Poštnina plačana v gotovini Štev. 32.
V Ljubljani, v četrtek dne 8. avgusta 1929.
Leto II.
DELAVSKA.
Glasilo krščanskega delovnega ljudstva
Izhaja vsak Četrtek pop.; v sluCalu prašnika 11 Pouimma »levllko Din l'3o — Cena i sa 1 mesec dan popre) — Uredništvo: Ljubljana, Mlklokl* II Din S*-, sa Četrt leta Din 19*«, mi pol leta Din SO'-; aa Ceva c. — Nefnnklrana pisma se ne sprelemajo 11 Inozemstvo Din »•» (meteCno) — Oglas: po dogovora
    -	-	---—————»-PM     ■■    ■	■	  -	-	.
Oglasi, reklamacije ln narodnlna na uprava MlkloSICeva cesta (palaCa Delavske sbornlce) *• nadstropje — Jugoslovanska strokovna aveaa
Revizija zavarovanja.
Vlada 6. januarja si je v svoj delovni program v pogledu socialne politike postavila nalogo, deloma na novo in znova urediti vprašanja, ki se tičejo delavstva, deloma zakonske določbe delavske zaščite pregledati in po svojem uverenju prena-rediti. Za široke sloje delovnih množic najbolj pereča zadeva je pač preureditev in izpopolnitev socialnega zavarovanja, ker je le to postalo v vseh kulturnih državah in v večini pokrajin tudi pri nas za široke ljudske plasti življenjsko potrebno.
Mi si predstavljamo revizijo zavarovanja kot revizijo vsake druge družabne ustanove od strani na njenem napredku in cvetočem razvoju interesiranih faktorjev, tedaj revizijo v duhu napredka, upe-Ijavo na podlagi praktičnih izkušenj dognanih novih koristnih načrtov delovanja teh ustanov, ukoriščevanje dognanj moderne znanosti in vede ,dotok novih življenjskih sokov. Pa to bi bila še samo reforma. Revizija pa predpostavlja tudi oži-votvorjenje novih za en del posebej pomembnih, a tudi za vso družbo koristnih ustanoven naprav široke zamisli.
Oboje šele more dati, konkretno govorjeno, našemu zavarovanju, katerega velika pomembnost je po našem prepričanju tudi za državo izven vsakega dvoma, pogoje za dosego smotrov delavskega zavarovanja sploh. Revizija našega zavarovanja v tem smislu, da se obstoječe panoge zavarovanja po potrebi zracionali-zirajo v cilju nudenja največjih možnih ugodnosti interesentom — zavarovancem
— kar je in mora biti edini kriterij tega presnavljanja — in da se za vse delavstvo in nameščenstvo v državi uvede enot-n o zavarovanje za starost, onemoglost in smrt in zavarovanje za brezposelnost, taka revizija našega zavarovanja bi bila za našo državo ne gamo velik socialno poli-tifcni dogodek, ampak naravnost velepomemben državniški čin.
Kot zastopnica vsesplošnih interesov delavstva in nameščenstva je naša Jugoslovanska strokovna zveza k temu vprašanju zavzela svoje stališče že v znani spomenici na kralja od 27. januarja 1920. Med zahtevami izraženimi v spomenici se glasi 2. točka: Da se ti zakoni (o zaščiti, o zavarovanju delavcev, o inšpekciji dela) točno in dosledno izvajajo in še izpopolnijo in da se zboljša tudi delovanje vseh institucij in zavodov, ustanovljenih na podstavi teh zakonov.
— Dalje slove točka 4.: Da se po zgledu modernih kulturnih držav zlasti uvede starostno in invalidno zavarovanje in zavarovanje za brezposelnost. Točka 5.: Da se izvede socialno zavarovanje v polnem obsegu tudi za kmetijsko-poljedelske delavce.
V	smislu teh načelnih zahtev bo JSZ v bližnjih dneh podala v podrobnostih izdelane predloge in pokazala merodajnim činiteljem smernice in pota, kako za naravnost prizadete široke plasti delovnega ljudstva kot nositelja gospodarskega življenja najkoristneje in najboljše, a obenem tudi za državo najprimernejše urediti to velevažno vprašanje.
Spričo prilik in sedanjega razpoloženja v vsem delavskem gibanju v naši državi, smatramo tudi za potrebno ugotoviti, da se JSZ niti malo ne pomišlja iz teh ali onih razlogov postaviti konkretne delavske zahteve, opozoriti merodajne činitelje na njih vsesplošno utemeljenost 'n jih pozvati, da se v celoti uvažujejo. To je dolžnost strokovnega pokreta! Ven *z malodušnosti! Delavstvo mora nastopiti močno in silno.
Novi dogodki.
Revizija socialne zakonodaje.
Ministrstvo za socialno politiko je razpisalo. pismeno anketo o1 vprašanju revizije naše socialne zakonodaje. V tem razpisu ministrstva se pravi:
»Izvestne poelodavske in delavske organizacije in zbornice in v nekih slučajih tudi poedinci so stavili posamezno ali skupno, ustmeno in, pismeno razne spre-nunjevalne predloge k današnjemu obstoječemu delavskemu zakonodavstvu, posebno k zakonu o zaščiti delavcev, zakonu o inšpekciji dela in zakonu o zavarovanju delavcev. Zahtevali so, da se to in ono spremeni ali spopolnii, da bi se na eni strani bremena, ki obstoje, za domače gospodarstvo znižala kolikor mogoče, a da bi se na drugi stremi uredilo in omogočilo delavcem popolno uživanje socialnega zavarovanja in zaščite, kar oni kot važen črnit el j naše domače proizvodnje potrebujejo.
Vsi dosedanji s pr e min je valni predlogi pa so bili ali enostranski ali nepopolni ali nezadostno obrazloženi, da bi mogli biiti vzeti v pretres v oni meri koit je to potrebno, da bi se namreč omenjena zakonodaja mogla podvreči reviziji, spremeniti ali spopolniti in čim boljl prilagoditi našim gospodarskim prilikam, da bi bil končno dosežen v harmoniji interesov poslodavcev in delavcev oni splošni interes, ki je osnova socialnemu miru in gospodarskemu napredku v vsaki moderni družabni zajednici.
Da bo ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja, držeč se gori omenjenih načel, vedelo za predloge k delavski zakonodaji, in to: k zakonu o zaščiti delavcev, k zakonu o inšpekciji dela in k zakonu o zavarovanju delavcev, je potrebno, da mu zbornice in korporacije v čim krajšem času dostavijo svoje konkretne pripombe in eventualne predloge, in to z vidika splošnih interesov kakor 'tudi s stališča interesov, ki specialno zanimajo zbornico, v katerem smislu smatrajo, da bi bilo omenjeno treba izpopolniti ali spremeniti, imajoč v vidu tudi one mednarodne obveze v pogledu socialne zaščite, ki jih je naša država vzela
nase in pristala na njih izpolnjevanje.« Tako razpis ministrstva.
Ministri se menjajo.
Na predlog predsednika vlade generala živkoviča je kralj, podpisal ukaz, da postane minister za šume in rude dr. Anton Korošec, dosedanji prometni minister, njegov resor pa prevzame inž. Lazar Radivojevič, dosedanji minister za šume in rude. To je dosedaj druga rekonstrukcija vlade 6. januarja.
Kralj zapustil Belgrad.
Kralj je v ponedeljek zvečer odpotoval na Bled, potem ko se je dolgo časa kljub poletni vročini zadrževal v Belgra-du in njegovi bližini in opravljal vladarske posle. Na Bledu bo v nedeljo 11. avgusta krat tretjega sina kralja Aleksandra. Vlado bo zastopal ob teji slovesnosti Slovenec dr. Anton Korošec. Ob tej pri-Uki se tudi napoveduje večja amnestija političnih odnosno kazensko obsojenih zločincev.
Jugoslavija in Italija.
V	Opatiji pri Reki se je sestala jugoslovansko-italijanska komisija, katere nalaga je urediti promet na Reki in v okolici in sploh sklene podrobno izvedbo nettunskih konvencij v pogledu carinske, železniške in veterinarske službe.
Konferenca škofov v Zagrebu.
Kolikor se more posneti iz izdanega obvestila, se je razpravljalo in sklepalo na zborovanju o vojaških dunovmkih, glede katerih se govori, da bodo z novim vojnim zakonom ukinjeni. Radi *ega je bil storjen sklep, da se pošlje vojnemu ministru predstavka, da vojaški duhovniki iz navedenih potreb ostanejo. Razen v šolskem vprašanju se je razpravljalo tudi o novi znani uredbi o odpiranju in zapiranju trgovin in obrtnih delavnic. Določbe te uredbe se, kakor znano ne strinjajo s cerkvenimi predpisi o praznovanju nedelj in praznikov. Zato je konferenca sklenila, da se državna oblast opozori, naj bi to vprašanje uredila v sporazumu s cerkveno oblastjo in bi se tako določilo, katere praznike je treba praznovati.
