zazibala dva, trikrat zaporedoma, se potuhnila nazaj, postavila se hipoma kvišku — in zagorelo je v visokem stebru, dokler se ni takoj na levi in desni postavil še višji steber zraven njega, da je bila cesta med hišami sredi gorečega svitka.« Vrban fpovzdigne roke in se zagleda in zamisli, kakor da je zamaknjen, a Luka kima z glavo in pritrjuje: »E, turška sablja!« S pestjo se drgne po sivem licu in bode z mezincem v ušesa. Ko je končal, sta uprla oči na panje, in tam je bilo videti na kraju dedca, vsega črnega in neznanega, kako zažiga slamnato streho. Človek je zaraščen in zavit v dolg p]a.šč. na glavi ima visok klobuk, za trakom pa dva petelinova peresa. — Na drugem panju že gori hlev in plameni so kot rdeč petelinov greben. Spodaj pa stojita dva žandarja z nasajenimi bajoneti ter imata vklenjenega požigalca. ki ima na hrbtu zapisano: Ta bo visel! Na tretji vrsti panjev se peljejo svatje k poroki in za klobuki iniajo šopke, velike kot drevesa, nevesta pa ima rumene čeveljčke in rdeče krilo in avbo na glavi. »To pa je Rozmanova Tončka,f po\e Vrbaii. »Takrat je bilo lepo. turška sablja.« pravi Luka. >Kar plesal sem. tako sem bil vesel.« In z gla\o maje in se drži na smeh, ko se spominja neveste. »Pa je že tudi umrla, mati jo je hotela imeti. Ko jo je prišla kropit, se ji je zasmejala na odru in čez teden dni je šla za materjo.« »Gora zelena,« zakolne Vrban in pokima z glavo. Nekaj novega bi rad povedal Luki, česar oni ne ve. Ali ne more se domisliti in nato začne praviti zgodbo o gosteški pravdi, ki so jo imeli z Godeščani. »O to je bila dolga reč, tekla je leta in leta in ko je bila končana, niso vedeti ne ti ne oni, kdo jo je dobil. Šlo je za ipašo iii tekali so na sodnijo v Loko skozi dva rodova in šele v tretjem je bilo razsojeno. Vidiš tale, ki priča, je stara Golirajka. Levo nogo ima krajšo in bolj debelo od desne, zato jo skriva pred sodnikom. Ta grdogledi dedec prisega po krivem. J o je bil Brdar, ki so ga ponoči vlekli hudiči v Soro in ga postavili v vodo na glavo.« Zdaj je na vrsti Luka, ki začne praviti zgodbo o kmetu, ki se je dal oklicati za kralja Matjaža. Mlad je bil pa neumen, zato je namesto na njivo hodil v oštarijo, namesto da bi oral in sejal, je popival. Ministre si je izbral iz vrst hlapcev in postopačev, vino so pili iz škafa in jedli so pečenega vola. Berači in pijani kmetje so hodili pred novega kralja in mu obljubljali pokorščino. Hlapci so ga vozili o polnoči po vasi in pripeljali so mti babo, pijano Nežo, za kraljico. Četrti teden pa so končali pojedino z žganjem in ovsenjakom. Vse so zapili in zapravili, kralj Matjaž je šel po svetu pobirat davke in oznanjevat vojsko, zakaj izgubil je pamet. In prijatelja utihneta in premišljujeta. V resnici čudne reči se gode na svetu. Stari domovi gredo v nič, mladi rod zapravi, kar so mu pridobili očetje, na drugi strani pa raste iz dela in znoja zasluženo imetje. 187 Luka pravi: »Zares, tako je,« in začne pripovedovati o starem fantu, ki se je šel ženit, a ni mogel dobiti neveste. Hotel je biti zal. zato je naložil za klobuk polno rož okoli in okoli. Dekleta pa so se mu smejala in vsaka mu je ušla. Od takrat so mu rekli: Ponani Janez! Nazadnje jo dobi, Pučarjevo Micko, ki je zmeraj govorila, da se omoži pred pustom. Šla sta k župniku in gospod ju je izpovedal. »Koliko si stara,« je vprašal nevesto. »Trikrat dvajset!« »Premlada si še, Micka, premlada!