I.     Snidenje na travi sprani, žile kamna so napete, stopam kakor pač nanese, to, pri tem, je res vseeno; dež šumi v špranjah skritih, znotraj svet praznin se spleta, svež zelen od tvoje trave.
II.     Nizko sonce
iz odsevnega blata, na rdeče ogreto — za oči skeleče; od božanja široka in blaga, svetlobna vztrepeče —¦ dan razdeli in odteče.
III.     Dvojice rečnih dreves stopajo čez reko, z nabrežja brodijo,
297
Vidikon
Lucijan Vuga
mrak jih razkroji; čez vodo se listi zaznavajo, zvabi odkrušek vodo, vzdrhti,
telo
odene
se s
čisto
reko.
Pod reko skrita reka, za bregom dvojnik breg, med drevjem drevje, z mano jaz.
V skali jedrnatost, v vodi težka voda, topen zrak v puhli vlagi,
preoblečeni
smo nagi.
Jutranjica pronica, odtenkov jate splahutajo, prostorje se v trenutku zbega, ko nežno se objame zeleničevje.
Z bilja na bilje se koža dotika gola in razdražljiva,
vzeta iz legla slik, bela in brez okvira, tkana kot splet bleščic,
skrita v prebujni travi, ko prvič zakriči, najdem jo, izsledim, v misel oblečem spomin.
Lucijan Vuga
298
IV.
V.
VI.
299
Vidikon
VII.     Zmca so oni svet, lepijo se na telo, v znamenja za drugega.
Kjer je od tebe kaj, vpisano v dnevnik MAJ, transfuzija je dveh krvi.
V vodi je spoj teles,
gladek in tekoč,
tok spodnaša dno-----------
gladine ni več.
VIII.     Tako je kot takrat:
obrečje tiho, tipajoče,
ko zrak še niha — ne niha več
in štirideset vroče;
dnevnobel in slepeč, še diha — ne diha več, obležan je, trzajoč, odteče še zadnji dan.