47 1999 1 KRONIKA izvirno znanstveno delo UDK 669.04(497.4 Jesenice) prejeto: 16. 2. 1999 Irena Lačen Benedičič kustos - višji arhivist Muzej Jesenice, SI-A2A0 Jesenice, Prešernova 45 Pridobivanje železa v jeseniških plavžih IZVLEČEK Prispevek obravnava razvoj metalurških naprav in pridobivanje surovega železa na Slovenskem. Zgodovinski pregled plavžev s posebnim poudarkom na jeseniških lokacijah in plavžih v tem stoletju, dopolnjuje splošen opis plavža s plavžnimi napravami, njegovo delovanje in njegove proizvode - produkte. Sledimo vzponu in zatonu plavžarstva na Jesenicah oziroma rušenju plavžev in plavžnih naprav ter njihovemu pomenu danes. SUMMARY PRODUCTION OF IRON IN THE JESENICE BLAST-FURNACES The contribution deals with the development of mettalurgical devices and with the production of pig-iron on the territory of Slovenia. A historical survey of furnaces with a special stress on the Jesenice locations and blast-furnaces in this century is completed by a general description of a blast-furnace, its functioning and its products. We follow the rise and the decline of the production of pig-iron in Jesenice and the ruining of the furnaces and furnace devices and discover their meaning today. Ključne besede: plavži, volk, vetrna peč, grodelj 1. Zgodovinski pregled Pridobivanje železa pred 3000 leti Zgodovina železarstva na Gorenjskem sega v halštatsko in zgodnjo latensko obdobje, od leta 1000 do 500 pred našim štetjem. Iliri in Kelti so bili poznani kot odlični rudarji in metalurgi. Ostanki prastarega železarstva so znani v Bohinjskem kotu, kjer so pridobivali tako imenovano noriško železo, ki sta ga hvalila rimska zgodovinarja Tacit in Prokopij. Po tem smemo sklepati, da je železarstvo na Gorenjskem prisotno že več kot 3000 let. Najbolj značilne peči za proizvodnjo železa in grodlja v naših krajih so si sledile od prazgodovine dalje. Poleg topilnice v Bohinjskem kotu, kjer so pri- dobivali in obdelovali železo, je poznana tudi nič manj znamenita antična topilnica železa v Bohinju, ki je stala na gradišču Dunaj pri Jereki. Imela je več v zemljo vdolbljenih glinastih kadunj ali ko- tanj, kamor so izmenoma nasuli železovo rudo in oglje. Oglje so zažgali in razpihali z vetrom, zato so bile kadunje vdolbljene v pobočje hriba, kjer je pihal vzgonski veter. Na dnu peči so izkopali ja- rek, skozi katerega je veter razpihoval ogenj. S taljenjem je nastala testasta gmota iz razmehčane železove rude, žarečega oglja in pri tem procesu nastale žlindre. Da so lahko izvlekli dobljeno raz- mehčano gmoto, so razkopali ognjišče, nato pa iz nje s kovanjem odstranjevali nekovinske primesi in žlindro.^ Iz čistih in lahko reduktivnih rud ni bilo težko pridobivati železa. Tovrstna ruda je bila tudi pri nas nekdaj na razpolago. Bobasti limonit s pobočij ^ Slavko Smolej, O zgodovini plavžev na Gorenjskem. Nova proizvodnja, Ljubljana 1952, str. 379-388. 73 12 KRONIKA IRENA LAČEN BENEDlCiC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-8 1999 Pokljuke, Mežakle in Jelovice, pa tudi na Dolenj- I skem in na Krasu so talili že pred 1. tisočletjem i pred našim štetjem.^ i Pri zgorevanju oglja je nastal ogljikov mono- ksid, ki je reduciral skrbno izbrano železovo rudo v železo. Jalovina se je natalila in se skupaj z že- I lezovimi kapljicami sprijela v "volka", na dnu peči. Volk je bilo bolj ali manj naogljičeno železo, ki so ga potegnili iz peči. Iz njega so izdelovali orodje in ' orožje.3 ( V nadaljnjem razvoju sledi vetrna peč, ki je i bila postavljena na vetrovnih pobočjih, obzidana z j obdelanim kamnom štirikotne ali okrogle oblike. ; Najdemo jo v času od 4. stoletju pred našim štet- ; jem pa vse do 14. stoletja našega štetja. Na po- i bočjih Golice, Pokljuke in Jelovice so še ostanki s vetrnih peči ali talnic. V peč so z mehovi skozi ; lončeno šobo - "iželj" vpihavali zrak, ki je pospešil ! proces taljenja, povečal izkoristek proizvodnje že- 1 leza in zmanjšal porabo oglja."* '. V razvoju topilništva so za primitivnimi talilnimi < ognjišči prišle v uporabo topilniške peči, ki so jih j postavljali tam, kjer so našli rudo. Ob strmem gor- i skem pobočju so skopali globjo jamo in od strani I vdolbli rov, skozi katerega je pihal veter. Kjer vetra i ni bilo so vpihavali zrak z mehovi na nožni (iz- • menično za obe nogi) ali ročni pogon. Tako so v ^ vetrnih pečeh pridobivali testasto žarečo gmoto j kovnega železa, ki so ga s kovanjem obdelali. Za- j radi nizkih temperatur doseženih v teh metalurških ' napravah, je v žlindri ostalo še več kot polovica i železa. Vetrne peči se ločijo od svojih predhodnic ' predvsem po vpihavanem zraku z mehovi in ' povišani obliki (visoke so bile približno en meter).^ ■ Nasledile so jih slovenske ali tudi kranjske peči. ; Na Koroškem so jih imenovali nemške. To so bili tri do štiri metre visoki plavži, ki so stali sredi gozdov, vanje pa so sprva še vedno vpihavali zrak : z mehovi na ročni ali nožni pogon. Prava fužinarska obrt se je na Gorenjskem za- čela v 15. stoletju, ko v načinu pridobivanja železa I nastopi preobrat. Uporabljati so začeli vodni vir j energije, moč tekoče vode, ki je poganjala mehove, i Topilno peč so obdali z okroglo obzidavo, iz katere i se je postopoma razvil plavž z železnim oklepom, i Železno kepo pomešano z žlindro, so imenovali \ volk. Tehtal je okoli 120 kg, kar je bila hkrati 1 dnevna proizvodnja.^ Svobodni kmetje so za lastno uporabo in za prodajo železa talili železovo rudo v enostavnih' zidanih pečeh na volka, ki so jih gnali mehovi na nožni ali ročni pogon. Ta tip peči so imenovali kmečke peči, ki so verjetno naslednice peči na volka iz rimske dobe, uporabljali so jih od 10. do 13. stoletja. Od 11. do 14. stoletja so bile v rabi še večje peči na volka (povzeto po podatkih za Ko- roško). To so bili pravokotni jaški, spredaj so imeli "prsa", ki so bila med delom zaprta s proti ognju odporno glino. Skozi "prsa" so vpihavali zrak, obi- čajno skozi dve šobi. Po zaključku so skozi "prsa" izvlekli volka. Na nasprotni strani (stranici), obr- njeni proti vodi, so skozi špranjo izpuščali žlindro v poljubni višini. Značilno za peč na volka je, da je bila postavljena ob vodi zaradi vodnega pogona mehov. Od 14. stoletja dalje, ponekod celo v 17. stoletje za naše kraje pa v 16. stoletju, je bila značilna peč na volka, ki je bila vezana na kladiva. Vodna kladiva so razsekala posamezne kose, iz katerih so izkovali palice. V Dnu pri Kropi se je ohranila slovenska peč, tip peči, ki se je razvil predvsem v krogu takratne slovenske železarske proizvodnje. Od nje se težko loči (razlikuje) brescianska peč, ki so jo k nam prinesli severnoitalijanski železarji iz Brescie.^ Od 16. stoletja dalje so slovenske peči zame- njale zmogljivejše, tako imenovane brescianske pe- či (po italijansko "forne grande Bresciano Plaus"). K nam so jih prinesli italijanski priseljenci, fuži- narski družini Locatelli in Bucelleni. Peči so bile višje, zmogljivejše, saj so dnevno dale po dva vol- ka sivega ali belega grodlja. Pridobljeni grodelj ali surovo železo ni bilo neposredno kovno, ker je vsebovalo prevelik od- stotek ogljika. Zato so mu s ponovnim obdelo- vanjem v posebni peči "frišarci" (predhodnica pud- lovke oziroma jeklarne) odvzeli presežek ogljika ter ga nato predelali v jeklo. Brescianskim pečem so sledili večji plavži, ki so sprva delovali na nepregreti, kasneje pa na ogreti zrak, ki so ga ogrevali v rekuperatorjih. Zrak so vpihavali z mehovi, ki so jih nadomestila vetrila.^ Po zapisnikih fužin na Kranjskem iz leta 1581 je brescianska peč pri Sv. Križu (Planina pod Golico) s šestimi kladivi pridobivala 3000^ dunajskih centov železa in jekla. Enako količino sta pridobivali obe slovenski peči v Železnikih. Pridobivanje železa in trgovina z železnimi izdelki sta cveteli zlasti sredi 16. stoletja, za tem okoli leta 1700 in nato v Zoisovi dobi, dokler ni začelo primanjkovati rude in oglja. Vse bolj prostorni plavži so izčrpavali vedno bolj izrabljene rudnike in gozdove na Gorenjskem.^'' Ciril Rekar, Slovenska peč v Kropi, naš železarski spo- menik, Baš, Rekar, Slovenska peč. Tehniški muzej Slo- venije, Ljubljana 1954, str. 55-60. ^ Prav tam. ^ Prav tam. I S. Smole), O zgodovini str. 379-388. ° Prav tam. C. Rekar, Slovenska peč str. 55-60. ^ S. Smolej, O zgodovini str. 379-388. " dunajski stot (cent) je 100 funtov = 56 kg, vir Ljudska računica, A. Podjavoršek, 1947. Andrej Paulin, Mala slovenska enciklopedija metalurgije in materialov. Rudarsko metalurški zbornik, letnik 44, št. 1-2, Ljubljana 1997, str. 120. 74 r KRONIKA 1999 IRENA LACEN BENEDICIČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 '; Značka obrata plavž iz leta 1939, kamor so spadali: 1 - plavž, 2 - pražarna, 3 - skladišče v Hrenovici. (Foto: Silvo Kokalj, značko je podaril Muzeju Jesnice Janko Jelovčan). Lokacije plavžev na Jesenicah Pri nas so se plavži po gorah obdržali do 15. stoletja. Cisto domač tip peči je bila slovenska peč, nemška peč je bila starejša od laške in je v višino merila že skoraj 4 metre. Takšne so bile pri Sv. Križu nad Jesenicami (danes Planina pod Golico), kamor se je leta 1526 priselil iz Bergama Bernardo Bucelleni. Vse peči so bile zidane na "volka" ali na "lupo", kar pomeni, da so vsako peč do višine enega metra porušili, da so iz peči izvlekli volka. Osrednje slovensko fužinsko območje je v 16. stoletju bilo na Gorenjskem (12 fužin) s fužino na Savi pri Jesenicah (danes del Jesenic), kamor je Bernardo Bucelleni leta 1538 preselil svoje fužine s Planine pod Golico k močnejšemu vodnemu viru, Savi (voda poganja mehove).Reka Sava takrat še ni bila zajezena, ampak so vodo dovajali v obrate s pomočjo vodnih koles. Poleg fužin je stal plavž, iz katerega je priteklo surovo železo že vsaki dve uri. Do vrha plavža je bil položen lesen most s trač- nicami za dovoz rude in oglja. Pred vsipom so sor- tirali tudi oglje. Izdelovali pa so več vrst grodlja, ki so ga ločili po strukturi preloma in po vsebnosti silicija, ogljika in mangana. Grodelj so vlivali v plošče, imenovane štruce.