« Potem je čakala in hodila vpraševat župnika, kdaj bo poroka, dokler ni umrla. »To je bila večna nevesta,« opomni Vrban in pogleda po polju, kjer se zmeraj bolj zlati pšenica. Gleda na nebo in vidi vso bleščečo nebeško planoto, prepelica petpedika v žitu iii kosec kleplje. »Glej ga, skoro bi bil pozabil! Saj si poznal Primoža od Svete Barbare! Kdo bi si mislil!« In Luka ipovzame:« »Ali Primoža? Tega, ki je zgorel v idjnjaku? To ti je bila nesreča!« In Vrban pripoveduje o čebelarju, ki je svoje čebelice napajal z žsanjem, da so bile pijane in so hodile ropat v sosednje uljnjake. To pa je velik greh, ki ga ne more duhovnik odvezati, samo škof ali celo papež. In jeseni je imel Primož bogato letino. Vse satje je bilo polno medu in celo iz panjev je teklo. Porezal je čebele in peljal na prodaj. Dobro je iztržil in se napil žganja. Ležal je v uljnjaku, zvečer je s pipo v ustih zadremal, zatrosil ogenj in zgorel s čebelami. Stara prijatelja strmita in vzdihujeta in kličeta Boga, naj se usmili ubogega čebelarja. Vrban se križa in Luka je utihnil. Sedita na klopi, vsa zamišljena in zatopljena v stare čase, ko sta bila mlada in sta še vasovala in nosila rože od svojih deklet. Razmislita se, vstaneta in stopita pred uljnjak. Zopet sta oba v gostem čebelnem roju in iznova ogledujeta poslikane končnice. Tam sedi kralj Matjaž s svojimi gosti za mizo. Poveznjeno ponev ima na glavi in venec čebtde okoli vratu. Pečen vol leži na mizi in gostje ga obirajo in trgajo z noži in rokami. Dva ministra v raztrganih plaščih stojita sredi izbe, vrtata s prstom v čelo in mislita globoke misli. Na drugem panju pleše kralj Matjaž s svojo nevesto, ki ima zavezano rdečo ruto okoli glave in vrh nje zlato krono. Njena družica, debela ženska, leži pod sodonv in pije iz pipe. V resnici z živo in preprosto umetnostjo je oživel te prizore vaški slikar Meskov Gašper. Strašno dostojanstvo je v teh obrazih in okorne sO' kretnje. Ali lepa je nevesta Tončka, vsa je v trakovih in vencih, znajueniti so svatje, godci z bojnbardoni in klarineti, vsi z zabuhlimi obrazi in v modrih suknjah. Dobro se obnaša peklenšček v zelenih hlačah, ki žvižga na piščalko in gre v vas k prevzetni deklici. Prav v spodnji vrsti se bojnje boj med Peganioni in Lambergarjem. Prvi jezdi na črnem konju, drugi sedi na belem konju, a glej, že je Pegam brez glave in vrag se steza skozi odsekani vrat, da mu vzame dušo iz telesa. »Kak umetnjak je bil,« bi čebelar pohvalil Gašperja, a rajši molči, ker ve, da ga ne more dosti pohvaliti. Luka pa reče: »To je bil mojster! Vse je znal! Ako je videl človeka le enkrat, pa ga je imel.« 188 Vrbaa gre okoli uljnjaka in čudno se mu zdi, da ne roji »Požtgalec?. V tistem panju je prvenec in že tri dni se pripravlja, da bi izletel. Sonce gre više in više, že je visoko nad poljem in razgoreli so se travniki in njive se blešče v zlatem bisernem ognju. Luka se napravlja domov, težko hodi in počasna mu je stopinja. Vrban sede zopet na klopico in misli in čaka roja. Ne more strpetj, gre med čebele in okoli njegove glave in okoli ramen švigajo in šume delavke, da je ves v živih žarkih. O, kakšno jezno vršanje je nenadoma okoli njega! j.Požigalec: se gnete iz panja, v črnih in rjavih curkih suje in se vsi/pije v svetli dan, da ustanovi lastno družino. Vse naokoli je bučanje in sikanje, šumenje in vršanje, v gostem črnem kolobarju se vrti roj in pleše proti bližnji jablani. Po polju hodijo kmetje in ogledujejo žita, ki so se že sklasila. tu in tam se zablešči dekliški predpasnik, za.sveti se zidan robec in vesel smeh zazveni s ceste, kjer gredo od maše dekleta in fantje. Včasih priplava po vedrem zraku glas zvona in. bolj in bolj zlata je nedelja, žarnejši je svetli dan, ki se smeje nad poletno krajino. »Turška sablja,« je klel jesenskega dne Luka. »Kaj neki počne Vrban? V nedeljo je tožil, da mu ni dobro, grem pogledat, kaj je z njim!