IBGG71

poštnina plačana v gotovini

cena 6,00 din

TM

timova igračka

ŽIVALICE IZ ČASOPISNEGA PAPIRJA

MATERIAL: star časopisni papir, posoda z vodo, vodne barve in čopič.

IZDELAVA:

1 — papir položite v posodo z vodo in ga pustite, da se dobro namoči.

2  — namočeni papir vzamete iz vode, ga stisnete v krogle in ponovno namočite.

3  — iz krogel iztisnete vodo in izoblikujete [4] oblike različnih živalic. Pustite jih, dt

se čez noč posuše, nato pa še ustrezno pobarvate.

Navajamo samo dve možnosti, vi pa si izmislite še druge.

POLŽEK: Izoblikujete hišico ter rep in glavo z vratom. Dno sploščite s pritiskom oL
mizo. Za tipalki zabodete dve buciki, nato pa polžke še pobarvate.

RIBICA: Kroglo sploščite in izoblikujete rep. Z živimi barvami naslikate oči, usta in
luskine.

TIM

XIV. letnik
September 1975

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine •
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6

• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prv-
vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00

• Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
pp 541-X •, Tekoči račun: 50103-603-50-480 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Kulturna skupnost
Sloveniji

Ko sem še v vročih poletnih dneh premiš¬
ljeval, kaj naj vam tokrat napišem za uvod
v letošnji letnik, mi kar ni hotelo priti kaj
pametnega na misel. Nazadnje sem se od¬
ločil, da kar takoj in brez okolišenja po¬
sežem v jedro stvari. Kot se morda še
spominjate, smo se v zadnji lanskoletni
številki zmenili, da mi boste poslali svojo
oceno TIMa. Vaš odziv sicer ni bil čisto
tak, kot sem pričakoval, pa vendar se je
nabralo dovolj zanimivih pisem. Odločil
sem se objaviti nekatera izmed njih, da
boste tudi ostali izvedeli, kakšno mnenje
imajo o TIMu vaši sovrstniki, po tihem pa
upam, da vas bodo ti kratki izvlečki vzpod¬
budili, da boste še vi povedali, kako vam
je kaj všeč revija. Bolje pozno kot nikoli,
ali ne?

Zdaj pa k stvari!

Takole mnenje o lanskem letniku TIMa ima
naš naročnik Roman Opara iz Ljubljane:

Pisal sem vam, kakor ste sami hoteli, zato
vam bom kar zdaj povedal, da mi je revija
sama zelo všeč.

Z ovitkom sem zadovoljen, še raje pa bi
videl, če bi bil naslikan kakšen avionski
ali avtomobilski motor ali naprava za da¬
ljinsko vodenje. Za vsebino sem za to, da
ostane, kakor je. Le to bi rad, da kakšno
stran posvetite pionirskim tekmovanjem,
recimo, da napišete, če so bila kakšna tek¬
movanja v tistem mesecu in kdo je zmagal;
po možnosti lahko objavite kakšno foto¬
grafijo s tega tekmovanja. Rubrike naj osta¬
nejo take, kot so. Le to mi ni všeč, da
ste pri tem letniku v zadnji številki obja¬
vili jadralno desko VVindsurfing, kajti kdor
se je spravil na to delo, ne bi verjel, da
bi do njegovih počitnic to delo dokončal.

Tole pa meni o TIMu Marjan Laneger iz
Rogaške Slatine:

Hodim v 7. razred OŠ Borisa Kidriča v
Rogaški Slatini. Imamo tudi modelarski
krožek, ki ga zelo rad obiskujem. TIM je
zelo dobra revija, le to mi ni všeč, da je
v reviji preveč zahtevnih izdelkov. Zato,
ker si ne morejo vsi tega privoščiti. Ško¬
da, da ni v TIMu rubrike, v kateri bi si

timova pošta

bralci lahko med seboj dopisovali. In pa,
da bi v TIMu objavljali več načrtov za
modelarje. Drugače pa je TIM zelo v redu
revija in vredna pohvale.

Pezdirc Boris iz Ljubljane nam je poslal
takole oceno:

Sem prvo leto naročen na TIM. Ker se prvo
leto ukvarjam z modelarstvom, v reviji ne
najdem preprostega načrta, ki bi ustrezal
mojemu začetniškemu znanju. Všeč so mi
križanke, ki jih rad rešujem. Drugače pa
preberem TIM v celoti. Večkrat prebiram
biološki kotiček. Naslovne strani so mi
všeč, predlagam, naj take tudi ostanejo.
Rad prebiram tudi znanstveno fantastične
zgodbe. Na šoli imamo tudi krožek. V njem
je mnogo učencev. Tovarišica ima tudi ve¬
liko številk TIMa iz prejšnjih let. Te tudi
zelo rad prebiram. Zanimajo me predvsem
stari prispevki. V TIMu pogrešam tudi na¬
črte za preproste tekmovalne čolne in pa
za tovornjake.

Za konec pa poglejmo, kaj meni o reviji
edina dekliška predstavnica Boža Šuk iz
Šentilja. Tole pravi:

Sem bralka vaše revije in najdem v njej
mnogo zabave. Letos sem sicer končala
osnovno šolo, toda revijo bom še vedno
z veseljem vzela v roke. Želim si več pri¬
spevkov bralcev, ki bi govorili o svojih
doživetjih in ustvarjanju v krožkih, pri po¬
uku, na tekmovanjih. Morda bi za to uvedli
posebno rubriko. Drugače mi je revija zelo
všeč, saj je pestra in mislim, da lahko v
njej tudi še tako zahteven bralec najde
nekaj zase.

Da bi nam pokazala, kakšni naj bi po nje¬
nem mnenju bili prispevki, ki jih omenja,
nam je poslala zapis svojih vtisov s prve-

TIM 1 • 75[76 1

ga srečanja mladih tehnikov Slovenije.
Sklenil sem, da ga objavim in tako vzpod¬
budim k takemu sodelovanju vse tiste, ki
čutijo v sebi dovolj literarnega talenta
za to.

način prikazalo razvoj in stopnjo tehniške
kulture pri nas. Ob koncu kličem vsem mla¬
dim tehnikom nasvidenje na prihodnjem
srečanju in jim želim obenem še veliko
uspehov pri njihovem delu.

SREČANJE MLADIH TEHNIKOV SLOVENIJE

Veselo razpoloženje se me je držalo že
nekaj dni, dogajale so se mi same prijetne
reči. Za povrh pa mi je tovariš še sporočil,
da sva s prijateljico izbrani, da se udele¬
živa prvega srečanja mladih tehnikov Slo¬
venije v Ljubljani. Bili sva prijetno presene¬
čeni, saj sva bili edini deklici med izbra¬
nimi iz naše občine. Polni pričakovanja sva
se odzvali vabilu.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali proti Ljub¬
ljani. Med potjo so moji še nekoliko zaspani
možgani premlevali, kaj je pravzaprav v
resnici tehnika. Na vsakem koraku se z njo
srečujemo, brez nje ta naš moderni svet
sploh ne bi obstajal, nujno nam je potrebna
v našem vsakdanjem življenju, blagor in na¬
predek človeštva je odvisen od nje.

Iz mojega razmišljanja me je prebudil glasen
pisk avtomobilske sirene in ko sem se ozrla
kvišku, se mi je pogled ustavil na transpa¬
rentu, napetem preko ulice: POZDRAVLJE¬
NI MLADI TEHNIKI.

V zadnji lanskoletni številki je bilo rečeno,
da bo žreb med tistimi, ki nam bodo po¬
slali svojo oceno, izbral tri za knjižno
nagrado, žreb je odločil, da prejmejo po
eno knjigo Julesa Verna naslednji:

Boris Pezdirc, Ljubeljska 31, 61000 Ljubljana
Vinko Janežič, Volčji potok 14, 61325 Ljub¬
ljana

Robert Štucin, Bistrica 88, 64290 Tržič

mali oglasi

Prodam dve ravni in šest zavojnih prog, šest
podpornikov garniture TEMPO TOUR ter štiri
ravne in dvanajst zavojnih prog železnice po
HO sistemu. Obenem kupim nekaj ploščic za
tiskana vezja, štiri upore 1 Kohm, štiri upore
40 Kohm, šest transistorjev tipa AC 181 in tri
raketne motorje 5-3-5 ali 5-1-5. Pišite na naslov:

Igor Truden
Stari trg 100
61386 Stari trg

V prijetnem avtokampu Ježica so nam orga¬
nizatorji pripravili droben pa pisan pregled
delčka tehnike, različnih panog modelarstva,
ki so včasih pomembni tudi za veliki svet.
Na ogled so bili postavljeni različni izdelki
najboljših mladih modelarjev iz vse Slo¬
venije. Ogledali smo si tekmovanje brodar¬
skih modelarjev, kjer so tekmovali tudi naši
fantje. Pogled na pisano množico lepih in
funkcionalnih čolnov je nudil res edinstven
prizor. Nič manj zanimiva ni bila demon¬
stracija tekmovanja avtomobilčkov formule
I na daljinsko upravljanje. Mali modeli so s
svojo veliko hitrostjo pričarali prav tako na¬
peto vzdušje, ki je sicer značilno za tekmo¬
vanje njihovih večjih bratov. Poleti jadralnih
modelov niso bili nič manj zanimivi. Letala
so visoko pod nebom premagovala zračne
tokove in pričarala čudovit pogled. Enako
občudovanje so vzbudili modeli raket, ki so
kot prave poletale proti nebu.

Srečanje se mi je globoko vtisnilo v spo¬
min, saj je s svojo pestrostjo na zanimiv

Kupim motorček z notranjim izgorevanjem pro¬
stornine od 2,5 do 4 ccm z nekaj goriva.

Drago Erjavec
Dobriša vas 43
63301 Petrovče

Prodam elektronske elemente, indikatorje el.
toka, slušalke, ogljene mikrofone ipd. Prodam
tudi več načrtov za različne elektronske napra¬
ve in specialni 24  l/l/ spajkalnik za tiskana vezja.

Tomaž Kožuh
Podlubnik 63
64220 Škofja Loka

Prodam elektromotor 220 V, 2500 obratov v mi¬
nuti, za 150,00 din, ali zamenjam za vplinjač
motorja Wella s prostornino 2,5 ccm. Oglasite
se na naslov:

Maks Skornšek
Rudarska 2
63320 Velenje

Prodam nov 0,8 ccm motorček znamke COX in
0,51 goriva za 200,00 din.

Toni j Ramšak
Oražmova 10, tel. 63 419
61000 Ljubljana

2  TIM 1 • 75|76

R prvi koraki

SAVUDRIJSKI

SVETILNIK

Drago Mehora

Pomorski svetilniki že od starih časov dalje
služijo pomorščakom za orientacijo, hkrati
pa jih tudi opozarjajo na nevarne plitvine
in podvodne čeri. Svetilnike so zato vedno
postavljali na skrajne konce rtov tako na
obalah kontinentov kot na otokih. Svetilni¬
ki tudi kažejo pot v velike pomorske luke
pa tudi v mala ribiška pristanišča.

Najstarejši znan svetilnik je bil znameniti
Faros, ki so ga že tristo let pr. n. št. zgra¬
dili ob vhodu v aleksandrijsko luko. Na vrhu
svetilnika so vsako noč kurili grmado drv.
Ta svetilnik je bil tako mogočen, da so ga
prištevali med sedmera čuda starega veka.
Morda bi stal še danes, če ga ne bi po¬
rušili v času križarskih vojn v 13. stoletju.

Naraščajoči pomorski promet je zahteval
vedno več večjih in manjših svetilnikov. Da¬
našnji svetilniki svetijo z belo, rdečo ali
zeleno lučjo. Danes so važnejši svetilniki
opremljeni celo z radarjem in z mnogimi
napravami za signalizacijo. Upravljajo jih z
elektromagnetnimi valovi (radio) z obale.
Svetilna naprava na vrhu se s posebnim
mehanizmom obrača okoli svoje osi in od¬
daja svetlobo v določenih presledkih in
določenih barvah. Takšni svetilniki imajo
zelo močno plinsko ali električno luč, ki jo
usmerjajo močne optične leče daleč v mor¬
ska prostranstva.

Naš svetilnik stoji na koncu Savudrijskega
rtiča ob vhodu v Piranski zaliv in spada s
svojimi 36 metri višine med največje na
Jadranski obali.

Poskusimo izdelati maketo svetilnika in
koščka obale, na kateri stoji. Na maketi bo
kajpak tudi morje.

Maketo bomo izdelali s preprostimi sredstvi
in skorajda brez stroškov. Delo nam bo v
zabavo, izdelek pa bo okras v stanovanju.
Za podlago vzemite ravno, kakih 7 mm de¬
belo vezano ploščo velikosti okoli 32 x 42
cm. Nato izžagajte iz enake ali nekoliko
tanjše vezane plošče obalo (slika 5). Ro¬
bove obale, ki segajo v morje, porašpajte
poševno, da bo lepo padala v morje, kot je
to tudi v resnici. Na tisti del osnovne plo¬
šče, kjer bo morje, položite papir modro-
zelene barve, čezenj pa kos prozorne pla¬
stične folije. Vse skupaj prilepite na rob
plošče s selotejpom. Izrezano obalo polo¬
žite na osnovno ploščo in jo nalepite ali
pribijte z žebljički.

Sedaj bo treba izdelati rtič, na katerem
stoji svetilnik in ki se dviga iz morja v
obliki nizke vzpetine (slika 4). Za izdelavo
pokrajine so maketarji navadno uporabljali
mavec ali papirno maso. Priporočam vam,
da bi zmešali v skodeli približno 4 žlice
slikarske krede, žlico mavca in pest žaga¬
nja. Tej zmesi dodajte toliko razredčenega
kleja ali kakega drugega lepila (JUBINOL,
LIBROKOL), da boste dobili gosto gnetljivo
maso. Desko dobro napojite z lepilom, nato
pa s prsti oblikujte na deski rtič. Mesto,
na katerem bo stal svetilnik, mora ostati po¬
polnoma ravno.

Izmodelirani rtič se mora dalj časa sušiti.
Med tem bomo izdelali maketo svetilnika.
Kot vidite, sestoji svetilnik iz treh glavnih
delov: podstavka (slika 1), valjastega sred¬
njega dela v obliki stebra (slika 2} in sve¬
tilnega nadzidka (slika 3). Ker so vsi ti
deli v bistvu geometrijska telesa, jih bomo
lahko izdelali iz risalnega papirja, tako kot
smo na primer naredili maketo srednjeve¬
škega gradu iz prejšnjega letnika TIMa. Po¬
samezne sestavne dele narišite upoštevajoč
predlagane mere na risalni papir in jih zle¬
pite. Podstavek ne bo delal težav, pravtako
tudi ne steber, katerega obod izračunate iz
danega premera po znani formuli. Svetilni
nadzidek obstoji iz prisekanega stožca, va¬
lja in strehe v obliki nizkega stožca. Ko
ste nadzidek zlepili, ga prilepite na ploščad
v obliki kroga, ki ste jo vlepili na vrh ste¬
bra. Pri risanju plaščev za posamezne se¬
stavne dele ne pozabite na zavihe za zlep-
Ijanje. Uporabite lepilo LIBROKOL, ki od¬
lično drži.

TIM 1 • 75|76 3

Ko je svetilnik zlepljen in nalepljen na že
prej določeno mesto na maketi, izrežite iz
papirja še ograjico in jo nalepite na vrh
stebra.

Savudrijski svetilnik je že star in ni snežno
bel. Pobarvajte ga z vodnimi barvicami v
svetlorjavkastem ali sivkastem tonu in na¬
slikajte okna in vhod v spodnji del.

Na sliki 4 vidite poleg svetilnika še eno
stavbo z rdečo opečno streho. To boste
prav tako izdelali iz papirja.

