ISSN 0040-7712

9 770040 771208

SEPTEMBER 1 998
LETNIK XXXVII
CENA 280 SIT

C L ULIL


1. Modelov, kakršen je pitts special S-l Aleša Gašperšiča, pri nas ni veliko.
Izdelan je v celoti iz balze, prekrit z japonskim papirjem in na koncu pobarvan
skladno z barvno shemo pravega letala. Takemu modelu so kos le izkušeni
modelarji, pa še te lahko prav hitro preseneti.

2. Na modelarskem srečanju v Crngrobu je podjetje MIBO modeli iz Logatca
prvič predstavilo prototip svojega novega modela. To je polmaketa jadralnega
letala pilatus B 4, tokrat v merilu 1 : 4. Model tehta 6 kilogramov, čez krilo meri
kar 3750 mm in ima profil RG 8. Za upravljanje potrebuje 8 servomehanizmov, s
katerimi je mogoče krmiliti smer, višino, krilca, zračne zavore, uvlačljivo kolo in
mehanizem za odklop vlečne vrvi pri aerovleki. Komplet za izdelavo modela bo
pri Mibu predvidoma naprodaj še letos.

Na sliki z novim pilatusom B 4 je Mibov pilot Bogdan Makuc.

3. Med številnimi modeli na ljubljanskem mestnem tekmovanju se je pojavil nov
model jadrnice razreda G konstruktorja Jožeta Košaka. Model, ki ga odlikujeta
skladna oblika in dobra plovnost, je prilagojen za kasnejšo vgraditev RV-naprave.

4. Na ljubljanskem mestnem tekmovanju v kategorijah MČ-1, MČ-2 in MČ-3 je na
bazenu Belinke letos sodelovalo več kot 100 modelov. Na posnetku je najmlajši
udeleženec, Sandi Skok, pri preizkušanju svojega modela.

5. Rubrika v objektivu je namenjena predstavitvam najrazličnejših modelarskih
del. Vanjo vsekakor sodi tudi ta lično izdelana ura z rezbarijami, ki jo je izdelal
Srečko Ornik iz Radizla. Takih izdelkov je v delavnicah naših bralcev gotovo še
več, vendar njihove fotografije le redko priromajo v uredništvo.

Foto: B. Grgič , J. Košak , S. Ornik in Z. Žižek

186671

KAZALO

V

1

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

SEPTEMBER 1998, LETNIK XXXVII, CENA 280 SIT,
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102

Revijo TIM izdaja
Tehniška založba Slovenije, d. d.

Naslov uredništva:

Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541
telefon: 061/17 902 20 (uredništvo),
17 902 24 (naročniški oddelek),
elektronska pošta: tzs-lj@siol.net
faks: 061/17 902 30

Revija izide desetkrat v šolskem letu.
Naročite jo lahko na naslovu uredništva
ali po telefonu.

Posamezna številka stane 280 SIT,
naročnina za prvo polletje pa 1400 SIT.
Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet
Ljubljana: 50101-603-50480
Celoletna naročnina za tujino znaša
5600 SIT (62 DEM oziroma 33 USD).
Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki,
Ljubljana d. d., Trg Republike 1,
1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6

Urednik revije:  Jože Čuden
Odgovorna urednica:  Mihela Mikuž
Lektoriranje:  Ludvik Kaluža
Oblikovanje ovitka:  Stanislav Oražem
Računalniški prelom in izdelava filmov:
Lucija Martinčič, Anton Zupančič

Revijo ureja uredniški odbor:

Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek,
Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik,
Miha Zorec, Roman Zupančič
Tisk:  Tiskarna Ljubljana

Revijo sofinancirajo:
Ministrstvo za kulturo,
Ministrstvo za šolstvo in šport ter
Ministrstvo za znanost in tehnologijo
Republike Slovenije.

Revija spada med publikacije, za katere
se plačuje 5-odstotni davek od prometa
proizvodov na podlagi odločbe
Ministrstva za kulturo RS,
št. 415-01-001/98 z dne 23. 1. 1998.

Prispevkov objavljenih v reviji TIM Hi
dovoljeno ponatisniti brez pisnega
dovoljenja uredništva.

Fotografija na naslovnici:

Helikopterji so med radijsko vodenimi
modeli vsaj glede zahtevnosti vodenja
gotovo "kraljevska" disciplina.

Foto: J. Čuden

KAZALO

2 BURAN - 10 LET POTEM

7

POGOVARJAL SEM SE S
PREIZKUSNIM PILOTOM
BURANA IGORJEM VOLKOM

TI IZREDNI MODELARJI
IN NJIHOVI MODELI -
ERIČ VAN DEN HOGGEN

10 LETEČE KRILO IXIR

12 PLINSKA TURBINA

V LETALSKEM MODELARSTVU

14 RADIJSKO VODENI MODEL
HELIKOPTERJA.

15 KAKO ZANESLJIVO JE
RADIJSKO VODENJE?

25 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO

26 SVETLOBNI EFEKTI
(8. DEL) - DISKOSPOT

28 PERESNICA IZ LESA

29 TINA-MODEL JADRNICE
ZA ZAČETNIKE.

33 ZEMLJEPISNA SESTAVLJANKA

34 IZDELKI IZ MAHGUME

36 ZLOŽLJIVI NOGOMETNI GOLI

37 GUGALNICA

39

AKUMULATORSKA
ZRAČNA TLAČILKA

40 UGANKARSKI KOTIČEK

EBfi 1  september 1998 </37)410 C7

1

PRILOGA

Buran - 10 let potem

Pred desetimi leti je poletel sovjetski raketoplan
Buran, ki je prehitel svoj čas

VOJKO KOGEJ

Bliža se 10-letnica prvega in obenem edinega
vesoljskega poleta sovjetskega vesoljskega ra¬
ketoplana Buran (Snežni metež). Na prvi po¬
gled je zelo podoben ameriškemu space shut-
tlu. A le na prvi pogled. Pri približno enaki
velikosti in seveda enakih aerodinamičnih za¬
konih dosti drugačen tudi ne more biti, tako
kot so si tudi letaki različnih držav za podo¬
bne namene (potniška, tovorna, vojaška) po¬
gosto zelo podobna. A ko se poglobimo v na¬
črt in podatke ter jih primerjamo s povsod do¬
stopnimi podatki o shuttlu, ugotovimo, da gre
za vesoljsko plovilo, točneje raketno-vesoljski
sistem, ki se od ameriškega v marsičem razli¬
kuje. Kaže pa, da gre za sistem, ki je prehitel
čas in moral zato prekmalu umreti.

Čeprav je poletel sedem let in pol za prvim
ameriškim raketoplanom Columbia, je Buran
že med prvim in edinim poletom, 15. novem¬

bra 1988, pokazal nekatere tehnološke pre¬
dnosti. Naj navedem morda glavno med njimi:
ves polet, od vzleta do pristanka, je opravil sa¬
modejno brez posadke, kar je dosežek, ki ga
Američanom kljub prizadevanju vse do danes
ni uspelo ponoviti.

Toda zaradi velikih stroškov (po sedanjih ru¬
skih podatkih stane polet burana 10-krat več
kot izstrelitev klasične rakete*) so program
najprej zamrznili in ga, kot kaže, letos dokonč¬
no "pokopali".

Za izkušenejše modelarje pomeni Buran gotovo
zanimiv izziv, pa tudi izstreliti ga je lažje kot
shuttle. Na sovjetskem raketoplanu zaradi dru¬
gačne zasnove, ki omogoča utirjanje tako rake¬
toplanov kot tudi enako težkih tovorov razli¬
čnih dimenzij z nosilno raketo energija (pri
shuttlu lahko utirjajo le raketoplane oz. orbiter-
je), raketni motorji med vzletom ne delujejo.

Glavni motorji druge stopnje so kar na energiji
(pri shuttlu na orbiterju) zato je jasno, da je tu¬
di model energije z buranom lažje stabilno iz¬
streliti in tako med drugim na tekmah prejeti
dodatne točke za vernost (podobnost) poleta.
Pri "buranu" se bočne štiri enote prve stopnje
ločijo na višini 60 km (po drugih podatkih 40
km) in to v parih (vsak par je povezan z ve¬
zmi). Tako preprečijo možnost, da bi prišlo do
trčenja in poškodb, Nato padajo bloki po ba¬
listični krivulji, na koncu katere se loči še vsak
par posebej in vsaka od štirih enot mehko pri¬
stane (400 km od izstrelišča) z reaktivnim in
padalskim sistemom. Tako lahko vse štiri eno¬
te prve stopnje znova uporabijo. Za maketar-
je bo gotovo pomembnen podatek, da teh si¬
stemov med prvim in drugim poletom energi¬
je še niso preizkusili, ker so jih nameravali
uporabljati šele od tretje izstrelitve dalje.

Štirje bloki prve stopnje (na načrtu jih bomo
imenovali kar bloki A) se razlikujejo med se¬
boj predvsem po namestitvi raketnih motor¬
jev na trdno gorivo (RDTT) v sistemu ločitve.
Postavljeni so tako, da zagotovijo varno loči¬
tev vsakega para blokov (parabloka) in njiho¬
vo vzporedno oddaljevanje od orbiterja (na
začetku sta parabloka oddaljena od orbiterja
manj kot en meter). Seveda nikakor ni zaže¬
leno, da bi izpuh iz RDTT kakorkoli poško¬
doval drugo stopnjo (imenovano tudi blok C),
zato so šobe RDTT usmerjene postrani, blok

Nosilna raketa energija na I. i. univerzalni rampi za preizkušanje, ki so
jo uporabili tudi za izstrelitev 15. maja 1987. Raketa se je zaradi napa¬
ke na rampi (ena od "rok" oskrbovalnega stolpa se je umaknila prepozno)
ob vzletu nagnila, močno poškodovala rampo, a so računalniki raketi v
trenutku popravili smer in polet nosilke je bi! 100-odstotno uspešen.

Pred nekaj manj kot 10 leti, natančneje 15. novembra 1988, je v vesolje
prvič in očitno tudi zadnjič poletel sovjetski raketoplan Buran z nosilno
raketo energija. Polet je potekal povsem samodejno, saj na krovu ni bi¬
lo posadke. Pomanjkanje finančnih sredstev pa je žal zavrlo ta perspek¬
tivni vesoljski projekt, kije v marsičem presegel ameriški space shuttle.

TEKI 1

2

september 1998

PRILOGA

Energija in na njej Buran med pripravami v Montažno-preizkusni
zgradbi (MIK) na Bajkonurju

Buran v eni od montaž¬
nih hal po prostornini
največje zgradbe na
svetu na Bajkonurju.
Črne toplotnozaščitne
ploščice so izdelane na
osnovi ogljika in mora¬
jo med vrnitvijo zdrža¬
ti do 1600' C. Do ko¬
vinske konstrukcije lah¬
ko pride le vročina naj¬
več 15CP C...

C pa dodatno zaščiten s toplotnozaščitno pla¬
stjo, ki izstopa s svojo sivo barvo. Podobno
pokritje je naneseno na vrhnjem delu blokov
A in C za zaščito pred segrevanjem zaradi tre¬
nja med letom skozi ozračje.

Po ločitvi prve stopnje polet nadaljuje druga
stopnja, katere štirje motorji na tekoči kisik in
tekoči vodik delujejo sicer že vse od vzleta.
Na drugo stopnjo je na dveh oporah pripet
orbiter. Spodnja opora je nosilna, zgornja pa
plavajoča, kar omogoča izravnavo mehanskih
in toplotnih sprememb bloka C in orbiterja, ki
nastanejo po polnjenju z gorivom (blok C se
skrajša za nekaj cm!)

» %%\fA

I! *! 3

Energija z Buranom na drugi (redni ali običajni) izstrelitveni rampi.
Zgornja cev je namenjena prihodu dvigala s kozmonavti, spodnja cev pa
nudi možnost hitrega zdrsa vesoljcev in osebja po več žlebovih do loče¬
nih bunkerjev (vseh bunkerjev je 16) z bliskovitim zapiranjem jeklenega
pokrova. Z bunkerji je povezana tudi zgornja cev.

Prvi in doslej edini samodejni pristanek vesoljskega raketoplana. Kljub močnemu bočnemu ve¬
tru, ob kakršnem se ameriški shuttle sploh ne bi upal pristati, je "Snežni vihar" oz. "Metež"pristal
brez napake in se ustavil le poldrugi meter od sredine 84 m široke železobetonske pristajalne ste¬
ze, ki se nahaja 12 km od izstrelitvene rampe. Pristanek je spremljal mig 25.

Potem ko na višini približno 120 km odpade
druga stopnja, je - podobno kot kot pri shut-
tlu - za dokončno utirjenje v t. i. oporno krož¬
no orbito potreben le še dodatni (dvakratni)
vžig dveh manjših motorjev združene motor¬
ne naprave (ODU) na raketoplanu, ki mora
dodati le še hitrost 30 do 40 m/s. Druge stop¬
nje ne rešujejo. Let nadaljuje do višine 150 km
in pade na vedno isto izračunano območje v
Tihem oceanu ne glede na različen azimut
(naklon orbite) izstrelitve. Vrnitev raketoplana
na Zemljo poteka zelo podobno kot pri shut-
tlu, le da so že prvič med jadralnim pristan¬
kom na pristajalni stezi v Bajkonurju (še pred
Američani) kot pomoč pri zmanjševanju hitro¬
sti uporabili (tri) glavna zaviralna padala.
Trup raketoplana lahko razdelimo na tri dele:
nosni, srednji in repni. V nosnem delu je blok
raketnih motorjev in vstavljena dvonadstrop¬
na zrakotesna kabina volumna 73 m 3  za po¬
sadko. Na zgornji palubi je poveljniški odsek
s sedeži za pilota(e) ter mesti za strokovnjake
za tovor in upravljanje mehanične roke. Na
spodnji palubi je dvoje vrat: vhodna z levega
boka in vrata za izstop v tovorni odsek. Ta za¬
vzema ves srednji del trupa, skoraj vsi viri na¬
vajajo, da je dolg 18,3 m in širok 4,7 m. Od¬
sek zapira osem vratnih kril, na notranji stra¬
ni katerih so t. i. radiatorji za odvajanje odveč-

tw

september 1998

3

PRILOGA

ne toplote. Med prvim poletom teh kril niso
odpirali, saj je ves polet trajal le 205 minut. Na
bokih tovornega odseka je mogoče opaziti po
12 majhnih drenažnih vratič (polovica jih je
običajno zaprta) za izravnavo pritiska v odse¬
ku, ki tako kot pri shuttlu ni zrakotesen. V re¬
pnem delu so rezervoarji ODU, ki napajajo
vseh 48 raketnih motorjev raketoplana (dva
večja za orbitalno manevriranje, 38 za krmilje¬
nje in osem vernier - manjših motorjev za na¬
tančni potisk). Največ motorjev je na dveh
škatlastih blokih na repu, v sredini nad njima
pa je škatla z zaviralnimi padali, ki pomagajo
zmanjšati hitrost raketoplana na pristajalni
stezi s 340 km/h (ob dotiku steze) na 50
km/h, nato pa odpadejo. Pri zaviranju poma¬
gata še dvodelno razpirajoče se zračno krmi¬
lo in gibljivi aerodinamični ščit.

Vsa površina Burana je pokrita s približno
38.000 toplotnozaščitnimi ploščicami iz snovi
na osnovi kremenovih vlaken. Nižji del plovi¬
la je pokrit s črnimi ploščicami, ki morajo pri
vračanju skozi ozračje varovati Buran pred
najvišjo temperaturo, najbolj obremenjeni
prednji robovi krila, smernega stabilizatorja in
nosnega dela trupa pa s ploščicami iz kompo-
zitne snovi na osnovi ogljika. Območja, ki se
manj ogrejejo, so pokrita s ploščicami bele
barve.

Vesoljsko plovilo za večkratno (približno 100-
kratno) uporabo vrste buran in nosilna rake¬
ta energija spadata v težko kategorijo raket.
Buran je namenjen za izvajanje najrazličnejših

Maketi raketoplana so zadaj dodali vrata,
skozi katera prvi slovenski udeleženec simuli¬
ranega vesoljskega poleta - avtor članka Voj¬
ko Kogej- zapušča notranjost tovornega odse¬
ka. Levo in desno sta repna bloka krmilnih ra¬
ketnih motorjev.

Nos raketoplana od spredaj. Z leve strani so
stopnice, po katerih se udeleženec simulirane¬
ga poleta, po opravljenem zdravniškem pre¬
gledu povzpne v vesoljsko plovilo Buran. Na
pravem Buranu so vrata na levi.

Pogled na nosni del raketoplana. Vsaka ter-
mičnozaščitna ploščica je dodatno pritrjena z
vijakom. Na pravem Buranu teh vijakov seve¬
da ni, ker je vseh 38.000ploščic prilepljenih s
posebnim lepilom. Ugotovil sem., da so na ma¬
keti Burana vsaj na spodnjem delu trupa vse
ploščice prave.

operacij v vesolju do 1.000 km visoko nad na¬
šim planetom in za utirjenje do 30 ton korist¬
nega tovora v 250 km visoko orbito okoli
Zemlje, kar je štiri do pet ton več, kot zmore
shuttle. Z lastnim merjenjem v tovornem od¬
seku Burana sem se prepričal, da je širina te¬
ga odseka pri sovjetskem raketoplanu večja
kot pri ameriškem. To pa pomeni, da bi po
potrebi lahko burani vračali na Zemljo ameri¬
ške umetne satelite vseli dimenzij, medtem
ko shuttli ne bi mogli vseh sovjetskih. Buran
lahko pripelje na Zemljo do 20 ton** tovora.
Prav univerzalnost rakete energija pa dovolju¬
je tudi utirjenje do 105 ton čistega tovora, kar
je za na orbiter vezani shuttle seveda nepred¬
stavljivo. Za povečano utirjanje tovora in do¬
dajanje univerzalnosti space shuttlu bi morali
Američani pravzaprav zopet razviti povsem
nov sistem.

Lahko si mislimo, kako bi si svet z energijo
lahko olajšal gradnjo Mednarodne vesoljske
postaje, ki jo bodo začeli sestavljati na tiru
okoli Zemlje ob koncu tega leta. Zadostovali
bi štirje, največ pet poletov! Tako pa bo po¬
trebnih kar 19 glavnih (s shuttli in klasičnimi
raketami proton) in še več pomožnih (z rake¬
tami sojuz, progress, ariane 5) izstrelitev. Po¬
dobno velja tudi za morebitni polet posadke
na Mars.

Sistem Energija-Buran so začeli razvijati leta
1974 ali 1975. Nov sistem naj bi ne zadovolje¬
val le rastočih potreb za utirjanje tovora, oskr¬
bovanje orbitalnih postaj, dostavo posame¬
znih modulov takšnih postaj in različnih sate¬
litov na Zemljo zaradi vzdrževanja ali popra¬
vila pred vnovičnim utirjenjem, za popravila v
vesolju (ta so cenejša ker zadošča en polet)
itd., ampak naj bi pomenil predvsem učinko¬
vit odgovor na agresivne načrte t, i. "zvezdnih
vojn" nekdanje Reaganove administracije.
Sovjetski vojaški strokovnjaki so namreč ugo¬
tovili, da bi lahko shuttle pri vračanju na
Zemljo s pomočjo bočnega manevra letel npr.
nad Moskvo in pri tem odvrgel jedrsko bom¬
bo. Na vojaškem kozmodromu Vandenberg v
Kaliforniji so že pripravljali vojaške izstrelitve
shuttlov, a so jih nato opustili. Po koncu na¬
petosti med velesilama je poglavitni (vojaški)
razlog odpadel in vse močnejši poslovni ra¬
čun pri izstrelitvah je pokazal, da je uporaba
raketoplanov predraga.

Pogled na prednji rob levega krila raketopla¬
na. Vidijo se tudi odprta smerno-zaviralnih
krilca na smernem stabilizatorju.

4

september 1998

PRILOGA

Ogrodje glavnega podvo¬
zja desnega kolesa raketo¬
plana (levo).

Velikost podvozja, kolesa
in lopute za zapiranje pod¬
vozja si je moč zlahka
predstavljati oh primerjavi
z višino avtorja prispevka
-182 cm (desno).

Zakaj pa ameriški raketoplani letajo še naprej?
Tudi v ZDA se je pokazalo, da se vesoljski
poleti z uporabo raketoplanov niso prav nič
pocenili, ampak kvečjemu podražili. Shuttli
so postali nekakšen simbol ameriške uspeš¬
nosti v vesolju, ki resda omogoča izvajanje
nekaterih (že naštetih) edinstvenih operacij, a
so tako dragi, da si jih lahko privoščijo le
ZDA. Medtem se je Evropska vesoljska agen¬
cija ESA že odpovedala manjšemu raketopla¬
nu Hermes, Velika Britanija se je odrekla na¬
črtovanju nekoč široko reklamiranemu načrtu
Hotol (vodoravni vzlet in vodoravni prista¬
nek), Japonska pa raje razvija samodejno vo¬
deni raketoplan brez posadke (Hope), a se je
pri tem zaradi nerešenih težavnih tehnoloških
in finančnih vprašanj za zdaj znašla v slepi
ulici, o kitajskih prizadevanjih pa utegnemo
zvedeti več že prav kmalu ...

