Podgoričan : Tkalcev Anton.                                              337
Tkalcev Anton.
Spisal  Podgoričan.
režalostno je umrl Tkalcev Anton iz Podbrega; sramotna in nečastna je bila smrt zanj, za ženo, za roditelje in vse sorodnike. Dokaj se je govorilo o čudni smrti njegovi; ali nihče ni mogel razumeti, zakaj vender ni hotel živeti mladi, lepi in imoviti mož. Žena si je otirala solze, mati Antonova je jokala noč in dan, stari Tkalec je pa vzdihoval in ječal, da se je smilil vsakomur. Tri dolge dni ni kadil starec od same žalosti in govoril je skoraj nepretrgoma: »Jej, kaj sem storil, sam sem pognal sina iz sveta!   Oh, kaj bode z menoj ?«
Stari Tkalec in njegova žena sta imela dva sina; starejši je bil Anton, mlajši Janez. Anton je bil velike čvrste rasti, lepega in vedno veselega obraza, in ker je bil oče imovit, bil je sin tudi dokaj lepo oblečen. Ob nedeljah je nosil črn, kosmat klobuk, kast6rec; ka-mižolo od lepega višnjevega sukna, telovnik pa od črnega žameta, ki je bil obŠit s skrlatasto rdečimi trakovi. Po prsih je imel našito dolgo in gosto vrsto belih »čeških« gombov. Doli do kolen so mu sezale črne irhaste hlače, čez katere je zaleknil dolge golenice, da se niso videle platnene svitice pod kolenom. Za vrat si je zavezoval ozko, živordečo ruto. Kadar je stal pred cerkvijo med vrstniki svojimi, ki so čakali maše, zavidali so ga ti strašno, in ko so šla mimo njih dekleta v cerkev, izpoteknila se je marsikatera ravno pred Antonom, ker se ni mogla premagati, da ne bi od strani pogledala brdkega mladeniča. Anton je pa kaj malomarno zrl dekleta; saj mu ni bilo srce več prazno, ampak v njem se je bila naselila ljubezen. V samotni koči v Zupnici je živela v tistem času z materjo svojo mlada in lepa Kodričeva Manica, katera se je bila, ne vemo, kdaj, tako prikupila Tkalčevemu Antonu, da je mislil nanjo noč in dan, da ji je dal v srci svojem ves prostor. Tudi Kodričevi Manici je prijal Anton, in ponoči je nestrpno pričakovala, kdaj potrka na okence, da mu odpre na kratek in kratkočasen pomenek.
Manica je bila nekoliko šibka, ali to je ni kazilo prav nič. Imela je dolge črnikaste lase, iskreče črne oči, obrazu primeren droben nosek in rdeča ustna. Kadar se je nasmehnila, pokazala je dve vrsti gostih in belih zob.
22
338
Podgoričan:  Tkalcev  Anton.
Manica je šivala, mati je pa obdelovala tisto njivico, katero sta imeli v najemu; ako je pa že vse postorila, šla je tudi pomagat drugam. Živeli sta tiho in pošteno, ne meneč se za zlobni in opravljivi svet. Mati ni nikdar rekla Manici, da ne sme govoriti z Antonom. Delala se je, kakor bi ne vedela ničesar. Ne verjamemo, da bi poštama mati nikoli ne slišala šepetajočih ljubimcev, ali vsaj rožljajočega okenca, saj je časih v tihi noči cula celo škrebljanje in cviljenje misij. Zdi se nam, da je bila starki ta ljubezen po volji. V pameti svoji je preudarila, da bi za ubožno hčerko ne bilo napačno, ako se prikupi toli imovitemu in lepemu Tkalčevemu Antonu, da bi jo vzel naposled celo na dom za svojo zakonsko ženo.
Anton je Manici povedal že zdavna, da ne vzame nobene druge kakor nje, in Manica je bila zato vesela, srčno vesela.
Na svetu bi bilo vse dobro in dokaj menj nesrečnih zakonov, ako bi se ženin in nevesta poiskala sama. Tako pa; ker očetje samovoljno sklepajo zakone svojih sinov in hčera, ker takorekoč tržijo ž njimi, združijo dostikrat mladeniča in deklico, ki se ne marata, ki se niti poznala nista in se nikdar ljubila ne bodeta. Dosti Ijudij je tak6 nesrečnih do groba.
Stari Tkalec in Tkalka sta se neke noči, ko nista mogla spati, pomenila in dogovorila, da sta se postarala in opešala, da ju delo teži in da bi ga bilo dobro izročiti mlajšim in krepkejšim rokam.
In za nekaj dnij, ko so v mraku sedeli okolo peči, dejal je oče sinu:
»Anton, oženi se!«
»Oženiti se mora!«  dostavila je mati.