Svetilnik pa lahko izdelamo tudi iz stiro¬
pora. To je material, ki služi kot embalaža
pri pošiljanju manjših strojev in aparatov
in ga je povsod na pretek. Sestavne dele
izrezljajte z ostrim nožem in jih zlepite z

4  TIM 1 • 75|76

močnim mizarskim klejem. Hiša je lahko iz
enega samega kosa, prav tako tudi nadzi¬
dek, v katerega pa je treba vdolbsti odprti¬
no za svetilko. V to odprtino vstavite pri
tem, kot tudi pri papirnatem stolpu valjček
iz prozornega polivinila. Maketo iz stiropo¬
ra pobarvajte z gosto tempera barvo. Ogra¬
jico pri svetilniku iz stiropora naredite iz
bakrene (lahko tudi izolirane) žice. Nosilce
ograje preprosto zapičite v stiropor.

Vzpetino pobarvajte z oljno ali tempera
barvo v sivkasto zelenih tonih; pri tem ne
pozabite naslikati poti, ki vodi k svetilniku.

Okoli savudrijskega svetilnika skoro ni pra¬
vega drevja, zato pa dosti grmovja. Grmov¬
je naredimo iz suhega zeleno obarvanega
mahu, ki ga nalepimo na teren. Obalni prod,
ki ga spirajo valovi in plima, je svetloru-
menkaste, skoraj bele barve.

Posebnost Savudrijskega rta so čolni, obe¬
šeni na drogovih tik morja. Primerne vejice
boste našli v grmovju. Drogove, ki naj bodo
slikovito ukrivljeni, vsadite v les v luknjice,
ki ste jih naredili s šilom, čolničke izrez¬
ljajte iz borovega ali smrekovega lubja in
jih privežite na drogove z nitkami temne
barve.

Morda bo ta ali oni želel, da bi mu sve¬
tilnik tudi svetil. Tudi to se da narediti.
Če je svetilnik iz stiropora, mora biti od
vrha do tal prevrtan, da lahko skozenj po¬
tegnemo žice. V odprtino v nadzidku pri¬
trdimo malo trivoltno žarnico, na katero smo
prispajkali obe žici. V podstavek izdolbemo
prostor za okroglo trivoltno baterijo. Bate¬
rijo spojimo z žicami, ki so kajpak izoli¬
rane, in z majhnim stikalom, ki deluje tako
kot stikalo za električni zvonec. Pri papir¬
natem svetilniku je najbolje speljati obe
žici prek majhnih drogov, zapičenih v ma¬
keto, do stikala in baterije, ki leži zunaj
makete.

TIM 1 • 75(76 5

modelarji

Z-17 MODEL RAKETE
ZA ZAČETNIKE

Boris Bogunovič

Raketa Z-17 je zelo enostavna za izdelavo
in je zato še posebej primerna za tiste
modelarje, ki še nimajo mnogo izkušenj v
raketnem modelarstvu. Raketa ima zelo
stabilen let.

Za izdelavo bomo potrebovali običajno mo¬
delarsko orodje, ki ga verjetno že vsak
ima: svinčnik, ravnilo, škarje in oster žep¬
ni nož.

IZDELAVA: Najprej izdelamo trup po že
znanem postopku, tako da kos šeleshamer-
ja ovijemo okoli palice premera 20 mm.
Robove zalepimo, nato pa preidemo na iz¬
delavo stabilizatorjev.

Stabilizatorje naredimo iz balse debeline
1,5—3 mm. Vsi robovi, razen tistih, ki bodo
prilepljeni na trup, morajo biti ostro zbru¬
šeni.

Glavo rakete naredimo prav tako iz balse,
če pa te nimamo, lahko uporabimo tudi
sambo ali lipovino. V tem primeru moramo
glavo izvotliti, da je lažja.

Preostane nam še izdelava vodil. Ta nare¬
dimo tako, da papirnate trakove zvijemo v
obliko cevčice in jo z lepilom pritrdimo na
trup.

Raketo zdaj prebarvamo z živimi barvami,
ki so v zadostnem kontrastu z okolico, da
raketo po izstrelitvi laže najdemo.

Izbiro sistema za pristajanje prepuščam do¬
mišljiji vsakega posameznika.

Želim vam obilo veselja pri izdelavi in
uspešen polet.

ENOSTOPENJSKA
RAKETA »OREL«

Matjaž Chvatal

Raketa »Orel« je enostopenjska in doseže
višino od 100 do 200 m.

Material za izdelavo:

— 1 list risalnega papirja (ŠELESHAMER)

— balso debeline 1,5 mm

— lipovino za izdelavo glave

Orodje:

škarje, nož, britvico, ravnilo, svinčnik, smir¬
kov papir, hitrosušeče lepilo.

Navodilo za izdelavo

Najprej napravimo trup iz šeleshamra, ki naj
bo dolg 250 mm, širok pa 67 mm. Zvijemo ga

na palici s premerom 19 ali 20 mm, nakar
stičišče papirja zalepimo in pustimo, da se
posuši. Nato s finim smirkovim papirjem
zbrusimo rob, ki je ostal po lepljenju. Izde¬
lali pa bomo tudi stabilizatorje, zanje vze¬
mimo kar balso 1,5 mm. Ko imamo vse štiri
stabilizatorje narejene, jih pobrusimo s smir¬
kovim papirjem. Nato napravimo na trupu
križ in prilepimo vse štiri stabilizatorje v
obliki križa.

Glavo izrežemo iz lipovine in jo obrežemo
tako, da se prilega trupu. Dolga naj bo 70
mm, od tega pride 10 mm v raketo. Nanjo
pritrdimo še vodila v obliki grške črke (Q).
Raketo prebarvamo z nitrolakom. Raketa
potrebuje še motor, nad motor pa nalepimo
še omejitev, nanjo pa položimo košček vate.
Glavo nato privežemo k trupu hkrati s pa¬
dalom, ki naj bo iz lahkega in tankega poli¬
vinila.

Če je raketa dobro narejena, bo dosegla
zavidljivo višino. Obilo sreče pri izdelavi in
spuščanju rakete.

VSTAVITEV MOTORJA
V RAKETO

Matjaž Cvahtal

Za vstavitev motorja v raketo poznamo več
načinov. Za začetek bomo opisali tri po¬
glavitne načine.

Pri raketi s premerom do 25 mm navijemo
okoli motorja sloj šeleshamra enake dolži¬
ne kot je motor in ga zalepimo v cevko.
Motorček se mora prilegati v cevko zelo
natesno. Potem odrežemo od rabljenega
motorčka cevko visoko 2 mm in ga zalepi¬
mo na zgornji konec cevke {slika 1). Obro-

Siika 1

TIM 1 • 75[76 7

ček še nekajkrat zalijemo z lepilom. Nato
izrežemo iz šeleshamra še dolga trakova in
ju namažemo po eni strani z lepilom ter
nalepimo na cevko, kot je razvidno iz slike
2. Nastala obroča seveda ne smeta prese¬

gati notranjega premera rakete. Tako izde¬
lano cevko potisnemo z obročkom navzgor
v trup rakete (slika 3) in vse skupaj še
nekajkrat zalijemo z lepilom.

Pri raketah z večjim premerom je postopek
enak, le da namesto papirnatih trakov na
cevko nalepimo dva obročka iz balse (sli¬
ka 4) debeline dva ali tri milimetre, od¬
visno pač od velikosti rakete (da ni preveč
obtežena).

Slika 4

Tretji način pride v poš^v pri raketah s
premerom manjšim od 25 mm. Tu navijemo
na motor toliko selotejpa, da gre motorček
na tesno v trup. Nato dodamo na spodnjem
koncu še toliko selotejpa v širini dveh cm

(slika 5), da motorček ob startu ne more
pognati skozi trup (slika 6).

IZDELAVA IN PRITRDITEV PADALA

Iz čim tanjšega polivinila izrežemo krog s
premerom, ki ustreza velikosti rakete. Nanj
pritrdimo s selotejpom osem ali dvanajst
vrvic (slika 7), katerih dolžina je enaka

8 TIM 1 • 75|76

\

Slika 9

CESTNI

VALJAR

Tone Pavlovčič

Ceste — naše sodobne prometne žile! Le
kaj bi v našem hitrem življenju brez njih?
Brez tistih lepih cest, po katerih se lahko
tako hitro odpeljemo na morje ali v gore,
po katerih dan za dnem vozijo tovornjaki
in povezujejo industrijo med seboj, povezu¬
jejo mesta z vasmi in omogočajo vsem
nam lažje in boljše življenje.

Toda preden je taka lepa sodobna cesta
zgrajena? Ste morda kdaj pomislili, koliko
strojev je potrebnih za tako delo? Ste
morda pomislili, kakšni stroji so sploh
potrebni za gradnjo take ceste?

Tokrat vam predstavljam tak sodoben stroj,
ki mu enostavno pravimo cestni valjar. Ti
stroji se dneve in dneve vozijo po cesti
gor in dol, ter tlačijo kamenje in gramoz
zato, da napravijo podlago trdo in močno.
Potem lahko prek njihovega dela polijejo
asfalt, katerega spet cestni valjarji zgladijo
in utrdijo. Valjar je torej prisoten na vsa¬
kem cestnem gradbišču in prav tako je
nujno potreben pri vsakem popravljanju
ceste.

ena in polkratnemu premeru. Vrvice na kon¬
cu zavozljamo v skupen vozel, na katerega
prevežemo spet dve dvojni vrvici, od katerih
je ena dolga 1 1/2 premera padala in služi
za pritrditev le-tega na trup rakete. V ta
namen zvrtamo v trup dve luknjici (slika 8)
in skoznji zavežemo to vrvico.

Glava rakete je privezana na padalo z vrvi¬
co dolgo en premer padala. V glavo zavije¬
mo majhen vijak (slika 9) in nanj priveže¬
mo vrvico. Vse vrvice morajo biti iz moč¬
nega sukanca, da jih ne potrga pri obratnem
polnjenju motorja.

Včasih, ko industrija še ni bila toliko raz¬
vita, so ceste gradili z okornimi valjarji,
katerih stroji so bili še na paro, se pravi,
da so jih kurili s premogom. Danes, ko
napredek čutimo prav povsod, tudi cestne
valjarje poganjajo mnogo močnejši dizlovi
motorji. Industrija je svoje izdelke prilago¬
dila potrebam delavcev. Tako imamo stroje
raznih oblik in velikosti pač glede na obseg
in potrebe gradbišča.

Izdelal sem načrt srednjega cestnega valjar¬
ja, katerega gradnjo priporočam posebej
tistim, ki ste letos na novo postali naši
naročniki in ki se prvič poskušate z žaga¬
njem. Za začetnike bo ta enostavni TIMov
model kot nalašč. Kot vedno si najprej
prečitajte kosovnico in dobro oglejte načrt.
Nato si prerišite potrebno število kosov
na 5 mm debelo vezano ploščo. Pri žaganju
pazite na to, da boste žagali čim bolj pra¬
vokotno in čim bolj po črtah. Točnost vas
bo posebej razveselila pri sestavljanju, ki
vam bo šlo zaradi tega dosti laže od rok.
Dele lepite z Rivikol lepilom in šele ko
se bo to povsem posušilo, vse robove lepo
zgladite. Sestavljajte po vrstnem redu, tako
kot so oštevilčeni posamezni kosi.

Luknje v stranicah so večje od osi zato,
da se le-te v njih lepo vrte. V kolesa pa
zavrtajte s svedrom 3,7 mm, da bo luknja
manjša in boste kolo trdo nasadili na os.
Enak postopek bo z valjarjem, le da boste
z lesnim vijakom prej privijačili premo na
spodnjo vezavo stranice. V ta namen zvr¬
tajte v naznačeno mesto 2 mm debelo luk¬
njico, globoko le toliko, da bo vodilo vijaku.
Kolesa in valjar prekrijete z lepenko ali
tršim papirjem. V ta namen vzemite širši
papir, ki ga boste šele kasneje odrezali.

TIM 1 • 75|76 9

Vedeti je treba, da se Rivikol lepilo suši
najmanj 10 ur; zato je najbolje, da pustimo
model lepo pri miru vsaj prek noči.

Opazujte stroje na cestah in pobarvajte
svoj model tako, kot ste videli pobarvanega
pravega velikana na cesti.

KOSOVNICA:

10 TIM 1 • 75|76

VOZILO NA ZRAČNI BLAZINI

Prevedla Cvetana Tavzes

Modeli vozil na zračni blazini postajajo
vedno bolj zanimivi tudi za modelarje. Mo¬
deli z bencinskim motorjem, ki ima veliko
pogonsko silo, so precej komplicirani. Zato
tokrat objavljamo model enostavne zvona¬
ste oblike na električni pogon. O njegovih
dobrih letalnih zmožnostih se boste lahko
prepričali sami, ko boste kar precej hitro
tekali za njim.

NAVODILO ZA SESTAVLJANJE

Priskrbite si močnejši karton, lahko je od
škatel za čevlje. Ni pa uporabna lepenka,
ker je pretežka. Prerišite si iz načrta po¬
samezne dele modela (1, 2, 3). Izrežite jih
in karton upognite. Pomagajte si z valjastim
predmetom, okoli katerega ovijate karton
in ga pritiskate s svinčnikom ali palčko.

Tako bo ostal karton brez gub in ne bo na¬
lomljen. Dele zlepite, zalepljena mesta pa
spnite s kljukicami za perilo. Zgornji konec
zunanjega plašča zavihajte in prilepite tako,
da nastane na obodu okrogla ploskev, na
katero prilepite vijačni kanal. Nato na rav¬
ni podlagi s škarjami pritrdite na spodnjem
delu stožca rob, s katerim vse prilepite na
desko iz balse (detajl št. 4). Desko morate
zgladiti do ravnega. Če ne boste imeli tako
velike deske, jo naredite iz manjših kosov,
vendar morate lepiti na ravni podlagi. De¬
sko lahko nadomestite s tanjšo lepenko,
ki jo ob robovih okrepite z zavihki ali pa
nanjo prilepite tanke deščice. Vendar boste
zelo težko dosegli, da se vam lepenka ne
bo vihala in da bo popolnoma ravna. Tudi
vsa rebra in krmilo so iz 2 mm debele bai-
se. Dokončati zunanjo karoserijo s krmili

20 M

14  TIM 1 • 75|76

in kabino ne bo težko. Kako boste naredili
sedež, volan in ostalo, prepuščamo vaši
fantaziji, zato jih na načrtu tudi nismo na¬
risali.

Skrbnejšo izdelavo zahtevajo notranji deli
vozila. Prepričajte se, če je notranji plašč
simetričen in če je spodnji rob raven. Pre¬
izkusite, če se prilegata rebri 10 in 11. Če
je vse v redu, ju prilepite tako, kot kaže
načrt. Enako preizkusite in prilepite rebri

— detajl št. 12 — na vsaki strani, poševno
in prilegaje se naklonu vijaka. Ta rebra
uravnavajo tok zraka v nasprotni smeri
vrtenja vijaka. Ko je vse trdno zlepljeno,
skrbno izrežite v notranji plašč stožca od¬
prtino za 2,4 V elektromotor.

Karton se mora tesno prilegati motorju. Po¬
zorni bodite na pravilen kot (glej načrt).
Dobro je, če obenem naredite štirikrilni vi¬
jak in ga pritrdite na vreteno elektromotor¬
ja (vreteno lahko narahlo namažete z le¬
pilom). Tako boste preizkusili, kako elek¬
tromotor in vijak »sedita« v kanalu.