Izkazalo se je še nekaj: nobena država na sve¬
tu si sama ne more privoščiti, da bi imela hkra¬
ti svojo orbitalno postajo in svoj raketoplan.
Morda je bila temu idealu še najbližje - dokler
ni zmanjkalo denarja nekdanja ZSSR.

Že naslednji sovjetski raketoplan, Ptička, brez
posadke bi se moral združiti z orbitalno znan¬
stveno postajo Mir. Polet bi trajal sedem dni.
Nato bi posadka Mira prestopila v Ptičko. Po
ločitvi Ptičke od Mira bi sledila združitev s so-
juzom (!) pristanek raketoplana na Zemlji pa
bi spet izvedli samodejno.

Med prvim poletom je Buran le dvakrat ob¬
krožil Zemljo. Vzlet in pristanek sta potekala
samodejno.

Vesoljski sistem za večkratno uporabo (MKS)
Buran (tako se je sistem imenoval na začetku)
naj bi postal podlaga za bodoče velike vesolj¬
ske načrte (razviti orbitalni kompleksi, opori¬
šča na Luni, medplanetarni poleti itd.) Za ure¬
sničitev programa MKS si je med drugim še
posebej prizadeval ruski akademik Valentin P.
Gluško, znan sicer predvsem po načrtovanju
raketnih motorjev.

Znano je, da ima kozmodrom Bajkonur v Ka¬
zahstanu razmeroma neugodno lego za izstre¬
ljevanje geostacionarnih satelitov, ki postajajo
zadnja leta vse pomembnejši. Toda z dodatno
pospeševalno raketo bi iz buranov tja lahko
utirjali poenotene ploščadi z maso 15 do 18
ton, kar je več kot štirikrat ali celo petkrat to¬
liko, kot znaša masa običajnega telekomuni¬
kacijskega satelita za prenos telefonskih po¬
govorov in televizijskih programov. Energija
zmore poslati proti Luni 32 ton, proti Veneri
in Marsu pa do 28 ton.

Raketa je načrtovana tako, da bi ji z dodaja¬
njem enot prve stopnje in s tretjo stopnjo lah¬

ko povečali "nosilnost" koristnega tovora do
200 ton! Te enote so pravzaprav v marsičem
enake pivi stopnji sodobne nosilne rakete ze¬
nit, ki jo izstreljujejo od leta 1985. Prva stop¬
nja zenita ima namreč raketni motor RD-170,
ki je najmočnejši (štirikomorni) raketni motor
na svetu.

Energiji lahko dve enoti prve stopnje tudi od¬
vzamejo. Tako so razvili energijo M, ki v t. i.
nizko orbito lahko utiri do 35 ton, v geostaci¬
onarno orbito pa 6 ton. Verjetno so s tem že¬
leli zapolniti vrzel med 22 tonami, ki jih utiri
proton oz. 30 tonami, ki jih utiri buran, in
med 105 tonami, ki jih utiri energija. Energija
M je po namembnosti morda še najbolj podob¬
na evropski ariane 5, a če bi jo izstreljevali iz
Kourouju (kozmodrom evropske vesoljske
agencije v francoski Gvajani), bi jo močno
prekašala tudi pri utirjanju v geostacionarno
orbito. Štartna masa energije M znaša 1050
ton. Leta 1990 so imeli to raketo že na izstre¬
litveni rampi v Bajkonurju, a - kolikor mi je
znano -, je nikoli niso izstrelili.

Veliko zanimivega o kozmonavtiki
lahko preberete še v knjigi
VESOLJSKE PASTI
avtorja Vojka Kogeja

Knjiga je že takoj po izidu postala uspešnica. V njej boste
med drugim izvedeli:

- Zakaj je Voshod 2 pristal sredi tajge, neskončno da¬
leč od prvega človeka?

- Zakaj so bili trije vesoljci, ki so pristali na Zemlji,
mrtvi?

- Kaj se je zgodilo potem, ko je vesoljska ladja z ve¬
soljcem, ki ni znal plavati, pomotoma pristala na
vodi...

- Medlem ko je posadka čakala m vzlet, je njeno no¬
silno raketo zajel požar...

- Skylab bi nam skoraj padeI na glavo, dva Rusa pa
sta se skrivaj borila, da se ne bi isto zgodilo Uidi z
zmrznjeno orbitalno postajo Saljut  7 ...

- Med ponesrečenim utirjenjem sla vesoljca padla v
"hudičev mlin"...

- Ujetnika orbite: se jima bo uspelo vrniti na Zemljo?

- Kaj je povzročilo tragedijo vesoljskega raketoplana
Chalknger?

- Kako je v vesolje poleteI prvi slovenski predmet?

- Kako je avtor knjige obiskal Zvezdno mestece  - cen¬
ter za urjenje vesoljcev;

- Zakaj je 23- marca 1961 zgorel vesoljec Valeni in
Bondarertko?

Vse to in še več v 11 poglavjih, na 98 straneh, brošira¬
ne izdaje v barvnem ovitku, format 21,5 cm x 14,5
cm, 60 fotografij, 17 risb. Cena knjige je 600 SIT, dva
izvoda samo 900 SIT. Telefonska številka za naročila
knjige: 142-94-21.

— ' 1  september 1998

Po mnenju nekaterih vesoljskih strokovnja¬
kov bi razvijanje industrijske proizvodnje sno¬
vi in pripravkov v vesolju, izvajanje obsežnih
raziskav in opazovanj zahtevalo organizacijo
dostave do 60 ton tovora na orbitalno posta¬
jo in vračanje do 30 ton tovora na Zemljo.
Drugi del te naloge bi za zdaj najlažje uresni¬
čevali z raketoplani.

Raketno-vesoljski kompleks za večkratno
uporabo (MRKK) Energija-Buran omogoča
utirjanje največ desetih vesoljcev hkrati. Sa¬
mostojni polet raketoplana lahko traja največ
mesec dni. Znano je, da je najdaljši polet
shuttla doslej trajal slabih 18 dni. Buran lahko
vzleti pri precej močnejšem bočnem vetru kot
shuttle in pristane praktično v vsakem vreme¬
nu, česar ameriški raketoplan ne zmore. Vzle¬
ti lahko tudi pri 40 stopinjah pod ničlo, med¬
tem ko sta bili dve stopinji pod ničlo za rake¬
toplan Challenger leta 1986 usodni. Američa¬
ni uporabljajo za posadko in okolje nevarni
primitivni štartni raketi na trdno gorivo, ki po
vsakem vzletu napravita v ozračju ozonsko
luknjo, energijo pa poganja le ekološko "či¬
sto" tekoče gorivo.

MRKK Energija-Buran je prehitel svoj čas. Mo¬
žnosti, ki jih ponuja, presegajo potrebe ruske¬
ga vesoljskega programa sredine in konca 90.
let. Samo od morebitnih praktičnih naročni¬
kov je odvisno, ali bo ves ta potencial kdaj
uporabljen, Človeštvo bi lahko z njim učinko¬
vito rešilo takšne naloge, kot so globalne te¬
levizijske zveze, obnavljanje ozonske plasti,
umetno osvetljevanje polarnih krajev, korist¬
na uporaba jedrskih odpadkov, itd.

Še več o Buranu boste lahko prebrali tudi v
oktobrski številki revije Življenje in tehnika.

Opombi:

* Ruski zagovorniki raketoplana navajajo, da
bi lahko zamenjal 6 do 10 samodejnih trans¬
portnih vesoljskih ladij vrste progres in enako
količino vesoljskih ladij za vrnitev, s čimer naj
bi nadomestili 15 do 20 izstrelitev vesoljskih la¬
dij za enkratno uporabo, ki naj bi stale skoraj
dvakrat več kot ena izstrelitev raketoplana.

** Ta podatek navaja knjiga Mnogorazovyj or-
bitalnyj korabl "Buran", Mašinostroenie, Mo¬
skva 1995. Avtorji knjige so glavni konstruktor¬
ji Burana, J. P. Semenov, G. E. Lozino-Lozinski,
V L. Lapigin, V A. Timčenko in drugi. Na 38. me¬
dnarodni letalski razstavi v Parizu pa naj bi bi!
po podatkih ruske revije Modelist - konstruktor,
11/90, naveden podatek "do 13 ton."

5

ASTRONAVTIKA

Pogovarjal sem se s preizkusnim
pilotom Burana Igorjem Volkom

Primerjal je ameriški in sovjetski vesoljski raketoplan.

VOJKO KOGEJ

Na Bledu, kjer je oktobra 1986 v organizaciji Letal¬
ske zveze Slovenije in pod častnim pokrovitelj¬
stvom predsednika RS Milana Kučana potekala 89.
generalna konferenca Mednarodne letalske federa¬
cije FAI, sem med 167 delegati iz 42 držav srečal
vodjo ruskega nacionalnega letalskega kluba, pre¬
izkusnega pilota in kozmonavta Igorja Volka, ene¬
ga izmed podpredsednikov FAI (za Rusijo), pri tem
takoj pomislil na članek o Buranu v Timu, za ka¬
terega me je urednik Jože Čuden že dolgo prosil,
in zato kozmonavtu zastavil nekaj vprašanj. Igor
Volk je namreč 10. novembra 1985 skupaj s pokoj¬
nim Rimantasom Stankjavičjusom izvedel prvi pre¬
izkusni polet makete vesoljskega raketoplana Bu-
ran in je od vseh (šestih, če se ne motim) preizku¬
snih pilotov, ki so preizkušali maketo Burana med
pristajanjem še edini ostal živ, drugi pa so se po¬
nesrečili, večinoma z letali. Maketa, imenovana
BTS 002, je vzletela s štirimi reaktivnimi motorji vr¬
ste ljulka, nato pa podobno kot pravi vesoljski ra¬
ketoplani pristala kot jadralno letalo. Že leto prej,
17. julija 1984, je Volk poletel v vesolje kot razisko¬
valec v tričlanski posadki Sojuza T 12. Z njim sta
bila še Vladimir Džanibekov in Svetlana Savicka.
Vsi trije so bili člani t. i. četrte gostujoče odprave
na orbitalni znanstveni postaji Saljut 7. Savicka je
prva ženska, ki je delala v skafandru v odprtem
vesolju, in prva, ki je poletela v vesolje dvakrat.
Igor Volk je 186-krat obkrožil Zemljo. V 11 dneh,

Spominska fotografija z edinim še živečim preizkuševalcem ru¬
skega raketoplana vrste buran, ki je novembra 1985 skupaj z Ri¬
mantasom Stankjavičjusom izvedel prvo pristajanje makete Bu¬
rana (maketa vzleti s štirimi lastnimi reaktivnimi motorji, ki jih
nato izključi) kozmonavt Igor Volk (v sredini). Ob njem sta ure¬
dnik. Tima Jože Čuden (levo) in avtor prispevka o Buranu Vojko
Kogej (desno). Igor Volk bi najverjetneje pilotiral Burana med pr¬
vim poletom s posadko.

19 urah, 14 minutah in 36 sekun¬
dah je preletel 7.846.000 km. Že
pred poletom v vesolje je zdaj že
6 1-letni vesoljec Igor Volk zbral
4700 ur letalskega naleta od tega
2700 ur pri preizkusnem delu.

Znan je po tem, da se v še tako
zapletenem položaju letala, ki ga
je preizkušal kljub nasvetom z
Zemlje, nikoli ni želel katapultira¬
ti. Raje je poskusil tudi s povsem
odpisanim letalom, neuporabnim
za nov polet, nekako pristati.

Kljub slabemu vremenu ob priho¬
du v Slovenijo je Igor Volk na po¬
ti od Brnika do Bleda z zanima¬
njem opazoval jesenske odtenke
barv, v katere se je takrat odela
narava, in slikovito gorenjsko po¬
krajino. Med pogovorom mi je priznal, da bi težko
primerjal ameriške in ruske raketoplane, še pose¬
bej zato, ker ameriški space shuttli letajo še danes,
"mi pa smo bili le na začetku takšnega programa.
Buran je popolnoma samodejni sestav, ki ne po¬
trebuje pilota, kar me, morda predvsem zato, ker
sem pilot, ne navdušuje. Naš sestav ima tudi po¬
manjkljivosti in ameriški vrline. Američani so po
drugi strani zelo objektivni, ko govorijo, da so nji¬
hove štartne rakete na trdno gorivo manj varne od

naših na tekoče gorivo. Toda rakete na trdno gori¬
vo so cenejše. V vesolje bi z zadovoljstvom še po¬
letel, toda za zdaj ne vidim resničnih možnosti za
kaj takega, saj za ustvarjanje nove tehnike ne za¬
doščajo dve ali tri leta."

Šele kasneje sem se spomnil, da bi bilo treba sre¬
čanje z Volkom ovekovečiti še s fotografijo. Z ure¬
dnikom sva dohitela odhajajočega kozmonavta in
ga prosila za skupni posnetek, v kar je z veseljem
privolil.


0l»P

t«





Uvoznik in pooblaščeni servis


M0Č'

Jo** 5 "

S  ^ eX0

#***

C® 0 ®

GRAUPNER GmbH & Co. KG
Internet: http://www.graupner.de
http://www.graupner.com

TZZŠJZZSSA
p. p. 17, 1370 Logatec

september 1998

mr 1

6

MODELARSTVO

Ti izredni modelarji
in njihovi modeli

GUY REVEL

Erič van den Hoggen

Rekordni model: fantastični dosežek na področju maket z električnim pogonom

Pred nekaj leti je nizozemski modelar Erič van den
Hoggen, specialist za brezrepe konstrukcije električ¬
no poganjanili modelov, zgradil čudovito maketo
letala Horten XII - letečega krila v merilu 1 : 3 na
električni pogon, ki je bila s 16 kg takrat nedvomno
največja elektromaketa na svetu. Ko je bil model iz¬
gotovljen, je Erič že začel razmišljati o novem pro¬
jektu in sicer nekoliko drugačnem letečem krilu.
Septembra 1996, kmalu po Inter-Exu, kjer je bil
predstavljen tudi njegov Horten XII, se je Eriču po¬
rodila ideja o novem modelu letečega kriki. Erič je
očitno eden tistih modelarjev, ki ne more mirovati,
ko izdela nek model. Tokrat mu je idejo za izdela¬
vo makete neobičajnega britanskega letečega krila,
ki je letelo v času, ko je bilo eksperimentiranje z
najrazličnejšimi vrstami letal pomemben posel, dal
njegov prijatelj Aad van Sorgen.

Po dveh letih in 1600 urah načrtovanja, konstruira¬
nja in gradnje je novi model poletel - in to never¬
jetno dobro. Nastala je največja in najtežja leteča
maketa na električni pogon. Pravo letalo, ki je bilo
izdelano leta 1931, je bilo tedaj ena izmed številnih
nenavadnih konstrukcij med t. i. letečimi krili in ga
je Erič izbral zaradi ekstremnih značilnosti in nena¬
vadne zasnove, nekoliko pa najbrž tudi zato, ker
ga dotlej še nihče ni upodobil v pomanjšani izved¬
bi. To skoraj neznano letalo je bil Westland-Hill
"pterodactyl" Mk IV.

Erič ga je nameraval predstaviti na veliki mednaro¬
dni prireditvi Inter-Ex, ki velja za eno največjih mo¬
delarskih srečanj eksperimentalnih modelov v Ev¬
ropi in ga izmenično organizirajo na Nizozemskem
in v Nemčiji. Leto za letom se ga udeležuje nad 100
modelarjev s še večjim številom modelov.

Pterodactyl v letu je zares čudna ptica.

To nenavadno konstrukcijo je Aad zasledil v knjigi
o Westlandovih letalih. Dejstvo, da ga dotlej še nih¬
če ni izdelal kot model ter nekatere tehnične teža¬
ve, ki jih je bilo treba rešiti, je za oba modelarja po¬
menilo še dodaten izziv, oziroma prav to, kar sta
hotela. Zamislite si nastavljivi kot puščice krila na
letalu, ki so ga izdelali daljnjega leta 1931, in to ce¬
lo na letečem krilu.

Pritrjevanje pokrova podvozja na zajetni trup, ki je
zaradi brezrepe zasnove mnogo krajši kol običajno.

Pripravljeni za ponovni polet. Tak model vselej zbuja veliko pozornost gledalcev.

Neobičajen prizor pred vzletom

Med pristajanjem mora pilot z modelom "leteti" vse do dotika s tlemi. Zadnje
kolo se mora prvo dotakniti tal.

september 1998

TTRf 1

7

MODELARSTVO

Podroben načrt za gradnjo sta kaj hitro izdelala na
podlagi različnih dokumentov, ki sta jih našla v
omenjeni knjigi. Trisedežno eksperimentalno letalo
sta se odločila izdelati trikrat pomanjšano, kar je
pomenilo ogromno razpetino 4,5 m. Pogon mode¬
la naj bi bil seveda električen. Ko sta določila
osnovne parametre, je bilo treba skrbno razmisliti
o konstrukciji modela, da ne bi presegla še dovo¬
ljene zgornje meje 20 kg, kolikor dopušča nizo¬
zemska zakonodaja in velja tudi v večini drugih ev¬
ropskih držav.

Napočil je trenutek začetka gradnje nečesa, kar naj
bi postalo največja, najtežja in najmočnejša maketa
z električnim pogonom - v celoti vzeto izjemen
model.

Nenavadna zasnova

V angleški tovarni Westland so leta 1931 ptero-
dactyl zgradili kot raziskovalno letalo. To je bil čas,
ko so mnogi konstruktorji menili, da ima lahko t. i.
leteče krilo številne prednosti v primerjavi s tradi¬
cionalno zasnovo letala. Z več prototipi so preizku¬
šali letalne lastnosti novega letala. Glede na trditve
v prej omenjeni knjigi je zadnji izdelani prototip
(Mk IV) zmogel celo zapored izvesti številne lupin¬
ge in se tudi varno izvleči iz vrija, kar so lastnosti,
za katere sploh ni bil predviden, ki pa so dokaza¬
le visoko stopnjo varnosti tega letečega krila.
Westland-Hill pterodactyl je imel med drugim tri
dokaj neobičajne značilnosti, začenši s pristajalnim
podvozjem v obliki kolesnega tandema, ki ga nare¬
kuje kratek trup z visoko postavljenim krilom; imel
je vzmeteno nihajno podvozje, prednje kolo pa je
bilo predvideno za usmerjanje letala med vožnjo
na tleh. Na modelu pomik +3 mm po smeri zado¬
šča za obračalni krog s premerom 10 m.

Naslednja značilnost je bil par dodatnih smernih
površin, nameščenih pod krilom in namenjenih po¬
večanju bočne površine letala, kar je prispevalo k
večji smerni stabilnosti. Smerni površini sta imeli
nameščeni stranski oporni kolesi. Zaokrožena kon¬
ca kril - smerni krmili sta lahko delovala tudi kot
zračni zavori, če sta bila hkrati obrnjena navznoter.

In še zadnja: ker je rezerva vzdolžne stabilnosti pri
tovrstnih letalih vedno zelo majhna, so problem
nepremičnega težišča v pravilnem položaju rešili z
možnostjo spreminjanja geometrije krila: namesto
premikanja obtežila znotraj trupa, da bi prilagodili
položaj težišča, so se konstruktorji raje odločili za
spreminjanje kota puščice krila, in sicer za 2,25 0
od njenega središčnega položaja. Letalo je torej lah¬
ko med letom prilagajalo (premikalo) prijemališče
vzgona na krilu glede na položaj težišča! Letalski
konstruktorji so rešili ta problem že davno pred
obdobjem sodobnih nadzvočnih letal.

Čeprav je pravega pterodactyla poganjal de Havil-
lanclov vrstni motor "gipsy III'', sta se nizozemska
prijatelja odločila za električni pogon. Glede na
model jima je iz elektromotorja uspelo iztisniti ce¬
lo več moči, kot je z njo razpolagal pterodactyl.

Dolgotrajna gradnja

Izjemne razsežnosti modela so narekovale uporabo
najmočnejšega dostopnega motorja. Med motorji
Hecktoplett sta izbrala model dino 500-50 z osmi¬
mi navitji. Ta motor ima dvojni komplet komutator¬
jev, tako da omogoča uporabo dveh baterij, od ka¬
terih je vsaka priključena na svoj komplet ščetk.
Osnovna konstrukcija modela je povsem običajna,
iz balze ter ponekod ojačena z vezano ploščo, kar
razkrivajo tudi posnetki posameznih faz gradnje.
Od faze načrtovanja do zadnjega nanosa barve je
bilo potrebnih nič manj kot 1000 ur. Če k temu do¬
damo še 600 ur, ki jih je Aad prebil ob načrtovanju
in izdelavi mehanskih sklopov, kot sta pristajalno
podvozje in mehanizem za spreminjanje kota krila,
je jasno, da je bil za oba mojstra to kar precejšen
zalogaj.

Krilo je grajeno skoraj na enak način kot vsako obi¬
čajno krilo letalskega modela, z izjemo dveh veli¬
kih smrekovih nosilcev, ki nosita krilo v opornih
točkah: v sprednji točki mehanizma za spremembo
kota krila in v točki vrtljivega vpetja polovic krila.
To je bilo izdelano v obliki velikega kovinskega
kroglastega zgiba.

Gradnja obeh polovic krila je trajala tri mesece,
vključno s prekrivanjem z najlonsko tkanino.

Trup je prav tako dokaj preprost s štirimi kotnimi
vzdolžniki, nekaj rebri in balzovo oplato. Zgornja
stran nad kabino zagotavlja ravno površino za kril¬
ni mehanizem, preprost okrov pa po končani mon¬
taži vse skupaj lepo prekrije.