Antona je obšlo po vsem životu sladko, doslej še neznano čustvo; od neizrecne radosti mu je srce utripalo hitreje in močneje, in od neizmernega veselja ni mogel izpregovoriti.   Hipoma toliko sreče!
»Ti bodeš imel dom, Janezu pa izplačaš doto, kadar se bode hotel oženiti,« povzame starec za nekaj časa.
»Nama z očetom pa bodeš dajal živež do smrti, in v izbi bo-deva stanovala, ako bi se več ne razumeli,« reče mati.
Anton ni razumel ničesar; v duhu je bil pri Kodričevi Manici.
»No, Anton, ali si zadovoljen?« vpraša oče, ko Anton le ne odgovori ničesar.
»Zadovoljen, zadovoljen,«  odvrne Anton.
»Kaj pa ti, Janez?«
»No, seveda, saj vem, da mora imeti dom starejši sin. Jedno obleko mi bode vender dajal na leto, dokler bodem pri njem,« odgovori Janez.
PodgoriČan:  Tkalcev Antori.                                               339
»Seveda ti jo bode, ako bodeš pridno delal«
»Kaj ne, Anton, da bodeš kupoval Janezku obleko ?« vpraša ga mati.
»Raztrgan ne bode hodil,« odvrne ta.
Za nocoj je bil razgovor končan. V hišo je prinesla dekla veliko skledo krompirja in jo postavila na mizo. Posedli so okolo nje in veselo zajemali večerjo.   Anton ni jedel dosti; nasitilo ga je veselje.
Toliko da povečerjajo in odmolijo, zgrabi Anton klobuk in hiti iz hiše naravnost proti Zupnici h Kodričevi Manici. Kratka je sicer steza, ali nocoj je bila Antonu predolga. Hitel je neprestano, ne meneč se, ako se je izpoteknil ob kamen, ali za bodeče trnje, ki je časih pograbilo kamižolo in jo raztrgalo, njega pa opraskalo po rokah do krvi. Ko dospe do koče, kjer je bilo že tema, potrka naglo in trdo na okna, da se stekla kar stresejo.
Starka plane iz postelje, Manica pa se prestrašena zgane in skrije pod odejo. Saj ni mogla slutiti, da bi Anton potresal tako silno, ko je sicer vselej potrkal na lahko, da je komaj slišala.
O, za Kriščal«  vikne starka.   »Kdo pa je?«
»Jaz . . . Anton!«  odzove se ta.
Starka leže umirjena, Manica pa si brž pripaše krilo, obleče jopico, stopi k oknu in odpre.
»Ti, ti, da si naju tako prestrašil!« pokara ga in se nasloni na okno.
»Manica!« vzklikne Anton, iztegne se, oklene se nje vratu in jo hoče pritisniti nase.   Ker je ne more, pritisne ji glasen poljub na usta.
»Glej ga, glej, kakšen je nocoj!« reče Manica in potegne z rokavom po ustnih.
»Manica, vzel te bodem!«
»Nocoj menda še ne!«
»Manica,  oče so dejali naj se oženim!«  pove  Anton.
»Kaj si pa ti dejal?«
»Ničesar,   saj nisem mogel odgovoriti.   Hitel sem k tebi.«
Objame jo zopet in poljubi.
Šepetala sta dolgo, dolgo; nobenemu ni bilo do spanja. Bila je topla jesenska noč, katero je razsvitljal srebrni mesečni srp in brezštevilne zvezdice. Sedaj in sedaj se je vzdignil izza južnih gora. oblak in plul proti severu. Sapica je igrala s perjem po drevji, da je prijetno šumelo. V Kukovi gori so se oglašale lisice in ponočni vrani. Po vaseh je časih zalajal pes, ali se oglasil ponočnjak ukaje in pre-pevaje. Ko je pa čutil, da je sam, da se mu nihče ne odzivlje, utihnil je tudi on.   Sicer je bilo mirno.
22*
34-0
Podgoričan:  Tkalcev Anton.
Mesec se je že davno skril za temno Kukovo goro, ko se Anton poslovi. Poljubi Manico še jedenkrat in se obrne od okna. Toliko da se nekolikrat prestopi, oglasi se na bližnjem drevesi oni zoperni ponočni ptič, katerega črte vsi vražni ljudje, ves preprosti narod. »Cuk ! čuk! čuk!«   Anton obstane; po vsem životu ga izpreleti mraz in groza.
v
Zopet se oglasi vražna ptica:  »Cuk! čuk! čuk!«
Anton se skloni k tlom, poišče kamen in ga zažene med veje. Ptica odleti, toda precej se zopet oglasi v bližnjem logu: »Cuk! čuk! čuk !«
Anton je šel domov, slikajoč si bodoče življenje kar najlepše in veseleč se na tihem sreče prihodnjih dnij. Kalil mu je veselje le ta vražji ponočni čuk, ki nikdar ne oznanja sreče; vender izkaliti in uničiti vsega veselja mu ni mogel, akoravno se je neprestano glasil v logu.
