ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 18. junija 1992
Leto II, št. 12
Cena 10 forintov
Medijska
vojna
Str. 2
Nej sam mejla greja
str. 4
ZVEZA SLOVENCEV - OBČINA MURSKA SOBOTA
Sporazum potrjuje že dogovorjeno
Sodelovanje med Porabjem in soboško občino traja že vrsto let, seveda pa so se po ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem te vezi še bolj okrepile. Pred dnevi sta obe strani stopili še korak naprej, saj je prišlo prvič do podpisa sporazuma o sodelovanju. Dokument sta v Monoštru podpisala župan soboške občine Andrej Gerenčer in predsednik slovenske zveze Jože Hirnök.
V dokumentu je zapisano tisto, kar se že uresničuje. Peti člen nove slovenske ustave zdaj še bolj poudarja skrb slovenske države za avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Tako se občina Murska Sobota in izvršni svet obvezujeta, da bosta v prihodnjih letih še intenzivneje spodbujala stike s slovensko zvezo in nasploh med prebivalci ob meji. Mejni prehod Martinje-Gornji Senik naj bi bil zdaj že realnost, potrebno pa se bo truditi, da se odpreta še prehoda Verica-Čepinci in Prosenjakovci-Magyarszombatfa. Večjo pozornost bo treba nameniti tudi gospodarskemu razvoju krajev ob Muri in Rabi. Vlaganja pa bodo spodbudila, le odprta meja in nove povezave, med
drugim tudi železniška proga med Mursko Soboto in Monoštrom.
Dogovor predvideva tudi sodelovanje na kulturnem in šolskem področju. Posebno v šolstvu bo potrebno storiti več za ohranjanje jezika, poskrbeti bo treba za dodatno izpopolnjevanje učiteljev. Gornjeseniška šola naj bi še naprej sodelovala s šolo v Kuzmi, števanovska pa z osemletko iz Šalovec, monoštrska gimnazija pa s soboško.
V sporazumu niso pozabili omeniti tudi skrbi za ohranjanje slovenskega jezi-
ka v cerkvi. Na Gornjem Seniku namreč še vedno ni slovenskega duhovnika.
Sporazum bo veljal pet let, obe strani pa ga lahko še dopolnjujeta.
Podpisovanja dokumenta sta se udeležila tudi predsednik	železnožupanijske
skupščine Gyula Pusztai in monoštrski župan Károly Bauer, pa tudi soboški predsednik vlade Ivan Obal. Tako je beseda stekla tudi o aktualnih temah sodelovanja, predvsem o gospodarskem.
Silva Eöry
"Zdaj pa bom zaprla šolska vrata in do septembra ADIJO ŠOLA!., pravi Livija. Nemeš iz Sakalovec. Porabski otroci so že doma, kajti učno leto se je končalo 12. junija.
2
DOGOVORI O ŽELEZNIŠKI POVEZAVI MED SLOVENIJO IN MADŽARSKO
ČAS ZAHTEVA SODOBNEJŠE TRANSPORTNE POVEZAVE
O železniški povezavi med Slovenijo in Madžarsko sicer nismo pisali tolikokrat, kakor o mejnem prehodu med Gornjim Senikom in Martinjem, vendar se zdi, da je med obema transportnima potema le precej povezave. Verjetno je je največ v tem, da so bile želje po odpiranju mejnega prehoda in vzpostavitvi železniške povezave dolga leta zgolj želje, ki se začenjajo v tem letu udejanjati na madžarski in slovenski strani.
KAKOR NI VEČ DILEME, ali bosta letos odprta mejna prehoda pri Gornjem Seniku (Martinje) in Tornyiszentmiklósu (Pince), tako se nihče več ne sprašuje, ali je potrebno zgraditi železnico med Mursko Soboto in Monoštrom. Oboje postaja resničnost, pa ne zaradi sentimentalnih želja prebivalcev ob meji, marveč zavoljo realnih ekonomskih zakonitosti, ki zahtevajo sodobnejše in krajše transportne poti v tem delu Evrope.
STROKOVNJAKI IN POLITIKI, ki se ukvarjajo s pripravami na gradnjo železniške proge, so prepričani, da bo progo mogoče zgraditi v treh letih. Gre za 38 kilometrov proge (17 km na madžarski strani in 21 kilometrov na slovenski), po kateri bodo vozili tovorni vlaki s hitrostjo okoli 100 kilometrov na uro, vagone pa bodo vlekle dizelske lokomotive. Za gradnjo bo potrebno po zdaj znanih izračunih blizu 60 milijonov dolarjev.
ZADNJE DNI je bilo kar nekaj pogovorov med najvišjimi predstavniki Madžarske in Slovenije o prometnih povezavah med državama. Kajti poleg železnice so pomembne tudi nove in sodo-
bne ceste. Obe strani sta bili s pogovori zadovoljni, saj niso govorili le o tem, ali so nove povezave potrebne, ampak o tem, kako jih čimprej uresničiti. Povsod je bilo poudarjeno tudi širše
zanimanje za te povezave, denimo Nemcev, Italijanov in še koga.
RAVNO TA ŠIRŠI EVROPSKI INTERES prometnega povezovanja je tisti, ki zagotavlja, da ne bo večjih težav s financiranjem projektov. Madžarska stran tudi želi, da bi denar za 17 kilometrov železniške proge nekako dogovorno priskrbela Slovenija. Čeprav denar ne bo problem, je slovenska stran previdna pri odločanju za tiste, ki bodo na tak ali drugačen način sovlagatelji pri gradnji proge. Med tistimi, ki se najpogosteje pojavljajo kot možni vlagatelji, so avstrijska firma Voest Alpine, nemški Krupp, več italijanskih firm in tudi budimpeštanski Dunav holding.
PO ZADNJIH INFORMACIJAH slovenskega ministra za promet in zveze Marjana Kranjca je madžarska stran za svoj del proge že pripravila vso dokumentacijo, na slovenski strani pa je že iniciativni odbor za ustanovitev delniške družbe, ki bo skrbela za gradnjo proge. Poseben meddržavni sporazum o železniški povezavi bosta septembra v Sloveniji podpisala madžarski in slovenski prometni minister.
POUDARJANJE ŠIRŠEGA EVROPSKEGA ZANIMANJA za nove transportne poti v Sloveniji in Madžarski je upravičeno, toda prezreti ne gre tudi pomena železniških in cestnih povezav zlasti za slovensko in madžarsko gospodarstvo. Mislimo, denimo, na Luko Koper, ki je bila med prvimi pripravljena prispevati denar za železniško povezavo z Madžarsko, in takih, ki so zainteresirani za hitro povezavo med državama, je še več. Verjetno ni odveč omeniti ugodnega vpliva na razvoj turizma in še česa, za kar se zavzemajo gospodarstveniki in drugi tudi v Železni županiji in Prekmurju.
eR
Pravzaprav bi lahko bili srečni, da je samo medijska vojna, pa vseeno nismo. Novinarji na Madžarskem bi bili lahko domišljavi, češ kako je njihova stroka pomembna. Že zavoljo tega, ker se zaradi medijev že mesece in mesece prepirata tudi predsednik Republike Madžarske Árpád Göncz in ministrski predsednik József Antall. Ravno tako vse stranke. Kot če ne bi imeli nobenega drugega dela.