Na koncu trupa je konstrukcija iz smrekovine, ki
drži elektromotor na nosilnem rebru spredaj in za¬
daj. Sprednje rebro trupa ima odprtino, skozi kate¬
ro se vstavljajo pogonske baterije, ki so spravljene
v lahki škatli iz vezane plošče. Zaradi pokončne
oblike trupa in dejstva, da sta bateriji neodvisno
povezani s komutatorji motorja, je za električno po¬
vezavo z motorjem na zadnjem delu trupa treba 5
m kabla (4 mm 2 ), kar povzroča neizogibne izgube
napetosti in moči in prispeva k dodatni teži, ven¬
dar se je bilo s tem pač treba sprijazniti in ohraniti
pravilen položaja težišča.

Konstrukcijo podvozja si je
zamislil in izdelal Aad van
Sorgen. Os prednjega kolesa
je vpeta v drsnika , vstavlje¬
na v vodili na okvirju iz U-
profilov. Šele veliki Multiple-
xov servomehanizem raz¬
kriva pravo velikost podvo¬
zja (levo).

Pri pogledu na pristajalno
podvozje s spodnje strani se
lepo vidi krmilni mehani¬
zem sprednjega kolesa in
vzmeteni osrednji opornik
(desno).

Nenavadni detajli

Pristajalno podvozje, ki ga je izdelal Aad van Sor¬
gen, je prava mojstrovina mehanike. Izdelano je iz
duraluminija in ima par koles premera 200 mm od
otroškega vozička. Konstrukcijo podvozja tvori
okvir iz U-profilov, ki se obrača na vzmetenem
osrednjem oporniku. Os prednjega kolesa lahko
drsi po izdelanih utorih ter tako omogoča krmilje¬
nje po smeri s pomočjo servomehanizma, krmilne¬
ga vzvoda in dveh duraluminijevih ročic.

Druga posebnost je seveda mehanizem za pomik
krila. Najprej sta načrtovala uporabo dveh servo-
mehanizmov, kot je videti s fotografij med gradnjo,
vendar se je izkazalo, da za to ne bosta dovolj mo¬
čna, Zato je Aad skonstruiral poseben mehanizem
s polžastim zobniškim prenosom, ki premika par
drsnikov, povezanih s prednjima krilnima nosilce¬
ma, ki ju lahko potisne narazen ali potegne skupaj.
Mehanizem poganja motor speed 400. S prigrajeno
elektroniko in lastnim baterijskim napajanjem je to
pravzaprav nekakšen poseben servomehanizem, ki
deluje enako kot vinč za jadra.

Največji zamik krila, ob pomiku težišča za 40 mm
oziroma 5 %, znaša 4,75°.

Pravi pterodactyl je imel še nekaj zanimivih po¬
drobnosti: dve majhni zaokroženi smerni krmili na
konceh kril sta se lahko obrnili navznoter in delo¬
vali kot zračni zavori, kar je v principu podobno t.
i. funkciji "metulj" pri jadralnih modelih F3B, s to
razliko, da ne spremenita oblike profila krila, tem¬
več le povečata upor. V vsakem primeru sta se zra¬
čni zavori pterodactyla izkazali kot zelo učinkoviti.

Izgotavljanje pošasti

Pri prekrivanju skoraj 6 m 2  površine kril (z obeh
strani) sta uporabila ogromno najlonske tkanine,
laka in barv, kar je bilo najbolje opraviti na pro¬
stem. Trup sta prekrila s tanko tkanino, da sta ne¬
kaj prihranila pri teži, ter ga nato lakirala in barvala
enako kot krilo. Uporabila sta dvokomponentno
poliuretansko barvo (avtolak) in jo zmešala v izvi¬
ren kovinsko sivi odtenek barve (RAF alluminum),
kakršne je bilo pravo letalo.

Za vodenje sta uporabila RV-napravo Multiplex mc-
3030 "Master Editiori' z dvojnim sprejemnikom su-
perhet DS9 in petimi servomehanizmi: dva služita
za pogon krilc (hkrati tudi v funkciji višinskega kr¬
mila), dva za pogon smernih krmil na konceh kri¬
la in eno za krmiljenje prednjega kolesa. Naj k te¬
mu dodamo še zmogljiv regulator hitrosti motorja
(Schulze dino AO-150) in dve bateriji. Ena napaja
sprejemnik in dva servomehanizma, medtem ko
druga (5 celic) z višjo kapaciteto napaja preostale

8

september 1998

MODELARSTVO

Trup modela je zdaj že skoraj izgotovljen z izjemo zadnjega okrova Zgor¬
nji pokrov je že napol dokončan. Čeprav ni videti razburljiv, pa 20-centi-
metrski kolesi dokazujeta njegove izjemne razsežnosti.

Osnovna konstrukcija krila je dokaj preprosta. Vidi se skelet dodatne smer¬
ne površine, izdelan iz steklenega laminata, ki hkrati služi kot nosilec za
stransko kolo.

Bric van den Hoogen ob izgotovljenem trupu modela, ki deluje res masivno

tri servomehanizme. Obe bateriji sta spojeni z ne¬
gativnima poloma. Kot smo že omenili, ima meha¬
nizem za zamik krila svoje lastno napajanje.

Pterodactyla poganja motor Hectoplet "dino", tre¬
nutno najmočnejši elektromotor, ki ga je mogoče
dobiti. Njegova moč dosega kar 3500 W! Potrebno
potisno silo razvija propeler velikosti 60 x 25 cm
(14" x 10") s 5200 vrt./min., ki je natančen posne¬
tek pravega.

Ko je bil model že skoraj izgotovljen, se je pojavi¬
la nova težava, saj je postalo očitno, da bo vzletna
masa presegla dovoljenih 20 kg. Treba je bilo prav
na hitro "shujšati" zajetnega orjaka, kar jima je tudi
uspelo. Končna masa modela znaša 19,5 kg, kar je
še pod dopustno mejo.

Gradnja še ni bila povsem končana, saj je bilo tre¬
ba narediti še posebno transportno košaro, ki bi
varno držala model na prikolici med prevozom na
letališče. Šele ko je bila košara gotova, je bilo vse
nared za polet.

Model je prvič poletel julija 1997, le nekaj tednov
pred Inter-Exom. Z zavidljivim pospeškom se je
naglo in pod strmim kotom, večjim od 20°, povz¬
pel v višave. Pokazalo se je, da razpolaga z veliko
zalogo moči. Model sicer ni bil najbolje vodljiv. Bil
je zelo občutljiv po višini, pa tudi na odklone krilc
se je odzival zelo počasi. Vendar nič ni bilo tako
kritičnega, česar ne bi bilo mogoče odpraviti. S
previdnim krmiljenjem se je prvi polet uspešno
končal z mirnim natančnim pristankom in tako
končno kronal leto dni trdega dela.

Po nekaj popravkih nastavitev na modelu in še šti¬
rih preizkusnih poletih je napočil trenutek nastopa
na Inter-Exu. Tam je nenavadno letalo z vrsto
atraktivnih mirnih poletov, pri čemer je pokazalo
izjemno stabilnost in manevrske sposobnosti, takoj
postalo prva zvezda prireditve.

TIKl 1  september 1998

Smerni krmili na konceh kril sta zelo majhni, zato pa sta toliko večji doda¬
tni smerni površini na spodnji strani krila, na katerih sta nameščeni stran¬
ski oporni kolesi.

Osupljive letalne lastnosti

Pterodactyl leti presenetljivo dobro. Res je, da je
komanda za višino še vedno zelo občutljiva in da
so krilca nekoliko počasna, toda če vse deluje, kot
je treba, se model z izredno učinkovitima smerni¬
ma krmiloma lahko kosa z vsakim običajnim mo¬
delom.

Skoraj neverjetno je, da lahko tako velik in težak
model leti s takšno lahkoto.

Še bolj presenetljivo je, da je letenje z njim izredno
varno, pri čemer ne smemo pozabiti, da je bilo
prav s tem namenom konstruirano tudi pravo leta¬
lo. S povsem navzgor odklonjenim višinskim krmi¬
lom se model v valovitem letu vzpenja povsem na¬
ravnost in pri tem ne pade v vrij. Če ga s smernim
krmilom namenoma potisnemo v vrij, se to zgodi z
dinamičnim prehodom. Iz vrija se izvleče s pomoč¬
jo nasprotnega odklona smernih krmil. Med lete¬
njem model ni pokazal kakih nepredvidljivih in ne¬
varnih letalnih lastnosti.

Ob neki priložnosti je Erič preizkusil tudi zračne
zavore. Z obema zavorama, odklonjenima za 25°,
je orjaško letalo naenkrat prenehalo leteti in zače¬
lo kot kamen padati proti tlom, kar je Eriča zelo
osupnilo. Odločil se je, da bo pred naslednjim pre¬
izkusom zračnih zavor raje natančno spoznal letal¬
ne sposobnosti modela in šele tedaj poskus pono¬
vil, takrat z manjšim odklonom krmil.

Kakor je povedal, za preizkus zračnih zavor ni po¬
trebna pretirana anglica, kajti pristanek s pterodac-
tylom je pravi mačji kašelj. Pravzaprav poteka vse
od vzleta do pristanka mnogo bolj preprosto, kot je
bilo sprva pričakovati, še posebno, ko sta pravilno
nastavila pomike krmil in uskladila postopke med
letenjem. Pri polni moči se model z vse prej kot
ravne vzletno-pristajalne steze lokalnega kluba

odlepi od tal že po manj kot 30 metrih. Takoj po
vzletu rahlo zmanjša moč motorja in se začne vzpe¬
njati pod še vedno dokaj strmim kotom. Ko se pri¬
pravlja k pristajanju, je treba z njim resnično "lete¬
ti", tako s krmilom za višino kot z uravnavanjem
moči motorjev, vse dokler se kolesa ne dotaknejo
tal. Po pristanku je treba spustiti nos modela, da
lahko prednje smerno kolo prevzame svojo nalogo
za usmerjanje na tleh.

Akumulatorska baterija s celicami Sanyo 1400 SCR
omogoča trajanje poleta okoli 6 minut, vendar jih
namerava Erič zamenjati s celicami Sanyo 2000, kar
bo po potrebi zadoščalo tudi za 10-minutne pole¬
te. To pa je več kot dovolj za nastop na vsakem
modelarskem srečanju.

Zdaj po številnih opravljenih poletih in pridoblje¬
nih dragocenih izkušnjah leti pterodactyl že tako
suvereno, da lahko služi, če se malce pošalimo, že
skoraj kot model za nedeljsko rekreativno letenje,
če ga ne bi bilo treba ob prihodu na teren skoraj
pol ure sestavljati in porabiti prav toliko časa po
končanem letenju. Vsak polet nenavadnega leteče¬
ga objekta vselej pritegne množico gledalcev, ki
jim Erič in Aad, tudi v lastno zadovoljstvo, vedno
uslišita prošnjo po "še enem poletu".

Novi načrti

Ko je model končan in leti, Erič in Aad takoj začne¬
ta razmišljati o novem projektu. Marsikaj jim pride
na misel, čeprav se želita omejiti le na leteča krila.
Trenutno delata na še eni maketi letečega krila
Horten, ki naj bi v marsičem presegla vse, kar sta
izdelala doslej. Počakajmo še kako leto ali dve, da
bo projekt končan, in obljubimo vam, da ga bomo
predstavili.

9

MODELARSTVO

Leteče krilo ixir

BORIS SEKIRNIK

Ixir je model letečega krila, ki je zanimiv
predvsem zaradi enostavne izdelave in
dobrih letalnih sposobnosti. Konstruktor
modela je Francoz D'Alexis Marechal, ki
je pred tem že izdelal popularni model
delta krila pibros. Model je izdelan je iz
sodobnega penastega materiala na bazi
polistirena, ki ga prodajajo pod različni¬
mi trgovskimi imeni. Pri nas ga lahko ku¬
pite v ljubljanskem Baumaxu ali Bauha-
usu pod imenom izolacijska tapeta oziro¬
ma sarpron. Obstajata dve debelini 3 mm
in 5 mm. Za izdelavo ixirja boste potre¬
bovali eno 3-milimetrsko ploščo (cena je
približno 400 SIT), kontaktno lepilo za
stiropor UHU spruh kleber in barvno sa-
molepljivo folijo po lastni izbiri.

Sestavne dele po navedenih merah skrb¬
no prerišite na izolacijsko tapeto ter jih
izrežite z zelo ostrim skalpelom ali no¬
žem olfa. Na načrtu delov krila A, B in D
boste opazili puščice, ki označujejo smer
lažjega upogiba izolacijske tapete. Le ta¬
ko se bo zgornja plošča D lepo ovila
prek spodaj že zlepljenih delov krila. Na¬
to izrezane kose zlepite med seboj. Sam
sem pred lepljenjem zarisal položaj zgor¬
nje plošče na spodnjo in nato površino,
ki se ne lepi, zaščitil s papirjem. Kontak¬
tno lepilo sem tako brez težav nabrizgal
samo na tiste ploskve, kjer je potrebno.
Pred lepljenjem vrhnjih plošč krila D
vam svetujem, da obrusite spodnjo plo¬
ščo A pod kotom in tako povečate stično
lepilno površino. Lepljenje zadnje plošče
D si nekoliko olajšate, če jo odmerite ka¬
kih 20 mm širše. Po lepljenju jo odreže¬

Pred prvim preizkusom na Sekirci v Lo¬
gatcu

Položaj modela pri startu iz roke

Namestitev RV-na-
prave v modelu

Ixir med letom v levem zavoju

prave vključite funkcijo flaperon in na¬
stavite obe krilci 3 mm navzgor, kar je
potrebno, da postane profil letečega kri¬
la stabilen. Pomike krilc nastavite za
upravljanje po nagibu +/- 10 mm in za
upravljanje po višini +/- 7 mm. Masno
središče letečega krila je 170 mm od pre¬
dnjega roba krila. Ixir je tako pripravljen
za let. Pri barvanju in okraševanju mode¬
la imate seveda povsem proste roke.

Ixir je leteče krilo, namenjeno za pobo¬
čno letenje. Model sem prvič preizkusil v
Logatcu na Sekirci že februarja in sicer
ob zmernem vzhodnem vetru. Štart mo¬
dela je prikazan na fotografiji in ni bil ni¬
koli težaven. Tudi letenje vam ne bo po¬
vzročalo nobenih težav. Ocenjujem, da
je ixir kot nalašč za začetnike, zato ga
priporočam za vaš prvi model letečega
krila. Model tehta le kakih 250 gramov in
tudi pri trših pristankih v travi ne utrpi
nobenih poškodb. Kot je zapisano v na¬
črtu znaša obtežba modela približno 12
g/dm 2 , zato me je zanimalo kako se ve¬
de v močnejšem vetru. Večkrat sem se
odpravil na Strmico pri Planini in letel v
vetru močnejšem od 50 km/h. V takih
pogojih postane ixir akrobat, ki leti tudi
na hrbtu, ter brez vseh težav izvaja tono-
je in lupinge.

Morda komu model sprva ne bo všeč, saj
je izdelan iz nevsakdanjega materiala,
vendar so prav ti novi materiali kot je
sarpron, EPP in drugi dandanes v mode¬
larstvu postali skoraj nezamenljivi. Njiho¬
va izredna uporabnost se je pokazala
predvsem pri gradnji manjših delov, zla¬
sti takih na električni pogon. Prepričan
sem, da se bo ob izdelavi tega modela
marsikomu porodila še kakšna ideja o
možnosti uporabe novih materialov v
modelarstvu. Meni se je, vendar o tem
kdaj drugič.

Želim vam veliko prijetnih trenutkov pri
letenju z barjem.

te na mero in takoj obrusite prednji rob
krila, ki ga nato oblepite s 60 mm širo¬
kim trakom samolepilne folije. Krilca
izrežete, kot je prikazano na načrtu; mor¬
da bo treba zamenjati le še rezilo skalpe¬

la, da bo rez dovolj
gladek. Krilca-zakril-
ca (flaperone) prile¬
pite na krilo s selo¬
tejpom za šarnirje.
Pred montažo RV-
naprave v krilo s pet¬
minutnim epoksi-
dnim lepilom prile¬
pite še oba smerni¬
ka.

Za pomikanje krilc
sem uporabil dva
servomehanizma
HS-80 in ju s petmi¬
nutnim lepilom pri¬
lepil neposredno v izrez krila. Multiple-
xov sprejemnik pico in baterije 250 mAh
pa sem prilepil kar s samolepilno folijo.
Montaža naprave je lepo vidna na foto¬
grafiji. Pred letenjem na oddajniku na-

10

september 1998

TTE0 1

MODELARSTVO

LETEČE KRILO IXIR

T^nir 1  september 1998

11

_ MODELARSTVO __

Plinska turbina v letalskem modelarstvu

JANKO RANT

Morda ste nekateri ob naslovu pomislili, da
kaj takega ni mogoče, vendar je, zato pre¬
berite ta sestavek do konca. Reakcijski mo¬
tor ali plinska turbina se namreč v mode¬
larstvu vedno pogiosteje pojavlja. Upora¬
blja se v kategoriji reakcijskih ali JET-mo-
delov. Sem spadajo predvsem modeli voja¬
ških reakcijskih letal, ki jih sicer v večini
primerov poganja kanalizirana turbina ali
centrifugalni kompresor (angl. impeller), v
zadnjem času pa tudi plinske turbine.
Model z vgrajeno turbino že na pogled de¬
luje zelo realistično. Nikjer ni videti delov
modelarskega motorja, propelerja in izpu¬
ha. Ko pa se oglasi še zvok turbine, je vtis
pravega letala popoln.

Ideja o modelarski turbini je že stara, ven¬
dar so jo lahko uresničili šele z uvajanjem
ustreznih sodobnih materialov. Zdajšnji ra¬
zvoj gre v smeri optimiranja pogona: veča¬
nja potisne sile, zniževanja izstopnih tem¬
peratur, manjše porabe goriva, zmanjše¬
vanja teže ...

Kljub izredni atraktivnosti pa je turbina še
zmeraj redek gost na modelarskih priredi¬
tvah. Vzrok je predvsem visoka cena. Zato
so se poleg komercialnih pojavile tudi tur¬
bine, ki so jih nekateri posamezniki (tudi
pri nas!) začeli razvijati povsem amatersko
in so izdelane v samogradnji. Izjemen do¬
sežek na tem področju je uspel Kurtu
Schreklingu, ki je razvil svojo turbino FD-
64. Zasnova je zelo poenostavljena, saj je
za ohišje uporabil kar prazno kartušo od
plina za kampiranje, kompresor pa je izde¬
lal iz vezane plošče. Po njegovih načrtih je
turbine izdelalo mnogo modelarjev, ki pa
so potem naleteli na precejšnje težave. Tur¬
bina je zaradi težav pri izgorevanju, previ¬
soke izstopne temperature in deformacije
kompresorja delovala dokaj nezanesljivo in
ni razvijala zadostne potisne sile. Vendar je
razvoj šel naprej in današnja izvedenka
KJ-6 že dosega zavidljivih 70 N potiska pri
110.000 vrtljajih.

Sabre F 86, priljubljena maketa, primera za turbinski pogon

Glavni deli turbine:

12345 6 89 1

7

2

3

4

5

6

7

8

9

10

vstopnik

za zrak

kompresor

usmernik

stisnjenega

zraka

ležaj

kompresorja

gred turbine

zgorevalna

komora

sistem za

vbrizgavanje

goriva

vodilne

lopatice

turbina

izstopna šoba

Kot je razvidno iz instrumentov, turbina pri kompresorskem tla¬
ku 0,85 bar doseže potisno silo skoraj 50 N.

Sestavni deli turbine

12

september 1998

T TItf 1

Konstruktor modelarske plinske turbine
Kurt Schrelling

Vsaka turbina ima tri glavne dele. To so
kompresor, zgorevalna komora in turbina.
Reakcijski motor ali potisnik je plinska tur¬
bina z odprtim procesom. Zrak skozi vsto¬
pni difuzor vstopa v kompresor, kjer se sti¬
ska. Stisnjen zrak se dovaja v zgorevalno
komoro, kjer na visoki temperaturi ekspan-
dira pri konstantnem tlaku. Komoro ogre¬
vamo s plinom ali tekočim gorivom. Eks¬
panzija poteka prek turbine, kjer del ener¬
gije odvzamemo za pogon kompresorja,
preostala pa se porabi za pospeševanje zra-

MODELARSTVO

Stalna kontrola sestavnih delov je zelo
pomembna pri vzdrževanju turbine.

ka skozi izstopno šobo. Pospešena masa
zgorelih plinov ustvarja reakcijsko oziroma
potisno silo. V primerjavi z batnim motor¬
jem, ki deluje ciklično, deluje turbina kon¬
tinuirano. Prav v tem pa je tudi njena veli¬
ka prednost.