Sedaj je stari Tkalec mnogo več govoril s sinom nego prej. Učil ga je, kako naj gospodari, ako hoče izhajati dobro in pošteno brez dolga; kdaj in kako naj seje, da bode rodilo žito lepo in bogato, kam naj hodi kupovat živino in kakšno naj izbira, da bode imel dobiček. Dajal mu je še mnogo drugih dobrih svetov in koristnih naukov, po katerih naj se ravna kot marljiv kmet in vesten hišni gospodar.
Ljudje so skoro zvedeli, da hoče Tkalec sina oženiti, in ugibali so, kam pojde po nevesto. Gotovega niso vedeli ničesar, in zato jih je skrbelo še bolj. Nekateri so pač vedeli, da se Tkalcev Anton in Kodričeva Manica rada vidita, in oni, ki so imeli posebno bistre oči, vedeli so povedati, da pod oknom Kodričeve Manice že drugo leto ne vzrase trava, da je zemlja za dva velika čevlja na široko poteptana kakor na cesti, da je že cesto kdo srečal zvečer Antona na stezi v Zupnico, da v cerkvi ne gleda vedno na oltar ali na lečo, ampak tja, kjer stoji Kodričeva Manica; in še mnogo mnogo drugega so opazili. Vender se jim je zdelo neverjetno, da bi jo imel res rad, da bi celo njo snubil: on sin imovitega očeta, ona pa hči siromaške matere, ki niti svoje koče nima.
V tem se je stari Tkalec paznih očij oziral po snahi in naposled opazil, da ima Korče iz Volčje Soteske brdke hčere, ravno za možitev. Zvedel je tudi, da bodo imele precej dote. To je prijalo starcu, ki je vedno gledal in skrbel, da bi prišlo več denarja v hišo. Korčetu je Tkalec namignil, da hoče sina oženiti pri njem, in Korče-tovemu očetu je bilo prav, ker je vedel, da družini podbreškega Tkalca ni treba stradati.
Tkalec ni vprašal sina, katero nevesto si je izbral, ampak mislil je,   da mora vzeti tisto,   katero hoče on;   tako je oženil  njegov oče
Podgoričan: Tkalcev Anton.
341
njega, in tudi drugi očetje so takisto ženili sinove svoje. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu sin upiral in ne hotel vzeti one, katere bi mu velel. Antonu se je skoro zdelo, kako misli oče z ženitvijo, in to, kar je opazil in zvedel, razveselilo ga ni kar nič, ampak poparilo ga je do cela. Sklenil je pa sam v sebi, da se bode upiral kolikor in dokler se bode dalo, in da nikdar ne pusti Kodričeve Manice, h. kateri je še vedno zahajal prav pridno.
Bil je lep dan po hudem deževji, ko zaradi mokre zemlje ni bilo za nobeno večje delo zunaj. O takem dnevi kmet ne zamudi dosti in zat6 gre prav v takem času rad na pot, na katerega mora prej ali slej. Tkalec si je mislil: »Ravno pravi čas za snubitev; za delo ni, pri Korčetu so bržkone doma, najbolje, da gremo danes snubit in završimo svatbo še pred zimo.« Zato pošlje Janeza po brata svoje žene na Hlebce, sam pa reče sinu Antonu: »Le čedno se opravi, gremo se ženit!«
v
To je Antonu kar sapo zaprlo, tako nenadoma je prišlo. Zenit se, toda ne tja, kamor bi sam hotel! Vse je zatrepetalo v njem. Vedel je, da je prišel čas, ko mora glasno izpovedati, da si je že izbral nevesto, da neče nobene druge, nego to, jedino to. Vedel je pa tudi, da bode očeta pregovoriti težko, težko. Vprašal je torej malodušno:
»Kam pa greva?«
»H Korčetu v Volčjo Sotesko,« pravi oče.
Sedaj je vedel Anton vse. Sedaj se je bilo treba upreti na vso moč volji očetovi. Sedel je za mizo, naslonil glavo na roke in premišljal, kako bi se najuspešneje upiral očetovi želji in tej ženitvi.
Ko vidi starec, da se sinu prav nič ne mudi, da sedi in sloni pri mizi, pravi nepotrpežljivo: »Hitro se preobleči, ujec bode vsak hip tukaj, potem pa gremo v Sotesko.«
»Oče, jaz ne grem!«  odvrne Anton.