Boj tuberkulozi 1
Slabe stanovanjske razmere, težak gmotni položaj, vedno bolj se razširjajoča industrija, alkoholizem in pomanjkanje higienske izobrazbe povzročajo vedno večje širjenje tuberkuloze. Tuberkuloza postaja splošna ljudska bolezen, ki vsako leto uniči na tisoče človeških življenj; jetika čimdalje bolj razjeda zdravje naroda, širi se pred vsem med industrijskim delavstvom, ki živi v težkih socialnih, neugodnih higienskih razmerah ter nima sredstev, da bi se ščitilo proti okužitvi. Jetika je nalezljiva bolezen, ki se širi iz delavskih stanovanj na vse strani ne prizanaša niti onim, ki žive v boljših gmotnih razmerah. Nad 250.000 ljudi v državi boleha stalno za jetiko, letno umrje nad
80.000 prebivalcev za to boleznijo. Tudi v Sloveniji sami razmere niso boljše, nad
20.000 oseb stalno boleha na pljučnih boleznih.
V	vseh kulturnih državah so se združil vsi merodajni faktorji, katerih dolžnost je ščititi ljudsko zdravje, k skupni akciji za pobijanje te ljudske bolezni, ki je pod ugodnimi pogoji ne samo ozdravljiva, temveč je mogoče s primernimi odredbami uspešno omejiti njeno razširjenje. Uspehi takih smotrenih, na najširši podlagi izvedenih akcij so bili veliki. Število ncvih obolenj je padlo, mortaliteta se je zmanjšala. Po vseh državah, kjer se je vodil velikopotezen boj proti jetiki sta se združili v skupnem udejstvovanju država
s svojimi" zdravstvenimi ustanovami ter privatna iniciativa potom zdravstvenih društev in posebnih protituberkuloznih lig- Protituberkulozne lige so svoje delovanje razširile v najširše plasti ljudstva, mreža protituberkuloznega boja se je razpletla do zadnje vasi in do vsakega posameznika.
Tudi pri nas mora boj proti tuberkulozi dobiti splošen ljudski značaj. Le takrat bo uspeh pobijanja te bolezni zasi-guran, ako bo skupno z oblastmi, državo, zdravstvenimi ustanovami, občinami sodelovala tudi najširša javnost. Privatna iniciativa in volja morata postati odločilni; z moralno in materijelno pomočjo oblasti se mora izvesti vsesplošen ljudski pokret proti tej strašni bolezni. Zadnji čas je, da se po vzgledu v drugih državah tudi pri nas osnuje dobro organizirana vsenarodna protituberkulozna liga.
V	Mariboru polsuje že dalj časa z lepimi uspehi in veliko požrtvovalnostjo protituberkulozna liga. Radi nezanimanja širših krogov naroda ter radi nedostaja-nja materijelnih sredstev liga ne more dovoljno razširiti svojega delovanja. Za ustanovitev protituberkulozne lige v ljubljanski oblasti hoče dati pobude Okrožni urad za zavarovanje delavcev. S sodelovanjem oblasti, društev, stanovskih korporacij, zdravstvenih zavodov ter posameznikov hoče organizirati protituberku-lozno ligo, ki naj razširi svoje delovanje
na vso Slovenijo. S posebnimi dopisi je pozval urad korporacije in društva, da sodelujejo pri ustanovitvi protituberku-lozne lige. Odzvalo se je že veliko število društev in stanovskih zvez, vse one, ki se temu povabilu še niso odzvale pa prosimo, da prijavijo uradu pripravljenost sodelovanja. Istotako pa vabi urad tudi vse posameznike, ki so pripravljeni sodelovati pri ustanovitvi protituberkulozne lige, da priglase svoj pristop. Slovenci smo gotovo sposobni in vredni, da po vzgledu drugih narodov organiziramo tako tuberkulozno ligo, ki bo z uspehom izvedla boj tej ljudski bolezni. Upamo, da se bo vsa javnost z razumevanjem in podporo pridružila tej akciji. Pričakujemo predvsem od gg. zdravnikov, da bodo podprli prizadevanje te delavske inštitucije, ki se ne bori le za delavske interese, temveč za splošne interese narodnega zdravja. — OUZD.
Po svetu.
Protivojne demonstracije. Ob priliki 15 letnice pričetka svetovne vojne so bile napovedane za 1. avgust velike protivojne manifestacije in demonstracije. Poseben poudarek pacifističnemu stremljenju je dalo delavstvo, ki je bilo vsled vojne najbolj tepeno. Komunisti so priredili v državah, kjer se še kolikortoliko svobodno gibljejo, obhode in zborovanja proiti vojni. Večinoma so zborovanja in obhodi potekli brez večjih zapletljajev in breiz spopadov. Le v Romuniji so oblasti tako ostro nastopile, da je tekla kri.
Med tem ko so komunisti z demonstracijami izražali svoje nerazpoloženje proti vojni, militarizmu in suženjstvu, je ostalo delavstvo večinoma svojie stališče poudarilo v svojih glasilih. Mi smo že veliko in večkrat pisali, da obsojamo vsako vojno, ker je ona največje gorje za delovne sloje, ker pobija in mori nedolžne, ker milijon« upropašča gospodarsko in omogoča kapitalističnim mogočnikom brezmejno izkoriščanje delavnih množic. Vojna je največji zaščitnik modernih ljudskih izkoriščevalcev. Zato smo pacifisti kot kristjani in proletarci.
Rusko-kitajski spor. Rusi in Kitajci so se začasno pričeli poravnavati. Dosežen je že delni sporazum tako, da se vzpostavi normalen promet na vzhodno-ki-tajski železnici' in da se obnove diploma-tični stiki ter odpokličejo na mejo poslane čete. Dobra volja ,je le bila tako močna, da je premostila zaenkrat prepad med obema državama. Šlo- je doslej brez tujih posredovalcev.
Svoboda v Italiji. Izmed vseh evropskih režimov je italijanski v omejevanju svobode najtrši. Prebivalci1 solnčne Italije niso kar nič več svobodni državljani, temveč le fašistični podaniki. Več sto raznih protifašističnih iročnih in duševnih delavcev je italijanski diktator dal pripreti na samotnem liparslkem otočju. Tam čakajo' usmiljenja ali pTevrata. Poročajo, da se je itrem od teh trpinov posrečilo pobegniti. Armada italijanskih političnih beguncev v inozemstvu se trajno pomnožuje in osvežuje z novim dotokom. Menda je samo v Franciji nad 1 milijon izgnancev oziroma beguncev. Med njimi pretežno pristaši bivše ljudske in socialistične stranke. Tudi za samozavestnega Mussolinija resna zadeva.
Konferenca v Haagu. V Haagu so delegati prizadetih držav že zbrani. Kako bo posvetovanje potekalo in končalo, je odvisno predvsem od velesil, zmagovalk v svetovni vojni. Podoba je ta, da bo rezultat tak, da se bodo velesile zmago* valite sporazumele z Nemčijo na račun malih držav, pri katerih smo tudi mi. Če se naši delegaciji posreči doseči, da dobimo i vnaprej oni odstotek vojne odškodnine kakor doslej, bo njen uspeh popoln. Izgledi so taki, da bo potrebna posebna spretnost pri pogajanjih.
Jugoslovanska strokovna zveza.
s
Viničarji.
Zavedajmo se dolžnosti.
Vsak človek ima v sebi hrepenenje po svojem. Ta naravni čut človeka se izraža naj boj v tem, da vsak svojo lastnino najbolj spoštuje, čuva in neguje. Ta lastnost, katero čutimo poedinci, se še veliko bolj udejstvuje pri ljudeh, ki so si enaki, to je pri stanovih. Povsod se nam neprikrito pokazuje to, da se gotovi in večji stanovi bore za svojo nadoblast nad manjšimi in šibkejšimi, smatrajoč isto le kot svojo naravno pravico. Tako zopet slabejši stan hoče ravnotako svojo neodvisnost in samostojen gospodarski ter kulturni napredek. Važno je pr/ tem dejstvo, kakšnih sredstev se poslužuje in ali jih ob pravi priliki zna pravilno uporabiti.
