Posamezni Izvod 1.30 lil., mesečna naročnina 5 šilingov.
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2
■ m * ■ * ♦
SLOVEDSKI?
; '
Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov:
Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124.
Letnik XV.
Celovec, petek, 9. september 1960
Štev. 37 (956)
Pred novim šolskim letom
V nekaj dneh se bodo na Koroškem odprla spet šolska vrata in pričelo se bo novo šolsko leto. Za vse tiste, ki bodo vstopili v prvi razred ljudskih šol, bo to še posebno važna prelomnica, saj se bo zanje končala brezskrbna otroška doba in se bodo srečali s prvim resnejšim razdobjem življenja.
Začetek novega šolskega leta pa ni pomemben le za otroke, marveč prav tako tudi za starše, ki morajo dati svojemu otroku na pot tisto podlago, da se bo v šoli lahko vzgajal v poštenega in koristnega člana družbe. V nedeljo bomo na Koroškem obhajali poseben »Dan otroka* in je Zveza prijateljev otrok naslovila tako na starše kakor tudi na vse, ki otroke ljubijo, poseben poziv, naj skupaj z. otroci obhajajo ta dan v znamenju miru, svobode in človečanskih pravic. Poseben kurat orij za varnost v prometu pa je javnost pozval, naj v prvi vrsti skrbi, da bodo otroci varni na šolski poti in da se bodo srečno vrnili iz šole domov.
Tem pozivom se v polni meri pridružuje-mo tudi koroški Slovenci, ki pa smo prisiljeni, da posvetimo naši šolski mladini poleg tega še posebno pažnjo tudi na narodnostnem področju: da ji zagotovimo izobrazbo v maternem jeziku. Kako velikega pomena je to, izhaja že iz dejstva, da je tudi Organizacija združenih narodov postavila načelo, da je »materni jezik za vsakogar naravno sredstvo Izražanja in ena prvih potreb posameznika Zl* polno razvijanje njegovih sposobnosti*, zato bi »moral vsak učenec šolanje začeti v tvojem materinem jeziku*.
Na Koroškem po krivdi razmer, ko merodajni činitelji raje kapitulirajo pred nasiljem nacionalističnih hujskačev, kakor da bi izpolnili obveznosti, ki so bile Avstriji naložene z mednarodno pogodbo, načelo o pouku v materinem jeziku nikakor ni uveljavljeno, kajti po novem šolskem zakonu je več kot Polovica šoloobveznih slovenskih otrok ostala brez pouka v materinem jeziku. S tem je bila oropana osnovne in naravne pravice, s tem je postala žrtev diskriminacije, kot jo navaja tudi generalni sekretar OZN v svoji spomenici Komisiji za človečanske pravtct, ko ugotavlja: *Če se otrok šola v jeziku, ki ni njegov materni jezik, lahko to pomeni, da otrok ni deležen ravnanja na osnovi enakopravnosti s tistimi otroci, ki se šolajo v svojem materinem jeziku.*
Toda nočemo, da bi se naši mladini delala krivica, nočemo, da bi bila že v zgodnji mladosti žrtev diskriminacij. Zato se moramo zavedati velike dolžnosti, ki jo imamo do naših otrok, dolžnosti, da jim kljub oviram in težkočam zagotovimo izobrazbo v materinem jeziku! Zavedajmo se je zlasti zdaj ob pričetku šolskega leta, ko nas zakon sili, da otro ke posebej prijavimo k slovenskemu oz. dvojezičnemu pouku. Prijaviti moramo tako otroke, ki vstopijo v prvi razred ljudskih odnosno glavnih šol kakor tudi otroke, ki V dosedanjih razredih še niso bili prijavljeni k dvojezičnemu pouku na ljudskih šolah ali k pouku slovenščine kot predmeta na Slavnih šolah.
S tem, da bomo našim otrokom zagotovili Pouk v materinem jeziku, pa ne bomo izpolnili le obveznosti in narodne dolžnosti, ki jo irna v tem oziru vsak koroški Slovenec, mar-več bomo naši mladini z izobrazbo v obeh deželnih jezikih ustvarili tudi boljše pogoje Za bodočnost. Člen 7 državne pogodbe zagotavlja na našem ozemlju vsestransko dvojezičnost, zato bo imel otrok, ki bo obvladal °ba deželna jezika, mnogo boljše izglede tako v zasebnem kot tudi v javnem življenju. Ne Nazadnje pa omogoča znanje slovenščine laž-le priučenje drugih slovanskih jezikov, vkljut-n° ruščine, ki na znanstvenem in tehničnem Področju postaja vodilni jezik v svetu, kar je (adi napotilo avstrijsko prosvetno ministrstvo, da je šolam priporočilo, naj posvečajo poseb-n° pažnjo učenju slovanskih jezikov.
• P°treba in vzroki za prijavo otrok k dvojezičnemu pouku so torej nadvse tehtni. Poteg vsega drugega pa govori zanje dejstvo, v . je skupna vzgoja mladine v dvojezični s°h tudi najboljša pot k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju med dvema sosednima prodoma. Zato moramo zdaj ob začetku s°lskega leta zastaviti vse sile, da bo naša
Po vsem svetu ugotavljajo in svarijo:
Zahodnonemški militarizem pomeni veliko nevarnost
Kakor smo v našem listu že zapisali, je zahteva zahodnonemškega generalštaba po atomskem orožju za zahodnonemško vojsko povzročila po svetu veliko zaskrbljenost in splošno ogorčenje. V številnih državah so objavili obširna stališča, v katerih opozarjajo na nevarnost, ki jo zahodnonemški militarizem pomeni za svetovni mir. Pri tem zlasti poudarjajo, da je Nemčija v bližnji preteklosti izzvala dva svetovna spopada in da so na vodilnih položajih današnje zahodnonemške vojske še isti ljudje, ki so pomagali uresničevati Hitlerjeve zločinske pohode proti svobodoljubnim državam in narodom.
Med posameznimi državami, ki so do zahodnonemške zahteve po atomskem orož;u zavzele uradno stališče, sta tudi Jugoslavija in Češkoslovaška. V izjavi češko-
Slovenska prosvetna zveza
slovaške vlade je rečeno, da dejstvo, da spomenico zahodnonemških generalov odobravata tudi kancler Adenauer in obrambni minister Strauss, kaže, da akcije za oborožitev niso začeli samo generali. Zahodnonemški militarizem, ki predstavlja danes novo grožnjo v Evropi in na svetu, pa je rezultat politike zahodnih držav, predvsem Amerike, katere vladajoči krogi hočejo silo zahodnonemškega militarizma obrnili proti socialističnim državam.
Jugoslavija pa se v svojem tozadevnem sporočilu najprej sklicuje na sklepe jaltske in potsdamske konference vladnih šefov velesil, kjer je bilo sklenjeno, da se nemški militarizem uniči za vse čase, da Nemčija nikdar več ne bo mogla skaliti svetovnega miru. Hkrati je bilo takrat tudi sklenjeno, da se ustanovi miroljubna demokratična Nemčija, kar bo v korist nemškemu narodu, pa tudi miru in varnosti v svetu.
Nato je v jugoslovanskem sporočilu govora o razdelitvi Nemčije na dve državi ter o poznejši vključitvi Zahodne Nemčije v Atlantski pakt, ko se je Nemčija začela vedno bolj otresati omejitev glede zopetne oborožitve. »Danes je nesporno dejstvo — pravi sporočilo jugoslovanske vlade — da je Bundesvvehr preraste! tako znotraj Zahodne Nemčije kakor tudi v zahodni zvezi v činitelja, ki čedalje glasneje nastopa in čedalje bolj vpliva na določanje in razvoj zahodne politike." Jugoslovanska vlada nadalje opozarja, da politika sistematičnega oživljanja zahodnonemškega militarizma kot tudi morebitna ugoditev zahod-
mladina končno deležna pouka v materinem jeziku.
Posebno se moramo za to še potruditi,
ker vlada kljub zagotovilom še vedno ni poskrbela za ustanovitev posebne šolske nadzorne oblasti, ki bi reševala neurejena vprašanja ter skrbela za miren potek prijav in vestno izvajanje dvojezičnega pouka s pripravo potrebnega učnega načrta.
nih zaveznikov zahtevam Bundeswehra neizogibno poraja zelo hude posledice tako glede nadaljnjega notranjega razvoja Zahodne Nemčije kakor tudi na mednarodnem torišču. Nikakor namreč ni naključje, da je hkrati z remilitarizacj:o Zahodne Nemčije potekal tudi proces oživljanja raznih neonacističnih in fašističnih organizacij ter krepitve njihove dejavnosti, kar je na vsem svetu vzbudilo hudo vznemirjenje in upravičene proteste.
Oboroževanje Bundeswehra z atomskim orožjem — je naglašeno v stališču jugoslovanske vlade — pa bi samo še bolj pospešilo ta zelo nevaren proces in bi samo po sebi povzročilo novo in bistveno povečanje nevarnosti za mir na svetu in zelo vzne mirljivo zaostrovanje mednarodnih odnosov v celoti. Očitno je, da samo tisti, ki za-
vestno zaostrujejo položaj v Evropi in na svetu sploh, lahko trdijo, da je oživljanje nemškega militarizma in oborožitev Bundes-wehra z atomskim orožjem lahko pot za mirno poravnavanje sedanjih sporov. Nobenega dvoma ni, da bi to nasprotno pomenilo sankcioniranje take politike, ki bi
Ustavno sodišče je na svojem zadnjem zasedanju ugodilo pritožbam nekaterih dijakov slovenske gimnazije, ki so se potom svojih staršev pritožili proti temu, da v njihovih spričevalih niso tudi krajevna imena označena dvojezično, to je, da manjka slovenska označba, ter zahtevali tozadevno popravo m dopolnitev spričeval.
Zvezno ministrstvo za pouk je najprej dalo pritožbe v reševanje deželnemu šolskemu svetu za Koroško, nato pa je, ko so se prizadeti pritožili proti negativni rešitvi na upravno sodišče, odlok deželnega šolskega sveta razveljavilo in kot prva instanca ponovno zavrnilo pritožbo.
Zoper to negativno rešitev so se prizadeti dijaki ponovno pritožili na ustavno sodišče in zlasti poudarili, da jim je z rešitvijo njihovega poziva po zveznem ministrstvu za pouk kot prvi in zadnji instanci bila kršena njihova ustavna pravica do zakonitega sodnika.
Ustavno sodišče je z razsodbo z dne 14. 6. 1960, ki je bila šele sedaj dostavljena, pritožbam ugodilo in ugotovilo, da je bila prito-žiteljem z odlokom zveznega ministrstva za pouk, v kolikor je bil s tem predlog, da sc naj v šolska sporočila in letna spričevala, ki jih izstavlja Državna realna gimnazija za Slovence v Celovcu, poleg nemške označbe »Klagenfurt« doda slovenska »Celovec« zavrnjen, kršena njihova po ustavnem zakonu zajamčena pravica, da ne smejo biti odtegnjeni zakonitemu sodniku. Predmetni odlok je v opisanem obsegu razveljavilo in državo oz. ministrstvo za pouk obsodilo, da prito-žiteljem tekom 14 dni plača po 1500 šilingov za stroške procesa.
V svoji utemeljitvi ustavno sodišče trdi,
bila v nasprotju z načeli ustanovne listine Združenih narodov.
Ob koncu jugoslovansko sporočilo ugotavlja, da bi zato vlada, ki bi na kakršenkoli način podprla te zahteve, vzela nase skrajno težko odgovornost ne samo nasproti žrtvam nemške agresije v zadnjih dveh svetovnih vojnah, ampak tudi nasproti vsemu miroljubnemu človeštvu.
Čudne ugotovitve državnega sekretarja Gschnitzerja
Državni sekretar dr. Cschnitzer je pred takoimenovanim evropskim forumom v Alp-bachu govoril o vprašanjih z manjšinskega področja in med drugim zavzel stališče tudi do problema dvojezičnosti in do dvojezične šole še posebej.
Pri tem je prišel do prav čudnih ugotovitev, ko je menil, da pomeni dvojezičnost oz. dvojezična šola nevarnost za ohranitev narodnosti in nevarnost za čistost jezika. Poleg tega pa je po stari navadi spet strašil s komunističnim bavbavom, češ da bi dvojezičnost privedla do pomešanja narodnosti in tako ustvarila ugodna tla za komunizem.
Če ne bi šlo za tako važen problem, potem Gschnifzerjevih besed sploh ne bi bilo treba resno jemati, saj je njegova logika le preveč umetno skonstruirana. Toda tukaj gre za očitna podtikavanja, kajti dvojezičnost odnosno dvojezična šola ne more biti nevarna za ohranitev narodnosti in čistost jezika, pod pogojem seveda, da je ta šola v redu. Samo takrat, če se le-ta dejansko zlorablja za odtujevanje ljudi cd njihovega naroda in s tem za ustvarjanje neke posebne skupine narodnih odpadnikov, je v besedah državnega sekretarja Gschnitzerja tudi nekaj resnice!
da za rešitev zgoraj omenjenega predloga v prvi instanci ni pristojno zvezno ministrstvo za pouk marveč deželni šolski svet v smislu manjšinskega šolskega zakona za Koroško, ki predvideva za področje slovenske srednje šole poseben oddelek pri deželnem šolskem svetu in imenovanje strokovnega inšpektorja. Kolikor pa gre za nadzorstvo nad slovensko srednjo šolo, veljajo splošna določila šolskega nadzornega zakona in je za to pristojen deželni šolski svet za Koroško kot kolegial-no organizirana oblast v smislu zakonskih predpisov.
Radovedni smo, kako bc pristojna prva instanca reševala pritožbo po razveljavljenju cdlc-ka, ko deželni šolski svet za Koroško ni niti kelegialno organiziran, niti pri njem še ne obstoja poseben oddelek za področje slovensko srednje šele in slovanskih odnosno dvojezičnih šol na splošno.
Novi jugoslovanski veleposlanik na Dunaju
Prejšnji teden je prispel na Dunaj novi veleposlanik in epoinomočeni minister FLR Jugoslavije v Avstriji Ivo S a r a j č i č, ki je prevzel posle prejšnjega veleposlanika Jožeta Zemljaka. Prav tako je pred kratkim nastopil novo službeno mesto na Duna:u tudi svetnik jugoslovanskega veleposlaništva Zdenko D o s t a I. Novi jugoslovanski veleposlanik v Avstriji je bi! prej več let glavni urednik beograjske »Borbe".
Vabilo na
Večer narodnih plesov in pesmi
v soboto, 10. septmebra ob 8. uri zvečer v Globasnici, gostilna Rajmund Grajner v nedeljo, 11. septembra ob 8. uri zvečer na Reki, gostilna Antonitsch
Gostuje:
ANSAMBEL NARODNIH PLESOV IN PESMI
DPD Svoboda »Tone Čufar" z Jesenic
Kako bodo reševali sedaj?
Resnica o „presenečenju" v malem obmejnem prometu
Komaj smo v našem listu objavili podrobnosti o malem obmejnem prometu med Avstrijo in Jugoslavijo, se je takoj naslednjega dne pojavila v koroškem dnevnem časopisju vest, katere prozorni namen je ustvariti vtis, da med prebivalstvom obmejnega področja na Koroškem ni zanimanja za ola šave pri prestopu meje. Listi pišejo o .presenečenju" in ugotavljajo, da je od 15. julija do 31. avgusta na Koroškem samo 35 oseb zaprosilo za obmejne propust-nice, medtem ko jih je bilo z jugoslovanskega področja vposlanih v vidiranje že 709.
O tej stvari se gotovo ne bi izplačalo zgubljati besed, če ozadie te očitno z določenim namenom lansirane vesti ne bi bilo — da se poslužimo milega izraza — vsaj nekorektno. Dejstvo namreč je, da pristojni uradi na Koroškem kratko pred našo objavo sploh še niso imeli niti navodil niti po-
Kaj se dogaja v koroški kmetijski zbornici?
Dva tedna že je koroška kmetijska zbornica v ospredju zanimanja široke javnosti, odkar se je zvedelo, da sta dva uslužbenca zbornice vključena v poneverbo denarjev neke zadruge za gradnjo tovornih poti. Zlasti v kmečkih vrstah je ta vest povzročila veliko vznemirjenje, saj so tudi upravičeno zaskrbljeni, ko morajo zvedeti, da v njihovi stanovski organizaciji očitno ni vse v redu.
Zadevo je zaostrilo še zadržanje posameznih vodilnih funkcionarjev zbornice, ki se kljub temu, da so jim bile nerednosti znane, niso takoj obrnili na pristojne varnostne oblasti. Poleg tega pa meče nanje čudno luč dejstvo, da o dejanskih dogodkih še naprej molčijo, čeprav je bil eden izmed uslužbencev v tej zvezi že odpuščen iz službe, dočim sta bila dva uradnika zbornice aretirana.