« Tako je dejal in, skoraj tekel z drobnimi koraki iz vasi in po ozki stezi med travniki. Kako žive in mlade in lepe so bile zopett njive, na katerih je zacvetela ajda, čez katere se je razlilo rdeče in belo morje, dehteče in sladko. Njiva je šumela in pela, čebela se je gnetla pri čebeli, kakor da poganja zemlja živ cvet iz sebe. Luka je hitel čez polje in smejal bi se bil soncu in vesel bi bil cvetočih njiv, na katerih so se pasle njegove čebele, da mu ni sikrb ležala na srcn. Prispel je pred uljnjak, in glej, Vrban ga že od daleč pozdravlja. Na klopi sedi in ga vabi: »Le bliže, sedi, že zjutraj sem nate mislil in mislil, kod te nosijo noge?« »Gor sem zlezel k hčeri na Osoje. pa je visoko, visoko, in na poskok nisem več.« »Bo že kako, saj ti si še trden, mene pa je nekaj prijelo in ves teden nisem bil za nobeno rabo. Sem že mislil, da bo treba iti, pa sem' zdaj še odložil.« »O, prav je tako! Pomisli, kako bi mi bilo dolgčas brez tebe! Saj bi ne mogel živeti, midva morava skupaj oditi, saj vem, da bi se tudi ti spominjal name, ako' bi te zapustil.« »V resnici ne smeva oditi drug brez drugega, sicer bo dolgčas na svetu tistemu, ki ostane. O, pa dolgo že ne bom.« »Nikar tako ne govori,« se je vznemiril Luka. »Nikar me ne plaši! Svetega Janeza rožo sknhaj pa medico pij, ako te prime. Tako bi še rad malo' poživel s teboj.« »Ne vem, ne veni, kaj bo z menoj! V prsih me tišči, kakor bi ležal kamen, in ponoči mi "srce zastaja. E, lahko že greva k Svetemu Štefanu, meni je dolgčas po mojih starih znancih, vsi so šli pred nanm.« »Križ božji, nikar ne kliči bele žene, da te ne sliši. To ti je taka nevesta, ki sama pride, in gotovo ji ne uideš.« 189 »Tako ti rečem, kadar umrjem. mi v iiljnjakii postelji! Praznično nie obleči, tudi šopek mi napravi iz tistih rož, ki jih imajo čebele najrajše. Rad bi še mrtev ležal dva dni med njiini, da bi me obiskovale in šumele okoli mene. Gotovo bi jih slišal, pu bi mi ne bilo dolgčas in nič hudo bi se mi ne zdelo mrtvemu.« Nizko sklonjena in žalostna sta bilii čebelarja, o trpljenju in slovesu so tekle besede in oči niso videle lepega polja. Z glavo je majal Luka in je počasi rekel: »Glej ga, glej ga, rad imaš čebele, pa siliš stran od njih! Koliko dobrega so ti storile, kratke čase so ti delale, kadar si bil žalosten, si se pri njih razvedril.« LtihniJ je in olj živo izpregovoril: »Jaz bi pa le rad vedel, ali imajo tudi v nebesih čebele, ali jih nimajo? Kar ne gre mi iz glave in velikokrat sem te že mislil vprašati.? :>0, o, ali ne veš, seveda jih imajo,« se je veselo in živahno odrezal \rban. Najprej se je skoraj začudil, odkod Luki to vprašanje, ki je bil drugače ves zaverovan samo v posvetne reči. »Ali ti nisem pravil! Glej ga. pa še prav dobra paša je gori,« zatrjuje Vrban in kima z glavo. »Da je dobra paša, vidiš zlomka! .Saj sem skoraj mislil, za gotovo pa le nisem vedel. O, pa seveda!« »Dobra, dobra! Boštjan mi je prišel povedat, ta, ki je lani umrl.« »Krčev? Ki je imel toliko panjev? Kaj ne poveš! I, kaj je pa dejal?