Cerkvene zadeve. f Nadžupnik Anton Frohlich. Ni ga več med živimi, častitega starčka, v katerem je izgubila slovita nadžupnija svetokriška svojega dobrega duhovnega očeta. Dne 5. ian. je za vselej zatisnil oči zlatomašnik, duhovni svetovalec, Anton Frohlich, v 79. letu svoje dobe. Ta tužna vest je globoko užalostila srce vsakega, ki je poznal rajnika, kajti bil je mož poln kreposti in blagega značaja. Narodil se je v Celju dne 29. apr. 1819 kot edini otrok starišev rokodelskega slanu. Ljudsko šolo ie pohajal v svojem rojstnem mestu in ker je bil mladi Tonček bistre glavice, poslali so go njegovi stariši v tamošnjo latinsko šolo, katere Sest razredov je zvršil v Celju, sedmi in osmi pa v Gradcu z najboljšim uspehom. Na srčno željo pobožnih starišev, si je izvolil mladi dijak duhovski stan ter se podal v Celovec učit se bogoslovskih ved. Po dovršenih študijah je bil 4. avg. leta 1842. pri Sv. Andražu v Labodski dolini posvečen v mašnika. Služboval je kot kaplan na Vranskem, v Vitanju, Velikovcu na Koroškem, v Vuzenici, Makolah, Gornjem gradu in na Laškem. Dne 30. sept. leta 1858. je postal župnik pri Sv. Venčeslu in deset let pozneje, dne 1. iebr. 1868, nadžupnik pri Sv. Križu tik Slatine. Pokojni A. Frohlich je bil goreč, pobožen duhovnik, vnet za večni blagor svojih ljubljenih ovCic. Dasiravno vedno bolehen in slaboten, spolnjeval je vestno in vsestransko težavne dolžnosti duhovskega stanu. Rad je opominjal vernike k pogostemu prejemanju sv. zakramentov in da jim je nudil k temu prlliko, ni opustil noben dan spovedovanja, celo v svoji visoki starosti ne, če tudi marsikdaj tako slab, da bi bolje sodil za posteljo, kakor za spovednico. Le v redko kateri župniji je toliko mnogoštevilnih in dobro urejenih bratovščin, tako razvit blagonosni tretji red sv. Frančiška, le redko kje se je obhaialo toliko sv. misijonov in duhovnih vaj, kakor v njegovi nadžupniji. Pokojnik je bil vnet za lepo cerkveno petje. Zato je tudi v svoji nadžupniji oskrbel ceeilijansko petie tako izbnmr> :« ^;imr> rio v>; a^o« Aa^ lalo vsakemu koru po mestnih cerkvah. Rajni Frohlih je nad vse ljubil molitev, še na smrtni postelji hvalil njeno moč in tolažbo. Zato je pa tudi rad obiskoval kraje molitve, božja pota, med drugimi Trsat in dvakrat Rim, kjer je na grobu prvakov apostolov daroval sv. mašo za svoje ljubljene farane. Nadžupnijski cerkvi je omislil krasno zvonenje in dva nova stranska oltarja, ki sta silno okusno in strogo v slogu cerkve izrezana. — Njegova želja je bila oskrbeti še nov velik oltar, novo prižnico, krstni kamen in slikana okna. A vse to je hotel imeti umetno in mojstersko izdelano, primerno veliki in krasni cerkvi svetokriški, kar bi pa stalo ranogo tisočakov. Vendar se pa ta njegova srčna želja ni uresničila. Kaiti pokojnik je bil silno rahločutnega srca, kateremu se je mililo zahtevati od toliko ubožnega ljudstva tolike požrtvovalnosti. Da se pa vendar enkrat izpolni njegova želja, je ustanovil družbo za olepšavanje nadžupnijske cerkve in svojo zapuščino volil večinoma v cerkvene namene. (Konec prih)