Začelo se je pravzaprav že na začetku, ko so bili še številni časopisi - županijski in državni — v lasti partijskih odborov. Nakar je bilo odločeno, da se ti časopisi morajo prodati (privatizacija), denar pa naj gre v državni proračun. S privatizacijo večine madžarskih časopisov pa se je bistveno spremenil tudi odnos uredništev do dnevne politike. Ker pač ni več neposredne (v bistvu nikakršne) kontrole nad uredništvi, so novinarji postali neodvisni. To pa pomeni, da tudi zelo kritični. Kar pa sploh ni težko, saj če se dva najpomembnejša madžarska politika že mesece ukvarjata s tem, ali bosta razrešena predsednik televizije in radia, potem tudi to dokazuje, da se v tem madžarskem 'in vzhodnoevropskem kaosu ne ukvarjajo z najpomembnejšimi stvarmi.
Kot rečeno, večina madžarskih časopisov zelo realno (kritično) obravnava delo madžarske vlade in parlamenta, kar pa novi oblasti ni všeč. Slednja ravno tako ne mara kritike kot predhodna. Istočasno pa nima več nobene oblasti nad tem delom časopisja. Zato postaja agresivna. Že zlasti, ker je tudi ta nova oblast globoko, če ne celo slepo prepričana o svojem poslanstvu. Sicer je z denarjem davkoplačevalcev ustanovila nekaj svojih ali sebi lojalnih časopisov, vendar pa ti v glavnem obstajajo le zaradi prikrite subvencije. (Predsednike bank so še pred letnimi skupščinami "prepričali", da odštejejo svoje milijončke za vladne in provladne časopise, potem pa so jih odžagali.) Zato torej ta zagrizenost zaradi televizije in radia.
Predsednika Hankiss in Gombar sta bila svojčas imenovana s popolnim soglasjem vseh šestih parlamentarnih strank. Ker pač gre za dve zelo močni osebnosti (prvi je eden najboljših madžarskih sociologov, drugi pa eden najboljših politologov), poskušata voditi ta dva zelo pomembna medija avtonomno. To se pravi v skladu s strogimi novinarskimi pravili. Ministrskemu predsedniku, ki je zelo občutljiv človek, da ne rečem nečimrn, pa to ne ustreza. Zato je najprej želel imeti svoje Ijudi kot podpredsednike (neke vrste komisarje) pri teh medijih. Imenovanje prvih kandidatov je predsednik Goncz zavrnil. Že
Porabje, 18. junija 1992
takrat se je začelo tekanje na Ustavno sodišče. Potem so čez nekaj mesecev imenovali nove kandidate. Zdaj šef vlade Antall čeli imeti tudi svoje predsednike, kar pomeni, da je predlagal odstavitev sedanjih dveh, češ da sta "nesposobna". Tega predloga predsednik republike ni podpisal. Premier se spet obrne na Ustavno sodišče. Slednje je pred kratkim odločilo, vendar v tako nejasnem jeziku strganih dohtarjev, da sta oba sprta partnerja (predsednik vlade in predsednik republike) vzkliknila od veselja: "A nisem rekel, da imam jaz prav?!" Pa smo spet tam.
Nova oblast (vlada) je bila vsekakor uspešna v tem pogledu, da je zasejala zdrahe tudi med novinarje. Ustanovljeno je že tudi novo, maloštevilno provladno društvo novinarjev (MUK), katerega člani se na primer brezplačno vozijo z vlaki, medtem ko ostalih 5 - 6 tisoč članov društva, ki so ostali v stari organizaciji (MUOSZ), ne dobi nobene podpore.
Morda so mediji res pomembni. Vendar pa tako zelo spet ne, da bi lahko od zdaj naprej karkoli govorili po televiziji in radiu (npr. hvalili vladine uspehe) in bi s tem dosegli, da bodo ljudje odobravali tisto in ploskali tistemu, kar ne drži, kot v lepih socialističnih časih. Danes so ljudje že precej dobro informirani in jih ne bo lahko zavajati, pa četudi bodo vsi časopisi ter vse radijske in televizijske postaje v vladnih rokah.
Predsednik republike Gőncz, ki ni pripravljen sodelovati pri teh oblastniških manipulacijah, pa je od vsega začetka do danes najbolj popularen politik na Madžarskem.
Francek Mukič
3
KALENDAR (20)
ALOJZ DRAVEC
Od 18. stoletja tadale so se najšli v naši vasnicaj takši pavri, šteri so radi pisali. Samí so napisali ali pa so z drügi knig dojspisali, z nemškoga pa z vogrskoga dojobračali cerkvene pesmi, Šibilske knige. Tau pa zato, ka so drügo štenjé nej meli, kak molitvenike pa katekizmuše. Gda so v 20. stoletji začnili vödavati Kalendar srcá Jezušovoga, Marijin list pa Novine — tü so lidgé že leko šteli drügo tö. Eden paver s Slovenske vesi — ALOJZ DRAVEC — pa je začno pisati tö v Novine. Z rauko je napiso en dugši članek o šegaj v svojoj vesi, štero je vendrik Sto poslati v Kalendar srca Jezušovoga:
NARODNA VERA I NAVADE V VÉSI
".. . iz vekšega stoji z šatringe, z comprnije ali z čelerije; štero istina je preveč žalostno, da lüdstvo te grozne grehe tak rado nasle-
düje, šterim grehom svéta mati cérkev s célo močjov
proti stoji" — začne svoje pisanje DRAVEC. Tadale piše o šegaj na dén svtoga Andráša, Mikloša, Lucije, na svéti post, na dén drovne decé, novoga léta, na fašenek, prvoga ápril mesaca, svetoga Jürina, na risálsko nedelo, na den prvoga majuša, vséh svécov, pa o návadaj pri krsti, na gostüvanji i na torbini. Ovak pa:
"vsáki pétek nika šalijo. . . Na mladi pétek pa v
mesec glédajo pa nika molijo. Ednok sam vido edno babo, ka je mesec molila i sam jo pito: Ka pa delate? Je právla: Niháj, niháj, vidiš moje oči so té mladič zdaj ob prvim zaglédnila, pa ga
molim, naj cejli mesec lačna ne bom. . . Či koga sréčejo,
se nazaj povrnejo domo i nedejo z domi rekoč: Tak nede sreče, ka mi jo žé vrág tá néso. Pa ešče máček je vnogo krát nazáj povrné, či pred njimi pot naprávi."
Alojz DRAVEC se je naraudo 29. IX. 1886 v Slovenskoj vesi. Mati so meli sedem mlajšov, un je büu peti. Kak mladi pojep je vöodišo v Merko, gde se je oženo z deklo iz Büdinec. Gda sta z Merke domau prišla, sta živela v Traušča. Dvej čeri pa enoga sina sta mejla. DRAVEC je v prvi bojni mogo na fronto, gde so ga na smrt ranili. Mrau je 28. VlII  1915 v Lepniki na Moravskem (Češkoslovaška). Njegov rokopis sta najšla škonika Karel Krajcar i Irena Pavlič pa sta poslala v Ljubljano, gde je Profesor Vilko Novak vödau v novinaj	TRADITIONES
(1974).
