403
Zabavne stvari.
Dobrodelna ljudska veselica v severni Ameriki.
(Iz privatnega pisma posneto.)
Wabasha 19. novembra.
Minulo je uže nekaj dni, odkar sem prejel Tvoje pismo, a odgovarjam Ti se le danes; vzrok temu je, ker sem imel zadnje dni veliko opraviti — imam tudi še zdaj — a primdral me je danes sneg ostati v sobi in tako Ti odgovarjam. — Imeli bodemo namreč 28. do 30. novembra in 1. decembra — skupaj štiri dni — veliko „fair" (ljudsko veselico) v gledališčni dvorani na korist katoliški cerkvi, na kateri je še kakih 8000 gld. dolga. Se ve da „fair" ne bo dala toliko dobička, k večemu — in še vse bo moralo biti v najboljšem teku — se bo spravilo skupaj kakih 4000 gold.
Jaz še natanko ne vem, kako se bo vse vršilo , a toliko posnamem iz vsega pripovedovanja, da bo stvar velikanska. Vstopnina bo 10 centov (25 soldov) za enkrat, in večina ljudi gre po 10-20krat na dan v dvorano. V dvorani sami je pa pripravljeno vse, kar le zamore človeku denar iz žepa vleči. Kakih 50 deklet bode prodajalo reči in blago vsake baze, in Amerikanke so bolj premetene v tem od vaših deklet. Zajutrk, kosilo, večerja, vse se bo dobilo tam. Lovili bodo tam tudi ribe, fantje bodejo ribči, dekleta pa voda; ribice bodejo pa dekleta natikala v podobi smodek, punc pisem , bonbonov itd., nobena stvar ni več vredna ko 1 do 5 centov, a za vsakrat bo treba plačati,  25 kr. (10
centov.)
Potem bodejo tudi volitve; zapišejo namreč imena dveh fantov; katerega ima kateri raji, tistemu da glas — ^nega ali sto , kolikor mu jih je drago — vsak stane 25 kr. Fant, ki zmaga, dobi potem kako lepo darilo, katero ga tudi lep denar stane , kajti vsakemu volilcu mora potem plačati kozarec pijače. Pri teh volitvah spravijo največ denarja skup; tako so napravili pri zadnji ,.fairi' tako volitev za dva še nerojena otroka. Dali so namreč majhno oblekico, 1 dolar vredno na volilno mizo in so rekli, da imate neka Irka in neka Nemka v kratkem poroditi, katera bo več glasov dobila, tiste bo obleka. Obleko je dobila Irka, a cerkev je za tisto obleko žela 300 dolarjev.
Potem naredijo stotine in stotine stvari na loterijo. Uže ves teden prodajajo številke okoli; koliko sem uže jaz dozdaj denarja izdal za to, ne maram praviti; človek se ne more ubraniti, številke večidel, kakor vse drugo, prodajajo odraščena dekleta, katera znajo bolje govoriti, kot vsak advokat. „Baron von Haben^chts" *) je uže tako jezen, da noče z nikomur več govoriti. Dobijo pa te babuice človeka povsod, doma, na cesti, pred cerkvijo, v delavnici, da — v gostilnico pridejo, kjer dozdaj še nisem videl ženske. Da bi se katere odkrižal brez tega, da bi kaj od nje ne kupil, na to še misliti ni. Prva Wabashka lepotica, 191etna hči prvega šefa velike mizarske parne tovarne, hodila je zadnjo nedeljo po masi po prodajalnicah in gostilnicah okolo kmetov itd. sama in prodajala številke za par lepih svilenih pantofljev, in delala prebito dobro kupčijo. ,,Ha-benichts" rekel mi je, da ga ni volja tiste štiri dni več izdati ko 25 dolarjev (čez 60 gold.). Iz tega lahko pre-
*)   Moj  prijatelj,   kateremu s tem priimkom nagajamo, jako dobrovoljna duša.                                                    Pis.
vidiš sama, koliko ta reč stane. In „Habenichts" še toliko časa v Vabashi ni ko jaz , koliko bodo toraj še le domači ljudje potrosili! — Jaz bi moral tudi spuščati denar , ko bi me ne bil gosp. Trobec potisnil v odbor, tako da bom imel vse štiri dni z gospodi: Jeramom, Starihom, Torijem, Jakobsom (Nemec) in Trobcem čez glavo v dvorani opraviti.
Toda to še ni vse. Naredil sem priprosto, pa Čedno zofo (zastonj, le blago mi bodo plačali), spisal tudi številke in jih dozdaj 202 prodal (po 25 centov), in koliko jih bodem pa še prihodnji teden in tiste dni na veselici! Dozdaj imam za cerkev uže 130 gold. vašega denarja. Gospod Trobec so mi zel6 hvaležni, kajti moja naloga je težka, namreč prodajati številke po 25 centov, ko jih prodajajo dekleta po 10 centov (se ve da na manj vredne stvari), pa vendar dozdaj jih nobena še 200 prodala ni. Nase gospodinje hči ima tudi na odejnik (kolter) številke po 25 centov in je dozdaj , v ravno tistem času, kot jaz, še le 15 številk prodala. — Cisto prizanešeno mi pak tudi ne bo, sem preveč znan po mestu, me bodo uže potresle za mošujiček. Amerikanska dekleta imajo rada kaj posebnega, in ravno to sem jaz, edini „polštrar" v Wabashi.
Ti niti razumeti ne moreš, koliko taka stvar tukaj truda prizadene. Da, ko sem bil zadnjo nedeljo v sa* mostanu pri šolskih sestrah, zvedel sem, da so bila dekleta pri gospodu Trobcu in jih prosila, da me morajo vsaj en dan pustiti čisto prostega; kaj so jim gospod odgovorili, sestre niso vedele povedati. Toliko mi je Mr. Š. svetovala, da naj dobim kako ,,festu pametno dekle, kateri ne bo nobena druga imela kaj oporeči in katera bo ves dan lahko z menoj v dvorani. Brez dekleta pa ne sme noben fant v dvorano, ker gorje mu! Obesi se jih kakihjleset na-nj, katere mora potem vzdrževati ves dan. Ce ima pa človek eno pri sebi, se druge vsaj toliko ženirajo, da za njim ne hodijo, temuč odlete, da se jim le kaj malenkosti kupi.
Ravno sem hotel končati s popisom „faire", ko pridete dve gospici, prva Amerikanka, druga Francozinja, beračit darov za ,,fair"; moral sem z njima v prodajal-nico. Ti dve sem še čenč odpravil s funtom bonbonov. Pa saj je uže zadosti o tej 5jfairi"; v prihodnjem pismu bom povedal, kako je bilo. Prva stvar je zdaj ta, da imamo mraz , mraz in mraz. Zadnje dni je še bolj mraz kot takrat, kedar naša mati pravijo: „danes je pa fest mraz".                                                     A. O.