149 o cene E. Cattaneo - C. Dell’Osso - G. De Simone - L. Longobardo, Patres Ecclesiae. Una introduzione alla te- ologia dei Padri della Chiesa, il po- zzo di Giacobbe, Trapani 2008, str. 288, isBn 978-88-6124-042-1. Založba Il pozzo di Giacobbe je v svoji zbirki Oi christianoi izdala priročnik, ki želi predstaviti razvoj teološke misli pri starih cerkvenih piscih. Ker na Slovenskem že po- znamo podoben priročnik (L. Pa- dovese, Uvod v patristično teolo- gijo (prev. fr. Miran Špelič), Lju- bljana 1994), je smiselno takoj na začetku opozoriti na različno za- snovo obeh priročnikov. Medtem ko nam Uvod v patristično teolo- gijo predstavi razvoj teološke misli po temah (kristologija, nauk o Sve- ti Trojici, pnevmatologija, eshato- logija …), je v tem priročniku le-ta prestavljen skozi čas, ki se začne z apostolskimi očeti in konča s sv. Iz- idorjem Seviljskim na Zahodu oz. s sv. Janezom Damaščanom na Vzhodu. Vendar pa se priročnik Patres Ecclesiae ne osredini samo na predstavitev teološke misli oče- tov, ampak bralca uvede v študij patristike in ga na koncu seznani še z nekaj književnimi zvrstmi, ki so nastale v prvih stoletjih krščan- ske dobe; bodisi da so povsem iz- virne ali pa so nastale pod vplivom poganske književnosti. Priročnik torej sestavljajo trije deli. Prvi del (Očetje in teologija, str. 7-54) vsebuje tri poglavja. Prvo poglavje (Modrostna teolo- gija cerkvenih očetov) nam pred- stavi cerkvene očete kot teologe, ki so postavili temelje krščanski teološki misli. Pri poglobitvi vse- bine verovanja je bil prispevek očetov odločilen in njihova misel je zapustila Cerkvi orientacijo, ki je še danes aktualna: močan kri- stocentrizem, oznanilo odrešenja, ljubezen do Svetega pisma, sensus Ecclesiae, čut za skrivnost z izku- šnjo božjega, čistost nauka. Zato nas ne preseneča, da jim je Kon- gregacija za katoliško vzgojo v do- kumentu Študij cerkvenih očetov odmerila tako pomembno mesto pri študiju teologije. Drugo po- glavje (Očetje v zgodovini teolo- gije) nam spregovori o navzočno- sti očetov v zgodovini teologije. Po opredelitvi besedne zveze »cerkveni oče«, ki temelji na štirih tradicionalnih zahtevkih (pravo- vernost nauka, svetost življenja, potrditev Cerkve in starodavnost) sledi kratek pregled navzočnosti cerkvenih očetov v srednjem veku in v času humanizma in prote- stantizma. Humanizem je v svoje zanimanje za antiko vključil tudi očete in spodbudil neposreden stik z njimi, ki se je v srednjem veku nekoliko izgubil. Protestan- tizem je s svojim načelom »sola Scriptura« priznaval očete kot raz- lagalce Svetega pisma. Sledi kra- tek pregled patrističnega gibanja, ki je pri katoličanih (Moehler, Newman, Rosmini, (19. st.), De Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 149 23.9.2008 20:23:44 150 Bogoslovni vestnik 68 (2008) • 1 Lubac, Daniélou, von Balthasar (20. st.) prebudilo novo zanima- nje za stare cerkvene pisce. Po- dobno velja tudi za pravoslavne (Berdjajev, Bulgakov, Afanasijev, Lossky, Evdokimov (20. st.), še ži- veče (Meyerdorf, Clement, Nissi- otis, Zizioulas) in protestante (von Harnack, Seeberg, Loofs). V zadnjem poglavju (Epistemološko mesto patrologije) avtorji sezna- nijo bralca s temeljnimi pojmi, ki so potrebni pri študiju očetov: pa- trologija, patristika, antična kr- ščanska književnost, filologija (pomen in prednost kritične izda- je besedila). Sledi periodizacija patrističnega obdobja in njihova geofrafska umestitev. V nadaljeva- nju so predstavljene nekatere književne zvrsti, ki jih najdemo pri očetih (pismo, homilija, kate- heza, traktat, svetopisemski