VrJ. lecem »raju« ... Roman iz sovjetskega kmetakega življenia 10 »Oh, mati Elza, zgodila se je velika nesreča.« »Kaj se je zgodilo? Povej!« je starka zavpila z glasom, ki je bil poln groze. »Šubin je ubil očeta!« je odvrnila Nataša. Mati se je zamajala, a preden je padla, jo je Fedor ujel in peljal k stolu. Iz sobe se je medtem slišalo obupno klicanje: »Nataša! Nataša!« Nataša je odhitela v sobo. »Nataša, umrl bom!« je hropel bolnik. »Umrl bom. Ker je oče mrtev, bom tudi jaz umrl...« Nataša ga je objela in mirila. Ona je še imela toliko moči, da je v srcu našla nekaj tolažljivih besed. Peter jo je molče poslušal. Na njegovih ustnicah se je prikazala krvava pena. Zdelo se je, da se življenje hoče posloviti iz tega suhega telesa, ki je bilo tako lahko, kakor da bi bilo narejeno iz prozorne, netvarne snovi. Mati je slišala sinove klice. Zbrala je moči in šla v sobo. Fedor jo je podpiral. Pri postelji je pokleknila, glavo naslonila na odejo in z bolestjo v srcu poslušala sinovo hropenje. Petcr je položil svojo vroeieno roko na njeno glavo in je šepetaje izgovarjal njeno ime, ker ni imel moči, da bi jo glasno poklical. Fedor je vcs pretresen opazoval ta žalostni prizor. Njegov pogled se je ustavil zdaj na Petrovem bledem, suhem obrazu, zdaj na Natašinih plavih lasch, zdaj na materi. V njegovem srcu je rasla jeza. V teh treh nesrečnikih je zrl vse žrtve boljSeviškega trinoštva. Vse bolj je čutil, da se mora maščevati. To zahtevata Krilov in Olgopor, to zahtevajo neštete druge žrtve, ki so že prej izki-vavele, to zahteva sveta ukrajinska zemlja, ki ječi pod boljševiškimi petami in hrepeni po svobodnem soncu... Že po naravi borben je imei vse odlike rnoči in odločnosti. Trpljenje, ki ga je moralo prenašati ukrajinsko ljudstvo pod boljševiškira režimom, ga je sililo, naj naredi konec rdečemu peklu. Ni si prikrival nevaraosti, ki ga čakajo, a jim je mirno gledal v oei. Zavedal se jc. da se brez žrtev ne da doseči nič velikega. Dvignjene glave, stisnjenih ust, z izrazom odločnosti bo šel svoji usodi naproti. Nataša, ki se je doslej sklanjala nad Petrom in ga božala po laseh, se je vzravnala in pogledala Fcdorja. Miadeničevo plemenito vedenje jo je polnilo s spoštovanjem do njega. Fedor si je prizadeval, da bi oblažil nesrečo, ki je zadcla družino. Tolažil je reveže in jih vzpodbujal, da ne smejo obupati. Fomanjkanja ne bodo trpeli. V skritih okladiščih pristave je dovolj moke, slanine, sočivja, sadja in belic. Obljubil je, da jim vsako noč prinese nekaj živeža. Osirotela družina je s čustvom hvaležnosti poslušala Fedorjeve besede. Vsem trem se je zdelo, da nekdo vliva balzam na srčno rano, ki jo je vsekala očetova smrt. Starka se je dvignila in je stopila k mladeniču. Prijela ga je za roke in s tresočim glasom spregovorila: »Fedor, ti si naš rešitelj! Kako se ti naj zahvalimo? Bog ti naj poplača vse in ti naj podeli srečo, ki jo z&služiš!« Nataša se je divila mladeničevemu ponosnemu obrazu. Iz njegovih oči je žarela neka privlačna sila. Govoril je s tako prepričevalnostjo, da ni bilo mogoče dvomiti o resničnosti njegovih besed. Mladenič je obljubil, da bo ob nastopu teme spet prišel. Nato se je poslovil. Materi je stisnil roko, Petra je pobožal po laseh in obrazu, Natašo pa je. pfijel za roko in jo peljal s seboj do vrat. Na pragu ji je tiho pošepetal: »Nataša, ljubim te! Z Bogom! In na svidenje!