Ano XIII — NUM. 221 JUNIO 1946 LETO Xm — ŠTEV. 221 JUNIJ 1946 HÄ WDIM ISÄDTOM V juniju bomo slavili 10 obletnico slovenske službe božje na Avellanedi. 9. jun. ob 10 uri slovesna sveta r.aša. 16. jut. pa svečana popildanska slovesnost z družinsko zabavo. Začetek ob 15.30 uri. Slika nas ponaša tja v domovino, odeto v svečano zimsko obleko. Kje je to? Lahko na Tolminskem! Gorenjskem! Štajerskem, pa tudi kje blizu Gorice! To je slovenska dolinica v snegu. JEZUS. MOj GOST, MOJ GOSTITELJ Kako naj jaz ničla, uboga človeška sirota, častim veličanstvenost Tvojo, neskončna Dobrota, ko v si.-cu mi gost in gostitelj skrivnostno prebivaš in bistvo mi svoje božansko v moje prelivaši Neskončna Ti hvala, moj Jezus nad vse dobrotljivi! — Da moja bi duša obžarjala Tvojo svetlobo, s tajinstveno hrano v ljubezni vsi neprekosljivi obnavljaš v duši prekrasno mi svojo podobo. Zdaj kakor dojenčka na grudih nad vse darežljivih po Tvojih opojnostih žeja me silna razjeda — za to poželjenju meja ne poznam dosegljivih — umiri se v večnosti le, kadar Tebe zagleda. Vso zemeljsko srečo prav rad radi Tebe žrtvujem, le Ti me podpri, da po poti slabost premagujem: do Križa za Tabo naj grem in s Teboj naj trpim, do zmage s Teboj naj dospem, da se v Tvojem objemu stopim! David Doktorič. 20. junija je zapovedan praznik sv. Rešnjega Telesa. Spomnimo na dolžnost velikonočne spovedi in sv. Obhajila. Pomislite, rojaki, da ima vsak samo eno dušo in da samo enkrat živi! Estd acercdndose el invierno. Uno recuerda aguellos dias, cuando el cielo plomizo parece animarse repentinamente derra-mando ilorcitas blancas. Primero una que otra, luego mas den-sas, hasta que todo el cielo se Ilena con un suave remolino de copos blancos que entre un silencio solemne tejen esa hermo-sa sdbana invernal . . . Dias enteros continüa c veces la tejedora divina su labor fina hasta el espesor de varios decimetros y a veces hasta un metro, obligando al hombre a que se retire al abrigo de su časa y a los pajaritos a que le siguen hasta las ventanas. donde alguna alma compasiva les pone alpiste . . . Luego, una manana, amanece el sol brillante como nunca v acaricia la alfombra blanca extendida por doquier, que ayer parecia una sdbana mortuoria y hoy una sala engalanada para una fiesta solemne . . . Simbola es este espectaculo de la actuaciön que produce en las almas la gracia divina, suavemente, insensiblemente . . . Entre cierta melancolia del corazčn, demasiado apegado a las cosas terrenas, que un dia ha de abandonar, actüa Dios, hasta que luego irrumpe la luz clara que a los juiciosos hace com-prender que la vida no es mas que yna ilusiön que premete mucho y al final, terminan todos sus deslumbres, no quedan-do otra cosa que — una sdbana mortuoria .... Para los que han comprendido el sentido profundo de su existencia, luego šale el sol, que ya no tiene mas ocaso . , . DUHOVNO ŽIVLJENJE Uredništvo: Pasco 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361 (48 -0095) Kliči od 11—13 ure in po 8 url zvečer. . Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz Soldčm 4924 Telefon 59 - 6413 CERKVENI VESTNIK 30. MAJA: Vnebohod. Maša na Pa-ternalu ob 10 h za rajne f Baučar iz Sela št. 21. Zapoje se žalnica. 2. JUN.: Maša na Paternalu za -j- Frančiško Hrovatin. Zapoje se žalnica. Na Avellanedi ob 8.30 za f Martin Varga. Pri sv. Rozi za stariše Kavčič ob 12 uri. za j Karla Črnko. NA AVELLANEDI ob 15.30 uri. Na Avellanedi ob 8.30 za f Marijo T. Orešček. Pri sv. Rozi ob 12 h za f Anton Strehar. MOLITVE NA PATERNALU in shod ob 16 h. 16. JUN.: Maša na Paternalu za •j- Leopold Madon. Na Avellanedi ob 8.30 za •}• Magdalena Ošlaj. Molitve in slovesnost 10 letnice NA AVELLANEDI ob 14,30 uri. 20. JUN.: SV. REŠNJE TELO, na Paternalu za f Anton Čebron. Pri sv. Rozi za -j- Ivano Besednjak ob 12 uri (obletna). 23. JUN.: Maša na Avellanedi za ■j- Ivan Kren ob 10 h. Na Avellanedi ob 8.30 za -j- Alojz Macarol. Pri sv. Rozi za f Ano Babič ob 12 uri. 24. JUN.: Pri sv. Rozi ob 10 h za -j- Jožefo Fornazarič 29. JUN.: SV. PETER: Maša pri sv. Rozi za f Jožef Svetina. 30. JUN.: Na PATERNALU maša za-dušnica za f Simon Melinc. Pri sv. Rozi ob 12 za f Matelič. 10 LETNICA. 10 let je že minilo, odkar se trudim med rojaki v Argentini. Ne morem se ponašati z ničemer pomembnim. Zunanji vidni uspeh mojega dela je skoro ničla . . . Pa naj bo Bog sodnik mojega dela, ki pravično vidi, če sem delal prav ali pa če sem kaj pogrešil. Vem, da imajo nekateri kaj proti meni: če delajo to iz namena da bi moje delo rušili, prosim vse poštene rojake, da mi vedno o njihovih nakanah sporočate. Ne radi moje osebe, temveč zaradi velike škode, katero drugi utrpe, če se oddaljijo od edine poti, katera k pravi sreči vodi, katero sem ravno jaz dolžan, da učim z besedo in zgledom . . . Če pa kdo ima kaj proti meni dobronamerno, naj se oglasi in prav hvaležen mu bom za koristen nauk in moder nasvet. Nikar pa tistega čenčanja po oštarijah in pri kozarcu ... Saj mi ne gre za mojo osebo. Jaz bi mnogo bolj v miru in tudi udobno živel, če bi pokazal hrbet Slovencem, kot so napravili premnogi in-teligenti . . . Gre za dušni blago vas, dragi rojaki na Paternalu in na Avellanedi, radi čegar se prizadevam. Če sem kaj pogrešil, obžalujem. Če sem koga vede ali nevede užalil prosim naj mi odpusti. Sedaj za desetletnico mojega nehvaležnega dela pa naslovim na vse dobre^ verne rojake prošnjo, da pokažite^ več razumevanja za vaše resnično srečo in zamoje prizadevanje. Služba božja na Paternalu je tako skromno obiskana, da bom prisiljen da jo ukinem, če se kaj ne popravi. Pevovodja g. Ciril Jekše se prizadeva z vso gorečnostjo in stanovitnostjo, pevke so občudovanja vredne v svoji vztrajnosti in nas tako lepo razvesele s petjem, vde-ležba je pa tako žalostna včasih, da bi se človek zjokal . . . Saj je menda še kaj vernih Slovencev, ki imajo tudi živo narodno zavest. Ti naj bi stopili sedaj na dan in se odločili vsak vsaj enkrat na mesec k naši službi božji. Janez Hladnik DESETLETNICA NA AVELLANEDI. V juniju bo 10 let, kar se je prvič oglasila slovenska pesem v cerkvi na Avellanedi. Tamkaj žive večinoma rojaki Prekmurci, ki so pokazali prav resnično umevanje in ljubezen do slovenske službe božje. Premnog slovesen dan smo v teh letih tamkaj praznovali. Obiske dragih rojakov duhovnikov, nove maše, svečanosti .. . Od tistega dne se vse lepo v redu vrši. Če je bil kdaj kak nesporazum, smo ga vedno lahko prav lepo izravnali in tako smemo upati, da bomo to leto proščenje posebno lepo proslavili. 9, junija bo slovesna peta sv. maša, k kateri ste povabljeni vsi rojaki. Bo v Man. Estevez 630 ob 10 uri. Isti dan se vrše nato koline, ki jih priredi Slovenska Krajina in vabi rojake, da si pravočasno preskrbe vstopnico. 16. junija se bo vršilo ob 15.30 h popoldanska slovesnost z zahvalno pesmijo in slovesnim shodom, nato družinska prireditev s čajanko in proslavo ter z živahnim programom, katerega ima na skrbi mladinski odsek. Kdo bi mogel imenovati vse, kateri imajo zaslugo, da naša služba božja na Avellanedi tako lepo uspeva! Najprej so to nase žene in možje, združeni v Bratovščini. Potem so najprej dobri pevovodja Ciril Kren. Koliko nevšečnosti mu delajo dolga pota in včasih netočnost pevcev. Nato so pevci, ki nekateri od daleč pribite in kljubujejo vsakemu vremenu in celo boleznim, nadalje mežnar Imre, pomočniki in njegovi namestniki: Šeruga, Sapač, Preininger, Gomboc . . . Vedno se dobi nekdo, ki poskrbi, da je vse v redu . . . Pa še enega ne smemo pozabiti. To je svetnik Don Orione sam. On sam je bil osebno navzoč dvakrat pri naši sliužbi Sedaj ga blagoslavlja že od zgoraj, iz božji in je tedaj blagoslovil naše delo. nebes, In še ene ne smemo pozabiti: to je pa naša Marija Pomagaj, ki blagoslavlja naše delo iz zastave, na kateri ima tako lepo sliko. Prosimo vse gospodinje po Avellanedi, da za tisti dan priskrbe za kak prigrizek. Gospodarji pa naj imajo na brigi kak prilizek . . . Tako kot po navadi. PATERNALSKA SLOVESNOST se tudi bliža. Vsako leto jo praznujemo na Cirilovo nedeljo. Ker ima letos tisti dan Slov. da bo 7 julija z večjo slovesnostjo sv. Dom prireditev, bomo praznovali tako, maša, popoldanska zahvalna slovesnost in proslava Cirilove nedelie pa bo: 14. julija, z začetkom ob 15.30 uri v cerkvi sv. Neže na Avalos 250, nato pa v prostorih Paz Soldčm 4924 zborovanje Bratovščine. čajanka in nekaj za razvedrilo. BRATOVŠČINA ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA vabi rojake, da se vpišejo. Prilika je tedaj, ko je shod, NA PATERNALU bo 9. junija ob 16 uri. Slovesen shod pa se bo vršil 14. julija z začetkom ob 15.30 uri. NA AVELLANEDI bo shod 16. junija z vso slovesnostjo. Sporočamo članom, da je umrla članica Gracia Garcia. Predstojništvo Bratovščine je sklepalo tudi o tem, da se vpelje mala mesečnina. LA VIDA C8P1H1TU AL Revista mensual. Direccičn: Pasco 431 U. T. 48 -3361 y 0095 Director: P. Juan Hladnik Admimstraciön: Paz Soldčm 4924 U. T. 59 - 6413 SUSORIPCION ANUAL $ 3.—. La Colectividad eslovena celebrarč el decimo aniversario de su atencičn religiöse regulär en Avellanead. El mismo Don Orione nos acogič per-sonalmente el primer dia que fue el 14 de junio 1936 al reunirnos en el Coto-lengo en Man. Estevez 630. El santo nos dič una bendicičn que todavia vivifica la obra apostölica, entonces empezada. El, muerto mas tarde en olor de santi-dad, estd protegiendonos desde el cielo. Muchos actos religiöses hermosisimos hemos organizado alli y ahora tenemos misa regularmente el 2-do y el 4-to do-mingo del mes y la bendicičn de la tarde el 3er domingo, ademäs de o tros actos circunstanciales. Con solemnidad especial celebraremos el decim aniversario el 9 y 16 de junio. YUGOSLAVIA POR DENTRO Y POR FUERA Desastrosa es la situacičn al terminar la guerra. Ahora, a un ano, de ella, ya se trabaja activamente en la reconstruc-ciön. El parlamento, que se reunič en los dias pasados, se enfrenta con tareas enormes. Todavia hay inquietud pod denho. pues la poblacičn se opone en muchas co-sas a las pretendidas reformas de espi-ritu comunista. Pero en los Ultimos dias han recobrado. la libertad algunos pre-sos politicos. Por fuera es el problema de Trieste y el Litoral esloveno con Istria, lo que pre-ocupa especialmente. Yugoslavia no pue-de renunciar a su justo derecho, pues Trieste pertenece al territorio etnica-mente esloveno. El asunto quedö apla-zado hasta el 15 de junio. El gobierno yugoslavo estd firmemente decidido a no desistir de su exigencia a la soberania de Trst (Trieste). Se reco-noce que la ciudad mišma tiene una gran parte de poblacičn de habla iialia-na, pero todas las razones territoriales, tanto histčricas, cuanto econčmicas y tambien etnicas, documentan que Trst pertenece a Eslovenia y a Yugoslavia. Los italianos que ganan en Trst su peda-zo de pan, deben de tener para Yngosla-via los mismos sentimientos que tenemos nosotros para con la Argentina, nuestra segunda patria que tan generosamente nos hospeda. katero naj člani prispevajo in se bo potem iz tega darovala sveta maša za pokojne člane. Č. G. MIRKO RIJAVEC, misijonar, pošilja mnoge pozdrave iz Quito. Sporoča žalostne novice: Mojega brata Slavka so partizani ubili v Varaždinu. Brat Kamilo je bil 3 leta v nemškem izgnanstvu, sedaj je v Gorici . . . Napovedujejo mi, da me nameravajo imenovati za pravile ar j a, to je prvi škofov namestnik za misijone v Ekvadorju. Še vedno imam v mislih ustanovitev slovenske kolonije v Ekvadorju, in upam, da bo to