Našo serijo KALENDAR smo začnili lani Septembra, gda se je šaula začnila. Zdaj je šaule konec i tak je naše serije tö konec. Ge tö tak pravim, kak DRAVEC na konci svojega pisanja — PA Z BOGOM, NIKA MI NE ZAMÉRITE!
Marija Kozar
"Ob njih pa sem se učil tudi sam"
Konec maja je bilo v Rušah pri Mariboru 22. srečanje slovenskih lutkarjev. Na njem so sodelovali tudi lutkarji z osnovne šole Gornji Senik s predstavo, ki jo dobro pozna tudi domače občinstvo. Seniški lutkarji so znova dokazali, da sodijo v vrh slovenskega lutkarstva. Med trinajstimi predstavami.
ki smo si jih ogledali v dveh dneh, so bile tri ali štiri, ki so zares dobre. Med temi pa zavzemajo posebno mesto prav seniški ptički, ki jim je s svojo liričnostjo uspelo navdušiti publiko in kritike.
Običajno se popotovanje neke šolske predstave konča ravno na takšnem srečanju. Kot vse kaže, pa bodo ptički peli še nekaj časa in strašilo še govorilo v "domačoj rejči". Kar precej ponudb za gostovanja je prišlo. Maribor, Ljubljana, Kranj. . . Tako bomo imeli kar lepo število uprizoritev in na koncu lahko rekli, da smo opravili dobro delo. Delo, ki smo ga začeli letošnjo zimo. S pisateljem Ferijem Lainščkom iz Budinec sva že dolgo nosila v sebi željo, da bi naredila predstavo, ki bi bila nekoliko drugačna od lutk, ki jih srečujemo na slovenskih odrih, obenem pa bi gledalec lahko v njej našel ali pa vsaj začutil nekaj lepega, nežnega. Ko sem
mrzlega decembra prinesel besedilo na šolo in se prvič srečal z igralci, mi še ni bilo jasno, kaj in kako. Počasi pa je stvar pričela teči, žive in iskrene oči mojih novih prijateljev so željno poslušale in se učile. Ob njih pa sem se učil tudi
sam. Človek v svojem življenju bolj redko doživlja srečo. Meni pa je bila ta sreča dana, ko sem ob delu s seniškimi lutkarji spoznal resnico, o kateri so me sicer učili starši in šola, pa se me ni ravno najbolj prijela. To sta zvestoba in predanost skupni želji
po ustvarjanju. Ravno ta zvestoba in predanost, mogoče tudi trma pa sta tisti, zaradi katerih so seniški lutkarji to, kar so, zmeraj sposobni seči po zvezdah. Predstava je bila narejena in pričela so se naša potovanja. Sodelovali smo na srečanjih lutkarjev v Soboti, Pesnici, Rušah, gostovali po Prekmurju in kot rečeno, popotovanje še ni končano. Nazadnje se bo sicer zgodilo, kar se ima zgoditi. Vsaka predstava enkrat umre. Verjetno bomo malce žalostni, ko bo ostal le še spomin. To je pač usoda gledališča. Odložili bomo naše ptičke In vzeli v roke nove lutke. To pa je veselje v gledališču, ko iz preteklega nastaja novo.
Enkrat v pozni jeseni, ko bo porabska zemlja spala, bomo ponovno sedli skupaj in se veselili novih začetkov. Neutrudna Klara Fodor pa mi bo ponovno rekla: "Miki, etak sam si brodila, ka bi najprle . . ." Ampak, to je že druga zgodba.
Miki Roš
2. junija je István Balogh, veleposlanik R Madžarske v Sloveniji, obiskal Želelezno županijo. Bil je tudi gost Zveze Slovencev na Madžarskem. Zanimal se je za delo organizacije. Zvezi je obljubil pomoč in podporo.
V Sombotelu je pred nedavnim izšla tanka knjižica z naslovom Čarovna dežela. Zbirka slovenskih, nemških in hrvaških pesmi je namenjena narodnostnim vrtcem, lahko jo pa uporabljajo tudi v madžarskih vrtcih, kajti pesmi so prevedene v madžarščino. Prevedel jih je József Balogh. Ilustrirali so jih romski otroci. Knjižico je izdal kuratorij Sklada za otroke.
Porabje, 18. junija 1992
4
NEJ SAM MEJLA GREJA
UBILI
KRAMBERGERJA
Na binkoštno nedeljo je v Jurovskem Dolu izgubil življenje dobrotnik od Negove, predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Z lovsko puško ga je z razdalje 62-tih metrov ustrelil 42-letni domačin. Kramberger je imel v Jurovskem Dolu enega od svojih političnih shodov, saj je spet nameraval kandidirati za eno od pomembnejših funkcij, za slovenskega predsednika.
Ivan Kramberger je bil kontroverzna osebnost slovenske politike. Na zadnjih volitvah je dobil kar petino glasov slovenskih volivcev pri volitvah za predsednika slovenskega predsedstva.
Po uboju so mnogi menili, da je to politični atentat, toda osumljenec je povedal, da je nanj streljal zato, ker mu Kramberger ni bil všeč.
UNIMA 92
14. junija se je v Ljubljani začel 16. kongres in svetovni festival lutkarjev, imenovan UNIMA 92. Za teden dni se bodo napolnile dvorane, ulice in trgi slovenskega glavnega mesta. Poživele jih bodo lutke in predmeti z vsega sveta, udeleženci pa se bodo obogatili z novimi strokovnimi spoznanji.
HITRA POŠTA MED SLOVENIJO IN MADŽARSKO
Za slovenske in madžarske poštarje je bil ponedeljek, 15. junij , pomemben dan. Na dvorišču pošte v Lentiju sta glavna direktorica slovenskega PTT-ja in njen madžarski kolega Bela Doros simbolično izmenjala pošiljko iz poštnih furgonov in tako uvedla celinsko poštno linijo Ljubljana Budimpešta, ki bo omogočila hitrejšo poštno povezavo med državama, pa tudi povezanost Slovenije z vzhodno Evropo.
Glavni direktor madžarske pošte je obljubil, da se bo 1. avgusta začela tudi brezplačna dostava časopisov z obeh strani meje. Namenjeni pa bodo seveda obema manjšinama.
Bila je kulak, usaudili so go, ka je rusag vöuvadila Slavom. Trpela je, pa nej vejdla, ka zaka. Od svojoga žitka parpovejda Varnji Margit.
