Julij Slapšak
En starček je živel • .T
Ilustriral Fr. Godec.
10. Pomota
Ko zagleda sv. Peter sveta moža, jima že od daleč na ves glas kliče: '»Pomota, pomota!«
»Kakšua poinota?« vprašata ta dva.
k»No,  glede starčka Andrejca,« odgovori sv. Peter v hitrici. Sv. Pavel poudarja:   »Pomota  gor, pomota dol!  Iz pekla  in nebes  ni povratka. Kdor tja pride, se ne povrne več. Starček Andrejec je v nebesih in tam. ostane.« In sv. Avguštin še doda: »Po toči zvoniti je prepozno. Niti za las ne bomo spreminjali in predrugačevali.«
Sv. Peter je kakor veter in še bolj vpije: »Pomota, pomota! Glede starčka Andrejca. Poslušajta, brata v Kristusu! Spremeniti moramo, pre-drugačiti.'< Ostala dva mu vskočita v besedo iu ugovarjata: »Nič, nič! Kdo bo spreminjal, kdo predrugačeval? Niti za kurjo dlačico ne.« — Vsi trije sveti možje so le eno hoteli. Ali eden je vlekel po desni strani, druga dva po levi strani iste ceste pa se niso razumeli in so si prišli navzkriž. Pa saj se še žlice v enem in istein žličniku zreškljajo, če veter potegne, pa se ne bi ljudje v hiši? In sv. Peter je prinesel veter s svojo ,pomoto, pomoto'.
Sv. Avguštin vpraša: »Kako govori knjiga življenja starčka Andrejca s Topolovca? Kakšno izpričevalo mu daje? Kakšne rede ima? Peter, kar
sem s knjigo, cla vidimo!«
Sv. Peter mu hitro izroči knjigo, a nje-goxa usta, obraz in vsa postava, vse, vse na njem kliče: »Pomota, pomota!« Sv. Avguštin se ne zmeui za ta glas, mirno in preudarno čita: »Leto za letom je Andrejec v potu svojega obraza obdeloval zemljo, da je ro-dila, in redil živino, da se je miiožila; zgra-dil si je nov in še lepši dom, ko mu je potres hišo zrušil, požar lilev uničil, voda svinjake spodnesla; in ko mu je trtna uš pokončala trsje, je vinograd z novo trto prenovil in oživil; pod itišo je trebil grmi-čevje, kopal in zasajal sadna drevesa, ki rode žlaLtni sad in kažejo ob cvetju ze-meljski raj. S svojim delom in trudoin ni uničeval, kot dela to satan in njegovi pri-vrženci za pekel, nego ustvarjal po zgledu Boga samega, ki je ustvaril nebo in zemljo
in vse, kar je; nadaljeval je torej stvariteljsko delo samega Stvarnika in to več ko pol stoletja; to je bila ojegova najlepša molitev, ki je predirala oblake. prišla pred božji prestol in je v njfegov blagor v knjigi življenja neizbrisljivo zapisano.«
Sv. Peter  v  zadregi:   »Zato  pa:   Pomota,  pomota!  Spremeniti, predru-gačiti moramo!«
Sv. Avguštin: >Ti, Peter, daj že vendar mir s svojo pomoto! Spreminjati in predrugačevati se tu ne da nič! Rekel sem!« Tako reče in bere dalje:
^^^K      ^^H 146  ^^^^^^^^H
»Nič koliko je imel Andrejec križev in težav v svojem življenju. Toča je pobila zlato pšenično klas.je in vse druge poljske pridelke. Hudo je to bilo, velika skrb za ubogega Andrejca: s eim bo preživljal obilno dru-žino? A tolažil se je: »Bog je dal, Bog je vzel, že ve zakaj; pa bo še dal.« In ni se hudoval, godrnjal in zdvajal, nego pljunil v roke in krepko prijel za plug. ln je oral in branal in vsejal ajdo, ki je ni vzela je-senska slana; dobro je obrodila in preživila družino. — Trtna uš mu je opustošila vinograd. Hudo je to bilo, velika skrb za ubogega Andrejca: s čim bo davke plačeval, družino oblačil? A tolažil se je: »Bog je dal, Bog je vzel, že ve zakaj, pa bo še dal.