NOVOLETNI POGOVOR Z JOŽETOM OSTERMANOM, PREDSEDNIKOM MK SZDL LJUBUANA
S tako
socialistično zvezo še nismo zadovoljni
Že v navadi je, da v uredništvih ljubljan-skih občinskih glasil ob Novem letu pova-bimo k pogovoru enega od eminentnejših predstavnikov našega mesta. Za letošnji intervju smo zaprosili predsednika mestne konference SZDL LjubljanaJožeta Oster-mana; povod za odločitev sta bili dejstvi, da je letošnje leto volilno leto socialistične zveze, hkrati pa je prav SZDL tista organi-zacija, ki ob novih družbenih gibanjih in tudi zaradi kriznih razmer, dobiva drugač-no podobo in pomen. Jože Ostermanse je Ijubeznivo odzval naši prošnji. Z njim so se pogovarjali uredniki Slavko Gerlica iz Naše skupnosti, Niko Isajevič iz Dogovo-rov in Vera Vogrinčič iz Javne tribune, prispevek pa je za objavo pripravila Darja juvan.
Od pomladi ste predsednik MK SZDL. V tem letu je dejavnost socialistične zveze bolj živahna kot običajno, tudi zato, kerje to volilno leto organizacije. Kaj vi menite o de-lovanju socialistične zveze v Ljubljani?
Zagotovo je lanski rezultat referenduma v Ljubljani ena od poglavitnih značilnosti življenja v tem letu v našem mestu. Tu je bila socialistična zveza precej izpostavljena; tako je ob referendumu in še spomladi vla-dala v njej kot tudi v vseh njenih frontnih delih, precejšnja apatija političnega vzduš-ja. Temu se je pridružil še zaostren materi-alni položaj, saj so trendi slabši kot so bili, recimo, zadnjih dvajset let, in to seveda niso ugodne razmere za uspešno delo.
Vendar so navzoči tudi dobri znaki. Mi-slim, da smo odprli nekatere probleme Ljubljane tudi širše, na način, ki daje Iju-dem nekoliko več moznosti, da sami pove-do, kaj si o določenih stvareh mislijo. To se je dogajalo na raznih shodih, pa tudi na drugih krajih. S tem, da smo bili soorgani-zator, smo dali afirmativni značaj tudi ta-kim vrstam politične dejavnosti, tako da se je prostor demokracije le nekoliko odprl, nekoliko profdiral, čeprav ne morem reči, da je ie oblikovan. Zdi se, da smo v otroški fazi demokracije; dostikrat se pogovarjamo o imaginarnih stvareh, bistveno pa nam uhaja. Jaz sem prepričan, da vsa politična struktura ni uspela zagrabiti problema in-flacije tam, kjer bi ga morala.
Letos smo dobili še problematičen anti-inflacijski program, na katerem ni mogoče graditi družbene klime. Politični delavec seveda zdaj ne more skupaj z drugimi viti rok in kritizirati vlado, ampak mora nekaj »potegniti« skupaj. Z zadnjimi ukrepi je nadaljnjih dvajset odstotkov Ljubljančanov prišlo na nivo revščine, ki je grozljiva tudi zato, ker človeka sili, da se posveča vpraša-njem preiivetja in zato ne more nobene misli nameniti drugim stvarem. Če kdo mi-sli, da je mogoče v takem ozračju nabirati točke v smislu razvoja, se seveda moti.
Vsekakor smo v naših programskih usmeritvah zapisali, da bomo dosledno iz-peljevali antiinflacijski program in sproti opozarjali, če se bo pokazalo, da na nekate-rih področjih zadeve ne gredo dobro; v ta-kih primerih bomo predlagali tudi spre-membe. Če pa se bo zgodilo, da te ne bodo upoštevane, bomo zahtevali odgovornost, hkrati pa se zavedali tudi svoje lastne. To zveni dramatično, je pa v tem času edino
logično. Tukaj vidim socialistično zvezo zlasti kot moralni faktor, ki bi lahko zau-stavil negativna politična gibanja, zlasti ti-sta, ki zadevajo vzdušje in motivacijo. Če pa bi ta gibanja prevesili v pozitivna, bi bil to izjemen uspeh.
Ali taka SZDL, kotjo imamo, zadovoljivo obvladuje razmere na območju petih Ijub-Ijanskih občin? Ali dovolj dobro zajema vse tiste interese, ki se v zadnjem času pojavljajo med občani, kot na primer mirovna in ekolo-ška gibanja, verska vprašanja...