^'^ Zaradi finančnih težav so Bucelleniji svojo posest na Savi prodali leta 1766 belgijskemu podjetniku Viktorju Ruardu.^^ Bucelleni je med leti 1538 in 1544 zgradil brescianski plavž na Savi, za tem so ga posnemali Kmctski plavži po Gorenjskem, po domače pri Žlindru, Tovarniški vestnik, št. 3., 5., 7., 1937, str. 1-3. A. Paulin, Mala slovenska str. 26, 27. Kmetski plavži po Gorenjskem, po domače pri Žlindru, Tovarniški vestnik, št. 7, 1937, str. 1-3. Miloš Magolič, Zgodovinski oris železarstva na Gorenj- skem s posebnim poudarkom na razvoj Železarne Je- senice, Jesenice 1973, str. 8-20. lastniki fužin in zgradili drugi plavž na Javorniku in tretjega na Plavžu. Po preselitvi obratov na Savo so postavili plavž leta 1570 tudi na Plavžu (del Jesenic).Plavž na Plavžu je postavil Bucelleni, vendar je fužina imela več solastnikov. Fužina na Plavžu je imela bres- ciansko talilno peč, medtem ko je fužina v Moj- strani imela dve kladivi in ognjišče za izdelavo jekla.Leta 1598 se kot lastnik posesti na Plavžu omenja Johan Locatelli, ki je svojo posest ob pre- selitvi v Bohinj prodal Lenartu Hrenu (očetu To- maža), enako fužino v Mojstrani.Plavž, ki je izdeloval grodelj na Plavžu še leta 1757, je pre- nehal z delovanjem leta 1784 (po Haquetu).^^ V začetku 18. stoletja se je elementarnim nezgodam (požarom in poplavam) pridružila še finančna kriza. Leta 1752 je Locatelli prodal fužine z mli- nom in gradom na Plavžu ter fužino v Mojstrani Michael Angelu Zoisu. Zois ju je spravil v obra- tovanje, vendar le za dvajset let. Leta 1775 ju je prodal Valentinu Ruardu. Fužino na Plavžu so ustavili menda po letu 1774 (pomanjkanje oglja), v Mojstrani pa so predelovali savski grodelj do leta 1802.20 Tretja lokacija železarstva na Jesenicah se je po letu 1404 začela razvijati na Javorniku. V 16. sto- letju se kot lastniki omenjajo Bucelleniji, leta 1616 pa družina Pasarelli, ki je zgradila javorniški grad. Posest je prevzela Terezija Moškon, leta 1752 pa preide v posest Zoisov. Javorniške fužine in fužine na Savi v svoji zgodovini predstavljata dva ločena obrata. Vsak je imel svoje deleže in pravice pri rudnikih in gozdnih posestih, poslovali so neod- visno drug od drugega. Združila jih je kriza in leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba (KID), ki so jo ustanovili Zoisovi dediči z bankirji, lastniki "paromlina" v Ljubljani, Lukmani.^^ Kot gorivo za plavže so uporabljali lesno oglje in v 19. stoletju tudi koks. Fužinski plavži so bili visoki 2,6 m v 14. stoletju in 4,5 m v 18. stoletju, medtem ko so bili plavži 19. stoletja visoki od 12 do 26 m. Sodobni železarski plavži merijo v višino tudi do 35 m.22 Težišče železarske dejavnosti se je v 19. stoletju z Gorenjske preneslo na slovensko Koroško. Pred- njačile so Prevalje, ki so bile v sklopu Hiitten- berške železarske družbe. V plavž so zalagali 1^ Miloš Magolič, Zgodovinski oris str. 1-20. Slavko Smolej, Železarske Jesenice, Nova proizvodnja, Ljubljana 1954, str. 146-150. ■'^ Miloš Magolič, Problematika gorenjskega železarstva v času KID, Zgodovinski časopis, št. 31, Ljubljana 1977, str. 71-85. Slavko Smolej, Železarske Jesenice, Nova proizvodnja, Ljubljana 1954, str. 146-150. M. Magolič, Problematika gorenjskega str, 71-85. M. Magolič, Zgodovinski oris str. 8-20. 2^ S. Smolej, Železarske Jesenice str. 145-164. 22 M. Magolič, Zgodovinski oris str. 73, 74. 75 KRONIKA 7 IRENA LAČEN BENEDIČiC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-8 1999 hiittenberško rudo in ga kurili s koksom. Leta 1873 je skupna proizvodnja plavžev na Slovenskem do- segla svoj višek, po zaslugi s koksom kurjenega prevaljskega plavža.^^ Naravno bogastvo železove rude v Karavankah in Triglavskem pogorju, bogati gozdovi Pokljuke in Jelovice ter močni vodni viri niso zadoščali za razvoj in obstoj, ki ga je narekovalo 19. stoletje. Doprinos k napredku plavžarstva pomeni razvoj naravoslovnih ved (fizike, kemije) ter tehnični iz- umi, znanstvena odkritja, ustanovitev rudarskih šol in izdajanje strokovne literature v 19. stoletju. Mehanizacija v industriji, železniške povezave, ce- nejši promet po morju, samostojnejše življenje ljudi, izboljšana prometna sredstva, so zmanjšale razdalje po suhem in po morju. Zastarela žele- zarska industrija v naših krajih na Stari Savi, v Bo- hinjski Bistrici, na Stari Fužini, v Radovni, na Ja- vorniku, v Kropi in v Železnikih je dobila nepri- čakovanega tekmeca. Železarski in jeklarski izdelki iz Švedske, Nemčije, Rusije in Anglije, so bili že izdelani z osvojenim tehničnim napredkom in z zmogljivejšimi proizvajalnimi sredstvi.^ Javorniški feromangan Ob ustanovitvi KID je bil sedež uprave v Lju- bljani, vodstvo fužin pa na Jesenicah. Sledila je njuna združitev na Jesenicah, kamor so se pričeli seliti pasivni obrati. Prvi tehnični ravnatelj združe- nih železarskih obratov je bil vitez Lambert Pantz.^^ Bil je sin upravitelja Dietrichovih jeklarn v Tržiču, Johanna Pantza. Po šolanju v Ljubljani in na Dunaju, si je pridobil naslov inženirja na Ru- darski akademiji v Leobnu. Službo je nastopil v Zoisovih fužinah v Bohinjski Bistrici, kjer je bil njihov upravitelj. Svoje plavžarske izkušnje si je pridobil ob bohinjskem plavžu, ki ga je Žiga Zois sezidal leta 1789. KID je želela posodobiti fužine, zato je Pantz leta 1870 odpotoval v Gmünd, da bi proučil njihovo tehnologijo. V začetku leta 1872 je bil Pantz odpoklican iz Bohinja in nastavljen na Javorniku. Postal je tehnični ravnatelj KID, priza- deval si je reorganizirati proizvodnjo in odpraviti zastarele načine obratovanja. Ker so naročila na- raščala, so lastniki od njega zahtevali vedno večje količine belega grodlja, ki pa jih zastareli plavž ni zmogel.2^ Iz bogate manganove rude, ki so jo na novo odkrili na Begunjščici leta 1872, si je pri-, ^•^ Jože Šorn, Oris železarstva na Slovenskem, ZČ 31, Lju- bljana 1977, št. 1-2, str. 63-70. ^ S. Smolej, O zgodovinistr. 379-388. ^ M. Magolič, Zgodovinski oris str. 20. Lambert Pantz , rojen 22. 8. 1835 v Tržiču, umrl 3. 1. 1895. Aleksander Rjazancev, Spomini na prvega tehničnega ravnatelja KID, viteza Lamberta Pantza, Zelezar, št. 9- 10, Jesenice 1959, str. 217-221. zadeval proizvesti trdnejše železo. Zato je vsipu za i plavž dodajal manganovo rudo z Begunjščice. Po ' dolgotrajnih in napornih poizkusih mu je uspela ■ prava senzacija za takratni tehnični svet. V plavžu j je izdelal zlitino s 37% mangana.^'' \ Feromangan je zlitina železa in mangana, ki je J dobil svoj pomen, ko so ga začeli uporabljati pri : izdelavi jekla v takratnih konvertorjih in v \ Siemens-Martinovih pečeh. Zlitino železa in man- ; gana so poznali že od leta 1861 (Prieger iz Bonna i ga izdela v talilnem loncu), njeni predhodniki pa so grodlji z nekaj procenti mangana, nato pa zrca- lovina z 10-20% mangana. Zrcalovina ima svetel, žarkovit prelom, ki se zrcali in tako daje ime ma- ' terialu.^ Dotlej so znali pridobivati feromangan v ! malih količinah le v talilnih loncih. Železarna si je ; pridobila pozicijo pionirja v zgodovini železarstva ' in sloves tehničnega izumitelja.^^ Pridobitev je povzročilo zanimanje vseh metalurgov Evrope pa tudi Severne Amerike za javorniško senzacionalno proizvodnjo feromangana. Sledila so številna štu- dijska potovanja k plavžu na Javornik. Javorniški i feromangan so izvažali v Belgijo, Nemčijo, Fran- ' cijo, Anglijo in tudi v Ameriko.' Kljub uspehom in inovativnim posegom v - proizvodnjo, mu je zaradi neurejenih razmer in ■ nestrpnosti vodstva, leta 1878 grozil odpust. Grožnje so sledile kljub prizadevanju, ki ga je po- kazal, ko je reševal tehnične probleme in nadziral : motnje v proizvodnji. Leta 1881 so ga poslali na • informacijsko službeno potovanje po jeklarnah, \ kjer naj bi se dogovarjal o prodaji feromangana. Kupčije bi sklepal seveda Karel Lukman. Pantzov odpust pa so preložili do dokončanja pete Pant- ; zove žičnice po vrsti, žičnice na Komarčo (Pantz je i konstruiral tudi žičnice). K družbi je z zajetno i finančno podporo v 80 letih prejšnjega stoletja pristopila tovarna Vogel & Noot, s čimer je bila omogočena modernizacija obstoječih obratov in koncentracija industrije na Jesenicah. Pantzovo ; mesto tehničnega ravnatelja je novi upravni odbor | dodelil A. Trappnu, Pantza pa so zaradi spo- ; sobnosti in razgledanosti v podjetju obdržali za ! skromen honorar. Umrl je januarja 1895. leta v Fieberbrunnu na Tirolskem.'^^ Za inovativne dosežke so na Jesenicah nekaj let podeljevali Pantzove nagrade. • Na dunajski jubilejni razstavi je jeseniška žele-' zarna z neprekosljivim 37% feromanganom leta \ 1873 požela splošno pohvalo in prejela odlikovanje i in priznanje za tehnični napredek. Feromangan in] 27 s. Smolej,_0 zgodovini str. 287-338. ^ Stanko Čop, Pomen proizvodnje feromangana pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah, s.d., str. 1-20. 2^ M. Magolič, Zgodovinski oris str. 20. ^0 S. Smolej, O zgodovini str. 287-338. A. Riazancev, Spomini na prvega .... str 217-221. 