sedaj postalo resnica. Kam naj cač s slovenskimi begunci, če ne v Ekvador, kier jih čakamo z odprtimi rokami . . . Kdor to deželo pozna, razume da se da kaj velikega narediti. KRIŽI OB POTU... Križev teden, ki so dnevi pred Vnebohodom, ko gredo križevske procesije , nam spet živo pokliče v spomin podoba svetega križa. Prav tako, kakor vodi križ prošnje procesije, ntora tudi naše življenje teči, v znamenju križa. Kaj je križ? Najprej tisti, ki ima bruno padolgem ir. bruno počez; potem pa vse tisto, ki nam prekriža našega življenja pot in nam na kakršenkoli način greni življenje. Bolezen, smrt, nesreča v delu, izdajalski tovariši, nesreča v družini, krivičra jeziki . . . kdo bi jih naštel. Potem so pa še tisti, kateri zadenejo narod, deželo, človeštvo: povodenj, nevihta, strela, vojska, revolucija, lakota, kuge . . . Navadno ljudje vse to smatrajo za nesrečo. Tistim, kateri niso namenjeni v večnost, temveč so omejili vse svoje prizadevanje le na ta svet, ne gredo prav nič v račun vse tiste nevšečnosti in zato jih. kolnejo in se obupno prizadevajo, kako se jih rešiti .... Veren kristjan pa razume, da nam je Gospod Jezus naročil: Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in hodi za menoj . . . Vemo tudi za odlok, ki je sledil grehu v raju; V potu svojega obraza boš jedel kruh ... v Trpljenju boš rodila otroke .... Dokler se ne povrneš v zemljo ... Ni drugače. Človek je rojen, za trpljenje, kakor ptica za letanje, pravi sveti Duh . . . Saj vemo da nimamo tukaj stalnega domovanja. temveč šele v večnosti. In da bi ljudje te resnice ne pozabili, zato je Gospod Bog prekrižal naše življenje z neštetimi nevšečnostmi. Zatorej križi niso nikaka nesreča temveč v resnici izraz božje dobrote, ker so kakor kažipoti, ki nam kažejo vedno naprej proti nebu. Človek, katerega življenje ni zagrenjeno z enim ali drugim križem, kai kmalu pozabi na Boga in na dušo in tako sam sebe zavrže v večr.o nesrečo. Vsi ti križi nas obiskujejo zato. da imamo priliko dokazati našo vdanost v božjo voljo. Takole nam naroča Bog v Skrivnem razodetju: Ne boj se tega, kar boš trpel. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da boste preskušeni, in boste imeli stisko. Bodi zvest do smrti in dal Ti bom venec življenja . . ." (2. 10). “Ne bo okror.an s slavo, razen tisti, kateri se je častno boril" tako sporoča sv. Pavel. Zato je zelo pogrešeno ravnanje tistih, kateri bi radi življenje brez težav, bridkosti in preskušenj. Tisti, kateri so globlie pogledali v skrivnosti božje Previdnosti, doumejo in hvaležno sprejmejo tudi besedo božjo: Dana nam je ta dobrota, da v Jezusa ne le verujemo, temveč zanj tudi trpimo". In tedaj se nam predstavi še nov križ: PREGANJANJE RADI BOŽJEGA IMENA. Preskušena mora biti tudi človekova vera. In prav ta še posebno, ker je ključ do neba. Kdor verje ... bo zveličan, kdor ne verje bo pogubljen . . . Zato je naravno, da si bo hudič prizadejal vse, da ljudem vero iztrga iz srca. Laž, obrekovanje, zmota, nasilstvo, slabi zgledi, pohujšljive knjige, slike, predstave, nasilstvo krivičnih oblasti, nevredni duhovniki, krivi preroki .... brez konca je stvari, katere dopušča Beg kot preskušnje naši veri. Hudič pa, ki ie zase zapravil večno srečo, stori vse, da bi tudi človeka oropal njegove večne sreče. Omajati komu vero je toliko kot oropati mu ključ do nebes. Že nad apostili je zato zadivjalo preganjanje. Toda oni niso radi tega jokali, temveč beremo, da so se "veseli vračali izpred sodišča, kjer so bili bičani, ker jim je bila dana ta velika milost, da so radi Jezusa lahko trpeli" .... In zakaj so jih preganjali? Zato, kot skozi vse naslednje rodove do današnjih dni: Da bi bila njihova vera preskušena in. njihovo plačilo tako toliko večie. Prava vera mora biti preganjana! “Če so preganjali mene, bodo tudi vas", tako je napovedal Gospod Jezus. In prav to bo do konca znamenje prave vere Jezusove! In verniki ne bodo nikoli pozabili besede: nič ne marajte, če vas preganjajo. Saj tako biti mora! Vi pa le zaupajte, ker vedite, da sem jaz svet premagal! Sevi vas bo sovražil in. preganjal, ker niste od sveta. Ko bi bili njegovi vas ne bi preganjal . . . Vzrok preganjanja je često nevednost. Vera mora biti preskuser.a in očiščena. Kadar se ljudem predobro godi, radi pozabijo na Boga in na dušo. Kakor oče mora vzeti palico, da razbrzdane otroke spravi k pameti, mora zaropotati tudi Bog nad ljudmi, ki so pozabili na večnost. CERKVENI VESTNIK Radi pomote, ki se je vrinila v Cerkveni vestnik na platnici podamo tukaj popravek: 9. JUN.: Maša na Avellanedi ob 10 h. za Karla Črnko. Na Avellanedi ob 8.30 za •{• Marijo Drešček. Pri sv. Rozi ob 12 h. za Anton Strehar. Molitve na Paternalu in shod ob 16 h. 16. JUN.: Molitve in slovesnost 10 letnice na Avellanedi ob 15.30 uri. Tista šiba naj bi ljudem njihove posvetne misli razgnala, da bi se spomnili na Boga in na dušo. V ta namen se Bog pogosto po-služi ljudi, kateri divjajo proti veri v zaslepljenosti. Ker je ne poznajo in ne umejo njene neprecenljive vrednosti in se jim vidi nekaj praznega in nekoristnega . . . ' Oče, odpusti jim, soj ne vedo kaj delajo", tako je molil Gospod Jezus sam. Nevede in nehote pa so orožje božje Previdnosti in pogosti so slučaji kot je bil Pavel, ki se je iz preje besnega sovražnika Kristusovega spreobrnil v njegovega najbolj gorečega apostola. Bolj navadno pa je, da vero sovražijo in posebno duhovnike mrzijo tisti, KATERI SO MORALNO PROPADLI. Poželjivost, lakomnost ali častihlepnost so vzrok njihove besnosti proti križu, cerkvi, du-hovski suknji, rožnemu vencu, spovednici in križu . . . Bodejo jih ta vidna znamenja vere, ker jih spominjajo na njihovo dolžnost, da pot greha zapuste. Hoteli bi v lastnem srcu preglušiti krik lastne vesti. Zato pa bi hoteli odstraniti iz življenja vse kar spominja na Boga, na nebesa, pekel in na dušo. Ni iz hudobije, pač pa iz slabosti ... Pa naj še tako kričijo, da Boga ni, da so si vero farji izmislili, da je čista ljubezen in zakonska zvestoba le poezija fantastov • . • Oni sami v dnu svoje duše čutijo gnilobo svojega srca in bi radi svojo lastno vesi pre-glušili. Zato jih motijo zvoniki, zvonovi, križi, črne suknje . . . Denar jih je preslepil, s krivico so si morda nagrabili bogastvo, pa nočejo, da bi jim kdo pridigal o božii pravici. V njihovem srcu nemara besni sovraštvo, ošabnost, maščevalnost. Bode jih naročilo: “odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo" . . . Pač po tisti stari maniri besnih ljudi: pa naj vse hudič vzame, in še mene, samo da jaz ne bom ponižan . . . Tako se človeška slabost lahko prevrže v pravo HUDOBIJA. TRETJI VZROK To je pa satanovo delo. In ker so nekateri ljudje prodali svojo dušo hudiču — to ni le v pravljicah, marveč v resnici —, so orožje v rokah pekla, ki vedno besni proti Cerkvi božji. Ni bilo rečeno brez globoke misli: “Na to skalo bom sezidal Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" . . . Vedel je Gospod Jezus, da bo hudič napel vse sile da bi sveto Cerkev vničil. Neron, Do-micijan, Julijan Odpadnik. Voltaire in stotine tistih, kateri so s satansko besnostjo divjali proti Cerkvi, papežu, duhovnikom, vernemu ljudstvu, so neprestan izraz prizadevanja peklenskih sil kako bi Cerkev porušili. Vemo, da je ne bodo. Saj so že nekaj krat razglasili, da je Cerkve konec. Od Dioklecijana. ki je dal tiskati cekine z napisom: “V letu, ko je bilo vničeno krščanstvo", pa do sodobnega brezbožnika, ki je napovedal, da "bodo prav kmalu vrgli Boga v koruzo" je že nešteto brezbožnikov v svojem besu onemoglo. Žrtve njihovega divjanja so zmagoslavno prestale boj, oni sami pa so z zadnjo obupno kletvijo izročil i svojo dušo satanu, kateremu je bila že preje prodana .. . Kako prazno delo vrše! Ne pomislijo, da so le orožje božje previdnosti in Agradezco de todo corozön a todos que han tenido la caridad para el alma de mi inolvidable madre. concurriendo al funr-r •'! ck-1 5* auiversario el 14 de mayo en Santa Rosa de Lima, P. JUAN HLADNIK. Domačija pri Hladniku po domače v "Ru-pi" na Petkovcu nad Logatcem. — Prijazni dom stoji sredi sadnih vrtov in njiv. kolikor bolj si prizadevajo, da bi vero yni-čili in Cerkev porušili, toliko bolj jo utrjujejo in poglabljajo in očiščujejo. Kristjani in duhovniki smo pač ljudje in zato se lahko zgodi, da koga slabost potegne v posvetnost in poželjivost. Zato pa pride nevihta, katera razbistri duše. Nekateri pač slede po poti greha še dalje, toda prave in vredne pa preskušnja in preganjanje očisti in tako vera po vsakem preganjanju znova zacvete v novi moči. Preganjanja in mučenci so vedno osnovva obnovljenega verskega življenja. V današnjih dneh je komaj 10% katolikov, kateri svojo vero zares vzamejo in spo-šutjejo. In vendar je 100% ljudi odrešenih po Jezusu Kristusu in ustvarjenih za zveličanje in med nami gotovo 80%, ki so krščeni .. . Ali mar ni na dlani, da moramo pričakovati, da pride kaka nevihta, katera mora zbistriti ljudi in jih spreobrniti? Dolgo ne more iti tako naprej. Ali mora priti verska obnova po poglobitvi verskega življenja, ali pa bo prišlo preganjanje! Rog ve, lcaj ima pripravljeno. Mi pa vemo to, da je najprej treba z vdanostjo sprejeti vse križe, ki nas v življenju obiščejo. Treba je biti pripravljen pa tudi na to, da---------------------------------------------------------" bomo zmagalno prestali tudi preganjanje. katero vtegne zadivjati čez nas in tako bo v nas lahko vesela zavest, da smo vredni učenci in nasledovalci Jezusa, učitelja, vzor nika in zakonodavca našega. Vedeti pa moramo tudi to, da je besnenje proti Vatikanu, papežu, škofom, duhovnikom in klerikalcem vedno delo peklenskih sil, ki se pa pogosto poslužujejo takih, ki nevedč kaj delajo! Se ve aqui la časa de la familia Hladnik, situada en un idilico volle. La residencia tiene ya una historia de 4 siglos; pero jamäs pašo horrores Como los de la ultima guerra. CRUCES Y MAS CRUCES! El Vierr.es Santo sc reune la humanidad er. de-redor de la Cruz. para meditar el misterio de la Re-dencion v para comprender el sentido de la vida te-rrena, Hay gente, gue no tiene para su Salvador mas que algun seniimiento agradecido en este dia. pero para su mal, pues no se hacen digr.os del consuela gue para sus fieles emar.a Jesus de la cruz. Para los juiciosos crisiianos empero es la cruz la escalo: gue junta la tierra con el delo, es indicador del camino eterno y es fuente de consuelos para los rno-mentos de prueba, angustia y persecucičn. Por eso tenemos las cruces en las poredes de las salas, en las cabeceras de las camas, al lado de los camir.os, en las torres de la siglesias, en nuestrcs pe-chos y finalmente sobre nuestras tumbas . . . Cruces y mas cruces y con usta razon porgue el hombre se desvia con tana facilidad del sendero de los justos del cual nos dice Jesus: “Entrad por la puer-ta angosta, pues la puerta ancha y el camino espa-cioso son los gue conducer, a la perdicičn . . . Oh gue angosta es la puerta y cuan estrecha la senda gue conduce a la vida eterna y que pocos son los que ati-nan con ella" (Mal 7, 13). Bien sabe Dios que los ünicos indicadores capaces de obligar a la desviada humanidad a! camino de la verdadera dicha — SON LAS CRUCES: ora individuales, ora familiäres, ora comunes para todo un pue-blo raza o humanidad. Son cruces, por eso siernpre dolorosas, pero infalibles indicadores del camino a seguir, Y, si no se torna en cuenta la primera, segura-mente allä, mas lejos, ha de presentarse otra, y mds pesada hasta gue la medida de la