Za izdelavo turbine uporabljajo predvsem
visokokolegirana kromnikljeva jekla, ki
zdržijo visoke temperature. Najbolj obre¬
menjena dela turbine sta vodilni sistem iz¬
pušnih plinov (visoka temperatura) in tur¬
binsko kolo (visoka temperatura, nad

100.000 vrt./min.) Zaradi tega je natančna
izdelava in pravilna izbira materialov odlo¬
čilnega pomena. Druga slaba točka turbine
so ležaji. Ponavadi ima turbina dva kroglič¬
na ležaja, enega na kompresorski in enega
na turbinski strani. Ležaja maže olje, ki pod
pritiskom doteka iz oljnega rezervoarja.
Mazanje je izjemno pomembno, saj če to
odpove, ležaj "zariba", strte kroglice pa lah¬
ko poškodujejo kompresor in turbino. Zgo¬
revalna komora mora zagotavljati enako¬
merno zgorevanje v celotnem razponu vr¬
tljajev, kar je prav tako problematično.
Kompresorsko kolo, ki. mora zrak čim bolj
stisniti, je zelo zapletene oblike, kar močno
otežuje njegovo izdelavo. Zato graditelji
turbin uporabljajo kar kompresorje, ki so v
osebnih vozilih vgrajeni kot turbinski pol¬
nilniki. Za pogon turbine se uporablja ke¬
rozin JP-1 ali mešanica plinskega olja in pe¬
troleja. Gorivo se v zgorevalno komoro
pod tlakom vbrizgava s pomočjo zobniške
črpalke. Delovanje turbine in s tem potisno
silo uravnavamo z dotokom goriva.

Pri zagonu turbine je pomembno zagotovi¬
ti čim večjo varnost, zato je gasilni aparat
sestavni del opreme. Zagon turbine vedno
pritegne gledalce, vendar je pri tem treba
biti zelo previden. K turbini nikoli ne pri¬
stopimo z zadnje ali bočne strani, saj so v
njej hitro vrteči se deli, in če kaj odpove, je
lahko vsak odpadli delec smrtonosni pro¬
jektil.

Cena kataloga samo 450,oo SIT

Bratov Hvalič 145 / Gr. brigade 53
5000 Nova Gorica
tel.: (065) 24-478
fax: (065) 27-642

Nekaj norih cen

Liter goriva 5% nitro že

B, - 4'

Nitometan za motorje { ■

3 . 330,00

Servomotorji: EmU/MEr

C512 SAMO 2.290,00
C5007 SAMO 3.700,00
Nano mikro 9g.

Ponovno je izšel nov
prodajni katalog za leto
1998. Z njim vam
omogočamo, da lahko
modelarske artikle
kupujete kar po pošti.
Pokličete, naročite in
žeje paket z naroče¬
nim materialom na
vašem domu. Nič
lažjega, le poklicati
je treba. Obsežnost j

Začetniški model ASSO
s priborom že za

70 STRAHI

Hobbico  2r ;  -

TpTop Flite  Emupner

KkEATPLANts

,r °de/n/

KynsHD

v  september 1998

13

RADIJSKO VODENJE

Radijsko vodeni model
helikopterja

BOJAN WEISS

začetnike, ker dopušča večje zakasnitve in
počasnejše reakcije pri upravljanju. Režim z
večjim številom obratov pa omogoča letenje
naprej in izvajanje akrobacij, za katere potre¬
bujemo čim večji izkoristek in moč motorja.
Ob tem naj omenim, da je obodna hitrost ro¬
torjev modela do 450 km/h. Ta podatek nam
pove, da helikopter ni igrača, ampak resna le¬
talna naprava.

Med bralci Tima je prav gotovo veliko mode¬
larjev, ki bi se hoteli naučiti letenja z mode¬
lom helikopterja, pa ne vedo, kako bi začeli.
Res je vsak začetek težak, vendar ne toliko,
kot o helikopterju - "kralju" RV-modelov - ve¬
do povedati tisti, ki se z njim niso niti pobli-
že seznanili.

Sam se z modeli helikopterjev ukvarjam že vr¬
sto let in vedno znova opažam, da večina mo¬
delarjev delovanje tovrstnih modelov zelo sla¬
bo pozna, še manj zna z njimi pravilno roko¬
vati. Zato sem se odločil, da za Tim pripravim
nekaj prispevkov, v katerih bomo predstavili
te atraktivne modele, opisali osnove letenja,
nastavitve mehanike ter RV-naprave.

Zakaj in kako helikopter leti?

Helikopter je letalna naprava, ki leti s pomo¬
čjo vrtečih se krilc, t. i. rotorjev. To sta glavni
rotor na vrhu helikopterja in pomožni ali re¬
pni rotor, ki se nahaja na repu.

Zmotno je mišljenje, da se za premik helikop¬
terja v smeri leta nagiba celotna glava, oziro¬
ma da se spreminja ravnina rotorjev glede na
trup modela. Spreminjajo se le koti krakov ro¬
torjev v vsakem ciklu, ki usmerjajo zračni tok
in s tem omogočajo lebdenje oziroma let mo¬
dela.

Helikopter torej leti s pomočjo spreminjanja
kotov krakov rotorjev, tako glavnega kot po-

Kraki glavnega rotorja

Glavna os

Krilce oz. stabilizator


možnega. Spreminjanju kotov krakov pravi¬
mo korak.

Pri letu helikopterja sta pomembna dva kora¬
ka: kolektivni korak poskrbi za navpično le¬
tenje (spuščanje in dviganje), ciklični pa po¬
skrbi za vodoravno gibanje (naprej in nazaj
ter levo in desno).

Helikopter ima v glavi vpeti tudi pomožni
krilci za dodatno stabiliziranje glave, ki pred¬
vsem olajšata delo RV-napravi pri premikanju
glavnih rotorjev za funkcijo cikličnega kora¬
ka. V ta namen sta pomožna stabilizatorja v

glavo ohlapno vpeta z
jekleno osjo, ki jo ime¬
nujemo "vaga". Za sta¬
bilen let je zelo po¬
membno težišče vrte¬
čih se delov, ki mora
biti v točki v središču
glavne osi.

Vrtljaji rotorja naj bi bi¬
li, ne glede na obre¬
menitev helikopterja,
kar se da enakomerni.
Tako stanje dosežemo
s pravilnim programi¬
ranjem RV-naprave.
Pomagamo si lahko z
vgradnjo računalniške
naprave za samodejno
uravnavanje funkcije
plina CSC (constant
speed controler). Naj¬
bolj pa nam pomaga t. i.
"governer", ki poleg
funkcije CSC omogoča
tudi optimalno nastavitev dotoka goriva in
uravnavanje položaja RV-igle.

Mehansko funkcijo plina potrebujemo le za
zagon in zaustavitev teka motorja, nato pa
kontrolo pri 800 vrtljajih prevzame računal¬
nik, ki obrate stabilizira v območju od 1100
do 2000 vrt./min., odvisno od izurjenosti pilo¬
ta in želenega režima letenja (idle up). Manj¬
še število obratov pomeni, da bo model bolj
"len" in se bo počasneje odzival na povelja
RV-naprave, kar je primerno za lebdenje in
stabiliziranje. Ta režim je tudi primernejši za

V zadnjem času helikopterji postajajo vse bolj
dovršeni in tudi vodenje je mnogo lažje s po¬
močjo sodobnih računalniških RV-naprav in
avtopilotov, ki poleg standardnih manevrov
leta, kot so navpični vzlet in spust, lebdenje,
let naprej in vstran, omogočajo tudi izvajanje
akrobacij, kot so "luping", "rola", let nazaj s
polno hitrostjo in navpični let s hitrim vrte¬
njem okoli svoje osi. Najbolj izurjeni pa si lah¬
ko privoščijo tudi hrbtni let in celo lebdenje z
modelom, obrnjenim na glavo.

Vse to priča, da je model helikopterja prava
"leteča zver", ki zmore tudi takšne manevre,
ki jim pravi helikopter ni kos. Letenje z mo¬
delom helikopterja danes za pilota-modelarja
pomeni velik izziv, saj mu nudi vedno več
svobode in izvirnosti pri upravljanju naprave.
Toliko o helikopterju za uvod, v naslednjih
številkah pa se bomo nekoliko podrobneje
posvetili naslednjim temam:

- kakšen model je primeren za začetnika,

- osnove pravilnega sestavljanja in najpogo¬
stejše napake pri gradnji,

- elektronika in helikopter,

- orodja za gradnjo in zagon ter njihova upo¬
raba,

- statično balansiranje in mehanična priprava
za prvi let,

- osnovne nastavitve in programiranje RV-na¬
prave,

- utekanje in nastavitev motorja.

Vse informacije v zvezi z modeli helikopter¬
jev, nabavo modelov in opreme, teoretičnimi
in praktičnimi tečaji dobite v WM modelar¬
skem centru, Slomškova 23, Ljubljana,
tel.: 061/132-22-42.

14

september 1998

TEE 1

 RADIJSKO VODENJE

Kako zanesljivo je radijsko vodenje?

DR. JAN I. LOKOVŠEK

Uvod

Modelarstvo in z njim daljinsko vodenje
modelov je tako konjiček odraslih kakor
tudi dobrodošla interesna dejavnost odra¬
ščajočih. Prav razveseljivo je, kako se
mladina ob modelarjenju uči, pridobiva
ročne spretnosti in delovne navade.

Vsi vemo, kako deluje vodenje. Modelar
ima v roki oddajnik, v modelu pa je spre¬
jemnik, ki sprejema povelja in nato s po¬
močjo servomehanizmov obrača krmila,
krmili motor itd. Vse skupaj sestavlja do¬
kaj zapleten regulacijski sistem, ki mora
za svoje delovanje zadostiti kar nekaj po¬
gojem. Poleg brezhibnosti modela, zane¬
sljivosti pogona in veščine pilota je zane¬
sljivost radijske zveze nedvomno eden
osnovnih pogojev za uspešno vodenje.
Danes je tehnologija ciosegla že zavidljivo
raven glede miniaturizacije, moči in časa
trajanja teh igračk. Zdi se, kot da je vse
odvisno le še od spretnosti modelarja. To¬
da, ali je res tako?

Sposobnost človeka, da pokvari skoraj
neuničljive stvari, je neizmerna. Omeni¬
mo samo nesreče letal, za katera lahko z
gotovostjo trdimo, da je pri njih skrb za
popolno tehniko največja.

Tudi modelarstvo ni izjema in na marsika¬
terem tekmovanju, mitingu ali rekreativ¬
nem letenju smo priče odpovedim RV-na-
prave. Kaj je vzrok, da nas sistem pusti na
cedilu? Ali bi to lahko kako ugotovili in
izmerili, oziroma narediti pripravico, s po¬
močjo katere bi lahko ugotovili, kako do¬
ber je naš sistem? Predvsem pa bi vsi radi
imeli pravočasno opozorilo, preden razbi¬
jemo dragoceni model. Odgovorimo lah¬
ko pritrdilno.

Pripravica, ki jo bomo opisali, je bila na¬
rejena predvsem za letalske modelarje,
gotovo pa se bo zanjo našlo veliko dela
tudi pri drugih vrstah RV-modelov.

Doseg

Modelarji vodimo modele s pomočjo ra¬
dijske zveze, ki ima dvoje osnovnih zna¬
čilnosti. Prva je, da z večanjem razdalje
velikost sprejetega signala upada, in dru¬
ga, da je prav vsako tako zvezo mogoče
motiti. To pomeni, da ima vsaka taka zve¬
za omejen doseg (včasih smo ji rekli tudi
domet). Danes ve že vsak začetnik, da na
blizu deluje prav vsaka naprava, nekje pa
je meja, ko sistem preneha delovati. Ta
meja ni ostro začrtana. Obstaja t. i. sivo
območje, ko je delovanje sistema že mo¬
teno, pa se tega še ne zavedamo. Radi bi
seveda vedeli, kje je tista varna razdalja,
do katere lahko gremo. Razumljivo je, da
je ta odvisna od naprave, zunanjih mo¬
tenj, pa tudi od naše spretnosti, kako smo
RV-sistem sestavili. Radi pa bi jo tudi ne¬

dvoumno izmerili. To lahko naredimo s
pripravico za merjenje motenj. Pod izra¬
zom motnja razumemo tako popolno iz¬
gubo signala kakor tudi sprejemanje "ne¬
pravih" povelj. Že pred leti je G. Steiner v
ameriški reviji RCM objavil načrt t. i. štev¬
ca motenj (Glitch Recorder). Po njem po¬
vzemam tudi idejo za naš prvi merilnik
motenj. Zadeva je manjša od standardne¬
ga servomehanizma. Merilnik montiramo
v model in ga priključimo na enak način
kot servomehanizem. Ima zaslon LCD, s
katerega lahko odberemo število motenj,
ki so se nabrale v času od vklopa spreje¬
mnika.

Ideja delovanja merilnika sloni na značil¬
nosti sivega območja, ki bi jo na kratko
opisali takole: tam vsaj na videz vse še
deluje. Iz vedenja modela še ne moremo
sklepati, da je kaj narobe, ker servomeha-
nizmi še ne sledijo kratkim izgubam si¬
gnala ali pa se odzovejo le z majhnimi
tresljaji. Takim kratkim tresljajem krmilnih
ročic servomehanizma tudi model zaradi
vztrajnosti ne sledi in zato nimamo občut¬
ka, da je kaj narobe. Zelo pozorni opazo¬
valci bi kvečjemu opazili, da je odzivanje
nekoliko počasnejše. Nasprotno pa števec
motnje takrat že zazna in jih šteje. To po¬
meni, da moramo narediti več poskusov
in vsakič preveriti števec motenj. Najprej
naredimo poskus na tleh in ugotovimo
zemeljski doseg. V zraku začnemo z
manjšo razdaljo in jo nato postopno veča¬
mo. Po vsakem pristanku preverimo šte¬
vec in tako hitro dobimo občutek, do kod
je naš sistem zanesljiv.

Naprava je primerna tudi za preverjanje
naše spretnosti pri montaži RV-sistema v
model. Ob tem se pojavlja kopica vpra¬
šanj: Ali kovinska pletenica v bovdnih
vpliva na doseg? Kako je z dolgimi kabli
v repu ali krilih? Ali imajo ojačitve iz oglji¬
kovih vlaken kak vpliv? Na ta vprašanja
nam lahko odgovori naš merilnik. Za pri¬

merjavo ali dobro izhodišče zložimo spre-
jemniški del naprave, to je sprejemnik z
baterijo in enim servomehanizmom, kal¬
na kos stiropora in pustimo sprejemniško
anteno prosto viseti. Če je (zemeljski) do¬
seg naprave v modelu bistveno slabši od
opisane, je z montažo v modelu nekaj hu¬
do narobe!

Če bi hoteli storiti še korak naprej, potem
bi morala napravica sprožiti močan vidni
ali akustični signal ob naraščanju števila
motenj, to je takrat, ko smo še v sivem
območju in imamo še čas za reagiranje.
Takrat lahko dvignemo oddajnik in s tem
nekoliko povečamo signal. Običajno to
zadošča, da model lahko obrnemo proti
sebi oziroma oddajniku!

Vezje

Pri izdelavi vezja imamo več možnosti. Za
začetek sem se odločil za najenostavnej¬
šo, pri kateri tiskanega vezja sploh ne po¬
trebujemo. Sestavimo ga kar na šabloni.
Primerno je za večino naprav AM in FM,
ne pa tudi za PCM. Naprave vrste PCM
zahtevajo namreč posebno pozornost.

To vezje šteje samo prekinitve signala, ne
pa tudi izpada iz območja. Porabimo tisti
signal iz sprejemnika, ki je sicer namenjen
kakemu servomehanizmu. Najraje izkori¬
stimo prost izhod. Če pa ne gre drugače,
ga lahko vežemo tudi vzporedno s pomoč¬
jo kabla "Y". Signal vodimo v prvi ope¬
racijski ojačevalnik. LM 393 je izvedenka
t. i. "Open Colector". Ta lahko breme na
izhodu kratko sklene, ali pa ga pusti od¬
prto. Tako vhodni signal poskrbi, da se
kondenzator 1 pF stalno prazni. Ko pa si¬
gnala iz sprejemnika ni več, se kondenza¬
tor napolni prek upora 120 kQ. Ko ta pre¬
seže določeno vrednost, se sproži drugi
operacijski ojačevalnik, ki da signal štev¬
cu. Takrat števec pomakne stanje za eno
številko naprej in tako zabeleži izgubo si¬
gnala.

TTET 1  september 1998

15

MODELARSTVO

Izbira sestavnih delov

Vezje torej sestavimo kar na šabloni. Upo¬
rabimo ploščico vitroplasta (evroplošča
po DIN 41 41 612), ki ima pravo mrežo
izvrtin in kontaktov v rastru 2,5 mm. Na¬
vadno je velika 10 x 16 cm in jo dobimo
v večini trgovin z amaterskim materialom.
Pri Conradu (BTC, hala D, v Ljubljani)
ima kataloško številko 52 77 69-^4. Za
naše potrebe jo odrežemo na 2 x 3 cm.
Upori so moči 1/8 W, kondenzator 100 nF
je keramični, 1 pF pa je tantalov elektro¬
lit. Za števec sem uporabil kar števni mo¬
dul 7010 (kat. št. 10 40 43-15) in si tako
prihranil veliko dela. Zadošča izvedenka s
štirimi števnimi mesti, ki sem jo prav tako
dobil v omenjeni trgovini. V novejšem ka¬
talogu je tudi izvedenka s petimi števnimi
mesti pod kataloško številko 19 56 50-44.
Mala različica je velika 2x3 cm in ima la¬
stno gumbasto baterijo. Ker je modul na¬
rejen za montažo "snap-in", je kot nalašč
za vgradnjo v model. Petmestni je za od¬
tenek večji, baterija pa je v velikosti AA
(minjon). Ker se v takem vezju borimo za
vsak milimeter in gram, naj bo tudi tipka
za vračanje v osnovni položaj števca čim
manjša. Za priključitev potrebujemo še
originalni kabel za servomehanizem
ustreznega RV-sistema, ki ga ima vsaka
modelarska trgovina.

Gradnja

Kot smo dejali, izrežemo ploščico v veli¬
kosti 2x3 cm oziroma tako, da ima enak
tloris kot števni modul. Na sredino plošči¬
ce položimo integrirano vezje, nato pa ra¬
zvrstimo ostale elemente tako, da jih čim
laže povežemo po shemi z risbe 1. Če
nam je uspelo dobiti dovolj majhne upo¬
re, jih montiramo leže, kar pa ni nujno
potrebno. Spodnje žičke uporov ali kon¬
denzatorjev obenem izkoristimo tudi za
povezavo. Na koncu prispajkamo še pri¬
ključni kabel in števni modul. Moj števni
modul ima dve žički za štetje, črno in mo¬
dro. Tipko "rešet", s katero vračamo šte¬
vec v izhodiščno lego, priključimo nepo¬
sredno na števec. Kontakti so na ploščici
števca namreč posebej označeni in opisa¬
ni v priloženih navodilih.

Števec bi resda lahko napajali tudi iz spre¬
jemnika in tako prihranili baterijo. To je
smiselno pri večjih števcih, kjer je bateri¬
ja velika. Sicer pa ima lastna baterija do¬
ločene prednosti. Rabi zelo malo in bo
trajala leta dolgo, obenem pa poskrbi, da
ostane zapis na zaslonu tudi potem, ko
RV-sprejemnik izključimo.

Števec motenj lahko montiramo v kako
ohišje, najenostavneje pa je, da ga obleče¬
mo v skrčljivo plastično cevko. Ni treba
posebej poudarjati, da izrežemo tudi od¬
prtino za zaslon, če cevka ni prozorna.

Preizkus delovanja

Tako enostavno vezje mora delovati ta¬
koj. Najprej preizkusimo sam števni mo¬

dul. Ko sklenemo žički, se mora poma¬
kniti za eno mesto naprej. Ko pa pritisne¬
mo tipko "rešet", se morajo številke posta¬
viti na ničlo. Za preizkus delovanja števca
potrebujemo sestavljen RV-sistem. Sistem
zložimo, priključimo vezje in opazujemo
števec. Ob vključitvi sme števec skočiti
samo za eno mesto naprej. Ko izključimo
in spet vključimo oddajnik, mora števec
to zaznati. Vsaka izključitev oddajnika
mora pomakniti številke za eno naprej.
Zdaj opravimo preizkus dosega. To nare¬
dimo seveda na prostem. Oddajnik z zlo¬
ženo anteno postavimo na tla, z RV-siste-
mom ali z modelom pa se počasi oddalju¬
jemo in opazujemo števec. Ko se približu¬
jemo meji dosega, opazimo, da začne šte¬
vec šteti, servomehanizmi pa "brenčati".
Ko popolnoma izgubimo signal, se pri ve¬
čini sprejemnikov števec in servomehani¬
zmi ustavijo. To je t. i. opcija "muting", ki
jo poznamo iz tehnike hi-fi. Pri nekaterih
starejših RV-sprejemnikih, ki te opcije ni¬
majo, servomehanizmi pa tudi števec ob
izgubi signala preprosto "podivjajo".

Ko se nam zdi, da števec motenj pravilno
deluje, je čas, da ocenimo velikost sivega
območja, od točke, ko začne števec šteti,
pa vse do tam, ko servomehanizmi ne
ubogajo več.

Poglejmo primer. Denimo, da nam z zlo¬
ženo oddajniško anteno sistem deluje do
razdalje 70 m, vendar pa se zadnjih 10 m
dogaja tisto, kar smo opisali kot sivo
območje. Tako lahko zaključimo, da to
znaša od 10 do 15 % celotnega dosega za
določen RV-sistem.