76 f 1999 12 KRONIKA IRENA LAČEN BENEDiClC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 zrcalovina sta ostala še desetletja glavni izvozni proizvod železarne, vse dotlej, ko so ga francoske železarne pričele proizvajati same. Cenejši koks in kvalitetnejša manganova ruda sta izoblikovala ce- nejši francoski feromangan, ki je javorniškemu prevzel tržišče. Železarna je še naprej ostala piorür železarskega tehničnega napredka, in se tako ude- leževala tekmovanj na mednarodnih razstavah.■^^ Leta 1876 je bil prvi javorniški feromangan razstavljen na mednarodni razstavi ob 100 letnici Združenih držav Amerike v Philadelphiji, kjer je dobil 27. septembra posebno priznanje v obliki di- plome. Tudi v prihodnje so se gorenjski železarski izdelki še vedno prodajali v Afriko in Daljni Vzhod. Nedvomno sta kakovost izdelkov in prid- nost jeseniškega fužinarja rešila železarsko indu- strijo in mesto pred propadom. Sledila so številna priznanja in kolajne. Ob 600 letnici priključitve Trsta k Avstriji (1882) je žele- zarna na industrijski in kmetijski razstavi avstro- ogrske monarhije za svoje izdelke prejela srebrno in zlato kolajno. Tri leta za tem so bili na dveh razstavah v Kalkuti v Indiji, kamor so izvažali žico in specialne izdelke. Prislužili so si diplomo za za- sluge in srebrno kolajno I. reda. Priznanja, pohvale in kolajne so se množile.'^^ Če povzamemo pouk iz zgodovine prejšnjega stoletja: kvaliteta izdelkov jeseniške industrije bo lahko kljub nekaterim neugodnim pogojem za so- dobno železarsko industrijo zagotovila uspeh. Os- taja vodna sila, prirojena pridnost in tradicionalna železarska "brihtnost" gorenjskega človeka.Železo je bilo, je in bo še v bodoče material, ki bo služil človeštvu. Od nas pa je odvisno kako hitro se bomo uspeli prilagoditi novim nastajajočim potrebam in trendom. Osnova ostaja enaka (železova ruda), spreminja se le način izdelave in njene uporabe. Slovenski plavžarji v Trstu Po letu 1866 je začelo zamirati delo po go- renjskih fužinah. Leta 1897 ugasne plavž na Stari Savi in leta 1904 na Javorniku. S tem je bilo za- ključeno obdobje predelave grodlja z lesnim ogljem. Po dograditvi martinovk na Savi leta 1890 je železarna potrebovala večje količine kovinskega vložka zanje. Produkcija obeh plavžev je bila premajhna, dovoz koksa in rud na Jesenice pa nerentabilen. V tržaški okolici se je razvijala močna industrija ladjedelnic in tovarn železnih izdelkov. Kot doba- viteljica za polizdelke je bila zemljepisno najbližje železarna KID. Misel, da bi zgradili plavž ob mor- ^ M. Magolič, Zgodovinski oris..., str. 20-21. S. Smolej, O zgodovinistr. 387-388. M. Magolič, Zgodovinski oris str. 21. S. Smolej, O zgodovini str. 387-388. ski obali, so premlevali že konec leta 1894. Iskali so ugoden teren. Takoj po zaključeni prodaji triglav- skih gozdov verskemu skladu so začeli urejati vse za svoje prihodnje podjetje v bližini Trsta. Delni- čarji so pooblastili svojega poslovnega partnerja - podjetje Eulambio & Fratelli za zastopanje pri nakupu zemljišč. Z izgradjo so videli prihodnost v: - cenejšem pridobivanju grodlja ob morju, - cenejši, po vodni poti pripeljani bolj kakovostni rudi in gorivu, - lastni koksarni, ki pridobiva plavžarski koks, - postavitvi predelovalnih obratov na Jeserücah, ki naj bi izkoriščali vodno silo in znanje do- mačih strokovnjakov za predelavo jekla. Hkrati so zaprosili oblasti za razširitev obale, gradnjo tovorne železniške postaje ter mestno občino v Trstu za oprostitev davkov. Avstrijska vlada je že od leta 1882 podpirala industrializacijo tržaškega ozemlja z diferencialno carino za uvoz surovin in blaga po morju. Vlada je smela oprostiti industrijska podjetja, ki so se nase- lila v Trstu od leta 1896-1900, pristojbin, dohodnin in davka za zgradbe. Sprva so bile olajšave pred- videne za dobo 12 let, kar je prišlo v nedoločen čas. Vodstvo KID je pravilno predvidevalo, da bodo avstrijske trgovske ladje, ki so izvažale blago v Afriko, Grčijo in v kolonije, ob vrnitvi zaradi potrebne obtežitve ladje, po nizki ceni pripeljale visokovredno železovo rudo.^^ Železarno v Skednju so nameravali zgraditi v treh fazah, finančno podlago tri in pol milijone goldinarjev, pa je oskrbela berlinska banka Born & Busse.37 Prvi plavž, z zmogljivostjo 240 ton grodlja na dan, je v Skednju začel obratovati 24. 11. 1897. Visok je bil 26 metrov, opremljen s štirimi kavperji, zakladanje je potekalo s poševnim dvigalom. Po prvih finančnih težavah, je že leta 1900 sledil finančni uspeh. Leto za tem je KID zgradila koksarno, z odvečno količino plina pa oskrbovala mesto Trst. Dolgoročne pogodlse pa so jo obranile pred splošno gospodarsko krizo, ki je nastopila v Ameriki in Evropi na začetku stoletja. KID je in- vestirala tudi na Jesenicah, v nove obrate na Ja- vorniku, po prebitju karavanškega predora, pa je leta 1906 kupUa Eggerjevo žičarno v Bistrici v Rožu. Leta 1908 je bil dograjen drugi plavž v Skednju, povečali pa so tudi koksarno, zgrajeno leta 1901. Sledil je velik porast proizvodnje in tretji plavž leta 1912. K porastu proizvodnje sta prispe- vali dve novozgrajeni martinovki in valjarna de- bele pločevine. Nedvomno pa so k uspehu pripo- mogli plavžarji in drugi jeseniški strokovnjaki, ki so jih iz Jesenic premestili v Skedenj. Z izbruhom 36 M. Magolič, Železarna Kranjske industrijske družbe v Skednju pri Trstu 1896-1924, Jesenice 1979, str. 10-14. ^' M. Magolič, Problematika gorenjskega str. 79. 77 KRONIKA IRENA LAČEN BENEDIČIC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 ' f iggg prve svetovne vojne se je ustavil dovoz rud in j premoga po morju. Leta 1915 so ugasnili plavž, | ustavila se je martinarna in težka proga, ki so jo ^ leta 1912 preselili iz Javornika. Vojna je prekinila , trgovske zveze, teritorialne, politične, gospodarske in socialne razmere so razrušile mogočen meta- • lurški kombinat. Po londonskem paktu je Zele- ^ zarna v Skednju skupaj s slovenskim Primorjem , novembra 1918 prišla pod italijansko oblast. Jese- | nice so čez noč postale obmejno mesto, ki je iz- gubilo svoj prostrani notranji trg v okviru avstroogrske monarhije. Pojavili so se novi lastniki - predstavniki italijanskih bančnih konzorcijev, j Narodna vlada je podjetju tujega kapitala določila i sekvester, ki pa ni preprečil raznih transakcij na • škodo javnega interesa. Delničarji na Dunaju so i prodali svoje delnice italijanskemu konzorciju, ki je poleti 1924 po Rapallski pogodbi odkupil železarno v Skednju za 2 milijona lir, čeprav je bilo pred vojno investiranih 24 milijonov, pretežno z denar- jem, zasluženim na Jesenicah. Leta 1924 je bila . železarna nacionalizirana in vključena v italijanski ■ koncern ILVA.^^ | i 2. Opis plavža Najpomembnejša metalurška naprava po zna- čilnosti in gospodarskem učinku je plavž ali visoka i peč. Obravnavamo ga lahko iz dveh vidikov: kot j metalurški objekt in kot proizvajalca plinske ener- gije. Z metalurškega stališča je naprava za reduk- cijo železa iz rude, ki se v plavžu nahaja skupaj z i gorivom zato, da odvzame rudam, ki v večini vsebujejo kovinske okside, ves kisik. Z ener- getskega stališča lahko nastali plavžni plin upo- rabljamo v različne namene. Priprava vsipa V plavž dovajamo snovi, ki jih lahko razdelimo i v 4 skupine: i 1. Rude (surova ruda, sinter, peleti), 2. Gorivo (koks), 3. Dodatki: apnenec, ki ga zakladamo na vrhu I plavža in 4. Pregreti zrak, ki ga dovajamo skozi vetrne šobe (pihalice).^^ 1. Vrste in nahajališča rude i i Železove rude imenujemo po imenih železo- j nosnih mineralov. Ciste železove rude v naravi ni, \ ampak so minerali pomešani z jalovino, ki v njih: ^ M. Magolič, Problematika gorenjskega str. 79-83. •^^ Drago Cerar, Splošno o plavžarstvu, Tovarniški vestnik, št. 22, Jesenice 1938, str. 2. znižuje delež železa. Danes izkoriščajo rude, ki vsebujejo nad 60% železa. Med važnejše rude pri- števamo: - magnetit ali magnetovec Fe304, ki vsebuje 72,4% železa, je magnetičen, sive ali črne barve. Bogate zaloge so v Rusiji, Skandinaviji, ZDA in Severni Afriki. - Hematit ali rdeči železovec (Fe203) tudi rusi železovec, je rdeče barve, s 70% železa. Bogata nahajališča so v Braziliji, Kanadi, Indiji, Afriki, Avstraliji. - Limonit ali rjavi železovec (Fe203 x H2O) je rjave barve. Vsebuje kristalno vodo, ki jo s se- grevanjem izgubi in je lahko reduktiven. Na Jesenicah so ga dobivali iz Vareša in iz Ljubije. - Siderit ali jeklenec (FeCOß) je belo-rumene bar- ve. Pred zalaganjem v plavž ga pražijo, da preide v hematit, pri čemer se izloči ogljikov dioksid. Siderit vsebuje tudi druge karbonate kot je manganov ali kalcijev karbonat. Na Jese- nicah so reducirali rudo iz Ljubije in tudi iz Brazilije.'*^ Priprava rude za plavž Niso vse železove rude primerne za direktno zakladanje v plavž ali druge peči brez predhodne priprave. Da bi omogočili nemoten, racionalen proces pridobivanja grodlja, je rudo potrebno pripraviti. K pripravi sodijo naslednji procesi: a) Drobljenje in sejanje V plavž zakladamo rude v ustrezno velikih kosih, da vsip najbolje prepušča pline. Najpri- mernejša je ruda v velikost pesti, ker takrat naj- bolje prepušča pline. Za manjše talilne peči dro- bimo rudo in glede na velikost kosov razlikujemo grobo, srednje in fino drobljenje: b) Praženje železove rude Praženje je bil zelo važen postopek za pripravo karbonatnih rud. Rudo pražimo tako, da jo se- grejemo do razkroja karbonata. Karbonati oddajajo CO2, sulfidi pa žveplo v obliki SO2 ali SO3. Pri praženju se iz rude odstrani voda, s čimer postane ruda od 30-50% lažja.