Dogodki v kmetijski zbornici pa vzbujajo zanimanje tudi še v drugem oziru. Kaže se namreč, da se hkrati odvija tudi notranji borba v koroški OVP, kjer bi ob tej priložnosti očitno radi omajali položaj bivšega predsednika stranke na Koroškem in sedanje ga prezidenta zbornice Gruberja, ki je liberalnim krogom v OVP že dalj časa trn v peti. Tako je moral Gruber v zvezi z nered-nostmi v zbornici na nedavnem posvetovanju kmetov zgoraj omenjene zadruge (le mimogrede omenimo, da je zborovanje sklical bližnji sorodnik bivšega koroškega gauleiter-ja Rainerja) preslišati marsikatero pikro besedo. Kot značilno pa je bilo tudi zabeleženo, da Gruberju ob njegovi letošnji 60-letni-ci nista čestitala sedanji predsednik koroške OVP Schleinzer in predsednik koroškega OVP-Bauernbunda Ferlitsch.
frebnih formularjev za izdajanje obmejnih propusfnic. Isfi listi, ki se zdaj ne morejo načuditi .presenečenju", pa so takrat enoglasno zapisali, da bo do praktične izvedbe sporazuma o malem obmejnem prometu trajalo še več tednov ali celo mesecev.
V čem je torej bistvo sedanjega .presenečenja", če že o takem govorimo? Prav gotovo ne v tem, da je .šele" 35 oseb zaprosilo za obmejne dokumente, marveč nasprotno v dejstvu, da se je gotovo število ljudi „že" poslužilo določil sporazuma o malem obmejnem prometu, čeprav o njih javnost z uradne strani doslej sploh še ni bila obveščena! Resnici na ljubo moramo namreč ugotoviti, da sporazum doslej ni bil objavljen niti v Zveznem zakoniku republike Avstrije in je bil naš list prvi In doslej tudi edini, ki je javnost sploh obvestil o podrobnostih sporazuma, sklenjenega med Avstrijo in Jugoslavijo že 18. marca 1960.
Ob takem stanju se nehote vsiljuje vtis, da .presenečenje", kateremu zdqj zapa-dajo gotovi krogi na Koroškem, nikakor ni iskreno. Dosledno zamolčanje podrobnih določil sporazuma o obmejnem prometu namreč sili k zaključku, da so tem krogom, kakor očitno tudi pristojnim uradnim mestom, interesi obmejnega področja deveta briga. Saj niti ne smatrajo za potrebno, da bi prizadeto prebivalstvo poučili o ugodnostih, ki mu jih daje sporazum med Avstri-
Ko je bil zadnjo soboto slovesno odprt letošnji mednarodni vinski sejem na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je komisija mednarodnih strokovnjakov že opravila težko delo ocenjevanja. Predloženih ji je bilo 511 vzorcev, od tega 312 vzorcev jugoslovanskih in 199 vzorcev inozemskih vin iz 13 držav. Poleg tega pa je ocenjevalna komisija ocenila še 60 vzorcev sadnih sokov in 43 vzorcev vinske embalaže.
Po večdnevnem delu je komisija v petek zvečer razglasila rezultate letošnjega ocenjevanja ter posameznim vinskim sortam priznala skupno 482 medalj (96 zlatih, 350 srebrnih in 36 bronastih) ter poleg tega še 10 najvišjih priznanj .Šampion 1960", za sadne sokove pa podelila 5 zlatih medalj in za embalažo 38 priznanj z imenom .Jugoslovanski Oskar".
jo in Jugoslavijo, marveč raje hlinijo .presenečenje’, ne da bi hkrati tudi priznali, da so to .presenečenje" dejansko sami zavestno ustvarili.
To vsekakor dokazuje, da jim je v resnici prav malo do tega, da bi se mali obmejni promet uspešno uveljavil in kot tak prispeval k vzpostavitvi odnosov, ki bi sosednima državama in narodoma samo koristili. Vprašati se je treba, če se sploh zavedajo, da se s takim zadržanjem nevarno približujejo stališču tistih nepomirljivih sil, ki se trmasto upirajo slehernemu zbliževanju in sporazumevanju. Upati je le, da bodo pravočasno spoznali svojo zablodo, kajti v nasprotnem primeru bi se lahko zgodilo, da bi lepega dne res doživeli .presenečenje", katero pa bi koristilo samo tistim, ki hočejo poleg državnih mej postavljati med narode in države tudi še umetne pregrade mržnje in nezaupanja.
Prepričani smo, da si pretežna večina prebivalstva zlasti na obmejnem področju tako na eni kakor tudi na drugi strani meje ne želi takega razvoja, marveč iskreno stremi za tem, da bi se obmejni pas razvil v široko področje vsestranske izmenjave in sodelovanja. Zato smo lahko uverjeni, da bo mali obmejni promet kljub raznim objektivnim težavam in kljub namernim oviram tudi med Avstrijo in Jugoslavijo uspešno prispeval, da meja ne bo več ločnica marveč most med sosednima narodoma in državama-sosedama!
Od podeljenih medalj za vinske sorte jih je največ dobila Jugoslavija: 59 zlatih, 207 srebrnih in 31 bronastih. Med ostalimi državami sta na prvem mestu Avstrija in Avstralija, ki sta prejeli vsaka po 9 zlatih medalj. Poleg tega je bilo Avstriji priznanih še 41 srebrnih in 2 bronasti medalji, Avstraliji 28 srebrnih in 1 bronasta; RomunLa je prejela skupno 8 zlatih in 12 srebrnih, Zahodna Nemčija 4 zlate, 45 srebrnih in 1 bronasto, Vzhodna Nemčija 5 srebrnih, Francija 2 zlati in 1 srebrno, Italija 2 zlati in 6 srebrnih, Grčija 1 zlato in 2 srebrni, Izrael 1 zlato in 2 srebrni, Nova Zelandija 1 zlato in 1 srebrno, medtem ko so brez medalj ostale države Kanada, Mehika in Španija.
Posebno razveseljivo je dejstvo, da so med jugoslovanskimi vini prejela največ priznanj slovenska vina, namreč 26 zlatih, 98 srebrnih in 5 bronastih medalj ter 4 priznanja .Šampion 1960". Na drugem mestu so srbska vina z 11 zlatimi, 53 srebrnimi in 19 bronastimi medaljami ter 2 priznanji .Šampion 1960". Sledijo jim hrvaška vina s 4 zlatimi, 33 srebrnimi in 1 bronasto medaljo ter prav tako 2 priznanji .Šampion 1960"; makedonska vina s 7 zlatimi, 19 srebrnimi in 6 bronastimi medaljami ter 2 priznanji .Šampion 1960"; na zadnjem mestu pa so hercegovska vina z 1 zlato in 4 srebrnimi medaljami.
GOSPODARSKI DROBIŽ
Modernizacija tobačne industrije v Jugoslaviji
Do leta 1965 bodo vsa podjetja za predelavo tobaka v Jugoslaviji ali popolnoma ali delno mehanizirala svoj tehnološki proces, kar bo omogočilo izenačenje in zboljšanje kakovosti tobaka, hkrati pa znatno zmanjkalo stroške predelave. Stroje za moderno predelavo tobaka bodo nabavili povečini v domačih tovarnah.
Kitajska in sovjetska konkurenca
Na tekstilnem tržišču v Singapuru sta postali za Indijo in Japonsko nevarni konkurentki Kitajska in Sovjetska zveza. V prvi polovici letošnjega leta je postala Kitajska drugi največji dobavitelj bombaža singapurskemu trgu. Kitajski in sovjetski tekstil ponujajo po izredno nizkih cenah.
f
Beograd. — Pred nekaj dnevi je bilo v novem oddelku telekobaltove terapije na radiološkem institutu v Beogradu izročena svojemu namenu prva kobaltova bomba, najučinkovitejše sredstvo v boju proti raku. Prav tako so v teh dneh začeli v jedrskem reaktorju v Vinči pri Beo gradu izdelovati prve izotope za uporabo v medicini. Na posvetovanju o uporabljanju radioizotopov v medicini, industriji in kmetijstvu pa so sklenili, naj se obvezni pouk s praktičnim delom na področju jedrske tehnike uvede na vseh medicinskih fakultetah, na tehniških fakultetah ter na visokih in obratnih šolah.
Havana. — Na velikem protestnem zborovanju proti sklepom ameriške konference v San Joseju se je zbralo okoli pol milijona ljudi, katerim je govoril predsednik Kube Fidel Castro. V svojem govoru je te sklepe zavrnil kot poskus, legalizirati napad ZDA na Kubo. Hkrati je Fidel Castro izjavil, da Kuba odpoveduje dvostranski vojaški sporazum z ZDA in pripomnil, da ta sklep za zdaj še ne bo vplival na usodo ameriškega vojaškega oporišča na Kubi, vendar bi bila Kuba prisiljena, da zahteva umik ameriških čet s tega oporišča, če bi Amerika nadaljevala svoj pritisk na Kubo.
Tokio. — Japonska vlada je kratko pred nameravanim obiskom nizozemskih vojnih ladij v japonskem pristanišču Jokohama ta obisk odpovedala, ker je Indonezija poudarila, da bi tak obisk imel hude posledice za odnose med Japonsko in Indonezijo.
Instanbul. — Izmenjava poslanic med predsednikom sovjetske vlade Hruščevom ter predsednikom turške vlade Gurselom je vzbudila veliko zanimanje v turški javnosti. Turški tisk v tej zvezi piše, da so vsi politični krogi sprejeli izmenjavo poslanic z odobravanjem in sodijo, da je s tem končano obdobje .hladne vojne' med Sovjetsko zvezo in Turčijo.
Rabat. — Princ Mulaj Hasan je po radiu Rabat sporočil, da sta Francija in Maroko dosegla sporazum o umiku francoskih čet iz Maroka. Maroški prestolonaslednik je v tej zvezi poudaril, da .je bila na ta način izpolnjena važna .nacionalna naloga".
New York. — Prejšnji teden je stopilo v stavko okoli 20.000 železničarjev in pomožnega osebja na pennsylvanskih železnicah, ki obsegajo 10.000 mi(; prog v 13 ameriških državah. To je prva stavka v enem najvažnejših železniških omrežij ZDA, odkar so ga osnovali pred 114 leti. Na tem omrežju vozi dnevno 722 potniških in 880 tovornih vlakov.
Heidelberg. — Na amriško vojaško taborišče Grafenwohr je po pomoti padla topovska granata, ki je ubila 15 ter ranila 28 ameriških vojakov. Grafenwohr je največje ameriško vojaško oporišče v Zahodni Nemčiji, oddaljeno kakih 50 km od nemško-češkoslovaške meje.
Caracas. — Do velikega odpora proti .deklaraciji iz San Joseja", naperjeni proti Kubi, je prišlo tudi med venezuelskimi študenti, ki so poudarili, da sklep konference v San Joseju veleva vsem nacionalnim organizacijam, da le še bolj manifestirajo solidarnost s prebivalstvom Kube.
Tokio. — Japonska je sklenila, da bo povečala blagovno izmenjavo s Sovjetsko zvezo, z Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko. Ta sklep je sporočil predsednik trgovinskega združenja Japonske Tikatura, ko se je vrnil z obiska v navedenih državah.
Moskva. — V novem šolskem letu s® je na univerze in višje šole v Sovjetski zvezi vpisalo okoli 550.000 novih študentov. Večina študentov se je letos vpisala na visoke in višje šole po dveletnem delovnem stažu, kar ocenjujejo prosvetni strokovnjaki kot pomembno zboljšanje kvalitete sestave študentov.
Olimpijske igre se bližajo zaključku
Le še tri dni bodo trajale letošnje XVII- olimpijske igre v Rimu, ki že od vsega ^ začetka potekajo v znamenju novih olimpijskih in svetovnih rekordov. Skoraj ni dis- } cipline, v kateri dosedanjih dosežkov ne bi bistveno izboljšali, posamezni rezultati t pa predstavljajo že prava čuda in postavljajo daleč v senco uspehe, ki so včasih ve- J Ijali za neverjetne. Zato lahko rečemo, da pomeni letošnja olimpiada dobesedno rc- j kord v rekordih.	I
Prav tako pa smo doživeli mnoga presenečenja tudi v tem, da so se morali mno- i gl favoriti ukloniti boljšim nasprotnikom in so se v športnem življenju pojavila števil- J na nova imena. To velja zlasti za ameriške atlete, od katerih se je pričakovalo mno- i go več, kot so dejansko pokazali. Edina napoved, ki se je doslej popolnoma uresni- J čila, je dvoboj med Ameriko in Sovjetsko zvezo, ki sta sl daleč pred ostalimi državami ^ osvojili največ medalj.	j
Čeprav bodo igre torej čez tri dni že zaključene, pa je kljub temu težko pisali j o posameznih rezultatih, ker se borba v posameznih disciplinah trenutno še nadalju- <* je. Zato bodi na kratko zabeleženo le toliko, da so si doslej osvojile posamezne t države naslednje prepričljive zmage: Italija v kolesarstvu in boksu, poleg tega pa J še v vaterpolu, kjer je pustila za seboj velika favorita Madžarsko in Sovjetsko zvezo, f Jugoslavijo (ki je že pri dveh olimpijadah osvojila srebrno medaljo) pa porinila ce- $ lo na četrto mesto. Nemčija se je posebno izkazala pri skokih v vodo in pri veslanju, J dočim so v plavanju prepričljivo dominirali Američani, ki so kakor pričakovano od- \ nesli zmago tudi v košarki. Sovjetska zveza se je poleg favoriziranih Orientalcev i2- f kazala v rokoborbi, nadalje v lahki atletiki, streljanju in sabljanju, dobri so bili tudi l sovjetski kajakaši, prepričljivo vodstvo pa je SZ ponovno potrdila zlasti v vajah na t orodju.	\
Za veliko presenečenje je poskrbela Danska v nogometu, kjer je premagala sve- t tovnega prvaka Madžarsko in bo na zaključni tekmi igrala za zlato oz. srebrno me- t daljo z Jugoslavijo, ki je z Italijo igrala kljub dvakratnemu podaljšku neodločeno in ' končno z žrebanjem prišla v finale. Jugoslavija se je uspešno borila tudi v drugih ^ disciplinah in si v rokoborbi osvojila vodstvo, vendar se je morala zaradi nepoštene f igre Bolgarije	in Sovjetske zveze zadovoljiti s srebrno medaljo.	£
Končno je na letošnjih olimpijskih Igrah tudi Avstrija poskrbela kar za dve „pre- t senečenji”: v eni izmed strelskih disciplin si je osvojila zlato In v veslanju srebrno j medaljo.	?
Podrobne rezultate v posameznih disciplinah bomo objavili v prihodnji številki. f
Na mednarodnem vinskem sejmu v Ljubljani:
482 medalj za najboljša vina iz 14 držav

V nedeljo bomo v Borovljah slavili pomembne prosvetne obletnice
Slovenska prosvetna zveza vabi za prihodnjo nedeljo na Rožansko srečanje v Borovljah. V kinodvorani se hočemo srečati Kozani od Sveč do Apač, iz Sel in Slovenjema Plajberka. Z Rozani pa se hočemo zlasti srečati Gorjanci iz območij Slovenskih prosvetnih društev Bilčovs, Radije in Kotmara vas, pa tudi Celovčani in prijatelji od naših jezer, iz Podjune in od Žile.
Na Rožanskem srečanju v Borovljah -e bomo spominjali prvih začetkov ljudsko prosvetnega dela v Borovljah in okolici. Hkrati bomo dostojno proslavili tri pomembne obletnice: 110-letnico ustanovitve slovenske knjižnice v Borovljah, 90-letnico ustanovitve prvega slovenskega izobraževalnega delavskega društva v Borovljah in 70-letnico nastanka Slovenske čitalnice v Glinjah.
Bilo je v drugem letu po revoluciji 1848, v pomladi narodov, ko so v Borovljah osnovali prvo slovensko knjižnico na našem podeželju. V tem času — bilo je leta 1849 — so se Borovlje prve odzvale spodbudi Slovenskega društva v Celovcu, da je čas, da vzamemo Slovenci svojo usodo v svoje roke. Boroveljska knjižnica je pričela ljudstvu posredovati znarve in omiko, učila ga je brati in spoznavati svet in omogočila mu je spoznanje toka časa in udeležbe na dobrinah, ki jih je prinašal. Po njej so preprosti kovači, fužinarji, puškarji in kmetje v Borovljah in okolici kmalu spoznali potrebo, da je treba iti s časom in v svojih prizadevanjih nastopiti z združenimi močmi. Med njimi se v;e porodila misel ustanovitve slovenskega izobraževalnega delavskega društva.
Spomin na slovensko knjižnico je med Borovčiči v teku desetletij precej zamrl, še pa se po izročilih spominjajo izobraževalnega delavskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1870, katerega prvi predsednik je bil Anton Šajnik in ki je prirejalo svoja zborovan/a in veselice pri Jurkelnu na Doleh. To društvo je dalo veliko število razgledanih prosvetnih, gospodarskih in socialnih delavcev; njihova imena so znana daleč preko Borovelj. To društvo je bilo nedvomno prvi impulz poznejšega sloven-skega prosvetnega in zadružnega razmaha v Rožu, ki je preživel vse viharje zadnjih desetletij, katerih spomenik, ki ga je svojemu prvemu predsedniku postavilo izobraževalno delavsko društvo na starem boroveljskem pokopališču, žal, ni preživel, ker ga je odstranila podivjana roka nasilja.