« »Okoli Svetih treh kraljev je bilo, saj veš, da je bil letos hud mraz. Smreke so pokale v našem delu in vse je bilo pod ledom. Popoldne sem šel k uljnjaku pogledat, ali ne zebe čebel? Kar bal sem se zanje. No, pa sem jim jeseni dobro postlal in jih zadela z inahotn. Lepo so dihale in šumele v panjičih. Tako se mi je zdelo, kot bi se grele okoli peči. Meni je bilo pa mraz, zato stopim kar hitro v hišo pa ležem za peč. Malo sem se pokril in premišljeval to in ono stvar. Lcj. pa ti ipride Boštjan k meni, čisto tak, kot je bil prej, ko smo še pasli skupaj čebele in sem ga večkrat obiskal. Tako je imel droban obraz pa gladko je bil obrit. Masno obleko je inu"l na sebi, tisto modrikasto iu črne irhaste hlače. Vesel je bil, usta so se mii držala na smeh, da sem se spom'nil na tisto leto, ko smo imeli tako dobro čebelno pašo. Pa ga vprašam: ,Odkod pa?" ,Z onega sveta.' In tako šegavo me je gledal, kakor da se mu je nekaj prav lepega zgodilo, ali da je roj našel ali pa, daje med dobro prodal. Pa ga še vprašam: ,Ti, ali imaš tudi na otiem svetu čebele?' ,Da, tudi jih imam, in še več, kot sem jih imel na zemlji. O, tam je dobra paša za čebele.'« »Lej ga. tako je dejal? Torej imajo tam v resnici čebele,« je na glas premišljeval Luka. »Ali sta še kaj govorila?« »Potlej (pa rečem: ,Da je torej dobra paša pri vas?' , 0 , dobra, dobra,' mi je dejal Boštjan in take volje je bil, da je kar klobuk privzdignil pa ga na stran pomaknil. 190 ! .Sedaj je pri nas vse v cvetju. Komaj je lipa minila in deteljica, pa ze cvete ajda. Tako je lepo, da je kar čudno," je še povedal. .Joj, kaj ne poveš, pri nas pa tak mraz.' sem potožil Boštjanu. .Kamor pogledaš, sam led, zmrznile bi mi čebele, da jih niseiu dobro ogrnil jeseni in pitati lK>m moral tjale na pomlad.' ,Pri nas pa zmeraj cvete,' je še enkrat potrdil Boštjan.r »O. ta je pa gotovo v nebesih! Takšne čebele in vse v cvetju! Lejte, zima je, ledene sveče vise od streh, gori ipa cvete deteljica, tista rumena, m ajda. Panje ima gotovo zlate, hudimana vendar!« »Ti pa hudimana kličeš, pa o nebesih govoriva! Ne vem. kako bi te pogledal Boštjan, ako bi naju poslušal!« >E, to mi kar zdrkne z jezika! Saj ga je tudi Boštjan poklical, kadar iMu je ušel roj.« >Tudi za Primoža, za tistega od Svete Barbare, ki je zgorel, sem ga mislil vprašali, pa ga že nikjer ni bilo. Izginil je. ko bi trenil, in samo slišal sem, ko je zaprl duri za sel)oj.« »Z njim si govoril! Tako dolgo pot je naredil, z onega sveta! Pa ga nis; \prašal, kod je hodil? Ali jo je primalial z Osovnika, tam gori je visoko in blizu nebes?« ; 0 tem pa nisva govorila, a zdi se mi, da je prišel senigor od cerkve ali pa dol s Homa. Stim prav ne vem, kako bi rekel.« »Vidiš, k meni pa nič ne pride, pa sva bila tudi (prijatelja.« Skoraj je malo nejevoljen Luka, z glavo zmajuje in s pestjo se tolče po kolenih. »To mu je dobro! Kaj misliš, takšna paša in vse leto! Zdaj imamo zimo, gori pa čebele med bero.« Zamislil in zatopil se je Luka v premišljevanje o svetih nebesih in skoraj ne sliši Vrbana, ki Venomer ponavlja: »O, da bi mi imeli tako dobrO' pašo! Kaj vse bi naredili!« In potlej se vzdigne Luka, kot da se je zdj-amil iz sanj, zakaj globoko in v£ižno vprašanje ima na jezikn. »Ti, kako pa je s kupčijo v nebesih? Ako so dobre letine, ima Boštjan gotovo dosti medu naprodaj?« Nekako začuden i>ogleda Vrban prijatelja in počasi ntu (pravi: »To mi pa ni prišlo na misel! Pa jaz bi dejal, da v nebesih ne kupčujejo kakor pri nas na zemlji, kjer nam trda prede za vsak krajcar. Gori je gotovo vse zastonj. Lej no, ali misliš, da je Boštjan kupil tiste zlate panje, ki jih ima v uljnjaJtu? To je kar vstal pa se je zmenil s svetim Ambrožem. O, to so drugačne reči, tam ni tako kakor pri nas, da bi jih naročal pri Andrejčkii, pa bi ti dal surov les, da ti vse razpoka.