Mislim, da s socialistično zvezo, tako, kot jo imamo, ne moremo biti zadovoljni. Dostikrat se pokaie, da krajevne konferen-ce izredno pomanjkljivo delajo, alipa sploh ne delajo. Tako je na primer za Bežigra-dom kar nekaj krajevnih konferenc, ki niso imele letne programske seje, tudi drugje v Ljubljani bi se našla katera, izjema je le Center, kjer so vse krajevne skupnosti izpe-Ijale konference. Ponavadi tam, kjer KK SZDL ni, delajo sveti in skupščine, toda to je daleč od tega, da bi taka krajevna skup-nost zadovoljivo odražala interese Ijudi. Obenem pa je tudi obratno: vse več je administrativnega urejanja stvari in zmeraj manj je možnosti za pametno, poglobljeno delo socialistične zveze.
Kaj narediti? Če bo ZK uresničila neka-tere svoje sklepe in aktivirala svoje člane na terenu, bi to lahko bilo jedro, ki bi izposta-vilo nekatere oblike dela. V krajevni skup-nosti bi lahko v okviru SZDL zbrali krog Ijudi, ki pa ne bi smeli biti le komunisti, saj bi v tem primeru šlo za podvajanje osnovne organizacije. Z angaiiranjem širšega kroga liudi bi premostili nekatere težave, vzposta-vili kontrolo javnosti nad tem, kar se doga-ja in dosegli, da bijavnost tudi bila udeleže-na pri nekaterih odločitvah.
Omenili ste družbena gibanja. Mislim, da socialistična zveza deloma ze zajema te interese in jim tudi daje podporo. V večini teh gibanj gre za zanimive, afirmativne inte-rese, ki širijo poglede na socialistično sa-moupravno birokracijo, seveda pa ni vse zlato, karsepojavi. Družbena gibanja stva-ri v načelu postavljajo pošteno, radikalno, imajo pa premalo sposobnosti, da bi objek-tivno pregledala realne možnosti razreševa-nja, zlasti finančne, in nekatere nujnosti, ki se pojavljajo na takem prostoru, kot je Ljubljana.
V zadnjem obdobju so pri sprejemanju različnih prostorskih dokumentov vse pogo-stejša »upiranja« krajevnih skupnosti. Pri-haja do nesoglasij med krajevnimi skupnost-mi in občinskimi upravnimi organi. Taki primeri so bUi v krajevnih skupnostih Polhov Gradec, Bizovik, Preska... Ali je to znak, daje bila socialistična zveza pri sprejemanju dolgoročnih prostorskih dokumentov prema-lo navzoča? Ali naj v takih primerih občin-ska SZDL »potegne« z občinskimi upravnimi organi ali s krajevno skupnostjo?
Prostorski dokumenti so odraz dveh či-niteljev; prvi je ta, da se je izredno okrepila ekološka zavest, karje dobro, vendar s tem nismo imeli v tolikšni meri opravka, ko smo snovali dolgoročne in srednjeročne plane. Drugi faktor je na žalost vse večje lokalistično obnašanje in zapiranje vase,
kar je posledica manjših materialnih moz-nosti in manjših solidarnostnih občutkov. V vsaki krajevni skupnosti so problemi, ki jih nekateri poskušajo »odlagati« zunaj meja KS. Moram reči, da mnogi pogojujejo uspešnost svojega političnega dela v KS prav z razrešitvijo teh prostorskih zadev. Žal je res, da je to eden od kazalcev uspeš-nosti krajevne samouprave v očeh Ijudi. Tako prihaja do »upiranja« krajevnih skupnosti, čeprav vsako upiranje še zdaleč ni problematično in neupravičeno.
Glede kamnoloma Hrastenica v KS Pol-hov Gradec mislim, da imajo krajani delo-tna prav, saj je eksploatacija tega kamnolo-ma skrajno neodgovorna, tehnološko pro-blematična in razdiralna za naravo. Skrb vzbuja dejstvo, da jenezaupanje prišlo do take ravni, ko krajani ne marajo verjeti niti tega, da bi bilo mogoče s primernim uredi-tvenim načrtom kamnolom postopoma sa-nirati. Ljubljana tak kamnolom potrebuje, zato je bolje sanirati tega, ga izkoriščati, dokler je mogoče, nato zapreti rano, kot pa na nedotaknjenem območju odpreti nov peskokop. Treba je uvideti, da Polhograj-čani ne žive le v svoji krajevni skupnosti, marveč z delom svojih interesov tudi v Ljubljani.
Glede Bizovika mislim, da bi morali strokovni organi v take krajevne skupnosti prihajati s celovitimi alternativnimi mož-nostmi. Stanovanjska gradnja v Ljubljanije nujna, morali pa bi seveda krajevne objek-tivno seznaniti s tem, zakaj nadrugih loka-cijah, ki so na videz ugodnejše, ni mogoče graditi. Takih pristopov je veliko premalo. Primer čistilne naprave v Zalogu, ko je krajevna skupnost Zalog oblikovala svojo ekspertno skupino in na sijajen način izved-la ekspertizo dala zelo veliko tehtnih pri-pomb, ki so bile tudi upoštevane, tako da je zdaj prišlo do soglasja, je zgled, ki bi ga morali poskušati uveljavljati, kjer se le da. Če se bodo problemi še nadaljevali in če se bo izkazalo, da so strokovna vprašanja v upravnih organih nedosledno ali po-manjkljivo izpeljana, bomo v SZDL morali intenzivno razmišljati o ustanavljanju ne-odvisnih skupin za preučitev določenih zadev.