Na tak način lahko preverimo tudi druge
vzroke, ki zmanjšujejo doseg RV-naprave.
Poleg banalnih, kot so npr. slaba spreje-
mniška baterija, okvarjen servomehani¬
zem skupaj z zatikajočo se povezavo ali
neprimerna antena, so to predvsem dolgi
kabli od sprejemnika do konca krila ali
repa v večjih modelih, kovinski bovdni in
deli iz ogljikovih vlaken ter morda še kaj!

TIMOVI OGLASI

UGODNO PRODAM ohišja za elektro¬
niko. Zahtevajte prospekt!

Željko Bašič
Hrušica 53
4276 Hrušica

Tel.: (064) 801-368 ali 871-301

PRODAM RV-napravo Futaba FC 18 s
pultom, sprejemnikom PCM, stikalom
in baterijami. Prodam tudi helikopter
moskito z motorjem OS 46 (7,5 cm 3 )
in avtopilotom.

Rudi Škrajnar
Rimska c. 13
8210 Trebnje
Tel.: (068) 45-235

Vodenje modela

Kadar hočemo oceniti, ali je vodenje var¬
no, moramo seveda napravico vstaviti v
model, opraviti polet in po pristanku pre¬
gledati števec. Napravica je tako majhna
in lahka, da jo lahko vgradimo skoraj v
vsak model z izjemo najmanjših izvedenk.
Če imamo težave s prostim izhodom na
sprejemniku, uporabimo kabel "Y" ali raz¬
delilnik.

Skoraj ni poleta, med katerim se ne bi na¬
bralo vsaj nekaj motenj, in to tudi takrat,
ko smo prepričani, da je bilo vse v najlep¬
šem redu. Kje so torej tiste meje, ko pra¬
vimo, da je letenje varno? Kaj pokaže šte¬
vec po desetminutnem poletu?

20 je približna številka, ko nismo opazili
prav ničesar. Za nekatere sprejemnike to
velja vse do 50. Večje številke, tja do 200
pa so že v območju, ko smo zaznali, da
se je model kdaj pa kdaj malce obotavljal
pri izpolnjevanju povelj in ko bi s težavo
lahko rekli, da je bil vzrok za to sunek ve¬
tra, zračna luknja ali pa naprava. Kadar pa
je številka večja, pomeni, da je z našo ra¬
dijsko zvezo nekaj hudo narobe.

S takimi meritvami dobimo koristne infor¬
macije tudi, ko preizkušamo posamezne
sprejemnike. Zanimiva je ugotovitev, da
ima vsak sprejemnik svoje značilnosti. Pri
R-118 sem redkokdaj dobil večje število
od deset. Na enakem poletu mi jih Micro
5/7 nabere tudi 30, kar pa ne pomeni, da
je ta sprejemnik slabši. Slednji namreč ni¬
ma vezja "muting" in se zato na trenutno
izgubo signala odzove hitreje kot R 118.
Tudi 100 motenj je že zaznal števec, pri
čemer ne bi mogel trditi, da sem imel z
vodenjem kakršne koli težave.

Zaključek

Poudariti moram, da smo naredili najeno¬
stavnejše vezje, ki opazi le izgubo signa¬
la, vendar pa ne zazna motenj, ko še nek¬
do drug oddaja na istem kanalu. Prav ta¬
ko ga ni moč uporabiti za PCM-naprave.
Izpopolnjeno izvedenko, ki bo znala tudi
to, pa pričakujte v nadaljevanju!

PRODAM RV-helikopter Robbe moskito
z motorčkom MDS 6,5 cm 3 , z avtopilo¬
tom Futaba 153 BB linear in kontrolni¬
kom za vrtljaje rotorja CSC4; RV-napra¬
vo Futaba FC 16 z dolgimi ročicami, z
dodatnimi stikali in pultom, sprejemnik
ter akumulatorje za oddajnik in spreje¬
mnik; 5 servomehanizmov Robbe S
3001 in motorček za helikopter Nova-
rossi 8,5 cm 3  z resonančnim izpuhom.
Jože Verče

Tel.: (061) 612-145 (zvečer)

PRODAM RV-napravo Graupner D 8 za
13.000 SIT, letalski motor Enya 4,08
cm 3  za 9000 SIT, štarter do 15 cm 3  za
5000 SIT in nedokončan čoln magnum
za 10.000 SIT.

Tel.: (061) 127-069

16

september 1998

^irr 1

MAKETARSTVO

Timovo izložbeno okno

JURE MILJEVIČ
Foto: Lidija Katic

Bralce Tima, predvsem pa ljubitelje in zbiratelje plastičnih maket bo gotovo
razveselila novica, da smo z nemško firmo Revell sklenili dogovor o rednem
predstavljanju in ocenjevanju nekaterih njihovih novosti v rubriki Timovo
izložbeno okno. Pri Revellu so se z veseljem odzvati predlogu za sodelovanje,
saj smo na straneh Tima že doslej pogosto opisovali njihove izdelke. Napra¬
vili smo izbor maket, ki bodo po mnenju naših strokovnih sodelavcev nale¬
tele na dober odziv med slovenskimi maketarji in za katere menimo, da
predstavljajo resnične novosti, ali da po kakovosti sodijo v vrb maketarske
ponudbe. V tem letniku torej pričakujte pregled Revellovih novosti, ki jih bo¬
do naši sodelavci za vas tudi sestavili in ocenili ter vam tako olajšali odloči¬
tev o nakupu vaše naslednje makete.

FW-190 A-8 /F-8 & BV-246 hagelkorn
(Revell - Kat. št. 04135, IVI = 1 : 72)

Anekdota pravi, da dobri maketi v škatlo dodaš
tubo lepila in stekleničko barve, jo malce stre¬
saš in iz nje pade sestavljeno letalo. To v veliki
meri velja za zadnjo maketo focke-wulfa 190, ki
jo je tržišču ponudil nemški proizvajalec Revell.
Maketa je visoko kakovostna, lahko sestavljiva,
točna in zelo poceni. Že začetnik lahko brez
truda in v kratkem času sestavi všečen posnetek
tega znanega letala.

FW-190 A-8 je bil zadnja množično grajena lov¬
ska različica, ki jo je še gnal zračno hlajeni mo¬
tor BMW-801. Iz nje so izhajale številne tovarni¬
ške predelave in terenske konverzije letala za
posamične naloge. Ustrezna lovsko-bombniška
različica je bil FW-190 F-8, z dodanim oklepom,
več bombnimi nosilci in zmanjšano topovsko
oborožitvijo.

Blohm & voss BV-246 je bil jadralna bomba
brez pogona, naslednik podobnega protiladij-
skega orožja BV-226. Namenjen je bil napadom
na zemeljske cilje. Pilot je med rahlim spušča¬
njem letalo nameril na cilj in spustil bombo.
Vgrajeni žiroskop je poskrbel, da je bomba na¬
daljevala svojo pot v isti smeri, letalu pa se ni
bilo treba izpostavljati nasprotnikovi protiletal¬
ski obrambi. Vodenje je bilo radijsko, dimni ge¬
nerator pod trebuhom bombe pa je ustvarjal di¬
mno sled za lažje merjenje. Hagelkorn so preiz¬
kušali na letalih Ju-88, He-111 H-6 ter na razli¬
čicah A-5, A-8, F-8 in G-3 letala focke-wulf FW-
190. V operativno uporabo kljub dobrim rezul¬
tatom ni prišla.

Maketa je po merah, obrisih in panelizaciji zelo
točna. Manjše neskladje sem našel na nosu leta¬
la, kjer je pokrov motorja malce predolg, po¬
krov propelerja pa malce prekratek. Napaka je
malenkostna, na sestavjeni maketi neopazna in
skoraj ni vredna omembe.

Jadralna bomba hagelkorn je na splošno zado¬
voljiva, vendar jo lahko z nekaj malenkostmi še
izboljšamo. Razen pri spoju kril in trupa ne zah¬
teva kitanja, potrebuje pa je malce brušenja. Na
bombi manjka panel na boku, zarisati pa mora¬
mo tudi krmilne površine na višinskem in smer¬
nem stabilizatorju. Mesta manjkajočih panelov
in krmilnih površin so prikazana v opisu bar¬
vnih shem na koncu načrta makete. Z bruše¬
njem stanjšamo tudi malce debel zadnji rob kri¬
la. Bega dimni generator pod trupom bombe, ki
ni viden na nobeni meni dostopni fotografiji,
prav tako pa ni označen v opisu barvnih shem
na koncu načrta. Sam sem se odločil za običaj¬
no lovsko-bombniško različico letala, hagelkorn
pa bom brez dimnega generatorja uporabil na s
fotografijami dokumentiranem focke-wulfu FW-
190 A5/U15.

Okvirji z deli in njihov razpored kažejo namero
proizvajalca, da bo ob minimalnih spremembah
kmalu ponudil tudi različice A-5, A-6 in A-7.
Odtise kalupa sem na svojem primerku našel le

na notranji strani pokrovov podvozja, ostanke
plastike zaradi slabega prileganja pa samo na
robu pokrova propelerja. Površina makete je ze¬
lo gladka, paneli so vrezani zelo prepričljivo in
na pravih mestih, plastika pa je trda in malce
neprimerna za vrezovanja panelov in druge pre¬
delave. Prozorni deli sicer niso posebno tanki,
vendar je njihova prosojnost dobra.

Proizvajalec maketarju ni pustil možnosti odpr¬
tega pokrova pilotske kabine, kar je ob kakovo¬
stni notranjosti nerazumljivo. Ta ob dobri izde¬
lavi brez popravljanja ali posebnih dodatkov
deluje zelo verno. Z ostrim maketarskim nožem
ali britvico in potrpežljivostjo lahko okvir po¬
krova kabine ločimo od trupa in nanj prilepimo
še prozorni del. Sam sem si prihranil čas in upo¬
rabil odvečni pokrov kabine Italerijevega focke-
wulfa. Ta je sicer malce prekratek, vendar to pri
odprti kabini ni opazno. Na notranji strani trupa
je treba odstraniti še oporo "kadi" pilotske kabi¬
ne, samo "kad" pa zaradi boljšega prileganja
obeh polovic trupa ob robovih malce obrusiti.
Nagnjen košček plastike, ki ponazarja merek
Revi 16 sem zamenjal s koščkom prozorne foli¬
je ter dodal še nekaj malenkosti v kabini. Kupo¬
vanje dragih fotojedkanih ali epoksidnih delov
notranjosti pilotske kabine pri tej maketi nima
smisla. Že povprečen maketar lahko z obstoje¬
čimi deli ter skico ali fotografijo notranjosti ob
uporabi običajnih tehnik v slabi uri izdela vr¬
hunsko pilotsko kabino.

Notranjost podvozja je malce poenostavljena,
vendar prepričljiva. Če sestavljamo različico F-8,
ne smemo pozabiti, da je bila brez oborožitve
na sredini krila. Razen topovskih cevi tako ne
uporabimo delov 10 A, B, C in D.

Fotografij, s katerimi bi potrdili katero od bar¬
vnih shem, nisem našel. Vendar tako barve kot
oznake ustrezajo maskirnim shemam tega časa,
tako da so verjetno avtentične. Nalepke so odlič¬
ne in po lakiranju njihovi robovi "izginejo". V
kompletu manjkajo edino svastike, ki sem jih
dodal sam.

Najnovejša Revellova maketa Fw-190 je odlična.
Ob velikem številu različic in podrazličic tega
letala lahko proizvajalec maketarje še dolgo za¬
laga z novimi modeli tega lovca. Maketo toplo
priporočam.

North american T-6G texan
(Revell - Kat. št. 04516, M = 1 : 48)

T-6 texan je bil eno najbolj razširjenih šolskih le¬
tal. Razvili so ga iz letala BT-9 in novotarije, kot
so uvlačljivo podvozje in zaprta kabina, polna
instrumentov, so ga naredile za eno najboljših
šolskih letal za višje šolanje svojega časa. Da bi
preživel grobo manevriranje in napake letalskih
kadetov je imel zelo trdno in vzdržljivo kon¬
strukcijo. Ta njegova lastnost mu je zagotovila
dolgo življenjsko dobo, uveljavil pa se je tudi
kot lahko protigverilsko letalo. Še v začetku se¬
demdesetih je letel na strani Biafre v državljan¬

ski vojni v Nigeriji, Portugalci so ga uporabljali
v svojem razpadajočem kolonialnem imperiju
do bridkega konca leta 1974, Španci pa proti gi¬
banju Polisario v Zahodni Sahari do leta 1975.
Dosti texanov leti še danes. Za šolanje ga upo¬
rablja še nekaj vojnih letalstev, priljubljen pa je
tudi med zasebniki in kot tekmovalno letalo na
letalskih dirkah.

Maketa letala se je pod znamko proizvajalca
Monograma prvič pojavila leta 1979. Čeprav se
ne more meriti z današnjimi vrhunskimi make¬
tami, ki se sestavijo skoraj same, spada kljub te¬
mu med boljše. Na delih letala je sicer dosti sle¬
dov kalupa, odvečne plastike ter tu in tam kak¬
šna vdrtina zaradi prehitrega ohlajanja. Mere le¬
tala pa so točne in tudi obris, razen malce pre¬
širokega smernega krmila, ustreza pravemu le¬
talu. Panelizacija je izbočena, na maketi pa je
tudi dosti drobnih kovic. Nerodno pri tem je, da
pri sestavi na spojih večino teh zelo prepričlji¬
vih podrobnosti med kitanjem in brušenjem mi¬
mogrede odnesemo. Popravki nastale škode
nam seveda vzamejo dosti časa. Dober splošni
vtis zaokrožita dve figuri pilotov, ena sedeča in
druga vzpenjajoča se na krilo letala.

V škatli je po navadi proizvajalca Monograma
dodanih precej dodatnih delov, ki omogočajo
gradnjo večine kasnejših različic letala. Maketar
potrebuje za izdelavo različic AT-6: A, B, zgo¬
dnjih C, poznih D, F, mornariških SNJ-3, zgo¬
dnjih -4, poznih -5, -6, -7, ter britanskih harvar-
dov mk. II, IIB in IV samo ustrezno popravlje¬
no notranjost kabine ter nov komplet nalepk.
Tudi različice pozni AT-6C in SNJ-3, zgodnji AT-
6D in SNJ-4, harvard mk. IIA z lesenim zadnjim
delom trupa, bojna različica A-27, mornariška
šolska letala s pristajalno kljuko SNJ-3C, -4C, -
5C, ter trije primerki SNJ-7C zahtevajo le manjše
popravke ali dodatke.

Instrumentna plošča inštruktorja ustreza različi¬
ci AT-6C, učenčevo delovno mesto pa mi je ne¬
znanka. Plošča zanesljivo ne ustreza različicam

TTRi september 1998

25

ELEKTRONIKA

T-6G, AT-6C in harvard mk. IIB ali mk. IV. Ma¬
keta se je na trgu prvič pojavila kot mornariško
letalo, tako da plošča najbrž ustreza kakšnemu
modelu SNJ.

Notranjost letala lahko sestavimo v prepričljivo
kletko s kar dosti podrobnosti. Mučnemu in
dolgotrajnemu dodajanju vseh električnih ka¬
blov na bokih in kontrolnih žic na dnu kabine

sem se odrekel, dodal
sem le pasove na sede¬
žih letala. Sestavljena
kletka je malce preširo¬
ka, zato priporočam ra¬
hlo brušenje zunanjih
robov, kar je enostavne¬
je kot morebitno ka¬
snejše obilno kitanje in
brušenje trupa.

Motor letala je sestav¬
ljen iz več lepo izdela¬
nih kosov, pokrov pa je
snemljiv in omogoča
podrobnejši ogled. Sa¬
mo z barvanjem in brez
posebnega truda lahko
izdelamo njegovo zelo
verno kopijo. Noge po¬
dvozja očistimo odveč¬
ne plastike, gume malce
sploščimo na nožu, ogretem nad ognjem, lahko
pa tudi zamenjamo zadnje kolo s kakšnim bolj
oglatim. T-6G je imel namreč vodljivo mustan¬
govo repno kolo.

Nalepke se lepo prilegajo vsem kovicam in pa¬
nelom makete, prozorni nosilni film pa se ne
srebri. Kljub trudu in nekaj plastem sijajnega la¬
ka pa se niso povsem zlile s podlago. To še ne

pomeni, da so nalepke predebele, kajti njihov
rob je viden samo ob natančnem pregledu.
T-6G je bil predelan iz starejših različic in ni no¬
vo letalo. Vsa letala so bila že tovarniško balva¬
na rumeno. Fotografiji obeh letal, danih med
barvnimi shemami, sem našel v T-6 texan Squa-
dron/Signal Publications. Barva te "rumene ne¬
varnosti", kakor so v ZDA zbadljivo imenovali
vsa šolska letala, je trainer yellow, kar ustreza
svetlo rumeni barvi. Na francoskem protigveril-
skem letalu manjkajo nevodene rakete 127 mm
in njihovi nosilci. Če hranite neuporabljene de¬
le starih maket, lahko to pomanjkljivost mimo¬
grede odpravite. Drugo letalo je pripadalo po¬
veljniku letalske šole v bazi Hondo. Edina neja¬
snost je barva traku med rdečo in modro povr¬
šino na vrhu smernega stabilizatorja, ki naj bi
bila rumena, nalepke makete pa ponujajo belo.
Na črno-beli fotografiji tega ni mogoče razločiti,
zato izbiro prepuščam vam. Obe letali imata
sneta pokrova nog podvozja.

Kljub pomanjkljivostim je maketa dobra in brez
sramu zdrži primerjavo z novejšimi. Na našem
trgu je to redka maketa v katerem koli merilu.
Za texana vitrinske kakovosti zadošča že lago¬
dno sestavljanje, z več vloženega truda pa dobi¬
mo tudi tekmovalno maketo. Sestavljanko pri¬
poročam.

Svetlobni efekti

(8. del)

Diskospot

ROBERT RESMAN

Med svetlobnimi efekti nikakor ne sme
manjkati disko krogla. Le kdo ne pozna te
naprave, ki z množico drobnih ogledalc
na obodu odbija na stene svetlobo v obli¬
ki majhnih svetlih točk, ki se za nameček
še premikajo. Izdelava takšne krogle je že
marsikateremu samograditelju povzročila
nemalo težav in to predvsem zato, ker ni
bilo lahko dobiti primerne osnove, na ka¬
tero se nalepijo ogledalca. Ko pa se je
osnova le našla (globus ali s purpenom
napolnjena žoga), se je pojavil nov pro¬
blem, ko je bilo treba ogromno površino
krogle prekriti z množico majhnih ogle¬
dalc. Ponavadi se je zgodba končala tako,
da je samograditelj takšne krogle dodobra
pospravil vse ostanke ogledal pri bližnjem
steklarju. Ko pa se je krogla že vrtela pod
stropom, je bilo vselej vprašanje, kakšen
reflektor uporabiti in kam ga pritrditi, da
bo najbolje opravil svojo funkcijo.

Danes se takšne krogle skoraj ne upora¬
bljajo več oziroma jih hranijo le še zaradi
lepšega. S pojavom "diskospotov" so se
krogle hitro umaknile, saj so ti precej bolj
priročni in jih lahko uporabimo tudi v
skupinah. Odlikujejo jih predvsem majh¬
ne dimenzije in konstrukcija, ki ima last¬
no osvetljavo. Z uporabo majhnih halo-
genskih žarnic v stekleni paraboli se je
konstrukcija reflektorjev močno zmanjša¬
la, tako da ne potrebujemo dolgih cevi in
dragih leč za usmerjanje svetlobe.

Svetlobno telo je sestavljeno iz ohišja, v
katerem se skrivata elektromotor s preno¬
som in transformator za žarnico. Ohišje je
v osi na malo večjo ploščo pritrjeno z
enim vijakom, ki omogoča vrtenje ohišja
v horizontalni smeri. Na osi motorja se
nahaja geometrijsko telo, ki je lahko različ¬
nih oblik. Nekaj oblik prikazujejo risbe
od a do d. Prek dveh vrtljivo vpetih šibik
je povezan tudi spodnji del z žarnico. Ker
se vpadni kot svetlobe poljubno spremi¬
nja, lahko s tem efektom dosežemo opti¬
malno osvetlitev prostora. Spreminjanje
vpadega kota svetlobe prikazujejo risbe
od 1 do 3.

Predpogoj za gradnjo tega efekta je nam¬
reč pravilno dimenzioniran motor, katere¬
ga predelavo smo opisali v prejšnem pris¬
pevku (TIM 9/10) in omenili, da lahko
pogonski motor pripravimo že vnaprej.
Ohišje izdelamo sami, le podnožje in žar¬
nico bomo morali kupiti. Najboljša je taka
z zaprtim lončkom, da s prsti nimamo do¬
stopa do žarnice. Halogenskih žarnic
namreč ne smemo prijemati s prsti, sicer
izgubijo svojo svetilnost in počasi začnejo
svetiti v rdečem spektru. Takšna žarnica
nima več dobrega izkoristka in tudi hitre¬
je pregori.

Gradnja ni preveč zahtevna in se je lahko
lotijo tudi manj izkušeni. Preden pa za¬
čnemo z izdelavo ohišja, moramo imeti
predelan motor in transformator za žarni¬
co, da lahko že na začetku preverimo
možnost za vgradnjo. Če so ti elementi
večji kot ohišje, ga bomo morali nekoliko
povečati. Če uporabimo standardni elek¬
tromotor in elektronski transformator 35
W, potem je naše ohišje dovolj veliko za
kompletno vgradnjo.