»Saj te menda ni sram ljudij ?   Kaj se jih bojiš?«
»Jaz ne grem, h Korčetu že ne I«
»Zakaj pa ne?«
»Zat6, ker nobene Korčetovih deklet ne maram.«
»Kdo te pa vpraša, ali jo maraš? Katera pa je tista, ki bi jo maral?«
Anton molči.
»Le hitro se preobleči!« sili oče.
»Ne grem, pa ne grem; h Korčetu že ne grem!«
»Kam pa, ako tam ni zate?«   pravi oče že nejevoljen.
»Tja že ne!«
342
Podgoričan:  Tkalcev Anton.
»Kam pa?   Govori!«
»H Kodričevi Manici v Zupnico!« odvrne Anton in si oddahne, češ, da je le ta beseda prišla iz ust, bode že kako!
Skoro mu je bilo žal izrečenih besed.
Starcu pade pipa iz rok, ki jo je ravno tlačil, in tobak se mu raztrese, tako je osupnil.
»Ka-aj ?   Ali sem prav slišal?«  vpraša za nekaj hipov.
Anton ne odgovori ničesar, saj ve, da je slišal oče prav dobro.
»Glejte si ga, glejte, sam se ženi, za mojim hrbtom se ženi, in nikomur ničesar ne pove! Ali vidiš, stara, kakšen korenjak je najin Tonček?«  pravi proti ženi.
»No, še tega je treba, da bi prišlo to beraštvo k hiši!« odvrne mati.
»Fant, izbij si sedaj ono dekle iz glave in preobleči se, potem gremo !«
»H Korčetu že ne grem, jaz jih ne maram; druge nečem nobene nego Kodričevo Manico!« odgovori Anton odločno.
»A tako?« pravi starec. »Toda na Tkalcev dom je ne bodeš vzel, ker ti ga ne dam; Janez ga bode imel, da veš.«
»Kaj mi je do doma, naj se pa oni ubija z zemljo!«
»NI krajcarja ti ne zapišem.«
»Tudi prav.«
Starca je jezilo, ker se je Anton odrekal vsemu, samo da bi se oženil po svoji volji. Ne, tega pa ne, da bi se Anton ne oženil tam, kjer bi hotel sam oče!
»Kaj bodeš pa delal, kako bodeta li živela, kaj jedla, ako ne bodeš imel doma, niti denarja ? Ko ne bode kaj jesti, hitro se je naveličaš,« pravi mati.
»Delal bodem, zase in za ženo zaslužim lahko.«
»Sebe in ženo bi že živil, toda, ali misliš, da bodeta vedno sama?«
»Oženil se bodeš,« povzame zopet oče, »in ravno v Volčji Soteski.«
»Ne bodem se, rajši grem še danes z doma in po svetu.«
Starec vidi, da šiloma ne opravi ničesar, zatd ga hoče pregovoriti iz lepa. Ko mati vidi, da bi sin rajši pustil dom in doto, nego Kodričevo Manico, da gre rajši na tuje, in bi ga morda nikdar več ne videla živega, začne se jokati; saj baje joka nekatera ženska, kadar hoče. Anton je bil zelo mehkužen in solza kar ni mogel videti; materinih celo ne. Solze precej omajo trdni njegov sklep. Ko mu še oče in mati govorita na srce, češ, da ga ima Manica rada samo zato, ker ve, da je hiša imovita, da bi ga še ne pogledala, ako ne bi imel denarja,
Ste"bor: Na neposvečeni prsti.
343
da nikdar ne bode srečen, ako se ožčni brez njiju dovolitve, brez očetovega blagoslova, pregovorita ga, da jima obljubi še dobro premisliti; ali snubit naj bi šli drugikrat. S tem pa oče ni bil zadovoljen, ker se je bal, da bi se sin zopet ne premislil in bi ga drugič ne mogel več pregovoriti, potem pa, ker je že Korčetu poročil, da pride s sinom in je hotel vselej biti mož-beseda. Pregovarjal je Antona še toliko časa, da ga je pregovoril.
Preoblečeta se, in ko pride ujec, gredo.
Spotoma Anton večkrat postoji in se hoče vrniti. Posebno hudo
v
mu je, dokler vidi v Zupnici samotno Kodričevo kočo, kjer šiva Ma-niča in misli morda ravno nanj. Oče in ujec ga malone šiloma tirata  S  Seboj.                                                                (Konec prihodnjič.)
Na neposvečeni prsti.
Lt
.ore"dek sen! — Doline, gore", Vso zemljo je krila noč, Med tihe je mrtvecev mene vrste" Skrivnostna zavedla moč.