Izdelava vijaka: leseno palčko prevrtajte
(odprtina 1,9 mm) in izoblikujte v stožec.
Zarežite postrani štiri zareze in vanje trdno
prilepite lopatice iz balse. Ko namestite
elektromotor, spet preverite, če se rebro

— detajl št. 6 — tesno prilega. Ko lepite,
močneje namažite stično ploskev, ki bo na
motorju. Enako naredite z rebri — detajl

7, 8 in 9. Sedaj prilotate k snetim kontak¬
tom motorja tanki pregibni žici, dolgi 1 do
2 metra. Žici izstopata skozi odprtino med
notranjim in zunanjim plaščem in skozi dve
odprtini na zadnjem delu. Žici spletete in
ju na drugem koncu prilotate na kontakte,
ki jih naredite iz pisarniških sponk. Sponki
pritrdimo na plus in minus pol dveh plo¬
ščatih 4,5 V baterij. Bateriji zvežete ali
spnete z elastiko. Nezaželenemu kontaktu
se ognete tako, kot je narisano na načrtu,
poleg tega pa imate še na lahek način na¬
rejen vzmetni kontakt že kar na bateriji.
Bateriji sta povezani tako, da ima elektro¬
motor večjo napetost, to je 9 V. S tako
vezavo motor ni predolgo obtežen, kajti ni
konstruiran za tako veliko napetost.

Na obe strani pritrdite držaja — detajl 24
— na katera pritrdite žici.

Dele iz papirja pobarvajte z vodenimi ali
tempera barvicami. Druge vrste barv so pre¬
težke. Tudi delov iz balse ne barvajte, ker
bi se les preveč napil in bi bil pretežak.
Model ima po načrtu pomaknjeno težišče
glede na spodnjo ploščo 12 mm naprej (glej
puščici A in B na načrtu), kar zadostuje
za dovolj veliko potovalno hitrost. Mogoče
bo vozilo, kljub temu da mu zadaj z brit¬
vico izrežete na zunanjem plašču izravnal¬
ni kanal, s katerega se bo odbijal zračni
tok na stabilizacijsko krmilo (detajl 22),

TIM 1 • 75|76 15

16  TIM 1 • 75|76

I

TIM 1 • 75|76 17

18  TIM 1 • 75|76

J9

23

med poletom zanašalo na levo. Pomagate
si lahko s tem, da ga, ko prižgete motor,
zadržite, nato pa rahlo porinete v smer po¬
leta. Tako obe glavni krmili zajame zračni
tok z večjo hitrostjo in vozilo bo letelo čisto
naravnost. Mogoč je še drug način, eno¬
stavnejši, ko namesto, da izrežete kanal
in nalepite stabilizacijsko krmilo (detajl
22), raje prilepite obe usmerjevalni krmili
približno 5° postrani, tako kot pri ladji, ka¬
dar hoče zavijati na desno. Tudi pri tem
načinu morate vozilo na začetku vožnje
malo poriniti z roko. Na koncu še en na-

_ J

svet: ker se usmerjevalni krmili iz balse,
prilepljeni na spodnjo ploskev, radi zlomi¬
ta, ju okrepite tako, da prilepite nanju de¬
ščico iz balse z merami približno 2 X 2 X
X 60 mm.

Navodila za vožnjo: vozilo je dvignjeno
spredaj približno 3 mm, zadaj pa 5 mm, kar
zadostuje za letanje po ravnih tleh (telo¬
vadnica), po hodnikih in podobno. Vzbokli-
ne tal ne smejo biti višje kot 2 do 5 mm.
Zadnje opozorilo: vozilo raje ne poskušajte
spuščati nad vodo, ker nima narejenega
plovnega sistema, pa še balsa bi se napi¬
la vode.

KOSOVNICA

20  TIM 1 • 75|76

*

daljinsko

vodenje

<*►

MONTAŽA RC NAPRAVE V MODEL

Jan Lokovšek

Naprave za daljinsko vodenje so danes že
kar razširjene po modelarskih klubih in pri
posameznikih, saj daje modelarstvu poseben
čar prav brezžično vodenje modelov. Nekaj
modelarjev je takšnih, ki so si naprave v
celoti ali deloma zgradili sami, še več pa je
kupljenih RC naprav. Tržišče je s tovrstnimi
izdelki dobesedno prepravljeno, toda žal le
v tujini. Jugoslovanski modelar je zaenkrat
še vedno navezan na občasne drage nakupe,
ali pa mora cele naprave (ali dele) sam
uvoziti. Res je, da so naprave prav pregre¬
šno drage, tako da si jih lahko privoščijo le
modelarski klubi in premožnejši posamezni¬
ki, v kolikor ne gradijo sami.

Novopečeni lastnik RC naprave kar pre¬
kipeva od želje, da bi jo čim prej preizkusil
v modelu. Tu pa je vsaka naglica škodljiva,
kajti nemalo lomov modelov in poškodb RC
naprav nastane prav zaradi površnosti pri
tej naglici. Kaj vse »grozi« RC napravi v
modelu? Poglejmo kar po vrsti:

1. TRESLJAJI

Vsak pogonski motorček, električni ali eks¬
plozijski, se trese in tresljaji se prenašajo
po modelu. Ti tresljaji kvarno vplivajo na
servomehanizme in vse električne prik¬
ljučke.

2. UDARCI, TRKI

Ni treba posebej poudariti, da grd pristanek
ali trk škodi ne le modelu, ampak tudi RC
napravi. Pri udarcu ob tla se krmila sunko¬
vito premaknejo in posebno pri večjih mode¬
lih tako obremenijo krmilne ročice servome-
hanizmov, da se lahko polomijo celo zobni¬
ški prenosi v servomehanizmih! Enako trpi
servo v hitrih ladijskih modelih, če le-ta
zadene s krmilom ob oviro.

3. PREVELIKA VROČINA

Tovarna jamči za delovanje RC naprave v
temperaturnem obsegu od —5° C do
-f 55° C. Prvi hip se zdi to veliko, toda če
pustite model na soncu v poletni vročini, bo
v temno lakiranem trupu kaj kmalu 60° C ali
tudi več in to v prostoru, kjer »počiva« naša
RC naprava. Tako pogreta naprava sicer še
deluje, ko jo preizkušamo pred vzletom, to¬
da odpove že na kakih 50 do 100 metrih.
Seveda temu sledi lom modela ob velikem
začudenju navzočih in prizadetih.

4. VLAGA, VODA

Vdor vlage je vse prej kot koristen. Oksidi¬
rajo kontakti in spoji so zato nezanesljivi.
Pri vdoru vode naprava seveda odpove in jo
moramo osušiti čim prej. Če je to sladka
(čista) voda, je navadno to dovolj, medtem
ko je vdor morske vode za napravo narav¬
nost katastrofalen. Tudi takojšnje izpiranje
s sladko vodo redkokdaj pomaga in takšna
naprava je v večini primerov potrebna dra¬
gega popravila v matični tovarni.

5. PREOBREMENITEV

Pri povezavi krmilnih ročic servomehaniz-
mov in krmil moramo posebej paziti, da ne
omejimo hoda krmilnih ročic servomehaniz-
mov. Krmilna ročica mora imeti možnost
narediti cel hod, ne da bi se kje ustavila,
ker bi se krmilo ne moglo obrniti še bolj.
V takem primeru povečamo dolžino ročice
na krmilu. Če tega ne storimo, se baterije
zelo hitro iztrošijo in v skrajnem primeru
celo pokvari RC naprava. To napako radi
zagreše celo stari modelarji, posebno vzvodi
včasih tečejo zelo trdo, kar spet prekomerno
obremeni servomehanizem in s tem tudi
baterije.

TIM 1 • 75|76 21

6. MOTNJE

Pogonski motor, posebno električni, seva cel
kup motenj. Skoraj vse novejše (digitalne)
RC naprave so zelo občutljive na to vrsto
motenj. Zato mora biti pogonski elektro¬
motor zelo pazljivo blokiran. Kako vemo, da
gre prav za to vrsto motenj? Ko vključimo
pogon, začnejo krmilne ročice servomeha-
nizmov trepetati in servomehanizmi sami
»brenčijo«. Doseg naprave je zmanjšan na
vsega nekaj deset metrov, potem pa motnje
že nadvladajo signal oddajnika. Vse to zelo
obremeni baterije, še bolj pa občutljive de¬
le servomehanizma. Servo se zelo hitro
pokvari in baterije trajajo malo časa. Manj
pazljivi modelarji tega sploh ne opazijo,
ker na manjše razdalje naprava vendarle
deluje, na več kot kakih 50 metrov pa red-
kokdo vozi brodarski model.

V motornem modelu navadno namestimo
napravo v trupu na mesto, kjer je krilo. V
Pavlovčičevi AVI I bomo to storili med 5.
in 9. rebrom. Najbolj običajna razporeditev
elementov RC naprave je narisana na sli¬
ki 1.

Ves prostor, kjer je RC naprava, naj bo gra¬
jen trdno, tako da bo prenesel tudi težje
šoke. V lesenih trupih ta prostor navadno
še posebej ojačimo z aviošperom!

Najbliže nosu modela so vedno baterije, ki
so tudi najtežji del naprave. Najbliže repu
so servomehanizmi, sprejemnik pa je v sre¬
dini. Sprejemnik kakor tudi baterije zavijemo
(vsako zase) v penasto gumo, da ju zaščiti¬
mo pred vibracijami in tresljaji. Lahko pa v
trupu samem pripravimo ležišča, obložena s
penasto gumo. Na levi strani trupa pritrdimo
stikalo za vklop.

Montaža RC naprave v letalski
model

Po »osnovni lekciji« se lotimo letalskih mo¬
delov. Predvsem si ne delajmo iluzij; prav
gotovo bo model mnogokrat grdo pristal ali
se celo razbil. Pri vsem tem mora RC na¬
prava ostati čim bolj cela in nepoškodo¬
vana.

V jadralnih modelih običajno montiramo
napravo v »kabino«, v trup pred krilom,
tako da je potrebno čim manj dodatne obte¬
žitve.

Sl. 1. Splošna razporeditev elementov RC napra¬
ve v letalskem modelu

Tudi servomehanizme moramo zaščititi pred
tresljaji. Tovarne RC naprav prodajajo pose¬
bne gumijaste podložke za ta namen. Pog¬
lejmo sliko 2, ki prikazuje montažo servo¬
mehanizma VARIOPROP (v preseku).

Sl. 2. Montaža servomehanizma (prerez)

1 — gumijasta podložka, 2 — vezana plošča, 3 —
podložka, 4 — matica

22  TIM 1 • 75176

Marsikdo ne bo imel takšnih podiožk in ta
lahko naredi pritrditev tako, kot je narisano
na sliki 3.

Sl, 3. Montaža servomehanizma s pomočjo pe¬
naste gume: 1 —penasta guma, 2 — vezana plo¬
šča, 3 — podložka, 4 — matica

Odrežimo dva koščka penaste gume, debele
ca. 5 milimetrov. Velikost naj bo malo
večja, kot je tloris servomehanizma.
Običajno montiramo dva ali tri servomeha-
nizme skupaj na ploščo iz aviošpera in le-to
pritrdimo v trup modela na nosilce, ki jih
že prej prilepimo. Ti nosilci so lahko tudi iz
10 mm debele balse. Kdor gradi model AVIA,
mu predlagam takšne mere ploščice, kot so
podane na sliki 4.

SE, 4. Slika ploščice za montažo servomehaniz-
mov V1ROPROP MICRO SERVO v model AVIA
B-S34 v merilu 1 :1

Vse mere so v milimetrih, lega servomeha-
nizmov pa je označena črtkano. To so ser-
vomehanizmi za smer, višino in plin. Kdor
zmore še servomehanizem za krilca, ga na¬
vadno montira kar na krilo.

Seveda je model AVIA B-534 premajhen, da
bi mu lahko privoščili še krilca. Ker so krila
prilepljena in jih ne snemamo, moramo na¬
rediti del trupa tako, da ga je možno od¬
preti, sicer naprave ne moremo niti monti¬
rati. Pri modelih, kjer snemamo krilo, izko¬
ristimo to odprtino. Pri AVIA B-534 predla¬
gam, da naredite zgornji del trupa od reber
6 do 9 tako, da ga lahko snamete. V ta
namen bi morali omenjeni rebri podvojiti in
predvideti pritrditev. Seveda je to le pre¬
dlog in morda bo kdo našel primernejšo
rešitev.

Sledi povezava krmilnih ročic servomeha-
nizmov in krmil, če se le da, uporabimo ori¬
ginalne spojke in krmilne ročice (slika 5).
če jih delamo sami, potem nikar ne povrta-
vajmo in prirezujmo krmilnih ročic servome-
hanizmov! To si lahko privoščijo le tisti, ki
jih imajo dovolj na zalogi in ki jim tip servo¬
mehanizma dopušča menjavo krmilnih ročic
(npr. SIMPROP).

Če delamo spojke sami, potem uporabljajmo
1,5 mm debelo žico. Spojke pritrdimo na

Sl. 5. Originalni priključki firme GRAUPNER

Slika 5

TIM 1 • 75|76 23

letvice 4x4 mm [smreka] ali 7x7 mm
(balsa). V zadnjem času so naprodaj pose¬
bne napeljave, ki se sestojijo iz plastične
cevke in plastične ali jeklene pletene žičke
v sredini (slika 6). Ker se da taka povezava
prepogibati in zvijati, je še posebej priprav¬
na za napeljave do motorčka [plin] in za
krilca. Cevko pa moramo zalepiti v ogrodje
že med gradnjo, pred prekrivanjem!

Sl. 6. Gibljiva napeljava s priključkom

Ostane nam le še antena. Včasih smo jo
napenjali med kabino in repom. Danes na¬
redi vesten modelar podnožje (pušo) za ka¬
bino in uporablja ca. 70 cm dolgo jekleno
žičko. Nič ni narobe, če pustimo kar origi¬
nalno žico in jo pustimo viseti iz modela v
vsej njeni dolžini.

timove drobnjarije

VAM »TRANZISTORČEK« SLABO IGRA?

Če imate pri roki prazen kozarec od kom¬
pota, potem je stvar zelo preprosta. Spre¬
jemnik položite čez odprtino kozarca tako,
da odprtine ne zakrijete povsem. V no¬
tranjosti kozarca se tako izoblikuje aku¬
stični transformator, posledica tega pa bo
močnejši zvok. Pred tem poizkusom pa se
vendarle še prepričajte, če nimate morda v
sprejemniku že izrabljene baterije. Če v
sprejemniku ni energije, vam ne bo po¬
magal še tako dober kozarec.

TEŽKI LOVEC
HAVVKER
»TYPHOON«

Bojan čamernik

Po bitki za Anglijo se je pokazalo, da Hur-
ricani niso več dorasli nemškim letalom,
medtem ko je Spitfire še ustrezen do neke
mere, le da je prepočasen. Zato je RAF
(Royal Air Force — Britanske zračne sile]
razpisalo natečaj za novo lovsko letalo, ki
naj bi imelo vsaj 20 % boljše lastnosti od
Hurricanov.

V tovarni ROLLS-ROYCE so nemudoma za¬
čeli razvijati 24-valjni motor VULTURE s
prek 2000 KM. Istočasno, je v tekmovanje
posegla tudi tovarna NAPIER s 24-valjnim
motorjem SABRE.

Sir Sidney Camm, glavni konstruktor to¬
varne FIAVVKER in avtor znanega Flarriera,
je ta čas izdelal prvi prototip lovskega leta¬
la, ki ga je poimenoval TORNADO. Gotovo
je bilo leta 1939 in je že oktobra istega
leta tudi prvič poletelo. Prvi in drugi pro¬
totip je bil oborožen z dvanajstimi strojni¬
cami kalibra 7,7 mm. Pri lastni teži 4800 kg
sta ti dve letali na višini 7000 m dosegli
hitrost 684 km/h.

To je bil za tiste čase izjemen dosežek,
vendar piloti tega letala niso marali. Izred¬
no močan motor, ki je razvijal prek 2000 KM,
je naredil pri polnem plinu iz letala po¬
divjano žival. Pri vzletih in pristankih je
zato pogostokrat prihajalo do nesreč. Od¬
por pilotov je bil tako hud, da je v posa¬
meznih primerih mejil že na nedisciplino.
Kljub temu pa je vojno ministrstvo naroči¬
lo izdelavo 1000 teh letal.

