----- 330 ----- Slovstvene stvari. Najnovejša slovenščina. ii. Grda spaka s če me je zadnjič prisilila, da sem kmalu sklenil svoje jezikoslovne opazke, ker mi je vzela veselje do vsakega daljnega pisanja. In kaj ne bi! Ko se vidi, kako se dan današnji pači in grdi nas mili jezik z nepotrebnimi in odurnimi novotarijami, ki se prodajajo za dragoceno starino, zgrabi človeka pravična jeza zoper tako počenjanje. Mi Slovenci smo res „gens no-varum rerum cupida"; kar je novo skuhano, nam je tudi precej dobro; pa tudi, kar nam je danes novo, to nam je jutri že zastarelo. Dokaz tega so nam nekatere besede in oblike , ki so se v zadnjih letih k nam priklatile, pa se zdaj že spet po ,,šub" pošiljajo nazaj, na pr. ne j namesti ni, nejsemm. nisem itd. In tako je zdaj v našem slovstvu veden dir in daj, da sedanjo dobo lahko imenujemo ^slovstveno revolucijo". Al nič se ne bojmo; ne udajmo se! Sicer kakor politične revolucije škodijo državam in jih pogubljajo, tako tudi naša slovstvena revolucija škodi našemu slovstvu in ga podira; pa kakor za polit, prekucijami nastopi po navadi boljša, mirnejša doba — in sicer spet po starem — tako upamo, da bode tudi na slovstvenem polji na zadnje vendar-le premagala pisava slovenska. Stari pre-kucuhi se v mirnih časih ali povrnejo v privatno življenje, ali pa se tudi oni vdajo sili časa. Rekel sem, da mi je bila zadnjič spaka šče vzela vse veselje k daljnemu kritiko vanju. Zato pa sem bil prav vesel, da sem se je bil odkrižal. Pa na svetu je že tako, da veselje le prehitro mine, in ko se človek spravi iz ene zadrege, čaka ga že druga nesreča. Tako se je tudi meni godilo. Komaj vzamem spet neko novo knjigo v roke, že spet naletim za ravno isto besedico še na drugo pošastno obliko ešče. Sprva nisem vedel, kaj je to, iz konteksta pa sem posnel, kaj pomenja. Pa zdaj le dalje, ker drugače mi si. vredništvo gotovo skrajša članek, da porabi prostor za druge važne stvari, posebno pa za volitvene zadeve! 5. Vsaj — konci. Pred vsako mladoslovensko besedo, o katerej hočem govoriti, stavim tudi slovensko, ker drugače bi jej častiti bralci večidel težko uganili pomen. To vem iz lastne skušnje, ker sem jih tudi jaz spoznal le iz zveze, v kateri stoje z drugimi besedami v govoru. Ta konci tedaj, katerega mrgoli vse polno v nekaterih spisih, pomenja vsaj. Odkod pa je? Vidi se mu precej, da mora biti izpeljano iz poštene slovenske besede konec; ali kako? in kako pride k temu pomenu? — tega nihče ne zna. Se gosp. O. C. o tem v „Vestniku" nekaj tako menca, da na zadnje še sam sebi ne verjame, ter kliče: „0 fortunatos , — bona si sua norint!" Ce pa še patroni mladoslovenake pisave svojih ljubčekov ne morejo zagovarjati, gotovo jih nam to ne priporočuje, in z dobro vestjo jim lahko rečemo: anathema! Omenjena oblika pa je kaj čudna, in meni vsaj ne pride zdaj na misel nobena druga beseda, da bi se jej lahko na stran postavila. Pa vse to nič ne de; „mladi" vendar besedico vsaj zameta vajo in rabijo skoro izključivno konci. To je res huda „dia!ektoma-nija"! Kajti konci se mi zdeva ravno tako, kakor imajo na pr. slovenski sosedje Lahov za ta pomen besedo manj kor. Tudi ta bi se dala izpeljevati iz slovenskega manjkati ali manj (in še čisto slovenski r na konci!), če ne bi bilo znano, da je vzeta iz laškega. Vsakemu svoje: končikavci naj le govore svoj konci; mi pa pišimo vsaj, kakor se sploh govori. 6. Kakor — kakti, kakoti. Spet provincijalizem! Res, da s tem si pridobi jezik eno obliko, pa je li to pravi dobiček? Jaz menim, da ne, temveč le en korak dalje k tisti dobi „ko govorili bomo" itd. Končni r je lastnost edinega slovenskega jezika in stoji na mestu staroslovenskega že (kakože), zato bi ga mladoslovenci po svojem načelu prav za prav morali izpuščati iz svoje pisave; pa ne! Tu delajo izjemo in si k tej obliki še drugih oblik iščejo, ter pišejo: kakti, kakoti m. kakor. Katera oblika je bliža toliko zlorabljeni stari slovenščini in bolj razumljiva narodu, naj vsak sam sodi. — Sem menda spada tudi besedača morti, ki je pa, odkritosrčno povem, jaz ne razumem; — mogoče m. morda; kali? Srečni Slovenci, ki tako svoj jezik bogatimo! 