Na križe je mesec nagrobne sijal,
Sijal je na cvet neštet, Le v kotu na grobu križ ni stal,
Nobeden dehtel ni cvet.
Do njega tja doli sem krenil plah Tik grobnih, nebrojnih vrst,
In stopil sem, v prsih dvojbo, strah, Na neposvečeno prst.
Zemljo je pomladno veter tih
Preveval tožno-mehkd, Miru je povsod zavladal dih,
Le tkva ga, le tam ni bilo  .  .  .
Raz lino  polnočni je zvon brnel — Na grobu nastal je šum,
Glasžn se je meni in grozen zdel Kot divjih, peklenskih trum.
Pred mano se zbral je r6j duhov,
Pošastij  ostudnih teles, In tukaj,  na skrajnem vseh grobov,
Pričeli so buren ple"s.
Vrteč se prepevali tajen so spev,
Na ustih porogljiv smeh, Odsev lesketal brezkončnih rev
V mrtvaških je njih očeh . .  .
Poslušal nestrpno spev sem jaz,
Gore"če v sebi moleč, Neznan mi je bil njegov izraz,
In  vender neznano-grozeč!
Nešteto je čustev mi v duši budil:
O kraji morečih sanj, O svetu  nevidnem   se   spev  je   glasil,
Ki zlobnik ne varuje vanj  .  .  .
Naposled odvel krilat korak Prikazni je s svitom dne", Šepet pa nad grobom je plul legak: »Mrliču temu gorje"!«
Stebor.
426
Podgoričan:  Tkalcev Anton.
Tkalcev Anton.
Spisal  Podgoričan. (Konec)
Volčji Soteski so jih že pričakovali. Ujec pove, čemu so prišli in vpraša, ali hočejo dati nevesto na Tkalcev dom, ki je dober in velik. Nato hvali ženina, njega roditelje in vse, kar se hvali o taki priliki. Zmenijo se, da Korče da starejšo hčer Katrico in primerno doto ž njo. Dalje še ukrenejo, da bodi svatba v treh tednih. Dolgo se še razgovarjajo, jedo in pij6. Staremu Tkalcu je bilo prav, Korčetu tudi prav, ženina in neveste pa nihče ni vprašal. Nevesta Katrica je bila na videz zadovoljna, toda ženin nikakor ni kazal tega. Govoril ni, smijal se ni, držal se je resno, in obraz so mu izpreminjale barve; najrajši bi bil pobegnil, toda ni mogel, ker je sedel med očetom in ujcem. Ko je podal nevesti roko, tresla se mu je, in izpregovoriti ni mogel ničesar. Kar nič ni bil. po volji ni nevesti, ni nje sestram in roditeljem.
Snubitev je bila torej dognana, in pričelo se je pripravljanje za svatbo. Stari Tkalec je bil vesel in mati zadovoljna, da se je sin podal. Mislila sta, da je že vse dobro, da se Anton ne bode več upiral. Res je bil žalosten in kaj malobeseden, ali upala sta, da bode vender toliko pameten in si izbil iz glave Kodričevo dekle, ki ga je hotela baje preslepiti, da bi prišla na dober dom in bi bila zdajci iz siromaštva. Toda pozabiti ljubljene deklice ni lahko, to je dobro čutil ubogi Anton. Ljubezen do Manice je še bolj plamtela v njegovem srci; pozabiti jo je hotel, ali ni je mogel. Se bolj je mislil nanjo in zvečer je moral zopet k Manici.
Povedal ji je, kaj je storil, da je moral storiti tako, ker sta ga prisilila in pregovorila oče in mati. Manica ga ni rotila, naj ne pozabi obeta, katerega je večkrat izrekel sam po sebi; kričala ni in vzdihala, nego objela ga je, poljubila ga, in iz očij so ji privrele vroče solze. Oj, te solze! Anton je bil uničen. Doma jok materin, tukaj pa solze ljubljene deklice 1
Cim bliže je poročni dan, tem huje je Antonu, in nekega dne reče očetu in materi:
»Jaz ne pojdem k poroki.«
Mati sklene roke in zastoče, oče pa plane kvišku in zakriči:
»Ubij me, predno storiš kaj takega!«
Podgoričan: Tkalcev Anton.                                               427
»Oče, jaz ne morem iti, pozabiti ne morem Manice! Rajši pustim dom, doto in grem odtod, rajši umrem, nego bi šel k poroki s Kor-četovo Katrico!«
»Sin, zaklinjam te, ne ubegni sedaj, ne stavljaj na laž mene, sebe in ujca! Ne stori nam take sramote! Ako pa ne slušaš mene in matere, vedi, da si mi z nepokorščino in trmo svojo izkopal grob, ker te sramote bi ne prebil!«
»Tonček, Tonček, dala sem ti življenje, slušaj me!« vikne mati, povzdigne roke in hoče poklekniti pred sina.