« Nataša je zadrhtela in se nasmehnila. Njena roka se je tresla v njegovi. »Z Bogom, Fedor! In na svidenje!« je dahnila polglasno. Dekietove misli so hitele za Fedorjem. Zrla ga je pred seboj kot vzor moške lepote, plemenitosti in odločnosti. Srce se ji je polnilo s ponosom ob zavesti, da bo smela biti njegova žena. Nenadoma pa je vzdihnila, ker se je spomnila na preteklost. Fedor je bil že od otroških let tak in ona ga je vendar bila prezrla in se ogrela za brata Klavsa, ki je v plemenitosti za njim daleč zaostajal. Koliko bolečin bi ji bilo prihranjenih, če ne bi prišlo do te žaloigre s Klavsom! 6. Po Natašinem odhodu se je Šubina polastil nemir. Vznemirjala ga je misel, da bo vsa stvar imela zanj usodne posledice. Prepričan je bil, da bo Nataša takoj razglasila po vasi, da je ubil njenega očeta in Olgopora. Predstavil si je tudi, kaj se bo nato zgodilo. Vaščani, ki so že ponovno pokazali svojo nejevoljo in upornost, se bodo zbrali, da bi maščevali smrt mož, ki so ju smatrali za junaka, ker sta se bila raed prvimi v Denjikinovi protiboljševiški vojski. In kaj si bo začel, če pride do upora? Pomoč, ki mu jo bodo mo.^li nuditi njegovi priganjači, ne bo nič izdala nasproti podivjani množici. Oci drugod pa ne bo mogel dobiti pomoči v tako kratkem času. Šubin, ki je izvršil toliko grozodejstev, jo bil velik strahopetec. Svoje zločine je mogel izvršiti samo tako, ker so ljudje čutili strah pred njim in se mu dp sedaj ni nikdo postavil po robu. Če pa bi kdaj zadel ob bdločnega moža, bi bilo konec njegovega »junaštva«. Podoben je pač bil vsem krvoločnežem, ki divjajo nad nedolžnimi, miroljubnimi žrtvami, pred junaki pa se strahopetno potuhnejo in celo zbežijo. Prekrižal je roke na hrbtu, hodil po sobi gor in dol ter tuhtal. Od časa do časa se je ustavil pri oknu in pogledal na ulico. Domišljija mu je slikala dogodke, ki se na vasi odigravajo. Vest o dvojnem uiroru se širi od hiše do hiše. Žene in dekleta sočutno vzdihujejo. Možje in fantje pa stiskajo pesti, nato pa vsak pograbi kak primeren predmet in ga skrije pod obleko. Zbirajo se na določenem mestu. Morda se že bližajo. Ko se je že kakih desetkrat ustavil pri oknu in je videl, da je zunaj vse mirno, se je nekoliko pomiril. Zleknil se je v naslonjač in dalje predel svoje misli. Vse bolj mu je postajalo jasno, da je z umorom Krilova in Olgopora ustrelil velikega kozla, ker si je skalil mir. Prejšnji zločini, ki jih je bil izvršil, niso bili zanj tako usodni, ker so bile žrtve manj znane. Sedaj pa je drugače. Krilov in Olgopor sta bila ljubljenca vseh vaščanov. Poleg tega je bila Nataša nevesta Aleksejevega Klavsa. Aleksej je v vasi najvplivnejši mož. On in njegov sin Fedor gotovo ne bosta mogla mirno požreti tega, kar se ie zgodilo z Natp.šinim očetom. In Klavs? Knj, če bo Nataša tudi njemu sporočila vest o očetovi usodi? Ko bo Klavs zagledal deklico, se bo gotovo spomnil na stare čase in bo ljubezen znova vzplamtela v njegovem svcu. Kaj potem ? .. . Udaril se je po glavi in jezno zagodel: »Šubin, zakaj si bil tako nor!