Pri sprejemanju dolgoročnih prostorskih načrtov je socialistična zveza bila premalo navzoča; vsismo bili premalo prisotni, am-pak kot sem ie rekel, ekološka zavest je takrat bila bistveno manjša, kot je danes.
Ali naj občinska SZDL »potegne« z upravnimi organi? Jaz mislim, da bi mo-rala biti nevtralna. Je pa to težko storiti, tudi zato, ker je ta organizacija ena od porabnic občinskega proračuna, pa tudi te-koči opravki potekajo na nekih osebnih ravneh, zato seje človeško teiko distancira-ti. Je pa treba najti prostor, kjer naj se razgmejo vsi argumenti, potem pa »stisniti« za vrat občinsko upravo ali pa človeka, ki je za to odgovoren.
Vendar vnaprej soditi, da imata politika in občinska uprava negativen oziroma na-sprotujoč odnos do razreševanja prostor-skih vprašanj, je neumnost. V upravnih organih je ekološka zavest prav na takem
niyoju kot v krajevnih skupnostih, zato mi-slim, da je treba graditi na zaupanju. Raz-voj Ljubljane je treba zagotoviti, sicer bo-mo ze čez nekaj let nezadovali.
Problemi na področju komunale, pro-meta, ekologije so v Ljubljani veliki. Naj-brž nas bo teplo to, da referendum za IV. samoprispevek ni uspel. Te probleme bomo poskušali reševati z majhno akumulacijo, ki je na voljo. Številke kažejo, da so vpra-šljive celo štiri glavne naložbe: Žale, depo-nija smeti, čistilna naprava in sanacija To-plarne. To, kar zdaj delamo, ni sanacija, je krpanje in stagnacija, tega pa smo se v Ljubljani, ko smo se odločali o samopri-spevku, premalo zavedali. Če bo šlo tako naprej, bomo Ljubljano v naslednjih dvaj-setih letih morali razseljevati saj so življenj-ski pogoji tu skrajno neugodni.
Čeprav ste na to vprašanje deloma odgovo-rili že v prejšnjih odgovorih, naj ga vseeno postavimo: kateri bodo glavni poudarki dela socialistične zveze v Ljubljani prihodnje leto?
Zniievanje inflacije, reševanje razvojnih in infrastrukturnih zagat bodo glavni po-udarki dela. Prav infrastruktura bo v pri-hodnjih letih zagotovo v ospredju našega zanimanja. Ljubljana ima določen družbe-ni standard, vendar se še vedno razvija, rastejo naselja, infrastruktura pa je pravza-prav blokirana. Poglejte: prispevek 0,5 od-stotka je strahovito slabo podpisan — samo okoli 53 odstotkov —; veliko podpisnikov tudi še ni poravnalo svojih obveznosti. lz tega prispevka naj bi adaptirali ali na novo zgradili 21 objektov. Očitno je, da je biio vse skupaj napačno planirano. Dejstvo je, da ta program ne bo realiziran in to bo v Ljubljani eden glavnih političnih proble-mov v prihodnjih letih. Bežigrad hoče zgra-diti zdravstveni dom, načrtovan iz samopri-spevka; človek to sicer popolnoma razume, a tu so nekatere nujne potrebe, na primer fužinska šola...
Problematična je tudi nadaljnja obnova gradu, sanacija srednjih šol. . . Najbrž vam je znano, da nam bo v srednje šole »vdrlo« tisoč dijakov več kot zdaj in to ob dejstvu, da ze zdajšnje stanje rešujemo s prizidki in kontejnerji. Tako pa je le v Ljubljani, kajti v drugih srednješobkih centrih se populaci-japo obsegu ne veča, pravzaprav seprazni-jo in to na račun Ljubljane. Nesmotrnost v organizaciji šolske mreže glede prostora plačuje zdaj Ljubljana. Ureditev tega vpra-šanja bo zahtevna naloga za širši slovenski prostor.
Na koncu našega pogovora še tradicional-no vprašanje: kaj bi našim bralcem zaželeli ob vstopu v novo leto?
Kot vedno ob takih priložnostih bi jim zaželel veliko uspehov in čimveč zdravja. Zaželel bi tudi, da bi vsaj ob koncu leta to vse bolj pešajoče Ijubljansko gospodarstvo pokazalo boljše rezultate glede akumulaci-je. Upam tudi, da se bomo v tej deieli pametno pagovorili okrog nove ustave, kar je za nas vse zelo pomembno in da bomo dobili ustavo, ki bo motivirala za boljše delo in ohranila zaupanje v to drzavo.