Prihodnje leto pa bo preteklo 70 let, odkar so bratje Lovro, Miha in Jakob Sabla-čan ter Valentin Goričnik v Glinjah ustanovili Slovensko čitalnico in v njena pravila zapisali, da se bo v njej „slovensko govorilo, bralo, igralo in pelo". Glinjska čitalnica je razvijala že prosvetno dejavnost na vseh področjih dela, ki jih še danes poznamo in širimo po Slovenskih prosvetnih društvih. Po njenem zgledu se je postopoma pričelo razvijati prosvetno življenje in delo v spodnjem in srednjem Rožu:
© 1903 je bilo ustanovljeno akademsko drultvo Korotan; med ustanovitelji je bilo mnogo Borovčičev, ki so bili tudi vso dobo njegovega obstoja najbolj agilni člani
in odborniki. Isto leto so v Glinjah ustanovili pevsko družtvo Drava, Štiri leta navrh pa je v .Čitalnici” pričel delovati tamburaSki zbor kot tretji na KoroSkem.
#	1904 je v Borovljah nastalo delavsko in tamburaiko druitvo .Strel", za njim pa Se slovensko lovsko druJtvo.
#	1905 je pričela v Borovljah delovati podružnica Ci-ril-Metodove družbe, v Podljubelju pa je nastalo slovensko krščansko socialno delavsko društvo in pričelo istotem graditi slovenski delavski dom, k: je bil dograjen
in odprt 17. 10. 1903 in v katerem je sedaj tiskarna .Drava”.
& 1906 so po zgledu Borovelj bistriški delavci ustanovili pevsko in delavsko društvo za Podsinjo vas, Bistrico in okolico. Iz njega je leta 1908 nastalo sedanje prosvetno društvo v Št. Janžu, leta 1909 pa prosvetno društvo v Svečah.
£ 1939 so Borovčiči ustanovili slovensko telovadno društvo .Sokol” kot prvo tovrstno društvo na Koroškem.
Prva svetovna vojna in plebiscit 1920 sta ta društva zadušila, vendar njihove korenine med ljudstvom so ostale in po letu 1920 pognale znova. Spet so nastala slovenska prosvetna društva v Borovljah, v Glinjah, v Podljubelju, v št. Janžu in Svečah, pridružili pa sta se jim še društvi v Selah in Slovenjem Plajberku. Ta društva obstojajo še danes.
Ti bežni izvlečki iz slovenske Ijudsko-pro-svetne kronike na Koroškem kažejo, da so Borovlje res zibelka ljudsko-prosvetne dejavnosti ne le v Rožu, temveč med koroškimi Slovenci sploh. Po začetkih v Borovljah
Ansambel narodnih plesov in pesmi
Delavskega prosvetnega društva Svoboda „Tone Čufar” z Jesenic
bo jutri in v nedeljo med nami
Jutri in v nedeljo pride na Koroško Ansambel narodnih plesov in pesmi Delavskega prosvetnega društva Svoboda „Tone Čufar" z Jesenic. Nastopil bo na „Yečerih narodnih plesov in pesmi” v soboto v Globasnici, v nedeljo pa na Reki pri Št. Jakobu v Rožu. S svojim umetniško dovršenim, lepim in pestrim sporedom pa bo sodeloval tudi na Rožanskem srečanju v spomin 90-letnice ustanovitve slovenskega izobraževalnega delavskega društva v Borovljah v nedeljo popoldan v boroveljski kinodvorani.
Ansambel narodnih plesov in pesmi DPD Svoboda „Tone Čufar” z Jesenic sodi med najboljše slovenske folklorne skupine in je poznan in priznan tako širom Jugoslavije kakor tudi po Evropi, kjer je že večkrat gostoval in žel zaslužena priznanja. Ansambel šteje 35 članov in ga sestavljajo plesni ansambel, inštrumentalni kvintet, pevci-solisti in pianist.
Na Koroško pride ansambel s sporedom, v katerem bo v originalnih narodnih nošah predvajal narodne plese jugoslovanskih narodov. Pevci-solisti pa bodo nastopili s slovenskimi, z dalmatinskimi, makedonskimi in drugimi jugoslovanskimi narodnimi pesmimi.
Koroški Slovenci z veseljem pričakujemo mednarodno priznani ansambel in ga bomo iz srca pozdravili v Globasnici, v Borovljah in na Reki.
okoli slovenske knjižnice ljudsko-prosvetno in društveno izobraževalno delo med koroškimi Slovenci ni zamrlo, temveč je kot zimzelen vedno zelenilo naprej — v letih 1942 do 1945 često pod snegom v Karavankah, zastraženo od partizanskih pušk in orošeno s partizansko krvjo — in se razvijalo ne-udušljivo in neuničljivo vse v današnje dni.
Ko se bomo v nedeljo srečali v Borovljah na tleh, kjer so naši predniki več kot polno stoletje sejal: plemenito seme omike in izobrazbe, si bomo po stari navadi veselo segli v roke, da utrdimo zavest in voljo, da hočemo naprej graditi in izoblikovati dosedanjo pot k našemu prosvetnemu cilju: mirnemu sožitju obeh narodov na teh tleh, svetu medsebojnega spoštovanja in razumevanja, svetu ljubezni do lastnega in prijateljstva do drugih narodov!
Jugoslovanski filmi na mednarodnih festivalih
Posebna komisija v Beogradu je izbrala vrsto jugoslovanskih filmov, ki jih bodo predvajali na mednarodnih festivalih. Za mednarodni festival v Londonu, ki bo od 20. 10. do 6. 11. letos, so bili poleg igranega filma »Deveti krog« izbrani še štirje risani filmi. Na mednarodnem festivalu filmov o turizmu, planinstvu in alpinizmu od 3. do 9. 10. v Italiji bodo kazali tri jugoslovanske filme, medtem ko bo Jugoslavija na mednarodnem tednu turizma in folklore, ki bo v Bruslju od 29. 9. do 6. 10., zastopana z dvema filmoma.
Na prvem mednarodnem festivalu industrijskega filma v Rouenu, ki bo od 4. do 8. oktobra, bodo predvajali dva jugoslovanska filma, med tema tudi film »Tovarne delavcem«, ki prikazuje delavsko samoupravljanje. Za mednarodni filmski festival v San Frančišku od 19. oktobra do 1. novembra je komisija izbrala dva filma, medtem ko bo Jugoslavija na mednarodnem festivalu lutkovnih filmov, ki se bo začel 23. septembra v Bukarešti, zastopana kar s štirimi filmi.

Objava slovenske gimnazije
Na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence so od 1. septembra 1960 uradne ure vsak dan od 10. do 12. ure. V tem času lahko prijavite fante in deklefa za sprejemne izpite, ki so dne 13. septembra 1960 ob 8. uri.
Ponavljalni izpiti so 12. septembra 1960.
Vpisovanje pa je 14. septembra v času od 14. do 16. ure.
Dne 15. septembra ob 9. uri ic otvoritvena služba božja in ob 13.25 uri prvi redni pouk.
Ravnateljstvo
RIHARD OREL:	6
Kanalska dolina in njeni slovenski prebivalci
Pod utrdbo, od katere so ostale le razvaline, je napravila Avstrija junaškemu stotniku lep spomenik v obliki navpično presekane piramide, ob katere vznožju leži ranjen bronast lev. Enak spomenik ima tudi branitelj Predilske trdnjave stotnik Hermann. Za časa Avstrije je bil tu odred trdnjavskega topničarstva, po večini Slovenci iz bližnje Goriške, zdaj pa so ostale le razvaline od zadnje svetovne vojne in s ceste se v stenah mogočnega zidovja vidijo podrta okna in strelne line, vse preraščeno z bršljanom in grmičevjem. Kljub temu pa je ogled teh podrtin, ki jih verjetno tudi nekam obnavljajo, zabranjen in dohod zastražen.
Trdnjavske razvaline leže na prvem ovinku izven vasi nad cesto, ki vodi v bližnjo vas Ukve. Na severni strani imamo še dva ',z skupin nižjega in obraščenega gorovja kipeča vrhova: Stabet in še više proti držav-n' meji Kuk, nemško Gugg, italijansko Cuc-Co; isto ime nosi nekaj hiš spodaj ob cesti na poti proti Ukvam.
Komaj preidemo ovinek, že ugledamo Pred seboj v daljavi kak poldrugi kilometer na levo ob vznožju gorovja in v to še nekako vrinjeno, večjo vas z zelo širokim 'n na dolgo prišiljenim zvonikom: to so
UKVE
(nemško Uggowitz in italijansko Ugovizza). Ime bi bila izvedenka iz razširjenega slovenskega krajevnega imena. Lokve, kjer sta v koroškem dialektu začetna glasova I in o prešla v u. V neki listini smo čitali latinsko oznako: Cuniza alias Uggowitz. Ta še pred nedavnim popolnoma slovenska vas leži ob železniški progi, ki je prej prešla Felo in se sedaj vije ob njenem desnem bregu. Tu imamo 769 m nadmorske višine.
Vas je razgibana in zavedna. Za časa Avstrije so imeli sicer utrakvistične šole, toda slovenski jezik so pridno gojili doma. V cerkvi je še zdaj vse slovensko. Svoječasno so imeli tudi prosvetna društva in prirejali veselice. V letih 1905—1914 so se nekatere družine iz slovenskih vasi zaradi gospodarskih razmer izselile v Ameriko, vendar so se posamezniki pozneje spet vrnili, četudi se jim je tam dobro godilo. Vas šteje 110 hiš oziroma 550 prebivalcev, od katerih jih je sedaj V3 priseljenih Italijanov, ker so se mnogoteri domačini leta 1940 dali premotiti od nemških agentov, da so prodali svoje imetje in se izselili na Koroško. Ko so se izseljevali, so si nekateri zagotovili doma pravico do svojih hiš, ki so jih potem dali v najem in si jih ohranili za morebiten po-
vratek. Na domačije izseljencev pa so prišli Furlani iz bližnjih pokrajin.
Cerkev je najstarejša v vsej dolini in ima zvonik tipično alpskega sloga, namreč zelo zajeten in konico na dolgo prišiljeno. Hiše v vasi so precej na gosto zidane v ozkih ulicah. Pritličja so bolj vzdignjena, ker teče za vasjo hudournik enakega imena, ki je zelo drveč in kadar ob velikih nalivih zbesni, nanaša obilo grušča in peska iz gorskih jarug ter preplavlja vas in okolico. Vsled te okolnosti so začeli domačini že spočetka postavljati hiše z visokimi pritličji, da se tako ubranijo tej nadlogi in opustošenju.
Prebivalci se pečajo v glavnem z živinorejo in planšarstvom. Poleti ženejo živino na Ukovške planine, ki se začenjajo takoj za vasjo na pobočjih in sklonih gorskih planjav pod Osternikom in Lomskim prelazom, visokim 1464 m. V višini kakih 1029 m je nad vasjo v ozki dolini ob potoku velika žaga, ki je v polnem obratu in zaposluje precej domačinov in tudi drugih. Više gor je star rudnik železa (mangana), ki pa je bil večkrat opuščen in potem zopet obnovljen. Sedaj je v rokah vatikanske ustanove za letovišča. V tem delu gorovja se za Ukvami stekajo tri večje doline: glavna dolina Ukve se raztega od severa, to je od Lomskega sedla dol, drugo, ki prihaja od zahoda, imenujejo Ravne, proti izhodu pa je dolina Filca, v kateri izvira potok Filca, ki se pozneje imenuje Fela. Pokraji-
na je poleti krasna in vabljiva za lepe sprehode letoviščarjev, ki prihajajo v ogromnem številu iz Trsta, Gorice in Furlaniie. Zlasti šolske mladeži pride mnogo, ki jo iz zaduhlih mestnih stanovanj pripeljejo na oddih v sveži in okrepčujoči gorski zrak. V Ukvah je več gostiln s tujskimi sobami in tudi zasebno se dobijo čedna stanovanja.
Iz Ukev pelje lepa cesta preko Ukovških planin do velike žage, odkoder je do vrha na Lomskem sedlu še eno uro poti. Od sedla proti severu gre pot še dalje navkreber do prelaza Dolince (1464 m), kjer je državna meja. Z Blaške planine se v eni uri pride do ziljske vasi Blače, proti vzhodu pa drži pot na Bistriško in Zahomško planino ter Ojsternik.
V Ukvah so običajni priimki Mežnik, Mi-škot, Prešeren, Wedam, Zelloth. V cerkvi je vse slovensko, duhovnik je beneški Slovenec. Sola pa je italijanska, kajti šolske oblasti nočejo dati kanalskim Slovencem šol v njihovem jeziku, isto kot beneškim.
Ko zapustimo Ukve na poti proti Žabni-cam, vidimo, da se malo dalje od postaje odcepi od glavne ceste stranska pot na desno, kjer se nam proti jugu odpre večja dolina, po kateri teče rečica Zazzerca (nemško Wolfsbach), ki izvira izpod snežnikov v Zajzeri (Zajezerju), to je ob vzdožju gorskih sklopov Viša, Koštrunovih glav in Montaža. Tukaj je Volčja ali Ovčja vas.
(Nadaljevanje sledi)
Vladni svetnik Valentin Just v pokoju
Iz časopisja je bilo razvidno, da se je s 1. septembrom tega leta spremenilo vodstvo pokrajinske bolniške blagajne za delavce in nameščence, kjer sta bila upokojena dosedanja ravnatelja Petz in Just.
Ob tej priložnosti posvetimo nekaj vrstic možu, ki je imel vedno tudi odprto uho m srce za našega delovnega človeka.
Valentin Just se je rodil leta 1896 v Gli-njah pri Borovljah. Mladostna leta je preživljal kot pastir ob "sumeči Borovnici. Rastel je v dobi razgibanih narodnostnih in socialnih trenj, ki so bila prav v industrijskih Borovljah posebno živahna. Njegov oče je imel malo posestvo in je poleg tega hodil na delo. Sedem otrok je bilo pri hiši in življenje je bilo bolj skromno in trdo. Že mlad je bil Valentin med tistimi, ki so bili zaničevani in tlačeni in komaj osemnajst let star je še pristopil k političnim in sindikalnim delavskim organizacijam.
Po prvi svetovni vojni, v kateri je bil večkrat ranjent se je vrnil v Borovlje in prevzel naporno nalogo delavskega organizacijskega funkcionarja.
Leta 1923 je vstopil v takratno bolniško blagajno. Vse od tega časa je plodovito deloval na socialnem področju. Kot njegov ožji rojak, pokojni pisatelj J. F. Perkonig šele po drugj svetovni vojni, se je Valentin Just le po prvi vojni prizadeval z večjim ali manjšim uspehom za zbližanje obeh narodnosti na koroških tleh.
Zaradi njegove odločnosti in doslednosti so ga klerofašisti že februarja leta 1934 aretirali in zaplenili njegovo lastno tiskarno. Da so ga tudi nacisti preganjali in zasledovali ter končno vrgli v koncentracijsko taborišče Dachau, je ob njegovem pravičnem značaju razumljivo.
Kmalu po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča je prevzel vodstvo bolniške blagajne pod takratnimi najtežjimi razmerami. Njegovo prizadevanje je bilo uspešno in ogromno je storil za blaginjo delovnega človeka ter reševal vsakovrstne socialne probleme.
Sedaj se je poslovil od dosedanjega ljubljenega dela. Svoj prosti čas najraje preživlja v planinah svoje ožje domovine, mika ga tudi sinje Jadransko morje, zelo rad pa se ukvarja tudi s pisateljevanjem.
Z vladnim svetnikom ravnateljem Valentinom Justom je šel v zasluženi pokoj mož, katerega velike in plemenite vrline so ljubezen do delovnega človeka in pravilno pojmovanje pravega internacionalizma.
ZAHOMEC
V Zahomcu bomo v nedeljo praznovali znano ziljsko žegnanje s starodavnimi obredi štehvanja in visokega reja pod lipo.
Na žalost letos ne bosta več sodelovala Korenov in Abujev Franci, ki sta še lani bila v .konti" in pri vseh žegnanjskih obredih, ki jih ;e snemal Viba-film iz Ljubljane.
Letos pa jima je sodelovanje zabranje-no, ker sta zapustila „ledik" stan in se poročila. Korenov Hanzi je že pred letom pripeljal svojo izvoljenko na svoj dom, Abujev Franci pa se je poročil šele pred štiri-na stimi dnevi s hčerko Lindo iz znane Mi-horjeve gostilne v Podkloštru. Ker je zapustil vaško skupnost, so mu naša dekleta po stari navadi .zapenjala" in jim je moral plačati odkupnino. Zato pa so mu podarile za slovo krasen venec z željami, da bi bil srečen v novem stanu. Tem željam se pridružujemo tudi mi in želimo Franciju in njegovi mladi ženi obilo sreče na skupni življenjski poti!