"1951. decembra, vnoči je vöra dvanajsat bila, da so po nas prisli. Nej so čakali, ka bi dvera oprli, včasi so je notravtrnili. Očo pa brata Ferenca so k stanej postavili. Potejn so pa gvant začnili völöjčati z omara. Edan za drudjim. Da so materinoga v rotjé vzeli, tak so prajli: "Tau je stari kurvini gvant." Etak grdo so goučali z nami. Dja sam pa tam stala pa sam rotjé v srajcino žeptja mejla. Gda so tau vidli, ka rotjé v žeptja mam, namé so tü k stanej postavili. Bojali so se, ka kaj mam v žeptja. Telko smo leko s seuv nesli, ka nam je v lejan (prt) notra šlau. Drugo smo vse doma mogli njati. Gvant smo notra sklali, kolač kröja, pa tri litra mlejtja. Tau je bilau vse. Živali, gausi pa ka smo znautra v rama meli, vse smo doma mogli njati. Štja tisto so nam nej dopistili, ka bi dvera zaprli. Na stežo (stežaj) oprejto smo je njali. Z nami vret so krave tü tagnali. S tovornjakom so v dvor stanili pa na tistoga smo se mogli goraspatjivati. Bijo nad njimi zato edan poštani tü. Zato, ka gda sam k tovornjaki ušla, mi je pravo, ka je tau nej mena valaun. Dja sam pa tau prajla: "Nika ne deja, prvin zdjinam pa tak sam štja nej vidla Alföld." (Ravnina na vzhodnem delu Madžarske. K. H.) Zato sam tau prajla, ka nej sam stejla pred očov djaukati. Oni so. že stari bili pa nej sam njim stejla štja vekšo žalost.
Vse so nas taodpelali. Očo, mater, Ferenca, Marčko, namé. S tovornjaka so nas na bagaun spatjivati. Töj nas je že z več vesi bilau. Dva dneva smo se
pelali v bagauna. Cug je samo te stano, da so lüstvo goravzeli. Pelali smo se kak živina, zato ka štja okna nej bila, gde bi vö leko poglednili. Dva dni smo dardjetali od straja. Bili so takši, steri so sploj batežni bili. Zato, ka so je batežne s postale vöpobrali. Večkrat je cug stano, gda smo mrtvo lüstvo vöklali. Na drudji večer smo stanili v Tedeja pa so nas dolazapovedli z bagauna. Nej daleč odtec so štale stale, gde smo mesto dobili. Vsakši daubo edno slamnatno mesto, kama si je dolalego. Okna pa dvera so nej bila na štala skur edan mejsac. Tak mrzlo je bilau znautra, ka je voda zmrznila v kanta.
Dočas, ka smo nej odli delat, smo cejli dén znautra v štala bili. Vsakši zranjak pa vačer smo vöstanili pred štalo pa so nas paršteli, če stoj ne fali. Sletkar, gda smo pri zidaraj delali, je že malo baukše bilau zato, ka tam smo že malo baukšo djesti dobili. Mi ženske smo tü ranč tak mogle delati kak moški. Cügeo (opeko) pa beton smo nosile. Petdeset mejtrov sam leko samo kraj üšla od tistac, gde smo ranč delali, dala nej.
Dosta smo trpali pa dosta lüstva je mrlau. Bijo je odtec edan človek, Samosvölgyi. S plüči je emo nikšo bajo, nej daubo sapé. Da smo znautra spali v štala, te je nej daubo lufta. Dvera so furt oprejta mogla biti. Če je stoj zapro, te so mena prajli, aj nim döjn oprém. Dja sam njim furt oprla, dapa bila je s te krajine edna žena, stera furt zaprla dvera. Srmak človek naslejdnja že vö üso na gaulo zemlau pa tam spau. Tam je štja bola batežan grato pa mrau. Zaman je Sto k doktora titi, nej so ga pistili.
Do 1953. sam na Alfölda bila. Potejm so avoštja pomé Prišli pa so ma v vauzo zaprli. Tau so trdili, ka sam prejkodla v Jugoslavijo pa sam vouvadila Vaugra. V Anduvca je bila edna žena, stera je prejkodla. Tau so zgrabili pa so go notrazaprli v vauzo. Gda je že en čas tam bila, te so ji obečali, ka go pistijo, če povej, ka stoje štja prejkodo z njauv. Ona je pa prajla namé, samo aj njau pistijo. Zatauga volo so ma avoštja tapeIaIi ranč te, gda je amnestija bila. V Sombotel so ma pelali na AVO. Prejdjan je ranč te nej bijo tam. Tak sam bila dva tjedna tam, ka so ma štja tau nej pitali, ka mi je ménja. Zvöjn vode' pa skau-rdja sam nikanej dobila. Vsakši dén so ma bíli. Nej so ma pitali, ka Sto sam, ali Zaka sam tam. Tak so ma vtjüpzbíli, ka sam že tak slaba bila, ka sam vtjüpspadnila. Glavau sam si notra v žalejzna dvera vdarila, na té taléb so dvera
oprli. Gda sam k sebi prišla, te je že doktor pri meni bijo. On njim je pravo, ka več ma ne smejo bíti, zato ka slabo srcé mam. Odtec so ma v Budimpešto pelali v Marko, ta, gde saudijo. Najprvin sam dvej pa pau lejta dobila. Drudjin, gda so ma zvali, te so ma pitali, ka gda so ma internirali na Alföld. Prajla sam, ka 1951. leta. Ženo, stera ma je taužila tisto so pa 1953. leta zgrabili. Gda sam tau prajla, te so vtjüppogledníli pa so ma vöposlali. Za pau vöre so ma nazaj zvali pa so deset mejsacov pistili od vauze. Nej sam mejla greja, pa döjn sam skur dvej lejta zaprejta bila.
Drudji od držine so te cajt v Bögöti delali. 1956. leta smo domau Prišli. V rama drugo nej ostalo, samo štiri stané, drugo so vse pokradnili. Tak, ka smo znauva leko začnili."
K. Holec
Materna rejč (12)
INTERFERENCA
Tistoga ipa, gda je bojna bila pa so moški na fronti bili, so dosta mejstaj ženske opravlale moško delo tö. Gnauk se je zgodilo, ka je en italijanski sodak üšo domau s fronte pauleg ene njive, gde je ena ženska orala. Zemla je trda bila, plüg velki, mara nevolna. Tak, ka je ženska trnok zaplautala s plüginami orami. Brazde pa so krive bile, kak kakše čipke na kikli. Italijanski sodak pa gleda, gleda pa te gnauk samo kriči ženski: kurva, kurva! Pa kaže na krive brazde. Ženska pa čemerna grata pa pravi: au, tvojoga djudaša! Te pa nej zavolé, ka se namesto moškov tü mantram, te boš pa ti meni takše gučo?! Na tau je tá k sodaki skaučila pa ma dvej takši za vüje tázabejlila, ka je sodak najprva mislo, ka vendrak pá s štükom strejlajo, kak na fronti. Gda je že pri drugom prikari tadoj stapo, si je brodo: té vogrske ženske pa so parpitane, ka jim človek samo telko pove, ka je brazda kriva, une pa se gnauk samo paukati začnejo. Če bi ger sto nej znau, italijanska rejč kurva tau pomeni, ka krivo.