paciencia divir.a no este agotada! Ahora es un dolor de muela gue cstropea a uno los proyectos, ya un fracaso en los negocios gue lo humilla; a este hiere la lengua calumniadora, a ese alarma un robo audaz; agui son los hijos. alli los ma-los vecinos causa de amarguras; ahora la enferme-dad o la muerte, las injusticias o los darios ir.feridos; incendios, terremotos, catastrofes economicas, inunda-ciones, revoluciones, guerras . . s Infinita es la cade- na de los sinsabores que amargan la vida humana. Eier.aventurados los que aiienden a las palabras de Jesus: "Quien quiere ser mi discipulo tiene que cargar con su cruz y seguirme". Todos los contratiempos se les convierten en fuentes de salvacion, si los aceptan gustosos o por lo menos resignados. Enorme, empero, es la perdida de aqueilos que los enfrer.tan protes-tando y blasfemando; que quieren esquivar ese sendero angosto, escarpado y penoso y prefieren la carre-tera cčmoda, la de la perdiciön. Quieren vivir go-zando, vivir sin molestia. CRISTIANOS AD LEONES. Pero las por.a s que han de sufrirse en la vida no se reducen a csos contratiempos. Tcmbien la virtud de la fe tiene que pasar su prueba; nuestra confianza, amor y fidelidad a Jesus debe ser demoslrada. Jesus es nuestro buen pastor seguro, ipero tertßmos que Serie fieles tambien nosotros! Mas atin. Puesto que es precisamente la fe el fac-tor principal de la salvaciön y la Iglesia el faro que ha de ilumir.ar el camino hacia la etemidad, es evidente que el infierno intentarä todo lo posibie, para destruir. o siquiera resquebrajar la Iglesia para luego desviar a los puefoios del destino eterno. Asi se expüca el hecho de las persecucionos dirigidas frecuentemente contra todos los creyentes, a veces solo contra los ministros y las instituciones de la Iglesia. Por mäs que los motivos explicitos sear. bien disfrazados, ponen de manifiesto el odio y la malicia infernal en el esfuerzo de llevar cuanto mds almas a la perdiciön. Los ins-strumentos de los cuales se valen son las mentiras, calumnias, violencias, desprecios adaptades a gada epoca con la astucia, de la cual es capaz el äemor.ro, para engchar o aterrorizar mejor. Er. los primeros siglos nos registra este hecho el escritor Tertuliano: 'A' los cristianos los acusan como culpables de tedas las calamidades püblicas: si des-borda el Tiber, si el Nilo no sube para rega.-, si no Hueve, si viene terremoto, hambre, peste, si los bar-baros invaden el pais ... en seguida grilan: Cristia-nos ad leones" . . . (en el ano 200). jCuantas calumnias similares han sido levar.tadas contra la Iglesia de Jesucristo desde entonces! Que abundantes en improperios scn los escritos de los he-rejes de la Edad Media hasta el impio Voltaire, va-cero del oscurantismo de los ateos modemos, que aconseja: “Calumniad no mas, calumniad descarada-raer.'e, pues siempre queda algo". Cuando estallo la guerra de 19 H lanzaron el griio de: "la culpa la tienen los curas, los obispos y el Papa". Cuando Mussolini invadiö Abisinia, lue otra vez el Papa objeto de las calumnias mäs ostür idas 7 descabezadas. Durante esta ultima guerra, quedando el Vaticano er el blcque de 1a dominacicV, •. r.a ', ccn-servando una neutralidad que admirabc;. todos los entendidos, enfrentando tede la presion que se cj /-cia, pero a pesar de toda la lealtad bien decumon-tada, hubo quier.es vociferaban otra vez co a ol Vaticano, los obispos y el clero, siempre buscando y re-buscando, inventando y tergiversando, para sembrar odio contra la Iglesia de Jesucristo. Si el sacerdoie defiende la libertad de ! , iglesia, lo insultan dicienaole "esclavo romano"; si deseumäs-cara las ocultas maniobras masonicas cor. su dara palabra, escrita o rsronunciada, lo acur.an de inmiseuir-se en la politica. Si defiende la santidad del matrimo-nio v condena el amor libre, lo proclaman “cscuran-tista". Mientras hava en la tierra gerte buena y mala, mientras e! mundo sirva ccrao lugar de prueba, en que ponga de manifiesto cada cual si quiere ser hijo de Dios o hijo de este siglo, mientras haya alguno en esta vida que pueda übremente eleair entre el cielo y el infierno, habrä, ademäs de las cruces que necesa-riamente por.en a prueba a todos, tembien la perse-cuciön contra la religion, pues ya lo predijo Jesus: “Se-reis entregados para ser puestos en los termentos v os daran muerte y sereis aborrecidos per causa de mi nombre" (Mat 24, 9). Nadie podrä ser premiado con la dicha e terr a, si no es probado y la prueba consiste no solo en acep-tar resignados las crv.ces aue Dies mar,da sino tam-bien en conservarle la fidelidad a traves de las perse-cuciones pues "quien reconoce a Jesucristo ante la gente, serd reconocido y quien se avergonxare de El serd desconocido . . . Esta es la explicaciön tec’ Sgica y sobrenatural de las persecuciones pero busquemosles tamb .r iaa-causas naturales. LA IGNORANCIA ES UNA CAUSA. Hay gente que desprecia a la religion, fieles y sacerdotes porque desconoce el alma y a Dios, Al-gunos estdn tan ciegamente entregados a sus ocupa-ciones materiales, empenados en fabr.carse el C'do en la tierra, que nunca levantar, sus imrcdas hac.-a las estrellas. No nos proponemos investigar, hasta donde es culpa de ellos, pero por cierto que existe ya que poseen la luz de la inteliqencia y con clla la obliga-cidn de buscar la Verdad. Mayer que el pecado de ellos es el crimen de aquellos que, abusando de su ignorancia, les empujar. por los camincs del odio v de la incredulidcd. Es posible, gue haya gente tan ignorante y desorientada que sirva de instrumenta de persecucion sin comprender su malicia. Lo afirma Jesus mismo: “Os echarän de las sinagogas, y aün va a ver.ir el tiempo en que aquel que os matare, se per-suada hacer obsequio a Dios v os tratarän de esta suerte porque no conocon ni al Padre ni a M' (Juan 15 2 s.) iCuäntor, hay tambien entre nosoti-.s! que se consideran bien cultos, aunque igr.orantrimos en todo lo que es espiritual; por haber leido algunos escritos hostiles a la Iglesia ya se consideran autorizados pa- ra ridiculizar a todos los que piensan de otra manera. Ojalä les toque algun d;a la grada ccmo al famoso protestante, Roberto B :rd, gran autoridad, profesor de la universidad de Cambridge. Sus lecciones erar, siempre muy concurzidas. Un dia se e:-;presö con terminos hirientes contra la Iglesia Catölica. Luego se le pre-sentö una sencrita: “Sonor profesor» lo que afirmo Usted hoy contra el catolicismo es completamente falso. Yo soy catölica y estoy bien segura de lo que digo". El profesor se alan imetiö a la estudiante ocuparse del asunto. Ef: ctivamer.te. Con toda since-ridad examinä el problema y al final tuvo la sensa-ciön como si se 1c hubiesen caido oscaraas de los ojos. Se diö cuenta que hasta e.tonces viviö en el error. Hallo la verdad alli donde, suponia solo error y diö por error lo que hasta entonces creia verdad. Se hizo catölico, renutvnö a su cätedra y a los 42 anos e -trö en el seminario, para luego emo sacerdote ex-F - con santo apostolado su an'orier ignorancia. Su ccnversion se realizd en 1928, HE AQITI UNA PAGINA 1111;: ES ANTE do Hubert Colleye resumiendo el pensamiento de su amigo, famoso escritor frances Leon B)oy: “Yo estaba ciego, ciego de nacimiento, como tantos de mäs hermanos segün la carne y segün el espiritu. Yo, cristiano, v' ia una vida mäs animal que sobrenatural. Yo concedia im-portancia a lo que no la tiene; sentic avidez por las Leilas formas que pasan, por los ritmos que se desvanecen, por. toda la fantasmagoria de la vida, y, präcticamente, negaba la muerte. Esto significa que yo no concedia mäs importanoa al hecho de la Redenciön aup a cualquicr otro acontecimiento historico primordial. Sin duda, yo tonia fc, pero a titulo de herencia, como cuando se recibe, ante notario, una joya o un mueble. Me creia cristiano y tenia voluntad de serto. Pero ique clase de cristiano es aauel cuvos actos todos no tienen por movil el amor y la aloria de Dios7 B!oy me hizo comprender dicha verdad. No me la demostre, sino auo me la hizo sensible. Gracias a el la ame, y aprendi a no confundir su excelsa her-mosura con !o ave solamente es reilejo o espejismo. Ven, pues, me decia, tu no sabes lo que deberias saber. Crioto no ha cesado nunca de sargrar en el Golgota, ni de noslrarse a las santas muieres. Aseend'e hacia su Padre, qUe es el nueslro, y, sin embargo, cstä entre nosotros. Junto a esta realidad /a quä quedan reducidor las centingencias humanas? Junto a oste Amor iia aue cueda reduHdo el amor humano?" lOjalä todos los bienaventurados traten de cor.o-cer asi a Jesus v su Iglesia! Pero sin conocerla la odian. Han leido y oido que ellq “eierce tirania" sobre las conciencias. |C6mo no ha de prender una acusaciön somejante en ur, siglo tan celoso de la libertad. Mäs todavia si scr e’cnte afirrraciön circula con una firma fc ’aosa, Yq - '• so inves iga, cuanto vale aquella aut-o-lidad. Bast con. saber que insultar a la ILglesia “es moderno", burlarse de los piadosos es “senal de ser inteliqentes". Total: los cementerios y las tumbas estän lejos, la muerte mäs lejos todavia. jA quien. se le ocurre tomar en serio las cc.sas espirituedes! /.Para que inauietarse en el goce de los placeres? /Para que mortificarse y restringir sus deseos y libertades? . . . Basta contem-plar la cruz el Viernes santo, relegnndo para mäs tar-de los p:;nsamientos seriös . . Las ocunaciones no les dejan un momento libre, para cc '-m-olcrr Jas cosas eterr.as. Aqotados en el estudic de los inseetos no atinan con lo sobrenatural. ■ raiando solo con los ineredulos, no vislumbran la arandeza de la religion. Los pasatiempos les absorben tanto que r.o entran jamäs en si mismos para un morgen*'' de oracion. Es pues natural su actitud de com-pr sion para con los “beatos v antieuados", como le raso al celeb’-e rintor alemän Pedro Cornelius. Viajando a Italia, pašo ima noche en la časa de im, campesmo ti oles. La familia rez6, como siempre. su rosario al cual as:stian mudos Cornelius y su com-panero. Al retirarse todos, oye el pintor un. rumor que le llamö la atenciön y logrö entender las siguientes palabras: "Para que Dies tenga piedad de las almas de mis jövenes huespedes que parecen saber muy poco de El, y para que leg convierta: Padre nues-tro . . Äsl rezo el dueno de časa con su esposa. Tanto lo emocionö el proceder de este extrano, preocu-pado en tal manera por su clma que desde este mo-mento comprendiö su error y luego se hizo un gran catölico. LÄ PERVERSIDÄD ES OTRÄ CAUSA y peor, del odio contra la religiön. He aqui como resu-me la sagr. Escritura los sentimientos de la ger.te en-tregada a sus pasiones sin preocuparse na da de su eterno destino: "Dijeron pues los impios entre si: corto y lleno de tedio es el tiempo de nuestra vida. No hay consuelo en el iin del hombre ni se ha conocido a nadie que haya vuelto del otro mundo. Pues hemos nacido de nada y pasado lo presente se-remos como si nun ca hubiesemos sido .... Venid pues y gocemos de los bienes presentes. Apresuremonos a disirutar de las creaiuras mientras somos jövenes . . . Coronemonos de rosas antes que se marchiten . . . Dejemos per todas partes vestigios de nuestro regoeijo, ya que nuestra herencia es esta y tal nuestra suerte. Oprimamos al justo desvalido. No perdo-nemos a la viuda ni respetamos las canas del anciano . . . . Armemos, pues, lazos al justo, visto que no es de provecho para nosotros y que es contrario a nuestras obras y nos