Povemo hkrati, da bodo na žegnanju sodelovali tudi člani ansambla .Dobri znanci", to je kvintet odličnih muzikantov in dva pevca iz Slovenije.
Tragična smrt malega fantka
Blizu Labota v Plestetnu je družina Kru-schej doživela pred nedavnim žalosten dogodek. V bližini hiše teče reka in k vodi sta se približala triletni sinček Maksej in njegov komaj dve leti stari bratec Rihard. Dveletni dečko je zdrknil z obrežja v vodo, ki je bila precej narasla zaradi deževja. Prepaščeni brat je takoj začel na ves glas klicati na pomoč. Nemudoma so o dogodku obvestili orožništvo in skupno z gasilci labotske požarne brambe so začeli iskati truplo utopljenega otroka, toda do poznih večernih ur so bila vsa prizadevanja brezuspešna.
Nekaj vesti iz dveh naših vasi
Rinkole — Rufe. — V naši vasi ob Dravi smo imeli pred nedavnim semeni, kakor je običaj vsako leto, kar pomnijo rodovi. Letos je bil prav posebno živahen in razgiban. Semenj je vedno hkrati tudi ljudska veselica, lahko bi rekli vaška ljudska slavnost. Za smodnik so nabrali denarja, da je pokalo kakor ob kakšnih manevrih. Ob prazniškem dnevu se naše marljivo ljudstvo sprosti vsakdanjih skrbi in tegob ter se odpočije in oddahne od vsakodnevnega napornega dela, ki ga na kmetih nikoli ne zmanjka. —
Obenem poročamo, da sta iz naše vasi dosegla letos svoj cilj dva izobraženca, sinova slovenskih kmečkih staršev. Kropivnikov sin Ignac David je letos pel novo mašo in prepričani smo, da bo duhovnik, ki je zrasel iz zdravih korenin zavedne naše družine, posvetil svoje sile vsesplošni duhovni in materialni blaginji slovenskega ljudstva na Koroškem. Na dunajski univerzi pa je končal študije njegov brat Franc David in tudi od njega pričakujemo brez vsakega dvoma, da bo vse svoje sposobnosti posvetil vzgoii naše študirajoče mladine, ko bo, kakor slišimo, svojo profesorsko službo nastopil na Državni realni gimnaziji in gimna-
šfevilo interesentov v mali vasi je bilo majhno, pri nekaterih od teh pa je bilo treba v začetku razpršiti še staromodne pomisleke proti napeljavi elektrike, ki je v današnjem času tako rekoč nepogrešljiva nujnost v gospodarstvu na vseh področjih, prav posebno tudi v kmetijstvu.
Vse te težkoče je odbor, odnosno predsednik svetlobne skupnosti premostil, rešiti je bilo treba še denarno vprašanje. Uspelo je, da je svetlobna skupnost dosegla 50 odstotno subvencijo, prizadevanju župana Valentina Krofa pa je pripisati, da smo dobili tudi 10.000 šilingov iz takoimenovane plebiscitne podpore.
Koroška elektrifikacijska delniška družba je gradbena dela izvajala v splošno zadovoljstvo, posebno smo tudi zadovoljni s sodelovanjem trvdke elektromojstra Hollaufa v Pliberku.
Samoumevno, da smo zaključek dela, ko je v naši vasi zasvetila električna luč in smo lahko upokojili petrolejke, tudi primerno in lepo proslavili. Zbrali so se interesenti, vidno zadovoljni, da so končno tudi v tem kraju prišli do električne energije, dalje zastopniki KELAGa, strokovnjaki in delavci, ki so bili udeleženi pri gradnji, ter
Slovenska prosvetna zveza
Vabilo na
Rožansko srečanje
v nedeljo, 11. septembra ob 14. uri V KINODVORANI V BOROVLJAH
Nastopajo:
pevski zbori iz Roža in Gur tamburaški zbor iz Št. Janža in Sveč
ANSAMBEL NARODNIH PLESOV IN PESMI
DPD Svoboda .Tone Čutar" z Jesenic
Vstopnice so v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih in v trafiki Oufschar v
Borovljah
ziji za Slovence v Celovcu. Mladi profesor se je, kakor zvemo, bolj na tihem tudi poročil in želimo mnogo sreče mladima no-voporočencema, obema bratoma pa k dosegi lepega življenjskega cilja iskreno čestitamo! —
Prav ob našem semnju smo praznovali tudi zaključek pomembnega dela, ki pomeni za vas Rute lep uspeh in velik napredek. Po dolgem prizadevanju nam je uspelo, da smo prišli do električne luči in energije. Pred nekaj leti smo že ustanovili svetlobno skupnost, to je odbor za elektrifkacijo naše vasi ter na čelo odbora postavili Francija Kropivnika, našega Šronca v Rutah. Franci je znan kot odločen organizator ter se je zares tudi z vso doslednostjo in predanostjo lotil svoje naloge. Naloga ni bla lahka,
blaški župan. Navzoče goste je pozdravil predsednik svetlobne skupnosti in v temperamentnih besedah obrazložil potek uresničenja načrta ter se vsem sodelujočim inženirjem in delavcem ter za javno gmotno pomoč iskreno zahvalil. Besede je ponovil v prav dobro izraženih nemških stavkih, da so ga razumeli tudi gostje, ki slovenščine niso vešči, kar je napravilo dober vtis. To znova priča, kako je v naših krajih koristno, če obvladamo oba deželna jezika in je vzpodbuda za starše, da svoje otroke-šolarje prijavijo k dvojezičnemu pouku, ker vedno velja: več jezikov znaš, več veljaš.
Sproščena in prijetna domača družabnost je sledila oficielnemu delu proslave. S pridobitvijo elektrike bo življenje po domovih v vasi lepše in prijetnejše.
Živahno je bilo na pliberškem letnem sejmu
Na letnem .jarmaku" na travniku v Pliberku je vladalo živahno in bučno življenje. S sejmom so začeli v soboto popoldne in na večer je že prišlo zelo veliko ljudi. V veliki uti, kjer je libuška godba prav dobro igrala za ples, so se zadrževali dolgo v noč.
Lepi nedeljski dan je privabil rekordno število obiskovalcev, prišlo je do pravcatega množičnega srečanja med dobrimi znanci. Domači in tuji trgovci so nudili v številnih stojnicah na prodaj najrazličnejše predmete za vsakovrstne potrebe. Kakor je bila podoba, je bila kupčija precej ugodna. Priznane tvrdke so postavile na prostem interesentom v pogled kvalitetne kmetijske stroje in drugo orodje ter so lahko zaznamovale veliko zanimanje za potrebščine, ki jih kmetijskim obratom pošteno in solidno posredujejo.
Letni sejem je tradicionalna ljudska slavnost in vsakdo si lahko privošči vsega, kar si želi: okrepčila in zabave. V gostinskih prostorih se je drenjalo vse polno ljudi in tudi Breznikova uta je bila premajhna, čeprav je precej obsežna. Stalno je bilo vse zasedeno, nešteto ljudi pa je vedno stalo okrog po travniku ter poslušalo prvovrstno
godbo kvinteta .Dobri znanci" pod vodstvom kapelnika Cirila Vrtavčnika, sodelovala pa sta tudi pevca Branko Dobravec in Marijan Roblek. Fantje iz Slovenije so igrali in peli odlično, ljudje so bili navdušeni in jih niso mogli dovolj prehvaliti.
V ponedeljek je sejem domalega zade-ževalo, obisk pa je bil kljub temu povoljen.
pr
Za prometno varnost otrok na šolski poti
Kuratorij za prometno varnost na dunajski univerzi je za varstvo šolske mladine na poti v šolo in iz šole izdal nekaj praktičnih, upoštevanja vrednih navodil. Med temi je rečeno:
® Šolarje je freba z;utraj dovolj zgodaj zbuditi, da lahko pridejo v šolo brez pretirane naglice.
® Starši naj nekajkrat spremijo šolarja-začetnika na šolski poti ter ga opozarjajo na nevarnosti na posameznih krajih ceste.
© Starši naj dajejo otrokom dober zgled in v njih družbi nikoli ne krši!o prometnih predpisov. Otroke naj poučijo, da pri prečkanju ceste nikoli ne pozabijo naiprej pogledati v levo in nato v desno smer ceste.
© Avtobusne ceste so za pešce brez izjeme zaprte.
® Pri vožnji otrok v avtomobilu je potrebna posebna pažnja in nikakor ni dopustno sedenje otroka na šoferjevem krilu.
® Otroci naj pri prečkanju cest ne nosijo nezakritih bleščečih stvari, kakor ogledal, stekla, pločevine in drugo, da ne jemljejo vozačem vida.
® Otrokom, ki se vozijo v šolo s kolesi, je treba posvečati posebno pozornost, da se spoznajo s prometnimi predpisi ter da so kolesa v brezhibnem stanju.
Odbor, ki se je bavil z novim cestno-po-licijskim zakonom, je zvezni vladi priporočal, naj uvede v nižjih, sredrvih in obrtnih šolah obvezen promefnovzgojni pouk.
B1LČOVS
Večkrat smo v Slovenskem vestniku že opozarjali, v kako slabem stanju je tukajšnja .razgledna cesta", ki veže Ljubeljsko cesto preko Kotmare vasi, Bilčovsa, Št. lija in Žoprač z državno cesto Vrba — Rožek. Kotmirški del te ceste so sicer že pred nekaj leti asfaltirali, nadaljnjih 19 km ceste pa je ostalo kot pred tridesetimi leti. V najbolj slabem in zanemarjenem stanju je linija od Zgornje Vesce do državne ceste pri Žopračah. Letoviščarji, ki se vozijo po tej cesti, so navdušeni ob lepoti naših krajev in krasnimi razgledi, ki se vrstijo v menjajočih se slikah pri vožnji. /Vsi pa obžalujejo ter se pritožujejo, da zaradi slabega stanja ceste niso voljni izpostavljati svojih avtomobilov, da bi se kvarili na njej.
Letos se je cestni referent pri deželni vladi v Celovcu le dobrohotno spomnil na to nevzdržno stanje in so cesto skozi nekatere vasi asfaltirali, da ne bo treba vaščanom požirati tofiko nezdravega 'prahu. Tega poklona so deležne vasi Zgornja Vesca, Branča vas in Bilčovs. Kakor smo hvaležni in zadovoljni, da se nam vsaj nekaj napravi, pripominjamo, da bi bilo pri Bilčovsu na zahodno stran le prav, da bi pretlako-vali vsaj še nekaj metrov in tudi zadnjega posestnika rešili nadležnega prahu, še bolj, ker so drugod po kilometre asfaltirali cesto, kjer sploh ni nobene hiše. Cestni problem v celoti pa bo rešen šele takrat, ko bo razširjena in vsa asfaltirana. Tedaj se bomo šele lahko pohvalili, da so naši kraji lepi in da vodi skozi n/e tudi tej lepoti ustrezajoča cesta, kar bo tudi v veliki meri dvignilo tujski promet v naših krajih.
Deželna bolnišnica je močno zaposlena
V celovški deželni bolnišnici so prejšnji teden sprejeli 20.000-ega pacienta v letošnjem letu in sicer 48-lefnega delavca pri KESTAGu Andreja Fisferja iz Podljubelja.
Odlikovana rešitelja človeških življenj
Beljak. — Na predlog beljaškega okrajnega glavarstva je koroška deželna vlada podelila visoko odlikovanje dvema rešiteljema človeških življenj. Mlada moža sta odlikovanje tudi zaslužila, saj sta storila plemeniti dejanji.
Triindvajset letni tehnik Dieter Holz-gruber iz Vrbe je v zalivu jezera pri Vrbi rešil življenje nekemu vodnemu smučarju, ki se je ponesrečil in udaril na glavo, zaradi česar je prišel pod vodno gladino. Bil je nezavesten ter bi brez dvoma utonil, če mu Holzgruber ne bi priskočil brez oklevanja na pomoč ter ga potegnil iz globočine okoli petih metrov. Na srečo je tudi oživljanje uspelo.
Drugi odlikovanec, 26-letni Ferdinand W u 11 e iz Činovic, zaposlen pri beljaški občini, pa je pred meseci približno ob polnoči rešil iz Žile mlado dekle, ki je skočilo v vodo s samomorilnim namenom. V vodi pa je vendarle začela vpiti na pomoč, kar je Wutte slišal in njegova hitra pomoč je rešila mlado življenje.
Vrlima rešiteljema človeških življenj je odlikovanja podelil vladni svetnik dr. Schabus, pri slovesnem aktu je bil med drugimi navzoč tudi okrožni vodja vodno-reševalne službe dr. Offner, ki je odlikovancema spregovoril besede priznanja ter jima podelil častne znake.
Leopold Suhodolčan:
O medvedku in dečku
2*crsfii?/ev«i šala
(Indijska ljudska pripovedka)
Neka siromašna žena je šla skozi gozd. Ob cesti je raslo drevo, na njem pa je bilo mnogo zrelih sliv. Žena je opazila slive in si jih je poželela. V bližini je neki pastir pasel ovce. Žena je pristopila k njemu in mn dejala:
— Joj, kako sem lačna! Prosim te, povzpni se na drevo in mi naberi sliv!
Pastir se je povzpel na drevo in vprašal ženo:	•
—	Kakšne slive želiš — vroče ali mrzle?
Žena mu je odgovorila:
—	Nisem vedela, da rasejo na drevesu vroče in mrzle slive. Če pa je že tako, kakor ti praviš, pa mi daj vroče!
Tedaj je pastir tresel veje in slive so pričele padati v prah.
Žena je pričela pobirati slive s tal. Ker so bile prašne, je z vsake odpihnila prah in jo vtaknila v usta.
Ko je pastir zlezel z drevesa, ga je vprašala:
— Saj te slive niso vroče!
— Zakaj pa pihaš vanje, če niso vroče? — jo je vprašal pastir.
Medvedek, o katerem vam pripovedujem, je bil rojen v živalskem vrtu. Vsako jutro, ko se je prebudil, je najprej vprašal mamo medvedko:
»Kaj pa je tam daleč za živalskim vrtom, tam daleč za našo kletko?«'
»Tam je gozd,« je zamomljala medvedka. »Vsak dan me to sprašuješ.«
Medvedek pa je rekel: »Nekega dne se bom odpravil v gozd . ..«
Na te besede mu medvedka ni nikoli odgovorila.
Nekega dne je paznik pozabil zapreti vrata kletke, potem ko je medvedka nakrmil To se lahko vsakemu zgodi. Če vsak od na? kdaj kaj pozabi, tudi pazniku tega ne smemo zameriti. Mama medvedka je zaspala po obedu, medvedek pa je brž smuknil iz kletke. Tekel je, kolikor je mogel. Vso pot si je mrmral: »Priti moram v gozd. Tam je lepo. Gozd nima ograje. V gozdu je zeleni mai ; na drevesih pojo ptice, in tudi srnico še nikoli nisem videl... Mm-oh, preveč bo lepo! Nikoli več se ne bom vrnil v zamreženo kletko ...«
Pricapljal je na travnik. Trava je bila zelena in prijetno mehka. Na cvetovih so se
pozibavali metulji in nagajali pridnim čebelam, ki so že navsezgodaj priletele po strd Kobilice so tekmovale v skokih. Medvedek je zabrodil v travo in s smrčkom božal cvetice. Prestrašil je čmrlja, ki je pravkar namočil svoj debeli riiček v cvetlično čašo.
»2e na travniku je lepo,« si je dejal medvedek, »kako bo šele v gozdu ... Res se nikoli več ne bom vrnil v kletko . . .«
Tedaj je zaslišal jok. Ozrl se je in zagledal drobnega dečka. V desnici je držal veliko cvetico, z levico pa si je brisal debele solze. Medvedek je videl že mnogo dečkov, vsak dan so stali pred njegovo kletko v živalskem vrtu. Toda dečka z velikimi, objokanimi očmi še ni srečal. Odtacal je k njemu in ga vprašal:
»Zakaj jokaš, deček?«
»Zgubil sem se. . . Ne vem, kod se gre domov.«
In spet je na ves glas zajokal.
»Kako pa ti je ime?« je vprašal medvedek.
»Primož . .. Kdo si pa ti?«
»Jaz sem pa medvedek iz živalskega vrta.-.. Me še nikoli nisi videl?«
»Nisem še bil v živalskem vrtu. Kako pa je tam?«
»Tako zelo tesno je... In dolg čas! Vsak dan gledaš ljudi...«
»O na sliki sem te že videl... Pa pripovedko sem že slišal o tebi. . . Kam pa greš. medvedek?«
»V gozd ... Mm, tam je lepo, ti sploh ne veš.«
»Pa se ne boš več vrnil v kletko?«
»Nikoli več! Bodo že kje dobili drugega ■medvedka.«
Zdaj si je tudi medvedek odtrgal cvetico. Stala sta sredi prostranega travnika, si gledala v oči in se smehljala. Priletel je velik, rumen metulj, sedel na medvedkovo cvetico, z nje pa odfrfotal še na dečkovo. Nato se je dvignil in odletel dalje. Deček in medvedek sta pohitela za njim, a ga nista ulovila. Medvedek se je celo prekopicnil na nos in obsedel sredi cvetic. Deček se je na ves glas smejal.