»Mati, ne, pred mano ne bodete klečali !« vzklikne Anton. »K poroki pojdem, zaradi vas !«  reče obupno in zbeži iz hiše.
Umirjen je bil oče, potolažena mati. Smilil se je obema, ali pomagati je bilo težko, ker je bil Tkalec preponosen in premoški, da bi bil ustopil svatbeno pogodbo. Premišljala sta, kako bi drugače olajšala žalost sinovo.   Po daljšem ugibanji reče mati:
»Pojdi na Kodričevino in reci, da ne sme dekle več govoriti z našim Antonom. Ako bi ga vedno ne motila, gotovo ne bi bil takšen.«
»Dobro; škoda, da se že prej nisi domislila kaj takega.«
Starec se takoj odpravi v Zupnico. Grede premišlja, kak6 bi govoril, ali bi prosil, ali se hudoval in razgrajal.
Pride na Kodričevino in stopi v kočo, kjer sta obe doma, mati in hči. Stara Kodričevka se začudi nenavadnemu gostu, dekle pa se zardi in zopet obledi in šiva hitro, da bi ne bilo treba gledati Tkalca.
Molče obstane Tkalec sredi koče; kar prava beseda mu ne pride na misel.
»Kaj pa je tebe prineslo k nama?« vpraša ga Kodričevka.
»Kaj me je prineslo? Čakaj, precej ti povem. To vesta, da ženim sina na dom in da bode skoro poroka. Sin pa ni prav nič voljan vzeti neveste, ker sta ga, kakor sem slišal od strani, vedve premotili in zbegali tako, da še sam sebi neče dobro.«
»Medve sva mu kaj naredili, medve? O, za pet ran božjih, kaj hoče meni tvoj sin? Jaz mu nisem prav nič na poti, še v mislih mi ni.«
»Tebi menda ni treba gledati več po fantih, saj si že stara dovolj, in Anton bi ne vedel kaj početi s tabo, ampak ta-le tvoja hči je Antona vsega zbegala, da še ponoči spati ne more.«
»O, Bog se usmili, kaj mu hoče? Privezi ga doma k mizi, da ne bode vasoval in hodil  trkat  na   okno,  kjer  ve,   da spe mlada de-
428                                               Podgoričan:  Tkalcev Anton.
kleta! Človek ne sme biti neusmiljen, in nobeno dekle nima tako trdega srca, da ne bi odprla okna, če pride lep fant trkat k nji in prosit, naj mu odpre.«
»Antonu ne sme odpirati več, oštej ga in polij z vodo, ako ne bi dal miru in bi zopet trkal na okno. Tega pa še misliti ni treba, da bi moj sin vzel tvojo hčer; v zobe bi se mu smijali, ako bi naredil kaj takega.«
»Kdo se mu pa ponuja?« zakričf Kodričevka. »Pravi med bode imela pri vas nevesta! Ako je Manica časih govorila ž njim, saj za vrat se mu še ni obesila! Kakor sem ti že povedala, strahuj najprej fanta, potem šele se hodi kregat drugam!«
»Saj se nisem prišel kregat, samo prosit sem prišel, da bi mu tvoje dekle več ne odpiralo in pred poroko nikjer več ne govorilo ž njim.«
»Za nikomer še ni hodila, za Antonom tudi ne bode. Bogati nisva, ali pošteni sva; ako pride zopet nadlegovat Manico, izpovčm ga prav pošteno, da se mu drugič ne bode ljubilo.«
»Stori tako in kadar bodeš potrebovala živeža, lahko se oglasiš pri nas; dobilo se bode že kaj«, reče Tkalec in odide dokaj ložjega srca, nego je prišel.
Kodričevka se je nekaj časa jezila na Tkalca, potem pa na hčer in ji zažugala, da mu zvečer ne sme več odpirati. Manica je materi vse povedala, kako rada ima Antona, kakd jo ljubi on, toda oče mu je ne pustf   vzeti,   in jokala je.    Kodričevki se je hčerka   smilila,   ali
v
kako ji pomagati ? Žena Antonova ne more biti, ker ne pustita oče in mati. Sitnosti delati bi jima nič ne hasnilo, pač pa škodilo, ker bi izgubili dobro ime in bi se zamerili, česar se je pa treba varovati ubožnim ljudem. Tolažila je jokajočo hčer in ji prigovarjala, naj pozabi Antona.