^l Ker nekatere rude vsebujejo tolikšno količino škodljivih snovi (žvepla), da je ne moremo direktno zakladati v plavž, jo je potrebno pražiti pri čemer se karbonat predela v oksid FeC03 = Fe203. S tem dobimo primernejšo kemijsko sestavo rude. 40 Franjo Rešek, Tehnologija gradiv, Ljubljana 1977, str. 37 in neobjavljena poročila dr. J. Lamuta. F. Rešek, Tehnologija gradiv str. 38-40. 78 7 1999 KRONIKA IRENA LACEN BENEDICiC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH. 73-88 ' Plavžar pri svojem delu ob preboju grodlja. Značilna drža plavžar ja s klobukom in drogom - motiv, ki so ga mnogi umetniki upodobili v svojih delih. (Fototeka Muzeja Jesenice). c) Aglomeriranje železovih rud Prva Dwight Lloydova aglomerirna naprava na Jesenicah je obratovala s potujočo rešetko, na ka- tero so vsipali drobni praženec, ki je zaščitil re- šetke pred izrabo. Na to plast so nasuli zmes zdrobljenega koksa, rude, škaje, poletine (plavžni prah) v debelini (višine) 12-15 cm. V vžigalni komori je zgoreval plavžni plin ob prisotnosti kisika iz zraka in nudil potrebno toploto za vžig. Pri aglomeriranju se je zmes spekla v aglomerat, nastali prah in "presejanec" pa sta se zbirala in vračala v proces. Aglomerirali so samo drobno rudo, ki bi ovirala normalno obratovanje plavža.^^ Drobne rude, ki nastaja pri transportu, izkopu, drobljenju in obogatenju, niso direktno zakladali v peč. Taki drobni kosi se sprimejo, spečejo v pogače, slabo pa prepuščajo nastajajoče pline in se lahko sprimejo. Da bi zlepili drobne prašne rudne delce uporabljamo poleg briketiranja in peletiranja (krogličastega sintranja) aglomeriranje - sintranje. Aglomeriranje pomeni praženje rudnega prahu, drobne rude, plavžnega in koksovnega prahu. Zmes navlažimo, premešamo, spečemo pri tempe- raturi 1300-1450°C v testasto stanje. Sprime se v kepe različne velikosti in oblike. Nastali aglomerat 42 Drago Cerar, Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik, št. 22, Jesenice 1938, str. 3. je trden, porozen in dobro reduktiven. V sodobnih železarnah so zmesi za sintranje dodajali še apne- nec, ki je prilagojen količini kremena v razmerju 1:1,4 (CaO:Si02). Apnenec pri aglomeriranju kal- cinira: CaCOs = CaO -t- CO2. Dodatek apnenca v aglomerat pomeni nižjo porabo koksa.^^ 2. Gorivo Gorivo za plavž mora izpolnjevati sledeče po- goje: - razviti mora potrebno toploto za ogrevanje in - opraviti redukcijo železovih rud, pri čemer - naogljiči reducirano železo. Za plavž so včasih uporabljali lesno oglje danes pa koks. Lesno oglje je bilo cenjeno, ker ne vse- buje žvepla in ima malo fosforja. Koks je produkt suhe destilacije spekavega črnega premoga. Dober koks je srebrnosive barve, kovinskega sijaja, z ve- liko trdote."*^ Koks naj vsebuje čim manj fosforja in žvepla, ker vezeta nase nataljeno železo in s tem zmanj- šujeta njegovo kvaliteto. Koks mora s svojo last- nostjo ustrezati naslednjim pogojem: - ustrezna tlačna in obrabna trdnost, - primerna kosovnost (večja od 40mm) in dobra poroznost, - vlage največ 5% - žvepla pod 1,2% - pepela manj kot 10%.^^ 3. Priklade^^ ali talila - žlindrotvorni dodatki Talila vežejo jalovino iz rude v žlindro in zni- žujejo tališče težje taljivim snovem v rudi. Naj- pogosteje se uporablja kot talilo apnenec (redkeje dolomit). To je odvisno od kemične sestave rude. Kisli jalovini (kremen) dodajamo kot talilo apne- nec, bazični (apnenec) pa kremenjak. Kremenjak in apnenec se kemično spajata v kalcijev silikat (CaSiOs), ki se veže s koksovim pepelom v tekočo žlindro. Na površini grodlja plavajoča žlindra ga varuje pred oksidacijo in sprejemom škodljivih pri- mesi.^7 4. Zrak za plavž in ogrevalci zraka V plavž vpihavamo pregreti zrak, ki ga pregre- vamo v zračnih ogrevalcih - covvperjih.^^ To je 43 F. Rešek, Tehnologija gradiv str. 38-40. ^ D. Cerar, Splošno o plavžarstvu str. 2, 3. 4^ F. Rešek, Tehnologija gradiv str. 40-41. V rabi tudi poimenovanje dodatki. 47 F. Rešek, Tehnologija gradiv str. 40-41. 48 Potrebo po segrevanju vetra - vpihavanega zraka so spoznali že v 19. stoletju. Anglež Covvper je leta 1857 iznašel regenerativni naän vpihavanega zraka. 79 i KRONIKA IRENA LACEN BENEDIČiC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH. 73-88 i 7 1999 regenerativni način ogrevanja. Kurimo jih s plavž- nim plinom. Ko je dosežena dovolj visoka tempe- raUira, v kavper vodimo hladen zrak, ki se ogreje na poh-ebno temperaturo, da procesi v plavžu nemoteno potekajo. Višja je temperatura ogretega zraka, manj goriva rabimo v plavžu. Ko se satovje v kavperju ohladi, prekinemo proces tako, da zrak ogrevamo v drugem kavperju, medtem ko prvi preide na segrevanje. Vlogi se zamenjata. Satovje je običajno iz samotne opeke. Na vrhu, kjer so temperature najvišje, uporabljajo kvalitetnejšo (alu- minatno) samotno opeko. Za segrevanje zraka se uporablja regenerativni način, kjer po ceveh, ki so od zunaj ogrevane s plavžnim plinom, kroži zrak. Za razliko od kav- perskega načina je to kontinuirani proces ogre- vanja. Opis plavža V razvoju plavža se je njegova oblika spre- minjala in dopolnjevala, tako glede dimenzij kot tudi profila. Vsaka ruda ima specifične lastnosti, ki jih je potrebno upoštevati pri obliki in profilu plavža. Od profila ali notranje oblike plavža je odvisna produktivnost peči."*^ Plavž je 20 do 30 m visoka jaškasta peč, obzi- dana z ognjevzdržno opeko, namenjena za plav- Ijenje (taljenje) železove rude. Sestavljen je iz talil- nika, kjer se nabirata grodelj in žlindra. Na talil- niku je zračni venec, skozi katerega dovajamo zrak skozi zračne šobe (pihalice) v talilnik. Nad njimi je sedlo, katerega podaljšek prehaja v trebuh ali raz- por. Sledi stožčasti jašek, ki se na vrhu zaključuje z žrelom, z dvojno plinotesno Parryjevo zaporo, zaključeno z vsipno napravo, kjer je podest plavža ali kaloša.^^ Čas, ki ga porabi vsip (ruda, koks in priklade) od žrela peči do pihalic (šobne ravnine talilnika), imenujemo pogrezna doba. Njeno trajanje je od- visno od kvalitete in reduktivnosti rude, od reak- tivnosti koksa in od kvalitete grodlja. Bolj je ruda bogata na železu, lažje je reduktivna, krajša bo pogrezna doba. Slabša bo reaktivnost koksa in višji procent süicija v grodlju, daljša bo pogrezna doba. Sprva je pogrezna doba trajala približno 18 ur, z uvedbo kavperjev in visokih temperatur zraka, pa se je skrajšala. Za jeklarski grodelj je znašala od 6,5 do 9 ur, za livarski pa od 9 do 14 ur.^^ Notranjost peči je obzidana s samotno opeko, ki vzdrži visoke temperature in je odporna proti obrabi. Spodnji del peči je obzidan z grafitrumi. Franc Globočnik, Osnove procesa v plavžu, Jesenice 1966, str. 37, 38. D. Cerar, Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik št. 24, Jesenice 15. 12. 1938, str. 7. F. Globomik, Osnove procesa str. 39, 40. bloki. Plavž se hladi z vodo, ki teče po jeklenem plašču. Pri hlajenju poznamo dva različna sistema: - oblivanje zunanje strani plašča z vodo; - hlajenje s hladilniki, ki so vgrajeni med plašč in obzidavo. Na najnižjem delu dna je oko peči, kjer se ob i prehodu izlije grodelj, nad njim pa "žlindernik" za j izpust žlindre. Skozi zračne šobe (pihalice) se vpi- i hava stisnjen zrak z vetrili, ki so bila leta 1937 \ parna, kasneje pa električna.^^ Proizvodi plavža Iz plavža odvajamo grodelj ali surovo železo, žlindro, plavžni plin in znatno količino tople vode, ki smo jo pridobili s hlajenjem plašča peči. Grodelj je najvažnejši proizvod plavža. Običaj- j no vsebuje 3-4% ogljika, od 1-3% silicija in različ- i ne količine mangana, žvepla, fosforja in drugih nečistoč. Je surovina za izdelovanje jekla (jeklarski ali beli grodelj) ali železove litine (livarski ali sivi grodelj). Grodelj, ki vsebuje od 10-20% mangana i in 4-5% ogljika, je zrcalovina.^3 Iz plavža lahko dobimo beli, sivi ali posebni grodelj, kar je odvisno od: I - količine ogljika, mangana in silicija, - temperature hoda peči in - načina hlajenja taline. V belem grodlju je ogljik vezan z železom in manganom kot karbid. Beli grodelj vsebuje 3,5-5% ogljika in do 3% mangana in največ do 1,5% sili- cija, ima svetel prelom, je zelo trd, krhek, fino- zrnate strukture in ga ni mogoče mehansko ob- delovati. Uporabljamo ga za pridobivanje jekla. Pri sivem grodlju je ogljik izločen v obliki gra- \ fita. Sivi grodelj vsebuje več silicija. Da bi dobili i več silicija, moramo dodajati več koksa, ki povzroči vroči hod peči, pri čemer se reducira večja količina silicija. Grodelj vsebuje od 3,2-4,5% C, do 3% Si in do 1% Mn. V trdnem stanju je mehkejši od belega ' grodlja, bolj žilav, dobro liven in primeren za ob- i delovanje. Prelom je zaradi grafita sive barve, ■ struktura je lahko fino ali grobozrnata. Uporab- ljamo ga kot polizdelek za izdelavo sive litine raz-1 nih vrst.^"* Žlindra je stranski proizvod plavža, kjer se zbi- rajo vse mineralne snovi, ki so prišle v rudo kot jalovina. Žlindra vsebuje predvsem CaO, MgO,; Si02 in AI2O3. Njena sestava je odvisna od vsipa.; V kolikor v njej prevladuje Si02, je kisla, če pa, CaO, je bazična.^^ ^2 D. Cerar, Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik št. 24, Jesenice 15. 12. 1938, str. 7. A. Paulin, Mala slovenska str. 29. ^ F. Rešek, Tehnologija gradiv..., str. 45-48. " F. Rešek, Tehnologija gradiv str. 48. 80 47 1999 KRONIKA IRENA LACEN benedičič: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH. 73-88 ■ Žlindra mora biti taka, da nase veže precejšnjo količino žvepla, ki bi sicer kvarno vplival na se- stavo grodlja. V se peči stali, nastane pa iz dodat- kov, ki jih dodajamo vsipu. Ti vežejo nase ne- čistoče, ki se z njo izločijo. Med seboj se razlikujejo glede na to kakšne vrste je grodelj in kakšna je sestava vsipa. Žlindra ima pomembno vlogo med procesom v plavžu. Z različnimi dodatki vplivamo na njeno sestavo in temperaturo tališča ter na potek redukcije posameznih elementov. Plavžna žlindra se uporablja za različne proizvode. S spuščanjem v vodo nastane granulirana žlindra, ki jo uporabljajo za izdelavo opeke ali kot dodatek pri proizvodnji cementa. Kadar v curek tekoče žlindre vpihavajo kom- primiran zrak ali paro, dobijo žlindrno volno, ki jo uporabljajo za izolacijo. Žlindrna volna je belkaste barve in bombažnega izgleda.