PREVOD
Josč Angel Valente
Pesmi
Neresničnost jutra
NiC ni bolj vznemirljivega v cvetki smrti kot nenadni,
drhteči, pozvenkujoči zbogom.
Razmislek o pogledu
Gledal je proti kraju,
ki ne bi nikoli mogel biti
na bolj neresnični strani pogleda.
Gledal je iz čiste svetlobe sanj kot androgini angel melanholije.
Poetika
Zmaj
(sparjen s postrvijo zaplaja slona).
iteratura	81
kriptosponiiiii
Nemara bi morali počasi spet napisati svoja življenja, spremeniti vzporednike in čase, s svojih obrazov v maminem albumu zbrisati vsako znamenje, ki je naše.
Pustiti bi morali lažna pričevanja, naSminkane profile, nalomljene sledi, krstne liste, ki niso za odkup.
Ali, za ves spomin, odprto okno,
prazno platno, nespremenljivo belo ozadje za neskončno igro svetlobe in senc.
Nič.
Če je le mogoče, nič.
Zmenek
Toliko
nepovedanih življenj nosim pod svojimi lažnimi lasmi, toliko datumov, ki niso skončani.
Ne reci mi ne zmerom ne nikoli.
ISči me.
Kajti kako naj bo jasno sicer, ali sem tu ali se nisem vrnil, ali sem priSel in kako, in ali sem tisti, ki je priSel, ali tisti, ki me čaka.
Nikogar ne priklepaj ob nikoli.
Skrij me, zaslčc, za zakasnelim jokom.
82	L. I T I-: K A T U K A
Snovni spomin II
Torzo gole ženske v ogledalu kot fragment nepoznane ljubezni.
Kdo bi zdaj mogel raztolmačiti to znamenje, postaviti, kar ni potlej nikdar več bilo, ožfviti ta zbogom, ki je brez daha.
Glas od odspodaj
Govoril sem pod tvojim telesom,
pokrit s tvojim telesom,
pokrit z visokostjo tvojega golega telesa.
Besede nad tvojimi rameni so se dotikale nepresojnega življenja in se oblikovale v prozorne mehurčke.
Nič ni pomenila
njihova čista svetloba, prosojnost ali znamenje od prav odspodaj.
Sam6 tvoja podoba
Ko je utrujenost naposled utopila v spancu vsa obličja,
ko ni s trdega ozemlja svetlobe pozaba ohranila ničesar, se je trikrat v eni noči v senci prikazala sam A tvoja podoba.
1 t B R a t u R a	83
The tempest
Vidim, kako se tvoje telo dviga
proti neresnični svetlobi jutra,
kako v preostalem mrazu snega
stopa čez žičnate ograje,
kako rase proti najbolj mračnemu dežju
in se rojeva tam gor, nezadržno,
pod koncentracijskim nebom.
Z one strani mlak in spokojnih oči je primorana dolgost dni; temni spev in temno delo, enoglasni ritem neparnih dlani.
Tvoje telo, such stuff, tvoje telo, as dreams arc made on, si govorila, se je dvigalo neustavljivo nad sanje.
Zakaj potlej stopati po istih cestah,
Šteti iste korake,
vstali k neki drugi isti smrti?
Vidim, kako tvoje telo in skrivni lesk tvojih oči na Široko odpirata vse prostorje.
Na bodeči žici in na dežju, na ponavljanju obrisov, na slepem odporu meja se je tvoje mlado svobodno telo rojevalo kot nczmagljiva zastava.
Razmislek ob konkavni podobi
Zdaj nas vse, česar nismo bili zmožni ljubiti, motrf nezaplojčno.
Zrcalo.
84	L I T E R A T U R A
Naj končno druga pomlad
Eucharis mi pravi, da je pomlad Rimbaud
Spet znova nam pomlad poka med dlanmi.
Naj nam bo
končno dana neka druga pomlad,
ampak čemu,
če ves njen pepel pada
z osmojenih obrvi nepopravljivega klovna.
Zbrisana
stara barva
s spremenjenih fotografij.
Krivična prihaja pomlad, in poka
v naših prsih
mogočnejša od nas,
in sam6 njena svetloba
nas v kadečih se razvalinah preživi.
Presojnost spomina
Kot so v veliki prazni dvorani naposled zrcala vsrkala vsa obličja, tako v negibnem središču gola svetloba pije vse vidno.
Pesem, da se stopi čez senco
Neki dan se bova zagledala na oni strani spančevc sence. Moje oči in dlani bodo prišle k tebi, in tam boš, in bova tam, ko da bi od zmerom bila tam, na oni strani spančeve sence.
literatura
85
Zaprto obzidje teh sanj
Kot sc iz lastne mračne svetlobe spusti poželenje
k usodi mesa, ki ni smrtna,
kot se angelsko krilo
odpre sredi sence,
kot se nenadoma srečata
ptica in njen let,
tako vstopajo vode, ki nas rodijo in utopijo, v zaprto obzidje teh sanj.
Predzačetek
Nič ne zastani.
In ko se ti bo zdelo, da si za zmerom brodolomec v slepih meandrih luči, še naprej pij pri mračnem neimetju, kjer se edino rojeva žareče sonce luči.
Kajti zapisano je tudi, da tisti, ki sc vzpenja vse do sonca, ne more zastati, in gre z začetka v začetek skoz začetke, ki nimajo konca.
Beseda
Beseda iz ničesar.
Veja
v praznini.
Perut brez ptice.
Let
brez peruti.
86	l i t e r a t u r a
Krivulja iz katerega golega jedra sleherne podobe.
Svetloba, kjer vidno še ne oblikuje svojih nepreštetih obrazov.
Gluha znamenja sence.
Kot nor konj prihaja jesen med liste.
Vodnjak, v katerega kričim tvoje ime, mi vrača praznino z dolgimi lasmi.
Nag kosfm
travo ali krmo smrti in pojem, samotni ptič v tesnem grlu svetlobe.
Blisk II.
Pozabiti.
Vse pozabiti.
Odpreti
dnevu vsa okna.
Sprazniti sobo, kjer je bilo, vlažno in nevidno, neko telo.
Veter gre skoznjo.
Le praznina se vidi. Iskati po vseh kotih.
Se ne moči najti.
ITERATURA	87
IV.
Zdaj ko te telo zapušča in bo končno kmalu ugasnilo: si sploh kdaj imel telo, telo skozinskoz prežgano, ti, telo poželenja?
VI.
Povej mi, telo,
popolna razsežnost.
Poslušal sem,
kako hrumiš kot mračni veter nad kdove katero dušo, združeno s telesom.
In beseda
je telo postala in nista je spoznala.
XIII.
V tekoči globočini tvojih oči skaklja tvoje telo nad vodo kot presojni srnjak.
Prevedel in spremno opombo napisal Aleš Bcrgcr
Jos£ Angel Viilentc velja za enega najpomembnejših sodobnih španskih pesnikov. Rojen je bil leta 1929 v meslu Orense. Študiral je romanistiko, nekaj let je poučeval španščino na Oxfordu, kjer je postal tudi Master of Arts. Od 1958 živi v Cinebri. Je avtor mnogih pesniških zbirk, proze in esejev; leta 1980 je izšlo njegovo zbrano pesniško delo /. naslovom Punto cero (Ničelna točka).
88	LITERATURA