Lea Fatur Za biser iz pesnikove duše Ilustriral Godec Fr. Omar El-Bun je bil pesnik madrijan, ki je znal razvozlati vse vozle. K njemu so prihajali mlajši pesniki, kadar so bili užaljeni in zapostaoljeni./Kajti začeli so se majati stebri starih lepih naoad. Nič oeč hi deževalo pesnikom častnih oblek, turbanov, mošenj zlata ... Ni bilo več ne Harun El-Rašida, ne Hisama, ne sto drugih slavnih kalifov, ki so napolnjevali pesnikom usta z dragulji, jih sprejemaii s častjo, vladarje uma in vede. Saj je mrien vladar, ki ga ne hvali pesem in dvor, v katerem ne slišiš pesmi, je gluh in prazen .. . Harun El-Rasid jc podaril pesniku Džafarju častno obleko, oredno več tisoč zlatov. Hišam je povabil pestiika Hamada na svoj dvor in mu je poslal > pet tisoč zlatov potnine. Podaril mu je dva sužnja, doe natooorjeni kameli in petdeset tisoč zlatoo. El-Obeid je zapustil sto častnih oblek, doe sto z zlatom vezenih svilenih srajc in sto turbanoo z demantno zaponko. 139 '¦"' Kalif iz dobe Omar-El-Buna, čigar imena niso marali imenovati pesniki, pa je razglasil in poslal pooabila pesnikom: »Pridite, Ijubljenci Alahovi! Pridite in razsvetlite moj temni door! Vsako pesniteo nagradim bogato: z zlatom odtehtam shod, na katero je zapisana, naj bo to papir, svila ali koža. Pogoj za nagrado pa je tak: Pesnitev mora biti izvirna, izpesnjena samo za naš door. Če bi bila ie znana na mojem dvoru, odpade nagrada.« Rod pesnikov se je razveselil: »Še bo sijalo sonce na naša vrata!«. • ' Zaprli so se v sooje hiše. Ozirali so se vse noči v zvezde. Brat ni več zaupal soojemu bratu in prijatelj je skrival prijatelju svoje delo. Vsak je razprezal svoje misli na široko — da bo oeč teže, več nagrade. Pa so se zgrnili na kalifov dvor kakor kobilice na plodno polje. Potem se je godilo vsem po orsti tako: Kalif je zbral pesnike in velmože v slavnostni doorani. Kalifov pribočnik Izradin je omenil še enkrat pogoje. Kalif je mignil najsta-rejšemu izmed pesnikoo. Preuzet od lepote soojega dela, uoerjen, da dobi tako imenitno nagrado, je vsak navdušeno prebral svojo pesnitev. Kalif je sedel mirno, ves zatopljen v poslu- ^**5*^*** šanje. Tako tudi njegov pri- bočnik. Ko je pesnik končal, sta se spogledala kalif in pribočnik. Potem si je pogladil kalif bra-do in rekel sožalno: »O luč Arabije! Krasna je ta pesnitev, velik je umotvor — ali nova ni!... Znam jo jaz. zna jo moj pribočnik in na dooru imam sužnjo, ki jo zna tudi.« ln gladko je ponovil kalif pesnitev, ponovil jo je priboč-nik, ponovila jo je sužnja .. . Tu ni pomagal ugovor — ti trije so znali in tako dokazali velmoiem in pesnikom, da ta pesniteu ni noua. Drug za dru-gim so nastopali pesniki, drug za drugirn so odhajali pora-ženi, osramočeni. Kaka čarou-nija tiči za tem? Ima kalif kakšnega džina (duha) v služ-bi, ki mu prenasa misli? Tako tožijo in pripooedujejo pesniki Omar El-Bunu. Pesnik modri-jan poslusa, premišljuje in sklene: »Poskusim še jaz in se prepričam, če drži, kar si mislim. Potolažite se, tovariši, in upajte: nagrade bo za nas vse donolj.« Omar El-Bun se zapre v svoj dom. Isče besed in dogodkoo, ki si jih ne mores zlahka zapomniti. Opisuje na dolgo in na dolgočasen način potovanje princese Lale Ruk na cesarski dvor v Delhi. Enakomerno, utrudljivo teče popis. Ne moreš se vživeti oanj, ne moreš se oprijeti ničesar. Ko je bila dolgočasna umetnina nared, jo je naložil Omar El-Bun na doe kameli. Napravil se je po beduinsko, si zagrnil obraz z Htra-nom in je tako prispel nespoznan na kalifov door. Bilo je vse, kakor so mu pripooedooali mlajši tovarisi. Kalif ga je sprejel o slaonostni dvorani, Izradin je bil na kalifovi desni. Zagrinjalo za prestolom se je gibalo. Omar El-Bun stisne usta. Kalif ga nagovori: »Pozdraoljen, sin puščave! Kako da si osrečil naše oči?