Viničarji nimamo ničesar na celem božjem svetu, o čemer bi mogli trditi, da je naša lastnina, razun enega: Strokovna zveza viničarjev« s svojimi ustanovami je vse, kar moremo smatrati za svoje. Ustvarjena je iz naše požrtvovalnosti in združenih moči. Vsak naš organiziran tovariš bodi ponosen, da ima tudi svoj delež na tej lepi in bogati lastnini. Da bo pa postala še večja, da bo naša strokovna organizacija mogla biti zaščitnica prav vseh, bodemo pač morali dosledno vsi, kateri smo člani te organizacije, se zavedati svojih dolžnosti in iste izpolnjevati.
Prva in največja dolžnost vsakega člana je, da plača redno svojo članarino. Članarina strokovni organizaciji ustvarja delavski kapital in s tem delavsko orožje, v borbi za neodvisnost od kapitalistov. Zato je članarina, katero plačuje član strokovni organizaciji, plačana le njemu samemu in za njega samega. On sam bo dosegel po svoji strokovni organizaciji, ako je ta močna, največ koristi zase, ako pa ne v toliki meri morda zase, pa bodo njegovi potomci gotovo uživali dobrote istega. Po rednem plačevanju članarine se .meri pravzaprav stanovska zavest in pojmovanje organizacije vsakega člana. Ni zaveden tisti, kateri čaka, da bo plačal članarino z denarjem, kateri mu manjkal ne bo, ampak le oni je pravi član, kateri si pritrga od ust, če treba, samo da izvrši svojo dolžnost o pravem času.
To upoštevajte, tovariši viničarji! Kadar imate najprvo priliko, ponesite članarino svojemu zaupniku, da more potem pravočasno tudi on storiti dolžnost in tako naprej še drugi. Ne samo, da misliš z organizacijo in priznavaš njen velik pomen za viničarski stan in se zatekaš po zaščito k nji, kadar se te loti stiska in krivica. Prispevaj, kolikor ti je predpisano, z veseljem zato ker je strokovna organizacija tvoja last in last vseh viničarjev. Zato ravno, ker je naša, moramo skrbeti, da se tudi ta naša zgradba razširi in postane mogočna, tako mogočna, da bode moral, še danes najhujši sovražnik, spoštljivo kloniti pred njo. Stavimo si za zgled druge,
ki stoje gospodarsko boljše, pa veliko žrtvujejo za svojo stanovsko organizacijo. Ako je treba tem močne skupnosti, toliko bolj je iste treba nam, ki smo revni.
Dežela klopotcev. Oglasili so se po vseh goricah klopotci, kateri po stari viničarski tradiciji oznanjajo čas službeni odpovedi viničarju tudi brez kakega vzroka. Saj je sedaj delo v glavnem izvršeno in dosti slučajev se dobi, da je namesto pravične plače — slovo. Zdaj bo vinograd do trgatve že čakal in ne bo potreboval ničesar od viničarja. Nekateri gospodarji so celo tako »kun-štni«, da viničarju pred koncem dela niti ne dajo slutiti, da bo moral iti.
t*-
Sv. Miklavž pri Ormožu. 1. avgusta okoli tričetrt na osem zjutraj, je bilo slišati močno vpitje in zmerjanje iz križ-niškega vinograda. Naenkrat je bilo videti, da so številni delavci, ki so bili zbrani, da začno kopati, se razšli.., vsak na svojo stran. Mimodošlec se je povprašal in zvedel, da je šafar vse viničarje z dela nagnal domu, samo zato, ker so nekateri bolj oddaljeni prišli nekaj minut po pol osmi uri, ko je začetek dela. Zahteva se baje dosledna točnost in vestnost od križniških viničarjev. Denarni zaslužek je samo 6 Din dnevno in tega že dva meseca niso dobili. Viničarji so zategadelj v veliki stiski in pomanjkanju življenjskih potrebščin. Ako zahteva gospodar točnosti od viničarja, mora biti tudi sam točen, pri plačevanju pa posebej. Sploh je tako postopanje protivno določbam viničarskega reda. Vprašal sem, ali so ti viničarji organizirani in sem zvedel, da samo nekateri. Dobro! Ko bo sila prišla do vrhunca, pa se bodo ostali že zganili. Dotlej pa naj se šikanirajo, kakor jih kdo hoče, ker so prenemarni, da bi segli po samozavesti in združeni moči vseh križniških kakor ostalih viničarjev.
Popotniki;
Št. 11} v Slov. goricah. Vršil se jo ser »tanek »Strokovne zveze viničarjev« W*e 4. avgusta. Ob številni udeležbi organiziranih in neorganiziranih viničarjev je govoril tajnik Peter Rozman, tako prepričevalno o nujni potrebi strokovne organizacije, da so se tudi najbolj zakrknjeni tovariši odločili stopiti v naše vrste in posvetiti vse svoje moči za napredek naše šentiljske skupine. Tovariši, le v združitvi vseh viničarjev ;je naša rešitev!
Jarenina. Dne 4. avgusta se je po ra.nl sv. maši vršil sestanek naše skupine, kateri je bil najboljše obiskan. Udeležili so se ga vsi člani in tudi viničarji od sosedne župnije. Govoril je tov. Andrej Mir. Njegove besede so nas_ navdušile, da še dalje vztrajamo v naši zakoniti borbi za izvajanje viničarskega reda in za razmah strokovne' organizacije do zadnje viničarske koče. Delajmo in žrtvujmo se vsak po svojih močeh za gospodarski in kulturni napredek našega tako ubogega viničarskega stanu.
Sv. Jakob v Slov. goricah. Popoldne 4. avguste se je vršfl tečaj za člane naše skupine. Ob številni udeležbi šentjakobskih viničarjev sta poročala tov. Andrej Mir v nalogah strokovne zveze viničarjev, tov. Peter Rozman pa, kako se pravilno tolmači'viničarski red. Tečaj se je izvršil uspešno in je samo pričakovati, da bo. prinesel obilne saidove našim tovarišem. Prepričani, da je samo strokovna organizacija naša rešiteljica, zato. njej zaupajmo, in vsakega tovariša pridobimo v naše vrste. Kdor ni z nami, je proti nam, on slabi našo moč in se odpoveduje boljži bodočnosti!
Sv. Peter pri Mariboru. Vršil se je sestanek v nedeljo 28. julija za našo skupino. Govoril je tajnik centrale tov. P. Rozman. Sestanka se je udeležilo lepo število 'članov. — Viničar K., član naše skupine je imel dobiti za delo v vinogradu, katerega je pet oralov 750 dinarjev, kar je že samo posebi veliko premalo in strašno krivično. Sedaj pa si je gospodar izmislil: »Delo ni bilo
V	nedeljo 18. avgusta
se zberemo krščanski socialisti na svoj tabor pri
£7	••	•
Sv.Troftct
nad Vrhniko
Po deseti maši govorita tov. žužek France in tov. Langus Jože Pridimo in pokažimo, da živimo!
Krekova mladina. Pridite, pripeljite svoje s seboj!
pravočasno izvršeno« in je dejal da ne
plača viničarju čisto nič. Delo je bilo v redu izvršeno, kar priča vsa okolica. Zadeva je bila odposlana centrali v postopek in bodemo o izidu te afere našim tovarišem poročali.
Konjice. Tudi v teh krajih je veliko število viničarjev, kateri še niso prav nič organizirani. Niti najmanj ne vedo kakšne določbe ima sedanji viničarski red ter tavajo sem in tja v svoji razdvojenosti in nevednosti. So pa med njimi taki viničarji, kateri so zmožni voditi organizacijo in so se z dotičnimi in centralo dobili stiki, da se Strokovna zveza viničarjev razširi tudi črez konjiške gorice in tako vzame v svoje okrilje tudi tiste sotrpine.
Lesni delavci
Sv. Lovrenc na Pohorju. Že tri mesece je .od tega, kar .so vložili lesni delavci, zaposleni .pri lesni industriji A. Loschnigg
pri Sv. Lovrencu na Pohorju spomenico, da se jim z ozirom na ugodno konjunkturo lesne industrije nekaj malega zboljšajo mizerne plače. Toda naleteli so na gluha ušesa. Sele na pritisk inšpekcije dela, katera je razpisala razpravo., je podjetnik poslal zastopnika brez vsakih pooblastil, samo da čuje, kaj hočemo..