Kak vidite, z rečami si človek tö pomalek more djati, ka naslednje eške leko fasiva, če ga naupek razmijo. V našom porabskom guči pa v knjižnom slovenskom jeziki tö več takši rejči geste, štere so nazvünak gnake, depa drugo znamanüjejo. Če povejmo en Ijubljanski fant pove o eni Porabski dekli, ka: to dekle je čedno — nej ka bi si sirauta mislila, ka je rejsan čedna, zato ka v Sloveniji ta rejč znamanüje, ka  lejpa (csinos).
Toma, ka povejmo v slovenskom guči na enoj mesti ena rejč tau pomeni, v drugom pa nika drugo, čednjaki tak pravijo, ka interferenca. Mi tak pravimo, ka nakak prej sive oči má. Če tau dojobrnemo na Ijubljansko rejč, te sürkaste oči vöpridejo. Če en človek v Porabji drugoma tak pravi, ka zgini! (pes zgine, gda je stari), tau je trnok grdo. Če pa v Maribori povejo: zgini!, te škejo povedati, naj dé spauti. Tau je tö nej lejpa beseda, depa je zato don velki razloček med njima. Zato na tau moremo fejst skrb meti. Drugo paut vam več takši vküp poberém. Nej ka bi vi — Zdaj ka se granice opérajo — ger tö biti bili od kakše lejpe ženske v Sloveniji.
Fr. M.
Porabje, 18. junija 1992
5
KAJ MENITE?
Kakšni so
bili Porabski dnevi?
Dorina Elza iz Števanovec Sploj lejpi den je bijo. Lopau je bilau, kak so Slovenci vtjüp prisli od Gorenjoga Senika pa cejlak do Medvod. Vsakši nastop se mi je vido. Dapa najbola se mi je tisto vidlo, gda smo na večernici vtjüpar popejvali s tistimi, steri so iz Slovenije prišli. Nam, Slovencom toj na	Vugrskom je té
dén svetek	bijo. Dobro bi
bilau, če bi	vsakšo leto bijo
edan etaši dén. Puni je bijo kulturni dom, dapa več lüstva bi prišlo, če bi vedli, ka Porabski dnevi baudajo. Plakata bi tarbelo vösklasti. Etašoga reda bi leko bila ena mala buča. Te bi se vidlo, ka je svetek. Dén bi pa leko koncali z eno veselicov.	Etak	bi	bijo	cejli Porabski	dén. Teški cajti
odijo	Zdaj	na	lüstvo,	na	manjšino pa štja	bola. Zdaj nam
tarbej vtjüpdržati, da štja leko.
(Plakati so bili v Števanovca, samo so nekakoma napauti bili pa so je vtjüpstrgali. K. H.)
Totustji Mariš
Lejpi nastopi so bili. Vasela sam, ka mi toj v Števanovca tü mamo eden pevski zbor, steri je nastaupo. Vsakša skupina (csoport) je notra pokazala nika od tisti kraj in, gde živijo. Steri v pesmi, steri pa v plesi. Steri so iz Šalovca Prišli, tisto so tak goučali kak mi, steri so iz Medvod Prišli, tisti so že knjižni djezik goučali. Tau dobro bau, če mo več nadcmaj (Skupaj) odli, zato, ka te se na nas malo tü nika zgrabi. Tak dugo živimo raznok, ka že pomalak pozabimo rejč. Djestou taša reči (besede), stera smo že cejlak tapozabili. Če Večkrat etak vtjüppridamo, nika se samo navčimo. Pa če vöpridamo v Slovenijo, te nemo tak, kak če bi v lücko rusaga (v tuji državi) bili. Vej so pa oni tü Slovenci kak mi. Eno bajo so meli tej dnevi! Če je stoj z Varaša ali z drudje vesi prišo, nej je vido od cejloga nikanej. Zato, ka je vse v kulturnom domi bilau, ves pa tak vögledala kak po drudji nadelaj.
Dapa tau nej baja. Zdaj so bili prvi Porabski dnevi. Kleta na tau že tü damo. Pa če de ves Zvezi pomagala, gvüšna sam, ka več lejt baudajo štja takši lejpi dnevi kak sta tejvadva bila.
K.H.
Še enkrat o
PORABSKIH DNEVIH v slikah
Ko imajo glavno vlogo klobuki.
Ko se ljudske noše raznih pokrajin v Sloveniji srečajo v Porabju na Madžarskem.
MEDNARODNI ŠAHOVSKI TURNIR V MONOŠTRU
Šahovska zveza Železne županije, 2. osnovna šola v Monoštru in Zveza Slovencev na Madžarskem so 6. junija organizirali v Monoštru mednarodni šahovski turnir za osnovnošolce.
Na turnirju je sodelovalo 14 ekip, 7 iz Madžarske, 5 iz Slovenije in 2 ekipi iz Hrvaške. Tekmovanje je odprl predsednik Šahovske Zveze R Madžarske, ki je zaželel vsakemu mlademu, da bi se čez nekaj let uveljavil kot mojster ali velemojster.
Na kadetskem tekmovanju so zmagali mladi šahisti iz Sombotela.
GOSTOVANJE PORABSKIH KULTURNIH SKUPIN IN ŠPORTNIKOV
V juniju in juliju bodo nastopi in gostovanja porabskih kulturnih skupin in športnikov.
Folklorna skupina z Gornjega Senika je 13. in 14. junija gostovala v Žitara vasi na avstrijskem Koroškem. Bili so gostje tamkajšnje folklorne skupine.
Mešani pevski zbor Avgust Pavel se bo 20. in 21 .junija udeležil tradicionalnega pevskega tabora v Šentvidu pri Stični.
8. julija bo gostovala lutkovna skupina OŠ Gornji Senik na vabilo tamkajšnjega lutkovnega gledališča v Mariboru. 
Letošnji bralni tabor za porabske osnovnošolce bo od 6. do 13. julija na Ptuju. Organizira ga ZKO Slovenije. 27. in 28. junija bo v Ravnah na Koroškem XVI. srečanje slovenskih športnikov iz obmejnih dežel. Iz Porabja se ga bodo udeležili mladi nogometaši iz Slovenske vesi.
27. junija organizirajo mladi socialdemokrati Murske Sobote turnir v malem nogometu v Serdici. Sodelovale bodo ekipe iz Italije, Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Porabje bo predstavljala ekipa iz Andovec.
Porabje, 18. junija 1992
6
Porabske družine
Vekšo erbo bi njim nej mogli dati!
Gorenjaseniška ves je tak kak skrivnost. Če se na paut vzemaš pa si oblübiš, ka gor poiščeš vsakšo držino, ne smejš si tak misliti, ka se ti tau eden dén pršika (uspe). Štiri dobra dneva trbej, če vsakšo držino poiščeš. Zgučavati se z njimi, tau je pa drugo.
Slabo vremen je bila, da sam prišla na Senik. Lüdjé so nej vanej na mezévaj zatok, ka je vnoči dež prišo, méko je. Tü pa tam vidiš doma v ogradci kaj delati ednoga pa drugoga. Dobro je, ka sam se napelala k Györvárijevi, ki živéjo na srejda vési. Na bergé je v tom cajti nej pametno titi, sploj pa te nej, če je človek nej tak oblečeni pa obüt.