Največ težav v poizkusni dobi je povzročal
motor VULTURE, ki je imel posebno občut¬
ljivo kolenasto gred, ki je pogostokrat odpo¬
vedala. Konec leta 1939 so uspešno za¬
ključili preizkušanje motorja NAPIER-SABRE.
Zaradi zastojev pri Flavvkerjevih TORNADIH
je ministrstvo preneslo celotno pogodbo
na letalsko tovarno GLOSTER, kjer so po

24  TIM 1 • 75|76

2020 KM. Letalo je dobilo tudi novo ime
TYPHOON.

Prototip P 5212 je na poizkusnem poletu
6. junija 1940. leta na višini 5500 m dosegel
hitrost 658 km/h. Na to višino se je letalo
povzpelo v 5 minutah in 45 sekundah. Le¬
talo se je izkazalo za zelo uporabno, saj
je celo na višini 100 m lahko letelo s hi¬
trostjo 640 km/h. Leto kasneje je bila iz¬
delana prva serija teh letal z nazivom
TYPHOON Mk-1A. Serija je bila zelo majhna,
samo 120 letal, uporabljali pa so jih za
lovske naloge, predvsem pa so hoteli le¬
talo temeljito preizkusiti in morebitne iz¬
kušnje porabiti pri izdelavi in razvoju še
boljšega letala. Žal se je tudi s tem letalom
zgodilo precej nesreč, zlasti pri vzletanju in
pristajanju.

V večjem številu je šla v proizvodnjo šele
izvedenka Mk-1B, ki je imela motor SAB-
RE II z močjo 2200 KM. Letalo je tehtalo
prek 6000 kg in je na višini 5700 m doseglo
hitrost 660 km/h. Oboroženo je bilo s šti¬
rimi topovi HISPANO kalibra 20 mm, nekaj
teh letal pa je bilo oboroženo tudi s stroj¬
nicami.

oborožena s štirimi topovi, jurišna pa je
imela pod krili še osem lanserjev za rake¬
te zrak-zemlja kalibra 75 mm, namesto njih
pa je lahko ponesla dve bombi, težki po
450 kg.

V zračnih bojih se je TYPHOON bolje iz¬
kazal kot nemški Messerschmitt Bf-109. Bil
je trd nasprotnik tudi za posadke protile¬
talske obrambe. To zelo divje in hitro leta¬
lo je v začetku prekašalo celo letalo
FVV-190. Bilo pa ga je zelo težko pilotirati,
tako da so piloti po enournem poletu pri¬
hajali iz letala na smrt utrujeni. Letenje s
Spitfireji je bilo po njihovih besedah v pri¬
merjavi z letenjem na Typhoonih pravi
oddih.

Po letu 1943 so uporabljali Typhoone v glav¬
nem le še za manj pomembne naloge, pred¬
vsem za bombne napade in juriše. Z ma¬
lenkostno predelavo kril so povečali nje¬
govo nosilnost na 1000 kg bomb.

Zadnja in najboljša izvedba, TYPHOON
Mk-1B SW 555, je imela vgrajen izboljšan
motor SABRE Ilc z močjo 2260 KM. Težko
je bilo prek 6000 kg in je doseglo na višini
4000 m hitrost 670 km/h. Na višino 5000 m

TIM 1 • 75|76 25

se je povzpelo v petih minutah, akcijski
radij pri polni obremenitvi pa je znašal
okoli 800 km.

Letalo TYPHOON je bilo v mehaničnem
smislu zelo čvrsto. Imelo je močan trup,
velika krila z nizko specifično obremenitvi¬
jo. Močno in stabilno podvozje je omogoča¬
lo uporabo letala na slabših, tudi pomožnih
letališčih. Pilot je bil dobro zaščiten pred
izstrelki, s sprednje strani z oklepom de¬
beline 30 mm, zadaj pa z oklopnim jeklom
debeline 10 mm. Bencinski tanki v trupu in
krilih so bili prevlečeni z gumijasto oblo¬
go, ki se je, če so jo prebile navadne stroj¬
nične krogle, stisnila. Praznina v bencinskih
tankih se je sproti polnila z izpušnimi pli¬
ni. Kabina letala je bila udobna, pilot pa
je moral med poletom paziti na okoli sto
stikal, ročic in instrumentov. Ker so v ka¬
bino uhajali izpušni plini, je moral pilot ne¬
prestano nositi kisikovo masko, kar je bilo
zlasti poleti zelo neugodno. Glede na to, da
so Typhooni večino svojih bojnih nalog
opravljali nizko nad tlemi, so se piloti ne¬
prestano kopali v lastnem znoju in topli
struji izpušnih plinov.

Vsega skupaj je bilo izdelanih 3400 teh
letal v vseh variantah. Uporabljali so jih
tudi za prestrezanje in sestreljevanje le¬
tečih bomb V-1. Izkušnje, nabrane na teh
letalih, so kasneje prenesli oziroma upora¬
bili pri gradnji njegovega naslednika TEM-
PESTE.

Po mnenju strokovnjakov je bil Typhoon
dobro letalo, ki pa ni zaključilo svojega
razvoja, saj so ga v Veliki Britaniji izločili
iz oborožitve še pred koncem vojne. Pač
pa se je obdržalo vse do leta 1950 v obo¬
rožitvi dežel britanske skupnosti narodov.

timove drobnjarije

LETALCE
IZ VŽIGALICE

Vsak izkušen modelar začne svojo mode¬
larsko pot z izdelovanjem preprostih pa¬
pirnatih avionov, katerih oblike spreminja,
tako da nastajajo vedno novi, drugačni
modeli. Na tak način si pridobiva izkušnje,
ki mu kasneje še kako koristijo pri izde¬
lovanju zahtevnejših tekmovalnih modelov.
Izdelati večji model iz papirja v poprečno
opremljeni domači delavnici ni težko. Pre¬
izkusiti ga v letenju na večjem prostoru
pa je že teže. Za izdelavo in preizkus v
stanovanju bo zato kot nalašč tale minia¬
turni model, ki resnično leti, in ki se ga
da hitro in z lahkoto izdelati iz navadne
vžigalice, koščka furnirja in acetonskega
lepila.

26  TIM 1 • 75[76

Na košček furnirja prerišite krila (A) in
rep (smernico — B), nato pa vse to skrbno
izrežite z britvico. Iz vžigalice napravite
trup letala (C). 21 mm zadnjega konca
dela vžigalice stanjšajte na debelino 1 mm.
To napravite z britvico ali z ostrim noži¬
čem. Nato na konec vžigalice, in sicer na
vrhnjo stran z acetonskim lepilom nalepite
rep (smernico). Pred tem morate rep obr¬
niti na pravo stran, kakor vidite na risbi.
Ko se lepilo posuši, izberite težišče mo¬
dela.

Mesto (težišče) na vžigalici, kamor boste
nalepili krila, boste našli takole: trup le¬
tala s prilepljenim repom položite na oster
rob ravnila ali trikotnika. S premikanjem
trupa po robu sem in tja boste našli me¬
sto, na katerem se vžigalica uravnovesi.
To mesto-težišče (T) zaznamujemo s svin¬
čnikom. Točno 2,5 mm od težišča (proti za¬
četku) je mesto, na katerega morate pri¬
trditi krila, in sicer pod kotom 8°. Pravilno
pritrditev kril kaže risba. Izgotovljen model
primite s palcem in kazalcem za kriloma
in ga izpustite rahlo usmerjeno navzgor.
Pravilno izdelana in izpuščena »vžigalica«
leti naravnost celo 8 m daleč.

Izkušnje pri izdelavi te »leteče vžigalice«
vam bodo koristile pri izdelavi nadaljnjih
miniaturnih modelov najrazličnejših oblik.
Vselej pa morate upoštevati težišče mo¬
dela, saj v nasprotnem primeru model ne
bo letel, ampak padal. Drobne napake v
zvezi s težiščem modela lahko odstranite
tako, da na glavico vžigalice kanete kap¬
ljico lepila.

VESELE RIBICE

MATERIAL:

papir

flomastri

glavnik

škarje

1 — narišite in pobarvajte več ribic dolgih

približno 3 cm

2 — izrežite ribice in jih položite na mizo

3 — češite se nekaj sekund z glavnikom

4 — približajte se z glavnikom ribicam in

pričele bodo poskakovati

Kupim rabljen ladijski motorček 4 ccm.
Cena naj ne presega 250,00 din.

Igor Muženič
Bertoki 68a
66000 Koper

Kupim načrt avtomobilskega modela na da¬
ljinsko vodenje z navodili za izdelavo.
Srečko Trunkelj
Privoz I1b
61000 Ljubljana

TIM 1 • 75|76 27

ISi^pF’ izumiteljski kotiček

Iv

TMS—TEHNIŠKI

MUZEJ

SLOVENIJE

Marko Drenovec

Tujec, ki pride v neznano mesto, si z do¬
brim turističnim vodnikom naredi načrt
obiska in ogledov zanimivosti. Pri tem si
kaj hitro ustvari svoje mnenje o njem.
Vsak kraj se po pravilu lahko postavi z
zanimivimi zgradbami, spomeniki, razsta¬
višči, galerijami ali s čim drugim, kar pri¬
teguje turistovo pozornost in zanimanje.
Če na primer obiščete prestolnico nemške
pokrajine Bavarske — Miinchen, potem bo
tudi za tistega med vami, ki ga tehnika ne
zanima neposredno, zanimiv ogled Tehni¬
škega muzeja. Ta namreč velja za največ¬
jega in najbolje urejenega na svetu. V
ogromni zgradbi so predstavljene praktično
vse veje tehnike, od njenih najzgodnejših
obdobij, pa vse do osvajanja vesolja. Raz¬
stavljeni so originalni primerki, ali pa verne
makete in modeli naprav. Povrh vsega pa
se vse to tudi giblje, s preprostim priti¬
skom na gumb lahko vsak obiskovalec po¬
žene v tek ogledovani objekt. Po ogledu
tega muzeja je neki državnik izjavil: »Spo¬
znal sem veliko strojev in naprav, zdaj
pa me zanima, kako deluje zadrga.«

Skratka, tu je na najbolj zgovoren način
predstavljen razvoj in dosežki tehnike. Še
tako dobra in skrbno pripravljena predava¬
nja ne morejo nuditi tistega, kar lahko pove
delujoča naprava sama ali pa njen model.
Vzelo bi nam preveč prostora, če bi hoteli
predstaviti le majhen del vseh tehničnih
predmetov, predstavljenih v tej zbirki.

Morda vas ta nenavadni uvod bega, vse
to smo povedali, da bi vas opozorili na

podobno, mnogo bolj dostopno ustanovo
pri nas. Podoben muzej, res da ne tako
velik in tako znan, imamo namreč tudi pri
nas, prav blizu Ljubljane. Ustanovili so ga
kmalu po drugi svetovni vojni in iz dneva
v dan se bolj bogati in širi.

Kratica TMS na opozorilnih tablah na cesti
Ljubljana—Vrhnika vas opozarja, da je pri¬
bližno štiri kilometre od Vrhnike v smeri
proti Borovnici Tehniški muzej Slovenije.
Razstavne prostore si je našel v starem,
lepo ohranjenem kartuzijanskem samostanu
— gradu Bistra. Srednjeveški grad z oskr¬
bovanim parkom in ribnikom je priljubljena
izletniška točka. Tu lahko vsak od obisko¬
valcev združi prijetno s koristnim, prijeten
izlet z ogledom muzejske zbirke. Lovski
oddelek, lesni oddelek, razstavljeni pred¬
meti koliščarske kulture, najdene na ljub¬
ljanskem barju, kovačija, muzej starih vozil
na čelu s popularnim »piccolom«, ki še
dandanašnji lahko tekmuje na rallyih avto¬
mobilov veteranov, in še mnogo drugega
si lahko ogledate. Med poslopja bistriškega
muzeja pa ni bilo moč pripeljati vsega,
kar bi radi ohranili kot pričevanje našega
tehniškega razvoja v preteklosti za nas in
naše zanamce. Ali je premalo prostora,
ali pa ni tehnično izvedljivo. Zato ima Teh¬
niški muzej Slovenije tudi tako imenovane
dislocirane oddelke v različnih krajih naše
ožje domovine. Kaj to pomeni?

V Kropi na primer so odkrili »slovensko
peč« in jo obnovili na “kraju, kjer je nekoč
delovala. To peč, ki je predhodnica sodob¬
nega plavža, si je moč ogledati le na
kraju samem, to je v Kropi, saj je bil pre¬
voz nemogoč. Idrija, svetovno znani rudnik
živega srebra, se prav tako ponaša z dra¬
gocenimi tehničnimi napravami, ki jih ni
mogoče preseliti, če si predmet ogledate
na kraju samem, dobite tudi boljšo pred¬
stavo o tem, kako je delovala, ogled ima
čisto drugačno vrednost, kot če bi si ogle¬
dali le shemo ali maketo v muzejski dvo¬
rani. Takih primerov je še več.
Uredništvo TIMa se je odločilo, da v le¬
tošnjem letniku opiše in tako popularizira
razstavljene predmete in dejavnost Tehni¬
škega muzeja Slovenije. Upamo, da vas
bodo prav ti sestavki tolikanj pritegnili, da
si boste muzej, ki ni preveč od rok, šli
tudi sami ogledat in nam o svojih vtisih

28  TIM 1 • 75|76

tudi kaj napisali. V teh člankih se bomo
srečali s tehniko naših 'dedov in se ji
včasih tudi nasmehnili. Želimo, da se ob
tem tudi zamislite, pri čemer morate upo¬
števati, s kakšnim znanjem in sredstvi so
razpolagali tedaj in kaj bi bilo moč na
določenem področju doseči z današnjimi
možnostmi in znanjem.

Morda se komu izmed vas obravnavana
snov ne bo zdela dovolj zanimiva in bi raje
bral o moderni, vesoljski tehniki. Le-te
moramo opozoriti, da so stvari, o katerih
bomo pisali, naše, da so del zgodovine
našega naroda, ki je kljub svoji majhnosti
dal svetu nemalo pomembnih mož in z
njimi tehničnih rešitev. Če tega ne bomo
znali ceniti sami, potem tudi od drugih
tega ne moremo zahtevati, kajne?

Nekaj vrstic nazaj smo že omenili idrijski
rudnik živega srebra. V njem je posebej
zanimiva tako imenovana idrijska »kamšt«.
Naš obhod po muzeju bomo zato začeli
kar z njo. Iz ene od brošur, ki jih o svojih
eksponatih izdaja TMS in ki jo je napisal
prof. Albert Struna, smo tudi mi povzeli
podatke o tej napravi.

Živo srebro so začeli kopati v Idriji leta
1497, se pravi kmalu po tem, ko je Kolumb
prijadral v Ameriko. Že od vsega začetka
je bil tako kot tudi v večini rudnikov naj¬
večji problem voda, ki je vdirala v rudni¬
ške rove in jaške in tako še bolj ogrožala
že tako ogrožena življenja rudarjev. Ne¬
moteno delo je omogočalo le zanesljivo
črpanje vode. Tako so se po sili razmer
z rojstvom rudarstva rodile tudi preproste
naprave za dvigovanje vode na površje, saj
se je je bilo moč iznebiti le na ta način.
V začetku so bila to velika kolesa, na ka¬
terih so bili pritrjeni korci ali lopate, s ka¬
terimi so zajemali vodo in jo postopoma
dvigali. Razvili so tudi črpalko s pogonom
na vodna kolesa. Te črpalke so bile velike
in komplicirane, zato so jih na nemško
govorečih področjih imenovali »VVasser-
kunst« — vodna umetnija. Pri nas so ta
izraz popačili in nastala je beseda »kamšt«.
Idrijski rudarji so v začetku z vedri na
vitlih dvigali nadležno vodo iz jaškov. Pi¬
sani viri pa govore, da so že leta 1596
speljali del vode iz Idrijce na velikansko
vodno kolo, ki je gnalo vodno črpalko.
Naprava je bila za tedanje čase precejšen
tehniški dosežek in novost v rudarstvu.