« i( Pesnik se prikloni in opazujoč zagrinjalo, govori: »Tja v našo puščaoo je prišel glas o premodrem pokrovitelju vede in umetncsti, o prejasnem kalifu, ki gre po poti svojih slavnih pred-nikov — blagoslooi naj jih Allah! Dušo mi je raznašalo od radosti, ozbudila se je v meni pesniška zila. In spemil sem iooj nevredni služabnik tebi na slavo potooanje princese Lale Ruk na cesarski door v Delhi. Dovoli, da položim sooje delo pred tvoj blesteči prestol.« Kalif pogleda soojega pribočnika. »Dolg nasloo jima ni kaj ošeč,« ugane Omar El-Bun. Izradin ga vpraša shuesno: »Poznaš pogoje, sin puščave?!« Dozdeoni beduin se prikloni. Kalif mu da znak in beduin začne zaspano in enakomerno; požira cele zloge, zadrdra, postoji, se zaleti. Kalif se premika nemirno, pogleduje pribočnika. Priboč-nik je nestrpen, posluša v za-grinjalo — in za zagrinjalom vzdihuje nekdo. Lala Ruk potuje in se raz-govarja s svojimi mojškrami, to se vleče brez konca in kra-ja ... Kalif je zaspan, velmo-žem se zcleha, samo pesniki čakajo napeto, kakšen bo ko-nec Laline in beduinove poti. Pa tudi njim se povesijo veke. Vse po doorani dremlje. Kalif se pregane, ko konča be-duin, in se prikloni: »Na tvojo slavo, kalif! Si dišal že kdaj to pesnitev, aJi je na tnojem dvoru kdo, ki bi jo ponoiril?« Kalif si drgne brado, Izra-din stresa glavo, za zagrinja-lom se nekdd joče. Ker je nehal žuboreti ta uspaoajoči glas, se prebudi t>sa doorana, se prebudi in zastrmi: kalif molči, kaJif je v zadregi, si drgne brado, Izradin se trese za soojo glavo. Vražji beduin! Izplačal je kalifa. Nagrada mu gre ... Kalif vidi škodoželjne obraze. Se prebere. Ne sme pokazati, da ga je spomin prevaril. Dostojanstveno veli beduinu: »Resnično, sin puščave! Kakor oir si v pesku. Te pesnitve nisem še dišal. Pokaži torej suoj spis, da ti odtehta zakladničar z zlatom papir, svilo ali kožo .. .« Beduin se prikloni: »Izooli, presvetli vladar, in pošlji sužnje na dvorišče, da prinesejo kamen.« »Kamen?!«. se prestraši kalif. »Kamen?!« gre po dvorani. Beduin se klanja: »Oprosti, sonce nase! Sem v taki bedi, da niscm zmogel ne za papir, ne za soilo. V puščaoi je leial že od nekdaj marmornat steber. Moja želja, da te proslavim, je bila tolika, da sem oklesal Lalo Ruk vanj. Naj bo steber tvojim poznim potomcem d spomin...« Kalif zagrabi za sabljo — rdeče mu zapleše pred očmi. Tak beduin, nepoznan in neslaven, se bo norčeval iz kalifa. Pa beduin vrže zagri-njalo raz glavo — in »Omar El-Bun!. ..« gre po dvorani. Vladar-pesnik se upokonči pred vladarjem dežele: »Jaz sem to, suetli kalif! Prišel sem, ne zaradi nagrade, ampak zaradi soojih preoaranih bratoo. Bisere soojega uma in srca ti poklanja pemik, vrni mu biser za bisere, kakor touji slavni predniki, sicer ti utone v temini ime .. .« Kalif se je umaknil. Zakladnico so izpraznili, pretežak je bil steber. Pred Omerjem El-Bunom je vzrastel kup zlata. Pa je poklical vse tiste tooariše, ki so se lovili za kalifovo nagrado. Delil je in delil... »Kako si uganil?« so ga izprahevali. Modrijan jih pogleda: »Naučite se opazovati in misliti: Kalif ima izboren spomin, si zapomni vse, kar sliši proič, Izradin si zapomni, če sliši drugič, in tista sužnja zna, če sliši tretjič. Kalif je ponovil, tako je slišal Izradin dvakrat, ko je ta ponovil, je slišala za zagrinjalom skrita sužnja trikrat. Nobene čaroonije ni bilo pri tem, samo misel na nagrado oam je zatemnila razum.« Ko se ustaoi karavana v puščani, ko posedijo potniki po večerji okoli ognja, si pripovedujejo o nekdanjih slaonih modrijanih, o mo-gočnih kalifih, ki so se klanjali vladarjem duha.