Nenadoma pa se je medvedek spomnil: »Saj moram vendar dalje! V gozd moram. Ne smem se obirati. Pazniki iz živalskega vrta me že gotovo iščejo ...«
Vstal je in hotel dalje.
Tedaj pa je deček znova planil v jok.
»Mene pa boš pustil samega sredi velikega travnika?« je tarnal deček.
»Ne morem več ostati... Tako si želim, da bi se sprehajal po širokem gozdu, legel na mehki mah, in srnico bi rad srečal... Vsako jutro sem spraševal mamo po gozdu ...«
Toda deček ga ni poslušal, samo jokal je in tarnal: »Ne pusti me samega, ne pusti me, dragi medvedek.. . Tako sam bom, domov pa ne znam ...«
In še glasneje je zajokal.
Tedaj se je medvedek zvil v klobčič in sc nagajivo skotalil po travi. Deček je v trenut-
ku nehal jokati. Stekel je k medvedku in ga pocukal za šape. Bila sta neugnana, vesela. Lovila sta se in se skrivala v visoki travi. Iz velikih listov sta si naredila klobučke in se spakovala kot pajaca. Nabrala sta si cvetic in si naredila posteljo. Legla sta nanjo in opazovala bele oblake, ki so se kot mehke ovčke pasli na sončnem nebu.
In spet se je medvedek spomnil, da se mora nemudoma odpraviti dalje, če hoče priti do večera v gozd. Pazniki iz živalskega vrta so prav gotovo že čisto blizu. Dohiteli ga bodo in potem nikoli ne bo videl gozda.
»Zdaj pa moram prav zares dalje,« je brundal.
Dečka so oblile solze.
»Če me boš zapustil,« je ihtel, »bom legel na travo in bom umrl.. .«
Dobri medvedek ga je nekaj trenutkov gle-
S Ul		
t/>		Visoko,
Ul		blizu lune ugaša dan,
a.		srebrna pot, šum svetlih zvezd
>		v samoti temni
Ul	0$	podrhteva,
O	T	pred mano
	Q	proži se ob valu val
co		in mesečina
	N	tenka.
IX	O	Z obale luč odmeva.
	>	Kot črne kaplje
	Os	mreže dolbejo do dna, kjer presvetle jih ribe z gibkimi telesi, kot črne kaplje so roke,
		ko kane svit na val noči visoke.
dal, nato pa je odnehal in se privil k njemu. Deček je bil že truden, pa je kmalu zaspal. Še v spanju se je smehljal. Medvedek se je zagledal v srečni smehljaj na dečkovem licu, pa je pozabil na gozd. In prav tisti trenutek so segle po njem roke paznikov. Odnesli so ga nazaj v živalski vrt, dečka pa vrnili staršem, ki so ga že povsod iskali.
Spet je vsako jutro, ko se je prebudil, medvedek spraševal mamo medvedko: »Kaj je tam daleč za našo kletko?«
»Tam je gozd, saj veš ...«
»Nekega dne se bom odpravil v gozd .. . Za gotovo se bom odpravil...«
Izgubljena hiša
Nekoč je neki deček zašel predaleč v gozd in se izgubil. Taval je levo, taval desno, taval sem, taval tja, toda poti domov ni mogel najti. Tedaj je sedel v travo In zajokal tako žalostno, da so se solze kol potoček zlivale v travo. Tako objokanega so našle tri lepe, bele ptice.
„Kaj ti je! Odkod si prišel! Zakaj jokaš!" so ga vprašale.
Deček je še glasneje zajokal in zastokal: „Ne morem najti poti domov."
„Doma ne najdeš!" je vprašala prva ptica. „Pomagale ti ga bomo najti."
„Ali je lep!” je vprašala druga ptica.
„Da, lep," je odgovoril deček in si z roko brisal solze.
»Ali je velik!" je vprašala tretja ptica.
„Da, velik in vrt Je naokrog."
„Ze vem, kje je,” je rekla prva ptica. »Pojdimo."
Deček je odšel s pticami in kmalu so prišli do velike, lepe hiše in vrt je bil okrog nje.
»Je ta!" je vprašala prva ptica.
.Ne," je odgovoril deček in zajokal.
»Ali je prevelika!" je vprašala druga ptica.
»Ne, premajhna," je odgovoril deček.
»Ali je tvoj dom lepši!" je vprašala druga ptica.
»Lepši."
»Pojdimo naprej!" je vzkliknila druga ptica. »Vem, kod moramo iti."
Pohiteli so in kmalu prišli do lepe rdeče hišice, ki se je kar kopala v cvetju. Toda deček je tudi tukaj odkimal z glavico in začel neutolažljivo jokati.
Tedaj se je oglasila tretja ptica in rekla: »Jaz bom rešila uganko!"
Drugi dve ptici sta molče sledili tretji in deček z njimi. Kmalu so prišli do majhne hiše na koncu gozda. Hiša je bila nizka, revna in nič lepa.
»To je moj dom!" je zaklical deček in veselo zaploskal z ročicami. Stekel je k hiški in dobri beli ptici se je pozabil zahvaliti.
Korenine
Dobriča Čosič
Kočijaž ga je pripeljal. S kljuseti, poškropljenimi z govnom. Niti okrajni birič bi ne pustil, da bi ga tako vozili. Osramotil me je, vzdihuje Ačim.
„Ne, tudi jaz pojdem . . . Rad imam božični običaj.” (Neumno se vedem. Povsem neumno. In zmedeno.)
.. . Nobeden ne vstane. S sveče, zabodene v prelomljeni kolač, kaplja vosek. Poslušajo ga in kakor da zavoljo tega molčijo. Vsi se vprašujejo: Zakaj molčimo? Vsi gledajo v mirno vreteno voščene svetlobe, pričakujejo nekaj, kar je slutiti nad nepojedeno, slovesno večerjo.
Morda onadva nekaj vesta? Ačim obide s pogledom Simko in Djordja. V Simkinih velikih zenicah plamenita dve majhni sveči. Slutnja se mu zgosti v strah. Nažge še drugo cigareto. Nikoli tako. V tej sobi, kjer se večerja samo enkrat na leto, ko pride Vukašin, se mu pogled zabode v bunčico med razpotegnjenimi in gostimi obrvmi, jezen je, zakaj? Lahko bi bil sporočil, da bi te čakal, grča je senca in obraz mu je rumenkast, bunčica iz korena dolgega nosu je udarec neke pesti. Kaj je čas takšen, da tolčejo tudi Vukašina? Prišel je položit. . . Ne, ne bo to. Takšni smo mi. Trši od bresta. Toda lep. Njemu bi se podalo tudi, da bi bil kralj.
Glasno klokotanje: Djordje je na dušek popil glo-
boko, pisano čašo vina. Mar mi je. Ali si prinesel časnik? Naša beseda ne sme biti poteptana. Mar mi je. Zame ni nikoli ukazal, naj zaprežejo konje v sani. In ko bi mi bili razklali glavo na poti? Od spodaj, z ostrim curkom zajema očetovo brado. Samo njena dva, malo po strani naravnana čopa. On... V hiši trinog, onstran plota pa maziljen in sladek. Samo do kdaj?
Ačim zakašlja: sramoten mu je glasni klokot vina, in verjame: Djordje iz kljubovalnosti pije tako. Poda Vu-kašinu cigareto, naj si jo prižge. Ta si jo prižiga ob sveči. Lasje mu zaprasketajo. Nekaj prav hudega se mu je zgodilo. Zakaj ne odidejo?
Simka sreča Ačimov pogled, roke se ji napotijo proti mizi, da bi nekaj vzele, pa se počasi vrnejo v krilo. Nikoli ni prišel, ne da bi ji prinesel vsaj prgišče sladkorja. Nič za to. Samo da je prišel. Djordje je ne bo smel mučiti kakor prejšnjo noč. Globoko vzdihne, svetlobni jezik se upogne in toliko da se ne pretrga.
Vukašin vrti cigareto med prsti in strmi vanjo. Gotovo so slišali. Vsi se čudno držijo. Kako naj jim pojasni? Kaj naj mu reče? Očetove oči na sebi. On tega ne more razumeti. Ne bo. Jaz pa moram ... Odtrga vlažni konec cigarete. Enkrat se to mora zgoditi. In potem? Vzdrhteva.
»Znano je, kakšen je red pri tej večerji," strogo reče Ačim.
Vsi so ga pogledali. Djordje počasi kima z glavo in se ves maje na trinožniku.
»Oče, naj ostane tudi Djordje. Nocoj se moramo pogovoriti vsi trije.” Razmišljeno gladi s prsti zareze na robu mize, pa iznenada potegne roko k sebi kakor z ognja.
Ačim vidi in pobesi pogled: to so zapiski Vasilija, prvega moža njegove matere. Ko se je vračal iz bojev, je z nožem vrezoval na mizi tiste, ki jih je ubila njegova roka.
»Kdaj sem se jaz po taki večerji pogovarjal z vama?" izziva Djordje.
Simka mu stisne laket, on pa se z odporom zdrzne.
Tudi Vasilija se boji, in spet »oče”. Noče z menoj kakor nekoč, zato mi ni sporočil, da prihaja. Ura je minila, preden me je prišel pozdravit. .. Oče . .. Neko zlo.
»Zakaj pa naj bi se ravno nocoj pogovarjali vsi trije?” vprašujoče gleda v Vukašinovo strogo in lepo glavo z nekaj daljšimi lasmi in ozkimi brki in vidi: muči se. Potem vidi sina v kmečki suknji, tedaj ko je bil dijak in visokošolec, veseli se, ker sta ostala sama po večerji, in sam začne pogovor. Za to isto mizo, ob taki sveči, pred nekaj leti ...
»Zato, ker je resno. Vsi trije moramo nocoj..." očetov pogled mu preseka besedo. Vukašina spreleti drobna drhtavica.
»Ponoči se človek pogovarja samo o volkodlakih in hudodelstvu. Na sveti večer se nikoli nisem pogovarjal z vama,” zamrmra zase Djordje. Gleda v grižljaj kruha.
»Obadva me morata slišati!" Vukašin čuti, da padanje dolgo traja, pa zavpije, kakor da se lovi za vejo.
Morda so ga pognali iz službe? se razveseli Ačim. Zdaj odpuščajo iz službe uborne učiteljčke, zakaj ne bi odpustili mojega sina? Pa zakaj mi nisi takoj povedal? hoče reči, kesaje se jeze nad Vukašinom, toda kakor da vidi v njegovih očeh nekaj drugega . ..
»Če pa jaz nočem?" reče.
»Pravico imam, da to zahtevam. Sicer pa jutri odpotujem. Služba . . ." (Ne, nocoj mora biti vse končano.)
»Služba?" se vzdigne Ačim.
»Človek je pač državni uradnik. Varuje svoj košček kruha," mirno reče Djordje.
NAPREDNIH GOSPODARJEV
Kako bomo za prihodnjo setev oskrbljeni s semenom?
Vrednost dobrega semena in prednost uradno potrjenega in priznanega semena pred nepotrjenim in nepriznanim pozna vsak napreden kmetovalec. Le malo je število kmetovalcev, ki še vedno zavračajo priznano seme in ki trdijo, da je domače, po večini že izrojeno seme še vedno najboljše. Navadno so to kmetje, ki tudi drugače, mislim kar tiče obdelave zemhe in gnojenja še delajo po starem kopitu. Kdor pa zemljo sodobno obdeluje in redno izdatno gnoji — kdor poleg hlevskega gnoja daje redno rastlinam fosfor, kalij, dušik in apno — se je prepričal in bo potrdil, da brez rednega dokupa priznanega semena ni ne uspešne setve, še manj pa uspešne žetve.
Prcrv zaradi tega spoznanja so vzgoja, selekcija, proizvodnja in razmnoževanje semena eno najvažnejših področij rastlinske proizvodnje. Predaleč bi šli, če bi na fem mestu pričeli opisovati vzgojo, selekcijo in proizvodnjo semena, preden pride na trg z uradno plombo in efiketo, kajti to je področje in opravilo, ki spada v pristojnost strokovnjaka in znanstvenika. Za kmečko prakso in za našo vas je bolj potrebno, da pravočasno zve, katere vrste in sorte semena poljščin so vsako leto za setev na razpolago. S tozadevnimi podatki hočemo tudi mi za prihodnjo setev, ki se bo v kratkem pričela, danes postreči.
Letos so na Koroškem pod nadzorstvom kmetijske zbornice razmnoževali seme pšenice, rži, ječmena, ovsa, krompirja in ogr-ščice ter oljne repice. V ta namen je imelo 277 razmnoževalcev in članov Koroške semenarske zadruge posejanih 1175 ha s semenskim žitom in 9,5 ha z ogrščico in oljno repico; s krompirjem pa je bilo za seme posajenih 124 ha površine.
Od žita Koroška semenarska zadrugo najbolj razmnožuje ozimno pšenico in sicer sorte Dr. Lassers Dickkopf, Drauho-fener Kolben in Austro Bankut. Od njihovih posevkov je bilo priznanih letos 448 ha, kar pomeni, da smemo računati s pridel-
Dohodek kmetijstva se je spet zmanjšal
Kakor je razvidno iz poročila konference prezidentov kmetijskih zbornic, je bil dohodek avstrijskega kmetijstva v letu 1959 nižji od onega leta 1958. Znašal je le 12.3 milijarde šil., kar je za 2,3 B/o manj kot v letu 1958.
Narodni dohodek se je lani v državi povečal za 3,6 %>. Delež kmetijstva in gozdarstva na njem pa je od 12,3 °/o padel .ra 11,4 °/o.
V preteklem letu so cene lesa padle za 4 %>. Surovi donos kmetijstva je kljub nižji proizvodnji ostal v glavnem na višini leta 1958, ker so narasle cene za meso in za nekatere pridelke rastlinske proizvodnje. Da pa je kljub temu netodonos ali dohodek kmetijstva padel, je vzrok v naraščajoči podražitvi kmetijskih obratnih sredstev, zlasti strojev in njihovega vzdrževanja.
kom 900.000 kg priznanega semena teh sort. S tem pridelkom bo mogoče posejati ca. 6.000 ha z ozimno pšenico, kar predstavlja tri četrtine s pšenico posejane površine na Koroškem. Kar tiče jare pšenice, od katere na Koroškem razmnožujejo sorte Karntner Fruher, Karntner Crannen in Kdrnt-ner Kolben, bo pridelek s 130 ha, ki so bili z njo posejani v svrho razmnoževanja, pomladi lahko kril vse potrebe po semenu jare pšenice. Potemtakem izgleda, da bomo s semensko pšenico pri prihodnji setvi kar zadovoljivo oskrbljeni.
Nezadovoljiva pa bo zaloga semenske ozimne rži. Koroška semenarska zadruga od rži razmnožuje sorte Karntner, Oberkarntner in Kefermarkter. Za seme je od njih priznanih le 95 ha, kar bo dalo se-
Zadnja leta so med drugim rudi polna priporočil in nasvetov za delovnotehnično poenostavljenje priprave krme in krmljenja sploh. V tem sklopu je tudi vedno več govora o silaži koruznih storžev in mlade de • telje, o kateri se govori, da je odlična krma za prašiče. Tako silažo pripravljajo na ta način, da koruzne storže z zrnjem v dobi mlečne zrelosti na polju potrgajo in jih »slečejo« — se pravi, da odstranijo iz njih zaščitne liste —, nakar jih skupno z mlado deteljo na drobno zrežejo ali pa zmeljejo v si los. S to silažo potem krmijo prašiče. S tem zelo enostavnim načinom jesenske priprave prašičje krme za pomlad in poletje se bavijo nekateri kmetje na Štajerskem, kakor smo ro brali v eni zadnjih številk strokovnega lista »Der fortschriftliche Landwirt«.
Iz tozadevnega poročila kmeta Johanna Vollerja povzemamo, da je lani 9. septembra siliral silokoruzo Wisconsin 525 v mlečni zrelosti skupno z mlado deteljo. Storže koruze je potrgal na polju in jih »slekel«, nakar jih je zdrobil z mlinom »Heinzelmannchen« (uporabni so tudi drugi mlini n. pr. Samix), mlado deteljo pa je s siloreznico zrezal na 1 cm dolžine. Nekateri kmetje pa tudi koruzne storže zrežejo s siloreznico. Zmlete storže ie zmešal z mlado zrezano deteljo in napolnil 2 m širok silos z 10 m3 silaže.