Idrija v času Valvazorja

»Kamšt« je opisal tudi Valvazor in lahko
mu verjamemo, če pravi, da se je govorilo,
da tako velikih koles ne uporabljajo nikjer
drugje na svetu. In kako je »kamšt« de¬
lovala? Avtor naše brošure piše: »Ročica
na vratilu velikega vodnega kolesa z oj-
nico je poganjala vodoravno drogovje, z
le-tega pa se je gibanje z velikim trirame-
nim vzvodom prenašalo na navpično dro¬
govje, ki je segalo od sesalke do sesalke
globoko v jamo. Za boljše razumevanje
si poglejmo napravo v nekaj prerezih (tudi
slika je povzeta po brošuri TMS št. III iste¬
ga avtorja). »Kamšt« se je s časom spre¬
minjala in taka, kot jo vidimo danes, je od
leta 1790. Vodno kolo ima premer 14 me¬
trov, sesalno drogovje pa je segalo do 340
m globine. Taka, kot je zdaj, je obratovala
vse do leta 1948 (!) in dobivala boj za bo¬
jem z modernejšimi napravami. Danes je
spomenik in priča preteklosti. Toliko o id¬
rijski »kamšti«, preostaja nam le še, da
vam zastavimo tokratno

TIMOVO NALOGO

Problem črpanja, s katerim so se srečavali,
kot ste videli, ljudje že skozi vse čase, je
še v večji meri prisoten tudi danes, bodisi
v rudnikih, pri črpanju pitne vode, vode
za namakanje polj in še marsikje drugje.
Zato se nam zdi primerno, da se poizkusite
s tem problemom tudi vi in skonstruirate
po lastni presoji in zamisli enostavno vodno
črpalko. Upamo, da se boste zdaj, takole
spočiti in sveži in polni poleta, z veseljem

TIM 1  • 75|76 29

lotili zastavljene naloge in nas zasuli s ko¬
pico izvirnih idej.

Vaše rešitve pričakujemo do konca septem¬
bra. Tiste, ki bodo prispele v uredništvo do
tega roka, bodo prišle v poštev za nagrado.
Tiste pa, ki bodo prišle kasneje, bomo, če
bodo tehtne, kljub temu tudi komentirali in
objavili.

Vesela novica! Počitnic je konec in spet ste
se znašli v šolskih klopeh. Srečujete se z
znanci in prijatelji, ki jih čez poletje niste
pogosto videvali. Eden med njimi, s katerim
boste radi pokramljali, je, upamo, tudi TIM.
Naša revija začenja nov letnik, ki naj s
svojo vsebino in vzgojnimi nameni nadaljuje

tam, kjer smo v 10. številki prekinili zaradi
poletnega oddiha.

Moramo reči, da nas tudi tokrat niste po¬
zabili in tako lahko tudi danes objavimo ne¬
kaj vaših zanimivih prispevkov. Seveda pa
bomo še tudi v prihodnji številki upoštevali
morebitne zamudnike z dobrimi rešitvami in
idejami.

Valenčič Gojko  iz Maribora je poslal
prispevek v zvezi s pridobivanjem električne
energije s pomočjo vetra. Vetrnico moramo
namestiti čim višje, da dobro lovi veter.
Preko prenosa priključimo istosmerni gene¬
rator. Mednju vstavimo še regulator hitro¬
sti, da opravi vetrnica vedno določeno šte¬
vilo obratov v določeni časovni enoti. Rep,

30  TIM 1 • 75|76

PremBB


W/AM‘S\

Premki

-Ult&bii&sad.



vezan na vetrnico, pa skrbi z »regulatorjem
kota«, da so kraki vetrnice stalno pod naj¬
ugodnejšim kotom nasproti vetru.

Električni dei: Generator na vrhu droga
ali stolpa z vetrnico je povezan preko na¬
petostnega releja in varovalk z akumulator¬
sko baterijo. Napetostni rele skrbi, da takrat,
ko ni vetra, prekine tokokrog, sicer bi se
akumulator praznil preko generatorja. Elek¬
trična vezava je prikazana na sliki 1.

Slika 1

Gojko je priložil še diagram, iz katerega mo¬
remo odčitati dobljeno energijo v odvisnosti
od premera vetrnice in hitrosti vetra.

Vidic Gorazd  iz Kranja predlaga, da bi
za generator uporabil avtomobilski dinamo,
ki naj da pri čim manjšem številu obratov
čim večjo moč. Premer vetrnice naj bi bil
okoli 3 m. Gorazdov komentar je kratek, saj
se zanaša, da je delovanje jasno razvidno iz
slik 2 in 3.

Iz Laškega se je oglasil Jože Kačur.  Tu¬
di on se je lotil naloge iz 8. številke TIM-a.
Kakor je bilo pričakovati, so vse rešitve
približno enake, vendar pa se Kačurjeva raz¬
likuje v tem, da je gibanje vetrnice pre¬
nesel preko zobnikov na generator, ki je

TIM t • 75|76 31

1

Slika 3

1 — dinamo

2 — dioda (zaščita proti praznjenju akumula¬

torja) ,

3—4 — varovalki

5 — akumulator

6 — žarnica

lahko nameščen v podnožju stebra z vetr¬
nico (slika 4).

V zvezi z izkoriščanjem energije vetra ali
sončne energije sta se s prispevkom ogla¬
sila Stanislav Hajnik  iz Koprivnika
pri Framu in Jože Avsec  iz Ljubljane.
Prvi je v daljšem pismu na nekaj straneh

3

predstavil svoj generator. Tudi on je za
prenos uporabil nekaj zobniških parov, s
čimer se celotna konstrukcija precej po¬
enostavi.

Jože pa je prikazal, kako bi s pomočjo foto
celice spreminjal sončno energijo v elek¬
trično.

Nagrado bomo to pot podelili Gojku Valen¬
čiču,  Vinarska ulica 10/c 62000 Maribor.
Njegovo pismo in risbe resnično kažejo na
veliko marljivost in prizadevnost, ki jo je
treba ob dobri rešitvi tudi nagraditi. Kot
že večkrat: ni dovolj samo »velika ideja«,
ampak se morate predvsem naučiti, kako jo
opišete, prikažete in uresničite.

32  TIM 1 • 75|76

naravoslovci

KAKO

PRAVZAPRAV
ŽIVI OCEAN

Prevedla Cvetana Tavzes

ki njihovih teles v globino, kjer se z njimi
preživljajo druge vrste živali. Poslednje
delo opravijo bakterije na dnu in od tod
potujejo mineralne soli z morskimi tokovi
zopet na površje in so znova gradbeni ma¬
terial za fitoplankton. Te predstave so vse¬
bovale teorijo z nekakšnim »dežjem mrtve¬
cev«, ki neprenehoma pada na dno. Toda
poglejmo si pobliže ta cikel. Že prvo dej¬
stvo nas preseneti. Vsa množina fitoplank¬
tona je dvajsetkrat manjša od množine
vseh živali. Zato težko verjamemo, da je
hranjenje z rastlinami dovolj. Saj bi moral
zooplankton, če bi hotel povečati svojo
gmoto za en gram, použiti deset gramov
morskega rastlinja. To razmerje ena proti

Poglejmo na kratko dosedanje hipoteze, ki
so osvetljevale življenje v morjih in ocea¬
nih. Doslej je prevladovalo mnenje, da je
to nekakšna veriga, ki se začenja z rastli¬
nami, fitoplanktonom. Z njim se hrani do¬
ločena skupina živali, predvsem plankton,
s katerim pa se spet prehranjujejo majhne
ribe. Te so hrana manjšim roparicam, s
katerimi se hranijo večje roparice. Tudi te
niso nesmrtne in ko poginejo, padajo ostan-

deset pa se vleče po vsej verigi. Kako naj
torej zooplankton nahrani vso ogromno pi¬
ramido živali?

Oglejmo si najprej tako imenovani »dež
mrtvecev«. Ko mrtva telesa razpadajo na
manjše delce, raste njihova površina in
poveča se trenje. Viskoznost vode v glo¬
binah narašča, temperatura pa pada. Poleg
tega začnejo bakterije s svojim delom že
takoj v gornjih plasteh. Zdi se, da se o

TIM 1 • 75|76 33

dežju organskih ostankov na dno oceana
ne da govoriti. Kakšen pa bi potem bil
krog življenja v oceanih?

Sovjetski profesor M. E. Vinogradov raz¬
laga to z nekakšnimi nadstropji. Po njego¬
vem mnenju večina živali, ki živijo v glo¬
binah do 2000 metrov, od časa do časa
priplava na površino, kjer se hrani s fito¬
planktonom. S to hrano prinašajo nazaj v
globino energijo. V večjih globinah se do¬
gaja isto, le da prihajajo roparice le do
2000 metrov globine. Te po povratku v svojo
običajno globino postanejo plen roparicam
iz še večje globine. Izgubo energije v taki
verigi pojasni s pojemajočim številom ži¬
vali v nižjih plasteh. Teorijo profesorja
Vinogradova potrjuje tudi dejstvo, da se
večina morskih živali lahko giblje v navpič¬
ni smeri. Kot vidimo, se ta teorija ne-
ukvarja z dežjem mrtvecev.

Vendar je to vprašanje danes zelo pomemb¬
no. Mnenje o dežju organskih ostankov so
spremenili, ko so pred časom odkrili DSL
(deep scattering layer), plast, ki odbija
zvok in se nahaja v globinah od 50 do
500 metrov. To plast sestavlja množica
živih organizmov. Njena globina se menja.
Včasih ob zahodu sonca priplava k po¬
vršini, ob vzhodu sonca pa se potopi. Od
česa živi ta množica živali? Na to je de¬
loma odgovoril J. Y. Cousteau: »Kot smo
lahko videli, plast (DSL) z biološkega sta¬
lišča ne obstaja — tu je le ogromna po¬
soda žive juhe, ki je vedno gostejša, čim
globlje plavaš.« Nekaj tej »juhi« podobnega
so opisovali potapljači in imenovali to
sneženje. Ali ni ravno to vir hrane za
zooplankton in drobne ribe? To bi pomeni¬
lo, da zooplankton ne živi samo od mor¬
skega rastlinja, ampak predvsem od majh¬
nih neživih organskih ostankov, ki se pre¬
mikajo v vodi. To ni preveč drzna domneva,
ker cenijo množino teh neživih delcev na
petdesetkratno množino vseh živali in rast¬
lin v oceanih. Zakaj pa se ti delci premi¬
kajo tako zelo počasi? Trenutno prevladuje
mnenje o zračnih mehurčkih, ki nastanejo
pri valovanju v globinah do 100 metrov.
Na teh mehurčkih se zadržujejo drobni or¬
ganski ostanki in se dvigujejo k gladini.
Spotoma se nanje obešajo še drugi delčki,
hitrost dviganja pada. Sčasoma se ustavijo
ali pa celo začnejo počasi padati nazaj v

globino. Tako neprestano nastaja zaloga
hrane za zooplankton in tako dobimo »živo
juho«, predel, kjer se kopiči zooplankton.
V tej plasti so tudi majhne ribe, ki se
hranijo z zooplanktonom. Vendar so to le
hipoteze, a nedvomno bo treba popraviti
mnenje o življenju v oceanih. Znanstvenike
ne preganja le radovednost, kakšna je re¬
snica, ampak tudi ogrožanje življenja v oce¬
anih zaradi onečiščevanja in dejstvo, da
svetovna morja preživljajo stotine milijonov
ljudi.

34  TIM 1 • 75]76

ALI SE ŽIVALI
ZAVEDAJO
SAMIH
SEBE?

Prevedla Cvetana Tavzes

Če postavimo psa pred zrcalo, bo lajal,
skakal, a kmalu ga bo prenehalo zani¬
mati. Tudi mačka se bo najprej obnašala po
svoje, potem pa zgubila zanimanje za svojo
podobo. Žival nikoli ne povezuje svojega
obraza v zrcalu s samo seboj, ne zaveda se,
da gleda samo sebe. Zavedanje lastnega
jaza je dano samo ljudem, pa še to ni samo
po sebi umevno, saj tudi majhen otrok ne
ve, da v ogledalu gleda samega sebe. Za¬
vedanje samega sebe je abstrakcija. Do
abstrakcije pa pridemo navadno s pomočjo
besed (izraženih ali samo mišljenih). Žival
ne more abstrahirati, ne more ustvarjati
pojmov.

Znanstveniki, ki se ukvarjajo z živalsko du¬
ševnostjo, so že davno začeli dvomiti v te
trditve. Pred nedavnim so dokazali, da so
vsaj človeku podobne opice zmožne zaveda¬
nja samih sebe. Preizkušnjo so naredili z
zrcalom.

Niti nižje opice niti giboni niso poznali svo¬
jega obraza še po dolgem času ne. Obnašali
so se do njega kot do tuje živali. Grozili so
mu, se mu posmehovali, ga dražili ali pa
so poskušali z njim navezati prijateljske
stike. Enako so se v začetku obnašale člo¬
veku podobne opice. Zrcalo so šimpanzi
napadali z naježeno dlako, z iztegnjenimi
rokami in se delali zelo bojevite. Od zrcala
jih je ločila mreža. Orangutani so grozili,
samice so pljuvale v zrcalo, samci pa so
metali v svojo podobo vse, kar jim je prišlo
pod roke. Gorile so se tolkle po prsih in
napadale na vse mogoče načine.

Sliko v zrcalu so človeku podobne opice po¬
vezale same s seboj šele po določenem

Slika 2

času. Najjasneje so to pokazali šimpanzi in
orangutani, šimpanzova samička se je na¬
vadila opazovati rast svojih prsi, druga si je
redno čistila pred ogledalom zobe, to isto
se je navadil tudi nek orangutan. Njegova
samička se je od trenutka, ko se je spozna¬
la, pred zrcalom rada lišpala. Posebno prav
so ji prišli solatni listi (sl. 1). Šimpanzi in
orangutani so se na zrcalo navadili, vračali
so se k njemu in lastni obraz jih je vedno
znova privlačil. Gorile so zanimanje zase
hitro izgubile. Prepoznale so se, o tem pri¬
ča njihovo obnašanje: zelo natančno so si
otipavale obraze in celo glavo, kakor da bi
študirale same sebe. Nekaj časa so se liš-
pale in čistile zobe, a jih je kmalu prene¬
halo zanimati.