Oprém vrata pa cingam, nikoga nega. Tau je pa videti, ka so doma. Števan Györvári iz škednja pride naprej pa mi pravi, ka žena pa dvej čeri delajo v ogradci. Fanj dež je prišo, Zdaj pa redčijo bagundli (peso), ka se ovak zadavi, pa nika neda z njega. Naprej njim prnasém tau, da bi rada gučala z držinov. Malo se branijo, pravijo, da so oni nej radi toma, če od nji pišajo, dapa mi zatok obečajo, da mo se 
leko pogočavali, če nazaj pridem.
Sledkar pridem nazaj pa je eštja itak v dela najdem. Zdaj nika betonirajo. Dekla pa llona Györvári — vértinja — ranč tak delajo kak vsakši drugi. Potem se pa spravimo v künjo, pa si zgučavamo od nji, od držini.
Priimek (vezetéknév) Györvári je nej slovenski. Kak ste Prišli do njega?
Števan mi razlaga, ka je njegvi oča Grebenar bijo. V prvoj bojni je velko čast daubo za dobro slüžbo, grato je vitez. Etak so me za nagrado ponudili priimek gormeniti pa eštja 20 plügov grünta tü. Tau drugo je nej
vzejo, samo si je priimek zamejno.
"Šest mlajšov nas je bilau doma, 3 dékle pa tri pojbov. Eden brat je nej tüj doma, odišo je v Anglijo. Tistoga réda se je nej emo priliko včiti tüj doma, etak je pa odišo. Ge sam se maštrijo vönavčo pa sam 40 lejt delo v Kosinoj fabriki. Zdaj sam že doma v penziji. Z ženauv sva 5 mlajšov gorzranila. Müva sva mela 4 pa je ona iz prvoga zakona prnesla ednoga. 5 deklin sva gorzranila."
Tak mislim, ka je tau lepau vö povedati, dapa
tak brodim, ka je vam tau nej tak naléki bilau, istina?
Vertinja, llonka etak goči: "Müva Sva z možaum furt držini živela. Nej sva samo gorzranila 5 deklin, dále sva je vönavčiti tü. Tistoga reda — kak je že moj mauž pravo — smo se mi nej meli priliko včiti, kakoli smo zatau bili. S cejlo naso močjauv smo zdaj tau mlajšom ponüdili. Kak smo že prajli, 5 deklin mamo, med njimi so že 4 diplomirale. Najmenkša eštje Zdaj študira, če de nam Baug pomago, ona de tö vönavčena."
Ka so se tvoje čerke včile, kakšo slüžbo pa majo?
"Marijana je vzgojiteljica (óvónő), Ágnes je učiteljica, diplomirala je iz matematike in slovenščine, Zdaj je pa mejla izpit (vizsga) iz računalništva. Katalin je končala tehnično univerzo (műszaki egyetem). Zdaj tam na univerzi vči pa odi dale v šaulo tü. Mártika je
medicinska sestra (ápolónő), Aniko je najmenkša, ona odi v katoliško gimnazijo."
Pet mlajšov sta gorzranila, lejpi dom sta si spravila, mlajše sta dala včiti, kak je tau šlau?
llonka mi Zdaj tadale goči: "Z možaum sva Obadva v slüžbo ojdla. Po slüžbi sva pa vörno delala doma tü. Moji starištje so pomrli, grönt so tüj njali, moj brat pa sestra ne živéta tüj, etak malo gazdijo tü delamo. Moramo, mogli smo zatok, ka s slüžbe je etakšo držino nej mogauče gordržati. Nigdar smo nej šli na
dopust (szabadságra) tak, ka bi kama počivat šli. Dopust smo z delom meli. Tau je istina, ka smo si küpili eden auto pa smo z držinov Večkrat šli na kratek izlet (kirándulás), tau je bilau vse, ka smo si dopistili.
Dostakrat Odim na Gorenjom Seniki pa Vidim, ka je Györvarijéva držina nej tak zaprejta. Cajti si vzémajo za tau tü, ka za druge lidi kaj napravijo. Kak Znam, Števan je predsednik cerkvene kotrige, Zvün toga je član seniškoga samoupravnoga organa (önkormányzat). llonka je tü aktivna pri cerkvi, je članica cerkvenoga pevskoga zbora. Pri vsakši meši, v sakšom sprevodi je navzauča. Dvej čeri spejvlate v pevskom zbori Avgust Pavel. "Zakoj ste se za vse tau vzéli?" je pitam.
Števan: "Pred trejmi lejtami so z vesi lüdjé Prišli k meni, naj gormenim prešnjoga predsednika cerkvene
kotrige. Brano sam se eden cajt, te sam se pa prejkdau. Te sam ranč nej vedo, Zaka sam se podal. Naš gospaud Kühar so mrli, vse je ovak šlau, kak do tistogamau. Tak smo skončali, ka faro odamo, — zato ka go obnavlati nej vrejdno — pa mo zidali nauvo. Dosta brige sam emo poleg toga.
Lüdjé so tü mogli pomagati, zatok, ka smo telko pejnaz nej meli, ka bi samo tak zozidali. Dosta lüdi je samo obečalo kaj, pa nej naprajlo. Tau pa zatok moram prajti, ka je več takši bilau, steri so dosta - dosta pomagali. V vesi sam član samoupravnoga odbora. Dosta vse je potrejbno naredti, pejnaz je pa malo."
Vertinja llonka: "Mislim, ka so lüdjé vsepovsédik takši kak pri nas. Gda sam eštja v slüžbi bila, sam dosta žmetnoči mejla, zatok, ka je z lüdami delati najžmetnejše. Pa itak tak pravim, ka se je nika takšoga nej zgodilo, za steroga volo bi človek tak pravo, ka je nej bilau vrejdno delati za tau ali za tisto."
Vrejdno se je bilau telko trüditi, sploj pa za tau, ka sta čeri vö dali včiti?
Odgovor od obadva etakšoga dobim:
"Če bi eštja gnauk začnili, bi ranč etak naredili. Tak mislim, ka bi VEKŠO ERBO (DEDIŠČINO) NEJ MOGLI DATI SVOJIM MLAJŠOM, KAK TAU, KA SO PRIŠLI DO ZNANJA."
Ka bi pa želeli v svojom žitki naprej?
"Najvekša želja je, naj najmenkša čer ka dokonča šaule, aj njau tü leko na paté postavimo. Zvün toga pa iz srca želejmo, naj bauda MIR na svejti, naj ne zadobimo bojno pa trplenja pa naj nam Baug zdravje da."
I. Barber
Naše pesmi (26)
Da zrankoma
Da zrankoma rano gor stanem, si zmislim na svojga bogá.
Edno kratko moiitvico zmolim, da(j) nam Jezuš kaj dobroga dá.
Moja Micka se po ganki špancira, vu rokaj eden glažec drži.
Vu glaži ma pušlič zeleni, al' vendar ga lübi dobi.
Moja Micka je jakša kak tvoja, pri mojoj so lüšne noči.