echa en cara los pecados contra la ley y nos desacredita divulyando nuestra depravada conducta. Protesta tener ciencia de Dios y se llama a si mismo hijo de Dios. Se ha hecho censor de nues-tros pensamientos. No podemos tolerar ni aün su vista, por-que no se asemeja su vida a la de los otros y sigue una conducta muy diierente. Nos mira como a gente frivola y ridi-cula, se abstiene de nuestros usos como de inmundicias. Prebere lo que esperan los justos en la muerte y se gloria de tener a Dios por Padre. Veamos ahora si sus palabras son ver-daderas. Veremos lo que le acontecerä y cuäl sem su para-dero . . . Examinemos Io con afrentas y tormentos para co-nocer su resignaeiön y probar su paciencia .... (Sap 2 cap). Estas palabras del antiguo testamenta son viva realidad tam-biön hoy. t,Por que blasfeman algunos al pasar frente de una iglesia? qPor que se mofan de las procesiones que ven er. la calle? qQue es lo que les pincha al ver la sotana clerical? . . . Los remordimientos son la causa profunda de todas esas erupeiones de odio contra las cosas de Dios. El templo, la oraeiön, el sacerdote, todo lo que recuerda a Dios y a la muerte es un duro re-proche que les estorba en aquella quietud pecami-nosa en la cual quieren ahogar todos los sentimientos y pensamier.tos santos. No quieren estorbo en su pe-cado al cual renunciar no son capaces. La mayoria de las burlas, calumnias y desprecios proferidos contra la religiön, los fieles, sacerdotes y contra Dios los fabrica la sensualidad y orgullo o co-dicia. El hombre entregado a sus pasiones es incapaz de romper las cadenas del pecado, pero, sintiendo el peso de su mala vida, rabia como ur, perro encade-nado, con ganas de romper la cadena. La ignorancia religiosa, malas companias y la vida disoluta acondicionan ese estado de črnimo del cual salen esos improperios de la incredulidad. Pero aunque Dios tolera mucho, alguna vez interviene la justicia divir.a tambien ya en este mundo. Frecuentes son los casos coom el siguiente: En 1870, cuando Bismarck desencadenö en Alemania una gran tormenta contra la Iglesia Catölica, especialmen-te contra los sacerdotes y obispos, con gran alegria de los enemigos de la Iglesia. Tambien en la fabrica de MacComrich, en Chicago, tuvo eso eco. Un obrere se expresö asi: "A mi me gustaria estar alli, para cor-tar la cabeza de todos los curas" . . . Pocos minutos despues quedö la cabeza de el en el mecanismo de un ascensor y toda la fabrica espantada del castigo Esta clase de cruces al lado del camino sor. caracte- risticas er. Eslovenia. Križ ob poti. Utrujenega vabi da počije in zmoli Očenaš; obupanemu vlije up za nadaljno pot. tan pater,te por los terminos hostiles. Horrible fue el accider.te, pero mäs fatal todavia el hecho de haber muerto un pecador sin tener la gracia de po der recon-ciliarse con Dios. Por odiar a los sacerdotes no ha merecido tal gracia. Aunque no son muchos los “tra-gacuras" que les toque algun castigo tan espantoso y espectacular, todos se exponen al peligro de morir sin el consuelo de ser ater.didos por el sacerdote. Escla-vos de sus pecados mueren para condenarse eterna-mente, EL ODIO CONTRA DIOS es la mas tremenda causa de la persecuciones. Ya n» se trata de la igr.orancia ni dela debilidad humana, sino de obra diabčlica que se ensalza contra Jesucris-to, su Evangelio e Iglesia. Es un Neron, corompido has-ta el fondo de su cuerpo y alma, que para gozar del aspeeto del incendio de Troya hace prender a Roma y uego, estremecido por el furor del pueblo, echa la culpa a los crisiianos decretando una persecucion bes-tial. Es un Julian Apčstata, educado cristiaramente, pero renegando de su fe para ahogarla en la sangre de los mčertires. Al ver un crucifijo se enfureciö, al oir el nombre de Jesus rechinaba. j Para que le sirviö su ultimo gesto, inspirado por el odio, cuando derrotado y herido ya sentia su muerte! Recogio un punado de sangre que le brotaba del pecho y lo lanzö hacia el cielo en expresiön de su ultima y mas horrible blasfe-mia: “Has triunfado, Galileo". Es un Voltaire, el calumniador mas desvergonza-do contra la Iglesia y sus ministros, cuyo lema fue: "aplastar a la Infame" (asi calificö a la Iglesia). De-masiado fue el veneno que volcö contra la Iglesia, para merecer la reconciliacion final. A pesar de su süplica, de llamarle un sacerdote, muriö en la despe-racior, pues sus amigos se negaron a llevarselo di-ciendo: “iCömo, ahora quieres revocar todo lo que di-jiste y eseribiste antes?" Y cuäntos hay hoy, dignos del Anticristo, vomitan-do odio contra el clero y todo lo que es de Dios, Les esiorban los templos, crucifijos, imagenes sagradas, trajes clericales, ensenanza religiosa . . . Hipčcrita- mente repiten con Judas traidor: “por que ra se con-vierten esas cosas en plata, para ayudar a los pobres Y enfermos" . . . Pero les importan a eilos tanto como a Judas . . . Pues si tuvieran un poco de corazön sin-cero para los que sufren bien se podrian darse cuen-ta, que n.adie infunde mäs consuelo a los sufridos que el Evangelio y nadle alivia mäs a los sufridos que el Evangelio y nadle alivia mäs a los menesterosos y enfermos que la Iglesia. Les estorban las hermanas religiöses en los hospi-tales porque nunca han tenido la necesidad de sentir la bendicidr. de la ayuda de eilas. Gritan contra la en-senanza religiosa, porque no les interesa ver las lägri-mas de las madres, cuyos hijos resultaron un inmenso dolor por el embrutecimiento que es consecuencia de la educacion atea. Insulten a los curas, sin embargo cuando vier.en los momentos de angustia y las trai-cionan los socios de sus blasfemias. recurren precisa-mente a los tan odiados sacerdotes y casas religio-sas .... LOS FRUTOS DE LAS PERSECUCIONES Ya Jesus anunciö como senal por la cual podrän siempre reconocerse sus discipulos: "Si me han perse-guido a Mi, perseguirän tambien, a vosotros" (Juan 15, 20). Y San Pablo insiste: que “Todos los que quie-ren vivir virtuosamente segün Jesucristo, han de pa-decer la persecuciön". Si el mundo os aborrece sabed que primero me aborreciö a Mi. Si fuerais del mundo, el os amaria como cosa suya . . . Todo eso harän con vosotros por causa de Mi nombre, porque no con,ocen al Padre que me ha enviadp. Ademäs de la senal evidente de los fieles de Jesucristo es este furor tambien gran fuente de bendi-ciones. Las persecuciones son necesarias, pues eilas mantienen y devuelver. la orientaeiön obrenaturai al clero y a los fieles. Cuando pasan periodos proion-gados de calma se infiltra fäcilmente cierto relajamien-to y secularizaciön en la vida de las personas consa-gradas a Dios. Las persecuciones son el fuego que pu-rifica. No hemos pues de acobardarros ni frente al “que dirän" ni cuando tengamos que sufrir por la fe. Ya dijo Jesus “No temais a los que puden condenar vues-tro cuerpo, pues luego ya no puden danaros mäs, sino que temed a los que pueden haceros perder y caer al infierro con el cuerpo y alma. Y San Pedro nos anima: “iY quien hay que pueda danaros si no pen-sais mäs que obrar bien? Pero si sucede que padeceis algo por amor a la justicia sois bienaventurados" . . . Santiiicad en vuestros corazones a Jesucristo, prontos siempre a dar satisfacciän a quien os pida razön de la esperanza er, que vivis . . . con modestia como quien tiene buena conciencia, , . . para que los que murmu-ran y . . . calumniam vuestro proceder en Cristo que-den confundidos. (Pet I 3 cap). Encima de las nubes tormentosas siempre brilla un atmosfera luminosa. En el corazön de un verdadero discipulo de Jesus reina la alegria en los momentos de las pruebas mäs duras que pueden probar su fe. Älli tenemos la octava bienaver.turanza: “Bichosos se-reis, cuando los hombres por Mi causa os maldijeren, os persiguieren, y dijeren con mentira toda suerte de mal contra vosotros. Alegraos y regoeijaos porque es muy grande la recompensa que os aguarda en el cielo (Mat 5, 12). [PERO CUIDADO UNA VEZ MAS! Muchas veces es necesario que se desate alguna tormenta de persecuciön religiosa, ya que tan fäcilmente se ir.filiran imperfecciones y hasta abusos entre la gente creyente y mäs todavia entre sus ministros, que de los pastores de la grey pueden resultar tner-cenarios, que les interesen mäs los bienes terrer.os de los feligreses que sus almas . . . Tal situaeiön puede provocar la necesidad de reformas serias. Muy grande es entonces el deber del clero, hacer un examen d conciencia, si han tenido debidamente er, cuenta la palabra de Jesus: “Vosotros sois la sal de la tierra. Si la sal se hace insipida ,i,con que se le volverä el sabor? Para nada sirve ya sino para ser arroiada fuera y pisada . . . (Mat 5, 12) . . . No todas las persecuciones vienen inspiradas por el odio contra Jesus . . . Sin embargo sucede con mucha mäs frecuencia lo contrario. La razön de la persecuciön es el odio, pero suele disfrazarse ese lobo con una piel de oveja. Se pone como causa algün defecto del clero y en nombre de la moral, iusticia y libertad se enfurecen contra la Iglesia. Ni de lejos les interesa el bien de las almas ni la santidad de clero. Para engahar a la buena gente y asi poder causar mäs estragos en la obra de Dios se presentan como “reformadores". . . . Este es el caso en que tenemos que recordar la palabra de Jesus “Les conocereis por los frutos'' . . . Para no caer nunca en confusiones y para con-servar siempre el verdadero camino de nuestra dicha ha de ten.erse en cuenta la verdad principalisima de que el espiritu es mäs que la materia, que el alma es mäs que el cuerpo, que la religiön es mäs que la raza, que el cielo es mäs que la tierra. He aqui la causa porque triunfö hoy el odio sobre la fraternidad humana, porque unos mueren en la miseria extrema, mientras otros derrochan sin cuenta ni medida ... El mundo mira, si, la Cruz, el Viernes Santo con sentimientos politicos, pero no entienden ni el valor de las cruces que acompanan su vida, ni hacen caso debido a su fe. Bridko obžalovan je preminul f Poldo Madon doma1 iz Podlake, obč. Bate, star 51 let. Pripravljal je že načrt za povratek v domovino, pa ga je nenadno zadelo. 