Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po Bvojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski ucitelj. (Dalje.) Moje iiaielo: Kar lepegn vidia, hvalerrednega sliii«, Uorl»(nega skusiš, sapiši! — Vo tej poti otmeš marslkaj pozahljivosti, in poslavljaš hkrati sam s«bi stalni »pominek po prislovjci latinski : ,,Lltera BCripta tnanet", ali po nasem : »Zapifana čerka oatan«". 19. dan avgusta. (Terg ,,am Hof". Meščanska orožnica.) Danes popoldan nas je bil sprehajajoče zanesel veter na terg, ki se zove »Am Hof". Tu je videti med drugim poslopje vojaškega ministerstva, pred katerim so bili 6. oktobral. 1848. poživinjeno-zdivjani kervoločni puntarji obesili vojnega ministra grof Latour-ja na steber nočne svetilnice. Steber je sicer odpravljen; al srarootna pika ostane nesramnežem na veke. — V neposredni bližavi tega poslopja stoji katoliška vojaško-garnizonska cerkev, posebno znamenita za to, ker je tu z balkona 1. 1782. na velikonočno nedeljo na Dunaji bivajoči papež Pij VII. podelil neštevilnim zbranim množicam apostoljski blagoslov. — Dalje se nahaja na tem tergu palača papeževega poslanstva, kakor tudi mestnjanska orožnica. Poslednjo sem si danes od znotraj ogledal. Ako bi bil hotel vse popisati, kar se vidi v zbirkinih dvoranah tega poslopja, raoral bi bil tje hoditi več dni; pa tudi BTovariš-a" bi moral edino jaz sam v najem vzeti za dalj časa, da bi to vse na drobno naštel. — Omenjam naj torej le nekaterih znamenitosti. Tako n. p. se vidi v neki visoki štiri-ogelni omari, katera je na vse štiri strani s šipami vložena, nataknjena na visoko stojalo debela mertvaška glava; namest vratu pa se vidi okol stojala ovita rudečesvilnata vervica. Kaj pomeni to ? To je mertvaška glava silovitega turškega vojskovodje Kara Mustapha-ta, ki je 1. 1683. strahovito stiskal Dunaj, in mislil si, ga že imeti v pesteh; al 12. sept. imenovenega leta — v nedeljo Marijnega imena — v beg zapoden, je bil po prihodu na dom v plačilo, ker se |ni hotel [dati od Avstrijanov vjeti ali celo ubiti na povelje svojega cesarja s svilnato rudečo včrvico zadušen ; čepina njegova in vervica pa shranjena v svarilni spomin in zažuganje, kako plačo si zaslužijo taki, ki se pustijo od sovražnika našeškati. Če se ne motim, je bil slavni vojskovodja Lavdon, ko je vzel Beligrad, to čepino z vervico vred ondi vplenil, in poslal jo Dunajčanom, da vidijo, kaj si je njihovi veliki stiskovavec od lastnih Ijudi zaslužil. — Poleg mnogih turških zastav je \ideti v orožnici tudi ona velika rudeča, zvana ,,tiirk]sche Blutfahne", ki je vihrala 1. 1683. v taboru ravno omenjenega Kara Mustaphata v protijoče znamnje, kaj se bo z Dunajčani godilo, ako bo on obleženo mesto dobil v pest, Al ta, ki je kopal drugim jamo, je telebil poslednjič sam va-njo. — Shranjuje in vidi se dalje tu obleka, ki jo je nosil na sebi hrabri vojskovodja Lavdon v dan, ko je po zmagiin vzetju Belegagrada imel svoj vhod v to Slovencem po imenu dobro znano terdnjavo; pa tudi ona oprava, ki jo je imel na sebi slavni cesar Franc I. taisti dan, ko so po srečno dokončani vojski z Napoleonom I. imeli združeni vladarji zmago-častni vhod v glavno francosko mesto Pariz. —Vsakoverstnega orožja, ki se tu shraiijuje, skoraj ni popisati; samih sabelj, ki so bile po zatertem Dunajskem puntu 1. 1848. in 1849. vpornikom odvzete, je na tisoče. Vstop v to orožnico se prav rsd dovoli; kdor se hoče potrudit va-njo, gotovo mu ne bode žal. 20. dan avgusta. (Pogreb generala [FZM.] Wernhardt-a. Protestantiško-garnizonska cerkev v okraji Alsergrund.) Ker sem bil po časnikih zvedel, da bo danes popoldan pogreb generala Wernhardt-a, in da se bo glavni obred veršil v protestantiško-garnizonski cerkvi, sem hotel moj prosti čas porabiti v to, da se vdeležim te za me nove in nenavadne slovesnosti, ter si bfcrati ogledam imenovano cerkev. V severno-zapadnem zakotju nparadeplatz-a" in pri vhodu v nAlserstrasse" dviguje se k desni svetišče, ki je bilo nekdaj katoliška cerkev, znana pod imenom nSchwarzspanierkircheu. Kdaj je bila odvzeta svojemu namenu, ne vem; stala je baje dalj časa zapuščena; zadnja leta pa je bila vravnaua kot protestanliško svetišče za vojake, ki se zmed dunajske posadke pripoznavajo imenovanemu verstvu. Ker nisem vedel, kje je pokojni general Wernhardt stanoval, podal sem se naravnost proti svetišču, in ondi ob vhodu najdel zbranih že veliko število vojaških častnikov razne verste mnogoverstiiih kardel, vsi v paradni opravi. Zlasti so se častniki ogerske dvorne straže — kaj