Tudi pri drugi razpravi ni prišlo do nobenega zaključka. Vedno se trdi in poudarja, da jie delavstvo leno in ne vrši v polni meri svoje dolžnosti. Pribijemo, da za to plačo, katero imajo, še preveč delajo. Kajti, kdo pripravi les, da je mogoče dnevno eksportirati dva do tri vagone? Zakaj potem 'tako nesramno blatenje teh ubogih trpinov? Ako je res kateri med njimi, ki. ne dela, naj se ga pač odpusti, ne pa zato vse delavce z' njimi uravnovesiti in trditi: lenuhi so. in zato-ne povišamo plač. Kdo spravlja skupaj težke tisočake, katere se zasluži pri lesu, posebno letos, ko se lahko za drag denar proda vse, kar je lesenega. De-lavci-trpini pa naj garajo, delajo in molčijo. — Delavci! Kakšen naj bo na vse to naše odgovor? V organizacijo, vsi in vse brez razlike, ker le ako bomo močni, delavsko zavedni, nam bo mogoče streti ta krivični sistem, kateri nas žuli bolj, kakor je graščinski jarem v dobi tlačanstva našega kmeta. Danes živimo v dobi modernega suženjstva. Vsem zakonom se roga in preko vsega gre danes kapital. Delavec, razumi klic časa, sicer bo prepozno.
Kamnoseško delavstvo
Ribnica na Pohorju. Naš skupinski sestanek se vrši redno vsako prvo nedeljo
v	mesecu. Vedno je dovolj poročil, pritožb, katere skuša odbor, kolikor je možno, rešiti. Zadnji intervenciji, katero sta izvršila tov. tajnik in predsednik radi akorda in doplačil za stopnice, se je v vsem ugodilo in so vsi, kateri so pri tem delu zaposleni, dobili povišano plačo in doplačan akord za stopnišče.
Težko je naše delo, ker še vedno nekateri ne razumejo važnosti in. potrebe organizacije, vedno kritizirajo vsako delo, želeli bi samo, da pridejo za nekaj časa na vodstvo in skušajo svoje nasvete praktično tudi izvajati.
Ker so ricarji in izdelovatelji sedaj zelo oškodovani pri zaslužku se je sklenilo vsem podjetnikom predložiti spomenico in zahtevati 25 odstotkov poviška na sedanji akord, kateri se je že obljubil, toda ne vemo iz kakšnih razlogov še ne izplačal.
Tovariši! Dosegli bomo le toliko, kolikor smo močni, kajti naše želje in zahteve se bodo uvaževale samo toliko, kolikor smo enotni in sposobni voditi razredno borbo.
Železničarski vestnik
Kontrola dohodkov generalne direkcije državnih železnic v Mariboru je proslavila te dni deseletnico svojega obstoja. Istočasno se je poslovila od Maribora vsled centralizacije kontrol v Belgradu.
Okoli 85 uradnikov s svojimi družinami odhaja iz Maribora. Za Maribor je izguba kontrole zelo velika. Saj so se
Atom:
Pravica je nad silo.
(Delavsku okrožnica Leona XIII.)
33. In sicer more nuj prej osobito ven verski nauk, katerega cerkev ruzlugu in varuje, bogatine in proletarce med seboj spraviti in zbližati, ker namreč oba razreda poživlja k m e d -s e b o j n i m dolin o s t im, in zla s t i k oni m , ki se izvajajo iz pravičnost i. Izmed katerih dolžnosti se le-te tičejo proletarca in delavca: delo, ki gu je prostovoljno in s pravično pogodbo sprejel, mora pravilno in zvesto izvršiti; na noben način ne sme škodovati premoženju in ne storiti kaj žalega osebnosti gospodarja; celo v obrambi svojih pravic nuj se zdrže sile, niti naj se keduj zapleta v upore; naj se ne druži z zlomisle-čimi ljudmi, ki umetno razširjajo pretirane nude in velikanske obljube, katerim skoro vedno sledi nepotrebna pokora in ugonabljunje živi jenske sreče.
Večina ljudi je prav dobro podkovana o pravicah, katere ima in skuša po možnosti iste še povečati, za dolžnosti pa pri mnogih ne najdemo dosti umevanja. Temu nasproti katoliška cerkev pravilno poudarja pravice vseh ljudi, tudi delavcev, istočasno psi tudi brez strahu opozarja vse ljudi na dolžnosti, ki jih imajo. Kjer ni pravic ni dolžnosti in obratno, lo je načelo, brez katerega urejena človeška družba ne more obstati.
Vsak ima torej svoje pravice in vsak ima dolžnost spoštovati pri drugem te pravice. S tem. da kdo spolnuje svoje dolžnosti, izvršuje pravico, ki jo
imajo drugi glede njega. Zato papež Leon XIII. v svoji okrožnici poudarja dolžnosti delavcev in delodajalcev, dobro vedoč, da bo s tem, če bodo eni in drugi spolnovali dolžnosti, ki jih imajo med seboj, najlepše na podlagi pravičnosti urejena človeška družba.
Kakor hitro začne eh del družbe ali recimo en član družbe kršiti svojo dolžnost, in s tem zanemarjati pravico drugega, ki bi jo imel spoštovati, se povsem naravno pri tem idrugem začne prav tako krhati čut dolžnosti in pravičnosti. Delo, ki ga je delavec prostovoljno in na podlagi pravične pogodbe sklenil izvršiti, mora pravilno in zvesto izvršiti,« pravi papež. In mi lahko rečemo: če dandanes mnogokrat opazimo, da se rlelo izvršuje negospodarsko in površno, je le premnogokrat temu krivo to, ker delavcu manjka čut pravičnosti in dolžnosti, on čuti, da se ga smatra za blago in zato tudi postane enak blagu. Kdo je temu kriv? Navadno krivična delavska pogodba. Na videz je seveda ista svobodna, saj jo je delavec »svobodno« sklenil. Morda delavec hira in umira ob borni plači, delodajavec se drži pogodbe in seve mu nihče ne more očitati krivice. Joda božja postava se ne drži te mrtve črke. Ako sklene delavec v stiski pogodbo za nižjo plačo, da pač vsaj nekaj zasluži, je taka pogodba kljub vsej svoji svobodi« in »pravičnosti« vseeno nasilna in krivična. Ne moremo se potem seve čuditi, če v delavcu umira čut pravičnosti, ko vidi, da ga drugi do njega nimajo. Zato papež, ko zahteva od delavca pravilno in zvesto izvršitev dela. predpostavi ja svobodno voljo, ne samo prisiljeno vsled stiske, in predpostavlja tudi pravično pogodbo, ne pa tako, ki se
ravna po zakonu povpraševanja in ponudbe, ne ozira se pa na človeško osebnost, za katero bi se v prvi vrsti morala ozirati.
Tako treba umevati besede papeževe, da mora biti delo delavca izvršeno pravilno in zvesto in pošteno. Kajti delo, naj si bo že kakršnokoli, duševno ali telesno, nizko ali ne, vsako je vredno, da je dobro izvršeno. Kdorkoli bi izvrševal svoje delo slabo, bi s tem delal krivico svojemu delodajavcu in posredno človeški družbi, enako kakor delodajavec s premajhno plačo dela krivico delavcu in posredno človeški družbi, ker obadva s tem ubijata čut pravičnosti, na katerem mora človeška družba temeljiti.
1 ako visoko stavi papež ta čut pravičnosti, da tudi takrat, kadar bi kdo videl, da drugi nasproti njemu nimajo in ne kažejo tega čuta pravičnosti, vendar tudi takrat ni dovoljeno hudo, to je krivico, povračati s krivico. Bolje je krivico trpeti, kakor krivico delati. Seveda s tem zopet ni rečeno, da bi moral delavec, kakor kak suženj vse le mirno prenašati, nikdar ne. Bojuje naj se za svojo pravico, toda ne na tak način, da bi sam krivico delal drugim in tako krivico rabil za orožje.
Sila rodi protisilo. in krivica vedno rodi le novo krivico. Ker namreč nasilje in krivica nasprotujeta človeškemu naravnemu pravu, zato iste že samo po sebi vzbujata v človeku odpor in tako tudi najboljšo idejo, tudi največjo pravico spravita v slabo luč in s tem tudi ob uspeh in zmago. Le ideje, ne nasilja, preoblikujejo človeško družbo in ideja pravice je še vedno in bo vedno zmagala.
kontrolski uradniki udejstvovali vsepovsod. Ni ga v Mariboru društva, kjer bi se ne poznalo njih sodelovanje. Načrt za centralizacijo kontrole dohodkov pred 2 letoma je žal vsled neuvidevnosti merodajnih faktorjev padel v vodo. S tem je izgubil Maribor letnih do 6 milijonov dinarjev na konsumentih in slovenski inteligenčni naraščaj, ki že danes močno čuti brezposelnost, ustanovo, kjer more priti do kruha. Predvsem pa so še direktno prizadeti uradniki sami, za katere v stanovanjskem pogledu ni niti od daleč preskrbljeno.