« In ni godrnjal in zdvajal, nego pljunil v roke, prijel krepko za kramp in motiko in nasad z novo trto je obilno poplačal njegov trud. — Pogorel mu je hlev, potres zrušil hišo, povodenj odnesla skedenj. Hudo je to bilo, velika skrb za ubogega Andrejca: Kje naj dobi streho za družino in živad? A tolažila ga je misel: »Bog je dal, Bog je vzel, že ve zakaj, pa bo še dal.« In ni vzdihoval in zdvajal, nego pljun.il v roke, krepko prijel za sekiro in žago, sekal, žagal, vozil in gradil in si še večji in lepši dom zgradil — v veselje in srečo vsem prebivalcem. Tako si je iz vsake nesreče, ki ga je zadela, ustvaril novo srečo. — Boleznii pri živini, smrt v družini — odpadla mu je desna roka, prkliia in dobra žena — in še ti in oni križi in težave, potrlo ga je, slrlo nikdar. Prenašal je vse, vdan v voljo božjo, in še bolj garal, garal do krvavih srag in črnili žuljev. Dobro je vedel, da le križ in trpljenje nas vodi v življenje. In je še v križih in težavah hvalil Boga: »Saj mi jih, mili Jezus, le toliko pošiljaš, kolikor veš, da jih more ubogi Andrejec prenesti; hvala Ti za to! Dobro vem, da vse naše trpljenje še senca ni trpljenja, ki si ga Ti prastal za nas na kri-ževem potu in tudi zame; zato pa večna hvala Tebi, ki si zgolj usmiljenje in dobrota!« Tako je Andrejec s svojim vdanim trpljenjem bil podoben trpečemu Kristusu, kar je koristilo tudi njegovim -^Tiučkoin-koštrunčkom. In to je v očeh Gospodovih njegova druga najlepša molitev, ki jo je opravljal tudi več kot pol stoletja. Poleg tega je pa še opravljal vestno svoje verske dolžnosti , četudi je bil zgaran in. često do smrti utrujen.
Sv.  Pavel ga  prekine:   »Ti,  Peter, to so  vendar  same  lepe  iu  zveli-čavne   reči.   Lepše  izpričevalo   kot  je   An-drejčevo, težko dobiš. Tu so sami odlični redi, to je zrelostno izpričevalo, ki mu daje pravico za vstop v sveta nebesa.«
»Zato pa! Zato pa!« hiti v eni sapi sv. Peter. »Spremeniti moranio, predrugaj čiti! Pomota, pomota! Andrejec je svetnik, dolenjskih goric svetnik! Na nebeškem stolcu že sedi, mi pa še mislimo, da je... da je... no... Eh, saj pravim, po videzu nikdar nobenega ne sodi in obsodi!« Sveti Peter je govoril zlogovaje in s pouda.rkoin, kakor bi orehe stresal.
Sv. Pavel vpraša resno: »Peter, kaj pa vendar hočeš? Praviš, da je starček An-drejec svetnik, dolenjskih goric svetnik: kaj pa hočeš potem še spremeniti, predru-gačiti? Ali ti ni to prav? Kje je potem-takem še pomota?«
Sv. Peter:  »Pomota, pomota!«
147
Sv. Pavel: »Mar zato, ker so nedolžni otročiči po božji volji in proti tvoji trmi Andrejca v sveta nebesa dovedli?«
Sv. Peter: »Knjiga življenja je merodajna. In ta govori odloeno za Audrejčevo zveličanje. Mi pa smo ga po videzu, le po videzu sodili ia obsodili v večni ogenj. To je poraota! To se mora spremeniti, to se mora predrugačiti!«
Modri Avguštin reče zdaj: »Našo pomoto je popravil večni Bog, ko je vzel stareka Andrejca v sveta nebesa. Odločbe božjega Sodnika vendar ne bomo hoteli mi, njegovi služabniki, spreminjati in predrugačevati! Slu-žabnik se po gospodarju vrže, ne gospodar po služabniku!«
Sv. Peter: »To je vse" res! Pa je vendar pomota! Pošiljali smo starčka Andrejca kot pijanca — v črni pekel in  vendar:   Andrejec ni pijanec!«
Sv. Pavel in sv. Avguštin hkrati: »A to?«... Zdaj je potegnil že drug veter. ŽLice v žličniku se ne reškljajo več, že mirno počivajo na svojem mestu; pa tudi sveti možje si niso več v navzkrižju, so že spora-zumljeni.