Iz 4 mm debele vezane plošče bomo izre¬
zali vse pripadajoče dele od A do E (me¬
re so podane v tabeli). Z belim mizarskim

lepilom jih skrbno zlepimo in ojačimo z
smrekovimi letvicami (F). Dele lahko
učvrstimo tudi z majhnimi žebljčki, da bo
naše delo hitrejše in lažje. Pokrov D s šti¬
rimi lesnimi vijaki z vgreznjeno glavo pri¬
trdimo v letvice F. Dela D in E točno na
sredini prevrtamo s svedrom 0 5 mm in ju
skozi izvrtino spojimo z vijakom M 5 x 10
z vgreznjeno glavo, da nas ne moti pri
montaži. Matico M 5 s silikonskim kitom
prilepimo na pokrov D, da bomo lahko na
koncu privili vijak. Na plošči E na vogalih
izvrtamo še štiri luknje za pritrditev na
strop. Tako zlepljeno ohišje dobro zbrusi¬
mo in prelakiramo s črnim mat lakom.
Pred vgradnjo elektromotorja v ohišje
moramo na os vrezati še navoj M 6. Mo¬
tor z dvema vijakoma pritrdimo na dno
ter poleg njega še transformator. Iz alumi¬
nijaste pločevine 1,5 mm izrežemo štiri je¬
zičke za pritrditev nosilcev žarnice. Z vi¬
jaki M 3 lahko dva že privijačimo na ohi¬
šje. Na vijak, ki pogleda v ohišje, natakne¬
mo še ušesce za prispajkanje kabla, saj
bosta kovinska nosilca žarnice služila kot
prevodnika za dovajanje električne ener¬
gije žarnici. Ker ta deluje z majhno nape¬
tostjo ni nevarnosti za električni udar.
Nosilec keramičnega podnožja žarnice
naredimo iz pertinaksa premera 50 mm.
Na sredino z vijaki M 3 pritrdimo kerami¬
čno podnožje. V ploščico pertinaksa pred
tem naredimo luknje, skozi katere bomo
speljali dovodne žice. Na dveh straneh
privijačimo še dva jezička iz aluminijaste
pločevine in nosilca, ki ju ukrivimo iz alu¬
minijaste žice 0 4 mm. Uporabimo lahko
tudi nerjavečo jekleno žico. Z mehkimi ži¬
čkami povežemo še oba jezička s podnož¬
jem žarnice. S tem smo sklenili električni
krog in žarnica mora zasvetiti, če transfor¬
mator priključimo na električno omrežje.
Ostane nam samo še izdelava rotirajočega

26

september 1998

mr

ELEKTRONIKA

VEZANA PLOŠČA 4 mm


VEZANA PLOŠČA 4 mm

M5x10 ^

D / (F) SMREKA 8x12 mm

VEZANA PLOŠČA 4 mm

-&■

TSeŠ:

Tl

m

A = vezana plošča 4 mm -
B = vezana plošča 4 mm -
C = vezana plošča 4 mm -
D = vezana plošča 4 mm -
E = vezana plošča 4 mm -
F = smreka

140 x 140 mm
45 x 140 mm
45 x 132 mm
132x132 mm
170 x 170 mm
8x12x124 mm

KERAMIČNO PODNOŽJE

M 3 x 6

PERTINAKS 0 50 mm\

I /

telesa, od katerega se odbija svetloba. Ne¬
odvisno od izbrane oblike je gradnja vseh
variant bolj ali manj enaka. Osnova, ki jo
tvorijo dno in stranice, je iz kaširanega
pertinaksa. Za osnovni model sem izbral
enostavno obliko - šeststrano piramido.
Vse sestavne dele skrbno izrežemo in
zbrusimo robove, da se lepo prilegajo
med seboj. Pri tem moramo paziti, da ba¬
krena stran pertinaksa ostane na notranji
strani, saj bomo dele med seboj znotraj
pospajkali. Najprej sestavimo plašč in še¬
le potem nanj prispajkamo podnožje. Na
sredini podnožja pred tem izvrtamo še lu¬
knjo 0 6 mm in na notranji strani prispaj¬
kamo matico M 6, ki naj bo po možnosti
iz medenine, da se lažje spajka. Na tako
narejeno osnovo s kontaktnim lepilom
nalepimo trikotna ogledalca. Špranje, ki
ostanejo med ogledalci, previdno zama¬
žemo s silikonskim kitom, da se kasneje
pri prijemanju ne bomo porezali. Ogle¬
dalca lahko prilepimo na podlago tudi s
silikonskim kitom, vendar pa ta poseg
zahteva nekaj več spretnosti.

Piramido privijemo na os motorja in že
lahko preizkusimo efekt, ki nas bo s pra¬
vilno postavitvijo res prijetno presenetil.
Lahko si omislimo več takšnih "spotov",
ali pa izdelamo le več različnih rotirajočih
teles, ki jih preprosto menjamo. Domišlji¬
ja pri tem nima meja in med gradnjo se
nam lahko porodijo nove ideje.

TTKr

september 1998

27

ZA SPRETNE ROKE

UHU

UHU-jeve ustvarjalne strani

Peresnica iz lesa

Od  7. razreda dalje
Cas izdelave: 6 ur

Naloga in motivacija

Samo brezhiben risalni pribor zagotavlja optimalne razmere za
tehnično risanje. Učenci imajo svoj risalni pribor, ravnilo, trikot¬
nike, svinčnike in šestilo, običajno spravljen v bolj ali manj
ustreznih peresnicah, največkrat pa se valja razmetan po šolski
torbi, kjer se lahko hitro poškoduje. Varno spravljen v leseni
peresnici bo pribor vselej brezhiben in nared za uporabo. Iz¬
delava take peresnice je tudi zanimiva tema za praktično delo
pri tehničnem pouku ter primeren in uporaben izdelek na za¬
četku šolskega leta.

Težišče učenja

• obdelava lesa (žaganje, rašp
piljenje, brušenje),

• vogalna vez z lepljenjem,

• pritrjevanje sestavnih
delov s svorami,

• montaža različnega okovja
(zapirala, šarnir),

• površinska obdelava lesa,

• individualna izdelava.

Gradiva, orodje in pripomočki

Gradiva: vezana plošča za ohišje - 2 vzdolžni stranici 280 x 50 x
10 mm (1); 2 prečni stranici 130 x 50 x 10 mm (2); vezana plošča
za dno in pokrov - vsaka 285 x 155 x 5 mm (3); različno gradivo za
nosilce in dele za pritrditev svinčnikov in risalnega pribora (n. pr.
bukovina ali tudi vezan les). Mere teh delov med izdelavo vsak
priredi velikosti svojega pribora.

Lepilo UHU coli express, lesni vosek ali brezbarvni lak na vodni
osnovi (Belinka: ambient).

Okovje: klavirski šarnir 280 x 20 mm; zapiralo.

Orodje in pripomočki: krožna žaga, ploščni brusilnik, ravnilo, mi¬
zarski kotnik, svore, rašpa, pila, električni ročni vrtalnik s svedri,
povrtalo za les, izvijač, različni lesni vijaki in podložke, fin brusil¬
ni papir, krpe ali čopič.

anje,

28

september 1998

TH\"i

MODELARSTVO

Izdelava

Dele za ohišje po merah iz načrta narišemo na vezano ploščo de¬
beline 10 mm. Izrežemo jih s krožno žago in z obeh strani pre-
brusimo. Robov ne obdelujemo. Pri lepljenju pazimo, da so vsi
deli postavljeni pravokotno in da se robovi natančno prilegajo, si¬
cer spoj na vogalih ne bo lep.

Prečne robove krajših stranic po vsej ploskvi namažemo z belim
lepilom (UHU coli express), nanju prislonimo in naravnamo dalj¬
še stranice ter okvir stisnemo s svorami, tako da stoji pravokotno.
Medtem ko čakamo, da lepilo veže, obrusimo notranji strani
plošč dna in pokrova. Okvir pustimo, da se lepilo povsem osuši
in nato nanj hkrati z obeh strani z belim lepilom prilepimo obde¬
lani plošči. Tako nastane zaprta škatla, ki jo natančno površinsko
obdelamo. Manjše špranje zamažemo z lepilom, večje pa zakita-
mo z zmesjo žaganja in lepila ali s kitom za lopatico.

Ko sta lepilo oziroma kit popolnoma suha, morebitne neravnine
popilimo in prebrusimo z brusilnim papirjem. Nato škatlo ob vo¬
dilu na krožni žagi natančno prežagamo, da dobimo dno in po¬
krov. Stična robova na zadnji stranici, na katera bomo pritrdili
klavirski šarnir, s krožno žago znižamo za 2 mm, da šarnir lepo
naleže v tako nastali utor. Na znižana in obrušena robova ga pri¬
vijemo z drobnimi lesnimi vijaki.

Zapiralo pritrdimo na sredo sprednje stranice. Nosilce in držala
pribora v peresnici naj vsakdo prilagodi svojim potrebam oziro¬
ma dimenzijam risalnega pribora.

Nazadnje celotno površino izdelka na fino prebrusimo in prema¬
žemo z lesnim voskom ali še bolje, prelakiramo s transparentnim
brezbarvnim ali barvnim lakom na vodni osnovi (npr. Belinkin
lak ambient), da bo peresnica tudi lepega videza.

ika 1

Tina - model
jadrnice za začetnike

MATEJ PAVLIČ

Med iskanjem primernih načrtov za sep¬
tembrsko številko Tima smo v francoski re¬
viji Systeme D naleteli na zanimiv model ja¬
drnice, ki je zaradi škatlaste oblike trupa
zelo primeren za začetnike. Žal se je poka¬
zalo, da je model sicer res lep in zanimiv,
vendar ga po objavljenih navodilih ni mo¬
goče izdelati, saj je načrt površno in pone¬
kod celo napačno narisan, nekatere mere
ne ustrezajo, manjkajo oznake itd. Zaradi
tega nam ni ostalo drugega, kot da pripra¬
vimo nov načrt, ki ni več tako mizarski ali
celo tesarski, ampak res modelarski. Po


Slika 2

njem smo nato izdelali model (slika 1), ta¬
ko da smo se prepričali, ali je sedaj načrt
tak, kot mora biti.

Ker že v naslovu piše, da gre za model, na¬
menjen začetnikom, bodo navodila za gra¬
dnjo nekoliko bolj podrobna in obširna,
objavljamo pa tudi veliko slik, ki vam bo¬
do olajšale delo. Kljub temu vam svetuje¬
mo, da si priskrbite še knjižico Tehniške
založbe Slovenije - izšla je v zbirki Timova
knjižnica - z naslovom Ladijsko modelar¬
stvo, ki jo je napisal naš sodelavec Roman
Zupančič. V njej so jasni in razumljivi na¬

Slika 3

sveti, veliko risb in slik, pa tudi uporabni
načrti, zato je nepogrešljiv pripomoček za
popolne začetnike ter za učitelje tehniške
vzgoje in mentorje v modelarskih krožkih.

Gradivo

Model je skoraj v celoti narejen iz vezane
plošče; največ je 5-milimetrske, za kabino
in boke pa naj bo debela 3 mm. Zlasti pri
izdelavi bokov boste imeli precej manj te¬
žav, če boste namesto vezane plošče upo¬
rabili debelejši furnir oziroma dvo- ali
triplastni križno zlepljen furnir, saj ga je la¬
žje zvijati in obdelovati. Poleg vezane plo¬
šče potrebujete še nekaj smrekovih letvic s
prerezom 10 x 10 mm, jambor in oba bu¬
rna so iz okrogle palice s premerom 10
mm, kovinski deli so iz 1 mm debele žice,
jadra pa iz platna ali blaga. Vrvica za nape¬
njanje jader naj bo po možnosti najlonska
in čim tanjša.

Slika 4

T\~IvL  1  september 1998

29

MODELARSTVO

Slika 5

Slika 6

Za lepljenje uporabite katero koli belo le¬
pilo za les (npr. UHU coli express). Ker se
tudi pri še tako natančni izdelavi modela
na taipu vedno pojavi kaka špranja, jo je
treba zakitati. V ta namen naredite primer¬
no gosto zmes smukca in nitrolaka ali pa
kupite že narejen kit za lopatico; zelo upo¬
raben je npr. univerzalni kit v tubi nemške
firme Glasurit, ki je naprodaj tudi pri nas.
Ladijske modele, narejene iz lesa, moramo,
preden jih damo v vodo, dobro zaščititi. Če
se les napije vode, namreč nabrekne in tak
model ni več uporaben. Temeljna zaščita
modela je lakiranje z nitrolakom, obstaja
pa še cela vrsta epoksidnih in sintetičnih
lakov ter akrilnih barv, ki so naprodaj v ra¬
zličnih odtenkih. Z njimi prebarvan model
tako ni samo varen pred vlago oziroma vo¬
do, ampak je tudi lep na pogled.

Orodje

Za izdelavo jadrnice potrebujete risalni pri¬
bor, rezljačo s podložno mizico, pilo, raš-
po, dleto, brusilni papir različnih zrnatosti,
koničaste in kombinirane klešče, kladivo,
nekaj različno velikih mizarskih spon, moč¬
nejše ščipalke za perilo, modelarski ali na¬
vaden električni vrtalnik s kompletom sve¬
drov za les, lopatico ali tanek košček trde
plastike za nanašanje kita, čopič, škarje in
modelarski nož. No, med samo izdelavo si
boste morali najbrž pomagati še s čim, kar
v tem seznamu manjka.

Izdelava

Preden se lotite dela, dobro preučite načrt,
sestavno risbo, slike in kosovnico. Da bi
imeli čim manj težav in da bi se izognili ne¬
točnostim pri povečevanju, smo vse glavne
sestavne dele jadrnice - najdete jih v prilo¬
gi na sredini revije - narisali v merilu 1:1,
kar pomeni, da jih je treba samo natančno
prekopirati. Če boste npr. pri modelarskem
krožku izdelali več modelov, si vsekakor na¬
redite šablone iz tankega kartona (slika 2).
Najprej izžagajte kobilico (1) ter nanjo na¬
lepite štiri kotne letve (7), ki služijo kot oja¬
čitev. Njihov položaj je na načrtu narisan s
tanko prekinjeno črto. Letve naj spredaj in
zadaj gledajo kak centimeter čez kobilico,
saj jih boste na natančno dolžino skrajšali
šele kasneje. Spodnjima dvema letvama še
pred lepljenjem z rašpo in brusilnim papir¬
jem posnemite in lepo zaoblite zunanji rob
(slika 3), saj bo ostal viden tudi pri konča¬

Slika 10

nem modelu. Zadnji rob palube (2) in obeh
polovic dna trupa (3) obrusite nekoliko po¬
ševne), da bo njihov stik s krmo (4) brez re¬
že. V palubo izvrtajte luknje za jambor, nosil¬
ce vrvic, kljukice in bum floka. Na spodnjo
stran palube na označenih mestih prilepite
dve držali nosilcev vrvice (8), ki ju naredi¬
te iz smrekovih kladic z merami 65 x 20 x
10 mm. Palubo nato prilepite pravokotno
na kobilico, tako da bosta zadnja robova
poravnana (slika 4). Prilepite tudi obe po¬
lovici dna trupa, ki morata biti popolnoma
simetrični. Da bo stik res trden, si pomagaj¬
te z majhnimi mizarskimi svorami in mo¬
čnejšimi ščipalkami za perilo. Na mestu,
kjer utor za jambor v kobilici doseže dno
korita, z obeh strani prilepite po eno drža¬
lo jambora (6). Obenem se lahko z 10 mm
debelo palico prepričate, ali bo jambor res
stal popolnoma navpično, in kar takoj po¬
pravite morebitna odstopanja (slika 5). Se¬
daj pustite korito nekaj časa pri miru, da se
lepilo res dobro posuši. Preden k trupu pri¬
lepite še krmo (4), morate odžagati prese¬
žek vseh štirih kotnih letev (7), ki segajo
čez zadnji del kobilice, po obliki palube in
kobilice pa zašilite tudi obe zgornji kotni
letvi na kljunu.

Sedaj je na vrsti izdelava bokov trupa (5).
Pri rezanju (oziroma žaganju, če boste vse¬
eno uporabili tanko vezano ploščo) pazite,
da bosta zgornja in sprednja robova res
enaka kot na načrtu, zadnja in spodnja pa
sta lahko kak milimeter večja. Sprednji rob
na notranji strani "ošilite" s pilo, kar je na
načrtu označeno s prekinjeno črto, da se
bo lepše prilegal kobilici. Ko ste se s po¬
skušanjem prepričali, da je opiata dobro
"ukrojena", se lahko lotite njenega leplje¬
nja. Pri tem opravilu naj vam kdo pomaga,
saj je prav ta del izdelave jadrnice še naj¬
bolj siten in začetnikom navadno dela naj¬
več težav. Lepilo enakomerno nanesite na
vse stične ploskve in jih dobro stisnite. Zla¬
sti na sprednjem delu si lahko pomagate
tudi z bucikami ali žebljički, ki jih boste ka¬
sneje izpulili in luknjice zakitali (slika 6).
Trup jadrnice ima sedaj že grobo obliko. Z
nožem, rašpo, dletom in brusilnim papir¬
jem zašilite kotni letvi, ki spredaj na spod¬
nji strani še vedno molita čez kobilico (sli¬
ka 7), nato pa z istimi pripomočki obrusite
oziroma zgladite tudi vse stike, robove in
ploskve. Prekitate lahko ves model ali pa
samo špranje, luknjice in druge poškodbe
na površini (slika 8). Kit obrusite s finim

Slika 11

30

september 1998

TM 1

MODELARSTVO

Slika 14

Slika 15

brusilnim papirjem in postopek po potrebi
še večkrat ponovite, nato pa je na vrsti bar¬
vanje (slika 9). Ker je ponudba najrazličnej¬
ših barv v naših trgovinah izredno velika,
najbrž ne boste imeli težav pri izbiri. Model
na sliki 1 je pobarvan z belo (zgornji del
trupa in streha kabine) ter rumeno barvo
(spodnji del trupa), paluba in stranice kabi¬
ne pa so prelakirane z brezbarvnim nitrola-
kom.

V času med kitanjem in posameznimi na¬
nosi barve izdelajte kabino (slika 10), ki je
sestavljena iz delov 10, 12 in 13. Okrogle
okenske odprtine v stranicah (10) polepšaj¬

te s kovinskimi obročki (11), ki jih proda¬
jajo v trgovinah s kovinsko galanterijo
(slika 11). Sestavljeno kabino prilepite na
palubo z nekaj kapljicami lepila. Nosilce
vrvic (9) na grobo izžagajte iz smrekove le¬
tvice s prerezom 10 x 10 mm (slika 12), na¬
to pa jih z rašpo in brusilnim papirjem obli¬
kujte v ovalno obliko. Na palubo jih pri¬
lepite in dodatno utrdite z majhnimi lesni¬
mi vijaki, npr. 3 x 20 mm (slika 13).

Ker ne gre za tekmovalni model, pač pa
bolj za igračo, namenjeno spuščanju po ri¬
bniku, ni tako važno, iz kakšnega materia¬
la so jadra (16 in 18). Zato uporabite 500 x
500 mm velik kos kakršnega koli blaga ali
platna, vendar pa morate meram na načrtu
na vseh straneh dodati 15—20 mm. Ta pre¬
sežek nato zavihajte nazaj in zalepite s ka¬
kim univerzalnim lepilom; še bolje bo, če
vam jadra mama zarobi s šivalnim strojem.
Ne pozabite na dvojne ojačitve v vseh vo¬
galih floka in na vrhu glavnega jadra, ki jih
nato opremite še s kovinskimi obročki
(enakimi, kot ste jih uporabili za okna ka¬
bine). Če nimate posebnih klešč, kakršne
so na sliki 14, prosite za pomoč kakega
krojača ali čevljarja iz soseščine.

Jambor (14), bum floka (15) in bum glav¬
nega jadra (17) so iz okroglih palic, ki jih
odrežete na zahtevano dolžino. Preden
jambor prilepite v odprtino v palubi, vanj
izvrtajte dve luknjici: zgornjo za ušesce
(24), za katero bosta privezani obe jadri, in
spodnjo za zatič (23), ki bo preprečeval, da
bi bum glavnega jadra silil navzgor. Zanko
(22) naredite s koničastimi kleščami in jo
prilepite v luknjico, ki jo izvrtajte v en ko¬
nec burna glavnega jadra. Na tega nato na¬
nesite lepilo in ga po vsem obodu zavijte v
spodnji rob glavnega jadra (slika 15). Ko je
lepilo suho, bum glavnega jadra nataknite
na jambor, namestite zatič (slika 16) ter
glavno jadro z vrvico, ki jo speljete od no¬
silcev (9) in kljukic (21), privežite na uše¬
sce (24). Bum floka (15) z dvema vijakoma
privijte na palubo, flok pa z najlonsko vrvi¬
co privežite, kot kaže slika 18.

Slika 16

Slika 17

Model jadrnice, ki bo služil le kot okras, ne
potrebuje obtežitve na gredlju (19). Če pa
boste jadrnico "splovili", morate poskrbeti
za njeno čim boljšo stabilnost. V ta namen
na spodnji rob kobilice (1) z obeh strani
prilepite držalo obtežitve (20), na vse sku¬
paj pa s spodnje strani s tremi lesnimi vija¬
ki privijte še 110 x 35 x 3-5 mm velik kos
tračnega železa (slika 17).