Letos 8. marca je pustil silažo preiskati od poskusnega zavoda v Grazu, ki je silažo ocenil kot prav dobro. Silaža je vsebovala 3,2 °/o prebavljivih beljakovin in je bilo razmerje beliakovin do škrobnih enot enako 1 : 4,9. Mlečne kisline je silaža
mena komaj za eno osmino z oz. ržjo posejane površine na Koroškem. Jare rži pa na Koroškem za seme ne razmnožujejo.
Od ječmena bo semenskega ozimnega ječmena sorte Karntner dovolj na razpolago. Od jarega ječmena bo od sort Violetta, Haisa in Volkom s površine 273 ha na razpolago tudi dovoli semena, saj bo pridelek kril skoraj polovico potrebe po semenju za 7000 ha, ki jih na Koroškem letno osejemo z jarim ječmenom.
Slabše nego z ječmenom in pšenico bomo pri prihodnji setvi založeni z ovsem sort Flamingstreue in Emo gelb, ki jih Koroška semenarska zadruga razmnožuje. Pridelek 108 ha, ki je priznan kot semenski oves teh dveh sort, bo kakor pri rži zadostil le za eno osmino površine, ki je na Koroškem letno osejana z ovsem.
Letošnji posevki in pridelek semenskega žita so na splošno zadovoljivi le v Labotski dolini. Po ostalih predelih Koroške so bile med njimi velike razlike. Poleg lepih so bili tudi mnogi zakrneli in zanemarjeni posevki. Zato je seveda ravnokar dana ocena zalog semena tudi le relativna, kajti seme mora — preden pride na trg kot pri-
vsebovala 1,98 %, ocetne kisline pa 0,49 %. Maslene kisline v silaži ni bilo. Na podlagi teh ugotovitev je silaža dobila oceno 95 točk.
Delovnotehnično omenjeno poročilo pravi, da je to silažo — torej 10 m3, kar bo odgovarjalo količini 8.000 kg — pripravilo 5 oseb v 6 urah.
Na vprašanje, kako so prašiči to silažo sprejeli in kako se je obnesla kot krma, poročilo pravi, da so prašiči silažo zelo radi žrli in da je bil z uspehom krmljen-a prav zadovoljen, vsled česar bo letos pripravil večjo količino enake silaže.
Na to poročilo bi imeli še dve pripombi:
Prvič bi radi pripomnili, da je ta način priprave koruze za krmljenje najenostavnejši način in omogoča, da z uspehom sadimo hibridno ali kakor ji še pravimo Wiscor,-sin-koruzo tudi za pridelovanjezrnja. Kakor vemo, v naših pogojih Wiscons:nove sorte koruze docela ne dozorijo. Siliranje storžev pa omogoča, da jo lahko krmimo v mlečni zrelosti, do katere Wisconsinove sorte tudi pri nas dozorijo. Potom mešanja z mlado deteljo dobimo s siliranjem storžev prašičjo krmo, ki je istočasno bogata na beljakovinah in vitaminih in v kateri so tudi razmeroma dobro zastopane škrobne vrednosti.
Drugič pa bi radi pripomnili, da potrebuje prašič od 20 do 90 kg teže dnevno 120 do 270 gramov beljakovin in 0,8 do 2 kg škrobnih enot. To pomeni, da mora prašič v prvih tednih pitanja imeti tako krmo, v kateri je razmerje beljakovin do škrobnih enot enako 1 : 6,5. Postopoma naj se to razmerje razširi tako, da bo ob koncu pitanja znašalo
znano seme — tudi glede hektolitrsKe leže, kalivoti in čistoče odgovarjati predpisom zakona o semenu.
Ob koncu še kratek pregled, s kakšnimi količinami semenskega krompirja koroške proizvodnje v prihodnji pomladi lahko računamo. Na Koroškem letos razmnožujejo sorte Sirtema, Lori, Fina, Virginia in Maritta. Doslej so bili priznani od njih nasadi na 103 ha površine. Zo seme uporaben pridelek teh sort zdaleka ne bo v stanju kriti potrebo po priznanem semenskem krompirju na Koroškem, ki ima letno s krompirjem posajenih okoli 12.000 ha njiv. Zlasti bo primanjkovalo poznih sort, ker je Koroška opustila razmnoževanje Vo-rana in razmnožuje le še Maritta.
Najbolj razvito kmetijsko zadružništvo
v naši državi ima Nižja Avstrijska. Od 4076 kmetijskih zadrug v državi jih je na Nižjem Avstrijskem 1.766 s 377.169 člani. Številčno stojijo na prvem mestu mlekarske zadruge, katerih je 852. Njim sledijo kreditne zadruge (566), živinorejske zadruge (147) in blagovne zadruge (66 s 520 oddajalnicami m prevzemalnicami). Preostalo število predstavljajo razne druge zadruge, med katerimi je 36 strojnih zadrug.
1 :7,4. Silaža iz koruznih storžev in mlade detelje pa je pri omenjenem kmetu imela razmerje 1 : 4,9. Iz tega bi bilo sklepati, da so pitanci s to silažo dobili potrebne količine hranil, če je v prvih tednih pitanja k 2 kg silaže dnevno pokladal še 3U kg ječmenovega ali koruznega zdroba, pomešanega z malenkostjo rudnin in ribje moke. Razumljivo je treba ta začetni obrok stopnjevati. Tozadevna računica nam pokaže, da ga je treba od tedna do tedna pitanja stopnjevati tako, da dobi pitanec med 80 in 90 kg žive teže na dan 7 kg silaže in 1 kg ječmenovega ali koruznega zdroba, pomešanega z malenkostjo rudnin in ribje moke. Tak krmni obrok bi prašiče odlično zadovolje-v a 1 tudi v njihovih zahtevah po s u š i n i, ker je v njem razmerje med sušino in škrobnimi enotami enako 1:1. Tako krmno mešanico namreč prašiči najbolj izkoriščajo, se pravi, da po njej najbolj rastejo.
Evropa skrbi za obnovo gozda
Evropska komisija za gozdarstvo sporoča, da je bila leta 1958 v Evropi obnovljena doslej največja površina gozdov. V tem letu so pogozdili 559.800 ha, od tega na novo 280.600 ha. V teh številkah je Avstrija udeležena z 9.500 ha. Od tega je bilo v Avstriji na novo pogozdenih 2.500 ha, dočim je bilo 6.500 ha gozda obnovljenih. Za gozdne pasove med poljem pa je bilo zasajenih 600 ha površine.
Kaj pravite k15 silaži koruznih storžev?
„Potujj sinko, potuj nocoj! Takoj odpotuj!" stopa po senci. „Take konje, kakršni so te pripeljali, lahko najdeš tudi v Prerovem.”
»Če se Vukašinu mudi, je stvar važna. Pa končajmo nocoj,” reče Djordje, stiskaje glas, ker sluti, da je tudi to proti njemu. Zato je zadnje dni in sinoči... Samo naj bo prej ko prej.
„2enske ven!” Spremljal je Milunko in Simko z očmi, dokler niso loputnile duri za njima, potem pa sedel na svoj prostor za nizko mizo, preobloženo z jedjo. „Povej, zakaj si prišel.” Zvija debelo cigareto, da bi se umiril in da ne bi gledal v Vukašina med govorjenjem.
Po dolgem molčanju kaplja raztopljeni vosek.
„Za resne pogovore je dan. Bolje bo jutri,” spregovori Djordje, iznenada v strahu pred tistim, kar bo reke! Vukašin. Prosi ju z očmi.
„Povej!" izziva Ačim.
»Ženim se;” podvomi, da sta slišala, česa me je sram? pa ponovi glasneje »Ženim se!”
»Samo to?” uide Ačimu, pa se še bolj zmede, in prestraši, in razveseli in še bolj prestraši od veselja. Miza se zasuče, sveča se podaljša do stropa in vzplapola. Pogleda Djordja. Vukašina si ni upal.
Djordju se usta krčijo in zategnejo v ujedljiv nasmeh, in tenka mrenica veselja prekrije ujedljivost, toda za kratko: nasmeh švigne v goščavo brade in brkov. Ali je samo to? Srepo se zagleda v brata.
»Če si hotel o ženitvi, potem se ne začne tako z očetom in bratom,” z votlim glasom reče Ačim. »Živel sem zato, da dočakam ta dan. Živel sem ... Ti veš.” Odpne zgornjo zaponko na kožuhu, razgali si vrat.
»Vedeti morata, da se ženim. Da, najprej to..." ne sme molčati, ker je oče videti tak, kakor da se misli step-
sti, hoče vstati in povedati, da ni prišel zato, toda Ačim ga prehiti:
»Reci, ali si to sklenil ali me vprašuješ, da jaz odločim?"
»Sklenil sem.”
»Sklenil?!" Ačim razsuje tobak. Brada se mu zlomi na kožuhu.
Djordju se ponovi gostejši, ujedljiv smeh: to je tvoj Vukašin. Se je bog v nebesih.
Vukašin hitro doume Djordjev nasmeh in tiše reče:
»Kaj je to tako strašno, če sem sklenil, da se oženim? Trideset let imam. Zmožen sem, da si izberem ženo.”
»S toliko šolami...”
»Tebe nisem ničesar vprašal!" ustavi Ačim Djordja. »Ko si zmožen, katero si izbral?”
»Dekle je zdravo, lepo, dobra gospodinja . . . Takšno bi mi izbral tudi ti."
»Kako si ženil mene, me nisi niti vprašal, ali privolim. Dobro si storil, Vukašin. Nikogar ne vprašaj, ko izbiraš mater svojim otokom."
»Simka je dobra," reče Vukašin.
»Dobra je zate in za mojega očeta.”
»Ali se ti ne zdi lepa?"
Djordje zaječi.
»Čigava je?” Ačimov obraz je vozel.
»Tošičeva hči."
»Tošičeva hči?!'
»Da, njegova."
»Da se moj sin ženi z njegovo hčerjo! Moj Vukašin . .." šepeče zagledan v dvoje velikih oči, tujih in pustih, mora ga gledati.
»Da.”
»Po toliko letih si prišel domov, da mi to poveš? Djordje, ugasi svečo, da se ne bova več gledala!”
Hajduško gledališče.. . Kmečka patetika, to je on. Preživel, življenje ga je povozilo, Vukašin se lahko razjoče.
Djordje opazuje očeta in brata. Noče ugasiti sveče. Naglejta se. Jaz ti nisem bil nikoli dober. Tu, tu imaš svojega Vukašina!
Ačim se nagne nad svečo, postoji trenutek in puhne. Vse potone. Tudi on.
»Izdal si me, Vukašin. In grob si mi oskrunil," zagrmi v mrak.
»Zakaj sem te osramotil? Ti ne odgovarjaš za ravnanje polnoletnega sina. Tudi izdal te nisem. Sicer pa nisem imel kaj izdati. Ti pelješ svojo politiko, jaz pa . . .” (Važnejša ti je radikalna demagogija od moje sreče.) »Da povem po pravici, jaz niti nočem imeti kake svoje politike...” (Pretrgaj do kraja!) »Jaz, oče, nočem izpovedovati tvoje politike."
»Nisem ti več oče!”
»Kdo je videl in slišal, da bi se oče in sin sprla zavoljo stranke?" mirno reče Djordje.
»Dobro. Če se me odrekaš, potem sem ti dolžan to pojasnilo: nočem vstopati v nikakršne stranke. Nočem uničiti svojega življenja in svojih zmožnosti v radikalskem politiziranju. Počakaj, najprej me poslušaj. Hočem ti povedati ravno tisto v zvezi z narodnimi koristmi. Ljudstvo nima ničesar od teh vaših ustav in vaše svobode. Po Turkih ljudstvo nikoli ni zahtevalo svobode. Zahtevalo je samo kruh. Vi, radikali, pa ste ga preslepili, da je ustavo — kruh . . . Ljudstvo, svoboda, ustava, vse to so samo izgovori, da bi prišli na oblast. Koliko je mojih tovarišev in tistih, ki so končali kake šole pred menoj, pa so propadli v našem, vašem političnem razbojništvu! Kdo je imel korist od tega? . . .” Premolkne.
(Nadaljevanje sledi)

Za materin jezik gre
(„IVovu pot“, glasilo Clrllmetodljskega društva katoliških duhovnikov Slovenije)
Lani v novembru, ko sem se vozil od Beljaka proti Celovcu, sem prisluškoval razgovoru treh oseb v kupeju. Priletni koroški Nemec, ki zdaj živi na Dunaju, je pripovedoval dvema sopotnicama o razmerah ob priliki plebiscita, katerega 40-letnico bomo letos obhajali.
Ko smo se vozili ob lepem Vrbskem jezeru, kjer radi taborijo angleški visokošolci, je možakar kazal kraje, kjer so bile hude borbe za vsako ped slovenske zemlje. Kolajne na prsih so morda pričale, da je bil tudi on med tistimi »velmožmi*, ki so pomagali plebiscitni komisiji dopovedovati, da na Koroškem ni več Slovencev, ampak samo še nekaj »vindišarjev*, ki pa že zelo izumirajo, ker so degenerirani.
Priletni sopotnik je kar ponorel in pričel gestikulirati, ko je brzovlak pripeljal v Vrbo, ki so jo Nemci prekrstili v Velden. Pozorno sem prisluhnil, ko je sopotnicama dopovedoval, kako zahrbtni in nasilni so bili »vindišarji* prav v Vrbi in v Porečah pri plebiscitni komisiji. Naši ljudje so te banditske »vindišarje* pošteno naklestili in tudi dosegli, da ne bo nikoli več treba poslušati tega hlapčevskega vindišarskega jezika.
V meni je zavrelo. Z vso odločnostjo sem zagrizenemu možakarju dejal: »Slovenci so živeli> živijo in bodo še nadalje živeli na Koroškem. Nobena laž jih ne bo mogla utajiti. Zapomnite si, da se zdaj vozite po slovenski zemlji, ki so si jo vaši ljudje zvijačno in nasilno prisvojili!*
S temi besedami sem zapustil kupe in izstopil v Celovcu, kjer so me pričakovali koroški prijatelji.
Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem prebiral Zbornik Koroške, ki ga je izdal Klub koroških študentov v letu 1959 in obsega 120 strani.
Večkrat imamo priliko, da se lahko tudi v našem dnevnem časopisju seznanimo z današnjim socialnim, gospodarskim in narodnostnim staivem našega življa na južnem Koroškem. Ob takih prilikah dobimo vsaj v najširših obrisih dobre poglede na življenje naših rodnih bratov in sester onkraj naše severne državne meje tudi za vso dobo pred plebiscitom in po njem (10. oktobra 1920). Bliža se 40.obletnica tega plebiscita in gotovo ni nikogar med nami, ki bi ga tembolj ne zanimalo današnje stanje naših ljudi, ki so nam v resnici po krvi bratje in sestre. Saj smo ob tem vprašanju sila prizadeti vsi: v prvi vrsti je prizadeto naše ljudstvo na Koroškem, ki ga temne ponemčevalne sile vedno huje zatirajo, in prizadeti smo mi, ki po vsej pravici gledamo na to ljudstvo kot na dragocen Ud celotnega telesa našega naroda. V nasprotni smeri pa so ob tem vprašanju enako prizadete tudi tiste temne sile same, ki bi najraje videle, da bi tega našega ljudstva sploh več ne bilo na svetu.
Ob taki splošni in celo nasprotni prizadetosti je tembolj potreben stvaren pogled na celotno vprašanje, ki se opira na sama dejstva in ki ga vodi samo občečloveški čut za resnico in pravico in nobene zgolj enostranske ali kar zlonamerne misli in želje. Tak stvarni pogled je nam tem potreb-nejši, ko opazujemo, kako se na nasprotni strani tam, v območju sosedne Avstrije, tako rekoč dan na dan množijo dopisi, članki in cele knjige, polne zvijačnega in lažnega pačenja dejstev in danih razmer. Tem bolj moramo biti veseli nove domače knjige, ki je pod naslovom „Zbornik Koroške" izšla konec lanskega leta in nas vabi, da jo prav letos, ko se bomo zopet spominjali plebiscita iz leta 1920, vzamemo v roke in se tudi v vseh značilnih podrobnostih seznanimo z nedavnim in današnjim stanjem našega življa v avstrijskem predelu Koroško. .Koeksistenca med narodi, humano reševanje vseh spornih vprašanj z dinamiko enakopravnosti — to so cilji nas mladih. Pričujoč Zbornik je prav plod teh naših prizadevanj". Tako beremo že v .Uvodu” in tej misli in zahtevi so ostali posamezni pisci knjige do konca zvesti.
Prav to osnovno vodilo vsega Zbornika je bistveno pripomoglo, da je knjiga vse kaj drugega nego zgolj propagandna ali celo bojna publikacija. Če gledamo na knjigo s tega vidika, dobimo vtis, da vso preveva prej umirjajoči hlad treznega razuma nego begajoča vročina srca ali celo razjedajoča sila strastnega želenja.