14. maja, ko se je vračal iz dela, je po nepaznosti šoferja tako nesrečno padel pri izstopu, da je z glavo udaril in obelžal s tako težko poškodbo, da je rani podlegel v ne- 1 V Dankovcih so se za vedno po- 1 slavili ■J Janoš Sapač, star 87 let. j Doma zapuščajo hčere Marijo, Li- 1 no in Ano. V Sev. Ameriki je Ludo-I vik, v Argentini pa Fana por. Mli-1 nar in jaz Karel Sapač. j Maša za rajnega bo na Avella- 1 nedi. V Šempasu je umrla naravne smrti f Rozalija Humar 27. sept. 1944, stara 70 let. Doma' obžalujejo mater Ivan, Bernard in Maks ter Marija in Aurelija, ki je v samostanu. Tukaj pa ostajata hčeri Jožefa por. Špacapan in Ivana por. Paz. kaj urah. Za rajnim žaluje žena Veronika roj. Žbona in hči Eugenia. Doma zapušča še živo mater, 2 brata in eno sestro. V Argentini je bil 18 let. I Ustvaril si je prijeten dom z žulji ■ svojih rok in razumnostjo svoje gla-1 ve. Bil je zidarski mojster. Maša za raj. (30 dan) bo na Pa-J ernalu 16. junija. Zapoje se žalnica. V Kovačevcih v Prekmurju so 21/3 45. umrli Tudi so zapustili ta svet. -j- Matos Mikloš, star 75 let Mrli so od betega 1943. Tu obža- 1 lujejo dragega očeta Jožef, Štefan 1 in Ana por. Lepoša, doma pa Ma- 1 rija, Jula in Tereza. -J Mihael Žiiks, star 64 let. Dragega očeta obžalujejo doma Anton in Lojze; v Franciji Delika in Milka, tukaj pa Marija por. Sapač in Anton. Maša za rajnega bo na Avellane-di 28. julija ob 10 uri. PO ARGENTINI SEM IN TJA PO SNEGU DIŠI. Naslednji dan sva namenila obisku rojakov. Pohitela sva v Llao-llao. Kljub temu da naju je preganjal dež, sva izpolnila program. Obiskala sva tudi rojaka Kožuha v Puerto Moreno in razne zanimivosti, katerih je tako bogat tisti kraj, kateremu Mar del Plata nima skoro primere, vsaj ne za naš okus. vajen pisane slike bre^ičkov, bregov, gora in dolov, s^dencev in belih hiš z rdečo streho, zelenih trat in košatega drevja, pisanega cvetja in, volovske vprege ter ograje iz brun in sto drobnarij, katere pač oko vidi kot čudovite drobce umetne slike, a katerih spomin ne obnovi več v resnični podobi. V pokrajini južnih jezer so še mnogi gozdovi, ki jih je veselie videti. Nisva imela prilike, da bi mogla pohiteti kaj bolj v notranjost, kjer se nudijo prelestni prizori iz slovenskih planin, a sva hotela vsaj en sprehod skozi gozd. Mogočna debla drevesa cohigue segajo do neba. Krasno drevo je to, podobno mogočnim bukvam po slovenskih gozdovih. Premer debla doseže cio 1.50 m, a višina njegova do 50 m. Sadež pa se imenuje Llao-llao, po čemer so dali ime hotelu, ki stoji na središčni točki jezera Nahuel Huapi. Čez zeleno trato sva bila kar kmalu v gozdu, kjer sva si med praprotjo in grmovjem iskala pot. Postala sva in prisluhnila težkim deževnim kapljam, katere so naju opozorile na stvarnost. Prav nič nisva želela, da nju vjatne ploha. E, pa saj nisva iz cukra, tako sva odločila, sedla na mogočno deblo podrtega drevesa. Bil je že čas kosila. Postregla sva si z dobrotami, ki so nama jih dali za na pot ljubeznjivi rojaki v Plaza Huincul . . . Prisluhnila sva pcšumevanju gozda ir, obnovili so se mi davni spomini iz pastirskih let. Le kravjega zvonca ni bilo slišati. BOVA MOKRA, NIČ DRUGAČE, tako ie vse huje grozilo zato sva pohitela na bližnjo cesto, da vidiva, kje bo kako varno zavetje. Ne daleč sva opazila gosposki dvorec z čudnim križnim vhodom. Ali je to les ali so slonova rebra? ... Po prevdarku sva slednjič prišla na to, da ni sior, pač pa som. Dva mogočna čekana služita za podboje, manjši zobje so pa za križno mrežo ... Pa ni nama kazalo modrovati. Bolj pametno je iskati suh streho kot pa moker peč. . Kar pozvonil sem. Nič se ne gane! Pa poglejva dalie! Streha je pred nama, a kaj nama hasr.e, če ni nad nama . . . Kar naprej torej. Tedaj je pa zavrisčala tolpa psov, da je bilo strah. Nak, nazaj pa ne! Pred psi že ne. Kar brun:no sva držala strnjeno fronto in predno se ie kak pes drznil komu pomeriti hlače je že stal pred nama možak, ki je razumel takoj r.ajin namen in naju kar naprej povabil. Ne le streho nama je dal. Še z mate nam ie postregel in nama povedal marsikaj zanimivega. Tisti dve rec ie last nekega norveškega Nielsena, in je seveda njegov ponos, da ima tako blizu hiše soma, ki pa ni iz se ■ -nega tečaja, kamor hodijo Norvežani ra sc: pač pa je bil pripeljan iz argentinskega juga ja: naiu je mož tudi v malo hišico, ki stoji na griči.u nad hišo, ki je prava opazovalnica. Po prvi deževni pluli se je nebo spet nekoliko odprlo in, se nam j : dil prekrasen pogled ra hotel Llao-llao, na jezera, c in gozdove, gore, doline in nasmejane vile, ki so ra sejane vsepovsod. Poslovila sva se od prijaznega paznika in si - pela po lepi cesti sprva še v gozdu, potem po jazi, :.i obdaja hotel Llao-llao. Spet so se nag z.madili oblaki, ki so čisto zastrli pogled na Cerro Otto: divno ozadje za umetniško sliko: doli na dnu jezerska gladina, zelen,a jasa, posuta z grmiči in nizkimi drevesi, v tem okviru slikoviti hotel, za njim pa obrisi temnega gozda, nad njim pa grozeči oblaki ... Pa midva nisva toliko pesnika, da bi pozabila, kaj je vredna suha suknja in koža! ... Iz tega tudi lahko toča pride! . . . Hotel sva našla zaprt n,a vseh straneh. V oktobru ne dela. Odprt je v zimskih mesecih radi smučanja, oktobra in novembra pa nima nobenih gostov. Brez varhov pa seveda ni, zato sva lahko vstopila in občudovala ne le udobnost katero nudi gostom, temveč tudi premnoge zaklade naravne lepote, katero ima nakopičeno v razkošnih salonih, kjer vidiš v naravi ali v sliki živali in rastline tiste zone. In če je gostom premalo, da uživalo lepoto razgleda na prosto oko, imajo pa tudi teleskop, s katerim lahko slede pota izletnikov, ki hite na Tronador, in če se jim zdi premajhna zemlja, lahko teleskop obrnejo tudi na luno in na planete. V bližini je še več drugih hotelov, posebno pa mnogo zasebnih vil in krasna kapelica, kjer ie v poletnih mesecih redna služba božja. Zatrobil je pulman za odhod. Grozeče je viselo nebo. Vstopila sva. Ravno smo pognali, pa se je tako neusmiljeno vlilo, da je cesta pod nami tekla kakor reka . . . Zares je menda prav na naju čakalo. Med tem so vstopili potniki do kože premočeni . . . Šele v Puerto Moreno se je dež unesel. Spet se je razmaknilo nebo. Na eni strani nas je pozdravljala "Playa bonita , na drugi pa rdeče strehe vojašnic, v katerih je menda zasnoval že pred leti svoje reformne načrte sedaj izvoljeni predsednik Peron . . . Spet nas je objel gozd, pa že smo spet planili skozi odprto jaso, mimo hišice, ki je slična slovenskemu domu, po gladki cesti urezani v starmi breg, mimo hotelov, nad obalo, kakor da se hočemo zaprašiti v jezero, pa že nas je pozdravilo mesto Bariloche . . . Da bi ta slika ostala prav do neizbrisnega zapisana, je poskrbela Lukmanova žena, ki nam je priredila veselo večerjo, pri kateri se je zbralo nekaj več rojakov in smo ne le katero rekli temveč tudi zapeli. Tako sva se zadržala, da sem jaz dobil vrata že zaprta v župnišču in sem moral kar — čez plot skakati ... Pa da ne bo kaj pohujšanja, naj povem še to, da smo bili tudi za tak slučaj že naprej dogovorjeni! Naslednji dan je bilo treba še nekaj. Ladja Victoria Modesta ima vsak teden dve vožnji na Puerto Blest. Od tam gre naprej zveza v Čile. Tisti dan je Un aspeeto de las montanas eslcvenas. Pod Jalovcem; blizu izvira Soče. Dolina Trenta. bila tudi ta pot na vrsti in sva jo tudi midva izrabila. Nemilo je tulila burja zjutraj in gosta megla se je gnala proti vzhodu . . . Malo vabeče je bilo to vreme, toda tega pa tudi ne. da bi se človek ustrašil vremena! Pogumno dalje. Torej na ladjo! Tako je rezala burja, da bi odnesla ušesa, če bi ne bila priraščena. Zato sem pa seveda moral klobuk kar krepko stisniti . . . Kmalu se je ladja ganila in jo junaško rezala proti besnečemu vetru. Poskusil sem kljubovati na krovu, pa je bilo odveč. Vsak hip se je vsul v obraz pljusk dežja kakor bič in prsti so mi odreveneli, zato sem raje stopil za varno okno in od tam opazoval, kako so se megle za hip razmaknile in pokazale pogled na bele snežnike, pa spet zastrle pogled na strme bregove na eni in na nasmejane vile na drugi strani. Kdo bi mogel popisati vse vtise takele romantične vožnje, katere smo se vdeležiii samo 4 potniki ... na ladji, ki ima prostora za 150 v vsej udobnosti. Kdo je pač tak prismode, da v takem vremenu tišči na pot, ki je ne le nevšečna temveč celo nevarna? Meni je ni bilo žal. Posebno ne, ker sem ves čas imel skrito upanje, da bo zdaj zdaj zamrgolelo v ozračju in bom doživel snežni metež . . . Tam gori v višini brez dvoma mete, tako sem ugibal. Tamle tisto drevje je vse upognjeno pod težo svežega snega, ki je komaj nekaj ur preje padel, tako sem opazil na vznožju romantične gorske skupine “Tres Hermanos". Pač je dišalo po snegu in tudi videli smo ga, toda snežnega meteža pa ni bilo, čeprav sem o njem tako sanjal. Za hip sem skočil na obrežje, kjer sem videl “gondolo" (pulman) ki vozi do jezerca Frias, od koder gre potem cesta v Čile, pa že nas je klicala ladja, ki se ji je mudilo nazaj, kajti ob 14 uri že odide vlak proti Buenos Airesu. Tudi za nazaj je bilo malo potnikov. Veter, ki nam je bil preje nasproten, se nam je krepko uprl v hrbet in smo brzeli kot puščica. Tudi ozračje se je vse bolj odprlo, tako da je bilo že prav jasno, ko smo bili ob 13 uri v Bariloche. Še en zbogom in hvala lepa za posojeno suknjo, pa sem odhitel na vlak. G. Rubeša je ostal še za kak dan, jaz pa čez ftirihuau in Pilcaniyeu VLAK JE OPEŠAL IN ŠE KAJ . . . Za mano je ostala prelestna dežela južnih jezer. Vse bolj žalostna postaja pokrajina. Iz dalje še pozdravljalo snežni vršaci, še je videti tja nazaj dolinice in bregove v svežem zelenju, toda pred nami žaluje mrtev svet, ki komaj da skromno pašo ovcam . . . Malo preje mi je še dež pljuskal v obraz. Na jezeru imajo v tistih mesecih skoro vsak dan dež, 100 km bolj vzhodno pa čemi suha puščava. Zgrmeli smo nekajkrat tudi čez most; morda je bilo kaj vlage v strugi, toda reke, ki bi tekla, ni na 700 km dolgi poti vse do Viedme, kjer je Rio Negro. Lepa dežela je ostala zadaj. Ni bilo kaj več gledati. Pa so sopotniki poskrbeli za veselo družbo. Res sem bil komaj 2 dni v Bariloche, toda že je bilo med sopotniki mnogo znancev, s katerimi sem sedel k mizi v viakovi obednici. Ingeniero Jacobacci . . . Bilo je že noč. Kar dobro smo vozili do tam in tudi tamkaj le bil razgovor tako živahen, da sem se selo čez čas zavedel, da nekaj ni v redu. Že 2 uri stojimo! Kaj pa je? Čakamo ra vlak, ki ima proti iz Esquela. 200 km bolj lužno od tam leži važna vojaška postojanka, pa tudi pomembno gospodarsko središče Esquel, ki postaja tudi zelo privlačno letovišče. Leži namreč daleč notri v gorah, kjer je toliko dežja, da je dar,o tudi za človeka življenje. So veliki gozdovi in bogata ovčjere- ja ... . Prav tisti dan so se vračali vojaki, ki so do-služili rok; menda so si naložili preveč prtljage, pa tudi bilo jih ie več kot zmore nadušljivi železni konj. Ponekod je tir precej strm. Poseben vzrok za morebitne zamude je pa tudi, ker tam je železnica speljana tako, da ne gre v vijugah, temveč zapelje naprej, potem pa ritensko vzame pot nazaj v višino. Tisti dan je bil siromak tako preobložen, da je imel cele štiri ure zamude, ki so seveda tudi naš vlak zakasnele za več kot 2 uri. Bila je že pozna noč in že davno končana večerja, ko smo slednjič vendarle zganili dalje ... Pa v živahnem razgovoru smo se komaj zavedeli te nevšečnosti. ‘Poslušajte gospod" . . . vedno znova in znova . . . Ravno tiste dneve je vse vrelo radi politike. Prav tiste dneve v oktobru je bil velik halo v Buenos Airesu, s strojnicami in puškami in kdo ve s čim še . . . Da se duhovni ne smejo mešati v politiko, to so mi dokazovali in jaz sem jim tudi prav dal. Samo treba je vedeti kaj naj se pod politiko razume. “Ali je politika, če pridigamo poštenost in povemo, da je svobodna ljubezen zmota, da je ločitev zakona zločin proti svetosti zakramenta in proti postavi božji ter da je nesreča za človeško družbo". To ni politika. To je prav, so mi priznali. “In če zahtevamo, da mora biti poduk v šoli na verski podlagi, ali je to politika?" To jih je pa že motilo. Da so tudi judje in protestanti in druge vere. ki jih je treba upoštevati in . . . Pojdite in učite vse narode, je naročil Jezus Cerkvi. In ie naročil zato, ker če bodo učili drugi ljudje po svoji človeški modrosti, bodo zapeljali ljudi v zmote. Samo božja beseda je nezmotna ir, če hočejo ljudje človeštvo urediti brez Boga zaidejo v nesrečo. Ali rabimo zato še dokazov danes, ko vidimo vsa hudobijo, nasilje, krvoločnost, umazanost in nepravičnost prestane vojne in sedanji povojni kaos? ... Ali si mar niso ljudje kot zverine in prav zato. ker nočejo postaviti evangelija na čelo ustavam in na zeleno mizo. kjer naj se naredi narodom mir. Nas, duhovnike, je poslal Gospod za učitelje vsem in kadarkoli