Najbrž je po vseh teh navodilih tudi zače¬
tnikom uspelo narediti zgleden model jadr¬
nice. Če ste med gradnjo naleteli na težavo,
ki je ne znate ali ne morete rešiti, ne obu¬
pajte kar takoj in ne obesite modelarstva na
klin. Raje prosite za pomoč kakega izkuše¬
nega modelarja. Ko se boste lotili nasle¬
dnjega modela, vam bo šlo gotovo že lažje.

september 1998

TOS 1

31

ZA SPRETNE ROKE

Iskra ERO

NAGRADNI NATEČAJ

družbe Iskra ERO in revije TIM

Uredništvo Tima v sodelovanju z družbo Iskra ERO razpisuje nagradni natečaj za izdelke iz lesa, umetnih mas in kovin, ki so narejeni s pomočjo elek¬
tričnega ročnega orodja ter po predlogah in navodilih objavljenih v reviji TIM. V prejšnjem letniku se je na straneh revije zvrstila serija prispevkov, v
katerih smo podrobno opisali postopke izdelave predmetov in hkrati predstavili nekaj osnovnih električnih ročnih orodij iz Iskrine ponudbe.

Smotrna uporaba električnega ročnega orodja je pomembna, saj nam olajša delo pri vsakdanjih opravilih v stanovanju in okoli hiše, z nekaj ustvarjal¬
nosti in veščine pri uporabi strojčkov pa v domačih ali šolskih delavnicah lahko nastanejo prave mojstrovine, uporabni izdelki za dom ali lični dekora¬
tivni predmeti.

Cilj natečaja je, spodbuditi zanimanje za obdelavo lesa in drugih gradiv s pomočjo električnih ročnih orodij, spodbujati tehnično ustvarjalnost med mla¬
dimi ter jih seznaniti z najrazličnejšimi obdelovalnimi strojčki, njihovo pravilno uporabo ter tehnikami obdelave in jih navajati na varno rokovanje z nji¬
mi. Med izdelki, prispelimi na natečaj, bomo izbrali najuspešnejše in njihove avtorje tudi nagradili.

Tema

Zaradi lažjega ovrednotenja izdelkov se bomo omejili na teme, ki smo jih obravnavali v lanskem letniku Tima. To so: Sklednik (TIM 2), Pujsek hranil¬
nik (TIM 6) in Ležalnik (TIM 9/10). Poleg tega pa se lahko odločite tudi za izdelke, ki jih bomo do konca leta objavili v naslednjih številkah Tima.
Članek v reviji naj služi le kot izhodišče, vsak udeleženec natečaja pa lahko izdelek svobodno dopolni, ga preoblikuje ali izboljša po lastni zamisli in
presoji, saj želimo spodbujati tudi inovativnost vsakogar, ki bo sodeloval na natečaju.

Pogoji za sodelovanje

Natečaja se lahko udeležijo šolske skupine in posamezniki. Vsak udeleženec (skupina ali posameznik) natečaja mora poleg izdelka predložiti tudi te¬
hnično in tehnološko dokumentacijo, torej delavniško risbo izdelka z merami in opis delovnih operacij, iz katerih bo razvidna tudi uporaba posame¬
znih orodij, ter izpolniti prijavnico, objavljeno v reviji.

Rok prijave

Zadnji rok prijave, dostave izdelka ter tehnične in tehnološke dokumentacije je 10. januar 1999.

Izdelek z dokumentacijo pošljite ali dostavite na naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541.

Nagrade

Družba Iskra ERO bo tri najuspešnejše skupine in posameznike nagradila z izdelki iz svoje ponudbe. Poleg tega bomo za vse nagrajence organizirali
srečanje in ogled proizvodnega procesa v tovarni Iskra ERO.

Nagrade za skupine

Vrednostni bon za nakup orodja Iskra ERO:

1. mesto (bon za 50.000 SIT),

2. mesto (bon za 30.000 SIT),

3. mesto (bon za 20.000 SIT).

Nagrade za posameznike

Orodje Iskra ERO:

1. mesto (orodje v vrednosti 25.000 SIT),

2. mesto (orodje v vrednosti 15.000 SIT),

3. mesto (orodje v vrednosti 10.000 SIT).

Najboljši izdelki bodo razstavljeni na razstavi v okviru srečanja mladih tehnikov in v Iskrinem razstavnem proštom.

Komisija

Vse izdelke, prispele na natečaj, bo ocenila strokovna komisija, v kateri bodo predstavnik družbe Iskra ERO, član uredništva revije Tim in učitelj tehni¬
čne vzgoje.

PRIJAVNICA ZA ISKRA ERO/TIMOV NAGRADNI NATEČAJ

Ime in priimek:
Naslov: _

Starost:

Obiskujem šolo/razred: _

Učitelj tehnične vzgoje/mentor:

Naziv izdelka: _

Datum: _

Individualno delo  Q Skupinsko delo  □

. Podpis :.

32

september 1998

mi 1

ZA SPRETNE ROKE

Zemljepisna

MATEJ PAVLIČ

sestavljanka

ljanke. Da bo ploščice mogoče prijemati in
prestavljati, v papirnici kupite plastične ri¬
salne žebljičke v obliki raznobarvnih valj¬
čkov, ki se uporabljajo za pritrjevanje pre¬
dmetov, npr. na oglasne deske.

Začenja se novo šolsko leto, v katerem se
bo marsikdo izmed mlajših bralcev naše re¬
vije prvič srečal s predmetom Spoznavanje
narave in družbe ali pa že kar s pravim
zemljepisom. Ker je treba seveda najprej
dobro poznati svojo domovino, smo vam
pripravili načrt za izdelavo nevsakdanje se¬
stavljanke (slika 3), ki je igrača in imeniten
učni pripomoček obenem, saj se boste
marsičesa o Sloveniji naučili že med njeno
izdelavo. Izdelek lahko naredite pri tehnič¬
nem pouku, saj združuje večino temeljnih
postopkov obdelave lesa: prerisovanje na
gradivo, vrtanje, žaganje z rezljačo, bruše¬
nje in barvanje.

Orodje

Ker sestavljanka ni zahtevna za izdelavo, je
primerna tudi za popolne začetnike, ki
imajo osnovni modelarski komplet: rezlja¬
čo z žagicami (št. 4 ali 5), podložno mizico
in mali ročni vrtalnik s svedrom 1,5 mm.

ne plošče. Za lepljenje uporabite belo lepi¬
lo za les (npr. UHU coli), za barvanje pa
katere koli barve - lahko tudi flomastre ali
barvne svinčnike. Če se bodo s sestav¬
ljanko igrali manjši otroci, ki bodo kak ko¬
šček po svoji dobri navadi nesli tudi v usta,
je za zaščito ploščic, ki pomenijo posame¬
zne slovenske pokrajine, priporočljivo
uporabiti barve Ambient, ki jih izdeluje lju¬
bljanska tovarna Belinka. Naprodaj so tudi
v lončkih po 100 ml, na voljo pa je 10 (pre¬
cej) osnovnih barv, ki jih je mogoče med
seboj poljubno mešati. Ker so narejene na
vodni osnovi, so te barve za zdravje popol¬
noma nenevarne, zelo hitro se sušijo, glad¬
ko obrušeni površini lesa pa dajo lep lesk.
Nanašamo jih s čopičem, ki ga na koncu
speremo z vodo. Ista tovarna izdeluje tudi
brezbarvni lak na vodni osnovi, ki ga upo¬
rabimo za zaščito vseh drugih delov sestav¬

Izdelava

Morda se zdi komu čudno, da v reviji
objavljamo zemljevid Slovenije, ko pa so
jih polni vsi atlasi, vodiči in zemljepisni uč¬
beniki. To sicer drži, vendar smo imeli kar
nekaj težav, preden smo našli zemljevid, na
katerem so vrisane slovenske pokrajine
(Primorska, Notranjska, Gorenjska, Dolenj¬
ska, Bela krajina, Štajerska, Koroška in Pre¬
kmurje). Šolarji se morajo danes naučiti pol
geološke zgodovine Slovenije in še kup
drugih strašansko pomembnih stvari, a na
koncu kljub temu ne razlikujejo Gorenjske
od Dolenjske (razen če po naključju nima¬
jo tam sorodnikov ali vsaj počitniške hiši¬
ce). Če bo kak učitelj zemljepisa vseeno
zmajeval z glavo nad omenjeno delitvijo
Slovenije, ga poprosite, naj vam nariše pra¬
vilnejšo oziroma ustreznejšo. Sicer pa smo

Poleg tega potrebujete le še risalno orodje
(dva trikotnika in svinčnik), papir za kopi¬
ranje, grob in fin brusilni papir, kombinira¬
ne klešče ter čopič.

Material

Sestavljanka je narejena iz dveh 230 x 320
mm velikih kosov 4 ali 5 mm debele veza-

Slika 4. Na povsem enak način kot "čipkasto" sestav¬
ljanko Slovenije na sliki 3, lahko naredite tudi se¬
stavljanko Evrope ali Združenih držav Amerike.

TTRt 1  september 1998

33

ZA SPRETNE ROKE

Izdelki iz
mahgume

ALENKA PAVKO ČUDEN

Slika 2. V vsako pobar¬
vano ploščico na ozna¬
čenem mestu izvrtajte
1 mm veliko luknjico
in vanjo prilepite risal¬
ni žebljiček, ki ga prej
s kleščami skrajšajte
na dolžino 4 mm. Le
tako bo ploščice mogo¬
če prijemati oziroma
prestavljati.

Gotovo ste se že mnogokrat lotili izdelave
škatlic, figuric in okraskov iz kolažnega papir¬
ja in odpadnega kartona. Izdelava je enostav¬
na in cenena, vendar imajo papirni izdelki ne¬
kaj slabosti: na vlažnem se nagubajo, na son¬
cu obledijo, ostri robovi pa so vzrok delovnih
vreznin. Zadnje čase papir za hobi izdelke us¬
pešno nadomeščajo listi mahgume, ki jih pro¬
dajajo v trgovinah Prometej Art &  Hobby v
Ljubljani in Celju. Kupite lahko liste vseh barv

Slika 1. Kartonast kolut toaletnega papitja z
nožem olfa prirežite na primerno višino.

Slika 2. S svinčnikom označite višino koluta.

Slika 3 • Iz papirja si pripravite šablone za
okraske in njihovo obliko prerišite na list
mahgume.

Na začetku smo omenili, da se boste mar¬
sičesa o Sloveniji lahko naučili že med iz¬
delavo sestavljanke. (Če ob tem predse na
mizo razgrnete pravi zemljevid, bo učinek
še boljši.) Dokaj hitro boste ugotovili, kako
malo je pravzaprav kolikor toliko ravnih
odsekov državne meje, ki deloma poteka
po rekah, gorskih vrhovih in (na žalost vse
premalo) po morju. Vmes so globoke zaje¬
de, a tudi "izrastki". Nekaj podobnega velja
za meje med pokrajinami, ki pa niso pov¬
sod tako strogo določene. Ali ste, denimo,
vedeli, da je Štajerska naša največja pokra¬
jina, da pokrajinska meja med njo in Do¬
lenjsko ves čas poteka po reki Savi, da se
tik pred slovenskim glavnim mestom stika¬
jo meje kar treh pokrajin itd.?

Izžagane dele natančno obrusite po robo¬
vih in jih poskusno sestavite. Če se nikjer
ne zatikajo, se lotite barvanja. Pri tem lah¬
ko upoštevate barvno shemo s slike 2 (za¬
kaj smo izbrali prav takšne barve, vam naj¬
brž ne bo težko ugotoviti), ali pa posame¬
zne pokrajine pobarvajte po svojem okusu.
V našem primeru ploščic nismo opremljali
z napisi, vi pa lahko s tankim črnim alko¬
holnim flomastrom ali letrasetom izpišite
imena pokrajin, večjih mest, rek, grebenov
oziroma gorovij, sosednjih držav itd. Na
koncu vse skupaj prelakirajte z brezbar¬
vnim lakom, na sredino vsake ploščice pa
prilepite plastičen valjast risalni žebljiček
ali kak drugačen čepek, ki bo služil za pri¬
jemanje (slika 2).

Ostala je še podlaga, ki je sestavljena iz
dveh enako velikih pravokotnikov. Od ti¬
stega, iz katerega so izrezane ploščice, je
tako ali tako ostal samo zunanji del, drugi
(z enakimi merami) pa naj bo cel. Zlepite
ju z lepilom za les, dobro stisnite in po¬
čakajte, da se lepilo popolnoma posuši. Še¬
le nato se lotite glajenja robov; uporabite
najprej grob in nato še fin brusilni papir.
Ko dobljeni "sendvič" še vsaj dvakrat prela-
kirate, je sestavljanka gotova.

Tisti modelarji, ki imajo pri delu z rezljačo
že nekaj več izkušenj, naj črte z risbe 1
"odebelijo" na širino približno 3 mm, vse
skupaj izrezljajo in prilepijo na pobarvano
podlago.

Slika 3■ Če s flomastrom "odebelite" vse črte
z risbe 1, dobite izdelek na levi strani slike.
Izžagati ga morate iz kakovostne 5 mm de¬
bele vezane plošče in zaradi krhkosti obve¬
zno prilepiti na podlago. To po možnosti
prebarvajte s kako kontrastno barvo, da bo
prišel izdelek bolj do izraza.

se tudi mi "zavarovali": predloga na risbi 1
je nastala na podlagi zemljevida z notranje
strani platnic knjige z naslovom Zakladi
Slovenije, ki je pred leti izšla pri Cankarje¬
vi založbi.

Risbo 1 morate najprej dvakrat povečati -
seveda s fotokopirnim strojem, sicer se zna
značilna oblika kokoške spremeniti v kaj
drugega. Nato na gladko obrušeno vezano
ploščo z merami 230 x 320 mm s pomočjo
kopirnega papirja čim bolj natančno preri¬
šite obris Slovenije z mejami med posame¬
znimi pokrajinami. Ker nobena črta ne se¬
ga do zunanjega roba, morate na polju¬
bnem mestu na obrisu izvrtati luknjico in
skoznjo s spodnje strani potisniti žagico ter
jo nato še na zgorrnjem delu vpeti v rezlja¬
čo. Izžagajte najprej zunanji obris in nato
po vrsti vse meje med pokrajinami. Med
žaganjem pazite na popolnoma navpičen
položaj rezljače (pravokotno na obdelova-
nec), sicer boste imeli kasneje težave pri
vstavljanju ploščic.

34

september 1998

vm 1

MODELARSTVO

Slika 4. Okraske natančno izrežite.

Slika  5. Figuricam nalepite oči in repe.

in raznih debelin, velikosti A 4. Mahguma ima
površino, podobno mahu, je mehka, tanka,
gibka, se enostavno reže in lepi, lepo se obli¬
kuje, vlaga je ne poškoduje, pa tudi na soncu
ne obledi.

Za izdelavo stojala za svinčnike potrebujete
svinčnik, šablono za figurice (kopiran obris
živali ali risba, izdelana s pomočjo modelčka
za piškote), kartonast kolut tolaetnega papir¬
ja, škarje, nož olfa, lepilo, nekaj ščipalk za pe¬
rilo in elastik, liste mahgume različnih barv
ter oči in svetleče cofke, ki jih prav tako lah¬
ko kupite pri Prometeju. Prav vam bodo pri¬
šli tudi ob drugih priložnostih: pri izdelavi vo¬
ščilnic in okraskov.

Kartonast kolut toaletnega papirja z nožem
olfa prirežite na primerno višino (slika 1). Na
listu mahgume izbrane barve označite višino
koluta (slika 2). Izmerite obseg koluta ter na
list zarišite pravokotnik (obseg koluta x viši¬
na koluta). Iz papirja si pripravite šablone za
okraske, njihovo obliko prerišite na list mah¬
gume ustrezne barve (slika 3) ter natančno

Slika 8. Na notranjo stran spodnjega robu va¬
lja vlepite dva papirna trakova, s pomočjo ka¬
terih boste pritrdili podstavek.

Slika 9. Trakova premažite z lepilom in valj
pritrdite na sredo podstavka.

izrežite (slika 4). Figuricam nalepite oči, rep¬
ke ipd. (slika 5). Za podstavek stojala upora¬
bite večjo šablono. Prerišite jo na list mahgu¬
me (slika 6) in izrežite. Režite zvezno brez
prekinitev, da bo rob podstavka popolnoma
gladek (slika 7). Pravokotnik namažite z lepi¬
lom, prilepite ga na kartonast kolut in utrdite
z elastikami. Na vrhnji rob prilepite okrasne
figurice, na notranjo stran spodnjega robu pa
dva papirna trakova, s pomočjo katerih boste
pritrdili podstavek (slika 8). Papirna trakova
zapognite ob robu ter zlepite. Premažite ju z
lepilom in kolut pritrdite na sredo podstavka
(slika 9). Iz mahgume izrežite trak dolžine 30
cm in širine 1,5 cm ter figurico, na katero pri¬
lepite oči oz. ustrezne druge okraske (slika 10).

Slika 10. Iz mahgume izdelajte tudi kazalo za
knjige.

Stika 12. Okrašen svinčnik je bolj viden.

Slika 13- Med izdelavo urnika si boste gotovo
zapomnili njegovo vsebino.

Okrasite lahko tudi ščipalko za spenjanje spo¬
ročil (slika 11) ali svinčnik (slika 12). Stojalo
za svinčnike je nared. Če vas delo z mahgu-
mo navdušuje, se lahko lotite še izdelave ur-

Slika 6. Tudi podstavek stojala za svinčnike naj bo oblikovan.

Slika  7. Mahgumo režite zvezno, da bo rob popolnoma gladek.

mr

september 1998

35

Slika 11. Ščipalka za sporočila šolarjem pogo¬
sto pride prav.

Slika 14. Iz ostankov mahgume napravite še
nekaj veselih možičkov ...

Slika 15.  ... ali take obroče za serviete.

nika (slika 13), fantazijskih možičkov (slika
14) ali obročev za serviete (slika 15). Ogrodje
obročev so narezani koluti toaletnega papirja,
nanje pa so nalepljeni okraski raznih barv in
oblik.

Izkoristite deževne dni za zabavo z izdelki iz
mahgume. Čas bo minil kot blisk.

ZA SPRETNE ROKE

Zložljivi
nogometni goli

MATEJ PAVLIČ

Svetovno nogometno prvenstvo je za na¬
mi; zmagoslavje Francozov je bilo veliko,
prav tako veliko pa je bilo tudi razočara¬
nje nekaterih trenerjev nad svojimi varo¬
vanci, ker niso upravičili vseh pričako¬
vanj. Še najteže je bilo gotovo Brazilcem,
ki dobesedno živijo za nogomet. Tamkaj¬
šnjim smrkavcem, ki so komaj shodili in
se že podijo za žogo, je največji cilj v živ¬
ljenju postati slaven nogometaš. No, take
želje na skrivaj goji najbrž tudi marsikate¬
ri paglavec na sončni strani Alp, kar je bi¬
lo med letošnjimi počitnicami mogoče
opaziti - in še bolj slišati. Marsikatera "te¬
kma" se je namreč predčasno končala s
splošnim prepirom in celo ravsom, saj se
mladi igralci nikakor niso mogli zediniti,
ali je ušla žoga vratarju v gol (beri: med
dve suhi in skrivljeni fižolovki) "pod ko¬
lenom" ali "nad kolenom". Manj jeze je bi¬
lo tam, kjer so namesto vej, kolov, ka¬
mnov, opek in drugih neprimernih pre¬
dmetov uporabili večji zaboj ali kartonsko
škatlo, saj je bila potem vsaka razprava o
vprašljivosti zadetka nepotrebna.

In kaj sledi iz vsega tega? Predlagamo
vam, da naredite trdne male nogometne
gole (slika 3), ki so poleg tega še razstav¬
ljivi in jih je lažje mogoče prenašati oziro¬
ma shranjevati. V Timu se - kdo ve, zakaj
- varjenju in obdelavi kovin nasploh kar
nekako izogibamo, čeprav je v marsikate¬
ri domači delavnici tudi varilni aparat, s
katerim zna kdo delati. Z vsaj osnovnim
varilskim znanjem je mogoče dva takšna
gola narediti v enem popoldnevu, in to z
barvanjem vred.

Gola z zunanjimi merami 1,24 x 0,64 m
sta narejena iz pohištvenih cevi, ki imajo
kvadratni prerez in jih je mogoče potisni¬
ti eno v drugo. Ta njihova dobra lastnost
je pri naših golih izkoriščena trikrat - na
sredini in na obeh koncih zgornje prečke,
za utrditev spojev pa služijo sponski vija¬
ki, vzmetne podložke in krilne matice.