Ko je Anton zbežal iz hiše, šel je v goro, da bi bil sam, ker za druščino ni bil. V gori je s6del pod košato bukev na mahovi ta tla. Oprl se je z lehtmi na kolena in naslonil težko glavo na roke. Hladno je že bilo. Solnce so zakrivali sivi oblaki, in jesenska sapa je metala listje z drevja. Anton se ni oziral; kaj mu je bilo do vsega, misliti je imel dovolj drugega! Na tej strani ljubezen, na drugi pokorščina in spoštovanje do roditeljev. Prav zaradi teh, ker neče, da bi ga klel oče in se jokala mati, pojde k poroki, akotudi pokoplje srečo svojo, zadovoljnost in veselje za vse žive dni. Zakaj je bil porojen, zakaj bogat, zakaj še živi, vpraševal se je, in nehote mu je prišla misel, ali bi ne bilo bolje umreti?    Kako voljno   bi trpel hudo
Podgoričan : Tkalcev Aiiton.                                               429
smrtno bolezen, saj bi včdel, da ga reši vseh strastij in muk. Zmračilo se je že, ko vstane ves trd od dolge seje in premrazen od jesenskega hlada. Zavije proti vasi, domov, da bi šel leč. Ali srce ga žene drugam, dasi mu pravi pamet: »Nikar!« Naposled vender zmaga želja, da gre in iz nova potrka na ono okence, kjer je že trkal tolikokrat. Tudi nocoj se odpre okno, ali namesto Manice se prikaže nje mati in vsuje ploho hudih besed na ubogega Antona. Umakne se, in ko se okno zapre, pride zopet bliže in se nasloni nanje. Manici tudi srce ni dalo miru. Ko se ozre v okno, vidi, kako nekdo sloni pri njem. Vedela je, kdo je, aii odpreti se ni upala, ker se je bala matere. Anton je slonel v oknu še dolgo dolgo, slonel slčharni večer do poroke . . .
Prišel je poročni dan. Nevestini svatje so se zbirali v Volčji Soteski, ženinovi pa pri Tkalci Podbregom. Peljali so se k poroki. Župnik je poročil ženina in nevesto. Stari Tkalec je bil vesel in objel bi bil Antona najrajši pred oltarjem. Na videz je bil Anton miren, toda kako mu je bilo v duši! Na svatbo je bilo povabljenih mnogo svatov. Pijače in dobrih jedij je bilo veliko, toda pravega, srčnega veselja ni bilo; zaman so godli glasoviti krajinski godci najlepše po-skočnice, zaman je Matevžkov Jožek pravil o zvitem zetu, o pečeni goski in druge burke, udobro volj iti svatov ni mogel. Ženin ni pil ne jedel, niti ni govoril, ali se smijal; nem je sedel poleg neveste svoje in temno gledal predse. Časih je globoko vzdihnil. Mračni njegov obraz je vplival na svate, zato se je končala svatba pred časom.
Prvi večer, ko sta bila mlada zakonca sama, reče Anton : »Žena, ne zameri, ali ljubil te ne bodem. Spoštoval te bodem pač, a ljubiti te ne morem.«
Ne da bi ga bila žena potolažila iz lepa, začne ga zbadati z ostrim, pravim ženskim jezikom, tako da se Anton napravi in gre.
Z ženo ni hotel več biti sam. Ležal je na hlevu, kadar je hotel počivati, sicer je pa begal po polji in gorah, ogibaje se ljudij in govoreč sam s seboj. Ljudje so rekli, da se mu je zmračilo v duhu. Mati je molila za sinovo zdravje, in oče je upal, da mu preide, kadar spozna, da mora biti tako. Toda z Antonom je bilo vedno slabše; noč in dan je hodil po gori, in kadar je prišel domov, govoril ni z nikomer, pojedel, kar je dobil in zopet šel; ali žena se ga je morala ogibati, zakaj cesto se je pripetilo, da je kakor besen skočil za njo in ji žugal s pestmi.
Neki večer pride truden in lačen domov. Mati mu postreže z jedjo, oče pa sedi žalosten poleg nesrečnega sina. Silno je že shujšal,
43°
Podgoričan:  Tkalcev  Anton.
odkar brezpokojno bega po krajini. Lase je imel zmršene, brada je bila zarasla, ker se ni bril; obleka se mu je začela trgati. Mati sede jokaje na drugo stran k sinu in mu gleda na upali obraz. Sin jo pogleda, in ko vidi solze, spomni se nečesa, zdrzne se in reče:
»Ne skrbite, k poroki pojdem!«
Hudo zaplaka mati, saj vidi, da sin ne misli več prav.
»Anton, doma bodi!«  prosi ga oče.
»Ubil jo bodem, ubil, haha!«  reče Anton in se zagrohota.
Očetu zaiskre oči, solze mu porose staro velo lice, in globok vzdih se izvije njega prsim.