zali, stegnjeno-čversti možaki — s svojo rudečeškerlatasto, bogato z zlatom obšito opravo posebno odlikovali med ostalimi nazočimi vojaškimi pervaki. Vstop v svetišče je bil, kakor se je čutilo, le povabljenim dovoljen; — ko pa je o prihodu sprevoda nastala gnječa vedno večja, zrauzal sein se bil tudi jaz v sredi gospode v znotranje prostore. Kmalu zatim prineso mertveca v svetišče. Grobnica njegova je bila kaj zalo in okusno ovenčana, obhajalo jo je mnogo vojaških prčduikov; in ker je bil pokojnik vlastnik 16. regimenta pešcev, je bilo prišlo od dalječ tudi obilno število častnikov imenovanega regimenta k pogrebu. Ob prihodu sprevoda v svetišče so zanaolkli miloglasni orgeljni glasovi budili žalne čiite v sercih nazočih*); zdajci pristopi k grobnici protestantiški pridigar, in po svoji šegi ogovori nazoče. Tekla mu je sicer beseda gladko; al bil je cel govor brez tečnega jedra. Jaz •) Tudi pri odličnih katoliškili pogrebih sem zapazil na Dnnaji lepo navado, da so se orglje zamolko oglasile raz kora, ko so prestopili z merličem cerkveni prae in ga nesli proti sredi svetišča, kjer so se navadno opravljale dotične molitve in koneono bl»joglovijenje. Pis. sem med tem pregledoval svetišče, najdel njegovo stavbo prav lepo in prijetno, ter sem pomiloval, da je bil odvzet svojemu pervotnemu namemu. Ne očita mi sicer vest, da bi bil intoleranten; uiarveč se celo rad oziram tudi po svetiščih druzih verstev; al sam pri sebi sena vendar na tem kraji tako-le mislil: kdor hoče imeti lepe sgrade, naj se ne ozira po ptujem, ampak zida naj si jih sam za lastne groše. To naj bo re6eno vender le mimogrede. Sklep ogovora je obsegal nekako svečano blagoslovljenje mertveca, katero djanje so zopet spreraljevali miloglasni orgeljn glasovi; s tem pa je bila tudi cerkvena slovesnost skončana. Zunaj svetišča so grobnico naložili na krasni mertvaški voz, pred katerem je šla vojaška godba, za njim pa je jabal najpred ves v železje opravljeni oklepnik, in je sledilo ostalo spreinstvo. Al sprevod se je kmalu zopet razdružil; mertveca so namreč peljali nemudoma naprej proti evangelskemu pokopališču zunaj okraja ,,Margarethen", vojaško spremstvo pa je zaukrenilo na nparadeplatz", kjer je s streljanjem iz pušk in topov skazalo pokojniku zadnjo zemeljsko čast. 21. dan avgusta. (Cesarske dvorne konjarnice. nParadiesgartchen." ,,Volksgart en." nVotiv - cerkev." »Josefinum." Cesarska sirotišnica.) Toliko menda v enem dnevu še nisem videl, kot danes; prav obilno sem zadostoval svoji vedoželjnosti. Naj zapišem kaj več o tem. Ako stopi človek skozi cesar Francova dvorna vrata, razprostira se pred njegovimi očmi obširui ^glacis" in pokaže se hkrati unkraj tistega obširno, ruraeno pobarvano poslopje. To so cesarske dvorne konjarnice. Ker me je od nekdaj veselilo, videti kako lepo živinče, sem hotel danes ustrečti tudi tej svojej želji, in sem se tega toHko manj kesal, ker mi je bila prilika, ogledati tudi mnogo tacega, česar videti se nisem nadjal. V pervein oddelku konjarnice, v kateiega sem stopil, nahajajo se same miile. Živinčeta precej visoke rasti Veleslavni cesar Karol VI. je pred kakinii 140 leti te živali iz Španskega pripravil na Dunaj, in zdaj se, če prav vem, doniači odreji skerbi za njihovi zarod. Rabijo se menda le bolj za tovorenje kot za vožnjo. Tako sem n. pr. na cesarjevi rojstni dan po skončani vojaški poljni sv. maši videl, da so cesarski dvorni stražniki po tovorenju na mulah odnesli od šotora cerkveno opravo in drugo orodje, ki se je ondi rabilo. Bilo je, se ve, vse dobro ovito, in prav umetno na živinčeta naloženo. — V drugem oddelku konjarnice videl sem same belce (šimeljne) arabskega plemena; — v daljnih prostorih razna premasta živiučeta angleškega rodii, zopet v enem oddelku osmero prekrasnih belcev-žebcev za vprego pri naj večjih cesarskih paradah, naprej pa zopet mnogo vrancev' (černih žebcev) za dvorne mertvaške slovesnosti itd. itd. Prostori, po katerih so popisana živinčeta nastana, so visoki, zračni, svetli; zaslužijo bolj ime sob kot konjarnic; je pa v njib tudi tolika snaga, da se človek ne more prečuditi. Verh tega so še stene okinčane z dolgo-rogatimi jelenevimi glavami, in je res človeku veselje, ogledovati take znamenite reči. Oziroma na stčljo, odejo, klajo in vso mogočo strežbo vsacega posamesnega živinčeta vidi se povsod na pervi hip naj večja skerb in naj natančnejši red; se ve, da taka plemenita, krasno-zala in dragocena živina tudi zahteva veliko večje skerbljivosti mimo druge. (Dalje prih.)