NASCA Ko pride blažen ledni čas v drevju suho poka Milan Vincetič Ta j mir 813 pa privesla pijan oblak da reši se tovora Potem nad hišami visi kot kača klopotača čim več se revež odsneži tem smeleje narašča da ga zmanjka za poti da ga na rit zanaša Snega začuda pa nikjer le gaz se bolj pogreza in pod zametom mila zver na rjast skobec vpeta OLORIS Nekoč lopata trči v kost deškega ljubimca ki ga manjka več kot pol da bil bi za ljubimca ki ima namesto rok laporna iztisa Za krono so nasuli prod in dali vražne kamne da bi gledal kot otrok iz kremenaste kobanje Skoz čelo je pognal srobot loboda in šavje je Oloris zastrt za grob presunljivo daleč TULA Komajkdaj človeška sled obrne se od volčje in prispe po stranpoteh čez Tulo v napotje 814 Milan Vincetič Včasih vodi volčja sled naravnost čez pobočje kjer se odstre minuli svet v blodno samonočje kjer pokoplje amulet iz človeške kože Komajkje prekrije beg silno domotožje komaj kam človeška sled kaže dlje od volčje DEVON Aprila si koščat drvar odpaše znojno srajco ojoj kako drči iz grap tolkač ki teše barko ojoj kot ponoreli kvas raste živo blato Pod večer pa koščat smolar poseda poleg krme oj zibaj zibaj gosti val presloke ribje hrbte V zablodju se obesi čas in razraste trnje ojoj kako iz praznih grap hlastajo suhe škrge TAJMIR Po svoje hodi rosomah v tajmirski širjavi saj ne voha samotar le pride in opravi ko je previsoki zrak in ravšje na zmrzali 815 Tajmir Milan Vincetič V zadnjih kamrah lesenjač bdijo vroči pari plenkača izza dvojnih vrat pa se le pospravi Blažen ki je zaostal s kužnimi živalmi ki je v zobeh končal v tajmirski širjavi JUVA Negibno se množe stvari v pošastno stari glavi ojoj kako grdo meži z nabranim čelom v rakvi kaj če jo v senceh tišči če Juva je postrani Ko staknejo se od strani bi še želele rasti z robovi grejo čez ljudi kot obteženi valji Nazadnje se zapro oči v pošastno stari glavi Juva pa je ob stvari na bolšji razprodaji GILGAL Zvedav iz sipkih naplavin mulja in nesnage izbrska starosen kosti za skrivne raziskave V predalu katalog črepinj ki so bile trdnjave ojoj saj Gilgal od skomin kar vrisne iz poplave 816 817 Tajmir ojoj saj starosen bolšči s sivobelim v skušnjave Nalašč si vrnimo kosti v poglobljene jame naj nas dokonča spomin gilgalske rovače