« V negotovosti in dvomu je Luka, da bi bil v nebesih med zastonj! LTjnjak naj bi že bil, tudi zlati panji naj bi kar sami od sebe prišli, saj brez tega ni mogoče čebelariti, ali med pa vendar on sam pridela! Nič iprav se ne more v to zamisliti in tudi krivično se mii zdi. Vrban ga gleda postrani, kot bi si mislil: »Lej ga, še v nebesih bi rad delal kupčije! Ni dosti, da se je na zemlji presneto bal za vsako unco' medu!« »In zlate panje imajo.« se zopet spomni Luka in ogleduje Vrbanove panje in jih primerja z nebeškimi. »Pa da nič ne kupčujejo!« 191 Tega ne more pozabiti in ne zrli se mn prav. Saj je celo na svefu, kjer so ponavadi slabe letine, stisnil vsako leto kak tolarček, pa bi v nebesih ne! >To bi pa jaz že drugače naredil,c glasno pomisli. 2>0, ti Luka lukasti, še v nebe.sih ti ni vse po volji, še tam bi gospodaril po svojem! Doma pa ne znaš! \ s e ima žena čez.« pove Vrban z rahlim očitanjem. »V uljnjaku sem pa le jaz gospodar,« odgovori krepko Luka in oči se nui zasvetijo. Saj mu je gospodarstvo malo mar, saj poskrbi žena in otroci, da so njive posejane in travniki pokošeni, da je pšenica požeta in žito spravljeno v kašče. Čebele .so pa samo njegove in najlepše mu je. kadar sedi pri njih in ogleduje hitre delavke, ki letajo s polja in sedajo na brado, težke in polne cvetnega prahu na nožicah, kakor bi jih obložile z rumenimi ali rdečimi ali belimi blazinicami. Doznal je vse rože, ki so zalagale z medom njegove čebele, od najbolj zgodnjih noric in rdeče rese, ki že pod snegom cvete, do mrazovih sestric, bledih hčerk pozne jeseni. Zamislila sta se čebelarja, utrgala se jima je beseda in bogvekod jima hodijo misli? Ali je šel Vrban s čebelami na ajdovo pašo in jim želi veliko sonca in rosnih juter, da bi napolnile vse satje sebi in njemu na veselje? Moder dim se vije v tenkih kolobarjih iz čedric in se izgublja v zraku. Zadovoljen smeh objame čebelarjema ustnice, kot bi jima godli godci in bi se vozila mlada ženina k svatbi, vsa mlada in vesela, da z nevesto in lepimi družicami in z razposajenimi drugovi svatujeta ves dan in še dva povrhu. Tako srečen je Luka, da z očmi mežika proti soncu. Strah in skrb sta izginila z njegovega obraza in razvedrilo se mti je srce, ko posluša čebele. »Zdaj mi je pa vseeno, kdaj mi bo treba iti s sveta,« se prebudi iz lepih misli. »Oh, saj sem že naveličan vSega. Lej, včasih čebele nič ne morejo nabrati: Poletno cvetje zamori dež, kostanj vzamejo vetrovi, ajdo popari slana ali jo požge jug. Da le vem, da imajo tudi/ v nebesih čebele!« Nasmehne se in s tihim razumevanjem se spogledala prijatelja. O, še bodo rojile čebele, in, ker sta dobro čebelarila. jima po smrti postavi v nebesih čebelarski patron, sveti Ambrož, zlate iiljnjake. da paseta čebele in z medont postrežeia aiigelcem in svetim devicam, kadai- se oglase pri njih. da malo povasujejo in uganejo to in ono. Seveda ne bosta pozabila tudi svojih znancev, kadar pridejo v nebesa. Prva pot mora biti k njima, da se pomenijo o paši na zemlji, o čebelarjih in čebelah. Lani sem hodil po gorenjskih poljih in hribih in sem obiskoval stare čebelarje. Pa .so mi dejali, da je Luka umrl. Pozimi se je mudil golorok pri uljnjaku in je bil zelo žalosten. Letina je bila slaba, zima dolga in čebele so trpele lakoto. Uturl je od same žalosti, ker ni imel s čim bi čebelam pokladal. »Ojoj. rad grem na oni svet, tam je vse boljše. Paša je dobra in še pozimi ne preneha.