S2   190  V&.
Strah.
rSojdi po trske v drvarnico", so ukazali mati Tončku fp zvečer, ko je bilb že temno. A Tonček je prijel materino krilo in zajokal.
BNe, ne grem . . . tam zunaj je strah!"
„1, norček,  kakšen strah", so se zasmejali mati.
,,Je, strah je — sinoči sem ga videl. Take svetle oči ima — pa nič se ne gane. A jaz se bojim, če bi me zgrabil . . . in raztrgal in .. ."
nNo, nič se ne boj! Orcm pa jaz s teboj — boš videl, da ti ne stori nič žalega!"
Tonček se je udal in Šel počasi za materjo. A komaj sta prestopila vežni prag, je zakričai in zavil glavo v materin predpasnik.
Je že tam — ali ga vidite, kako mu žare oči? Ne, ne tja — požrc vas, mama!"
TonČek jc jokal in prosil, a mati so se smejali in šll pogumno — strahu nasproti.
nOh, kos mokrega, prcperclega lesa", so se za-smejali, a Tonček se ni mogel načuditi, kako, da moker gnil les ponoči tako svello ^gleda."            Gnjevoš