TIM 1 • 75|76 35

Določeno stopnjo poznavanja in povezova¬
nja podobe s samim seboj so pokazali barv¬
ni testi, če so jim skrivoma narisali na
čelo bele lise, so jih v zrcalu takoj opazili
in jih skušali odstraniti. Izjeme so bile go¬
rile, kjer je tako reagiralo le polovico živali.
Poznavanje samega sebe je bilo odvisno
tudi od starosti opic. Mladiči na bele lise
niso reagirali. Poskusi, ugotoviti starostno
mejo, ko se živali spoznajo, niso privedli
do rezultata. Verjetno take meje sploh ni,
ampak je odvisna od značaja in vzgoje po¬
samezne živali. Tudi vsaka odrasla žival je
reagirala po svoje. Opice, ki so bile v ujet¬
ništvu osamljene, so se po bliskovitem po¬
gledu v zrcalo obrnile in si čistile liso s
hrbtom obrnjene proti svoji podobi. Tudi
pred tem testom so opice, vzgojene v sa¬
moti, samo na hitro pogledovale v ogle¬
dalo, nato pa se obračale stran in le sem pa
tja z enim očesom pogledovale vanj. živali,
ki so živele in rasle skupaj, so si brisale
liso pred zrcalom (sl. 2). Bile so tudi nava¬
jene, da so se dolgo in radovedno ogledo¬
vale. Psihologi iz tega izvajajo, da se živali
zavejo same sebe ali pa da spoznajo vsaj
svojo podobo v ogledalu prej, če živijo v na¬
ravnih pogojih, v družbi. Vendar pa se zave¬
jo sebe tudi, če živijo v izolaciji. Torej
spoznavanje ni pogojeno z družbo. Z dru¬
gimi besedami, zavedanje samega sebe se
lahko razvije neodvisno od družbe. Predsta¬
va o samem sebi je zelo zamotan abstraktni
pojem. Pri spoznavanju lastnega lika v
zrcalu je treba izhajati iz orientacije v očeh,
ta pa je verjetno dana samo človeku po¬
dobnim opicam. Ampak kako naj to vemo?
Morda ima tudi pes kakšno predstavo o
svoji biti, o lastnem »jaz« na osnovi svoje
orientacije vonja. Druge živali pa morda iz¬
hajajo iz svojih predstavnih možnosti. Ven¬
dar so to le domneve, ki se jih ne da z ni¬
čemer podpreti. Znanstveniki ugotavljajo
celo pri človeku podobnih opicah: predstavo
lastnega »jaz« si znajo ustvariti. Poskusi pa
ne povedo, kako velik obseg ima taka pred¬
stava niti kako nastane. O tem, kaj se do¬
gaja v možganih opice, ki se gleda v ogle¬
dalu, pa si lahko ustvarimo le svoje, člove¬
ško mišljenje.

BOTRA MEGLA

Peter Likar

Šofer Miha je dobil tistega dne enostavno
nalogo. Delovodja mu je navsezgodaj po¬
tisnil v roko delovni nalog, na katerem je
preprosto pisalo:

ZASUTJE MOČVIRJA!

Ukaz!

Rumenkasti listek je z naoljeno roko malo¬
marno prijel, ga zmečkal in potisnil v žep.
Že pri vratih je za trenutek obstal, se obrnil
in tako kot mimogrede vprašal: »Kje pa je
tista močvara?«

»Tam ob gozdu!«

Zapeljal je na gradbišče, kjer so rušili staro
poslopje. Velika lopata jeklenega bagra je
del bivše hiše nekajkrat zgrabila in stresla
na kamion nerabno opeko, skale, zmečkane
kartonaste škatle in odsluženo oljno ci¬
sterno.

Bagerist je zatrobil. Znak, da kamion lahko
odpelje.

Miha je pognal motor, prečkal nekaj ulic,
zavil v predmestje in se kmalu znašel na
makadamski poti, ki je vodila k močvirju.
Vozil je med črnimi šotišči in se skoraj
izgubil med kislimi travami.

Končno je le našel močvirna vodna očesca,
ki so se lesketala v jutranji zarji. Ropot
motorja je prebudil tukalico, da je preplaše¬
no prhnila v zrak, in žabo, da je skočila v
vodo. Miha vsega tega še opazil ni. Pred
njim je bil delovni dan. Vzvratno je obrnil
avto, odprl vrata in skrbno pazil, da bi s
kolesom ne zapeljal v blato. Vedel je, da
se mora kar se da pozorno izogibati grez-
Ijivim poljem in srkavinam. Zapeljati vanje,
bi pomenilo samo dodatne sitnosti, teh pa
si Miha zagotovo ni hotel nakopati na
glavo!

Pritisnil je na ročico, da bi dvignil trugo
in stresel odpadke v jezerce. A glej, truga

36  TIM 1 • 75|76

se ni hotela premakniti! Kot bi bila nalo¬
žena s svincem. Znova je pritisnil na ro¬
čico, a truga se ni premaknila. Poskusil je
še enkrat — spet nič. Skočil je iz kabine,
pregledal motor, vzvode, dvigalo. Vse v
redu! še enkrat. Nič! Izpod sedeža je po¬
tegnil ročno dvigalko, jo podstavil pod zad¬
nji del in začel vrteti. Šlo je!

Zdajci je v jezercu nekaj zabrbotalo in sik¬
nilo. Zemlja se je razpočila in iz razpoke
je začela puhteti črnosiva megla.

Iz megle pa se je izvila nekakšna meglena
babura.

»Miha, pa menda ne misliš zasuti močvir¬
ja,« ga je nagovorila kot kakega starega
znanca.

»Seveda, tu imam nalog!« je izvlekel iz

žepa papir. »Kdo pa si ti?«

»Botra megla sem, lastnica tega močvirja!«
»Aha, jaz sem pa Miha!« se je predstavil.
»Rekla si, da si lastnica. Kolikor jaz vem,
je to močvirje last mestnega agrokombi¬
nata.«

»Daj no! Tu domujem že stoletja. Kdo vse
si je že lastil moje močvirje. Tod so hodili
grofi in kmetje, pa zemljiški prekupčevalci
in zadružniki. Vsi so trdili, da je ta kos
zemlje njihov. Lastnica sem pa jaz.«

»In kaj zdaj hočeš od mene?«

»Ne uniči mi doma!«

»O, to pa ne gre tako lahko. Nalog imam.
Sicer pa, tole močvirje je leglo strupenih
megla. Saj komaj dihamo zaradi megle, ki
puhti iz njega.«

TIM 1 • 75|76 37

»Jaz? Jaz da zastrupljam zrak? Nikoli! Sami
si ga zastrupljate. Iz vaših avtomobilskih
cevi in tisočerih dimnikov puhtijo te vaše
strupene megle. To je strup, to dela smog!
Še meni škoduje. Vse so prepojene z žvep¬
leno kislino in z drugimi strupi. Kolikokrat
moram zjutraj zamenjati megleno haljico,
ki mi jo v eni sami noči razžro vaše kemi¬
kalije v zraku. Včasih mi je, da bi se za¬
dušila.«

»Kot meglen pokrov sedeš na mesto,« ji
je odvrnil Miha.

»Kdo pa naredi meglen pokrov nad mestom
takrat, ko moje močvirje pokrije led? Ko ne
morem ven. Pa imate vendarle meglo?«
»Tvoj dom je nevaren, Botra megla. Ljudje
se v tvojih zablatenih srkavinah utapljajo.«
»Zadnji se je v mojem močvirju utopil pred
tridesetimi leti. Bil je pijan kot klada. Vsa¬
ke cestne luže bi se napil, če bi se zvrnil
vanjo.«

»Močvirje je leglo komarjev!«

»Resnica, Miha. Komarji, ki so se redili
na mojem močvirju, so bila za vas, vse¬
mogočne ljudi, največja nevarnost. Sicer
ste jih pa zatrli. Barje ste posipali s stru¬
pi, ki naj bi ubili komarje. Za eno leto
ste jih iztrebili, pri tem pa naredili usodno
napako. S komarji vred ste pobili na sto¬
tine ptic. Strup je deloval le enkrat, ptice
pa so uničevale komarje vsak dan. Vsako
vejo so pretaknile. In kaj imate zdaj? Ptice
so skoraj uničene, komarjev pa je več kot
prej.«

»Kaj mi mar vse to! Tu imam nalog. Delo
mora biti opravljeno.«

Spet je zavrtel ročico, da so štropotnile
v vodo prve opeke.

»Miha, nikar! Dogovoriva se. Vsako ne¬
deljo, ko boš prost, boš lahko prihajal
na rob mojega močvirja. Legel boš v travo
in iz gozdov ti povabim ptice, da ti zapo¬
jejo najslajše pesmi, če ti bo vroče, te
bom hladila s hladno meglico. Lahko boš
gledal plahutanje rac, ki se ustavljajo na
mojih vodah. Ne uniči našega domovanja.«
»Briga me. Ob nedeljah popoldne sem ,Pri
vinski trti'.« še enkrat je potegnil iz žepa
delovni nalog in ji zabrusil: »Viš, sam teh¬
nični direktor je podpisan. Kako se že
piše? Janez Te ... hno ... krat. On že ve,
zakaj te je treba pregnati.«

»Miha!« je zatarnala Botra megla. »Janez

Tehnokrat nima pojma o življenju narave.
Močvirje ni le moj dom. To je tudi nepo¬
grešljivi delček tega okolja.«

Miha pa ni odnehal. Zavrtel je ročko, da
se je truga nagnila in v vodno oko so
začele treskoma grmeti skale.

»Uničim te, fantalin!«

Še enkrat je zavrtel ročico in v vodo se
je stresla vsa vsebina. Botri je posivel
obraz. Razpustila se je. Izgubila je člove¬
ško podobo in se začela zvijati okrog to¬
vornjaka kot gad na razbeljeni pečini.
Šofer je skočil v kabino, se zaklenil in
pognal motor. V prvi je speljal in se zaletel
iz megle, ki se je medtem zgostila v črn
oblak.

Miha je zasipal močvirje ves teden. Ves
ta čas se je megla gostila. Zadnji dan je
iskal že skoraj zasuto močvirje nekaj ur.
V mestu je medtem zamrlo vse življenje.
Redki avtomobilisti, ki so si upali na ce¬
sto, so tvegali trčenje, ljudje so ob belem
dnevu hodili v službe z žepnimi svetilka¬
mi, tisti, ki so to mogli, so ostajali doma
in se greli. Ker so kurili več kot običajno,
se je iz dimnikov neprekinjeno valil dim
in skupaj z meglo ustvarjal strupeni smog.
Ljudje, bolni na dihalih, so množično umi¬
rali.

Takrat, ko je Miha stresel zadnji tovor
kamenja in odpadkov na mesto, kjer je
bilo prej močvirje, se je megla nad me¬
stom razpočila. Skozi razpoklino je planil
zlat sončni žarek in zajahal slemena hiš.
Potem se je megla v njem raztopila in
izginila.

Na robu mesta pa je umiralo neko življe¬
nje. Penica in tukalica nista več našli
svojega gnezda, zato sta brezciljno odleteli
čez ravnico. Race niso več videle vode
pod seboj in odletele so dalje. Ker je vso
vodo popila opeka in star omet, jo je za¬
čelo zmanjkovati za močvirske cvetlice.
Vsepovsod je kosila smrt.

Ob koncu meseca je tehnični direktor pod¬
pisoval delovne naloge. V rokah je imel
tudi Mihovega. Pregledal ga je in spodaj,
na robu papirja, naveličan tisočerih podpi¬
sov, narisal začetnico svojega priimka, ki
je bila bolj podobna križcu kot črki T.

To pa je bil za računovodstvo znak, da si
je Miha pošteno zaslužil svoj mesečni
dohodek.

38  TIM 1 • 75|76

IGRA ZA
DEŽEVNE DNI

Marko Drenovec

Primerilo se bo, da boste kakšen dan ostali
brez družbe in soigralcev za igro. Za tako
priliko bo igrica, ki jo vam predstavljam,
kakor nalašč.

Znate igrati šah? Ne? To je res škoda, ven¬
dar pa za zabavo ob tejle igrici poznavanje
vseh šahovskih pravil niti ni potrebno.
Vzemite karirast papir (ostanek zvezka za
matematiko) in ošiljen svinčnik. Na papir
narišite kvadrat z osem krat osem polji,

Slika t

podobno kot na šahovnici, če vemo, kako
se giblje po šahovnici konj-skakač (v obliki
črke L), že lahko začnemo z igro. še bolj
pa moramo pojasniti cilj naše igre. Gre

Slika 2

za to, da moramo s potezami, kot jih de¬
lamo v šahu s skakačem, skočiti na vseh
64 polj našega kvadrata (šahovnice), in
sicer na vsako izmed njih samo enkrat.
Nobene poteze ne smemo ponoviti. Videli
boste, da to ni tako enostavno kot je vi¬
deti na prvi pogled. Kakor šahisti, morate
tudi vi dobro pretehtati vsako potezo in
predvideti za več potez vnaprej možne
probleme, da se jim boste pravočasno iz¬
ognili.

Posamezne poteze označujte z zaporednimi
številkami od 1 do 64 in jih zapisujte v
ustrezne kvadratke.

Za konec razlage še primer uspešno za¬
ključene igre (slika 1). Ni nujno, da vedno

Slika 3

Slika 4

začnemo v kotu, čeprav je to precej pri¬
kladno. S prvimi devetimi potezami smo
bolj ali manj zapolnili spodnji levi del naše
šahovnice, nato pa smo se odločili za
sprehod ob robu (slika 2).

TIM 1 • 75|76 39

Z enaindvajseto potezo smo se približali
izhodišču igre, zdaj pa nadaljujemo v krogu
do 32. poteze. Pazite na kote, ker iz njih
lahko naredite potezo le v eno ali dve
smeri. Na katerem polju bo 33. poteza?
Na sliki 3a in 3b sem prikazal dve različni
možnosti, do cilja pa jih vodi še veliko več.
To bi bilo vse. Pravil je kot vidite malo,

GEOMETRIJA IN
ASTRONOMIJA V
STAREM EGIPTU

Za astronomijo smo že slišali, saj so bila
prav v času, v katerem živimo, dosežena v
tej znanosti nova odkritja, ki imajo velik
pomen in veliko uporabno vrednost tudi pri
odkrivanju in osvajanju vesolja. Dandanes
ima človek za proučevanje vesolja na voljo
obsežno literaturo ter mnogo priprav in na¬
tančnih instrumentov, zato si ob obilici vseh
teh pripomočkov le težko predstavljamo,
kako so si pomagali zvezdoslovci starega
Egipta, ki vsega tega niso poznali. Vesolje
je zares približal človekovemu opazovanju
šele veliki učenjak Galilei z odkritjem
daljnogleda leta 1610. Preproste, vendar
učinkovite priprave za opazovanje zvezd
so poznali in uporabljali že zvezdoslovci v
najstarejših časih. Te naprave bi lahko
služile še danes svojemu namenu, vendar
pa jih ne uporabljamo več, ker imamo bolj¬
še. Danes imamo velikanske teleskope za
opazovanje zvezd in ozvezdij, velikanske in
izredno občutljive radijske in radarske na¬
prave, s katerimi prisluškujemo šepetu
zvezd; danes imamo rakete in satelite s
kopico merilnih naprav, ki nam skoro dnev¬
no odpirajo nova in nova spoznanja o ve¬
solju in o našem planetu Zemlji. Tudi za
merjenje Zemlje imamo danes moderne in
natančne računske metode in elektronske
računske stroje, poleg tega pa razpolaga¬
mo še z vsem v teku stoletij nabranim
znanjem. Kaj vse so uporabljali Egipčani,
da so razvili geometrijo do take stopnje,
da se jim čudimo še danes, ne vemo, vemo

pa še ta so enostavna, če imate doma
šah in nekoliko več časa, si izdelajte ošte¬
vilčene ploščice, ki jih boste polagali na
polja. Tako boste laže popravljali more¬
bitne napake. Ko pa boste igro končali, si
jo prepišite na papir, da boste potek igre
ohranili za kasnejše rodove.

pa, kaj vse so znali, vemo pa tudi to, da
je bilo to njihovo znanje dolgo časa skrito
in so ga »ponovno odkrili« šele znanstve¬
niki, ki so raziskovali zgodovino starega
Egipta. Pred približno 140 leti (leta 1837)
je znameniti angleški egiptolog ugotovil pri
merjenju Keopsove piramide, da so razsež¬
nosti te piramide v najtesnejši zvezi z
dimenzijami naše zemlje.