ko- mentar, apologija, pesem, avtobi- ografija). Na koncu sledi seznam glavnih kritičnih izdaj, študijskih priročnikov, antologij in interne- tnih strani. Drugi del (Zgodovinsko-teolo- ški profil, str. 55-242) je najobse- žnejši in najbolj podoben drugim tovrstnim priročnikom. Vsebuje 13 poglavij, ki predstavijo cerkve- ne očete z njihovo teološko misli- jo v naslednjem zaporedju: 1. Apostolski očetje, 2. Književnost posnemanja bibličnih zvrsti, 3. Kristjani v svetu: apologeti 2. stol., 4. Irenej in gnostični izziv, 5. Kartagina in Rim: tokovi in problemi, 6. Aleksandrijska teo- logija, 7. Konstantinska Cerkev, Atanazij in arijansko krivover- stvo, 8. Teološka refleksija in asketski humanizem: Kapadoča- ni, 9. Veliki zahodni učitelji, 10. Pisci sirsko-antiohijskega kroga, 11. Protagonisti kristološke kon- troverze 5. stol., 12. Teologi 5. in 6. stol., 13. Konec patristične dobe. Posamezni očetje so pred- stavljeni po ustaljenem obrazcu: kratek življenjepis, glavna dela in prispevek pri razvoju teološke misli. Novost v tem delu pa je, da so na koncu predstavitve posa- meznega očeta navedeni obstoje- či prevodi v italijanščino, (ne) navzočnost v bogoslužnem moli- tveniku in internetne strani, žal pa manjka bibliografija, ki bi bral- cu pomagala poglobiti znanje o posameznem očetu. Na koncu vsakega poglavja sledi kratka kri- tična presoja nekaterih vprašanj, ki so bila izpostavljena v poglav- ju. Tako npr. na koncu tretjega poglavja, ki obravnava krščansko apologetiko, avtorji v bistvenih potezah izpostavijo problem od- nosa med vero in razumom. Zadnji del priročnika (Splošne teme: Mučeništvo, askeza, litru- gija, poezija, str. 243-276) vsebu- je štiri ločene prispevke: Mučeni- ška literatura (G. de Simone), Asketsko-meniška literatura (L. Longobardo), Cerkvena določila in kanonično-liturgični spisi (E. Cattaneo), Poezija in teologija pri očetih (C. Dell'Osso). De Si- mone navede v svojem poglavju o mučeniški književnosti štiri zvr- sti: zapisniki o zasliševanju mu- čencev (Acta martyrum, npr. za- sliševanje sv. Ciprijana), poročila Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 150 23.9.2008 20:23:44 151 o cene o mučenju (Passiones, npr. Poli- karpovo mučeništvo), legende, ki so nastale mnogo let po samem mučeništvu, in spodbudni spisi, ki predstavijo ideal mučeništva in spodbujajo kristjane k zvestobi in če je potrebno tudi k mučeništvu (prim. Tetulijan, Ad Martyres). Prispevek prof. Longobarda nas seznani z nastankom in razvojem meništva. Izpostavi sv. Antona (puščavniško meništvo) in sv. Pa- homija (samostanskega meni- štva). Tudi v tem okolju so nastale različne književne zvrsti: meniška pravila, govori, priročniki o moli- tvi, biografije posameznih očetov, izreki očetov, itd. Cattaneovo po- glavje nas seznani s spisi, ki vse- bujejo obredna določila in disci- plinske predpise (Didahé, Apo- stolsko izročilo...). Za študij litur- gije so zelo pomembni zakramen- tarji (Leonov, Veronski, Gelazijev, Gregorijev). Zadnje poglavje nas na kratko, a pregledno seznani s krščansko poezijo od njenih za- četkov, kamor poleg posameznih himn, ki jih najdemo že v Svetem pismu, sodijo Salomonove ode in pa malo pozneje Komodijanovih Instructiones in Carmen apolo- geticum. Sledi pregled krščanske poezije, ki ga Dell'Osso prikaže po posameznih pesniških zvr- steh. Parafraza predstavi ali posa- mezne svetopisemske dogodke ali življenje svetnika v vezani be- sedi (prim. Sedulij). Himne so te- sno povezane z liturgijo; zanje je znano, da so se jih pri širjenju svojih teoloških