^^ Počasi ohlajena žlindra kristalizira in jo upo- rabljamo za nasipni material pri gradnji cest ali za izdelovanje blokov za tlakovanje. Izdelovali so tudi "bims", penjeno žlindro, ki je bila iskan proizvod v gradbeni industriji (gradbeni material, opeka in pesek.).^^ Plavžni plin je stranski produkt pri proizvodnji grodlja. Vsebuje 20-30% CO, 8-18% CO2, 1^%H2 in okoli 60% N2. Polovico plavžnega plina porabi- mo za segrevanje zraka, ki ga vpihavamo v plavž.^^ Temperatura izstopajočega plavžnega plina znaša 150-220°C, ki ga je potrebno pred uporabo očistiti, ker vsebuje prah. Najprej je suho čiščenje, kjer se odstranjujejo grobi prašni delci, ki se zbi- rajo v prašni vreči. Hladili so ga s hladilnimi na- pravami - hladilniki oziroma s hladilno vodo. Prednost mokrega hlajenja je, da se pri tem ohladil tudi plin. Sledilo je fino dvostopenjsko čiščenje v plinskih čistilcih: - mokro krožno izpiranje, - elektrostatično čiščenje.^^ 3. Jeseniški plavži v 20. stoletju Slovenski plavži v 20. stoletju Že v prejšnjem stoletju so ugasnili plavži po železarnah v Bohinjski Bistrici, Prevaljah (1899), na Dvoru pri Žužemberku in drugod. Z ugasnitvijo plavža na Javorniku leta 1904 na Jesenicah niso več proizvajali grodlja. Proizvodnja jekla je kljub temu kontinuirano tekla, ker so do- bavljali grodelj iz Skednja pri Trstu. Po prvi sve- D. Cerar, Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik, št. 23, Jesenice 1938, str. 3, 4. F. Globočnik, Osnove procesa str. 52, 53. ^° F. Rešek, Tehnologjia gradiv str. 49. ^" D. Cerar, Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik, št. 1, 1939, str. 5 in št. 2, str. 2. tovni vojni je železarna ostala v sosednji državi, jeklenega odpadka ni bilo, potrebe pa so kazale nujnost izdelave kvalitetnejšega jekla. Zaradi po- manjkanja vložka pri izdelavi jekla v martinarni, so se vse bolj zavedali pomena plavža. Na Jese- nicah so dnevno potrebovali od 80 do 100 ton jekla, kar je pospešilo postavitev plavžev v tem stoletju.^" Za potrebe železarne v Štorah so tam postavili elektro plavž, ki je poleg koksa (zaradi redukcije) uporabljal kot gorivo električno energijo. Gradnja jeseniških plavžev Načrti plavžarskih naprav so nastajali v kon- strukcijskem, tehničnem ali plavžarskem biroju. Od profila plavža je bilo odvisno, kako bo plavž deloval. Pri izračunu njegovega profila je bilo potrebno upoštevati, kakšne rude se bodo talile (kemične in fizikalne lastnosti), predvideno koli- čino in vrsto grodlja ter lastnosti tehnološkega go- riva. Pri profilu plavža so izhajali iz dimenzio- niranja talilnika, od katerega je bila odvisna izmera sedla, trebuha (razpora) in jaška, višina prehoda, izpusta žlindre in šob (pihalic) ter krožne cevi. Računsko dobljeni profil je bilo potrebno grafično kontrolirati in nato konstruirati posamezne dele plavža ter zunanji videz celotne konstrukcije. Prvotni profil jeseniškega plavža je določil po švedskih vzorih ing. Almquist.^^ Obratovanje plavžev do druge svetovne vojne Splošna gospodarska kriza v tridesetih letih tega stoletja je jasno pokazala, da jeklarne ne bodo dobivale starega železa za svojo proizvodnjo. Začeli so razmišljati o gradnji plavža na Jesenicah. S tem se je več let načrtno in preudarno ukvarjal tehnični direktor Leo Dostal. Po izdanih odločbah jugoslovanske vlade je bila gradnja težke, strateško pomembne industrije na Jesenicah (meja) omejena. Postavitvi je nasprotoval tudi Jugočelik d.d., ki je branil svoje interese in koristi v vareški in zeniški železarni.^2 Ko je Kranjska industrijska družba prosila za gradbeno dovoljenje Kraljevo bansko upravo v Ljubljani leta 1936, temu ni nasprotovala, ker ni bilo predvidenega nobenega novega končnega proizvoda, ampak le vmesni proizvod, ki bo ^ Miroslav Noč, Le malokdaj ugasnejo plavži, iz tehnične zgodovine jeseniških plavžev, Zelezar št. 24, Jesenice 1975, str. 7. Drago Cerar, Projektiranje plavžnih naprav v SO-letnem obdobju jeseniških plavžev, soavtorja Kune in Čop, Raz- voj, pomen in konec martinovk na Jesenicah, Jesenice 1994, str. 1-30. ^2 Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, Ljubljana 1970, knjiga 2, str. 326-330. 81 KRONIKA IRENA LAČEN BENEDIČIC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 f 1999 zmanjšal potrebo po starem železu iz tujine. Teh- nični direktor Dostal je namreč prosil za postavitev redukcijske naprave na Jesenicah, ki bi talila lastno, domačo rudo s pomočjo oglja. Namerno je zmanjšal predvidene stroške in dobil ugoden odgovor od oblasti. Kraljeva banska uprava Drav- ske banovine je z odločbo 24. aprila 1936 odobrila prijavo in presodila, da gradbeno dovoljenje za projektirano napravo ni potrebno, upoštevajoč predvsem narodnogospodarski pomen in okoliščine: - železarna bo z lastno redukcijsko napravo po- stala neodvisna od uvoza starega železa, ki ga ■ je zaradi bližajoče 2. svetovne vojne primanjko- valo; - z novim metalurškim obratom se bodo odprla nova delovna mesta; - podpisana je bila pogodba z Varešom o dobavi surovine (rudniki); - predelovali in uporabili bodo domače suro- vine.^'^ Ravnateljstvu KID je Sresko načelstvo v Ra- dovljici 10. maja 1936 izdalo dovoljenje za gradnjo podaljška že obstoječe generatorske lope, prizidka ob lopi, ki bo služil za skladišče rude in re- dukcijske peči s pripadajočimi napravami.^ Dispozicijo za prvi plavž je izdelal ing. Ru- desch, šef konstrukcijskega biroja KID. Gradbena dela je opravilo podjetje Slograd iz Ljubljane. Na- črt plavža je po naročilu KID izrisal švedski inženir Harald Almquist, poševno dvigalo in zasipni.voz pa sta bila Demagova proizvoda. V priprave iz- gradnje plavža s premerom 2600 in višino 17000 mm je bil vključen tudi Konstrukcijski biro KID, ki se je poleti 1937 iz Mehanične delavnice preselil v Kasto. Trdimo lahko, da je prvi jeseniški plavž v tem stoletju na Slovenskem projektiral Dostal ob pomoči Almquista.^^ 20. oktobra 1937 so zakurili prvi plavž na Je- senicah. Že konec tega leta so izvedli prvo teh- nično izboljšavo in sicer prehodno odprtino, ki so jo prvotno zapirali ročno, je od konca leta zapiral eno in kasneje dvocilindričen mašilni stroj. Takoj po letu 1938 je s pripravami za drugi plavž začel edini slovenski direktor KID, dr. Her- man Klinar. Prizadeval si je na omejenem prostoru pridobiti čim več prostora. 21. decembra 1940 so na Jesenicah zakurili drugi plavž, ki je bil plod domačega dela, saj so le nekatere naprave mon- tirala druga podjetja. Mašilni stroj in merilni apa- rati so bili Siemensovi, cevni ogrevalci s Švedske, elektrovetrila iz Leipziga, turbovetrila iz Brna,, I. Mohorič, Dva tisoč str. 330-331. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Enota za Gorenjsko, Gradbene zadeve Jesenice JES-67, 128/32 Drago Cerar, 50 let plavžarstva na Jesenicah (1937- 1987), Ljubljana 1993, str. 259-321. sinter naprave in elektrostatični plinski čistilci pa od sistema Cotrell-MoUer-Lurgi.^^ Lokalni komisijski ogled na prošnjo KID, ki je prosila za izgradnjo rezervne redukcijske peči s poševnim dvigalom, zahodno od že obstoječe, so opravili 20. marca 1940. Prisotni so bili pred- stavniki občine Jesenice, Sreskega načelstva v Ra- dovljici, inšpekcije dela, higienskega zavoda. Di- rekcije državnih železnic in Kranjske industrijske družbe. Dan za tem je gradnjo s tehničnim po- ročilom in priloženim načrtom odobril VIll. Od- delek Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Sočasno je izdal odločbo.^''' 11. februarja 1940 so prvi plavž ustavili in de- montirali usmerjevalec plina, ki je bil brez funkcije pred prašno vrečo, montirano pod kalošo. Od- stranili so hladilna telesa, ker je bilo hlajenje pre- intenzivno. Preuredili so livno polje tako, da so namesto vlivanja grodlja v livarski pesek, grodelj vlivali v hematitne kokile. Izdelan je že bil načrt za granulacijo žlindre, ki so jo dostavljali cementarni v Anhovo. 17. marca 1940 je peč po prvem re- montu ponovno delala. 6. 4. 1941 sta bila zaradi začetka druge svetov- ne vojne v Jugoslaviji ustavljena oba plavža. Drugi plavž med vojno ni obratoval, prvi pa je konec vojne dočakal "zadušen" zaradi proizvodnje fero- kroma, ki so ga proizvajali med vojno.^^ Renesansa plavžev po letu 1945 Po drugi svetovni vojni so bile razmere v gospodarstvu zelo težke. Za Jugoslavijo je bilo še težje. Železna zavesa je Jesenice ponovno odrezala od Zahodne Evrope. Dva mala plavža na Jesenicah sta imela nalogo proizvesti čim več grodlja za kvalitetno proizvodnjo SM (Siemens-Martinovega) jekla. Obnovo plavžev po vojni je narekovala po- treba po čistem vložku za izdelovanje martinskega jekla, ki ga je potrebovala država za obnovo.^^ 10. 1. 1946 so pričeli remont, pri čemer so po- večali talilnik in premer (premer talilnika (p 2800, povečan na (p 3000 mm) na prvem plavžu. Po trinajstmesečnih naporih je prišel čas ponovne proizvodnje grodlja 30. 6. 1946.'''^ Sledila je obnova drugega plavža. Slavnostnega prižiga se je 21. avgusta 1946 udeležil tudi maršal Tito. Prav tako so izvedli spremembo profila, ena- ko kot pri prvem plavžu. V letih 1947/48 so pre- nesli plinske čistilce plavžnega plina za nasip Save, kamor so preselili obratovodstvo obrata plavž. ^6 D. Cerar, 50 let str. 259-321. ZAL, Enota za Gorenjsko, Gradbene zadeve JES-67, 133/12. D. Cerar, 50 let str. 259-321. Iz pogovora z mag. Petrom Kuncem, direktorjem Žele- zarne Jesenice do leta 1979, julija 1998. 