Zlata jama 
Sopotnica je vas na Gorenjskem. V tej vasi je cerkev sv. Florjana, varuha 
kovačev. Od te cerkve drži kolovozna pot proti Remušku v hribe. Za to kolovozno 
potjo je na levi strani široka in globoka jama, ki jo kmetje imenujejo »zlato jamo«; 
zakaj, bomo kmalu zvedeli. 
Enkrat je bilo za časa, ko so še Turki ropali in opustoševali naše ljube kraje, 
da je nek vitez z Gorenjskega, ko se je bal, da bi mu lepih rumenjakov pasjeglavci 
ne oplenili in odnesli, v dva sodčka spravil svoje cekinčke, ter šel na tuje, da bi 
laže mirno živel. 
Jezdaril pa je s sodčki obloženega vranca ravno po tej kolovoznici. Prigodi se 
pa, da se jermen, na katerem sta sodčka čez konja visela, pretrga in en sodček pod 
kolovoznico zavali. Vitez pa, že sam nad seboj nejevoljen zaradi neprijetne poti, 
prav po hribovsko zarentači rekoč: »Hudič, kamor si sodček vlekel, tja vleči pa še 
vse drugo!« In pri tej priči se zemlja ondi odpre in vitez se pogrezne s sodčki in 
konjem vred v tla. In nebo se potemni in zemlja se potrese, da so ljudje s strahom 
gledali, kaj bo. 
Plešavnikov Jože pa, ko je šel ravno od Ukršlana domu, je videl to prikazen in 
je potem pripovedoval po vasi, kaj se je zgodilo. Zdaj se zbero vaščani skupaj pri 
Osojniku in se posvetujejo, kaj naj bi zdaj storili. 
In res jo ugane stari Čude prav modro ter pravi: »Veste kaj, možje! Obljubimo 
en sodček rumenjakov sv. Florjanu in Materi Božji in gotovo bomo lahko izkopali 
ves zaklad; drug sodček pa naj si medse razdelimo.« Vsi pritrdijo modremu Čudetu. 
Precej drugi dan pa pokrope oni kraj z blagoslovljeno vodo in začno kopati. 
Kopljejo pa kar tri dni in tri noči zaporedoma in pod večer tretjega dne res izkopljejo 
oba sodčka; le viteza in konja niso nikjer še dobili. 
Ko pa pripravijo sodčka na kolovoznico, polasti se jih takoj pohlep ter reko: 
»Saj Mariji in sv. Florjanu ni treba denarja, raji obdržimo vse sami; svetnikoma je 
to dovolj, da smo jima le obljubili.« 
In pri tej priči se z velikim ropotom in žvenkom zopet vdereta oba sodčka še 
enkrat globje, kakor prvikrat, da se kar posveti iz jame. Tako gredo pohlepni vaščani 
z dolgim nosom domov in se ne drznejo nikdar več skušati svetnikov božjih. 
Čez leto in dan pa zvedo Ljubljančanje o tem zakladu ter pridejo, dal bi se 
polastili ogromnega zaklada. Kopljejo pa sedem dni in sedem noči brez prenehanja, 
zdaj eni, zdaj drugi. Sedmi dan pa ravno opoldne, ko pridejo od kosila, da bi 
nadaljevali svoj posel, zagledajo zelenega psa na dnu jame, ki je smodko kadil. 
Tega se tako ustrašijo, da jo kar proti Ljubljani nazaj popihajo. In zdaj se ondi 
vsake kvatre vidi ponoči neka zelenkasta lučica. In to je zlata jama, kakor pravijo 
ljudje. 
183