narodi hočejo drugače, je to njihova katastrofa. Vaša beseda je prava, toda duhovniki ne delajo, kot bi morli in tudi med seboj si niso vsi edini . . . Stara zgodba! Seveda nismo svetniki. Žalostno! Pa bi morali biti in je naša dolžnost, da se kar najbolj potrudimo da bi bili. Zato pa vreden duhovnik nikoli ne gre proti nikomur, kateri ga dobronamerno opazoval na njegove napake. Saj ste vsi dolžni, da; nam pomagate, da bi bili v resnici to, kar nam je Gospod Jezus naročil; Luč sveta in sol zemlje! Če pa je kak duhovnik, kateri ni vreden vzvišenega mesta, na katerega je postavljen, je napaka njegova, no pa celega duhovskega stanu ... Graje je vreden in je storjena usluga božii stvari, če sc stopi na prste takemu. Nikakor pa ne zakričati, da farji so lumpi . . . Ljudje smo, in le z neprestanim bojem proti človeški slabosti, ki je v nas in pa z molitvijo in božjo pomočjo je mogoče, da se duhovnik vzdrži na pravi višini. Hudič se pač na vso moč prizadeva, da bi ravno duhovnike zavedel v krivo, ker z duhovnikom pade vedno tudi mnogo vernikov . . . Mesto da nas ljudje obrekujejo bi morali moliti za nas, pa bodo vredni te sreče, d ab odo imeli dobre duhovnike in s tem dobre učitelje in voditelje. Duhovnik mora pokazati ljudem, kai je prav in kaj je napak. Tisti seveda, kateri se pri tem čutijo prizadeti, bodisi, ker ne morejo več tako izkoriščati ne-brambnega, ali ker ne morejo priti do korita, kjer bi iskali sebe, ne pa narodov blagor; tisti ki čutijo, da je jasna duhovnikova beseda razkrinkala njihove sebične, častihlepne in morda brezbožne namene, takoj skriče: far se vtika v politiko . . . O, da. Ko bi politiko vodili pošteni ljudje, bi duhovniku nikdar ne bilo treba na pomoč žrtvi političnih spletkarjev. Ker pa smo duhovniki po veri in po ljubezni dostikrat primorani govoriti, da se cbvarje narod pred časno in večno škodo, nas politikuni črtijo in obrekujejo . . . Nič za to. Tudi Gospoda Jezusa so. Tako smo razpravljali pozno v noč, dokler niso slednjič vsi spreumeli, da je treba vedno imeti pred očmi, da je duša več kot telo, da je življenje več kot kos kruha, da je nebo več kot zemlja! Zato je pa naravno, da se včasih križajo duhovni in telesni interesi in to dela videz vtikanja duhovnikovega v stvari, katere si prilaščajo politiki kot svoie. Kdor pa razume življenje, kakor ga je razumeti treba, da živimo na zemlji zato, da bi postali vredni nebes, bo pa vedno stvari prav umel in doumel tudi to, da je navadno ravno narobe res: Ne da se farji vtikamo v politiko, temveč da se politikur.i mešaio v svete stvari, katerih niti ne poznajo in ki niso nič njihova stvar. Med tem smo pa drdrali dalje. V kabini sem si odprl okno do vrha in nato še sam mislil dalje . . . Južni križ je blestel sredi jasnega neba. Res, vse polr.o je razsejanih zvezd. Toda med vsemi takoj najdeš križevo zvezdno skupino . . . Tako je tudi v življenju: Kdor hoče videti, kdor noče biti slepec, se mora pokloniti pred Bogom, pred Cerkvijo in pred križem . . . Kdor pa si zatiska oči in sam sebi taji, to kar bi si rad prikril, bo nekoč le moral skloniti svoje prevzetno čelo. Da bi le ne bilo prepozno! Brzo smo se gnali in do 8 ure zjutraj popravili že 1 uro zamude, a ena ura nam je ostala od tedaj vse do konca. 27. oktobra, o poldne sem bil srečno doma. A Selo na Vipavskem - Mar del Plata Sporočam vsem rojakom in prijateljem žalostne vesti od doma: Moj brat Franc Bavčar je umrl 19. 2. 43. doma, star 52 let na posledicah prejšnje vojne. Njegov sin Zdravko je bil poslan v Rusijo, od koder se ni vrnil. Star bi bil 30 let. 26 letni Slavko je zgubil življenje ubit v Dachau. Za te in za svakinjo Antonijo Bavčar, katero je že tudi Bog vzel, bo sveta maša na Pater-nalu 30. maja, na Vnebohod, ob 10 uri. Zapeta bo tudi žalostinka. Vse prijatelje in znance vabi Anton Baučar (Vrčev) iz Sela 21. Iz Černič na Vipavskem je prišla žalostna vest f Leopolda Ušaj, roj. Bovcon, je za vedno zapustila solzno dolino 15. 10. 1943, stara 75 let. Doma zapušča sinove: Jožeta in Poldeta. Tukaj obžalujejo ljubljeno mater: Mario, Janko in Dora por. Soban. V Braziliji pa Francelj in Marta por. Soban. Maša bo na Paternalu 7. julija z žalnico. V Selu na Vipavskem je za vedno zatisnil oči j Franc Mihelj. Malo preje je padel kot žrtev sin Francelj, 1944 mu je sledil oče, ki je umrl. doma. Zapušča doma sina Me-darda in snaho z družino, hčer Danico, tudi poročeno, snaho, vdovo rajnega sina Franca. Tukaj žaluje hčer Angela por. Baučar. Maša za oba rajna f Franca Mihelj je bila 5. maja na Paternalu. Zapel je rajnima prijateljima žalni zbor. V častiljevi starosti 78 let je umrl J- Anton Koglot 9. nov. v Vertojbi pri Gorici. Žalostna vest je prišla šele sedaj. Dobri oče zapušča doma sina Mirko-ta, hčer Štefanijo sedaj vdovo Soban, v Mariboru živi Jožef, učitelj, med vojno pregnan, sedaj spet na svojem mestu. V Argentini žaluje sin Franc Koglot z družino. Maša za rajnega bo pri sv. Rozi 28. julija ob 12 uri. V Velikem dolu na Krasu je umrl j- Andrej Konte 30. jan. star 78 let. Za dobrim možem žaluje vdova Marija, sin Andrej, hčere Bogomila por. Kosmina, Cvetka in tukaj obžaluje dragega očeta Natalija por. Skok. Hči -j- Slavica por. Pipan v Svetem pri Komnu, je bila odpeljana v Nemčijo, od koder se ne bo več vrnila. Zapušča doma 2 otroka. Maša za oba bo pri sv. Rozi 21. julija ob 12 uri. ____________ V Lokvi na Krasu obžalujejo bridko zgubo. -j- Silvester Rožanc, komaj 17 leten je padel kot žrtev za domovino. V Trstu so ga sežgali. Tukaj obžalujejo rajnega nečaka stric Anton in teta Marija por. Mavec in ujec Štefan Mavec. V Rupi pri Mirnu je v Gospodu zaspal •}• Ivan Ožbod 6/2 43, star 85 let. Doma žalujeta sinova Rudolf in Ivan, ter svakinja vdova Jožefova. Tukaj žaluje hči Terezija por. Malič. Maša za rajnega bo pri sv. Rozi 14. julija ob 12 uri. Č. G. IGNAC KRESLIN je bil prestavljen v Cartageno v Kolumbiji. Pošilja pozdrave vsem rojakom in piše: To je prvo pismo, ki ga pišem iz tega mojega novega mesta. In je za Vas, ki ste kaplan, duhovni skrbnik in oče, domovinsko žarišče, vseh Jugoslovanov v Južni Ameriki. Cartagena ima 100.000 prebivalcev. Ima lep zaliv; večina hiš in zgradb je na dveh otokih radi tega spominja na Benetke. Zavarovana je od ogromnih, do 15 m širokih zidov. Zgradili so jih Španci v obrambo naselbin, posebno pa zlata, ki so ga prinašali sem iz vseh drugih krajev, proti piratom in Angležem . . . Podnebje je vedno zelo vroče. Je še precej črncev, potomcev tistih katere je krstil Sv. Peter Klaver in so jih prevažali iz Afrike Španci za težja dela. Sto Inična cerkev je zelo lepa. Cartagena je ena izmed štirih nadškoiij Kolumbije. V Cartageni se hrani truplo Sv. Petra Klaverja. V kolumbijski narodni zgodovini je zlato zapisano njeno ime: junaško mesto — ciudad heroica"! Mnogokrat je bila oblegana od piratov, Angležev. Francozov. Nizozemcev in potem od samih Špancev v osvobodilnih bojih. Vedno proti vsakemu, se junaško borila. Prva je proglasila popolno neodvisnost od Španije, il-XI-1811. Kakor sem Vam bil že napisal, po Bogoti me je videl za šest mesecev Medellin. Zdaj sem pa prišel v to mesto. Do Barranguille v zrakoplovu; tam sem se mudil tri dni. Po 10 letih sva se spet videla z. g. Hanzeličem. Od tod, 140 km, po leni asfalti rani cesti v eni '‘chiva'". Morje (se vidi na vse kraje) je samo petdeset metrov daleč: molim brevir gledajoč morje, če že ne na sami obah. Je to njegovo jugoslovansko bučanje? Bo tako silno, junaško naše jadransko morje? Pozdravlja Vas srčno Ognjeslav Kreslin, Sa-lesiano - Plazoleta de las Bovedas - Cartagena - Colombia. Durante los W ano» hubo en A*e!*ane-da muchos fldos religiöses grd08- He aqui un recuerdo de uno: Lel Primera Miša de* R. p, Viskovič. Dve leti bo že, ko smo slavili dogodek, ki ga spominja slika. Prihitite rojaki na Avellanedo * in 16 jun. na desetnico naše službe božje. Los Santuarios Marianos Eslovenos El peublo esloveno, tan profundamente devoto de Maria tambien tiene algün detalle hermoso, para contribuir al grandiose; homenaje que a Nuestra Senora ha de tributarla la Argentina en este ano Mariano. Presentaremos pues a nues-tros leetores los principales santuarios de la Virgen en Eslo-venia. Empezaremos con el mäs famoso que es MARIA AUXILIADORA EN BREZJE Eslovenia es un paraiso por su belleza natural. Los ricos campos sureados por caudalosos rios, bordados por majes-tuosas montanas en las cuales se internan pintorescas quebra-das con prados, bosques y lagos. . . son como una sonris i del Creador quef tan abundantemente dcsaparecio por aili su bondad. En un punto de los mäs hermosos parajes eligiö Nuestra Senora el lugar principal dc su generosidad maternal con el pueblo esloveno. Es a unos 50 km de Ljubljana, Capital esloveno entre campos exhuberantes de verdor, a los pies del majestuoso Stol, ubicado en el punto medio entre tres ciudades medioevales: Kranj, Radovljica y Tržič, a unos 2U km de Bled, lugar famosisimo de veraneo. En Brezje (entre abedules) existia antano una iglesita perteneciente a la.parroquia de Mošnje. En 1800 edi-ficč el pirroco Urbano Ažbe una capillita lateral, dedican-dola a Maria Auxiliadora pues el Papa Pio VII estimulo mucho la devocion a esta invocaciön de la Virgen en accion de gracias por la mucha protecciön especial que recibio la Iglesia en esa epoca de tantos peligros para la fe y la moral. Se fijo entonces tambičn el 24 de mayo como fiesta de Maria Auxiliadora. Unos aiios mas tarde, durante la ocupaciön napoleoni-ca de Eslovenia, se hallaba prešo el famoso pintor Lecpoldo Layer, acusado de falsificador de billetes de banco. En su angustia recorriö a Maria Auxiliadora, prometiendole el cuadro mas bello que pudiera hacer, para que lo salvara de ese trance. Con las manos eneadenadas se diö al trabajo y Maria aceptö benigna su noble inteneiön. Una vez lihrado, termine el cuadro y lo regalö para aquella en 1814. El cuadro es una maravilla. Emana tal dulzura quc ins-pira confianza ilimitada, fiel expresiön de la gran fe que animaba al pintor en esos momentos de angustia. ^Quien hu-biera dicho las intenciones grandiosas que tema Nuestra Senora con ese cuadro? Es como para infundir esperanza a los ya desesperados. Efectivamente el cuadro empezb a cjercer la mision que le deparö la 'Virgen. La antes časi desconocida iglesia se vib čada vez mäs concurrida y se hablö de milagros. En 1863 un milagro llamö la ateneiön publica en tal forma que tuvo que intervenir la autoridad eclesiastica. El hecho resulto un milagro fuera de discusion. Una joven dc 18 anos, Maria Tavčar, epileptica. y con el pie torcido y duro, buscaba mutilmente la salud. El doetor Tomas Pirc, en Tržič’, le declaro: "Mi querida, eso lo pucde curar solo Dios" Se de-cidio la joven a recurrir a Maria Auxiliadora. Durante la misa deposito en su oraeiön y sus lägrimas una fc ilimitada. En el momento de la consagracion sintid un alivio v con gran asombro pudo mover el pie paralltico. Mas todavia: fe levanto, dejo caer las muletas entre la admiraeiön dc les presentes. Volviö a su časa en Begunje caininando sin mnguna molestia m apoyo ajeno. Eso acontecio el 22. de sept. 1863. Al correrse la voz de este milagro, fe animo otra joven, Maria Janc, de 22 anos. Sufria un mal en los huesos cuya consecuencia era un pie torcido y atrofiado. Se hizo lievar a la mišma iglesia tan confiada en la ayuda de Maria, que se llevč tambien el Zapato para el pie que no podla calzar. Asi se presento con las muletas a las 3 dc la maiiana pidiendo al sacristan que le abra. Se acerco la enferma al cuadro y suplico fervorosamente a la Virgen que le sacara esas muletas y las pusiera, entre aquellas, que son documento de su bondad maternal con los pobres sufridos. Tres veces se arrastrd en derre- 'A : ftž : Čudodelna po-doda Marije Pomagaj na Brezjah. Začetki bo?