Dnevno časopisje, ki sicer vsako malenkost registrira, ni te dni niti z besedico omenilo tega dogodka, ki pač zasluži, da se zabeleži.
Uradnikom kontrolčanom pa kličemo: Zdravstvujte! Mnogo sreče v novem kraju in delajte tam dalje marljivo za zmago naše ideje!
Krekova mladina.
Borci. Mladost je gibanje, je samozavest, je udarnost, je prodornost. Kongres delavske sociaj-demokratske mladine na Dunaju, ki se je vršil pred ne-davna, je pokazal, kakšna more biti, ako se premaknejo njene sile. Tožijo nekateri o neaktivnosti mladine. Seveda; nova mladina, nova vzgoja! Stari način vzgoje nareja stroje. Nova mladina pa je samostojnejša, zato je treba usmeriti le njeno notranjost, čuvstveno življenje, in potem ta mladina dela sama, z vso ljubeznijo, z vsem sovraštvom, z vso požrtvovalnostjo. Bolj kot kdaj prej stopa naprej samovzgoja.
Včasih so vzgajale šole, danes šole šolajo, organizacije pa vzgajajo. To zato, ker stopa že deca v organizacijo, deloma pa zato, ker sedaj mladina zori hitreje in stara > šola c ne more zajeti notranjega življenja mladine. Tudi življenjski pogoji niso v sorazmerju s sedanjo šolo.
To vse je upoštevano pri Borcih. Ot, voditelj, se mora zavedati, da ima v rokah bodočnost pokreta. Fantje, ki se sedaj trudijo pri krdelnih čebelicah, bodo nekoč tajniki delavskih posojilnic, fantje, ki sedaj zapisujejo sestanke in dogodke, bodo nekoč tajniki raznih delavskih organizacij in dopisniki delavskih listov, fantje, ki sedaj kot širitelji agitirajo za nove člane, bodo agitatorji za naše časopise, za naše organizacije. In ne bi bilo prav, ako bi se. vse delo pri Borcih vršilo po zapovedi voditelja. Razrije se naj iniciativnost, samostojnost, iznajdljivost posameznika. — Naš idejni program je predvsem stvar srca, to ni katekizem. Fant mora to predvsem razumeti s srcem. Potem pride šele umsko razglabljanje in ugotavljanje. — Važno je tudi, koliko krdelo enota sama skupaj spravi. Po delu se merimo! Koliko orodja se je skupaj spravilo; potem koliko prispevkov se je zbralo skup, koliko novih naročnikov za delavske liste je dobilo in tako dalje, nikoli ne sme biti počitka, ker mladost je gibanje.
Važno je, da vedno opazujemo organizacije krog sebe, v svojem kraju, ali na splošno. Vedno se moramo učiti od napak in prednosti, od uspehov in neuspehov drugih organizacij, in izkušnje porabiti pri Borcih. Pri tem pa povdar-jajmo vedno, da za delavskega fanta ne sme biti mesta v katerikoli buržujski organizaciji! Delavska mladina, ven iz buržujskih organizacij!
Koroška Bela. Pravila so odobrena.
V	kratkem se bo vršil ustanovni občni zbor te naše nove podružnice, nove postojanke.
Tržič. V petek 2. avgusta se je vršil sestanek radi ustanovitve Krekove mladine v Tržiču. Tudi v Tržiču bo šlo, saj je korajže dovolj.
Litija. Vrše se sestanki ob nedeljah. Ko bo prišla jesen, bomo pa začeli bolj gibati. Mislimo najprvo osnovati pevski zbor.
Lesce. Borci se pridno gibljejo. Imajo že precej prijateljev, čebetičar je zelo vnet in delaven. Starši uvidevajo, kako koristna organizacija je to in število fantov se veča.
V	dežju. Samec: Če bi bila tale gospodična, ki gre tu pred menoj, le n>alo lepša in bi jaz imel čas in bi bil še tako zaljubljen kakor sem bil nekdaj, in oe bi ravno ne deževalo in bi ona sama imela dežnika, pa bi ji prav gotovo Ponudil spremstvo.
O obrtnem zakonu.
Sedanja vlada želi odpraviti vsa viseča vprašanja in na ta način odstraniti razne nesporazume in trenja, ki se pojavljajo v javnosti.
Tudi na socialno političnem polju je še mnogo nedovršenega, ki upije ali po zboljšanju ali po zgraditvi pri temelju. Med ta vprašanja spada v prvi vrsti obrtni zakon.
Sedaj veljavni je namreč popolnoma zastarel in ne odgovarja več niti faktičnemu stanju, niti potrebam Sasa.
Te potrebe zahtevajo enoten obrtni zakon za vso državo. Modemi obrtni zakon bi se moral omejiti na urejevanje odnosov, v katerih stoje obrtna podjetja med seboj in naprarn državnim ter samoupravnim oblastem.
Glavni znak preživelosti sedanjega obrtnega zakona je ta, da obsega določila, ki spadajo izključno med delavsko zaščitno zakonodajo. Radi tega bi moral ^ novi obrtni zakon vse to izključiti, ki naj bi se obdelalo v posebnih zakonih.
V	vseh obrtnih zakonih v naši drža-
vi	so predpisi o načinu izplačevanja delavskih mezd, o odpovednem roku, o prekinitvi službenega razmerja. Dalje so v obrtnih zakonih poglavja, ki • obravnavajo službeni odnos in učno razmerje obrtnih vajencev ter poglavja, ki se nanašajo na reševanje sporov, izhajajočih iz službenega odnosa obrtnega pomožnega bsobja.
Vse te in slične določbe bi se mogle obdelati v posebnih zakonih in sicer bi morali dobiti poleg novega obrtnega zakona še te-le zakone:
1. Zakon o delovni pogodbi pomožnega osobja,
2. Zakon o vajencih.
3. Zakon o obrtnem sodstvu.
Delovna pogodba.
Delovna pogodba je obdelana že v naših civilnih zakonih. V prvi vrsti je merodajno načelo zasebne pogodbe ih svobodnega pristanka delavčevega.
V	predpostavki svobodnega pristanka je pa velika zmota. Znano je dejstvo, da delavec v največ slučajih ni svobode npri Sklepanju pogodbe. Zelo velikokrat mora sprejeti delo pod vsakim pogojem. Če je tako, ne more postati individualna pogodba edini in glavni regulator službenega razmerja. Potreben je zakon, ki daje več, kakor pa zaščito individualnih pogodb, ki vsebuje prisilne določbe v cilju zaščite delavcev in ki se ne more razveljaviti z nikako pogodbo.
Sicer že obstoja pri nas poseben zakon, ki urejuje po teh načelih službeno razmerje, to je zakon o delovni pogodbi trgovskih pomočnikov in sorodnih strok, ki je v veljavi le v Sloveniji in Dalmaciji. Vendar pa je potreben splošen zakon o delovni pogodbi pomožnega osob-ja, ki naj bi veljal za vse vrste pomožnega osobja, v kolikor ne prožijo posebni zakoni poedinim panogam pomožnega osobja boljše zaščite.
Da bi se zavaroval delavec pred raznimi poskusi izkoriščanja, bi moral obsegati zakon še te odredbe:
1. Delavska plača se mora plačevati vedno v gotovini in le izjemoma tudi v naturalijah.
2. Za delavske plače jamči podjetje, pod kojega firmo se vrši delo.
Zaračunanje predujmov bi se moralo urediti tako, da bi imel delodajalec odtegniti samo četrtino plače na račun predujmov.
3. Zaščititi bi se morale delavske mezde pred rubljenjem. Pred vojno je bil del delavske plače zaščiten pred ru-bežnijo. Ker je bil ta del določen v denarju, ]© radi devalvacije danes delavska mezda nezaščitena in se sme rubiti v celoti.
4. Zaščita ob priliki prekinitve službenega razmerja. Sicer obstojajo že po sedaj veljavnih zakonih odpovedni službeni roki. Toda ti roki so večjidel pre--kratki, poleg tega se pa smejo potom medsebojne pogodbe poljudno izpreme-niti. Ker je pa delavec šibkejši pogodbenik, ga je treba v tem pogledu tako zaščititi, da se določijo ob priliki prekinitve službenega razmerja čimdaljši službeni roki, ki se ne morejo skrajšati ali ukiniti niti s pristankom delavca.
Polje delavske zaščite je zelo široko in ne more biti za vse delavce enako. Radi tega so potrebne posebne dopolnitve k tem prisilnim normam. To bi bile kolektivne pogodbe.