Mir na svetu in harmonično sožitje med narodi, to je prvo vprašanje in poglavitna zahteva našega časa. Ta zahteva pa že sama vključuje tudi zahtevo po enakem gledanju na — narodne manjšine in njihov nadaljnji obstoj in razvoj. Tudi harmonično sožitje med narodno večino in manjšino je enako poglavitna zahteva našega časa. Edini pravi smisel tudi tega posebnega sožitja pa je in more biti zopet le v takšnem sodelovanju, ki stori, da oba dela, večina in manjšina, vsak po svojih posebnostih drug drugega samo še spopolnju-
■	jeta in tako drug drugemu še posebej I koristita. Skratka: naš čas določno za-I hleva, naj se pravo razmerje med naro-I dl in narodi vrne in uresniči tudi v ena-I kem pravem razmerju med večino in I manjšino vsakega naroda.
Kdor drugače misli, je prav danes reakcionar, nazadnjak.
In novi Zbornik Koroške? Že prvo površno branje knjige nas prepriča o tem, da si je Zbornik nadel dve glavni nalogi. Prva je, da pokaže in izpriča dejanski obstoj naše manjšine na Koroškem, in to manjšine, ki je bila še pred sto leti v tem delu nekdanje Avstri;e nesporna večina. In druga, da z dokumentarnimi primeri in uradnimi izjavami razkrije in osvetli dejansko ravnanje nemške večine s slovensko manjšino na Koroškem. In če se pri tem kar sama po sebi vsiljuje ugotovitev za ugotovitvijo, da ro ravnanje nikakor ne ustreza najsvetlejšemu osnovnemu teženju našega časa in niti :e samim državnim zakonom sedanje Avstrije, so li tedaj take ugotovitve samo neki propagandni ali celo bojni znak tistih, ki so 'a Zbornik pripravljali in pripravili? Prav gotovo ne. Tudi oni so imeli še posebno namero, ki pa je prav toliko kakor glavni namen, zakaj je ta knjiga tudi izšla. Glavni namen Zbornika je pač ta, da se tudi naša javnost na koroškem primeru stvarno in objektivno seznani s težko manjšinsko problematiko naše dobe in da se obvarujemo tistega plehkega .nacionalističnega" pogleda na naše zamejce, ki sledi bolj bežnemu čustvu in ne trdnemu znanju.
Glede na glavni namen Zbornika nai; bo ob čitanju te knjige navedeno le eno posebno vprašanje, ki pa je obenem tudi naj-globje in najintimnejše vprašanje vsake .manjšine".
To je vprašanje jezika. V jeziku se na I najpreprostejši in najučinkovitejši način I razodeva vsa ljudska in narodna pre-I teklost in sedanjost človeka. Kajpa gre
■	za materin jezik in po njem ločimo n. pr. I Slovenca od Nemca, Nemca od Italijana | in podobno.
Vzemi Slovencu njegov jezik in kmalu bo pričelo tudi njegovo .slovenstvo" plahneli. To so vedeli tudi mogočni sovražniki slovenske manjšine na Koroškem in so si zato tudi izmislili celo poseben nauk o jeziku, ki meša to vprašanje kar s samim državnim ali, bolje rečeno, državljanskim poreklom človeka. Vsi prebivalci Koroške so in naj bodo Avstrijci, ne pa — Slovenci. Preostaja le še .peščica" ljudi s svojo posebno govorico, ki pa ni slovenščina, ki ni pravo slovensko narečje in bo v doglednem času tudi sama izginila. Kdor drugače misli, s tem samo izpričuje, da ni in noče bili Avstrijec in da ga je treba zato smatrali za sovražnika države in z njim tudi ustrezno ravnati.
Ta nauk o .vindišarjih", ki še danes straši po južni Koroški, je že na zunaj kazal vse znake samega nasilja in krivične samovolje. Če ne gre zgrda, bo šlo pa zlepa. Samo da izrinemo s Koroške slovenščino, pa bo tu tudi vsako manjšinsko vprašanje samo po sebi odpadlo. Ali kako to doseči? Prav lahko. Treba se je lotiti mladine in v njej zatreti vse to, kar diši po lastnem, materinem jeziku otroka; starejši pa bodo tako in tako kmalu pomrli.
(Nadaljevanje sledi)
Daniel /e začudeno pogledal svojo ženo. Redkokdaj se je zgodilo, da je zjutraj prišla v njegovo pisarno. .Ali bi rada govorila z menoj?" je vprašal.
.Daniel," je odgovorila, „če me želiš razveseliti, potem me pospremi nocoj na koncert. Rubinstein igra Chopinove preludije in veselilo bi me, če bi skupaj poslušala. Že trije meseci so pretekli, ti pa še enega samega večera nisi preživel z menoj."
.Pretekli so tri/e meseci," je odgovoril Daniel z glasom, v katerem se je čutilo dolgočasje, „a ti me nisi niti prosila za to."
.Nisem te več hotela nadlegovati, saj so
V istem času je Beatrice poklicala gospoda Pierra Pradiera, mladega diplomata, ki ga je spoznala v Gentu in vzljubila.
.Ali ste vi, Pradier?" je vprašala. .Ah! Vi ste, mademoiselle. Drouet?... Rada bi govorila z monsieurom Pradierom ... Ne, če je zadržan, ga ne motite, še bolj bi ga zadržalo, če bi ga zdaj nadlegovali. Hotela sem samo vedeti, če bo po konterenci prišel pome? Da? Pravite, da je zapisano v beležki? Ali ste prepričani, da ne bo spremenil svo'e odločitve? Hvala, mademoiselle Drouet! Na svidenje 1’
Ko je Daniel malo pozneje spet poklical,
Andrč M a u r o i s :
KONCERT
me tvoja zavračanja žalostila. .. Sicer pa sem sklenila, Daniel, da se ti ne bom vsiljevala, če ne boš sam izrazil želje. Toda davi mi je telefonirala Ana, tudi zanjo sem vzela karto, pa žal ne more iti. Zaman sem jo dve uri poskušala pregovoriti ... Mislim, da je klavrno presedeti dve uri ob praznem sedežu."
.Vprašaj koga od najinih moških znancev," je rekel Daniel.
.Zelo dobro veš, da ne hodim z drugimi moškimi."
Za trenutek je pomislil in nato obotavljaje se rekel: .Res bi ti rad ustregel, a imam poslovni sestanek. Lahko bi se zavlekel do poznih ur. Toda poskušal se bom rešiti. Če mi bo uspelo, te pospremim na koncert."
Ko je zapustila njegovo pisarno, je poklical številko Gobelins 43-14. To je bila številka Beatrice de Saulges, ki je že nekaj tednov bila njegova ljubica in ki jo je ljubil s strastjo zrelega moškega.
.Ali si ti?" je polglasno vprašal Daniel, .povej mi, ali drži najin dogovor za nocoj? Ali bova šla skupaj? Ali si ne boš v zadnjem trenutku premislila kot pred dvema dnevoma?"
„Ah! Kako si dolgočasen!" je odgovorila. „ln kako si nespreten! Saj ti je znano, da imam rada samo tako stvar, za katero se v trenutku odločim. Ali bi mi rad pokvaril to veselje?"
.Oprosti!" je rekel Daniel. .Zelo dobro veš, odkar se poznava, spoštujem vse tvoje napake ... Toda danes moram vedeti, kako si se odločila, ker moram tudi jaz dati odgovor."
.Nemogoč si," je nadaljevala. .Tega ne morem vedeti. Čez eno uro me pokliči. Storila bom vse, da se odločim."
Pri kosilu je Danielova žena vprašala, če lahko računa na njegovo spremstvo. Slabe volje je povedal, da še ni dobil odgovora. Moral je poklicati še enkrat.
je odgovorila Beatricina sobarica, da je ma-dame nepotolažljiva, da pa ji je nemogoče držati besedo. Družinska večerja, ki je ne more odpovedati.
Daniel je našel svojo ženo v salonu. Brala je. .Draga,’ je rekel, .uspelo mi ,je. Srečen sem, da te bom lahko spremljal na koncert."
.Kako si dober!" je rekla navdušeno. Ko se je Daniel spet vrnil v pisarno je ostala nekaj časa zamišljena; grenko si je očitala, da je tako po krivem obtoževala svojega moža.
Drobne modrosfz*
•	Resnično srečen je tisti, ki zna uživati lepo prirodo tudi tedaj, če je zgrešil pot, po kateri je nameraval iti.*
•	»Živi nevarno!* — to je nasvet, ki ga zdaj ljudje le redko dajejo, posebno odkar vedo, da danes na svetu druge možnosti ni več.
•	Pritoževati se zna vsakdo — toda le redkim je danot da nekaj primerno pohvalijo; vse je pač stvar vaje.
•	Za radovedneže ni na svetu nič več izredno lepega, nič izredno dobrega, nič izredno vrednega .. .
•	Mladenič prične kaditi zato, ker bi rad dokazal, da je mož. Dvajset ali trideset let kasneje poskuša iz istega razloga kajenje zopet opustiti.
•	Če danes srečate očeta in sina, je tisti z brado zelo verjetno sin.
•	Pravo sposobnost koncentracije pokažete šele tedaj, če kot oče delate domače naloge sinu, ki medtem poleg vas gleda televizijo.
•	Če se nam že naše sanje ne uresničujejo, je vsaj nekaj tolažbe v tem, da se tudi nočni strahovi ne uresničujejo.
I
I
ALAN B L O C H :
Ljudje so bili drugačni
Arheolog sem in ukvarjam se z Ljudmi. Toda kdo ve, če bomo sploh kdaj odkrili — mislim, zares odkrili, v čem se je Človek razlikoval od nas, robotov. Saj ne moremo drugega kot izkopavati okrog po mrtvih planetih. Nekoč sem imel srečo, da sem živel s Človekom — in vem, da vprašanje ni tako preprosto, kakor so nas včasih učili v šoli.
Seveda imamo nekaj posnetkov in roboti moje stroke so tudi izpolnili nekaj vrzeli v tej znanosti, vendar pa danes mislim, da v bistvu niso odkrili ničesar. Vemo, odnosno vsaj zgodovinarji zatrjujejo, da vemo — da so namreč Ljudje prišli s planeta, ki se imenuje Zemlja. Vemo tudi, da so hrabro potovali od zvezde do zvezde; in kjer koli so se ustavljali, povsod so zapuščali naselbine ljudi ali robotov ali obojih — vse dokler se ne bi vrnili. Toda nikoli	se	niso vrnili.
To je bilo jutro naše zgodovine. Toda	ali	smo danes že tako	stari) Ljudje so imeli
v srcu nekakšen plamen in potovali so po temnih prostranstvih, mi pa smo pozabili na vsa njihova pota in izgubili smo mrežo, ki so jo tako spletli po vesolju.
Naši znanstveniki govore, da so bili Ljudje nam zelo podobni in da je skelet robota skoraj isti kot skelet človeka — samo	da je bil ta skelet	narejen	iz	drugačnega materiala, iz nekakšnega kalcija namesto	iz	titanija. Učeno so	govorili	o	.prenase-
ljenosti", ki da je .sila, ki jih poganja k zvezdam". Poleg tega pa so še druge razlike.
Med enim svojih poslednjih potovanj po notranjih planetih sem imel srečo, da sem naletel na pravega Človeka. Moral je biti poslednji Človek tega sončnega sistema in pozabil je že govoriti, saj je bil tako dolgo popolnoma sam. Ko pa se je končno le naučil našega jezika, sva se prav dobro razumela in nameraval sem ga pripeljati s seboj. Vendar pa se je z njim nekaj zgodilo.
Nekega dne se je brez vsakršnega vzroka začel pritoževati, da ima vročino. Izmeril sem mu temperaturo in domneval, da je pokvarjen njegov termostat. Imel sem s seboj nekaj nadomestnih delov In ker se je v resnici zelo slabo počutil, sem se takoj lotil dela. Ugasnil sem ga brez vseh težav. Potisnil sem mu iglo v tilnik, da bi mu popravil pretikalo in nehal se je gibati, prav kakor da bi bil robot. Ko pa sem ga odprl, je bil znotraj čisto drugačen. In ko sem ga spet sestavil, ga nisem mogel več postaviti na noge. Potem je začel gniti in prhnetl. In leto dni kasneje so bile na tistem mestu samo še kosti. Da. res, Ljudje so bili drugačni.

Nationale Minderheiten

nicht Hindernis, sondern Brucke zwischen den Volkern
7
(Fortsetzung aus der vorletzten Nummer)
•	Der Minderheitenangehorige sieht die Sfrassen- und Dorfnamen in seiner Mutter-sprache geschrieben;
•	der Polizist an der Strassenkreuzung spricht seine Sprache;
•	auf der Gemeindeanschlagtafel han-gen auch in seiner Sprache verfasste Ver-lautbarungen;
•	der Minderheitenangehorige kann sich in Amtern und bei Behorden in seiner Mut-tersprache verstandigen;
•	in dieser Sprache gedruckte Zeitungen offentlich kaufen, ohne dabei von irgend-wem eine abfallige Bemerkung wegen seiner Minderheitenzugehorigkeit zu horen;
® er kann in der Fabrik in der Mufter-sprache sprechen;
® im Arbeiterrat und im Vemaltungs-ausschuss sitzen auch seine Volksgenossen;
® ist er Bauer, dann sitzen auch seine Leute in der Leitung der landwirtschattli-chen Genossenschatt;
® die Gemeinderate sind derselben Ab-stammung wie er, der Abgeordnete ist sein Volksgenosse.
Aus welchen Grunde solite dann ein Min-derheitenangehoriger zogern, sich zu seiner Volksgruppe zu bekennen und seine Kinder in die Minderheitsschule zu schicken?
Und tatsachlich kann man — um nur ein Beispiel anzutuhren — im Bezirk Subotica, wo die ungarische Minderheit beheimatet ist, einen sehr schonen Bevveis tur den Er-tolg der jugoslawischen Minderheitenpoli-tik im Bezug auf die Anwendung des Eltern-rechtes finden. Und dieses Beispiel bestehl darin, dass heute die serbokroatischen Schulen von zv/ei- und die ungarischen von dreimal soviel Kindern besucht sind wie vor dem Kriege. Die dreifache Zahl der ungarischen Kinder kann nur durch das Wirken zvveierlei Faktoren zuruckgefuhrt werden:
das Fehlen jeder Diskriminafion hin-sichtlich der Sorge fiir das Schulvvesen der Minderheit und das Vorhandensein solcher allgemeiner Bedingungen, in de-nen die Eltern keinerart okonomisch oder pclitisch unangenehme Folgen zu be-fiirchten haben, wenn sie ihr Elternrecht derart ausiiben, dass sie ihre Kinder in die Minderheitsschulen einschreiben.
Das Ausiiben des Elfernrechtes entspricht deshalb in Jugoslavvien zugleich den Be-durfnissen und Aspirationen der Minderheit als kollektives Wesen. Es entspricht aber zugleich den Interessen der Mehrheit, weil es den Interessen der Gesamtbevolkerung entspricht. In der Muttersprache wird jedes Kind schneller und besser fortschreiten und desvvegen wird ein enfwickeltes Schulvve-sen in Minderheifensprachen als ein we-sentliches Hilfsmittel tur die Forderung des kulturellen Aufstiegs des ganzen Landes befrachtet. Kurz getasst:	Die Politik
Jugoslavviens den Minderheiten gegenuber ist das Gegen-teil einer Assimilationspolitik. Sie fuhrt zu einer neuen Bliitezeit ihrer Kulturen und dadurch zu einer Bereicherung des kulturellen Lebens in der gemeinsamen Heimat.
Die Frage der Minderheit ist eine Frage der Mehrheit. Die Mehrheit haf in Jugosla-wien eine solche Afmosphare fiir die Minderheit geschaffen, dass die Minderheiten-frage als solche sozusagen nicht mehr vor-handen ist. Die Minderheiten sind in das allgemeine nationale Leben als natiirlicher Bestandteil der Gemeinschaft elngeschaltet worden. „Die Einheit Jugoslavviens" — so wird im Programm des Bundes der Kommu-nisten Jugoslawiens festgestellt — „ist ein-zig und allein auf der Grundlage der freien nationalen Enfwicklung und der vollen Gleichberechfigung der Serben, Kroaten, Slowenen, Mazedonier und Monfenegriner sowie der nationalen Minderheiten moglich"
Eine solche Einheit ist auch erreicht wor-
den. Sie ist kein Wunschtraum mehr, sondern eine Wirklichkeit, die im Zeitabschnitt von 1948 bis 1953 — das heisst in den Jah-ren des von den Ostblockldndem auf Jugoslavvien ausgeubten ausserordentlich star-ken Drucks — eine eklatante Bestatigung gefunden haf. Die Mutterlander der grossten Volksgruppen in Jugoslawien, das heisst der skipetarischen und der ungarischen Minderheit, vvie auch der slowakischen, bulga-rischen, rumanischen, tschechischen und pol-nischen Volksgruppe nahmen an der go-gen Jugoslawien ausgeubten Pression aktiv teil. In den ervvahnten Jahren setzte der Ostblock sehr grosse Hoffnungen in diese Minderheiten und hat nach Kraften danach gefrachfet, auch einen Teil derselben tur den V/iderstand gegen Jugoslavvien zu ge-winnen. Alle ostlichen Radiostationen rie-fen taglich in ihren stundenlangen Program-men diese Minderheiten in ihren Sprachen zum Kampf gegen Jugoslavvien auf. Es ge-schah aber ein Wunder: die vom Ostblock ervvarteten Talen blieben ganzlich aus! Der auf Jugoslavvien ausgeubte vvirtschaftliche und militarische Druck hat dem Lande grosse Schvvierigkeifen bereitet und die bei-den Durrejahre von 1950 und 1952 hatten es an die Schvvelle der Hungersnot gebrachf, doch hielten die Minderheiten zu-sammen mit der Mehrheit allen diesen Versuchungen tapfer stand und Jugoslavvien ging aus diesen Jahren der schvveren aussenpolitischen Krise noch fe-ster geeint als fruher hervor.