Moja Micka 'ma pérnatno postel, pri tvojoj pa(j) slamca šumi.
Gorenji Sinik —mkm—
Porabje, 18. junija 1992
7
OTROŠKI SVET
Naši mali dopisniki nam pišejo:
MOJA
PRIJATELJICA
Moja prijateljica je Timea Horvat. Stanuje na Dolnjem Seniku.
Ima dolge svetle lase. Modno se oblači. Ima rjave oči. Dobro se uči. Je prijazna. Ne govori grdo. Včasih ni vljudna. Tistemu ki, se ne uči dobro, pomaga. Ima sestro, ki hodi v gimnazijo. Rada igra rokomet in posluša glasbo. Njena mama je učiteljica na naši šoli. Timea se uči nemški jezik.
Moja prijateljica je zato, ker se z njo lahko odkrito pogovarjam in me potolaži, če sem slabe voIje.
Renata Čizmaš OŠ Gornji Senik
NA SPREHODU
Bil sem na sprehodu v gozdu. Videl sem zelo lepega, majhnega zajčka. Imel je svetlorjav repek ter beli in malo rjavkast
kožušček. Ko me je opazil, je takoj zbežal v grmovje. Žalostno sem šel naprej.
Tomaž Fartek, 3. r., OŠ Gornji Senik
PRVIČ NA KOLESU
Prvič je bilo na kolesu zabavno, čeprav sem padel. Oče me je spustil s klanca in sem se ustrašil. Potem sem tako hitro drvel, da sem se razveselil. Oče pa je tekel za mano, da ne bi padel. Ko me je ujel, mi je dejal: "Veš, da ne smeš tako hitro voziti!"
Jaz pa mu nisem nič odgovoril, Potem me je prijel in me odpeljal na ravnino. Tam je bilo lepo. Naučil sem se voziti kolo. Potem smo šli domov. Mislim, da bom srečno vozil.
Viktor Časar, 3. r., OŠ Gornji Senik
BILA SEM BOLNA
V	petek sem bila veliko na dvorišču. Z bratom sva se lovila. Ko sva se utrudila, sva sedla na tla. Zemlja je bila mrzla. Ko sem prišla v hišo, sem pila mrzlo vodo. Mama me je lepo opozorila, naj ne pijem vode. Zjutraj sem kašljala. Imela sem vročino. Zdravnik me je pregledal in ugotovil, da imam gripo. Tri dni sem bila doma. Četrti dan sem šla v šolo. Zelo sem bila vesela, da sem ozdravela.
lidi Glavanovič, 3. r., OŠ Gornji Senik
KOKOŠJA
DRUŽINA
V	kokošnjaku živi kokošja družina. Že zgodaj zjutraj se s kikirikanjem oglasi petelin. Zbudi vse kokoši. Kokoši pridno nesejo jajca. Iz jajc se izvalijo piščančki. Jaz imam piščančke rad.
Šandor Bajzek, 3. r., OŠ Gornji Senik
Kajetan Kovič
Črni muc
V trgovini kupil sem pisane balone, belo-modro-rožaste pisane balone.
Pa prišel je črni muc med balone skočil in se je z baloni vred črni juc razpočil.
Fekete cica
Vettem magamnak sok sok színes lufit, fehéret, sárgát, pirosat és zöldet, hogy olyan magasból, mint én soha még, nézhessék, csodálják a földet.
De odakapott a fekete cicánk, s mancsától szétpukkadt valamennyi, kérdőn és félve nézett vissza rám: gazdám, ezeken már nem segíthet senki.
Glej, glej! Ta stric nas pa slika	(Malčki v števanovskem vrtcu)
VEŠ-VEM
Zakaj imamo štiri letne čase
Vsako leto ima glede na vremenske spremembe štiri letne čase. Na severni polobli se zima uradno začenja z zimskimi zamenjavami, in to 22.-23. decembra. Pomlad pa se začenja s pomladanskim enakonočjem, in to 20.-21. marca.
Tudi za poletje je značilno, da se začenja s poletnim enakonočjem, z 21,—22. junijem. Enako pa je začetek jeseni že 22. — 23. septembra, z jesenskim enakonočjem. Ob vseh teh spremembah sta na dan spremembe letnega časa dan in noč enako dolga.
Ob zimskem sončnem obratu je sonce najbolj oddaljeno od ekvatorja, zato je v tem času dan najkrajši. Ob poletnem sončnem obratu pa je sonce najbližje ekvatorju in je zato dan najdaljši.
Prav pa je da vemo, da so na južni polobli vsi letni časi ravno obratno, kot na severni.
V letnih časih se spremi-
nja tudi toplota v našem ozračju. Sprememba toplote ozračja je posledica sprememb kota, pod katerim sončni žarki dosežejo površino zemlje. Na toploto ozračja pa vpliva tudi neenako trajanje sončne svetlobe na Zemlji.
Ker pa se zemlja vedno giblje po svojem tiru okrog Sonca, je kot njene osi nagnjen glede na tir, po katerem se giblje, in to pod kotom 66,3°. Če je tedaj severni del ali severna polobla obrnjena k Soncu, dobiva prav gotovo sončne žarke pot kotom, ki je bližji kotu 90°, kot pa na južni polobli. Zaradi tega je na severni polobli toplejše vreme. Čez šest mesecev pa se gibanje Zemlje spremeni in toplejše vreme je na južni polobli. Letni časi se torej obrnejo.
V polarnih krajih ob zemeljskih tečajih pa imajo samo dva letna časa. Kratko poletje s stalno dnevno svetlobo in seveda zelo dolgo zimo z neprekinjeno nočjo.
Če pa pogledamo v bližino ekvatorja, bomo ugotovili, da je razlika med sončnim sevanjem v različnih letnih časih zelo majhna. So le sezonske spremembe, ki so predvsem odvisne od deževnih in suhih obdobij. Te pa so posledica gibanja medtropskega pasu. To pa je zelo ozek pas obilnega dežja, ki obkroža Zemljo le v bližini ekvatorja. Ta ozek subtropski pas se pomika s Soncem navzgor in navzdol od ekvatorja in prav v območjih, ki jih ob gibanju prečka, povzroča izmenično suha in mokra - deževna obdobja. Ker tak pas prečka pokrajine ob ekvatorju le dvakrat letno, imajo vsa ta območja pogosto letno dve deževni in dve suhi obdobji.
Porabje, 18. junija 1992
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 568 dni, rednega mejnega prehoda pa še ni.
ŽIJTEK V MURSKI SOBOTI
Sedem tisočletij ob Blatnem jezeru
Društvo za varstvo okolja Pomurja je sklenilo, da svojo 20-letnico počasti z večdnevno prireditvijo, ki so jo poimenovali Žijtek. Tako so pripravili kar nekaj posvetov: o človeku in Muri, zdraviliškem turizmu in ekologiji, o kulturni dediščini so govorili v razpadajočem gradu pri Gradu na Goričkem, ekologi so se s čolni spustili po Muri, ogledali so si log črne jelše v Polani... Nekaj je bilo tudi zabavnih
prireditev, tako nočni koncert v Murski Soboti, sejem ob soboškem gradu, ribiški piknik v Krogu. Svoj delež so prispevali tudi pomurski lovci, ki so praznovali 70-letnico delovanja društva. Praznovanje pa	so
zaznamovali s koncertom rogistov in lovskih pevskih zborov.