Če se boste odločili za tako velikost go¬
lov, kot je v merilu prikazana na risbi ozi¬
roma jo kažeta fotografiji, lahko iz kosov¬
nice hitro izračunate, koliko katerih cevi
potrebujete. Na načrtu so namenoma le
oznake sestavnih delov in približen razpo¬
red kljukic, točne mere pa so v kosovnici.
Najprej iz delov 1, 2 in 3 sestavite štiri pra¬
vokotne trikotnike ter jim na vrhu privari-
te 30 mm dolg vogalnik (5). Prečka je na¬
rejena iz dveh enako dolgih kosov cevi
(4); v oba na enem koncu do polovice pri-
varite 60 mm dolg kotni vložek (6), eni ce-

Slika 2. Gola sta narejena in sestavljena,
zvari očiščeni in površina cevi razmašče-
na z bencinom. Sedaj je na vrsti barvanje
s temeljno barvo.

vi pa na drugi strani privarite še 150 mm
dolg sredinski vložek (7), ki naj 90 mm
gleda iz cevi. Narejene kose sestavite
(oznaka X na načrtu) in skoznje izvrtajte
luknje za vijake. Če so stiki v kotih preveč
ohlapni in se gola nekoliko zibata, to po¬
manjkljivost odpravite tako, da z zgornje
strani s kladivom narahlo potolčete vogal-
nika (5). Kljukice (8) za mrežo ukrivite iz
žice ali pa jih naredite iz razrezanih in pri¬
merno velikih členov tanke verige.
Približno na sredini vodoravne opore (2)
izvrtajte 12 mm veliko luknjo in nad njo z
zgornje strani privarite matico. Štiri kline
(13), ki bodo preprečevali premikanje go-

Slika 3 ■ Okvir vrat tega gola meri 124 x 64
cm. Komur ta velikost ne ustreza, naj me¬
re v kosovnici pač ustrezno spremeni.

september 1998

36

rmc 1

ZA SPRETNE ROKE

Kosovnica (za en gol)

Risba 1

rof^T

lov (npr. na travnati podlagi), naredite iz
150 mm dolgih kosov navojne palice 0 10
mm ali enako dolgih vijakov. Odžagajte
jim glavo in jih s kotnim brusilnikom obli¬
kujte v ne preveč ostro konico. Ko boste
gol uporabljali npr. na asfaltu, boste kline
v matice (12) pač privili z zgornje strani,
kot je narisano na risbi 1. Tako tudi ni
možnosti, da bi se izgubili. Na koncu vse
zvare poravnajte s kotnim brusilnikom in

7

\- 0

pilo ter očistite z žično krtačo (slika 2).
Gola obvezno prebarvajte najprej s temelj¬
no barvo in nato še dvakrat s tesarolom
ali kakšno drugo barvo za zaščito kovin.
Mreži (14) je najlaže narediti iz razrezanih
plastičnih vreč (npr. za krompir), v trgovi¬
nah z vrtnarskimi potrebščinami pa lahko
na meter kupite mrežo iz enakega mate¬
riala, ki ima okrepljene robove. Ustrezno
velik kos samo nataknete na kljukice in
spodaj zavihate, komur pa se to ljubi, lah¬
ko mreži ukroji in z močno vrvico "sešije"
natančno po obliki golov.

S tem sta gola narejena. Če ste bili pri de¬
lu natančni, bosta ob kolikor toliko nor¬
malni uporabi zdržala zelo dolgo. Odsve¬
tujemo le sedenje na prečki, ker se ta pod
večjo težo lahko ukrivi. Dele razstavljenih
golov je zaradi lažjega prenašanja najbo¬
lje oviti s približno 50 cm dolgo elastično
vrvjo, ki ima na obeh koncih kavelj. Pro¬
dajajo jih na oddelkih z avtomobilsko
opremo, uporabljajo pa se npr. za pritrje¬
vanje tovora na prikolico ali preprečeva¬
nje premikanja večjih kosov prtljage po
avtomobilskem prtljažnem prostoru. Kdor
želi, naj zaradi preprostejšega prenašanja
razstavljenih golov na sredini po ene od
obeh parov poševnih opor z zgornje stra¬
ni privari ali privije ročaj (prekinjena črta
na risbi 1). Naslednja možnost je izdelava
torb iz močnega platna, še lažja od te pa
je uporaba dovolj velikega odsluženega
nahrbtnika ali športne torbe.

Gugalnica

MATEJ PAVLIČ

Če v bližini vašega doma ni igrišča, na ka¬
terem bi se vi ali mlajši člani vaše družine
lahko po mili volji gugali, si (oziroma jim)
naredite gugalnico. Pogoj je seveda, da
imate v okolici hiše ali npr. na terasi pri¬
merno mesto, kamor jo boste lahko obe¬
sili.

Do gugalnice je mogoče najhitreje priti v
trgovini, vendar pravi modelar na kaj take¬
ga pomisli nazadnje. Naslednja možnost je,
da v primerno veliko in debelo desko na
vseh štirih vogalih izvrtate luknje in skoz¬
nje napeljete močno vrvico. Ker je zlasti za
mlajše uporabnike taka gugalnica lahko
nevarna in zato manj primerna, je najbolje
dodati še nekaj deščic ter narediti udoben
in predvsem varen stolček. Da pa bi bil ob
vsem tem izdelek še nekaj posebnega’,' lep
na pogled in čim bolj obstojen, ga je treba
malce "zakomplicirati" in pobarvati z živi¬
mi zaščitnimi barvami za les.

Plod takšnega razmišljanja je gugalnica na
sliki 1. Lotijo se je lahko tudi začetniki, ven¬
dar naj jim pri delu zaradi nujne uporabe
električnega ročnega orodja obvezno po¬
maga kdo od starejših. Še bolje je, če jo kot
skupinski izdelek naredite pri tehničnem
pouku v šolski delavnici, kjer so gotovo na
voljo tudi vsi potrebni pripomočki.

Orodje

Pri izdelavi boste potrebovali svinčnik, ko¬
tnik, modelarski nož, kladivo, električni
skobeljnik, električno vbodno žago ali
električno rezljačo, vrtalnik (po možnosti z
navpičnim stojalom), 3-, 6- in 8-milimetrski
sveder za les, električni brusilnik ali brusil¬
ni papir različnih zrnatosti, izvijač, čopič in
vžigalnik.

Material

Gugalnico naredite iz masivnega ali leplje¬
nega lesa, ki je lahko katere koli vrste. (Za
izdelek na sliki 1 smo uporabili 15 cm ši¬
roke in slaba 2 cm debele smrekove dešči¬
ce, do katerih smo prišli tako, da smo raz¬
drli odsluženo tovorno paleto. Po sko¬
bljanju in obžagovanju smo dobili 14 cm
široke in 16 mm debele kose, zato je tem
meram prilagojena tudi velikost sestavnih
delov gugalnice.) Štiri okrasne kroglice s
premerom okrog 25 mm kupite v trgovini
z lesno galanterijo ali na trgu pri prodajal¬
cu suhe robe. Tudi z nabavo ustrezno dol¬
ge 4-milimetrske najlonske vrvice ne bi
smeli imeti težav. Pri sestavljanju boste po¬
trebovali še osem 25 mm dolgih lesnih vi¬
jakov, za zaščito gugalnice pred dežjem pa
uporabite katero koli barvo za les (npr.
Ambient).

Izdelava

Zaradi pomanjkanja prostora v reviji je na¬
črt narisan v merilu 1 : 2, kar pomeni, da
ga morate - najbolje s fotokopirnim stro¬

jem - dvakrat povečati. Večina sestavnih
delov (1-3) je simetrične oblike, zato jim
samo dorišete manjkajočo polovico. Dob¬
ljene obrise (1^4) s pomočjo izrezanih
kartonskih šablon ali kopirnega papirja
prenesite na poskobljane in obrušene de¬
ščice. Če boste za žaganje uporabljali elek¬
trično vbodno žago, vanjo vpnite list s fi¬
nimi zobci, da bodo robovi čim bolj glad¬
ki. Popolnoma gladek rez (slika 3) pa bo¬
ste dobili ob uporabi električne rezljače, s
pomočjo katere smo v celoti izdelali tudi
našo gugalnico. (To izvrstno orodje nem¬
ške tovarne Hegner nam je za testiranje
odstopilo podjetje CODEX iz Murske So¬
bote, ki je njen ekskluzivni zastopnik za
Slovenijo.) Srček v naslonjalu lahko seve¬
da izpustite ali pa ga nadomestite s kakšno
drugo figuro.

Ker je dno gugalnice (1) narejeno iz dveh
delov, ju med seboj sestavite s pomočjo
dveh kosov lesa z merami 10 x 30 x 230
mm, ki ju s spodnje strani privijete z osmi¬
mi majhnimi lesnimi vijaki (njuna lega je
na načrtu narisana s tanko prekinjeno črto
v delu 1). Iz letve s prerezom 25 x 25 mm
naredite še 400 mm dolgo varovalno preč¬
ko, ki je zaradi njene nezahtevne oblike
na načrtu ni (slika 4), nato pa vsem sestav¬
nim delom z brusilnim papirjem zaoblite
robove in gugalnico poskusno sestavite.
Če se utori ne ujemajo, jih še pred vrta¬
njem lukenj za vrvico popravite oziroma
prilagodite debelini deščic. Vrtalnik vpnite
v navpično stojalo; če je le mogoče, pa pri-

TT1T . 1  september 1998

37

ZA SPRETNE ROKE

Slika 3■ Pri žaganju z električno rezljačo zaradi izredno
gladkega reza dodatno brušenje robov ni potrebno. Na sliki
je srček, izrezan iz zgornjega dela naslonjala gugalnice.

Slika 4. Barvanje varovalne prečke; na desni strani so vsi
preostali sestavni deli gugalnice in najlonska vrvica.

Slika 5. Na vrvice, ki jih močno privežemo na dovolj trden
nosilec, po vrsti nataknemo sestavne dele gugalnice. Na kon¬
cu spodaj naredimo vozel.

mr 1

38

september 1998

ZA SPRETNE ROKE

Električna rezljača Hegner Mulficuf - 2S

S tem, ko je Helmut Abel iz nekdanje Za¬
hodne Nemčije leta 1974 zasnoval in pa¬
tentiral električno orodje z vzporedno pre¬
mikajočim se jarmom za vpenjanje dolge¬
ga, tankega in fino ozobljenega žaginega
lista, se je v razvoju električnih rezljač za¬
čelo novo obdobje. Prve žage Hegner, ki so
jih izdelali že naslednje leto, so v primerja¬
vi z dotlej znanimi izdelki drugih proizva¬
jalcev vsebovale celo vrsto izboljšav. Njihov
sloves se je še povečal leta 1978 s podpisom
pogodbe med tovarno Hegner in družbo
AMI (Advanced Machinery Imports) iz New
Castla, ki je postala ekskluzivni zastopnik
za ameriški trg. Znane modele električnih re¬
zljač Hobbymax (Multimax-1), Multimax-
2, Multimax-3 in profesionalne različice
Polymax-3 na značilnem visokem kovin¬
skem podstavku so z leti nadomestili še bolj
izpopolnjeni in zmogljivi modeli. Danes je v
Hegnerjevem proizvodnem programu, ki
obsega tudi univerzalne obdelovalne centre
(kombiniran stroj za žaganje, rezkanje,
brušenje in vrtanje), tračne in brusilne stro¬
je ter stružnice, kar pet različno velikih in
zmogljivih električnih rezljač. Dve od teh,
Multicut-1 in Multicut-2S, je mogoče dobiti
tudi pri nas, ekskluzivni zastopnik za Slove¬
nijo pa je podjetje CODEX iz Murske So¬
bote (tel. in faks: 069/21-001)

Na kratko bomo opisali model z oznako
Multicut-2S, ki stane 81.600 tolarjev (brez
prometnega davka). Namenjen je pokli¬
cnim in ljubiteljskim mizarjem, modelar¬
jem, finomehanikom, izdelovalcem kalupov
in igrač, oblikovalcem, arhitektom, restav¬
ratorjem ter še mnogim drugim mojstrom,
ki si svojega dela brez kakovostne električne
rezljače ne morejo zamišljati. To orodje je
seveda zelo primerno tudi za šolske in klub¬
ske modelarske delavnice, zato ga je pre¬
dmetna skupina svetovalcev za tehnično
vzgojo Zavoda RS za šolstvo in šport uvrsti¬
la na seznam učil, strojev in naprav za te¬
hnično vzgojo.

V ohišju je kakovosten in zelo vzdržljiv 100-
vatni elektromotor, ki prek ekscentra omo¬
goča hitre 12- oziroma 19-milimetrske pre¬
mike žaginega lista navzgor in navzdol. S
tem orodjem je mogoče obdelovati vse vrste
lesa (trše do debeline 50 mm in mehkejše do
debeline 65 mm), aluminij in baker (do 15
mm), medenino (do 10 mm), železo (6-8
mm), umetne snovi (do 40 mm) ter stiropor
in penasto gumo (do 65 mm). Največja raz¬
dalja med žagico in zadnjim delom jarma
znaša 460 mm. Fino rezkani aluminijasti
mizici s površino 435 x 230 mm je mogoče
izbrati poljuben nagib do 45T/12S. Ohišje
orodja, ki skupaj tehta približno 19 kg, je iz
sive litine.

trdite tudi obdelovanec, sicer bo sveder
mimogrede "zašel" po svoje.

Gugalnico morate vsekakor zaščititi pred
vodo in drugimi vremenskimi vplivi. To
lahko storite z navadnim nitrolakom, lazu-
ro v enem od rjavih odtenkov oziroma z

Slika 6. Gugalnica naj ne bo prenizko nad
tlemi! Taje obešena na približno 10 cm de¬
bel smrekov vrhač, položen med rogovili
dveh dreves. Uporaba varovalne prečke je
zlasti pri manjših otrocih obvezna.

živimi barvami (npr. Ambient). Ko se prvi
nanos laka ali barve posuši, ga narahlo
prebrusite z zelo finim in že precej izra¬
bljenim brusilnim papirjem. Le tako bodo
vse površine gugalnice po drugem nanosu
res povsem gladke.

Dolžina najlonske vrvice, ki jo morate ku¬
piti, je odvisna od tega, kam nameravate
gugalnico obesiti. Razdalja, merjena od tal
do droga za stepanje preprog, spodnjega
roba balkonske ograje ali dovolj debele
veje, naj ne bo prevelika, vendar pa tudi
ne premajhna. V večini primerov bi mora¬
lo 12-15 m vrvice zadostovati. Vrvico pre¬
režite na pol in jo na sredini dobro pritrdi¬
te na izbrani nosilec, na prosta konca pa
po vrsti nanizajte sestavne dele gugalnice:
najprej kroglico (6) in zgornji del naslonja¬
la (2) - zadaj, oziroma varovalno prečko
(5) - spredaj, nato med seboj staknjena
spodnji del naslonjala (3) in stranico (4) ter
na koncu dno (1). Spodaj naredite vozel.
Da se najlonska vrvica med potiskanjem
skozi luknje ne bi cefrala, jo prej za nekaj
sekund podržite nad plamenom vžigalnika
in nato previdno posvaljkajte v koničasto
obliko.

Ko ste s sestavljanjem gotovi, morate gu¬
galnico s poskušanjem naravnati na takšno
razdaljo od tal, da bo otrok glede na svo¬
jo velikost lahko brez večjih težav zlezel
nanjo in seveda tudi z nje. Vozle na koncu
dobro zategnite. In še nekaj: zaradi stabil¬
nosti med guganjem naj bo zadnji del gu¬
galnice za nekaj centimetrov nižje od spre¬
dnjega (glede na vodoravnico).

Akumulatorska
zračna tlačilka

V naši reviji smo že pisali o akumulator¬
skem orodju VersaPak, ki so ga razvili pri
firmi Black & Decker. Njegova glavna
značilnost je, da za pogon vrtalnika, vi-
jačnika, vbodne žage, brusilnika, vrtnih
Škarij, sesalnika ali svetilke zadostujeta le
ena oziroma dve akumulatorski bateriji
VersaPak. Baterije in polnilnik kupite ob
nakupu prvega orodja Iz te serije; nato
kupujete le še orodja, baterije pa pre¬
stavljate iz enega orodja v drugo. Ker
akumulatorji v povprečju pomenijo polo¬
vico cene orodja, tako dolgoročno pri¬
hranite kar precej denarja. Poleg tega
omenjena baterija omogoča okoli 300
polnjenj.

Malčku napihniti plavalne rokavčke je
mačji kašelj v primerjavi s tem, ko se v
poletni vročini pred vami znajdejo otroci
s prošnjo, da jim nemudoma napihnete
čoln. Če nimate vsaj navadne tlačilke,
boste prej izpustili
dušo. Še huje je,
če na kaki zakotni
cesti pri menjavi
predrte avtomobil¬
ske zračnice ugo¬
tovite, da se tudi
rezervna ne more
pohvaliti s potreb¬
nim tlakom za kolikor toliko varno vož¬
njo do najbližje servisne delavnice. Ker
se take stvari dogajajo povsod po svetu,
so Black & Deckerjevi razvijalci razširili
družino Versapak s kompresorjem VP 700.
Ta je za četrtino hitrejši od standardnih
12-voltnih kompresorjev, kakršne neka¬
teri previdnejši vozniki prevažajo s seboj
v prtljažniku. Z enim polnjenjem dveh
baterij je mogoče napihniti avtomobilske
zračnice do velikosti 15-1/2" ter seveda
zračnice motornih in navadnih koles,
čolne, ležalne blazine, žoge itd. Ohišje
kompresorja je zelo praktično in obenem
lično oblikovano. V ročaju za lažje pre¬
našanje je prostor za dve originalni bate¬
riji VersaPak (7,2 V), v ohišju pa je tudi
gumijasta cevka s priključkom in dvema
različno oblikova¬
nima nastavkoma,
ki jo med uporabo
preprosto izvleče¬
mo. Na vrhu je še
vklopno-izklopno
stikalo, ob strani
pa majhen mano¬
meter za največji
tlak 6,8 bar (z razdelitvijo skale po 1,4
bar oz. 20 PSI).

Opisana večnamenska zračna tlačilka v
naših trgovinah stane okrog 14 tisoč to¬
larjev.

THE 1

september 1998

39

UGANKARSKI KOTIČEK

Tematska osmerosmerka

Pri tej uganki so vse črke že vpisane v
polja. Da reševanje ne bi bilo preveč
preprosto, se gesla skrivajo v osmih sme¬
reh: vodoravno, navpično ter po obeh
diagonalah — in to naprej oziroma nazaj.
Vsaka beseda je povezana z ostalimi z
vsaj eno črko. Ker je osmerosmerka te¬
matska, se vsa gesla nanašajo na eno te¬
mo; ta je v našem primeru kemija oziro¬
ma periodni sistem elementov. Uganko
rešujete tako, da poiščete vseh 34 gesel,
ki so podana po abecednem redu, ter jih
sproti prečrtujete v liku in seznamu. Na

koncu vam bo ostalo 11 neprečrtanih črk;
te dajo, brane po vrsti, rešitev - še en ke¬
mijski element.

ALUMINIJ, BARIJ, BOR, BROM, CINK,
ERBIJ, INDIJ, ITERBIJ, JOD, KALIJ, KI¬
SIK, KLOR, KOSITER, KSENON, KU¬
RIJ, LANTAN, MANGAN, MOLIBDEN,
NEODIM, NEON, NIKELJ, OSMIJ, PA¬
LADIJ, PLATINA, SAMARIJ, TANTAL,
TORIJ, URAN, VANADIJ, VODIK, ZLA¬
TO, ŽELEZO, ŽIVO SREBRO, ŽLAH¬
TNE KOVINE;

Zlogovnica

S pomočjo opisov in zlogov najprej poi¬
ščite iskane besede in jih vpišite v desni
del lika, nato pa njihove tretje in šeste čr¬
ke prepišite v stolpca na levi. Ob pravil¬
ni rešitvi boste navpično prebrali razve¬
seljivo sporočilo.

BRIČ - DA - DUL - GRA - HAN -
JAST - KO - MIN - NJA - OK - PO -
PRE - PRI - RA - SI - STE - TOL -
TROS - VA - ZA

1. kisikova spojina, ki vsebuje samo en
atom kisika, 2. rastlina s pekočimi listi, 3.
ovira, prepreka, jez, 4. poraba, 5. origi¬
nalno ime za državo Radžastan z glav¬
nim mestom Jaipur v severovzhodni In¬
diji, 6. majhen steber, 7. kraj pri Tolminu
(po domače Zatmin).

Rešitvi obeh ugank prepišite na dopisni¬
co (ne trgajte revije!) ter najkasneje do
20. septembra pošljite na naslov Tehni¬
ška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1111
Ljubljana (s pripisom "Timove uganke").
En izžrebani reševalec bo po pošti pre¬
jel sestavljanko za izdelavo plastične
makete, dva pa knjigo Tehniške založbe
Slovenije.

Rešitve ugank iz 9.-10. številke revije
TIM:

Serpentine: Albert Einstein

Mala križanka: Vodoravno: časnik, Matej
Bor, Ake, pero, mana, Rim, a, tla, Ta, at,
ton, bat, Re, OT, kos, U, reg, knez, INRI,
Ind, skakalka, Adonai;

Nagrade za pravilno rešeni uganki
prejmejo:

1: Blaž Mikuž, Črni vrh 87,

5274 Črni vrh nad Idrijo
2: Darja Gabrijel, Trg svobode 30,

1420 Trebnje

3: Petra Knaus, Sv. Jurij 10B,

9262 Rogašovci

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo
prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba
Slovenije, d.d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana

Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno
ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov
naše založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. septembra 1998 prispele
na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Jernej Babij, Beblerjev trg 9,
1000 Ljubljana, Gal Letonja, Attemsov trg 17, 3342 Gornji Grad in Martin Sojer,
Podpeška 49, 1351 Brezovica. Čestitamo!

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici.
Ime in priimek:

Naslov:

Poštna številka in kraj:

Datum: Podpis:

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani

40

september 1998

l