Radivoj Pahor Sonetini
Na pristavi
Ko se prebujam v gnezdu na otavi, mi mlado jutro zazveni po svoje ... Poredni Pavček za grmovjem poje in Menart žvižga v časopisni slavi,
ko bratom vrača jedrca po Savi ... Prešeren se mi skozi Parko smeje, Krjavlju živ spomin zveni svetleje in cvičku verno streže na Muljavi.
Že Kovič vabi in medli v svečavi: ko Zlobcu pomežikne luna z veje, ljubezni pojmo, zbrani na pristavi!
Saj isti glažek, ki od znotraj greje, nekomu škodi, drugega pa zdravi ...
Ne tujih grehov, svoje vsak naj šteje!
Pri Golobu
Ko si postajal siv in ves jesenski, se tvoja muza spet je prebudila. V podobah slik in fresk iz besedila se sveti gral je zadišal po ženski.
Na tvoja platna je razpela krila, zaplavala kot bel metulj čez rože in sladki rosi njene vranje kože je tvoja roka s čopičem sledila.
Nikjer je ni, a vsepovsod je živa ... Iskal sem jo v središču in ob robu, iskal za platni, kjer se včasih skriva,
poslušal vzdih srca na mojem grobu, razkrival zven skrivnostnega motiva, končal pa sem, kje neki - pri Golobu.
Lorelaj
(Na postaji v Volčji Dragi)
Še slišim Ajdovca, z očmi jo hvali, sladka pa se s cenenimi bomboni. Še čutim deško radost med peroni, od vseh edino, kar smo si priznali.
Le njo smo gledali, ob njej mencali in z jutrom koprneli med vagoni.
V	nočeh pa beli, puhasti hormoni kot živo oglje so pod popkom žgali.
V	cvetoče mesto z vlaki smo vozili zvedavo upanje, mladost dijakov ... Iz knjig se nismo o ljubezni učili!
Zdaj čakam sam na čudežni postaji: nikogar ni, ne ljubice ne vlakov, le mačka glasno prede na ograji.
Ko šla si mimo
Nad mestom se razpirajo oblaki in veter lušči krhko listje speva. Z osutim cvetjem in ostanki dneva se v prazni noči zgubljajo koraki ...
Igral sem gosli z eno samo struno. Ko šla si mimo s prsti na klavirju, sem bil podoben mašnemu pastirju, ki ljubi sonce, a večerja - z luno.
Prišla si k meni, kuštrava in slana, iz neke davne, svetle pradavnine z okusi morja in z močjo terana.
Prišla si v bokih - željno, koprneče, z igrivim šarmom muhaste dvojine, kjer blizu je, a dolga pot do sreče .
Mesecev zaliv
(Motiv iz Strunjana)
V obrazu večne zemeljske slepote mrakobnega nemira slutnje spijo. Ne zlih duhov, ljubezni se bojijo, ko vrže sidro med strasti in zmote.
Je res ljubezen le namig pohote, naj žive bakle v mrazu dogorijo? Od kje kreposti, ki v nebo žarijo, v najvišji klic čaščenja in lepote?
Ko pesmi z morja tkejo maestrali in vonj po ljubem si želi objema, sediš in poješ na strunjanski skali,
kjer za poljub do lune smo veslali!
Bo mesečev zaliv s slastjo obema še kdaj razvezal čolne na obali?
Vrbi
(Žalujki)
Že vas častita, ljubljena, domača, si v kmečki kamri srečnega obeta, za majhno radost in sovražna leta, povila Kranjcem pesnika - berača!
Nemara ves, kako Slovenec vrača ljubezen zvesto svojemu poetu ... Premisli večno živ navdih sonetu o skromni hiši, ki je zdaj - palača!
Visoko pesem sočne govorice, mladosti upe vzela je sleparka, skušnjavca ni pregnal oltar device.
Ne vprašaj, Vrba, kje samotna barka brezupno išče pota do resnice!
Najlepša hči bo jutri grda starka ...
Rdeče klasje
(Jasi Z.)
Z rdečim klasjem je prišlo berilo: zazrta v sanje, v strastno govorico, sva dvorne gláve, slépe za pravico, kar sredi ceste učila besedilo ...
Ob tihem času, ko bo sled minila, mordá obrišem zadnjo sólzo z lica in v tvoji pesmi, krhki kot resnica, poiščem stezo, kjer sva se zgubila.
Ne máSni dnevi, ne božične sveče, prešerne ure in noči brez spanja, ne zvezdno pólje, do nebés rdeče,
brezkončne igre, do pekla boleče, ne žejna jutra, nóra od iskanja ...
Samó ljubezen najde zrno sreče!