7" I. Mohorič, Dva tisoč str. 443. 82 1999 KRONIKA IRENA LACEN BENEDICIČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 ; Preselili so tudi del Kapitalne izgradnje, kjer so izdelovali plavžarske projekte za železarne7^ Leta 1952 je bilo po državnih načrtih predvide- no povečanje letne proizvodnje grodlja na 130.000 ton. 20. januarja 1952 so pri rekonstrukciji drugega plavža povečali volumen od 119 m^ na 142 m^, po- večali talilnik na (p 3300 mm in obnovili vse po- možne naprave. Ponovno so ga "pognali" 29. 2. 1952. Rezultati so bili odlični, kar je bil razlog za izdelavo rekunstrukcije tudi na prvem plavžu. Re- mont se je z rekonstrukcijo profila začel 4. 10. 1953 in je trajal do 12. 11. 1953. Po posegu se je kapa- citeta obeh peči povečala na 195 ton grodlja dnev- no, s prejšnjih skupnih 247 ton pa na 391 ton dnevno. Poraba koksa je padla iz 1.125 na 937 kg/t dnevno. Proizvodnja je narasla za 59,5%, izboljšala se je kvaliteta grodlja. Porasla je proizvodnja suro- vega železa in zahtevala nekatere spremembe. Tako je bilo potrebno povečati kapacitete in zagotoviti: - skladišče koksa s 360 na 540 ton dnevno; - rudni dvor s 100.000 na 200.000 ton; - rudarno z zmogljivostjo 800 na 1.040 Vdan; - pražilne peči 2 x 275 = 550 t/dan; - elevator za drugi plavž (peč številka 2); - aglomeracijo z 250 t/dan z bazičnim sintrom; - nove ogrevalce zraka; - nove strojnice in turbovetrila.''^ Spremljajoče naprave plavža Tehnologija dela pri plavžu je bila moderno zasnovana že v 30-ih letih. Skladišče za oglje je bilo predvideno v Hrenovici, plavž z rudarno pa pred martinarno (jeseniško poimenovanje Siemens Martinove jeklarne). Pri projektiranju plavžev so bile upoštevane neugodne terenske razmere. Oglje je prihajalo z vagoni na odstavni tir, odkoder so ga s transportnimi trakovi uskladiščili v leseno po- krito skladišče (kolpern). Iz skladišča so oglje z vagoni prevažali v dozirne bunkerje, ki so bili pod žerjavno progo livne hale. Na posebnem "plato" vagonu so bile košare s Parryjevo zaporo, ki jih je žerjav prenašal direktno na rotirni krožnik vsip- nega voza. Tam se je tehtala in registrirala teža vsipa. Poševno dvigalo je košaro prineslo na vrh peči, jo odložilo na vsipno skledo in izpraznilo.^3 Do leta 1942 je Železarna dobivala apnenec iz kamnoloma na Mežakli. Leta 1941 so do tja zgradili žičnico, postavili kompresorje, sejalne naprave in kovačijo za ostritev in popravilo vrtalnih strojev. Posebnost jeseniških peči za žganje apna je od- mevala tudi v mednarodnem tehničnem svetu. Ap- nenico na plavžni plin je ob sodelovanju ing. Do- stala in prof. Rekarja konstruiral ing. Schubert iz 71 D. Cerar, 50 let str. 259-321. 72 Prav tam. Prav tam. podjetja Ignis. Dotlej so bili železarski krogi prepri- čani, da s plavžnim plinom ni mogoče žgati apna take kvalitete, kot je bila "podmežaklarska". Bila je druga apnenica v Evropi, ki je žgala apno s plavž- nim plinom. Obe apnenici sta bili po vojni obnov- ljeni.74 Leta 1948 je bil povečan rudni dvor in po- stavljena drobilna naprava za rudo.75 KID je bila lastnica rudišč na Hrvaškem in v Bosni. Tako so predvidevali, da bodo limonitno rudo dobivali v Vojniču in hematit iz Bukovice. Letno so predvideli odkopati 40.000 ton nekla- sirane rude. Manjkajočo rudo je KID kupovala v državnem rudniku Ljubiji, zlasti po začetku obra- tovanja drugega plavža. Ruda je bila neklasirana in pomešana z jalovino. Kadar so rude vsebovale veliko glinastih primesi, so jo prali z vodo na "haldi". V teku let se je tam nabrala velika količina drobne rude, ki so jo uporabili v aglomeraciji v letih 1946 in 1947. Ljubijska ruda je bila delno klasirana na rudniku, kjer so jo za razliko od Vojniča in Bukovice odkopavali strojno.76 Za letno proizvodnjo grodlja (okoli 150.000 ton) je bilo potrebno veliko surovin. Koks so dobivali iz koksarne Lukavac, kasneje iz Bakra. Letna poraba koksa se je gibala od 100.000 do 120.000 ton, zato so leta 1967 zgradili skladišče koksa s kapaciteto 25.000 ton. Kljub polnemu koksnemu dvoru ni bil ves koks last Železarne, ampak ga je od celotne količine (25.000 ton) 16.000 ton pripadalo državnim materialnim zalogam (MATREZ), ki so jo popi- sovali letno ob inventuri.77 Generalna direkcija črne metalurgije v Beogra- du je po prvi petletki zahtevala večjo proizvodnjo grodlja, preko 100.000 ton letno. Obstoječe napra- ve rudama, pražarna, skladišča in turbovetrila so bile za dosego postavljenega cilja premajhne. Ista direkcija je leta 1952 zahtevala, da začne Železarna Jesenice izkoriščati ljubijski siderit, ker je limonita zmanjkalo. Cilj te zahteve je bila proizvodnja 259.000 ton surovega jekla letno. V jeseniških plav- žih s kapaciteto 115 in 105 ton proizvodnje dnev- no je bilo potrebno zvišati kapaciteto vsakega plavža na cca 195 ton dnevno na vsakem plavžu in to ob spremenjeni, novi rudi (siderit). Siderit je bilo potrebno termično obdelati, pražiti, ker se je s tem olajšal dostop redukcijskih plinov v njeno no- tranjost. Ko so leta 1952 zgradili dve domači pra- žilni peči po vzoru Apold Fleisnerjeve, se je ka- kovost in kvaliteta vsipa izboljšala. Prva peč je začela obratovati 10. 10.1953, druga pa 1. 3. 1954.78 74 I. Mohorič, Dva tisoč str. 443-444. 7^ M. Magolič Zgodovinski oris str. 40. 7° D. Cerar, Projektiranje plavžnih naprav str. 1-30. Iz pogovora z dipl ing. Vitomirjem Gričarjem, upo- kojenim asistentom priprave vložka v ŽJ, julija 1998. 78 D. Cerar, 50 let str. 295-321. 83 i KRONIKA IRENA LACEN BENEDICiC: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 7 1999 Vsaka peč je izdelala dnevno 200 ton pra- ženega siderita. Dogovor o dobavi sideritov ni bil trajen, saj so na Jesenice pošiljali mokro ljubijsko rudo - limonit. Tako je od leta 1955 ena peč samo pražila siderite, druga pa sušila limonitne rude. Pri praženju je nastajal rjavo rdeč prah, ki je Jese- nicam dajal karakteristično rdečo barvo. Obe peči sta obratovali do konca leta 1970, ko je bila zgra- jena nova aglomeracija. Kavperje so začeli graditi leta 1952, obratovali pa so od aprila leta 1953. Izdelani so bili po do- mačih projektih. Postavili so jih ob koncu žerjavne proge prvega in drugega plavža s kapaciteto, ki je odgovarjala proizvodnji grodlja 300.000 ton letno in ogrevanju 30.000 mn^ zraka na uro na tem- peraturo 900°C. Poleg kavperjev so pridobili novo merilno postajo, strojnico za vetrila ter montirali novo elektrovetrilo in parno turbovetrilo.''^ Leta 1961 je Železarna Jesenice v glavni inve- sticijski plan - projekt vključila izgradnjo stolpnih plinskih čistilcev z namenom, zamenjati dotrajane stare. Novi stolpni plinski čistilci, postavljeni pri drugem plavžu, so služili za čiščenje plavžnega plina iz obeh plavžev. Očiščen plavžni plin se je uporabil v parni centrali, kavperjih in drugod. Že leta 1953 in nato 1954 so pričeli z gradnjo stolpnih plinskih čistilcev, a so jo zaradi tehno- loških in tehničnih nejasnosti prekinili. Zgrajen je bil le betonski podest in železna konstrukcija čistilca s podesti in stopnicami. Izdelan je bil tudi plinovod očiščenega plavžnega plina. Stolpna plin- ska čistilca sta čistila plin z vodnim in električnim čiščenjem. V spodnjem delu se je plin najprej oči- stil z vodo, nato je prešel v zgornji del stolpa in se dokončno očistil v elektrostatičnem filtru. Na ce- veh elektrostatičnega filtra so se nakopičili prašni delci, ki so se odplakruli z vodo. Potrebna količina vode za čiščenje plina se je črpala iz usedalnikov plinskih čistilcev, kjer so se večji delci prahu use- dali, čisto vodo pa so črpali nazaj v čistilce. Od obeh plavžev sta tekla plinovoda preko prašne vreče v stolpne čistilce. Elektrostatičen filter je bil sestavljen iz dveh delov. V spodnjem delu se je izpiral plin z vodo, v zgornjem pa se je atmosfera ionizirala, odbijala prašne delce na notranje stene cevi, ki jih je oblivala voda ter prah odnašala v zbiralnik blata.^0 Nova aglomeracija je bila zgrajena za potrebe predvidenega tretjega plavža z volumnom 500 m3 (okoli 1000 t proizvodnje grodlja na dan). Zaradi tega je bila kapaciteta aglomeracije za načrtovana obstoječa plavža prevelika. V sklopu projekta aglo- meracije je bilo zgrajenih okoli 5000 m trans- portnih trakov. Aglomeracijo so kupili na Polj-. ''^ Muzej Jesenice, osebni fond Draga Cerarja, šk. 1/8. °" Železarna Jesenice, arhiv. Glavni projekt stolpni plinski astilci Z/1-5, II. del. skem, medtem ko je čistilce odsesanih plinov iz- delalo podjetje Lurgi. Ti čistilci so očistili 99% prašnih delcev iz plina. Na presipnih mestih so bili nameščeni penasti čistilci iz Poljske, ki niso nikoli dobro delovali, zato se je na presipih vedno pra- šilo. Ker je bila obstoječa aglomeracija prevelika, je obratovala samo na dve izmeni in to le pet dni v tednu.