Kolektivne pogodbe so nujno potrebne iz dveh razlogov. S kolektivno pogodbo se razširja število prisilnih norm, ki urejajo službeno razmerje, a tako, da velja ta razširitev samo za določen čas in določen krog delavcev.
Kolektivne pogodbe so garancija za mir v tovarniških in obrtnih obratih.
Zakon o vajencih.
Prvo vprašanje, ki se tiče vajencev, je vprašanje poklicne izbere. Sedaj vlada popolna svoboda. Je pa v interesu poklicnih panog, da se omeji dotok novih sil. S prevelikim dotokom se zniža standart poklicnih delavcev, obenem pa vodi, preveliko število vajencev do velikega števila mojstrov, kar često ni v korist obrti. Radi tega poskušajo delavske in delodajalske strokovne organizacije, da bi' čimbolj omejile dotok vajencev. Vsi Ti poizkusi so bili do danes brez uspeha. Radi tega se pri nas podvoji
V	nedeljo 18. avgusta
se zberemo krščanski socialisti na svoj tabor na
Gori
v
Savinjski
Po deseti maši govorita tov. Slavko Kranjc in tov. Matija Koprivc. Pridimo in pokažimo, da živimo!
Krekova mladina. Pridite, pripeljite svoje s seboj!
število strokovnih delavcev vsakih deset
let. Na splošno ni škodljivo večanje strokovnega delavstva, ako se vrši izobrazba tako, da ne ubija sposobnosti in volje za najtežja dela. Naj bo tako ali tako, stalna kontrola gibanja števila vajencev je vsekakor potrebna.
Daljnje splošno načelo bi moralo biti, da se uči pri enem mojstru samo toliko vajencev, kolikor jih morejo tam zaposlene delavske moči učiti. So pa slučaji, da je razmerje med mojstri in pomočniki na eni strani in vajenci na drugi strani 1 :10. Jasno je, da se ne more pod takimi pogoji vajenca dobro izučiti.
Le preradi gledajo na vajenca kot brezplačno delovno silo. Radi tega bi se morala določiti za vajenca neka minimalna mezda, katere višina naj bi se kretala po plači doučenega pomočnika dotične stroke in po učni dobi. Ze ta minimalna plača bi bila nekak korektiv proti zaposlitvi prevelikega števila vajencev. Najbolj zdravo bi bilo načelo, da bi smel imeti mojster po enega vajenca, na vsaka dva pomočnika pa še po enega. Na ta način bi se na drugi strani dvignila strokovna kvalifikacija vajencev. V svrho nadzorstva števila in gibanja vajencev, naj bi se ustanovile posebne posvetovalnice za poklicno izbiro.
V	pogledu obrtnega šolstva bi moral dovršiti vsak vajenec vajeniško-strokovno šolo. Vajenec, ki ne bi dovršil te šole, bi mogel sicer postati, ako bi položil praktični izpit, pomočnik, nikoli pa ne mojster. Nasprotno bi pa moral odpasti takozvani mojsterski izpit. Mogel bi se pa oprostiti vsak vajenec obiskovanja nadaljevalne šole, v kolikor gre za splošen pouk, ako je dovršil tri razrede srednje šole, pod nobenim pogojem se pa ne bi mogel odtegniti obiskovanju strokovne šole.
Pouk naj bi trajal osem ur tedensko in najmanj 200 ur letno. Vršil naj bi se med delovnim časom, nikakor pa ne ob večerih in ob nedeljah.
Posebno važno je, da zaščitijo v no-em zakonu bolje nego do sedaj pravice vajencev za slučaj prekinitve učnega razmerja in za slučaj, da vajenec ni napravil praktičnega izpita.
Samo ob sebi je umljivo, da morajo
veljati za vajenca vsi predpisi zakona o zaščiti delavcev.
Zakon o obrtnem sodstvu.
Zakaj so potrebni posebni predpisi za reševanje sporov, ki izvirajo1 iz službenega odnosa delavcev in nameščencev?
V	takih sporih je potreben cenen in hiter sodni postopek. Predmet spora je namreč največkrat delavska mezda. Radi tega delavec ne more čakati, da se mu prizna pravica v dolgotrajnem procesu. Poleg tega tudi nima sredstev za drag proces.
Kakšno sliko nudi dosedanje obrtno sodstvo v naši državi?
Naše obrtno sodstvo je različno. V Srbiji in Cmi gori razsojajo v obrtnih sporih na podlagi zaJkona o radnjama potom posebnih sodišč. Praksa teh sodišč je zadovoljiva. Sta pa dve glavni napaki:
1. Na celem ozemlju posluje le pet takih sodišč in 2. da ni v senatih nobenega poklicnega sodnika.
Obrtno sodstvo v Sloveniji in Dalmaciji urejuje avstrijski zakon o obrtnih sodiščih. Obrtna sodišča po tem zakonu niso organičen del splošne sodne administracije, temveč od nje popolnoma ločeni organi. Senat obrtnega sodišča tvorijo poklicni sodniki in po dva sodnika lajjka, eden iz vrst delodajalcev, eden pa iz vrst delojemalcev. Na celem področju Slovenije in Dalmacije je le eno obrtno sodišče in sicer v Ljubljani.
Na ozemlju Hrvatske in Vojvodine razsojajo v sporih na podlagi obrtnega reda obrtne oblasti. Razsodba prve instance je takoj izvršna. Delavstvo v splošnem ni nezadovoljno s tem sodnim postopkom. Stranka, ki ni zadovoljna z razsodbo obrtne oblasti, more izpodbijati to razsodbo pri rednem sodišču. Pritožba pa nima odložilne moči.
V	Bosni in Hercegovini sploh ni temeljev za posebno obrtno razsojo. Praktično razsojajo obrtne spore obrtne oblasti.
Do popolne unifikacije obrtnega sodstva za enkrat še ne more priti, ker predpostavlja taka unifikacija sodne administracije. Z ozirom na to naj bi se za enkrat obrtno sodstvo izpopolnilo na podlagi zakonov, ki so v raznih pokrajinah v veljavi. Na teritoriju Bosne in Hercegovine naj bi se pa razširili predpisi hrvatsko-slavonskega obrtnega reda v pogledu reševanja obrtnih sporov. Za vse pokrajine naj bi se pa izdalo določilo, da morajo postati razsodbe prvih instanc v obrtnih sporih do pneska pet tisoč dinarjev takoj izvršne, četudi je še dopusten proti njim po obstoječih zakonih pravni lek.
Navedene misli tvorijo le glavne obrise celega ogrodja, ki naj bi sestavljalo moderno obrtno zakonodajo, želeli bi, da bi merodajni faktorji upoštevali, posebno če imajo pred očmi dejstva, da postaja delavsko vprašanje tako v državi, kakor svetovno vedno akutnejše in da ga morejo rešiti posamezne države le s pomočjo jasnih, določnih ter duhu časa ustrezajočih državnih zakonov in naredb.
Avstrijski fašizem se, kakor vse kaže, vedno bolj razvija. Vrste nacionalistično fašistične organizacije »Heinrvvehr« se kar naprej goste. Pa tudi njihova predrznost j'e vedno večja. Že javno napovedujejo dan zmagovalnega pohoda na »rdeči« Dunaj, pri čemer mislijo državni prevrat. Kakor za vse fašistične organizacije (bivšo' našo »Onjuno«) je značilno tudi za te, da si skušajo pridobiti čim več pristašev med proletariatom, v industrijskih centrih. In v resnici socialni demokrati z vedno večjim strahom opazujejo to njihovo prodiranje v delavske revirje in njihovo časopisje pribija dan za dnem, da mora iz vsega tega nastati edinole državljanska vojna. Delovanje avstrijskih fašistov uživa, če ne popolno, pa vsaj veliko podporo republikanske vlade in krščanske socialne stranke. Drugače si vseh dogodkov ni možno razlagati. V tem oziru je nova vlada še bolj enostranska. — Te dni so našli na postaji v Linču pol tone težko pošiljko, označeno kot steklo in naslovljeno na Starrhemberga, voditelja gomjeavstrij-skega Heimwehra. Ko so pošiljko odprli, so našli v njej 17.000 italijanskih in nemških patron. — Na Dunaju je dejal eden voditeljev, da bo priredil »Heimvvehr« v jeseni celo vrsto pohodov vse bližje okoli Dunaja in bo le pohode prirejal vse dotlej, da bo marksizem zrušen.
Prva delavska hranil, in posolil, v Mariboru.