pogledov poslu- ževali tako krivoverski kot pravo- verni kristjani (Ambrozij, Efrem Sirski, Roman Melod). Dell'Osso nadalje predstavi krščansko liri- ko: Prudencij (Cathemerinon li- ber, Peristephanon liber) in sv. Gregorij Nazianški (Carmina). Ok. l. 360 je odlična rimska gospa Proba Faltonija sestavila daljšo pesnitev (694 heksametrov), ki opeva pia munera Christi. Za predstavnika piscev epigramov velja papež Damaz. Še dva pesni- ka med očeti na Zahodu sta ome- njena, Pavlin iz Nole kot pisec pa- negirikov (Carmina) in Venancij Fortunat (npr. Vita Martini). Obravnavano delo štirih itali- janskih profesorjev patrističnih ved lahko uvrstimo med tiste pri- ročnike, ki bralca seznanijo s cer- kvenimi očeti in njihovo teološko mislijo pregledno in z bistvenimi informacijami. Miran Sajovic SDB Janez Juhant, Bojan Žalec (eds.), On Cultivating Faith and Science. Reflections on Two Key Topics of Mo- dern Ethics, Lit. verlag, Berlin 2007, 292 str., isBn 978-3-8258-0597-5. V knjigi so zbrane razprave o odnosu med vero in znanostjo; odnosu, kateremu se posveča dandanes precejšnja pozornost. Tema dvema ključnima pojmoma Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 151 23.9.2008 20:23:44 152 Bogoslovni vestnik 68 (2008) • 1 moderne etike je posvečeno šest- najst prispevkov strokovnjakov z različnih znanstvenih področij; od filozofskih, antropoloških, etičnih, psiholoških, teoloških, pa do medicinskih in pravnih. Prav v tej večplastnosti vidim po- memben prispevek pričujoče knjige. Razprave upoštevajo da- našnje stanje duha in želijo pri- spevati k vedno večji povezanosti ob pluralnosti misli in področij. K »širini« snovi prispeva tudi ši- rok izbor domačih in tujih stro- kovnjakov. Ta predstavitev knjige je lahko prav zaradi mnogovr- stnosti in količine prispevkov predvsem napotitev k osebnemu poglabljanju v vsebino knjige; za tistega, ki se želi zgolj informativ- no seznaniti s pričujočim delom, pa bo naša predstavitev dovolj. Prva skupina razprav se loteva temeljnih vidikov verovanja, tako filozofskega kakor teološkega, v njihovem odnosu do (post)mo- dernega pojmovanja znanosti. Janez Juhant v prispevku z na- slovom Ethical Dialogue as a link between Philosophy, Scien- ce, and Religion prikaže omenje- na področja kot pomembne par- tnerice v medsebojnem dialogu. Nevarno je vsakršno zapiranje v samovšečno samozadostnost. Mnoge raziskave so pogosto ome- jene na eksperimentalno-tehnič- ne, ekonomske ali druge vidike in raziskovalci niso pripravljeni za personalno-etični dialog. To ome- jeno obzorje, pravi avtor, je mo- goče odpreti le prek etičnih in dialoških kvalifikacij. Prispevek graškega profesorja Karla Matthäusa Woschitza nosi naslov Rettende Erkenntnis: Phi- losophie und Mystische Tradition in der Antike und Spätantike. Av- tor odkriva v filozofskem in mi- stičnem izročilu antike rešilno spoznanje. Tako filozofija (po Pla- tonu pomeni gojiti filozofijo učiti se živeti pred obličjem smrti) kot gnoza nudita spoznanja, ki so re- šilnega pomena za človeka. Peter Hünermann pokaže na mesto, ki ga daje postmoderna znanost in misel veri (Der Glaube im postmodernen Zeitalter und seine Relation zu den Wissen- schaften. Eine dogmatische Re- flexion auf den Glaubensbegriff). Avtor najprej kratko razgrne mi- selni svet postmoderne, nato opo- zori na pristni, svetopisemski po- men vere in nakaže prostor vere v današnjem znanstvenem svetu (ratio fidei). Avtor opozarja, da sta za rodovitno sožitje teh dveh področij potrebna potrpežljivost in dolgotrajen proces. Creation and Flood. A Contest between