Sv. Avguštin: »To je resnica! Zato zaslužiš ti, Peter, ki si^ še- naju v to zavedel, da se nekoliko pogreješ v peklenskem ognju. Ali ne? No, le ne razburjaj se! Dobri Bog je že vzel gobo \ roke in to pomoto zbrisal, zdaj je ni več!«
Sv. Pavel: »Peter, v tvoje pomirjenje še tole: Če prav vidim, je starčku Andrejcu tisti ognjeni sedemnajstičar le pustil še nekaj peg in marog na duši, ki se jih pa prav za prav še zavedal ni. In ko smo ga pošiljali v pekel — si moreš misliti hujše kazni? — so še te umazanije izginile z njega. Tako si je pridobil največjo odliko, da je v družbi ne-dolžnih. otročičev prestopil prag svetega raja, neomadeževan in čist kot rosna kapljica na zreli grozdni jagodi v njegovem vinogradu na Topolovcu.«
Sv. Avguštin: »In še to, Peter, v tvoje in najino pomirjenje. Res se je otepal starček Andrejec kaj nasilno naših ukazov. Ampak lepo te pro-sim: kdo bi se pa ne v njegovi koži? Saj smo mn vendar hoteli vsi trije storiti po tvoji krivdi, Peter. največjo krivico; jemali smo mu pravico do nebes in obsojali ga v pekel. Dolžnost njegova je bila, da se je po-tegnil za svoje pravice. Vsak je pod svojim klobukom svoj gospod in si poinore, kolikor more. Dabro je vedel, da brez križa ni paradiža — in da ne gredo jasli k volu, ampak vol k jaslini: zato nain jih je pa tudi gorke solil, da .bi prišel k jaslicam v sveta nebesa/ Bog sani je rekel: ,Pomagaj si sam dn jaz ti bom pomogel.' In tako se je tudi zgodilo.«
148
Sv. Pavel še doda: »Celo grešil bi starček Andrejec, ako bi bil molčal ^H in se ne potegnil za svoje pravice. Poslušaj, Peter! Kmet, ki prestavi mejnik za pol brazde v sosedovo njivo, je kriv sodbe; prav tako pa tudi sosed, ki bi k temu grehu molčal — iz napačne prijaznosti ali boječnosti. Hudo smo bili res vsi trije prizadeti po strupenosti starčkove besede,' ali on se je potegoval le za svoje pravice, česar mu Bog ni štel v greh, nego ga je poplačal s svetim rajem — v družbi z nedolžnimi otročiči.«
Sv. Peter meni zdaj: »Brata v Kristusu! Nekaj moramo pa le storiti, da popravimo krivico, ko smo starčka Andrejca pehali v pekel,  ali ne?«
Sv. Pavel: »Prav! Eno željo mu moramo izpolniti, pa naj bo taka ali taka.c
Sv. Avguštin: »Pravo si zadel! Kar dvignimo se in brž k njemu!«
Vsi trije sveti možje odhite k zveličanemu staremu Andrejcu s Topo-lovca pri Boštanju  ob Savi na Dolenjskem.
11. Konec
Odkar je prestopil Andrejec prag svetega raja, se je od temena do podplatov povsem spremenil. Ves je zlat. Sveti se kakor sonce, da kar oči slepi, če pogledaš vanj. Živahen je kakor mladenič v nafjlepsih. letili, pa je vendar že eno manj kot '90 let star, Obraz mu je prikupen in mil, da ga nedolžni otročiči, med katerimi uživa sveti raj, kar gladijo in ščipljejo v mladostno lice. Oko mu žari od same sreče in zadovoljstva in ustnice se mu gibljejo v prijazen smehljaj, kakor da bi doma na Topolovcii na-takal ognjenega sedemnajstičarja. V roki drži kot svetnik dolenjskih vinskih goric majoliko, majoliko lepo pisano, tisto iz njegove bele zidanice. Če pa ni tista, je pa prav taka. In dobre, židane volje je Andrejec, da kar naprej prepeva z malčki — drobljančki pesem o ,Nebeški gloriji'.
Zdaj zagledajo nedolžni otročiči tri svete može z dolgimi sivimi bra-dami, ki naglo prihajajo vedno bliže. Ob pogledu nanje jim kar sapo zapre, da v hipu obmolknejo in jim zamre sveta pesem v nežnih grlih. Kakor bi trenil, se razvrstijo naglo okrog Andrejca; obkolijo ga tesno, še volk bi ga jim  težko iztrgal  iz sklenjeiiih vtst.
»Dober dan, Andrejec!« pozdravijo sveti možje, ko stopijo pred gručo in se mu spoštljivo priklonijo. Videlo se "jim je na obrazu, da jim veselje in žalost spita v eni postelji. Andrejec si misli: >Le po kaj hodijo semkaj? Ali menijo pri brvi vodo bresti, ka-li? Ne reče pa nič, nego jim od-zdravi, kakor je šega doma na Topolovcu: »Bog ga daj, no!« Čez čas pa še pristavi: »V pekel je pot gladka in pripravna, v nebesa pa ozka in strma. Toda kdor sem gor pride, ne gre več od tod; še ozre se ne več nazaj, tudi na svoj dom ne, če bi ga ondi čakal še tak zemeljski raj, nebesa so le nebesa! No, kaj bi pa radi, sveti možje? To rečem in še enkrat rečem: od tod ne grem nikamor, da veste! To rečem, da ne!«
To vse je govoril Andrejec s precejšnim nezaupanjem in z nekim strahom pred svetimi možmi; zakaj dosti je pokalo vanj pred nebeškimi vrati in — nastreljen pes se strela boji.
Sv. Peter spozna Andrejčevo nerazpoloženje nasprbti njim in poudari: »Andrejec, v svetem raju ostaneš zdaj na vekomaj; škoda vsake besede, ki bi jo o tem izgubljali. Kaj pa misliš? Gospod Bog je star gospodar in ve, kdaj je komu česa treba. Zapre ena vrata, a odpre stotera. Poglej no na tale drobiž okrog sebe! Le koliko ga je! In vsak od teh. nedolžnih otro-čičev bi ti po bož.fem navodilu odprl vrata v sveta nebesa.«
-_________^^_ 149______
sTako je, tako!« pritrdita temu  ostala  dva  sveta moža^^^^^^^^^^^*
Take besede so bile kakor balzani in med na Andrejčevo dušo in srce. Prepričale so ga, da kar je bilo, je minilo — borba za sveti raj pred nebeškimi vrati; in kar je zdaj, je — sveti raj, ki se ne bo nikdar ne spremenil ne predrugačil: sveti raj mu ostane na vekomaj. Duša, kaj pa še hočeš več?