Naša Prva delavska hranilnica in posojilnica je imela v nedeljo 4. avg. svoj drugi letni občni zbor. Komaj dve leti je od njene ustanovitve, toda beležiti je velik napredek v denarnem prometu. Poročali so tov. Semenič, Kokalj in Kores.
Šele na pragu razvoja smo, naše delo gre sicer počasi naprej, kajti delavci, kateri so po večini naši vlagatelji, nimajo velikih plač, da bi mogli hraniti na veliko. Toda pregovor pravi: »Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača« in tako je tudi pri nas. Kakor čebele zbiramo težka prislužene novce in tako ustvarjamo delavsko gospodarsko samostojnost,
Vsako nedeljo in praznik dopoldne so uradne ure v pisarni JSZ na Koroški c St. 1 in sicer od 9—11 dop., na kar opozarjamo posebno tiste, kateri čez teden nimajo časa priti v pisarno.
Na tem mestu smo tudi dolžni odloč-no korigirati poročilo »Slovenskega lista« 2 dne 5. avg., ki se glasi med drugim: »Zanimivo je, da v času, ko počiva vse politično življenje, čutijo naši delavci potrebo strokovnega združevanja in da tako pridno sodelujejo pri svojem denarnem zavodu.« Tako poročilo. — Hvaležni Smo sicer mariborskemu poročevalcu, da poroča o našem gibanju, vendar si takih poročil ne ždimo. Morda je omenjeni stavek nerodno stiliziran, ali »lapsus linguae«, vendar ga vsakdo more razumeti le v tem smislu, da si je delavstvo sedaj poiskalo kot nadomestilo za politične stranke svoja strokovna udruženja in ustanove. Naše mnenje je, da je objektivno že preje v času politike obstojala potreba strokovnega združevanja delavstva. Da pa se delavstvo ni strokovno družilo, je vzrok baš v tem, ker so vse bivše stranke naravnost ali pa indirektno, dopovedovale delavstvu, da je to nepotrebno in da je zanj odrešilno že samo članstvo pri stranki. To so v večini do danes še ne prav ostro razsodnemu delavstvu ubijali v glavo »vi-
soki gospodje«, pred katerih znano »močjo« je delavec klonil* in jim brez prevdarka slepo verjel in žal tudi sledil. Danes pa čuti delavstvo vsaj v Sem pogledu nad seboj svobodno jasno nebo in misli s svojo glavo. — To je dejstvo. Ne zanikamo pa, da ni bilo med tistimi, ki so ljudstvu tako govorili, samimi precej zapeljancev in v to eksistenčno prisiljenih sicer poštenih in zlasti spričo njihovega dela » vsega spoštovanja vrednih ljudi. —
Tedenske novice.
Starešinsko zborovanje. V dneh od 10. do 13. t. m. se bo vršilo v Celju skupno zborovanje slovenskega in hrvatskega katoliškega akademskega starešinstva. Na sporedu so baje važna vprašanja.
Tobačno tovarno v Zagrebu bojda nameravajo ukiniti in obrat prenesti de» loma v Sen), deloma v Belgrad. Med delavstvom j® zato nastalo zadnji čas veliko razburjenje in so poslali depuitadjo v Belgrad, da se ta namera nikakor ne iizvede.
Ljubljana. Delo dobe takoj: Javna borza dela v Ljubljani potrebuje takoj 10 pomočnikov košarske in pleterske stroke ter obenem sprejme 10 učencev za izučitev iste obrti. — Delo je na ras-polago: Moškim: 4 drvarjem, 8 hlapcem, 4 kovačem, 1 mizarju, 1 žagarju za ve-necijanko, 10 Čevljarjem, 1 peku-ficiju, 12 zidarjem, 10 tesarjem, 15 pleskarjem-soboslikarjem, 5 sodarjem, 7 kamnosekom, 8 tapetnikom, 1 pečarskemu pomočniku, 4 krojačem, 5 kleparjem, 7 kuharju, 3 usnjarjem, 12 navadnim delavcem, 1 klobučar, pomočniku, 18 kovinostrugarjem, 16 vajencem. — Ženskam: 2 šteparicam, 2 dežnikaricama, 2 kuharicama, 3 služkinjam, 3 kmečkim deklam, 1 vajenki.
Celje. Delo j>e na razpolago: Moškim: J 7 hlapcem, 1 hlapcu za govejo živino, j 2 dclavcema za hmel,j, 1 majerju, 1 polj. delavcu, 1 viničarju, 1 oglar,ju, 45 kamnosekom kamnolomcem, 1 steklar, pomočniku, 1 cement, delavcu, 1 kovaču,
1 stavb, ključavničarju, 3 kleparjem, 6 mizarjem, 3 žagarjem, 8 sodarjem, 1 krojaču, 6 pekom, 2 raznašalcem kruha, 35 zidarjem, 18 tesarjem, 3 slikarjem, 1 strojniku, 7 vajencem. — Vajencem: 1 kovaškemu, 3 mizarskim, 1 krojaškemu, 1 mesarskemu, 1 fotografskemu. — Ženskam: 22 deklam, 20 delavkam za hmelj, 1 perici, 1 kuh. dekli, 1 krojačici za fina moška in ženska dela, 1 frizerki, 3 natakaricam, 11 služkinjam, 1 gostil, kuharici, 3 kuharicam, 3 sobaricam, 1 sestri vzgojiteljici, 3 vajenkam. — Vajenkam. 1 šivilji in 2 učenkama za likanje.
Razno.
Obvezno in prostovoljno zavarovanje.
Obvezno zavarovanj« je uvedeno v 23 državah, prostovoljno zavarovanje, ki ga izvajajo razne družbe s pomočjo države, pa v 17 državah. V. 14 državah z obveznim zavarovanjem obsega isto delavstvo trgovine, obrti in /poljedelstva. V 5 državah pa oibsega zavarovanje le obrtne in trgovske uslužbence, v 3 pa le obrtne.
V	Danski, Holandski in Finski, kjer obstoji prostovoljno zavarovanje, je to izvedeno le za one, katerih plača ne presega določene meje.
Izmed držav s prostovoljnim zavarovanjem je v Danski zavarovanega 45.4 odstotkov vsega prebivalstva, v Švici 29, v Švedski 15, Belgiji 14. Države z obveznim zavarovanjem zavarujejo milijonske mase; saj so med njimi vse velike države, razen Italije. Za zgled nekaj številk: Anglija ima zavarovancev 15,615.000 (35 odst. vsega prebivalstva), Avstrija 2,278.700 (34.3 odst,), Nemčija 22 milijonov (32 odst.), Rusija 8,795.00 (6 odst.), Jugoslavija 550.000 (4.2 odst.), Bolgarija 241.140 (4.7 odst.).
Zavarovanje je najbolj razširjeno v Angliji, kjer je zavarovanih 78 odstotkov produktivnih slojev, potem v Avstriji s 63 in Nemčiji s 62 odst. Opaziti je, da je zavarovanje v deželah, kjer je prostovoljno, zelo razširjeno, ker se zavarujejo tudi oni sloji, ki bi v slučaju obvez-
nega zavarovanja ne bili zavezani zavarovanju, ravnotako pospešuje razširjenost zavarovanja tudi podpora države. V reakcionarnih in zavarovanju neprijaznih državah pa se krog zavarovancev ome-juje.
Zavarovanje v Rusiji. Na kongresu strokovnih zvez je poročal ravnatelj Nemčenko o zavarovanju med drugim: Število zavarovancev se je zvišalo na 10 milijonov, invalidsko rento uživa 570 tisoč oseb, brezposelno podporo pa 765 tisoč. Invalidska renta znaša tretjino zavarovane mezde, brezposelna podpora znaša mesečno povprečno 15 rubljev. Bolniške podpore se izplačujejo v tovarnah, rente pa se pošiljajo na dom. Dnevni prispevek je znašal v zadnjih 4 letih povprečno 14.4, 13.4, 13.1 in zadnje let6 12 odst. zavarovane mezde (pri nas 6 odst.). Upravni stroški so neverjetno nizki: 3.2 odst. izdatkov. Propaganda za zavarovanje stane mnogo. Treba bo še mnogo in še večje štednje. Najslabše je zavarovanje poljedelskega delavstva, ker sc tega dohodki mnogo nižji kot izdatki
Zdravnik: >Ali se ravnate po moji odredbi, kar se tiče pitja?«
Bolnik: >Da. Sest vrčkov dnevno.«
Zdravnik: »Kako to, dovolil sem vam le tri.«
Bolnik: >Vem. A poklical sem še enega zdravnika in ta mi je tudi rekel, da spijem lahko tri, torej, skupaj šest.«
Gotov učinek. Meta: Moja soseda gostilničarka zgubi v kopališču vsako leto 50 do 60 kil. — Lenka: Jemna-sta, kako je to mogoče, ko je še zmirom tako debela? — Meta: V kopališču se vsako leto znebi ene hčere, tam je ženinov na izbero.