Science and Christian Faith? je naslov prispevka leuven- skega teologa Lievena Boeva. Ta se poglablja v odnos (ki je danes postal zopet aktualen) med stvar- jenjem in evolucijo. Večkrat sta se znanost in vera postavljali zaradi njunega odnosa do evolucije na dva nasprotna bregova. Rešitev ni v odločitvi za eno ali drugo, tem- več v odločitvi za eno in drugo. Bojan Žalec se v razpravi For rational Faith and ethical Scien- ce: on Possibility of Moral Com- Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 152 23.9.2008 20:23:44 153 o cene munication between different Horisons poteguje za razumno vero in etično znanost. Znanost in religija sta si na spoznavni in teo- retski ravni veliko bolj podobni, kot se morda zdi brez globlje obravnave obeh. Avtor poudarja, da se v zgodovini človeške kulture pojavljajo razna miselna obzorja, ki se lahko zelo razlikujejo po svo- jih moralnih momentih. Žalec opozarja, da je v razpravi o neka- terih temeljnih moralnih vpraša- njih med osebami, ki pripadajo ta- kim različnim obzorjem, razumna odločitev le, če drugače misleče- mu pokažemo na nesprejemljivost njegove trditve glede na njegova lastna merila. Kot primer takšne aktualne razprave med zagovorni- ki različnih stališč predstavi raz- pravo o zarodnih celicah. V razpravi s kratkim, a jedrna- tim naslovom: Glaubenswissen (kar prevede avtor z Vedenje o veri, lahko bi tudi Vedenje vere), Robert Petkovšek spregovori o različnih vrstah védenja, med ka- terimi je tudi védenje, ki je značil- no za vero. Njeno védenje ni teo- retično, ampak praktično. Petko- všek se tukaj nasloni na Aristote- lovo »phronesis« in Heidiggerjev pojem »Gewissen«. Tako vera ni iracionalen, neutemeljen skok v temo, pač pa ima svojo lastno lo- giko in racionalnost. Spoznava- nje, ki vodi vero, je utemeljeno na inverziji intencionalnosti. V veri intencionalnost ni začetnik véde- nja, pač pa jo (vero) prebudi njen »objekt«. Vera pomeni »biti mi- šljen« od Boga, preden postaneš sam subjekt svojega lastnega mi- šljenja. Avtor poudarja, da je raci- onalnost razodetja praktična in bolj izvorna kot teoretična, objek- tivizirajoča racionalnost. In opo- zarja, da praktično racionalnost verujoči živi, preden je ta artiku- lirana na teoretični način. Tonči Matulić v razpravi Theo- logical Analysis of the Idea of 'Te- chnologies of Transcendence': Criticism of the so-called secular Eschatology podvrže teološki analizi t.i. »tehnologije transcen- dence«. Te namreč gojijo lažno prepričanje, da more človek ure- sničiti poslednjo, dokončno reši- tev - tisto, kar je pridržano samo Bogu. S to idejo se ukvarjajo raz- lične sekularne soteriologije ali eshatologije. Človek, ki ga podpi- ra znanstveno-tehnološki napre- dek, jemlje usodo sveta in člove- štva v svoje roke in zavrača razse- žnosti svetega in transcendence. Avtor poudarja, da mora krščan- stvo ponuditi svoj prispevek, ki je potreben, da ta družba znanstve- nega in tehnološkega napredka ne pristane v duhovni in moralni krizi. »Revolucionarni« prispevek teologije je v posredovanju božje modrosti in moči. Tübingenski teolog Ottmar Fuchs je prispeval razpravo Wenn Wissen die Weisheit verhindert. Die (post)moderne Wissensge- sellschaft als akute Herausforde- rung für christliches Glauben und Handeln. Avtor poudarja, da védenje, znanje (Wissen) vsebuje tudi moč in je kot takšno sposob- no spreminjati dejansko stanje. Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 153 23.9.2008 20:23:45 154 Bogoslovni vestnik 68 (2008) • 1 Ni zgolj indiferentnega znanja in velika napaka bi bila ločevati zna- nje od human(ističn)ega in soci- alnega področja. Če kdo, si te na- pake ne sme privoščiti teologija in krščanstvo. Zato avtor predla- ga nekatere smernice za poglo- bljeno krščansko oznanilo in de- javno diakonijo. Prvo polovico razprav, ki sku- šajo postaviti temelje in izhodi- šče za specifična področja (post) moderne znanosti, sklene prispe- vek Avguština Laha Glaube als antropologische Kategorie des Menschen. V razpravi avtor opo- zori, da bolj ko se širi znanje in se poglablja razumevanje sveta in človeka, manj je jasno, kdo je člo- vek in kaj je njegova posebnost. Na eni strani imamo opraviti z bi- ologizmom, psihologizmom, so- ciologizmom itd. – z objektiviza- cijo človeka, na drugi strani pa se krepi umik iz resničnosti – virtu- alizacija, umik in falsifikacija re- alnosti v domišljijsko, iluzorno konstrukcijo. Tem procesom je iz- postavljena človekova vera, ki se kaže kot osebna odnosna kvalite- ta. Avtor poudarja, da vera pred- stavlja osnovno in specifično pa- leto človeškosti človeka in da je eminentna antropološka katego- rija, in prav zato mora ohraniti svoje mesto znotraj antropološke znanosti. S pristopi in vprašanji, pred katere nas postavlja današnje poj- movanje znanosti ter njen odnos do religije, se ukvarja in spoprije- ma aplikativna znanost na različ- nih področjih. Jože Trontelj opozarja v pri- spevku Respect for Human Di- gnity in biomedical Research, da je spoštovanje dostojanstva, ta najbolj temeljna človekova pravi- ca, dandanes najbolj ogrožena v primeru človeškega zarodka in vi- tro, predvsem zaradi interesov bi- omedicinskih raziskav in njiho- vih naročnikov. Miha Tišler opozarja na etične probleme v kemiji (Some ethical Issues in Chemistry). Zaradi izje- mno hitrega napredka znanosti prihajajo vedno bolj v ospredje etična vprašanja. Avtor predstavi nekatera etična vprašanja s po- dročja kemije, opozori na neetič- no obnašanje raziskovalcev in na odnose med vero, znanostjo in etiko. Prispevek Vojka Strahovnika Ethics, Science and Naturalism: Virtue ethics Meets social Psycho- logy odkriva mesto naturalistič- nega gibanja znotraj analitične filozofije prejšnjega stoletja. Av- tor zagovarja, da mora moralni fi- lozof ne glede na to, ali se pridru- ži naturalističnemu ali nenatura- lističnemu taboru, upoštevati em- pirične rezultate znanosti. Pred- stavi tudi primer, ki služi kot ilu- stracija razmerja med etiko in psi- hologijo. Na temelju nekaterih predlogov in osebnih spoznanj avtor sklene, da se mora moralna filozofija kljub mnogim nespora- zumom veliko naučiti od znano- sti in da mora spoštovati njene ugotovitve. V luči moderne psihološke in kognitivne znanosti prikaže Ja- Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 154 23.9.2008 20:23:45 155 o cene nez Musek versko, duhovno in transcendentno izkustvo v pri- spevku The Theories of Religion and Spirituality in Psychology and Cognitive Sciences. Najprej obravnava glavna področja in usmeritve v raziskovanju verskih pojavov v psihologiji, kognitivni psihologiji in nevroznanosti, nato pa predstavi nekatere izsledke la- stnih empiričnih raziskovanj, ki vključujejo analize odnosov med vernostjo, duhovnostjo, vredno- tami, dimenzijami osebnosti in dimenzijami psihičnega blagosta- nja. Zelo koristne so prav raziska- ve na slovenskih tleh. Stanko Gerjolj prispeva delež s pedagoškega področja v razpra- vi z dolgim naslovom: Howard Gardners Theorie über multiple Intelligenz und ihre praktische Aplikation in Beratungs- und Le- hrnprozessen im Kontext mit der religiösen Lebensdimension. Mnoge raziskave kažejo na pozi- tivno vlogo religiozne razsežno- sti pri oblikovanju psihološko sta- bilne osebnosti. Tako pri verujoči osebi lahko igra religiozna razse- žnost življenja zelo pozitivno vlo- go v številnih zapletenih življenj- skih situacijah. Za religiozno ose- bo današnjega časa ostaja pozitiv- na in zdrava religiozna izobrazba enako pomembna, kot je bila v preteklosti (npr. v času Jezusove- ga delovanja). Avtor predstavi Gardnerjevo teorijo večkratnih inteligenc kot koristno, čeprav ne vključuje izrecno religiozne raz- sežnosti (jo pa dopušča in jo v mnogih primerih celo priporo- ča). Za praktično vse inteligence velja, da iščejo svoje končno ob- močje v transcendenci. Kdor se bo hotel poglobiti v psihološke dimenzije odnosa med vero in znanostjo, bo z zani- manjem prebral Erzarjev prispe- vek: The Relationship between Science and Faith in Psychology, Psychoanalysis, and Psychotera- py: Towards a better Understan- ding of Human Relationships. Avtor trdi, da se v luči novo odkri- te globine medčloveške poveza- nosti v nevrologiji in nevropsiho- logiji dosedanje znanstvene me- tode in rezultati v polju odnosov ne izkažejo le za nepopolne, am- pak za orodja narcističnega zani- kanja in popačenja relacijske po- dobe človeka, ki nas vedno znova preseneti. Prispevek, ki sklene ta zbornik bogatih in mnogovrstnih razprav, v veliki meri zvest osnovnemu na- črtu, je izpod peresa pravnika Stanislava Slatineka: Die Relevanz von Glaube und Wissenschaft im Ehenichtigkeitsprozess. Avtor predstavi kanon 1095 Kodeksa kanonskega prava (1983), ki obravnava najpogostejše razloge, ki se tičejo deklaracije o ničnosti zakona, in komentarje ter znan- stvene razprave, ki so obravnava- le vsebino tega kanona. Tudi mnoga navodila Papeškega sveta (zadnje je navodilo Dignitas con- nubii) opozarjajo, da so znanosti, ki ponujajo globlje razumevanje osebe, ki vstopa v zakon, v pomoč kanonskemu pravu, ker ponujajo znanstvene razlage tistega, kar se Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 155 23.9.2008 20:23:45 156 Bogoslovni vestnik 68 (2008) • 1 pričakuje od osebe, da bi bila sposobna vstopiti v zakonsko po- godbo. O odnosu med vero in znano- stjo bomo gotovo še veliko govo- rili in slišali; pomemben prispe- vek k temu je vsekakor tudi pri- čujoče delo. Ciril Sorč David Cortright, Gandhi and Be- yond: Nonviolence for an Age of T erro- rism, paradigm publishers, London 2006, iX+265 str., isBn 1-59451-266-3. Vojna je nepravična in škodljiva. Nenasilje je učinkovito v teoriji, am- pak ali je zares tudi praktično. Naj- verjetneje je največja ovira v druž- benem razvoju mnenje, da se nič ne da spremeniti. Zaradi dvoma, da naše delovanje lahko spreminja družbo, se umikamo v zasebnost. V bistvu se nikoli ni možno popolno- ma znebiti dvoma, ampak to niti ni potrebno. Kot je opazil že Soeren Kierkegaard, sta vera in dvom inti- mno prepletena in negotovost ve- denja nas opremlja z vero. Avtor knjige David Cortright je raziskovalec mednarodnih mirov- nih študij na Inštitutu Joan B. Kroc na Univerzi Notre Dame. Bil je sve- tovalec različnih agencij v okviru Združenih narodov, nam pa se predstavi kot avtor in urednik šte- vilnih knjig in člankov, v katerih zagovarja nuklearno razoroževa- nje in nenasilne družbene spre- membe. V pričujoči knjigi vidi v nenasilju več kot samo metodo družbenega delovanja. Nenasilje je zanj filozofija življenja, radikal- no drugačna pot bivanja in delo- vanja. Nenasilje ni samo taktika, ampak je strategija. Ni samo prak- tična možnost, ampak filozofska izbira. Je koncept, ki je pomem- ben za razvoj prihodnosti in za preživetje človeštva. Raziskava ne- nasilne družbene spremembe se za avtorja spremeni v vprašanje o resnici in pomenu življenja. Na tej podlagi nam avtor izčrpno pred- stavi nenasilna družbena gibanja, ki so včasih, čeprav ne vedno, uspešna in pomembno je, da se vprašamo, zakaj. Kakšno nenasilje je možno v svetu, ki je v krču zara- di strahu pred terorizmom? Zago- toviti uspeh nenasilne metode je nemogoče. Dejstvo pa je, da so ne- katere strategije in taktike bolj uspešne kot druge in da je študij učinkovitosti pomemben. Po 11. septembru 2001 se zdi, da vpraša- nje nenasilja nekako ni več rele- vantno. Smrt približno tri tisoč lju- di je v preživelih zanetila jezo in vzpostavila željo po povračilu v obliki vojne in spodbudila milita- rizem. Gandhijev koncept, ki za- vrača maščevanje, je imel le malo zagovornikov. Hkrati s tem pa je po vsem svetu naraščalo spozna- nje, da mora strategija boja proti terorizmu temeljiti bolj na učinko- viti zakonski uveljavitvi kot na Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 156 23.9.2008 20:23:45 157 o cene enostranski vojaški operaciji. Cilj naj bi bil ločiti »svete« borce od njihovega finančnega temelja, in sicer s pospešenim reševanjem političnih krivic, ki jih teroristič- ne skupine izkoriščajo. Terorizem je v svojem bistvu politično deja- nje, je zaključila delovna skupina Združenih narodov za terorizem leta 2000. Za premagovanje tero- rizma je treba nujno razumeti nje- govo politično naravo, prav tako pa tudi njegov temeljni zločin in psihologijo. Nasilne akcije proti potencialnim simpatizerjem tero- rističnih dejanj so lahko naspro- tno produktivne in nehote prite- gnejo tretjo stran v vojskovanje. Da se to ne bi zgodilo, je potreben ustrezen politični pristop. Avtor v knjigi preučuje in nam prikaže metodo, na podlagi katere nava- dni ljudje občasno oblikujejo svo- jo lastno usodo in postanejo su- bjekti zgodovine in ne njeni objek- ti. Prav tako poudarja, da je bolje imeti oči odprte in iskati učinko- vita sredstva za doseganje pravice kot pa kljubovati krogu nasilja. Knjiga je razdeljena na tri dele, ki so sestavljeni iz devetih poglavij. Prvi del, ki vključuje poglavja od ena do tri, razlaga temeljne kon- cepte in tehnike socialne akcije pri Gandhiju. Osvetli njegov vpliv v ZDA in razvoj ter uporabo Gandhi- jeve metode pri Martinu Luthru Kingu. Drugi del s poglavji od štiri do šest preiskuje nadaljnjo evolu- cijo principa nenasilnega delova- nja prek besed in dejanj Cesarja Chaveza, Dorothy Day in Barbare Deming. V tem delu avtor razisku- je učinkovitost, na podlagi katere bojkoti in druge oblike civilne ne- poslušnosti pridobivajo politično moč, spodkopavajo zatiranje in iščejo politično podporo za uvelja- vitev socialne pravičnosti. Zadnji del s poglavji od sedem do devet raziskuje kritične izzive za priho- dnost. Vsebuje lekcije iz državljan- skih pravic, globalne pravičnosti, nuklearnega razoroževanja in pro- tivojnih gibanj. Tematizira zadeve, ki se navezujejo na spol in femini- stično kritiko M. Gandhija in Mar- tina L. Kinga. Na koncu avtor pov- zema nekatere od najpomembnej- ših praktičnih razmišljanj za učin- kovito nenasilno delovanje. Avtor v središče zgodbe posta- vi Gandhija in njegovo edinstveno metodo nenasilnega prizadevanja: skrb za osebo in kljubovanje avto- riteti, ki vrže nasprotnika iz ravno- težja. Presenečen in zmeden na- sprotnik lahko v začetku odgovori ostro in nasilno, ampak izostanek nasilnega povračila zmede njegov običajen čustven in psihološki od- zivni vzorec. Izzivalčeva pripra- vljenost sprejemanja kazni brez nasilnega zoperstavljanja odvza- me represivnim metodam učinko- vitost, oz. jih naredi neučinkovite. Ko so ljudje fizično izzvani, se nji- hov odgovor na izziv pogosto izra- zi v jezi in sovražnosti. V nenasil- nem odporu je ta običajni refle- ksni vzorec prekinjen. Poudarek je na kontroliranem vedenju nena- silnega aktivista, ki obvlada tok čustvene in fizične energije, ki se sprosti v konfliktu. V nasprotju z nasiljem nenasilje pušča odprto Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 157 23.9.2008 20:23:45 158 Bogoslovni vestnik 68 (2008) • 1 pot za komunikacijo in dialog. Po- sameznika usposablja, da razlikuje med osebo in dejanjem in da si prizadeva delovati proti grehu, ne proti grešniku. Avtor nas prepri- ča, da je potrebno svoje nasprotni- ke dojemati kot ljudi, ki so sposob- ni sočutja in spremembe in niso zgolj del velikega stroja, ki ga upra- vlja neka avtoriteta, ki ima moč. Najpomembnejša lastnost nenasil- nega delovanja je po Cortrightu sposobnost pridobiti si simpatijo in politično podporo tistih, ki so bili prej neopredeljeni. Uspeh same nenasilne metode je zato od- visen od podpore tretje strani. In- tervencija tretje strani je posebej pomembna v zapiranju socialnega prostora med zatiralci in njihovi- mi žrtvami. Tirani vidijo svoje žr- tve kot objekte. Sami sebe imajo za superiorne in socialno drugač- ne od tistih, ki jih zatirajo. Ta raz- dalja se začne manjšati, ko začne tretja stran delovati v prid zatira- nih. To je novost, na podlagi kate- re avtor v Gandhiju prepozna naj- večjega preroka nenasilja, ki je ne- poslušnost množic uporabil kot orodje za dosego socialne pravič- nosti. In kar očitno najbolj vzne- mirja tudi danes, je vprašanje reli- giozne resnice, ki je pri Gandhiju tesno povezana z bojem za social- no pravičnost. Ker hoče biti avtor objektiven, predstavi tudi mnenja nasprotnikov Gandhijeve metode, ki jih avtor navaja skozi celotno knjigo. V konfliktih velikokrat same okoliščine ljudi zavedejo in jim nasilje in destruktivne metode prikažejo kot nujne za osvobodi- tev tlačenih in zatiranih. Poleg tega se pojavi tudi vprašanje, ki za- deva bistvo stvari: Ali se lahko od žrtev brutalnega nasilja pričakuje, da uporabijo izključno in samo nenasilne metode za izravnavo krivic? Po avtorjevem mnenju po- tencial za nenasilno reševanje pro- blemov obstaja v vsakem primeru, lahko pa se pojavijo trenutne oko- liščine, ki ne podpirajo njegovega razvoja. Nenasilje je še vedno nova in dokaj nerazvita metoda. Prime- re nenasilnih prizadevanj najde- mo v vsej zgodovini, predvsem v zadnjem času pa lahko vidimo nje- gov prispevek k družbenim spre- membam. Namen knjige je tako teoretičen in prektičen. Nastala je na podlagi avtorjevega znanja in njegovega ak- tivizma. Namenjena je predvsem študentom, ki vztrajno postavljajo vprašanja o pomenu nenasilja, prav tako pa tudi vsem, ki iščejo ustvarjalne poti, da oporekajo kri- vici in nasilju. Med drugim avtor tematizira nekatere ključne znan- stvene probleme: vlogo žrtvovanja in moralnosti, pragmatično na- sproti načelnemu nasilju, pomemb- nost razdora, komunikacijske stra- tegije in njihovo oblikovanje, po- men tretje strani in prispevek femi- nizma. Izhaja iz analiz socialnega gibanja in politične teorije in na zgodovino gleda od spodaj nav- zgor. Knjiga tako ni namenjena ka- varniškim strategom, ampak tistim, ki si prizadevajo delovati na podla- gi svojega prepričanja. Simona Šemen Bogoslovni_vestnik_1_2008_a.indd 158 23.9.2008 20:23:45