^1 Glede na svetovni tehnološki razvoj, se je po tehtnem premisleku vodstvo železarne leta 1969 odločilo, da proizvodnja jekla na Jesenicah ne bo potekala na osnovi tekočega grodlja, temveč z elektro postopkom. Proizvodnja grodlja na jese- niških malih plavžih naj bi trajala še deset let. Prve odločitve so bile težke. Mednarodno pogodbo s Poljaki o dobavi plaža so jeseniški železarji eno- stransko prekinili. Ni bilo lahko, a odločitev je bila za Jesenice dokončna. Razlogi za tako pomembno odločitev so bili številni in pomembrü. Na Jesenicah ni rude, ni premoga oziroma koksa. Tu je le kamen - apnenec in metalurško znanje, kar pa ni dovolj za kon- kurenčno proizvodnjo grodlja. Tudi takrat se je kot alternativa pojavljala, tako kot nekoč Skedenj, sedaj Bakar, železarna ob morju. Metalurgi so se preusmerili v drugačno tehnologijo. Po železnici so vozili le še jekleni odpadek (staro železo), elek- trično energijo so dobavljali po daljnovodih (ce- nejši transportni stroški), kar sta bila ena od tehtnih razlogov za ustavitev plavžev. Na Jeseni- cah so se glede strateškega razvoja železarne od- ločili za preusmeritev na izdelavo in predelavo jekla. K ustavitvi plavžev pa sta svoje prispevali re- forma Jugoslavije in gospodarska kriza. Čeprav so se zavedali, da bodo plavže ustavili, so plavžarji dosegli še v tem času rekordno proizvodnjo.^^ Rekordne letne proizvodnje grodlja in vzroki:^^ - 1939 50.983 ton surova ruda, češki koks, nizke tempera- ture - 1947 92.238 ton surova ruda, 10% aglomerat, koks iz Poljske, visoka delovna storilnost in zagnanost - 1954 132.188 ton rekonstrukcija profila - premer talilnika: VPI iz (p 2800 na (p 3300 mm VP2 iz (p 2600 na (p 3300 mm pražilne peči (praženi sideriti) in kavperji pripomorejo k prihranku koksa in zmanjšanju stroškov proizvodnje Iz pogovora z V. Gričarjem, upokojenim asistentom za pripravo vložka v ŽJ, julija 1998. Iz pogovora z mag. Petrom Kuncem, direktorjem Žele- zarne Jesenice do 1979, julija 1998. ^3 D. Cerar, 50 let 1993, str. 307-308. 84 47 i KRONIKA 1999 IRENA LAČEN BENEDIČIČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 - 1966 138.519 ton boljša fizikalna in termična priprava vsipa ter zvišanje temperature vročega zraka. - 1974 160.666 ton rekonstrukcija VPl: spremenjen profil, dodani 2 šobi, povečana inten- zivnost izgorevanja, izboljšana sestava vsipnega materiala. - 1978 170.881 ton boljši sinter, kontrolirano zasipavanje vsi- pa, aparat za težo in zaporedje sintra (Vehar, Jelovčan). Spremljanje in nadzor tehnološkega procesa Obratovodja plavžev je pripravil izračun za zakladanje v plavž, ki se je odražal v merilni po- staji, kjer so vodili raportno knjigo plavža. Pri spremljanju - ocenjevanju obratovanja plavža so se plavžarji v praksi posluževali večih pokazateljev: - spremljanje vrednosti, ki so jih registrirali me- rilni inštrumenti, - kemična analiza grodlja in žlindre, - nadzorovanje obratovanja plavžev na osnovi izkušenj in dolgoletne prakse. Merilna postaja Delo na plavžih so spremljali z različnimi me- rilnimi inštrumenti, ki so bili nameščeni v glavni merilni postaji. Na osnovi podatkov kazalnih in registrirnih aparatov so lahko spremljali in vodili proces v plavžu, postavljali pravilne zaključke ter po potrebi pravočasno ukrepali. V merilni postaji so bili inštrumenti, ki so registrirali: - količino vročega vpihavanega zraka, - temperaturo vročega zraka, - pritisk vročega zraka v venčni cevi, - pritisk in temperaturo plina na žrelu peči, - višino zasipa v plavžu, - redosled zasipanja rude in koksa, - temperaturo temelja peči, - količino dodajanja kisika v vpihavan zrak. Tam so bili tudi inštrumenti za vodenje kav- perjev in porabo plina na posameznih potrošnih mestih.84 K boljšemu nadzoru je pripomogla avtomatična kontrola dela voznika vsipnega voza, ki je zakladal peč, to je ena od izboljšav, narejena na plavžih. Vozniki vsipnih vozov, so bili večkrat krivi za slab hod peči, čeprav jim tega pred tem niso mogli dokazati. Če je peljal preveč koksa je postal grodelj prevroč, če pa preveč rude, pa je sledil mrzel hod peči oziroma njena "zahladitev". Asi- stent na plavžih oziroma po reorganizaciji vodja plavžev (peči), Janko Jelovčan in vodja elektro vzdrževanja Janez Vehar sta izdelala po principu različnih tež zakladalnih košar, aparat, ki je bil nameščen v merilni postaji in sproti registriral za- kladanje, zaporedje in težo košar.^^ Oddelek tehnične kontrole - OTK Ob pridobitvi prvega feromangana v javor- niškem plavžu se je izkazalo, da je spremljanje tehnoloških postopkov mogoče le s kemično ana- lizo. Iz prvega skromnega kemijskega laboratorija leta 1938 so kmalu osnovali centralni laboratorij za vse obrate dotedanje laboratorije po oddelkih pa ukinili. Leta 1941 se je oblikoval metalurški od- delek, ki je zadostil potrebam za metalurške pre- iskave, po letu 1945 pa je s pomočjo generalne direkcije črne metalurgije nastal Oddelek tehnične kontrole (OTK). V okviru OTK je deloval kemijski oddelek, ki je analiziral sestavo surovin in pro- izvodov plavžev.86 Vzorce so nosili v laboratorij, odkoder so spo- ročili kemično analizo vodji merilne postaje, ki je stanje vpisal v raportno (analizno) knjigo in rezul- tate analize osebno sporočil delovodji na plavžu.^^ Dolgoletna praksa in izkušnje plavžarjev pa so pripomogli k ažurnejšemu spremljanju in nadzo- rovanju tehnološkega postopka. Plavžarji so pri prehodu grodlja na osnovi njegovega izgleda znali oceniti temperaturo v peči. Sorazmerno lahka je bila tudi groba ocena vseb- nosti silicija in mangana v grodlju. S tem je bilo mogoče takojšnje ukrepanje, saj so analize zaradi analiznega postopka iz Kemijskega laboratorija Oddelka tehnične kontrole prihajale z zamikom. Podobno so kontrolirali bazičnost oziroma kislost žlindre. Bazičnosti žlindre so korigirali z odvze- manjem ali dodajanjem apnenca v vsip ali sinter. Pri proizvodnji belega grodlja je bila žlindra običajno svetlo zelene barve. Če je bila temnejša, je vsebovala previsok odstotek železovega oksida. Ta- ka žlindra je nastajala ob zahladitvi plavža. Sprem- ljali so stanje zračnih šob (svetle šobe pri norma- lnem obratovanju peči, temno žareče šobe pa so naznanjale zahlajeno peč).^^ Varstvo pri delu Pogoste delovne nezgode, nepopolno poznava- nje tehnološkega procesa, premalo vodstvenih izkušenj pri delih na plavžu, so dejavniki, ki so po 84 F. Globočnik, Osnove procesa str. 45, 46. 8^ Iz pogovora z Jankom Jelovčanom, asistentom peči v ŽJ, julija 1998. °ö I. Mohorič, Dva tisoč str. 478-480. °' Iz pogovora z Gojkom Smolejem, izmenskim delovod- jem na plavžu do leta 1987, julija 1998. 88 F. Globočnik, Osnove procesa str. 55-58. 85 KRONIKA 7 IRENA LACEN BENEDICiČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 ' 1999 drugi svetovni vojni pripomogli k organiziranemu | izobraževanju zaposlenih glede varstva pri delu. i Zapisali in izdali so jih v brošuri leta 1947.^^ Za- varovanja plavžnih naprav in delavcev pa je z zakoni oziroma odredbami predpisala in vpeljala j oblast že na začetku tega stoletja. I Zaradi pogostih delovnih nezgod, nepopolnega i poznavanja tehnološkega procesa, skromnih vodst- ; venih izkušnj pri delih na plavžu, predvsem v i začetnem obdobju, so organizirali izobraževanje in ; osveščanje zaposlenih na področju varstva pri de- : lu. Opozarjali so na uporabo očal, nošenje az- bestne obleke in rokavic in drugih zaščitnih sred- stev, uveljavil pa se je tudi tečaj iz varstva pri i delu, ki ga je moral opraviti vsak delavec, preden j je začel z deli pri plavžu. Pri delih, kjer je obstajala nevarnost zastrupitve s plavžnim plinom, je bilo potrebno nositi plinske maske - CO cedila, neka- tera dela pa so smeli opravljati le v prisotnosti gasilca, z uporabo izolacijsko dihalnih aparatov. i Zavarovanja delavcev in plavžnih naprav i Zavarovanje plavžarskih delavcev proti nezgo- dam je bilo začasno urejeno pri bratovskih sklad- j nicah. Po letu 1925 so morali biti obvezno zava- rovani vsi, ki so delali v rudarskih in topilniških i obratih. Skrb za nezgodna in pokojninska zava- rovanja je prevzela glavna bratovska skladnica. i Prispevke in dajatve so določali glede na zaslužek delavcev, ki so jih uvrstili v šest skupin.^'' Obče zavarovalna delniška družba SAVA s se- i dežem v Zagrebu in generalnim zastopništvom v Ljubljani, je sklenila s Kranjsko industrijsko družbo zavarovalno polico, požarno zavarovanje za plavž s plavžnimi napravami, v višini 12 milijonov dinarjev. Predvideni stroški izgradnje plavža leta : 1936, so bili v višini 30 do 32 milijonov. Zavarovali i so tudi vrednost železnih blagajn proti "vlomski j tatvini". Zavarovalnim policam pa so priloženi splošni pogoji zavarovanj .^^ ] Pomen plavžev in plavžarjev j Mineva dvanajst let, odkar so ustavili jeseniška ; plavža in deset odkar so ju porušili. Zal je to že ^ preteklost, zgodovina. Delo jeseniških plavžarjev je i vsekakor izjemno, kajti vse, kar so z leti dosegli, je | bilo plod lastnega znanja, teamskega, predanega dela in nenazadnje, spoštovanja do plavžev. Že v prvem obdobju oživljanja plavžarstva od leta 1937, ko so bili domačini pri manj pomembnih delih, le kot pomožna delovna sila pri gradnji plavžev, je bilo jasno spoznanje, da naša "imponzantna" plav- ža v svetu nimata konkurence. Iz tuje literature je bilo razpoznavno, da so v svetu poprečno gradili večje plavže. Takrat "sem dojel, da je potrebno za tak plavž vse pomožne naprave izdelati doma, po meri, jih prilagoditi našim razmeram. Za tako majhno enoto ni mogoče naročiti kakršnega koli serijskega proizvoda. To sem si zapomnil za vse življenje in sem temu primerno tudi ravnal," pri- poveduje konstrukter plavžev. Drago Cerar. Po drugi svetovni vojni je bilo jasno spoznanje, da bo obnova plavžev temeljila na lastnem znanju. Plav- ža je bilo potrebno usposobiti za novo proiz- vodnjo, tako da so odpravili napake z remonti, rekonstrukcijami in številnimi izboljšavami in dosegali vedno boljše proizvodnje rezultate vse do njune ugasnitve. Od leta 1946 so bili vsi projekti plavžnih naprav in plavžev delo domačih stro- kovnjakov. Vsa oprema zanje je bila izdelana v delavnicah Železarne Jesenice razen specialnih in- strumentov in elektro opreme. Le novo Dwight Lloydova aglomeracijo so nabavili in projektirali na Poljskem.