Anton pogleduje sedaj mater, sedaj očeta, potem plane kvišku in vzkrikne:
»Tak6 ne morem živeti!«
Starec ga prime za roko, in mati se ga oklene čez pas.
»Anton, tukaj bodi, nikamor ne hodi nocoj, lezi, spočij se, in potem ti bode bolje«, pravita oba.
»Ne, ne, živeti ne morem več tako, k poroki pojdem!« odgovori Anton, oprosti se ju šiloma in zbeži gologlav iz hiše v temno, viharno noč.
Za njim hitita oče in mati, ali kje je že Anton! Kričala sta in jokala, toda zaman . . .
Tisto noč je zopet nekdo potrkal na okno Kodričeve koče. Ko-dričevka je odprla, da bi videla, kdo dela nemir. Ko vpraša, kdo je, odgovori Anton:
»Oženil se bodem, oženil!«
v
»Ali si ti, slepar?«  zakriči starka.   »Čakaj, dam ti še blagoslova!« Gre v vežo, prinese poln   korec  vode  in ga  zažene skozi okno
Antonu v obraz.
Zagrohota se in zbeži  od  koče.   Daleč ni od nje,   ko se   oglasi
čuk. Anton se strese; ali   hipno   ga   obide   sovraštvo   do   tega   ptiča.
Razsrjen pobira kamenje in ga luča na   ono   drevo,   od koder je  pri-
v
hajal glas. Cuk odleti in se oglasi nekoliko dalje. Anton plane za njim in tak6 vedno dalje, kjer čuje ptiča. Na tem čudnem lovu pride v g6ro, kjer ne more več preganjati ptiča, ker jih je mnogo, ki ga nehote dražijo z zopernim glasom svojim. Sedaj sopiha v breg, sedaj nizdolu, potem navprek in zopet nazaj in kriči, da bi prepodil ptice. Ali kakor navlašč, bilo jih je čimdalje več. Dolgo jih preganja, ali ko spozna, da je vse zaman, beži pred njimi, da bi se skril. Zdajci zaide med pečevje — — zakotlja se po strmini nizdolu in pade z glavo na skalo . . .
Književna poročila.
431
Drugi dan so ljudje govorili, kako je nekdo kričal in rjul po gori, da je bilo vsakogar groza, kdor ga je slišal.
Ko Antona le ni od nikoder, gred6 ga iskat. Končno ga najdejo v skalah z razbito glavo. Obleka je visela od njega, vse roke je imel razpraskane.
Oče ni dolgo preživel sina; nesrečo njegovo si je toliko gnal k srcu, da je zbolel in umrl.
In Manica? Srce ji ni počilo od žalosti, toda v samotni koči svoji je skrivaj jokala po izgubljeni svoji sreči in cesto iskreno molila za nesrečnega ljubljenca svojega! . . .
Književna poročila.
in.
Fonov nemško - slovenski slovar za prvosolce.
(Konec.)
V predgovoru trdi sicer gosp. pisatelj: »den einzelnen deutschen Wor-tern sind ausser der Grundbedeutung alle Bedeutungen, in denen dieselben im Lesebuche vorkommen, in slovenischer Sprache beigefiigt;« ali nasprotnih dokazov, da se g. pisatelj nikakor ni oziral na vsa mesta čitanke, kjer se nahajajo tiste besede v različnih pomenih, takih dokazov imam na izbero. N. pr.: Arm, rame, rama, roka, panoga; ali za št. 76. (unter den Arm nehmen) pogrešamo „pazduha." — Finden, najti, nahajati, dobiti; 7 6 *¦) (ich fand, dass . . .) „spoznati, zapaziti." — Hohl, otel, puhel; 76 (hohler Weg) „soteska." — Gehen, iti, hoditi; 76 (auf einmal gieng's: Tereng! tereng!) zdajci je „začelo." — Stiickchen, kosec, košček; 76 (sein Stiickchen ver-suchen) „umetnost." — Fleck, krpa, zaplata, kos, mesto; 89 (Fl. des Apfels) „lisa."— Strecken, raztegniti, moliti; 89 (die Hand durch den Zaun) iztegniti, seči." — Stecken, vtekniti, vtikati, natekniti; 89 (die Taschen voli Obst) „natlačiti." — Miteinander, skupaj; 93 (m. sprechen) „med sabo." — Das Ausbleiben, odsotnost; 96 „zaostajanje, ker ga ni bilo za njim." — Ziehen, vleči, potegniti, oviti;  108 (Fett aus etwas) „dobivati." —   Triumpf, slavni
*) Kar stoji pred številko, izpisano je iz slovarja; za števiko (in event. za oklepi) stoji med navodnicami izraz, katerega pogrešamo; številka pa znači mesto, kjer se potrebuje pogrešani izraz.