Tudi francoski egiptolog Maspero je ugo¬
tovil, da je višina Keopsove piramide
150 m. Če temu številu dodamo devet ni¬
čel, dobimo oddaljenost Zemlje od Sonca,
ki znaša 150 milijonov kilometrov. Ta zveza
ni niti slučajna niti edina. Trikotne bočne
stene Keopsove piramide so nagnjene proti
osnovni ravnini v kotu 51 °! Tudi druge pi¬
ramide imajo bočne stene nagnjene pod
istim kotom. Kote, pod katerimi so nagnje¬
ne bočne stene piramid, so merili zato, da
bi iz dobljenih podatkov izračunali točne
višine piramid, vrhove piramid je namreč
že zdavnaj načel zob časa.

Pri delitvi obsega osnovne ploskve pira¬
mide z dvojno višino so dobili število
3,14149. Tudi to število poznamo pod ime¬
nom n.  Vidimo torej, da že Keopsova pira¬
mida v svojih dimenzijah vsebuje število n.
Če načrtamo krog s polmerom, ki je enak
višini piramide, je obseg tega kroga enak
obsegu kvadrata, ki je osnovna ploskev
te piramide. Polmer kroga znaša 147,8 m,
kolikor znaša tudi prava višina Keopsove
piramide.

Že od najstarejših časov je bilo eno od
osnovnih vprašanj vseh astronomov odda¬
ljenost Zemlje od Sonca. Dva tisoč let po
zgraditvi Keopsove piramide so starogrški
astronomi trdili, da je ta razdalja deset pa
tudi dvajsetkrat manjša od dejanske raz¬
dalje. To je trdil tudi starogrški učenjak
Ptolomej in za njim Kopernik, šele astro¬
nomi so z natančnimi napravami »ponovno

40  TIM 1 • 75|76

Takole so Egipčani prevažali težke tovore pri
gradnji piramid

odkrili«, da je srednja razdalja Zemlje od
Sonca 149,5 milijonov kilometrov. Višina
Keopsove piramide predstavlja torej eno
milijardinko srednje razdalje Zemlje od
Sonca. Napaka egipčanskih graditeljev Ke¬
opsove piramide pred štirimi tisoči let je
torej zelo majhna. Pri gradnji piramid so
Egipčani uporabljali dolžinsko mero, ime¬
novano »sveti laket« ali tudi »piramidni
laket«. Ta piramidni laket meri 635,66 mm.
Če to dolžino povečamo desetmilijonkrat,
dobimo polmer Zemlje od njenega sredi¬
šča do tečaja, ki znaša 6357 kilometrov.

Znano vam je, pa tudi v TIMu ste brali,
kako smo dobili naš meter. Danes vemo,
da meter ni točen ampak je za 0,19 mm
krajši od pravega teoretičnega metra. Ker
pa smo meter sprejeli kot takšen, ga ta¬
kega tudi uporabljamo. Egipčani pa so že
pred štiri tisoč leti imeli dolžinsko enoto
etalon, ki je bil enak prirodnemu etalonu
do ene stotinke milimetra. Kako so uspeli
doseči tako točnost, še ni znano. Še ena
neverjetna povezanost Keopsove piramide
z Zemljo nas preseneča, namreč dolžina

osnovne ploskve piramide, ki znaša 365,25
piramidnih laktov (232,16 m). Ravno toliko
je tudi dni v astronomskem letu. Pa tudi
to še ni zadnje presenečenje. Trikotna
bočna stena Keopsove piramide, v kateri
je vhod, je obrnjena na sever s točnostjo
4', kar znaša pri steni, dolgi skoraj četr¬
tino kilometra, komaj 25 cm. To ni slučaj,
ki bi veljal morda le za Keopsovo pirami¬
do, prav tako točno po straneh neba so
postavljene tudi mnoge druge piramide.
Bližnja Kefrenova piramida je ob Keopsovi
piramidi tako postavljena, da ležita diago¬
nali njunih kvadratnih osnovnih ploskev
točno na isti premici. Masa te piramide je
1.000,000.000,000.000-krat manjša od mase
Zemlje.

Vse te, ne slučajne, številke, ki so naj¬
tesneje povezane s spoznavanjem izmer
Zemlje, pričajo, da so Egipčani zelo dobro
poznali geometrijo in astronomijo. Vpraša¬
nje pa je, če so do teh spoznanj prišli
sami. Verjetno so Egipčani svoje znanje
prevzeli od še starejših visoko civiliziranih
narodov, morda od prebivalcev izginule ba¬
jeslovne Atlantide, ali morda od davnih
Sumerijcev. O tem še ne vemo nič zanes¬
ljivega.

TIM 1 • 75|76 41

timova fantastika

Paul Anderson:

BREZ KRIL
NA AVALONU

Prevedel Dušan Miklič

Kolikor nam je znano, je Avalon prvi pla¬
net, kjer sta ustanovili skupno kolonijo dve
različni vrsti razumnih bitij. V resnici pa
prav malo vemo o teh rečeh v našem ko¬
tičku edinega (zaenkrat še slabo) raziska¬
nega osvetja. Veliko je torej nepredvidene¬
ga, ne samo glede planeta samega, čigar
skrivnosti so se prvi raziskovalci komajda
dotaknili, temveč tudi glede bodočnosti tako
pomešanega ljudstva. Naseljenci so se
sprva ustalili na Hesperijskem otočju, kjer
so bila usodna presenečenja manj verjetna
kot na celini. Vsako od ljudstev si je iz¬
bralo drugo področje.

Odnosi med njima so bili seveda prisrčni.
Obe rasi sta se veselili dneva, ko bodo
ljudje in Itrijci zasedli celino in začeli skup¬
no življenje. Zdelo se jim je pametneje, da
se v začetku izognejo medsebojnim trenjem,
saj so imeli le malo skupnega razen bolj
ali manj podobnega življenjskega ustroja —
tople krvi in živorodnosti. Oboji so si tudi
želeli začeti na novo v še nepokvarjenem
svetu. Zbližali naj bi se postopoma in tako
naj bi se na neprisiljen način razvila nova
skupnost.

Tako je Nat Falkayn v svojem otroštvu le
poredko videval krilata bitja. Kadar je kak
Itrijec imel opravke v Chartertovvnu, je po¬
navadi govoril z dedom Davidom, pozneje
pa z očetom Nickom, vendar nikoli z deč¬
kom. Celo kadar je kako orlu podobno bitje
prišlo na večerjo, so se redko pogovarjali
v domačem jeziku. Nata je to jezilo in
zagrizeno se je začel učiti jezik Planha, ki
je bil tudi sicer obvezen v šoli. Njegov
trud je bil poplačan šele, ko mu je bilo
sedemnajst avalonskih let, kar je bilo kot
dvanajst let na materi Zemlji, ki pa je ni

nikoli videl in torej njegovo telo ni imelo
nobenega njenega atoma.

V tistem času so se naselbine na otočju
tako širile, da so se voditelji odločili za
selitev na celino Korono. Potrebne so bile
obširne priprave in načrti. Nick Fa!kayn, in¬
ženir, je bil eden od ljudi, ki so se pridru¬
žili itrijskim strokovnjakom pri razvojnih
raziskavah. Njihov glavni štab je bil po na¬
ključju v največji naselbini prijateljskega
ljudstva, ki so jo domačini imenovali Trau-
vay, ljudje pa Mesto kril. Tam naj bi delal
več Morganinih mesecev, ki so približno za
polovico krajši od zemeljskih. Zato je vzel
ženo in otroke s seboj.

Nat je kmalu ugotovil, da tam nima člove¬
ških vrstnikov. Mladih itrijskih tovarišev pa
je bilo precej.

— Hiiii ... aaah! — Kešči je ob velikem
trušču vzletel z balkona. Njegovo perje se je
lesketalo v soncu. Zaslišal se je žvižgajoč iz¬
ziv: — Kaj še čakaš, blatonožec?

Turiak, manj vihrav od svojega bratranca,
je ostro pogledal Nata z rumenimi očmi.

— No, ali gremo? — je vprašal.

— Mislim... da — je zamrmral mladenič.

V težavah si,  je dejal Turiak, vendar ne z
glasom. Neskončno spremenljivo itrijsko
perje je s svojim valovanjem omogočalo, da

42  TIM 1 • 75j76

je njegov lastnik uporabljal znake in sim¬
bole, učinkovitejše od besed. Nat se je v
šoli naučil razumeti nekatere najbolj običaj¬
ne lege in drže. Vendar se je v teh zadnjih
dneh, ko je bil v neposrednem stiku s temi
bitji, začel čutiti vedno bolj »gluhonem«.

On je mogel le preprosto reči:  — Ne, z
menoj je v redu. Častna beseda. No, ravno
premišljam, ali ne bi poklical matere in jo
vprašal...

Počasi je obmolknil. Videti je bilo, kot da
ga Turiak prezira. Sicer pa je bil nežen in
obziren, drugačen kot naduti Kešči...

Če se že moraš vesti kot kako pišče.  Mar je
dobro razumel lego bronasto obarvanega
perja ter črno obrobljene beline perjanice
in repa?

Nat se je počutil hudo osamljenega. Ko sta
ga vrstnika po nekaj pogovorih in igrah
povabila, naj preživi počitnice na njunem
domu, je bil navdušen. Resda ga je vsa dru¬
žina sprejela prijazno, če ne že prisrčno,
le Kešči je povedal par zbadljivih pripomb,
za katere še sam ni vedel, kako so bole¬
če. Natovi starši pa niso imeli nič proti po¬
vabilu.

— To je korak v prihodnost! — je vzkliknil
njegov oče. — Naši dve rasi se morata do¬
dobra spoznati med seboj. To bo naloga
tvoje generacije, Nat... in ti boš pri tem
med prvimi.

Toda Itrijci so bili tuji, ne samo kar zadeva
način življenja. Njihove kosti, meso, celo
najbolj skrite molekule v njihovih genih,
niso bile človeške. Nobenega pomena ni
imelo, da bi kdo iskal kake podrobnosti.

Ni nujno, da »različen« pomeni »manjvre¬
den«. Morda to pomeni celo »boljši«? Ali
»srečnejši«? Ali so bili bogovi boljše volje,
ko so ustvarili Itrijca kot takrat, ko so na¬
redili človeka?

Morda pa ne. Itrijci so bili pravi mesojedci,
rojeni lovci. Mogoče so zato dovoljevali
svojim mladičem nevarna podjetja in jih
pri tem celo spodbujali. Ravnodušno so se
sprijaznili z dejstvom, da nesposobnih in
tistih, ki bodo imeli smolo, ne bo nazaj...
Kešči je privršal bliže. Nat je začutil veter
njegovih kril. — Si pognal korenine, ali kaj?

— je vzkliknil. — Lahko mi verjameš, da
plima ne čaka. če nameravaš z nama, po¬
tem se že enkrat premakni, gramska strela!

—- Prav ima, veš — je pristavil mirnejši
Turiak. Perje mu je drgetalo od vneme.

Nat je pogoltnil slino. S pogledom je taval
naokoli, da bi našel kakšno oporo.

Stal je na balkonu visokega kamnitega stol¬
pa, v katerem so stanovale premožnejše
družine. Spodaj je bilo tlakovano dvorišče
in raztresena lesena poslopja. Na travnikih
in med deteljo na pobočju pod naselbino se
je pasla klavna živina, živali so se potikale
med itrijskim zvončnikom in grmičevjem,
zemljanskimi hrasti in bori ter itrijskimi li-
janami in bakrenci. Za obdelanim zemlji¬
ščem se je širila rdečkasta preproga doma¬
čega šaša, tam naprej pa živo zeleno le-
ščevje in nežno modra Žana. Veliko zlato
sonce Lora je z jutranjo svetlobo daleč
na obnebju sijalo nad tenko živo srebrno
črto morja. Med zahajajočimi sencami Mor¬
gane je plavalo nekaj bombažastih oblakov.
Za trenutek je videl jato avalonskih jastre¬
bov. Njihova usnjata krila so bila videti
okorna v primerjavi s Keščijevim blešče¬
čim perjem. Nikjer ni bilo nobenega odra¬
slega Itrijca; ti so imeli opravke daleč od
doma.

Nat je bil droban in vitek, z razmršenimi
rjavimi lasmi nad nežnim obrazom. Nad to
neizmernostjo se je počutil kot palček.
Veter, ki je šepetajoče hladil njegov obraz,
mu je prinesel vonj po listju iz daljav in
rahel dimast duh Turiakovega telesa.

Ta je bil sicer mlad, a je imel postavo od¬
raslega bitja in je bil približno Natove ve¬
likosti. Stal je na velikanskih, spodaj pre-
ganjenih perutnicah. Kremplje na glavnih
sklepih je uporabljal kot noge. Tisto, kar
so imeli njegovi ptičji predniki za noge in
kremplje, je on uporabljal kot roke. Postavo
je imel togo kot ptiči, grodnico pa zelo iz¬
razito, in glavo je ponosno nosil na precej
dolgem vratu. Glava pod perjanico je bila
podobna sesalčevi — podolgovati obraz,
rjavkastorumene oči, nežna usta z močnimi
podočniki, nizko čelo in zadaj izbočena lo¬
banja s preudarnimi možgani.

—- Ali torej greš? — je bil nestrpen Turiak,
medtem ko jima je Kešči žvižgal visoko
zgoraj. — Ali pa bi rajši ostal tu? Najbrž
bi bilo to zate boljše.

Natovo srce je silovito razbijalo Ne bom
dovolil, da bi se ta bitja posmehovala lju¬
dem!  je pomislil. Hkrati pa je vedel, da

TIM 1 • 75[76 43

lahko stori kako neumnost in da bi moral
govoriti z materjo. Ravno tako pa se je
zavedal, da se ne more premagati in da se
ne bo zatekel k njej.

— Že grem! — je tlesknil.

— Izvrstno!  — je odvrnilo Turiakovo perje.
Itrijec se je oprl z rokami na tla in raz¬
prostrl peruti. Zaradi svetlobe so bila nje¬
gova letalna peresa videti prosojna. Pod
njimi so se odprle škrgam podobne vrzeli,
»naravne rakete«, ki so tako velikemu bitju
omogočale vzlet v zemeljskih pogojih. Ta
vrsta svetlo rdečih žrel se je naglo zaprla.
Turiak je hrupno vzletel.

Letal je v vrtoglavih krogih in se vzdigoval
proti bratrancu, ki je plaval visoko na nebu.
Nekaj sta kričala drug drugemu. Takšno le¬
tenje je seveda terjalo veliko energije.

Saj vendar nisem Itrijec,  je pomislil Nat.
Oblile so ga solze. S hrbtom zapestja si jih
je naglo obrisal in poiskal gumbe na letal¬
nem pasu.

Tega je imel pritrjenega na bokih, na hrbtu
pa dva valja s pogonskim gorivom. Mogei
se je vzdigniti; lahko bi letel več ur. Toda
kako okorna je bila ta naprava!

Ko je zapuščal stolp, je v prsih začutil
rahlo tresenje, ki ga je povzročal pogonski
motor. S prsti je pritiskal na gumbe, da je
uravnal smer poleta proti severu. Pihal je
močan in oster veter ter ga zbadal v oči, da
si je moral namestiti zaščitna očala, pritrje¬
na na usnjeni čeladi. Itrijci so namesto tega
imeli prozorne dodatne veke.

Vse zadnje dni so ga mučile misli o tem,
kako so Itrijci v primerjavi z ljudmi pravi
lastniki brezmejnega neba, in vse noči je
moral v postelji, ki so mu jo pripravili v
gnezdu mladih samcev, zadrževati hlipanje.
Stroj, ki ga je nosil, je potihoma brnel.
Okorno je letel naravnost skozi zrak, med¬
tem ko sta njegova prijatelja s prirojeno
lahkotnostjo švigala okoli njega.

Severno obrežje se je krivilo v majhen
zaliv. Za šašem in grmovjem ter za pasom
peščenih sipin se je bleščala zeleno-modra
gladina vode. Pri ustju zaliva so valovi divje
bobneli čez čeri. Nekaj mladeničev je tam
imelo jadrnice, med njimi tudi Kešči in
Turiak.

