PEVECKÄ JEDNOTA &&&)
„HLAHOL VINOHRADSKY“
NA KRALJ. VINOGRADIH ČLEN ÜSTR. JEDNOTY ZPEVÄCKYCH SPOLKÜ ČESKOSLOVANSKYCH V PRAZE
USTANOVLJENA L. 1882.
ODLIKOVANA S PRVO DRAGOCENO SREBRNO KOLAJNO KRALJ. OLAV.
MESTA PRAGE L. 1895.
BESEDE K ZBOROM,
KI SE BODO PELI DNE 28. MAL. SRPANA 1909
PRI SLAVNOSTNEM KONCERTU V VELIKI DVORANI HOTELA „UNION“.
VAVA
BEDRICH SMETANA
(* 1824 v Litomišlju na Češkem, f 1884 v Pragi) ustanovitelj češke moderne godbe. Nagnil se je k ljudski godbi, porabil jo pristojno v vseh svojih skladbah, tako da so v vsakem oziru napolnjene s popolnoma češkim duhom. Njegov pomen leži hlavno v dramatičnih skladbach (zložil je 8 oper, izmed katerih je najpopularnejša .Prodana nevžsta“), čeprav je tudi na instrumentalnem polju dosegel krasne uspehle (ciklus) šestih simfoničnih pesni „Mä vlast“ (Moja domovina). Tudi češko klavirno literaturo je obogatil z mnogimi krasnimi skladbami ,Sny" (Sanje), „Češke tance“ (Češki plesi), koncertna etuda „Na morskem brehu" (Na morskem bregu) in ne manj zborovo literaturo. Izmed mnogih vokalnih skladb je najbolj priljubljen krepki moški
zbor „VSno“ (Posvetitev).
Veno:	Posvetitev:
Zpevu dar všech srdci vroucich Petja dar vseh src kipečih vlasti budiž vlasti venovän;	domovini naj bo darovan;
kdo ji' dražši skvosty snaši,	kdor ji dražje bisere prinaša,
tomu venec budiž dan.	temu venec naj bo dan.
My ji v obet kladem palmy,	Mi ji palme v dar nesemo,
v nitru jež se zrodily,	ki so v prsih se rodile,
když näs matky mlekem läsky,	ko z ljubezni mlekom majke,
když näs mluvou sladkou kojily. z govorom so sladkim nas dojile.
Z dävnych veku veda novä zkvetla Prahou vežatou a ta läska v luzich ceskych vzrostla v lipu košatou.
Zpevem svym ji pestit chceme po všech vlasti končinach, at’ se novym krašli kvetem v palärich i pustinäch.
Z davnih vekov veda nova s stostolpo Prago je cvetela, a ta ljubezen v čeških logih vzrastla v lipo je košato.
S petjem hočemo gojiti jo po doma vseh krajinah, z novim cvetjem naj krasi se po palačah in pustinjah.
JOS. B. FOERSTER
(* 1859 v Pragi, deluje zdaj na Dunaju), skladatelj visoke inteligence. Napisal je 3 opere, 3 melodrame, 4 simfonije, 3 suite, mnoga deia v stroki dvorne godbe, kantati „Hymnus andeluv“ (Himna angelov) in pa „Boure“ (Vihar). Izmed mnogih moških zborov vpliva najbolj „Orač“, ki se odlikuje po globoko zasnovanem tekstu, s katerim je plzenjski „Hlahol“ dosegel v Parizu in Bruselju 1. 1900 velikanski uspeh.
Orač:
Oräm od zäpadu k zoram, oräm k srdci dolüm, horäm. Od zor do zäpadu oräm do üpadu, nohy rozedräny, ruce rude räny, tvärf nalehaje, krvi' zalevaje.
Svate seju zrni, klate klidim trni, posmivany, štvany, hložim zasypany dva tisfce roku, poräd slzy v oku, oräm, oräm, oräm.
A
Orač:
Orjem od zapada k zoram, orjem k srčnim dolom, goram. Od zor do zapada orjem do prepada, noge raztrgane, roke rdeče rane, lica upadla s krvjo zalivaje.