« Vstal je in hitel k oknu. Pogledal je ven. Na ulicl ni bilo žive duše. Šubin se je spomnil, da se bo naslednjega dne začela mlačva. V teh okoliščinah si je ni želel, ker bo vaščanora nudila najlepšo priliko za spletkarjenje. Pri delu se bodo možje in fantje skrivaj mogli o vsem dogovoriti. Najbolj neprijetno je bilo zanj, da še ni bilo vse pripravljeno in bo moral še danes iti k Alekseju, da vso uredita. Šubin se je te poti bal. Dolgo se je obotavljal, a naposled je uviclel, da mu to nič ne pomaga. Zgodaj zjutraj bo prišla šestorica delavcev in četa konjenikov. Do njihovega prihoda mora biti vse urejeno glede stanovanja in prehrane. Še enkrat je pogiedal na ulico. Nato si je nataknil čepico. Iz predala pisalne mize je vzel nekaj nabojev in je napolnil dva samokresa. Tako oborožen je zapustil sobo. Ulica je bila prazna. Do dvorišča Aleksejeve pristave ie nriš^, ne da bi sreč-i! ''a-T^a čioveka. Tudi na dvori- šču ni bilo nikogar. Šubin je pogledal mlatilnico in šel proti hiši. Alekseja in njegovo ženo je našel v veliki sobi. Ob ajegovem vstopu sta oba starca vstala in pazila na vsak njegov gib. Šubin ju spočetka niti ni pogledal. Njegovo pozornost je vzbudil odsvit sončnih žarkov, ki se je odbijal od kositernih krožnikov, razvrščenih na poliei. »Te krožnike bi jaz potreboval,« si je mislil in sklenil, da bo takoj poslal Karanzina ponje. Aleksej je opazil, kam je uprt Šubinov pogled in je sklenil, da bo krožnike takoj skril. Šubinu se ni mudilo z govorjenjem. Gledal je krožnike in užival ob misli, da bodo čez pol ure njsgovi. Naposled je odvrnil pogled od njih. Aleksej je z gnusom gledal to okroglo glavo, ki je bila podobna kaki žogi. V srcu se mu je vzbudila želja, da bi mogel to glavo brcniti kot kako žogo, da bi se skotalila do reke in v reko, kjer bi jo požrle ribe, ki so požrle tudi njegove nedolžne žrtve. Karina je stala poleg moža. Bila je manjša od njega. Tudi ona je opazovala Šubina — morilca. Ob pogledu nanj ji je groza stiskala srce. Spomnila se je na Klavsa, ki je še hujši krvoločnež. Šubin se je vzravnal in si prizadeval, da bi si nadel čim strožji izraz. Zaveda! so je. da mora kazati odločnost, zlasti če že starea vesta za usodo Natašinega očeta in Olgopora. Neodločnost bi izdajala njegov strah. »Aleksej Andrejev,« je začel z n_očnim glasom, »sporočam ti, da jutri zjutraj pride iz Jaske šest delavcev, ki bodo nadzirali delo mlatilnice in lokomobile.« »Šest?« je vprašal Aleksej. »Zakaj šest? Prejšnja leta so bili samo trije.« »Jaz nisem dal zapovedi!« je mrko odvrnil Šubin. »Oni pridejo od sovjeta iz Jaske. Nam ne preostane drugo, ko da jih sprejmemo. Sicer pa, če nam pošiljajo šest sodrugov delavcev, je to znak, da je letošnja mlatilnica močnejša v proizvodnji kakor je bila prejšnja in potrebuje več izučenih delavcev. Sploh je nova mlatilnica jasen dokaz za uspeh petletke. Tako velike in dovršene mlatiinice ni v nobeni kapitalistični državi. Samo delavnice sovjetske republike morcjo ustvariti nekaj tako popolnega. In to je dokaz za moč in veličino boljševiške revolucije.« Zadnje besede je izgovoril s takim ognjem, da je kar zardel. Starega Alekseja pa Šubinove besede niso mogle navdušiti. »Mi moremo dati samo tri postelje,« je hladno odgovoril. »Ako nočeš, da bi po dva spala v eni postelji, potem še drugod poišči tri postelje.« (Dalje sledi)