Durch diese Erfahrung werden ali diejeni-gen dementiert, die auf dem Standpunkt stehen, die innere Einheit sei nur in ein-sprachigen, nur von einem Volk bevvohnten Landern moglich. Doch indem sie eine der-artige Theorie vertreten, geben diese Men-schen auch ungevvollt zu, wie wenig sie im-stande sind, die bereits uberlebten engna-tionalistischen Auffassungen iiber Politik abzutun.
| Nationale Minderheiten sind kein Ubel, I kein Ungluck, da sie bei der Befolgung I einer richtigen Politik seitens der Mehr-| heit kein Hindernis fiir Einheit und Fort-I schritt des Landes bilden konnen.
Nationale Minderheiten sfellen weder ein Ubel noch ein Ungluck dar, sondern wet-sen sogar gewisse Vorziige auf, wenn man sie von einem modernen, konsequent demo-kratischen und internationalistischen Standpunkt aus betrachtet. Die Welt vvird nicht tur alle Zeifen in einzelne Staaten aufge-teilf bleiben konnen, die durch feste, eine freie vvirtschaftliche und kulturelle Volker-zusammenarbeit behindernde Staatsgrenzen voneinander getrennt sind. Die heufige Enf-vvicklungsstufe der Produktivkraffe macht die allmahliche Beseitigung der Grenzen und den Zusammenschluss aller Volker in eine kunftige Weltgemeinschaft zum Gebot. So ist es auch kein Zufall, dass die Tenden-zen nach vvirtschaftlicher Integration beson-ders in Europa so stark sind.
H Nationale Minderheiten bieten uns die I Moglichkeit, bevvusst auf moralisch-po-| litischen Gebiet in dieser Richiung zu I vvirken und somit die zvvischen den Vol-I kem liegenden moralisch-politischen | Grenzen schrittvveise zu beseitigen.
Von diesem Standpunkt ausgehend, hat Jugoslavvien etvvas neues unternommen. Es ist namlich dazu ubergegangen, die Mehrheit mit den nationalen Minderheiten und somit auch mit manch einem Nachbarland noch besser vertraut zu machen. Diese Politik vvird durch Einfiihrung von Minderheifensprachen in die auf den Gebieten mit gemischter Bevolkerung liegenden Mehr-heitsschulen vervvirklicht. Da die praktischen sovvie die organisations- und kadermassi-gen Bedingungen hiefiir nicht uberall gleich sind, so vvird auch dieses Prinzip nicht im ganzen Land uniform vervvirklicht. In eini-gen Gegenden ist man aber damit schon ziemlich vveit fortgeschritten.
(Fortsetzung folgt)
RADIO CELOVEC
Poročila dnevno: I. program: — 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00. II. program: — 6.00, 7.00, 8.00, 13.00 17.00,
19.00,	22.00, 23.00.
Vsakodnevne oddaje: I. program: — 5.55 Oddaja za kmete — 6.00 Vedri zvoki — 7.00 Pisan spored za jutranjo uro — 7.55 Gospodarska poročila in delovni trg — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Gospodinjski magazin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 12.03 Pestro mešano — 13.00 Opoldanski koncert.
Slovenske oddaje Radia Celovec
Ponedeljek, 12. 9.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Solistična glasba. — Bolje je paziti, kot zdraviti se . . . — 17.55 Pomenek z ženami.
Torek, 13. 9.: 14.00 Poročila, objave. — Pod domačo lipo . . . (Poje selski pevski zbor)
Sreda, 14. 9.: 14.00 Poročila, objave. Nasveti za delo na domačem vrtu. Kar želite, zaigramo.
četrtek, 15. 9.: 14.00 Poročila, objave. — Iz popotne torbe. Pri tujih narodih v gosteh: Brazilija.
Petek, 16. 9.: 14.00 Poročila, objave. — Zbori pojejo . . .
Sobota, 17. 9.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca — 18.15 Brž skrbi, nadloge v kraj . . .
Sobota, 10. september:
I. program: 5.50 Oddaja zbornice kmetijskih delavcev — 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Fantje, veseli
poslušalci — 19.30 Odmev časa — 20.15 Halo, teena-gerji! — 22.10 Pogled v svet.
II. program: 6.05 Mladi glas — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.05 šolska oddaja — 9.35 Iz ustvarjanja velikih mojstrov — 10.15 šolska oddaja — 11.00 Za ljubitelja resne glasbe — 12.03 Za avtomobiliste — 13.30 Za prijatelja opere — 14.35 Mednarodna radijska univerza — 15.00 šolska oddaja — 16.00 Otroška ura — 17.10 Kulturne vesti — 17.15 Znanje za vse — 19.10 Teden dni svetovnega dogajanja — 21.30 Afriške pravljice
—	21.55 šport.
RADIO LJUBLJANA
Poročila dnevno: 5.05, 6.00, 7.00, 13.00, 15.00,
17.00,	22.00
Sobota, 10. september:
5.00	Dobro jutro — 8.20 Pionirski tednik — 9.00 Invalidski pevski zbor — 10.10 Od Gallusa do Hačaturjana
—	11.30 Družina in dom — 11.40 Jugoslovanski pevci zabavne glasbe — 12.00 Pihalna godba izraelske armade
—	12.15 Kmetijski nasveti — 13.30 Pod lipo na vasi . . .
—	13.50 Operne arije — 14.35 Voščila — 16.00 Na platnu smo videli — 18.00 Mešani zbor .France Prešeren' iz Kranja — 18.45 Okno v svet — 20.00 Sobotni mozaik
—	21.00 Olimpijske igre — 21.30 Za prijeten konec ledno.
Nedelja, 11. september:
6.00	Veselo v nedeljsko jutro — 7.15 Pihalna godbo jugoslovanske armade — 8.00 Mladinska igra — 8.32 Otroške pesmi — 10.00 še pomnite, tovariši — 11.30 Hrvatski zapiski (reportaža) — 12.00 Voščila — 13.30 Za našo vas — 13.45 Koncert pri vas doma — 14.15 Voščila — 16.00 Melodije za vas — 16.45 Trlo Slavko
bodite — 8.45 Širni pisani svet: Skozi puščavo v Jeruzalem — 14.00 Pozdrav nate — 15.20 Za filateliste — 16.20 Mladinska oddaja — 16.45 Za delovno ženo —
19.00	Olimpijske igre — 19.30 Odmev časa — 20.15 .Turek v Italiji”, Rossinijeva opera — 22.20 Pogled v svet
—	22.35 Operetni koncert.
II. program: 6.10 Z glasbo v dan — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.20 Ti in žival — 11.00 Ljudske viže — 12.03 Za avtomobiliste — 14.15 Godba na pihala
14.40	Tehnični razgled — 17.40 Ljudstvo in domovina: Nižje Avstrijsko — 19.15 Oddaja vicekanclerja — 20.05 Dobro zabavo — 21.45 Olimpijske igre — 22.20 Plesna glasba.
Nedelja, 11. september:
I.	program: 6.50 Domači vrt — 8.05 Kmečka oddaja — 9.00 Jutranja melodija — 11.00 Dopoldanski koncert na prostem — 13.00 Operni koncert — 13.45 Iz domovine — 14.30 Pozdrav nate — 16.30 Skozi svet, skozi čas — 17.05 Za ples — 18.00 Otroški oder — 19.00 Olimpijske igre — 19.30 Šport — 22.10 Pogled v svet — 22.15 Šport — 22.25 Knjige za domačo knjižnico.
II.	program: 6.10 Vesele melodije — 7.05 Godba na pihala — 8.15 Kaj je novega — 9.00 Operni koncert — 10.05 Od dežele do dežele — 13.15 Za avtomobiliste — 15.00 Dunajske specialitete — 18.30 Mladinska oddaja — 19.10 Popevke — 20.00 Lepi glasovi, lepe viže
—	21.45 Olimpijske igre.
Ponedeljek, 12. september:
I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Operni koncert — 14.45 Posebej za Vas — 15.30 Knjižni kotiček — 15.45 Iz Millockerjevih operet — 18.30 Mladinska oddaja — 18.55 šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.30 Odmev časa — 20.15 Moderne pofi ljudske izobrazbe — 22.10 Pogled v svet — 22.25 Teden pri Združenih narodih.
Torek, 13. september:
I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.45 Dežela, ki se imenuje Bosna-Hercegovina — 16.00 Melodija iz starih časov — 18.55 šport — 19.30 Odmev časa
—	20.15 3. november 1918 — 22.10 Pogled v svet — 22.25 Koroško spominsko leto 1960.
Sreda, 14. september:
I. program:	6.10 Jutranja	gimnastika	— 8.00	Da,
to je moja melodija — 8.45 Iz ženskega sveta — 14.45 Popevke — 16.00 Avstrijska zabavna glasba — 18.55 šport — 19.15 Veliko presenečenje — 19.30 Odmev časa — 20.15 Komorni koncert — 22.10 Pogled v svet.
Četrtek, 15. september:
I.	program:	6.10 Jutranja	gimnastika	—	8.00	Do-
neče platno — 8.45 Avstrijci v tujini — 13.10 Mladina igra in poje — 15.30 Koroški ovtorji — 17.55 Kulturne vesti — 18.15 Oddaja za delavce — 18.30 Mladinska oddaja — 18.55 Šport — 19.30 Odmev časa — 20.15 Po sledeh Rimljanov — 21.00 Zveneča alpska dežela —
22.15	šport.
II.	program: 6.05 Preden odidete — 6.10 Z glas-
bo v dan — 9.05 šolska oddaja — 9.35 Iz ustvarjanja velikih mojstrov — 10.15 šolska oddaja — 12.03 7.a avtomobiliste — 15.00 šolska oddaja — 16.00 Zenska oddaja — 16.30 Za ljubljene gosli — 17.55	Plesna glasba — 20.30 Pozori	Snemanje —	21.55 šport	—	22.10	Po-
gled v svet.
Petek, 16. september:
I. program: 6.10 Jutranja gimnastika —- 7.55 Gospodarsko vesti — 8.45 Pozdravljeni — 15.30 Kulturno ogledalo — 17.10 Po deželah in morju — 18.10 Prosti čas je dragocen — 18.55 šport — 19.00 Dober večer, dragi
Televizijski program:
Vsakodnevna oddaja: 20.00 Cas v sliki. Oddaja Cas v sliki tudi vedno prod zaključkom televizijskega programa.
Nedelja, 11. 9.: 16.25 Olimpijske igre (zaključna slavnost) — 20.05 Televizijska igra .Našel sem Julio Harring-ton" — 21.00 „2ivo vesoljstvo".
Ponedeljek, 12. 9.: 19.30 Inšpektor Garrett, kriminalni film — 20.20 Aktualni šport — 20.40 Polna hiša gostov.
Torek, 13. 9.: 19.30 Pomenek o modi — 20.20 .Vaš nastop, prosim" — 21.10 .Konec 6. nadstropja', komedija.
Sreda, 14. 9.: 17.00 Za otroke: Listamo v slikanici — 17.30 Pri cvetličnem zdravniku — 19.30 Čuvarji zdravja — 20.20 .Bruce Low-Show' — 21.00 Alfred Hitschcock kaže.
Četrtek, 15. 9.: 19.30 šport — 20.20 .Plinska luč".
Petek, 16. 9.: 19.30 Za zbiratelja znamk — 20.15 Prenos iz Lowingerjevega gledališča.
Sobota, 17. 9.: 19.30 Kaj vidimo novega —• 20.20 Algu-rija, dežela kontrastov, filmsko poročilo — 20.50 Kriminalna komedija .Mož iz sosednjega čolna".
Avsenika — 17.00 šport in glasba — 20.05 Nedeljski razgovor — 21.00 Športna poročila — 22.15 Ples ob radijskem sprejemniku.
Ponedeljek, 12. september:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Poje Doris Day — 8.20 Za otroke — 9.00 Zvočni mozaik — 10.10 Za ljubitelje sodobnih popevk in ritmov — 11.35 Za harfo in kitaro —
12.00	Slovenske narodne — 12.15 Kmetijski nasveti — 13.30 Bosenske pesmi in plesi — 14.35 Voščila — 15.40 Pesmi Radovana Gobca — 16.00 Ogledali smo si Oslo
—	17.10 Šoferjem na pot — 18.00 Operne melodije —
18.40	Kulturni globus — 20.30 Simfonični koncert.
Torek, 13. september:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Orkester pariške Opere — 8.55 Radijska šola — 10.10 Zabavne melodije in popevke —
12.00	Zadovoljni Kranjci — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.50 Pisani zvoki z Dravskega polja — 13.30 Slovenski operni pevci v znanih operah — 14.05 Radijska šola —
15.40	Jugoslovanski folklorni festival — 16.00 !z domače književnosti — 18.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike
—	18.15 Od plesišča do plesišča — 18.50 Človek 'r* zdravje — 20.00 Ljubljanski komorni zbor — 20.30 Radijska igra: Svetilnik — 21.45 Melodije raznih dežel —
22.15	Za mlade plesalce.
Sreda, 14. september:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Moški in ženski zbor DPD .Svoboda" Hrastnik — 10.10 Operni prizori — 11.00 V ritmu današnjih dni — 11.30 Družina in dom — 12.15 Kmetijski nasveti —- 12.25 Hammond orgle v ritmu • —
12.40	Otroci pozdravljajo — 14.05 Radijska šola — 15.40 Melodije starega Dunaja — 16.00 Novost na knjižni polici — 16.20 Koncert po željah — 17.20 Parada plošč —
18.00	Kulturna kronika — 18.20 Slovenski samospevi —-18.45 Radijska univerza — 20.00 Puccinijeva opera ,Ma-non Lescauf".
Čefrfek, 15. september:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Brahms: Madžarski plesi — 8.55 Radijska šola — 9.25 Europa express — 10.10 Od melodije do melodije — 11.30 Za cicibane — 12.00 Pihalni orkester igra potpuri iz Leharjeve operete .Vesela vdova" — 12.15 Kmetijski nasveti — 13.50 Zavrtimo naš glasbeni globus — 14.35 Voščila — 16.00 Iz svetovne književnosti — 17.10 Turizem in melodije — 18.00 li Verdijevih oper — 18.30 Športni tednik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20.50 70-letnico Franceta Bevka — 22.15 Plesna glasbo z vsega sveta.
Petek, 16. september:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Operne uverture — 9.55 Segava klaviatura — 10.40 Popevke se vrstijo — 11.15 Podlistek — 12.00 .Dobra volja je najbolja" — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 S sončnega juga — 12.40 Domači napevi izpod zelenega Pohorja — 14.05 Radijska šolo
—	14.35 Poje basist Boris Hristov — 15.40 Pesmi čeških
skladateljev — 16.00 Humoreska tedna: Zvesto prijateljstvo —	16.40 Jugoslovanski pevci zabavne glasbe —
18.00	Napevi iz Latinske Amerike — 18.15 Veseli hribovci gostujejo — 20.00 Popevke iz Sovjetske zveze ——
20.15	Tedenski zunanje-politični pregled — 20.30 Balet skozi stoletja — 21.15 O morju in pomorščakih — 22.15 Combo in big band.
Nakazilo 13. rente
Pokojninska zavarovalnica za delavce, deželni urad Graz, sporoča, da bodo 13. ren-fo izplačali skupno z oktobrsko rento dne
1.,	3. in 4. oktobra 1960.
Nadalje opozarja zavarovalnica rentnike, da ,je deželni invalidski urad zakonito določil zboljšanje meje za priznanje rent za starše.
Renta za starše se more od enega izmed staršev zaprositi, če mesečni dohodki prizadetega ne presegajo 328 Šilingov. Od januarja 1961 dalje bo meja dohodkov za enega izmed staršev zvišana na 906 šilingov. Meja dohodkov za ene starše znaša mesečno 893 šilingov, od 1. januarja 1961 pa 976 šilingov.
Onim rentnikom, katerim so na podlagi zvišanja delavskih rent v zadnjih letih odtegnili rente za starše, priporoča zavarovalnica, da vložijo pri deželnem invalidskem uradu ponovno prošnjo, če dohodek staršev zgoraj navedene meje ne preseže.