Osrednji dogodek Žijtka pa se je zgodil v petek zvečer, 6. junija, ob 19.00. V prostorih soboškega gradu so odprli razstavo Sedem tisočletij	ob
blatnem jezeru. Odprl jo je
član slovenskega pred -sedstva dr. Matjaž Kmecl, v Mursko Soboto pa so prišli tudi predstavniki madžarskega ministrstva za kulturo.
Razstava Sedem tisočletij ob Blatnem jezeru je plod večletnega raziskovanja muzejev Zalske županije, Madžarske akademije znanosti in umetnosti in Madžarskega narodnega muzeja. Na območju Malega Balatona ( Kis-Balatona) so arheologi na
površini 25 km2 odkrili ostanke naselbin, utrdb in grobišč od predzgodovine pa vse do konca turških bojev. Tako so zdaj tudi v Murski Soboti zbrani predmeti teh raziskovanj vse od mlajše kamene dobe do zgodnjega ter visokega srednjega veka. Tu je tudi veliko arheološkega materiala, ki priča o povezanosti predalpskega in panonskega prostora in Ijudi. To je največja gostujoča razstava v Murski Soboti in bo odprta do konca avgusta.
S. E.
CENJENI PREBIVALCI MONOŠTRA
Od 29. junija do 12. julija 1992 bo v vašem mestu mednarodni raziskovalni tabor. Raziskovalci Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane in Državne knjižnice za tuje jezike iz Budimpešte bodo skupaj s študenti Pedagoške akademije iz Sombotela zbirali gradivo za skupno slovensko-madžarsko raziskavo "Med -etnični odnosi in etnična identiteta v mestu Szentgotthárd/Monošter. Obiskali bodo okoli 700 polnoletnih prebivalcev Monoštra. Morebiti bo sodelavec tabora potrkal tudi na vaša vrata in vas poprosil za sodelovanje. Upamo, da se boste vabilu odzvali.
S tem boste prispevali k zajetju dovolj velikega števila udeležencev, kar bo vplivalo na zanesljivost podatkov. Vprašalnik, ki ga boste skupaj z našim sodelavcem izpolnili, je anonimen. Zanimajo nas stališča prebivalcev Monoštra kot celote, do katerih pa lahko pridemo le na podlagi vaših odgovorov.
Za sodelovanje se vam lepo zahvaljujemo.
Inštitut za narodnostna Državna knjižnica vprašanja	za tuje jezike
Ljubljana	Budimpešta
TISZTELT
SZENTGOTTHÁRDIAK!
1992. június 29-től július 12-ig nemzetközi kutatótábor fog muködni az Önök városában.
A ljubljanai Nemzetiségi Kutatóintézet, a budapesti Idegennyelvű Könyvtár munkatársai valamint a szombathelyi Tanárképző Főiskola hallgatói gyűjtenek adatokat az említett időpontban az "Interetnikus kapcsolatok és etnikai identitás Szentgotthárdon” című kutatási programhoz. Az adatgyűjtés során kb. 700 szentgotthárdi felnőttet fognak felkeresni. Megtörténhet, hogy a tábor munkatársai Önhöz is bekopogtatnak és felkérik, hogy válaszaival segítse a kutatást. Tisztelettel kérjük, ne utasitsa el kérésüket, hiszen ezzel segítséget nyújt ahoz, hogy megfelelő létszámú adatközlő vegyen részt a kutatásban. Ezzel hozzájárul a kutatás végeredményének objektivitásához.
A kérdőív, melyet munkatársunk segítségével kitölt névtelen. Minket a szentgotthárdiak véleménye érdekel, de az általánosításhoz szükségünk van az Ön egyéni válaszaira.
Segítségét köszönjük.
Nemzetiségi	Országos Idegennyelvű
Kutatóintézet	Könyvtár Budapest
Ljubljana
NIKA ZA SMEJ
ŠTIRJE SKOPCI DOMAU DÉJO Z DELA
Vsi so strašno žedni, leto je, v fabritja je pa vrauča. Pridejo do edne krčme, že stapajo gor po stumbaj, da eden skopec stana pa si vzdihava. Drugi skopec ga pa pita: "Leko ti je lagvo prišlo, ali ka ti je?"
Naš skopec pa Zdaj etak pravi: "Ge nemo nut." Padaš ga pa pita: "Zakoj pa neštješ z nami, vej si pa ti najbola žeden bijo." Of pa Zdaj etak pravi: 'Ti naletja gučiš. Kak bi pa üšo not, da ednoga filéra nemam."
Padaš pa zdaj etak pravi: "Nika se pa za toga volo ne brigaj. Poj samo z nami. Ništja ne žalej, aj ti tü pigeš!"
V EDNOJ VESI JE BIJO EDEN
Človek
Bečka (sod) so me gučali, Zato je bijo bečka, ka je tak velko črvau (trebuh), noso, kak rejsan edna bečka pa je telko piva spijo, tjelko se je dovlejko. Pejnaz
je nej trnok emo, kak bi emo, da je samo furt pri bečki stau. Eden dén v Varaš dé, pa se not spravi v edno gostilno. Pejnaz je samo za edno velko pivo emo. Prosi velko pivo pa da že skurok vöspigé, te velko larmo zažané. Kölnar k njema dé pa ga pita, ka je za nevaula? Bečka pokaže v pivo, tam je edna velka müja not. Kölnar prosi, aj tüma (tiho) bau, vej dobi drugo pivo. Da je že tretjo pivo etak daubo, od njega eštja vekši štrik vcuj k njema stana pa ma etak pravi: "Gospaud, rad bi na pausadbo proso vašo müjo. Leko?"
I. B.
Gnesdén dosta navaula mamo za plačila volo. Dosta elektrike moramo plačati, potem pa eštje mo padara tu plačuvali. Etak se je leko pri ednoj držini tau zgodilo:
Vertinja etak pravi: "Djauži! Prišo je račun od elektrike pa od otroškoga doktora. Telko pejnaz nejmamo, da bi obadvaje plačali. Ka mo zdaj? Ka prva plačamo?"
Vert Djauži pa Zdaj etak pravi: "Moja draga Rejza. Nej Zaman, ka si ženska z dugimi vlasami pa s kratko pametjov. Tau je nej pitanje, ka prva plačamo. Plačamo prvin elektrike."
Zdaj pa Rejza pravi: 'Ti praviš, ka sam dja naura? Ka si pa te ti, če elektrike za več držiš kak dejte?"
Djauži pa Zdaj etak pravi: "Pravo sam, ka si ne vejš premišlavati. Mogla bi vedeti, ka če elektriko ne plačeš, te elektriko vözakapčijo. Dejte pa ne morejo vözakapčiti No vidiš!"
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767 Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT, celoletna naročnina 260 forintov oz. 520 SLT Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo