K poglavju o učiteljici. Zivahna epoha vstaja med nami, gospod uredaik 1 Vse, kar leze in gre, disputira in piše. Človek ne sme izustiti niti najskromnejšega, najsubjektivnejšega mnenja, ne da bi mu kdo zakričal za hrbtom : V novine daj, vrag te dal! Zakaj pa ne pišcš? Ker sem vselej in povsod za napredek, ne bi ni zdaj rada zaostala za duhom časa, pa evo me s peresom v roki 1 Na višku mode je sedaj »poglavje o učiteljici«. Ali obrano je že do kosti; zato ne vem, kje naj se ga lotim. Sedam torej k pisanju brez smotra in dispozicije. Edini namen mi je, da se ovekovečim tudi jaz v epohalni enakopravnostni vojski. — Ali se vam je sanjalo lani osorej, da se boste morali za leto dan bojevati z učiteljico z uma svetlim mečem ? — Meni tudi ne! Tako lepo komodno smo sedele ob tem času na večer v sobi, pletenje v roki, modni list pred seboj, ter smo v tihi blaženosti motrile modele za poletno toaleto. Tudi letos bi nam bilo tako, da ni prišlo med nami do tistega nesrečnega konflikta. (V čem pravzaprav bistvuje tisti konfllikt, še danes ne umejem do dobra. Ali to Vam povem sub rosa na uho, ker bi se v javnosti silno kompromitirala s tako nevednostjo). Okolo Božiča nekako je menda treŠčilo in pozneje je bilo v »Slov. Gospodinji« črno na belem. Bojna parola pa sa je glasila nekako tako-le: Zdaj pravite, da ste z nami, ampak pred desetimi leti niste bili z nami; zato dovolite, da dvomimo o vašem prijateljstvu. Skoro nato se je odzval tovariš z Goriškega. — Kaj ste pa storile zunaj šole? — nam je zabrusil čisto nekavalirsko. Popadla me je jeza, da bi bila pograbila burklje, prav kot tisti polslepi gospodar, ki mu je bil šaljivec povedal resnico. — Dolgo je vrelo po meni, dokler me ni potolažila prefrigana tovarišica. — Kaj se pa ešofiraš? — je rekla flegmatsko — saj mu lahko zamašiš usta! Vprašaj ga, vprašaj, zakaj smo plačane: ali za delo v šoli, ali za delo zunaj šole ? Ta ideja je bila izvrsten medikament. Mahoma so se pomirili živci. Še tisti večer bi bila sedla in napisala odgovor goriškemu kolegi; ali prišlo mi je na misel, da pravzaprav ne vem, kako je s honorarjem. In ker sem se morala finančnemu ministru na čast že treji dan zaporedoma postiti ob kavi in močniku, sem namesto odgovora napisala črtico za neki drugi list, ki mi pošlje honorar z obratno pošto. E, vidite, me ženske smo egoistke! — Jaz tebi blago, ti meni denar; lepo iz roke v roko. Zastonj ne delamo nič. — To bodi obenem kratki suplementarni odgovor dotičnemu goriškemu dopisniku. — Naučile smo deco abc in enkrateno, pa mirna Bosna! Potem pa modni list na mizo in pletenje v roke. Kaj nam mar, katera politična stranka muzicira v deželnem zboru, s kom se prepira Sternberg in kje si preganjajo dolgčas evropski diplomatje I Da ne sodelujemo pri pevskih in bralnih društvih, da ne ustanavljamo ženskih društev ! čemu ? Vsaka fara ima Marijino družbo. Da je učiteljica lahko ne samo vnet član, ampak celo zgledna predsednica dolične družbe, o tem bi se bil gospod kolega že tudi lahko prepričal. Da ne sodelujemo na političnem polju ! Kako da ne ? Kaj pa to, če molimo v šoli z otroki za srečen izid volitev f — In zakaj ne zahajamo k zborovanju stanovskih društev ? To je pojasnila Slavica, in le plagiram njene ideje, rekoč : Povabite nas (?), prihajajte, kavalirji, po nas, spremljajte nas k zborovanju in od zborovanja ! Za svojo osebo bi dostavila še to-le : Zabavajte se z nami o novomodnih klobukih, o najnovejših malomestnih škandalčkih, pa makar i v božjem imenu o neizogibni potrebnosti formuliranih stavkov. Vmes nam slobodno delajte poklone, da smo: Zale kot rožica, srca pobožnega itd. . . . Končala bi, pa sem se spomnila, da se mora dandanes vsak pošten duševni proizvod končati s koristnim naukom. Prišla sem v zadrego. Nerada sprejemam nauke, deliti pa jih celo ne znam. Ne vem, kako bi bilo, da mi ni prišla zopet koleginja na pomoč. Pozdravi mi kolegice! — mi je rekla in vprašaj jih, ali bodo še dolgo donkižotarile z mlini na veter. Doba bi bila, da se končno vendar lotijo dela s prave strani. Pravijo, da učitelji ničesar ne store za nas, a kadar pridejo volitve v okrajni zastop, v stanovska društva, volijo izključno le moške kolege. Še na misel jim ne pride, da imamo tudi učiteljice poleg pasivne tudi aktivno volilno pravico. Sklicujete se na emancipacijo, a same ste preverjene, da mora ženska vselej in povsod šepati deset korakov za možem, povsod nesposobna, da bi hodila z njim v korak v mišijenju in dejanju; da je samo slab odsev nedosežnega veličanstva. Da, zdaj je tako, kolikortoliko. ]Ali naša naloga je, da to popravimo. Ne morda zato, ker ne moremo prenašati, da je moški popolnejši od nas, ampak zato, ker naša inferiornost ovira naše skupno življenje in delovanje z moškim ter kali naju obeh srečo in sposobnost za delo. Jana.