^2 Tovarniški vestnik 1. 1. 1941: "Novi jeseniški plavž je tudi delo domače delovne sposobnosti, domačega kapitala, domačih surovin. S temi dej- stvi praznujemo prižig plavža s posebnim pono- som kakovostne zmage. Pri vseh teh vzorih pa je važno še eno dejstvo: sožitje, sodelovanje in po- slovni mir naše delovne vzajemnosti ... Ti simboli zdrave, napredne delovne vzajemnosti naj bodo obujeni ob tej priliki in naj večno žive! Zelo redke so slovesnosti prižiga visokih peči. Že v tej red- kosti je poudarjena vsa važnost novega plavžnega ognja. Mnogi so trenutek prižiga doživeli samo enkrat v življenju, mnogi nikoli. To je prav za prav prvi stroj, ki je postavljen tik ob prirodo, da jo spreminja v iskano kovino ... Prišli so inženirji konstrukterji posameznih procesov ob visoki peči, da jih zadnjič pregledajo; obratovodja daje zadnja navodila, sicer pa je bilo že vse pripravljeno in čaka samo prižiga, le zračniki že bučijo svojo monotono pesem, kajti visoka peč je svet zase ..."^-^ 19. 5. 1987 ob 5.45h, je bil zadnji prehod na drugem plavžu. Ob 19.45^ je ugasnil še prvi plavž, ki je zadnjič obsijal svojo okolico 26. 11. 1987. "Plavžev na Jesenicah ni več", Železar, 6. aprila 1989. Rušenje plavžev bo zaključeno v maju "in takrat bo videz naše železarne precej drugačen, kot je sedaj; med rušenjem plavžev, kavperjev in dimnika bodo namreč očistili ves okoliš in naredili nekatere druge ureditvene posege za lepši videz." Varnostna navodila za plavžarje. Železarna Jesenice, 1947, str. 3-20. 1° 1. Mohorič, Dva tisoč let str. 151-158, 385-389. ^1 Muzej Jesenice, Arhiv KID 1918-1945, Zavarovanja pred letom 1945. Iz pogovora z Dragom Cerarjem, vodilnim konstruk- terjem plavžev, 1998. Za rast domače proizvodne sile. Tovarniški vestnik, Je- senice 1. 1. 1941, str. 5. 86 47 1999 1-2 KRONIKA irena lačen benedičič: pridobivanje železa v jeseniških plavžih, 73-88 1 Demontaža plavža leta 1989. Vidne so zračne šobe in ostanek poševnega dvigala. (Fototeka Muzeja Jesnice). "In tako bodo v maju, mesecu pomladi in mla- dosti, naši orjaki, ki so jih sedaj spravili na kolena, dokončno izginili. Postali bodo zgodovinski spomin in kamenček v mozaiku bogate tisočletne tradicije železarstva na Jesenicah. Umaknili se bodo nove- mu, boljšemu, naprednejšemu, tako kot že mnoge stvari pred njimi. In mi delavci železarne, ki že to- liko let hodimo ali se vozimo mimo "naših" plavžev, bomo kmalu komaj še verjeli, da so kdaj bili."^4 Z zadnjim plavžem na Jesenicah je ugasnilo tudi slovensko plavžarstvo. 94 Kos Lilijana, Plavžev na Jesenicah ni več, Železar, št. 13, Jesenice 1989, str. 1, 3. ZUSAMMENFASSUNG Eisenerzeugung in den Hochöfen von Jesenice In Gorenjska (Oberkrain) wurde bereits vor 3000 Jahren Eisen erzeugt. Da Eisen in der Natur bekanntlich in reiner Form nicht vorkommt, muß es aus Eisenerz gewonnen werden. Von einfachen metallurgischen Anlagen, Mulden, Windöfen, den sog. Slowenischen bzw. Deutschen bis zu den Hochöfen am Beginn des 15. Jahrhunderts wurde ein und derselbe metallurgische Prozeß ange- wendet: die Reduktion des Eisenerzes. In Hochöfen wurde das Roheisen gewonnen, der reinste Roh- stoff zur Stahlerzeugung, ferner die Schlacke, die die Unreinheiten des Eisenerzes an sich band, und das Gichtgas. Letzteres diente in seiner gereinigten Form wegen seines hochkalorischen Verbrennungs- wertes für Heizzwecke. In Jesenice (Aßling) sind drei Standorte der Eisenverhüttung bekannt: Stara Sava (hierher verlegte der italienische Hütten- besitzer Bucellini, der den stärkeren Brescia- Hochofen in die slowenischen Länder brachte, im Jahre 1538 seine Betriebe von Planina unter der Golica), ferner der Hochofen in Plavž (Stadtteil von Jesenice) und Javornik. Im Hochofen von Javornik erzeugte Lambert Pantz im Jahre 1872 als erster in der Welt 37%iges Ferromangan. Pantz war techni- scher Direktor der Krainischen Industriegesellschaft (KIG), die im Jahre 1869 die Hüttenbetriebe in Gorenjska in ihrer Hand vereinigte. Dennoch wurde das Schwergewicht des Hüttenwesens, das in den vorangegangenen Jahrhunderten in Go- renjska lag, nach Koroška (Kärnten) verlegt (nach Prevalje, wo die Hochöfen mit Koks geheizt wur- den). Vor dem Jahrhundertende errichtete die KIG ein Hüttenwerk in Skedenj (Servola) bei Triest, wo im Jahre 1897 der erste Hochofen in Betrieb ge- nommen wurde. Im selben Jahr erlosch der Hochofen in Stara Sava, das technische Wissen und die Technologie aus Jesenice wurden in Triest ein- gesetzt. Nach drei Jahren zeigte sich, daß der Hochofen die einzige metallurgische Anlage war, die sich in drei Jahren amortisiert. Im Jahre 1901 wurde dort eine eigene Kokerei errichtet, bis 1912 entstanden noch zwei Hochöfen. Mit dem Gas aus dem Hüttenwerk wurde die Stadt Triest beleuchtet. Nach dem Ersten Weltkrieg fielen aufgrund des Vertrags von Rapallo das Hüttenwerk samt Hoch- öfen an Italien. Jesenice holte im Jahre 1936 nach einer langen Vorbereitungsphase die Genehmigung ein zur 87 12 KRONIKA 7 IRENA LAČEN BENEDiClČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-8 1999 Errichtung einer Reduktionsanlage (Hochofen) zur Reduktion des heimischen Erzes durch heimischen Koks. Ein Jahr später wurde der erste Hochofen in Betrieb genommen, die Pläne für dessen Bau wur- den von dem schwedischen Ingenieur Almquist entworfen. Dr. Herman Klinar, der einzige slo- wenische Direktor der KIG, entzündete Ende 1940 feierlich noch einen zweiten Hochofen. Der zweite Hochofen war während des Zweiten Weltkriegs außer Betrieb, der erste erzeugte dagegen Ferro- chrom. Nach dem Zweiten Weltkrieg entschied man sich wieder für die Inbetriebnahme der Hochöfen von Jesenice. Beide Hochöfen wurden instandgesetzt, bei jeder Überholung (ungefähr alle vier Jahre) verbessert, und die Produktion von Roheisen wurde von Jahr zu Jahr gesteigert. Da so kleine Hochöfen in der Welt nicht existierten, mußten alle Hochofenanlagen im Lande hergestellt werden. Außer durch ihren festen Willen und ihre Entschlossenheit zeichneten sich die Eisen- produzenten von Jesenice auch durch ihren Erfindergeist und vor allem durch ihre praktischen Erfahrungen aus, die sie durch ihre Arbeit an Hochöfen gesammelt hatten. Die Produktion wurde gesteigert, die Hochofenanlage vergrößert, Vorbereitungen für die Errichtung eines dritten Hochofens in Jesenice getroffen. Dann kam die Umstrukturierung zugunsten der Metallverar- beitung. Die Hochöfen wurden im Jahre 1987 stillgelegt, im Jahre 1989 abgerissen. Für die ältere Generation bedeutete dies die Beseitigung der Symbole ihrer Arbeit, die jüngere wurde dagegen der Möglichkeit beraubt, den Hochofen vor Ort kennenzulernen. Letzterer wird gerade aus diesem Grunde im vorliegenden Beitrag in seinen Grund- zügen vorgestellt. Durch die Stillegung der Hoch- öfen von Jesenice, die einzigen im 20. Jahrhundert in Slowenien, wurde auch die Kontinuität des Hüttenwesens in Slowenien unterbrochen. Es blieb lediglich die Erinnerung und eine Mahnung für die Zukunft. VlRl IN LITERATURA Muzej Jesenice, osebni fond Draga Cerarja, šk. 1/8. Muzej Jesenice, /Vrhiv KID 1918-1945, Zavarovanja pred letom 1945. Tovarniški vestnik (1937) št. 3, 5, 7 (Jesenice). Tovarniški vestnik (Jesenice) 1. 1. 1941, str. 5. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Enota za Go- renjsko, Gradbene zadeve Jesenice JES-67, 128/32 in 133/12. Železarna Jesenice, arhiv. Glavni projekt stolpni plinski čistilci 2/1-5, II. del. Cerar, D. (1938): Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik (Jesenice) 22, str. 2, str 3; 23, str. 3, 4; 24, str. 7. Cerar, D. (1939): Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik (Jesenice) 1, str. 5; 2, str. 2. \ Cerar, D. (1994): Projektiranje plavžnih naprav v \ 50-letnem obdobju jeseniških plavžev. (Soavtorja Kune in Čop: Razvoj, pomen in konec martinovk na Jesenicah). Jesenice. i Cerar, D. (1993): 50 let plavžarstva na Jesenicah j (1937-1987). Ljubljana. Globočnik, F. (1966): Osnove procesa v plavžu. Je- senice. Kos, L. (1989): Plavžev na Jesenicah ni več. Železar (Jesenice) 13. Magolič, M. (1973): Zgodovinski oris železarstva na Gorenjskem s posebnim poudarskom na razvoju Železarne Jesenice. Jesenice. Magolič, M. (1977): Problematika gorenjskega žele- j zarstva v času KID. Zgodovinski časopis 31 (Lju- i bljana) št. 1-2, str. 71-85. i Magolič, M. (1979): Železarna Kranjske industrijske \ družbe v Skednju pri Trstu 1896-1924. Jesenice. j Mohorič, 1. (1970): Dva tisoč let železarstva na ; Gorenjskem, 2. knjiga. Ljubljana. Noč, M. (1975): Le malokdaj ugasnejo plavži. Iz i tehnične zgodovine jeseniških plavžev. Železar j 24 (Jesenice), str. 7. Paulin, A. (1997): Mala slovenska enciklopedija j metalurgije in materialov. Rudarsko metalurški i zbornik 44 (Ljubljana), št. 1-2, str. 120. i Rekar, C. (1954): Slovenska peč v Kropi, naš že- \ lezarski spomenik. Slovenska peč. Tehniški mu- zej Slovenije, Ljubljana. Rešek, T. (1977): Tehnologija gradiv. Ljubljana. Rjazancev, A. (1959): Spomini na prvega teh- ničnega ravnatelja KID, viteza Lamberta Pantza. ; Železar (Jesenice) št. 9-10, str. 217-221. i Smolej, S. (1952): O zgodovini plavžev na Go-; renjskem. Nova proizvodnja (Ljubljana), str. i 379-388. Smolej, S. (1954): Železarske Jesenice. Nova pro- izvodnja (Ljubljana), str. 146-150. Šorn, J. (1977): Oris železarstva na Slovenskem. Zgodovinski časopis 31 (Ljubljana), št. 1-2, str. 1 63-70. ^ 1 Varnostna navodila za plavžarje. Železarna Jese-1 nice 1947. j 88