»Andrejec, še nekaj!« de nato sv. Avguštin. »Vsak očenaš ima svoj ainen, s katerim se zaključuje. Mar oni res? No, da! Tudi tvoja pot v sveta nebesa naj dobi svoj amen, s katerim bo zaključena. Sam veš, da te je čakala na tej poti težka preizkušnja pred nebeškimi vrati, ki si jo pa prestal tako, da sedaj sediš v samih svetih nebesih. Ali zaključena ta pot še ni, anien ji še manjka. No, in mi trije smo prišli, da ti pomagamo ta amen izreči: eno željo bi ti radi izpolnili, katero koli izrečeš. Ia izpol-njena želja bo ainen na tvoji poti v sveta nebesa. Povej tedaj zdaj, ljubi Andrejec,  česa še želiš in se ti  bo pri priči izpolnilo.«
Andrejec se zgane, kakor da bi ga kdo z belim kruhom po glavi udaril. In 'nič ne ugiblje, kaj bi še rad; dobro ve, kaj bo odgovoril, s čim bo zaključil svojo pot v sveta nebesa, kateri bo njegov amen na tej poti. — Kaj bi še rad? Doslej tega še ni občutil, saj je imel v svetib. nebesih res da vsega v izobilju in na pretek, tudi veselja zvrhano mero. Ali prav v tem trenutku občuti v svojem srcu, da mu nekaj vendarle še manjka, da ene stvarce le še pogreša: oj, doslej še ni slišal peti v svetem raju svoje pesmi! To pesem je zdaj zaželel še slišati, no tisto: En starček je živel... V veselem razpoloženju je iznstil: »Pa jo dajmo, kaj?«
»Kar začni, Andrejec!« so mu pomignili sveti možje. In je zapel še v svetih nebesih Andrejec:
»En starček je živel tam v vinskih gorah, bilo je tam dol' na Dolenjskem...«
Stari Andrejec je navdušeno pel naprej, od svetih mož je eden povzel čez, drugi je zapel  tenor, tretji je basiral, nedolžni otročički so pa vmes cvrčali kot drobni ptički na vejicah v tihem in mirnem gozdu. In ta pesem se je razlegala po rajskih. dvoranah v veliko in novo veselje vseh nebe-   ^^ ščanov, ki so zadnje vrstice še sami ponovili in podkrepili, da je odme-   jH valo po vsem nebeškem dvoru:                                                                   j^M
Oče nebeški, glej, še en kozarček zdej,                           ^^^^H
hvalo bom vekomaj, vekomaj pel...«                                i^^^H
In ko je pesem izzvenela, je zaklical sv. Peter:  »Sveti Aaidrejec, želja se   ^^ ti je izpolnila, svoj amen si zapel, tvoja pot v sveta nebesa je zaključena!«
In  vsi  trije  sveti možje so še dostavili:   »S  tem  si pa  ti,   Andrejec
s  Topolovca, obenem proglašen in ustoličen  za zavetnika in  priprošnjika   ^^
dolenjskib. vinskih goric in vinogradnikov. In tvoja pesem ,En starček je  ^M
živel'   ne  bo  pozabljena,   dokler  bodo   rodile  svoj  žlahtni   sad  dolenjske  ^H
vinske gorice... Amen!«                                                                               ^M
»Hvalo bom vekomaj, vekomaj pel,<  se je zahvaljeval vzhičeni An-   ^U
drejec na vse strani. Od prevelike sreče skorajda ne ve, kaj se prav za   ^|
prav zdaj z njim godi. Vse se mu dozdeva tako čudovito in lepo.                !^|
Odkar uživa nebeški mir in rajsko blaženost, ga svet nič več ne mika. Ali ena vez ga še druži s tostranostjo: svojega hramčka na Topolovcu ne
bo nikdar pozabil in ljubezen  do dolenjskih vinskih  goric ne bo nikdar   ^M
^^^^^^_       150                                     "
izginila iz njegovega srca. Pa še to: povezanost s svojimi vnučki-koštrunčki se inu je v raju še okrepila. Pravkar se mu je vzbudila želja, da bi še enkrat videl svoje malčke okrog sebe. Komaj se niu je ta želja vzbudila, že se mu zdi, da so kakor mlade srnice priskakljali k njemu vnučki-koštrunčki ter mu jeli brskati in paberkovati po žepih — sladke bon-bončke. Ali so mar to le bajne sanje...?
*
Doma na Topolovcu so hodili številni prijatelji kropit eno manj kot 90letnega Andrejca in molit za mir in pokoj njegovi duši. Najmlajši po-kojnikov vnuček, ki je ždel v solzah. na toplem zapečku, je prisluhnil in zaslišal iz daljnih dalj sladko petje. »Ali slišite?« je vprašal z glasom, kakor bi rožice sadil. »Ali slišite, dedka slišim peti v nebesih:
,Oče nebeški, glej, še en kozarček zdej, hvalo bom vekomaj, vekomaj pel.'«
Tisti, ki so ga prišli kropit in molit za njegovo dušo, so menili: »Rajni Andrejec, Bog mu daj dobro, je bil mož poštenjak, kakršnih je treba podnevi z lučjo iskati. Otročiče je imel srčno rad. Ne bo drugače: zdaj prepeva v nebesih svojo priljubljeno pesem. Nedolžni otrok ga sliši. Najmlajši njegov vnuček-koštrnnček ga sliši...«