-je poti segajo v 1. 1814 Romanja so se začela 1863. ■ im *1 tv dor del altar, decidida de continuar, hasta que fuera oida. No fue menester mas. De golpe sintiö ablandarse su pie duro y al levantarse se sintiö curada. Tanto la impresionö esto, que se cayö desmayada. Se despertö recičn cuando empezb a entrar la gente, quc quedö asombrada al enterarse del suceso. Estos dos milagros, examinados por la autoridad eclesiastica, lian ejercido enorme impresion en toda Eslovenia. De todas partes empezaron a acudir los sufridos. Siempre mas milagros engrandectan la gloria de Maria en tal manera que hubo neccsidad de una iglesia mas grande. En 1889 se coloco la piedra fundamental de una grandiosa basilica y las nece-sidades espirituales de los peregrinos impusieron tambien el problema de los sacerdotes, pues el clcro de la večina parro-quia ya no podla mas. Se autorizö a los franciscanos, para que se encargaran del santuario. Centenares de miles de peregrinos acudian anualmente a Brezje, para encomendar sus asuntos a Maria Pomagaj — “Maria Ayudad’’, como de-nomino el pueblo a la invocaciön de Maria Auxiliadora en el cuadro de Leopoldo Layer. El dia mas grande de Maria Ayudad fue 1. de sept. dc 1907, cuando el obispo Mons. Dr. Antonio Bonaventura Jeglič coronö a Maria Ayudad y al Nino Jesus en nombre del Papa Pio X, rodeado de mas dc cien sacerdotes y 30.000 fieles. Asi resulto este santuario el punto central de la devo-ciön mariana en Eslovenia. Miles de objetos votivos sen, no solo testimonio dc la gran devocion, sino tambien documen-tos de la realidad expresada en la oracion — “Acordcos o Santisima Virgen, que jämäs se oyö de Ti. . . Durante esta ultima guerra fuč trasladado el cuadro a la catedral eslovena de Ljubljana, dondc inspiraba confianza al pueblo en los anos mas angustiosos de su histona. A ella fuč tambien dirigida la consagracion de Eslovenia al Corazön de Maria. En estos momentos de confusiön que todavia angustian al mundo y al pueblo esloveno, cs a Ella a la cual levantamos todos nuestra confianza. NO SE OLVIDEN DE LOS NECESITADOS EN EUROPA. MANDENNOS ROPAŠ Y DINERO PARA ELLOS. NUESTRA REVISTA NEiCESITA SU AYUDA. ; CONSIG ANNOS SUSCRIPTO-RES! CUOTA ANUAL ES DE 3.— $. : MAN DEN NOS DONACIONES! NEKAJ ZA STARIŠE ČTIVO. Vzgojne knjige govore povečini o zunanjih vpli. vih in pomočkih, ki izobražujejo um, odvračajo voljo od slabega ter pripomorejo do kreposti in vrlin; o samovzgoji se redko sliši bodrilna beseda. Kolikor manj je zunanje vzgojne pomoči, toliko nujnejša je potreba samovzgoje. Sam svoj vzgojitelj mora biti končno več ali manj vsak človek; saj bo v resnici trajno le v toliko napredoval v popolnosti, v kolikor bo svoji volji gospodar, kolikor bo krotil slaba nagnjenja in brzdal domišljijo, v kolikor se bo ogibal pokvarjene in razuzdane tovarišije. Samo vzgojo izdatno podpirajo zlasti lepi zgledi čedrostnih oseb; na njih se najlažje opazijo prikupljive lastnosti in kreposti, ki jih človek sam nima. Najlažji in najcenejši pomoček samovzgoji je čtivo; samo križ je, ker zlasti mladi ljudje dostikrat ne znajo ločiti pšenice od ljuljke. Poglejmo, kako močan vpliv ima knjiga. Da je človek dober ali slab, tega ne moremo pripisovati samo enemu vplivu; vendar pa lahko rečemo, da se ravna notranja vrednost človekova po tem, ali je veren in ali je nravstven. Oboje je v prvi vrsti sad skrbne odgoje v družini; zavisi pa tudi od čtiva. Znan je pregovor: “Povej mi, s kom se pečaš, in povem ti, kdo si." Tudi knjige, časopisi so družba. Ko čitaš, občuješ s tem, ki je knjigo spisal, in sicer tolikokrat, kolikorkrat vzameš knjigo v roko. Tudi tu velja rek: Povej mi, s kom občuješ, in povem ti, kakšen, si in kakšen boš postal. Neizpodbitna je resnica, da se bralec navzame kaj hitro mišljenja in naziranja pisateljevega. Če posegaš po dobrih knjigah in časopisih, se boš navzel le dobrih in plemenitih nazorov; s slabim berivom boš dosegel vprav nasprotni uspeh. Čtivo ima čudovito moč na bralca osobito vsled tega, ker je človeku nekako vrojeno, da sprejme to, kar čita, kot trdno zanesljivo resnico, ki se ji ne sme ugovarjati. Toda, ali ni med ljudmi polno zmot? Ali ni le preveč pisateljev, ki se jim je razbila ir. razsula ladja vernosti in tavajo v zmotah ali pa so zabredli celo v brezverstvo? Ali je možno, da bodo spisi takih mož versko neoporečni? Če pri kom, se pri brezvernih ljudeh udejstvuje stari rek: “Česar je polno srce, rado iz ust gre." Brezverec se bo izjavljal tudi v svojih spisih o veri in verskih zadevah kot o nečem, ki nima nič veljave in pomena, za kar se — o njegovi sodbi — ni treba brigati. Bralci pa sklenejo s pisateljem nekako duhovno prijateljstvo —in prva nesrečna posledica takega branja je, da izgine spoštovanje do vere in do vsega, kar je z vero v 2 vezi. Nevarnost nevere se bliža potem z neopaženimi, a urnimi koraki. Nekatere knjige naravoslovcev so n. pr. navidez skoraj neoporečne; a prav v njih je včasih skritega veliko strupa, kakor n. pr.: če govore o večni snovi, o praploditvi, o zaporednem razvoju vseh stvari ne vpo-števaje Stvarnika, itd. S tem pa ni rečeno, da so vsi učenjaki-naravoslovci brezbožneži ali bogotajci. Nasprotno! Večinoma so med njimi prav globokoverni in tudi verskoživeči strokovnjaki. Učenjak Dennert je v tem oziru presojal življenje naravoslovcev vseh časov, pa se je prepričal, da je bilo med 300 znanstveniki te vrste samo 20 nevernih, oziroma omahujočih; 38 je bilo med njimi takih, da se o njih ni mogel naravnost izjaviti. 242 pa je bilo odločno vernih. Louis Pasteur (t 1895), učenjak prve vrste, ki je prvi razkril svetu, da povzročajo večino notranjih bolezni silno majhna živa bitja (bacili), je bil globoko-veren katoličan. Ko se je neki njegov učenec čudil, ka- v jv :S 1 Sporočam vsem rojakom žalostno vest. f Sestra Domitila Graj rojena v Gor. Bistrici v Prekmurju je zapustila solzno dolino stara 45 let. Pred .1 leti jo vstopila k šolskim sestram v Slov. Bistrici in je potem delovala v Golniku pri Tržiču, kjer je bolnica za etične. Doma še žive stariši, bratje Martin in Joško ter sestre Tereza, Matilda in Verona. Maša za rajno bo na Avellane-di 14. julija ob 10 uri. Anton Graj, brat, Mari,a Kustec rojena Graj, sestra. Vse prijatelje in rojake vabi k sv. maši za f Karel Črnko našega sina, ki je 5. apr. 1945 zgu bil življenje od eksplozije granate. Sv. Maša bo na Avellanedi 9. junija ob 10 uri. Zapoje se tudi ža-lostinka. Štefan, Ana in Roberto Črnko ko more biti tak učenjak tako versko preprič n katoličan, je odgovoril Pasteur: “Prav zato, ker sem veliko študiral, sem veren kakor Bretonec (francosko pleme, ki slovi po izredni pobožnosti); ir, če bi bil še več študiral, bi bil brez dvoma veren, kakor Bretonka." Zelo nevarne so seveda nenravne knjige in vsi spisi, ki žalijo najlepšo čednost. Kdor išče opore za samo vzgojo v takem čtivu, je podoben človeku, ki se z blatom umiva. Romani, ki nimajo izrečno krščanskega značaja — kar se spozna po pisatelju —, so večinoma kolikortoliko nenravni. Navadno se v njih razpravlja o čutni ljubezni na način, ki ne ustreza krščanskemu čutu, marveč vzbuja le pohoto in slabe nagone. Iz takih povesti zveni kriv nauk, kakor da se pri opisani ljubezni ni treba brigati ne za božje in r.e za cerkvene zapovedi. Celo nečistost se na razne načine zagovarja in opravičuje. Ako se pa takozvani ljubezni (v romanu) stavi ovira ter vsled tega “junak" ali “junakinja" izvrši samomor, se ta grešni čin proslavlja dostikrat kot nekaj junaškega, velikega in plemenitega. Kdor se iz takih spisov uči in “izpopolnjuje", mora polagoma izgubiti vse pojme o tem, kaj je dobro, kaj slabo. Glava bo potem seveda prepojena z grešnimi predstavami, srce pa razbegano. Nešteto mladostnih oseb zajde v mlakužo greha in v propast vprav vsled čitanja takih stvari. Iz švicarskega jezera Wallersee so pred leti potegnili mrtvo truplo priletnega moža. Na obrežju je ležala knjiga “Der Diamantentaub" — roman, poln grozot. V knjifi so bile zapisane s svinčnikom te-le besede: “Na tem kraju se me je lotilo veselje, da si končam življenje. Pojdite in tudi vi tako storite. Kirter. Bavarsko.' — Ni dvoma, da ga je čitanje spravilo v nesrečno smrt. Pa saj nam ni treba hoditi po zglede v tujino! Po-četlcom junija 1920 je bil v Ljubljani obsojen, mlad učenec z učiteljišča J. P. Porota mu je odmerila težko ječo 8 let, ker je zastrupil dijaka-gimnazijca. Pri prvi preiskavi je nesrečni morilec izjavil, da je zanemarjal sv. mašo in da je rad prebiral slabe knjige. To je samo nekaj zgledov, ki pričajo dovolj glasno o resničnosti zgorajšnjih trditev. Svetemu Cirilu in Metodu METOD TRETJIČ V RIMU Lahko si mislimo, kako je vse to bolelo Metoda. Kriče naroda, kateremu je veljalo vse njegovo delo, ga toži in pismo s to tožbo proti njemu, domačemu nadškofu-metropo' litu in papeževemu legatu, zaupa tujemu, navadnemu duhovniku, nasprotniku, da ga nese papežu v Rim. Tudi papeževo pismo, odgovor na to tožbo, je s svojo ostrostjo moralo žaliti nedolžnega Metoda. Vendar je pokorno odhitel v Rim. Papež Janez VIII, isti, ki ga je bil s svojo odločnostjo rešil iz triletne ječe, ga je najprej nekam hladno sprejel. Tožbe niso bile tako malenkostne, da bi ob njih papež mogel ostati brezbrižen, ali kmalu se je uveril, da se Metodu godi velika krivica. To smemo sklepati iz pisma, ki ga je po Metodovem obisku poslal Svetopolku v letu S80. Po zelo laskavih uvodnih besedah na naslov kneza, — vidi se, da Metod se ni poslužil orožja, da bi sebe pral, s tem da bi obtežil Svetopolka, — pravi papež, da je prečastitljive-ga nadškofa Metoda v zboru škofov zaslišal in da ga jc našel v vseh cerkvenih naukih pravovernega. Radi tega mu potrjuje vse njegove dosedanje pravice in jim ga iznova pošilja, naj nadalje oskrbuje izročeno mu cerkev. Oni naj ga pa sprejmejo kot svojega pastirja s pristojno častjo, s spoštovanjem in z radostnim srcem. Diakonom in duhovnikom vsake vrste, naj si bodo Slovani ali naj pripadajo drugi narodnosti, ki prebiva v mejah Svetopolkove države, ukazuje, naj bodo v vsem Metodu dani in pokorni. Če se bi pa drznili delati prepire in razkol kot nepokorni uporniki ni če bi se po drugem opominu ne poboljšali, naj se kot sejalci ljuljke izženo iz moravskih cerkva in pokrajin po navodilih, ki jih je izročil Metodu. Papež izrečno potrjuje SLOVANSKO BOGOSLUŽJE in hvali slovanske črke, ki jih je izumil modri Konstantin, s katerimi naj bi se Bog slavil, veleva, naj se v tem jeziku oznanjujejo nauki in dela Kristusova. V vseh jezikih namreč je treba hvaliti Gospoda, kakor nas opominja sveto pismo, in ne samo v treh. Zdravi veri in zdravemu nauku nikakor ni nasprotno, ako se pojejo sveta maša in druge molitve v slovanskem jeziku, če se v njem berejo evangeliji in berila, ako so dobro prevedeni. Bog, ki je ustvaril tri glavne jezike, hebrejskega, grškega in latinskega, je tudi druge jezike ustvaril v svojo slavo. V vseh cerkvah naj se evangelij bere najprej v latinskem jeziku in poetm v slovanščini. Slede razne misli Ciril-Metodovega programa in navodila, ki jih je bil dal že Hadrian v svojem pismu iz leta 869. Konča papež te svoje odredbe z značilno opombo: “Če je pa Svetopoku in