Sveto sejem zrnje, kleto ničim trnje, zasramovan, dražen, s trnjem zapažen dva tisoč let, vedno solze v očeh, orjem, orjem, orjem.
VITEZSLAV NOVÄK
(* 1870 v Kamenici nad Lipo na Češkem, prof. konservatorija v Pragi) spada med najboljše češke skladatelje mlajšega naraščaja in posebno na polju dvorne godbe najde danes težko tekmeca. Vzgojil si je že lastno smer opiraje se na moravsko
in slovaško narodno pesen in se je postavil v svojih najnovejših skladbah na skrajno moderno stališče. Četudi zborovo petje ni lastno polje Novakovega delovanja, vendar je tudi v ti stroki spisal dela (skupaj 6 zborov), v katerih je vsaka nota njegova last, dela drzna kakor z ozirom na celotno melodijo tako tudi z ozirom na posamezne glasove. Tukaj se poje:
Vanočni ukolebavka:
Spi, Jezulätko, spi!
Zas chudych lidi chude dite, jen do jesliček uloži Te, ach, tolikrät už lidstvu dano a Jidaši vždy zaprodäno.
Spi, Jezulätko, spi!
Spi sladce na tom sene holem, my dech tajime všichni kolem, vzdyf Tobe, večne pravdy synku, je take treba odpočinku.
Spi, Jezulätko, spi!
A naber v spänku nove sily, maš konat jeste mnohou mili: te cesty lidstva ku spaseni, te ješte dlouho konec neni,
Spi, Jezulätko, spi!
Za Tve o bratrich naučeni svet vezme Te zas do mučeni, a než se lidstva pouta zdrti, je treba ješte velkych smrti,
Spi, Jezulätko, spi!
Božična uspavanka:
Spi, Jezušček, spi!
Spet ljudi revnih revno dete polagajo Te v jaslice, ah, tolikrat že ljudstvu dano, a v selej Judežu prodano.
Spi, Jezušček, spi!
Spi sladko na tem senu golem, mi vsi sapo zadržujemo, vsaj za Tebe, resnice večne sinka, je tudi treba odpočinka.
Spi, Jezušček, spi!
In naberi v spanju mnogo sile, ker moraš prehoditi še mnoge
milje:
te poti k ljudstva odrešenji, te še dolgo konec ni.
Spi, Jezušček, spi!
Za Tvoje o bratih učenje svet vzame Te spet v mučenje, in predno ljudstva se pota zrušijo, še mnogo smrtij treba bo.
Spi, Jezušček, spi!
A A A
LEOŠ JANAČEK
(* 1854 pod Hukvaldi pri Priboru na Moravskem), ravnatelj orgeljske šole v Brnu na Moravskem) je eden izmed najizrazitejših čeških skladatejlev živečih in delujočih na Moravskem. Njegove skladbe so složene v čisto modernem duhu in se zlivajo v moravske narodne pesni (spisal je 2 operi, mnoge pesni, zbore in dvorna dela). Velik ugled ima tudi njegovo pedagogiško delovanje. Izmed, mnogih moških zborovi vpliva „Dež viš“ („Ker veš' — v moravskem narečju) s plemenitostjo v melodij
in harmoniji.
Dež viš:
Ker veš:
Dež viš, že rač Te vidivam než zlato vezdičko, mäs na mrskut mne darovat cerveny vajičko.
Dež viš, že bech Te všecko dal, a sebe, sebe nerači maš na večir mne skovävat pusenko neslači.
A dež viš, že Te raci mam než širošire svet, maš rict, kde jož mäm pro Tebe jak pro nevestu jet!
Ker veš, da rajši vidim Te kot zlato zvezdico, za veliko noč daruj mi rdečo pisanico.
Ker veš, da vse bi Tebi dal, i sebe, sebe najrajši, moraš za zvečer shraniti mi poljub najslajši.
In ker veš, da Te rajši imam kot ves široki svet, reci, kdaj imam že po Tebe kot po nevesto priti.
Knihtiakarna Alberta Malfr® na Kril. Vinohradech.