7. JaČi, jaksi —jacisi. Naš jezik je gotovo pomanjkljiv v tem, da za superlativ nima samosvojne oblike, ter si mora pomagati s komparativom in z besedico naj. Pa veseli se, jezik slovenski, kajti tudi temu so kos mladoslovenski ,,pisci". Jačiši! Ali ni to nov superlativ? Meni se zdi, da, ker jaČi je že komparativ. Tedaj treba pisati dosledno boljšiši, večiši itd., mesto najbolj si, največiitd. Najdolžiši, naj-blažiši pa, kakor se bere pri taistih pisateljih, mora biti po mojih še viša stopinja, nekak archisuperlativ, s kakoršnim se gotovo ne more ponašati noben drug narod. Ali ni imel prav Prešeren, ko je pei: »Prekosili res bomo vse narode"? — Pa pustimo šalo na strani, in spoznajmo, da oblike jačiši, najdolžiši, naj-b 1 a ž i š i itd. so strašne napake proti slovnici. Na noben način se ne dado pravilno napraviti. Poskušajmo nekoliko : j a k, s pristavkom š i je j a k š i; z ji pa j a Č i (m. jakji); z iši ali ejši pa bi bilo k večemu j a kisi ali jakejši, ker ni nobenega pravila, po katerem bi se k pred i ali e spreminjal v C (razen v nekaterih podnarečjih, na pr. junači, m. junaki; roče m. roke itd.). Ravno to velja o obliki blaži si in o vseh drugih takih pokvekah. Zato slovnico, slovnico naj bi se nekateri rajši boljše učili, nego da vpeljujejo novo šaro in da se s svojo prenapeto pisarijo štulijo! (Dalje prihodnjič.) ------ 336 ------ Slovstvene stvari. Najnovejša slovenščina. ii. (Dalje.) 8. Življenje — žitek, žizen. Ne bom se tu spuščal v preiskave ali prepire zastran pisave: življenje ali žive nje; naj le povem, da po mojem prepričanji je žive nje izpeljano iz glagola živeti in pomenja: Le-ben; življenje pa je iz glagola živiti in pomenja: Nahrung, hrano;vpa vendar pišem življenje, ker se le tako govori. Čudno pa je, da ravno tisti, ki so bili začeli pisati živenje, zavrgli so vže tudi to, ter rajši pišejo žitek, žizen. Prvo je ogersko, drugo pa sta-roslovensko — da le ni navadno, pa je že boljše! Ko jim pri besedi življenje in pri nekaterih drugih oblika je ni menda po volji, kujejo si med tem brez števila novih imen na je, kar je proti duhu slovenskega jezika, posebno če so izpeljana iz perfektivnih glagolov, kakor so: razkritje, podstatje itd. Memogrede naj omenim, da oblika slovenskost mi je tudi Čudna nova prikazen, ki nima še para. — Ubogo življenje! Se tako si kratko, in vendar te nekateri zmirom bolj krajšajo, prej vživenje, potem v žitek, žizen — Bog ve, kam še pridemo! 9. Oče — otec. O besedi otec mesto oče, kakor tudi o besedi žizen mesto življenje in o marsikateri drugi velja to, kar je rekel (v „Glasu") gosp. prof. St. Kociančič o besedi treb6 mesto treba, namreč, da je stara krpa ali zaplata na novo suknjo. Ne smešimo sami sebe! — K temu hočem pristaviti le še en analogičen izgled iz italijanskega slovstva. Italijanskega slovstva in jezika zlata doba je bila v XIV. stoletji, ko so živeli in pisali Dante, Petrarca, Boccaccio itd., in res je jezik teh pisateljev izvrsten. Pa vendar sa Lahi dandanes njihovih oblik ne drže, ampak se novih poslužujejo, pa tudi odmrle besede z novimi, živimi na-domeščujejo, kakor uči že zdrava pamet. Nekateri pa, in med temi posebno P. Cesari (sicer izvrsten pisatelj) skušali so tudi naših dni rabiti le take besede 7 ki so bile takrat (v XIV. stol.) v navadi; pa zdrava kritika je njihovo pisavo zavrgla in ostali so na samem, če tudi današnja laška pisava od one 14. stol. ni toliko različna, kakor sedanji naš jezik od staroslovenščine. Omenjeni P. Cesari je v svojem govoru o Kristusovem trpljenji rabil besedo „carogna", ki je v 14. stoletji v ital. pomenjala mrtvo truplo, sedaj pa pomenja le mrho, ker za mrtvo truplo se rabi samo beseda „cadovere". K takim ostudnostim utegnemo tudi mi prhif Če se ne varujemo prenapetosti. 10. V koš smeti vrzimo danes še neprijetne be-sedure najnovejše ere slovenskega slovstva, kakor so: nalik (ali ni to „na glih?"), inem, dakle, obitelj, jed-noč, nekoč, naravnoč, soč, uprav, stoprv (sladka besedica!) itd. itd. Kdo bi se neki z vsako posebej vkvarjal? Kakor so vse iz enega razloga (iz dialektomanije) prišle na dan, tako jih tudi vse iz enega razloga odpravimo; in ta razlog je, da niso slovenske. Mi smo Slovenci in zato pišimo slovenski; novih, nenavadnih oblik se po-primimo le tedaj, Če so res dobre in potrebne in če jezik lepšajo. Ce pa nekateri „pisci" vendar hočejo po svoje pisati, naj pišejo svobodno, le to naj ved6, da jih mi ne posnemamo , ter jim njihovo vsiljeno robo pošljemo nazaj. K sklepu naj navedem danes en stavek mladoslo-venske pisave, da se tisti čast. bralci, ki nimajo priložnosti ali volje, si jo v originalih ogledati, prepričajo o njeni lepoti in o pravem slovenskem duhu, ki veje iz nje. Glasi se tako-le: „Ostro vrezavajoč, vestno pre-iskavajoč ter pretehtavajoč, na tenko, sodeč točno ter odločno, označavajoč resnično, nikir boj nemešajoč niti jih prelivajoč, takov je S. v vseh svojih mislih, takov v vseh svojih besedah." (Vestnik, I. t, 2 št.) Kaj ne, kako lepo to zvoni? J. K. ------- 337 ------