Vrednost denarja. Za 100 nemških mark dobiš 1357,50 Din; za 100 šilingov 802.75 Din; za 1 dolar 56.85 Din; za 100 francoskih frankov 223.18 Din; za 100 čeških kron 168.60 Din; za 100 lir 297.84 Din.
Kako gospodarite najbolje? Kako se zaščitite najuspes- A p o neje? Kako si prihranite vsako leto 5% Vaših izdatkov? mmmmm
TE CLAN IN OBENEM ODJEMALEC PRI
I. delavskem konzumnem društvu v Ljubljani r. z. z o. z.
Pisarna: Kongresni trg ŠL 2
ki ima danes preko 10.000 rednih članov in 29 prodajalen po vsej Sloveniji, Zadruga 1ma do danes sledeče oddelke: specerijski, kolonijalni, manufakturni in galanterijski in je vsled tega v stanu ugoditi vsem željam in potrebam svojih članov.
Teleton 2255, 2855
Ustanovljena 1895
Iz vse svoje duše
Renč Bazin	Poslovenil	Niko	Kuret
Ni se mogla privaditi, da bi na Marijinem mestu gledala nov obraz drobne delavke, ki jo je bila sprejela gospa Clemenca. Marijo so bili odslovili po tridnevni odsotnosti. Henrietta je bila celo stroga do dekleta, ki ni razumelo in jo je včasih vprašujoče pogledalo: »Zakaj postopate z menoj drugače, vi, ki ste tako dobri z vsemi drugimi?« Henrietta si je to očitala.
Počasi in na globoko se je vršila v njej iz-prememba. V tej življenjski nezgodi se je Henrietta še živeje zavedla človeške bede. Srce se ji je se bolj na široko odprlo usmiljenju. Ni pa iskala tolažbe v mislih na Etiennovo ljubezen, poiskala jo je v pozabljanju lastne osebe. Iz neznane sile, skoraj da proti svoji volji se je obrnila vsa do množic revežev in trpinov, ki so jo obdajali. Dala se je vso kakor da ni ustvarjena za ljubezen do enega samega, marveč za tisto ljubezen, ki nima imena, ki ni prijazna, ki se žrtvuje nevidno propadajočim množicam. Ne da bi slutila, je že dokaj prej, preden je zaznala za Etiennovo ljubezen, postala deležna zaupanja njih, ki jih nikdo ne ljubi. Ščitili so jo pred življenjem, ki druge požira. Dali so ji veselja, da je občutila, kako je koristna, dobrotna, ker so se ji v solzah zahvaljevali. Spomin na to jim jo je spet bližal, ne vedno sicer in ne vso, a bližal jim jo je s šilo, ki se ji ni mogla ustavljati.
Kadar ob nedeljah ni šla s stricem Eloijem na sprehod, je prebila eno ali dve uri s svojimi prijatelji iz okolice pod drevjem avenije Ste-Anne, kamor je deco in žene izvabljalo jesensko solnce. Nič se je niso več bali. Sprejeli so jo bili za svojo. Ali pa je šla obiskat — in tudi to radi njih — starega duhovnika, čigar je vrt ležal ob Hau-tiereski ulici. Govorila sta o svoji skupni skrbi.
Vendar pa sta jo včasih kak spomin, kako srečanje neusmiljeno vrgla v druge sanje. Nekega
jutra je spotoma od ulice Ermitage do delavnice sledila zaljubljenem^ parčku, človekoma njenega stanu, ki sta vsa preprosta imela samo svojo mladost. In samo da ju je pogledala, samo da je šla mimo njiju, se je Henrietta izgubila v ljubavnih sanjah kakor tisti, ki spomladi obstajajo v sapi, ki prinaša vonj cvetočega gloga. Mislila je: »,Da’ porečem Etiennu, kadar pride. Pa bova šla kakor ta dva v veliki bežni praznik, ki ga ljudje jedva slutijo.« Potem pa je upadla ta vzvalovanost mladosti. Dosti je bilo Henrietti, da se je znašla z bolno Marcello Esnaultovo, z Vivienko, s katerokoli izmed rev, ki jih je potolažila, kolikor je mogla, in ki so se ji nasmehnile, da ji porečejo prav na skrivaj v globini duše: »Menim, da vas ne bi mogla izgubiti. Moje življenje ste.«
Bolj nego vsakdo drugi in bolj nego kdaj poprej je Eloi Madiot potreboval njene navzočnosti in njenih besedi, ki jih je znala najti zanje, ki so tožili njej, kakor da sama nima druge bolečine razen tuje. Znašel se je strtega pod udarcem odkritja, ki se mu je bilo odprlo, in odločitve ni bil zmožen. Misel, da bi se naj z Antoinom določno razgovoril, ga je prevzemala z grozo. Tedni so pre-tekali in vedno je odlašal. Očital si je strahopetnost, a do dejanja ni prišel. Henrietta, ki se ji je zdel bolj molčeč nego po navadi, ni mogla kar na lepem verjeti, da je tega kriva samo starost. Vpraševala je: »Zakaj mi vsega ne poveste? Če trpite, sem vendar zato tu, da trpljenje z vami delim.« A odgovoril ni niti besedice.
V	drugi polovici novembra, nekaj dni pred dnevom, določenim za odjiod novincev, se je Eloi končno odločil, da nastopi pot, ki ga je stala toliko skrbi. Šel je čakat svojega nečaka ob izhodu iz delavnice in mu je dejal.
»Čuj, Antoine! Goršk sem bil oni večer, ker mi nisi spodobno govoril o vojski. Vendar se ne bova ločila kar tako. Popoldan pred odhodom je prost. Hočeš, da pridem pote in da skupaj izpijeva kupico?«
Delavec je bil presenečen kot po navadi in ni nič kaj zaupal. Trenutek je pomislil, potem je dejal:
»Pod pogojem, da mi ne boste govorili o Le-maričju, hočem.«
Popoldan pred odhodom se je približal.
XXIII.
Že ob osmih zjutraj je Eloi Madiot pričel svoj »obhod« po mestu, da proslavi Antoinov odhod k vojakom. Novinci naj bi bili drugi dan v La Roche-sur-Yonu. Antoine se bo torej odpeljal s tovariši z večernim vlakom.
Bilo je poldne. Stric in nečak sta se bila ustavila najprej pri »Železnem križu«, v starem hotelu blizu podrtije Lemariejeve tovarne. Eloi je zahajal tjakaj iz stare navade še iz časov, ko je bil pri Lemarišju zabijalec zabojev. Odtod sta bila šla preko okraja mostov pod brajdo predmestne krčme, nedaleč od mauvskih travnikov, na »znano mesto«, je govoril Eloi, »kjer imajo tako prebito fletnega poloirskega muskatelca, da zaplešeš, če ga vidiš...« Plesal je sicer že malo prej. Ostra močna sapa, ki je prihajala po Loiri, mu je poganjala kri v glavo. Praznoval je dan odhoda k vojakom. V spominih, ki so se mu zdeli slavni in jih je smatral za nekako vojakovo dolžnost, je videl ta dan kot dan hrupa in pijanosti. Vse je sedaj prihajalo iz njega, kolikor je doslej čuval v 9ebi živahnosti in kletvic. Govoril je na glas in pripovedoval davne stvari o armadi, ki je več ni, našteval za vekomaj neznana imena častnikov, ki jih je poznal, in vasi, kjer je taboril. S svojo levo, od rane še vedno trdo roko, je vlekel, skoraj da tiral bledega svojega nečaka, ki je ves slaboten korakal ob njegovi strani in ni razumel ničesar. Po veselosti sodeč, se je zdelo, da je stari mlajši. Na močnih ramah se mu je pozibavala rdeča in siva glava. Ko je šel mimo branjevk, ki so sedele med svojimi jerbasi kakor v zelenem gnezdu, je poškilil na svoj mehki klobuk, ki mu je bil zlezel na ramo in se zasmehljivo nasmehnil, češ: »Poglejte dandanašnje rekrute. Ali je to čemu podobno? Glejte, preljube moje, kaj smo bili in kaj smok
(Nadaljevanje.)
Za »Jugoslovansko tiskarno«: Karel čet.
Izdajatelj: Konzorcij »Delavske Pravice< (Jože Rutar).
Urednik: Srečko Žumer.