njegovim sodnikom latinska maša bolj všeč, naj se zanje opravlja božja služba v tem jeziku." Iz te opombe jasno sprevidimo, da Svetopolk in nekateri njegovi plemiči niso bili vneti za slovansko bogoslužje. Iz pisma izvemo, da je Svetopolk bil poslal nemškega duhovnika Vihinga papežu s prošnjo, naj bi ga posvetil v škofa nitranske cerkve. Papež je Svetopolkovi želji ustregel, ali novemu škofu tudi ukazal, da mora biti v vseh stvareh Metodu pokoren, kakor naroča cerkveno pravo. Sveti oče je pripravljen posvetiti še enega škofa za Moravsko, da bi Metod mogel potem sam po potrebi posvetiti druge škofe z asistenco ter dveh novih škofov. NEMŠKI SPLETKAR VIHING Kakšno vlogo je igral ta Vihing, ki ga je papež na predlog kneza Svetopolka posvetil v nitranskega škofa? Kralj Karlman (877-879) je bil okoli leta 876 prepustil upravo Karantanije in Panonije svojemu nezakonskemu sinu Arnulfu, ki je pozneje (877) postal nemški kralj in nazadnje (896-899) rimski cesar. Ta Arnulf je do leta 882 s Sveto-polkom živel v prijateljstvu in je imel na Svetopolkovem dvoru svojega zastopnika. To je bil nemški duhovnik Vihing. Dokler sta bila Svetopolk in Arnulf dobra prijatelja, je bil ta Vihing na dvoru vsemogočen. V njem je našla vso oporo stranka nemških duhovnikov, ki so imeli svoje politične razloge, da so delali Metodu čim večje težave in so zato tudi proti njemu vpeljali latinski obredni jezik. To nemško stranko na Moravskem so podpirali mnogi plemenitaši iz oholosti, ker se jim je zdel pač latinski jezik v cerkvi nekaj bolj odličnega nego lastna slovanščina. Nemci so Metodu z vsemi sredstvi ovirali izvrševanje škofovske oblasti v Panoniji, ki so jo smatrali za svojo posest. Svetopolku je bilo mnogo na tem, da ohrani Panonijo moravski nadškofiji, zato je bil za predlog nemške stranke, naj bi postal Vihing nitranski škof in bi kot Metodov su-frangant mogel v Panonijo, kamor Nemci Metoda niso pustili. Tudi rimski krogi so bili s to rešitvijo zadovoljni v dobri veri, da bo Vihing Metodu dober in vdan pomočnik. Na ta način bi Panonijo vzeli Salzburškemu nadškofu in pridelili za vedno Metodovi jurisdikciji. Ko se je na to delalo, se je Vihing hlinil Metodu nad vse vdanega. Tega pa zviti Nemec le ni mogel preslepiti in gotovo je Metod tudi papežu razodel svoje mnenje o Vihingu, ki je želel postati škof samo Zato, da bi kot visok dostojanstvenik mogel še bolj neovirano služiti nemškim interesom, željam svojih posvetnih gospodarjev, nemških knezov, kraljev in cesarjev, in še vse lažje rovariti proti Metodu. S kakšno vestjo je ta človek prevzel škofovsko čast, nam je še bolj jasno, če pomislimo, kako mu papež v svojem gori imenovanem pismu strogo naroča, naj bo Metodu, kot svojemu predstojniku pokoren. In še na na sledeče želimo opozoriti v označenje njegovega grdega značaja: Papež v svojem pismu priporoča, kakor smo že slišali, Svetopolku, naj predlaga še enega škofa v imenovanje, ali ne brez predhodnega posvetovanja z Metodom, kakor je bil predlagal zviti in brezvestni Vihing, pač pa sporazumno Z Metodom. David Doktorič: ČEMU LE? “Čemu, prijatelj, se trudiš?" vpraša modri težaka. “Ti mojemu delu se čudiš? Usoda pač moja je taka: samo da gladu ne poginem, jaz delam ko črna živina, dokler ne s sveta spet izginem, se zbrišem ljudem iz spomina." “Pa ti, veseli mladi mož, povedal kaj ti meni boš?” — “V naročju moje ženke zlate me sinček dojenček čaka doma. Nad čare najlepše ponosne palače zaklada predraga sta moja mi ta. Najtežje prav vsako mi lahko je delo, ko mislim na hišico svojo, nanjo prav vse gre od rok mi hitreje, veselo, vsaj vem, da se trudim, potim le zanje." Zasanjene vse ima tretji oči, navdušenja duša vsa mu kipi: “Za obči napredek jaz delam le večji, ne mislim pri delu na svoje ugodje in dom moj kjerkoli po svetu povsod je. Kaj deš, ta smoter li moj ni najlopši? Zavest, da pri vzornem le tem spomeniku napredne sodobne kulture tem liku, ki zrl bo v stoletja še mnoga krasän, moj trud, moj napor za vselej je vklesan, zavest ta s ponosom navda mi srce, izpolnjeno s tem so vse moje želje!" Naš modri poslušal je mnenja po svetu še mnogih ljudi, kaj smoter je dela, življenja, čemu tu pač človek trpi. Kdo misli na svoj le trebuh, za sebe le grabi skopuh. A delajo mnogi za čast, za vedo. umetnost, prosveto, za vse kar koristno in lepo, za svojega naroda rast. Vse to pri sebi mirno premišljuje in lastnim še mislim nato prisluškuje: Kako je tak tesen in majhen ta svet, kako vsaka glava po svoje le sodi! Večini pač dan ni kak višji polet, da smotrno vedno iskali povsodi bi Njega, edini ki cilj nam je vreden, edini ki večno ime mu “Ljubezen", le Njega, ki nas iz ljubezni vse zbral je, ki nam iz ljubezni neskončne to dal je, da v delu Njegovem vse vstvarjcijočom in stvarjeno vse veličastno vesoljstvo premodro nadalje še ohranjujočem, smo soudeležni tudi ljudje in v Njem, svojem Bogu, LE V NJEM, [zadovoljstvo da našlo nemirno bo naše srce. Bojo el sol Libre DECIMO OCTAVO CAPITULO (Contmuacion) “Hasta el amanecer llegaräs al Danubio', le habia di-cho Alanka. Recordč sus palabras y de pronto surgieron ante ella esos terribles ojos, esos dos fuevos encendidos, co' mo los del lobo en la oscuridad. El cuerpo demasiado tor-turado se estremecič, sintič frlo sobre su corazčn. Los labios temblorosos elevaban promesas a los dioses y llamaban a De-vana en su socorro. Sintič tambien que sus manos estaban cansadas, que invadia a su cuerpo una gran fatiga. Sentia frio en las sienes y el cuello, cubiertos por los largos, sueltos y pesados cabellos hümedos. Se aclaraba siempre mas. Delante de ella revoloteaban los päjaros. Presintič barro. De vez en vez oia un sonido extrano. . . . como el de algun animal des-conocido. Escucho. jParecia el galope de caballos! —“j Me estän persiguiendo! j Oh, dioses! Se apretč al caballo, inclinada sobre su cuello volč ade-lante, adelante. El galope se acallč, el caballo se detuvo y volvič a oirse el galope. Esperč un momento para distinguir de dčnde provenia, pero entonces todo se silencič. Era solo su corazčn, tan fuertemente latia que martillaba las venas de sus sienes y repercutia en los oidos. Por unos segundos se aquieto y se avergonzč. jCuantas veces cabalgaba de noche en la tierra eslovena! jCuantas veces se encontrč sola en la estepa! ^Que temia? Acaricio el cuello del caballo, lo llamč por su nombre, le ofrecič dätiles y lo alabö, diciendole que habia cabalgado muy bien. Cuando sintio su voz, el caballo relmchč agrade-cido y comio los dätiles, ella se tranquilizö y ya no sintio terror. “^Que es lo que temo? Los hunos persiguen a los la-drones. Todavia no se volvieron. Y cuando vuelvan, no me extranarän enseguida. Hasta entonces, ya habre atravesado la corriente. Pero es necesario que se levante la niebla, que aparezca el sol. j Entonces podre llegar muy pronto al Da-nubio!” El caballo se inclinč y comenzč a pastar. Liubiniza sin-tič compasičn; tambien ella sentia hambre y cansancio. Sacč de la silla la bolsa y buscč el pan y la fria čarne. La crosta del pan crujič bajo sus blancos dientes, y con gusto mordič la čarne. Pero todavia no habia tragado el bocado, cuando surgič de la niebla un largo, salvaje llamado. La comida cayo de sus manos, salto, se ubicč sobre la silla y siguič cabalgando. El llamado se repitič, hacia la derecha se movia algo en la hierba, como un jinete. Sin pensarlo, pälida de miedo por los hunos, lanzč al caballo al galope y huyö delante del grito, que se extendia en la estepa. Toda una hora siguič en ese galope salvaje. Cru-Žaba la llanura, delante de ella desaparecian los arbustos, vol-vian a aparecer, y detras seguia oyendo el grito y el golpear de los cascos. Muchas veces creyč distinguir delante de ella un largo cinturčn, el Danubio, y el caballo se veia obligado a alargar aun mas el cuello, apurar su carrera y volar como un rayo. Pero siempre se disipaba la niebla y el cinturčn de agua desaparecia y continuaba de nuevo solo la desierta y muerta llanura. Sentia que las fuerzas la abandonaban, el caballo se debilitaba cubierto de sudor. Quiso buscar algo en la alforja, para reanimarlo con algunos mordiscos, pero no la encontrč, la habia olvidado alla, donde habian descansado. Ya no tema nada. Como si le hubieran cortado su ultima esperanza, desobedecieron sus manos, el caballo se detuvo y con pasos lentos y cansados siguič adelante. Liubiniza se irguio en el asiento y escuchč. Ya no habia griterio ni galo-par, todo estaba muerto, todo tranquilo. Solo sentia su cora-zčn, que palpitaba agitado y fuerte en su pecho. “jMorana, los siete mäs hermosos corderos para ti, que me has salvado!” Continuo adelante al pašo. La manana se aclaro, los rayos del sol derretian la niebla, que semejo her-vir y lieuarse. Enseguida se abrič ante ella, parecič desco-rrerse una pesada cortina delante de una ventana. A la derecha distinguič unas colinas, y ante ella čreda una larga hilera de altos mimbres. “jDanubio!”, se alegrč, mas no azuzč el caballo. “;Que descanse! Lo entrare en las olas; con tal de llegar a la tierra eslovena, despues ya estoy salvada. El horizonte se alejaba siempre mas, al levantarse la niebla, por sobre la estepa crecian nuevas colinas, y tras ellas oscuras sierras y altas montanas. Una linea verdosa de mimbres y juncos se acercaba. Liubiniza se arrodillč sobre la slila, para distinguir detras de la hierba la superficie del rio. Pero era muy pequena. Volvič la cabeza temiendo a los perseguidores. Nada. Medito en el grito y el galopar que se habia oido en la llanura. -“Un pastor llevaba su majada. ^De quien huia? j Oh vidarme la alforja! jPor el grito pastoril de un pastor! jOjala las zorras eneuentren la alforja antes que el!” En voz alta comenzo a enojarse consigo mišma y con el pastor. Sacč de la silla un afilado puhal y cortč el aire con el. —“A uno solo, no le temo. Asi. . . \y estaria en el sue-lo!" Movič el cuchillo aparentando hundirlo en el pecho ene-migo y volvio a guardarlo en la silla. Los juncos volvian a acercarse. “jEl lecho debe ser profundo, todavia no veo el agua! Volvič a preocuparse y hostigč al caballo. Como cuando al que se ahoga se le rompe la cuerda a la cual estaba asido con grandes esperanzas, asi le sucedič a Liubiniza cuando llego al canaveral. Delante suyo no estaba el Danubio. En un lecho bastante grande habia pantanos cubiertos de verde, maloliente musgo. Por unos segundos su cabeza dič vueltas, y por poco se habria caido del caballo. Toda la fuerza que le daba la esperanza, la habia abandondo. La dominč la desesperacion. “Morana! j Estoy perdida! Sus pies temblaban. Los sacč de los estribos y cansada, agotada, se deslizč al suelo. Se acostč en la tierra, penso en el hogar, en su padre, en el hermano, en el amado, temblč su cuerpo, un amargor subič a su garganta, rebosaron las lägrimas y llorč, como un gusanito que se retuerce en el polvo ya sin esperanzas, con-denado y en lucha con la muerte. No mirč al caballo, que apartaba las canas y buscaba el agua en el pantano. Comen-ZČ a arrepentirse de haber abandonado el campamento huno. BOC-ANI HN08. IMPOETABOB DS TEJTDOS! 1923 — A L S I N A — 1825 U. T. 47, Ctsro B m e n o s Aires Recreo “EUROPA” EID CABAPACHAY Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevez b poštarje Tigre tja ln nazaj, odrasli 5 1.—, etrocl S 0.50. U. T. 749 - 0589 — TIGRE — FCCA. A M A * O MONTE CUDINE ab Arm ah MONTE CUDINE CALIDAD Y BENDIMIENTO MONTE O UD INE S. R. Ltda. Capital 1,000.000 $. BELO BAN O 2280