Vendar sta svojo skrivaj predelala za od¬
prto morje. Ta dan sta jo hotela preiz¬
kusiti.

Ko so pristali, se je Nat počutil manj ne¬
srečnega. Na tleh je bil on mnogo bolj
spreten od počasnih in nerodnih Itrijcev. To¬
da to je kaj slabo nadomestilo, je žalostno
pomislil. Še vedno pa jima bo mogel poma¬
gati. Mar je bil to razlog, da sta ga pova¬
bila na jadrničin krst?

Kar zadeva Keščija, brez dvoma,  je bi!
prepričan Nat. Turiak se mi zdi bolj člove¬
ški ... Da, zdi.  S pogledom je objel ošabno
ne-človeško postavo, in čeprav je bila ta
polna različnih izrazov, ni mogel razbrati
nič bolj nežnega od razvnetosti.

— Pa dajmo! — je nestrpno poplesoval
Kešči. — Potisnimo jo v vodo! — Natu pa
je dejal: — Ti, veš kaj. Potegni za kljun,
midva pa bova potiskala od zadaj. Na
delo!

Malo je manjkalo, pa bi se Nat obrnil in ju
pustil sama. Vedel je, da tako ali tako ne
bi smel biti tam, pred tako nevarno potjo,
ki je staršem še omenil ni. Itrijca sta mu
svoj načrt razložila na naglo... kot ptici
roparici. Ne,  je pomislil. Ne morem ju pu¬
stiti v prepričanju, da sem strahopeten.
Jima že pokažem.  Zgrabil je lepo izrezljani
podaljšek kljuna. Sklonil se je in napel
mišice.

Ladjica se je mehko premaknila iz skriva¬
lišča in potegnili so jo proti bregu. Bila
je ozka, krova ni imela, dno pa je bilo
ploščato. Dolga je bila okrog štiri metre
in je imela le en jambor. Zrnati pesek pod
Natovimi čevlji s tenkimi podplati je kmalu
izginil pod vodo, ki je dečku zmočila hlač¬
nice. Potem je ladjica pljusknila v morje.
Kešči in Turiak sta se vkrcala z enim
samim zamahom kril. Nat se je moral sra¬
motno skobacati čez robnico. Iz obleke
se mu je cedila voda. Medtem sta Itrijca
pritrdila jambor, privezala jamborske vrvi,
in začela razvijati prednje trikotno in glav¬
no jadro. Ta jadrnica je bila precej ne¬
navadna — deblo prednjega jadra je bilo
skoraj tako dolgo kot pri glavnem in ra¬
zen tega upogljivo. Sintetična tkanina se je
šušte napela v vetru.

— Hej, čakajta malo — je rekel Nat.
Itrijca sta ga debelo pogledala in zavedel
se je, da je spregovoril v domačem jeziku.
Mar nista nikoli pomislila na to, da bi se
bilo dobro naučiti njegovega jezika, kot
se je on njunega? Začel je govoriti v jezi-

44  TIM 1 • 75|76

ku Planha. — Tudi sam sem že jadral,
okrog Prvega otoka, in poznam ... oh, kako
se že pravi? — V zadregi je zardel in se
skušal spomniti ustreznega izraza.

Turiak mu je pomagal. Z malo truda so se
sporazumeli. — Razumem, jadrnica nima
ne kobilice ne pomičnega gredlja, zato te
zanima, kako bomo vijugali proti vetru, —
je povzel Itrijec. — Čudno se mi zdi, da
športniki vaše rase še niso privzeli na¬
šega modela. — Zasukal je nenavadno
ukrivljeno desko, ki se je samodejno urav¬
navala na sorniku s pomočjo vetrnic. Obe
vetrnici sta bili pritrjeni na ograjo s preč¬
kama. — Ta naprava s pomočjo vetra nudi
ladjici potrebni bočni odpor. Zato se nam
ni treba bati plitvin. Tudi hitrost je veliko
večja kot pri vaših plovilih. Dejansko prav¬
zaprav drsimo čez vodno gladino.

— Ha, saj to je čudovito! — je navdušeno
vzkliknil Nat.

Užitek mu je takoj pokvarila Keščijeva
pokroviteljska pripomba: — No, seveda,
poznavanje zračnih tokov je za nas nekaj
povsem naravnega.

— Pa odrinimo! — je veselo dejal Turiak.
Z desnico je prijel ročico krmila, z levo
roko pa vrv prednjega trikotnega jadra;
prečko glavnega jadra je objel s kremplji
na krilih. Jadra so zaplapolala v vetru.
Ladjica se je pognala naprej...

Nat je čepel na dnu — klopi ni bilo —
in opazoval vodne vrtince, poslušal šume¬
nje valov, začutil je, kako jadrnica drgeta
od hitrosti. Na ustnicah je okusil slane
kapljice. Ladjica je naglo drsela po vodi
in v mehkem galopu posnemala grebene
valov. Zadaj je izginjalo obrežje, proti njim
pa so s pošastno naglico prihajale čeri
in grmenje vode.

Nat je požrl slino. Ne, ne smem jima po¬
kazati, kako neprijetno se počutim.  Navse¬
zadnje je imel še vedno svoj letalni pas.
Če bi se jadrnica potopila ali bi se zgo¬
dilo kaj podobnega, bi lahko odletel do
brega. Prav tako tudi Itrijca. Mar se jima
zato ni zdelo vredno, da bi vzela s seboj
rešilna jopiča?

Čeri so bile iz nekakšnih temnih koral.
Bile so kot nizek nepretrgan zid, ki je za¬
piral dostop v zaliv. Veliki svetlo zeleni va¬
lovi so se zaganjali čez nazobčane hrbte
čeri in se ob strahovitem bobnenju spre¬

minjali v peno. V kipečih vrtincih so kro¬
žili gosti rjavi kosmi morske trave, ki so
se odtrgali z velikih rastišč na odprtem
morju. Skozi pršenje vode je Nat s težavo
zagledal ozko vrzel, proti kateri je Turiak
usmerjal barčico.

Tole mi pa ni čisto nič všeč,  je prešinilo
dečka, ko je v strahu poslušal rjovenje
valov in lačno sesanje vrtincev.

Turiak je obrnil jadrnico v smer vetra. Ta
je ob žvižganju obeh gredi in pokanju ja¬
der spremenila smer. Pognala se je proti
prehodu. Turiak je od veselja zapiskal.
Kešči je razprostrl krila, ki so se čudovito
zalesketala v soncu in pršcu.

Ladjica je zaplula med čeri. Nevidna mreža
rastlinja je zgrabila krmilo. Nenadni sunek
vetra in močan val sta zasukala jadrnico.
S trupom je treščila ob čer. Ta se je z
ostrimi robovi kot žaga zarila skozi deske.
Plima je začela silovito metati barčico ob
skale.

Še preden se je Nat zavedel, kaj se dogaja,
ga je vrglo v zrak. Nad raketnimi curki je
visel zgoraj in strahoma gledal belo-zeleno
nasilje pod seboj. Turiak je jezdil zračne
tokove, vsako od njegovih peres je izra¬
žalo osuplost. Toda bil je živ in na var¬
nem ... — Kje pa je Kešči? — je zatulil
Nat.

Skozi bobnenje morja je prišel slaboten
klic: — Ne vem, nikjer ga ni videti, morda
ga je udarila gred ... — Turiak je obupa¬
no letal nad čermi.

Nenadoma je zakričal. — Spodaj! — V
grozi je zavpil: — Ne, oh, ne...  Kešči,
moj brat, moj prijatelj ...

Nat se je naglo spustil k Itrijcu. Preme¬
taval ga je veter in bučanje valov mu je
odmevalo v glavi. Ostro je gledal skozi
megleno zaveso vodnih kapljic ... Potem
ga je zagledal ...

Kešči se je z enim krilom zapletel v
mrežo alg, valovi so ga metali in se valili
čezenj, ga spet odkrivali in ga grobo vla¬
čili ob robu čeri.

— Lahko ga primeva! — je zakričal Nat.
Vendar je takoj opazil, zakaj Turiak obu¬
puje: tako bi se ne dalo doseči ničesar.
Plast alg, ki je oklepala Keščija, je bila
več kot deset metrov dolga in široka. Prav
gotovo je tehtala več kot eno tono. Ne bi
ga bilo mogoče vzdigniti, razen če bi se

TIM 1 • 75|76 45

že prej kdo spustil k njemu v vodo in ga
odmotal.

Itrijci, krilata bitja višav, očitno niso znali
plavati. Bilo je več kot očitno, da tega ne
zmorejo. Pomoč iz zraka bi Keščiju mogla
podaljšati življenje le za malo časa.

Nat se je pognal v vodo.

Divje morje se je zaprlo nad njim. Pljuča
je imel polna zraka in medtem, ko ga je
vleklo v ledeno mrzle globine, je zadrževal
dihanje. Le mirno, le mirno, strah ubija.
Tokovi so bili močnejši od njega. Toda de¬
ček je imel cilj, oni pa ne. Lahko je upo¬
rabljal možgane. Kar naj ga potegnejo
navzdol — začutil je, kako je z obrazom
butnil ob kamen — saj ga bodo zopet
vrgli nazaj in...

Nekako se je približal Keščiju. Poganjal
se je skozi vodno gmoto, in kadar je le
mogel, zajel zrak. Gor in dol, tja in nazaj;
ves čas je skušal raztrgati travnate vrvi,
ki so oklepale Itrijčevo krilo. Minila je
cela večnost, preden je bil Kešči spet svo¬
boden.

Turiak je stegnil roko in Kešči jo je divje
zgrabil. Pretresen, ranjen in z razmočenimi
perutnicami se sam ne bi mogel vzdig¬
niti, pa tudi Turiak ga ne bi mogel poteg¬
niti iz vode.

Velikanski val je vrgel Nata naprej. Z
glavo je skoraj zadel ob čer, blizu katere

se je premetavala polomljena ladjica. V
zadnjem hipu se je dotaknil gumbov na
letalnem pasu in se vzdignil v zrak.

Zgrabil je Keščija za drugo roko in pritis¬
nil na gumb za največjo moč. Deček in
Turiak sta skupaj odnesla prijatelja na
kopno ...

— Moje življenje je tvoje, Natanijel Fal-
kayn — je dejal Kešči. — Dovoli mi, da
te častim.

— Da, da ... — je zmrmrala zbrana dru¬
žina v somraku prostorne domačije ptičjih
bitij.

— No, ja ... — je zamomljal Nat. Lica so
mu žarela. Hotel je reči: — Edino, kar si
želim, je, da bi ne povedali mojim staršem,
v kakšnih težavah smo se znašli čisto po
neumnem. — Vendar bi to ne bilo olikano
ob tem resnobnem obredu, ki sta ga pri¬
jatelja priredila njemu na čast.

Naposled je bilo obreda konec in posre¬
čilo se mu je, da se je skupaj s Turiakom
izmuznil na balkon, odkoder so pred dnevi
začeli svojo pustolovščino. Kratki avalon-
ski dan se je nagibal v večer. Sončni
žarki so skoraj vodoravno oblivali polja.
Odbijali so se od morja, za katerim so
ležali domovi ljudi. Ozračje je bilo mirno in
osvežujoče ter polno prijetnih vonjev.

— Danes sem se veliko naučil — je res¬
nobno dejal Turiak.

— No, upam, da si spoznal, kako bo
treba biti z naslednjo ladjo previdnejši. —
Nat se je skušal zasmejati. Ko bi se vsaj
toliko ne ukvarjali z menoj,  je pomislil.
Sčasoma jih bo že minilo, potem bomo
spet sproščeni in vse bo prijetnejše. Med¬
tem pa...

— Naučil sem se, kako dobro je, da so
zmožnosti porazdeljene, in lahko drug dru¬
gemu pomagamo.

— Da, gotovo, seveda. Saj to je poglavitna
zamisel v našem skupnem življenju.

Ko je tako stal med nebom in zemljo, se
je Nat spominjal plavanja, potapljanja, ja¬
hanja valov v prejšnjih letih življenja, ble¬
ščanja in prijaznosti vode, ko je poljubljala
njegov obraz in božala vse njegovo telo,
vodnega smučanja in raziskovanja skrivnost¬
nih polmračnih globin, nagle čudovite le¬
pote rib ali nagubanega peskovitega dna,
ko ga poboža sončna svetloba ... Ozrl se
je v Itrijca in postalo mu ga je kar malo
žal.

46  TIM 1 • 75|76

za bistre glave

Pavle Gregorc
ZL0G0VN1CA

3 6

— LOG — MAN — MAR — ME— ME —
MEN — MET — NA — NA — NEC — NIK

— NULJ — PE — PRE — PRO — RI — Rl —
RO — ROG — SI — SON — STI — TA

— TAKT — TIL — TOR — TR — TRAK —
TRO — VOST — VOZ — ZE — Zl — ZO.

Iz gornjih zlogov sestavi 19 besed nasled¬
njega pomena:

1. ozvezdje južnega neba, deseto znamenje
zodiaka, 2. sadna mezga, 3. oseba iz otro¬
ške pravljice, ki je spala stoletno spanje,
4. izstrelek, 5. okroglo okence v gotskem
slogu, 6. spoj, stik, 7. vlačilec v poljedel¬
stvu, 8. pomaranči podoben sadež, 9. elek¬
trično vozilo mestnega prometa, 10. član
gasilskega društva, 11. mesto v Beli kra¬
jini, 12. del električne napeljave, ki služi
za vključevanje in izključevanje toka, 13.
eden od prstov, 14. površina tekočine, 15.
izvedenec v pedologiji (nauku o tleh), 16.
transporter, 17. bolezen, ki nastopi zaradi
sončne pripeke, 18. rudnina, po sestavi si¬
licijev dioksid, 19. huda nalezljiva bolezen,
lepra.

Tretjo in šesto črko vsake besede vpiši v
stolpca na levi, kjer boš ob pravilni re¬
šitvi prebral misel velikega ruskega revo¬
lucionarja Vladimirja lljiča Lenina.

REBUS

BA — BUS — CA — CA — ČA — Čl — P0SETNICA

DA — DA — Dl — DO — GA — GLA — ILIJA RETAR

GO — JEK — KA — KA — KRE — KO Kako se imenuje rod vojske, ki mu pripada

— KON — LA — LEC — LEJ — Ll — LO starešina llija?

TIM 1 • 75|76 47

iZPOLNJEVANKA

IMENA IN PRIIMKI

1

2

3

4

5

6

Samo vodoravno:  1. človek, ki pase živino,
2. šop vate ali gaze za zaustavljanje krva¬
vitev, 3. stara denarna enota v Dubrovniku
in Črni gori (beseda ima dve povsem enaki
polovici), 3. češki tehnik, izumitelj ladij¬
skega vijaka, ki je deloval in umrl v Ljub¬
ljani (Josef), 5. grelnik za toplo vodo, 6.
bankovec za sto enot.

Črke na različno označenih diagonalnih po¬
ljih dajo tri fizikalne enote.

OČE IN SINOVI

Oče Janez ima tri odrasle sinove, ki ve¬
liko poslovno potujejo. Peter ga obišče
samo vsakih šest dni, Andrej vsakih pet
dni, Janez pa pride domov vsake štiri dni.
Devetega avgusta so se zbrali vsi skupaj
in proslavili očetov rojstni dan. Čez koliko
časa bodo spet zbrani doma?

JOSEF ..

NEIL .

RUDOLF

SAMUEL

ALFRED ..

GEORGE

ISAAC

SVERDLUP

GALVANI

AMPERE

. NOBILE

LIVINGSTONE

RUSJAN

Spodaj so po abecednem redu urejena
imena in priimki, ki manjkajo pri gornjih
osebnostih, znanih iz znanosti in tehnike.
Vsako ime oziroma priimek uvrsti k pra¬
vemu priimku oziroma imenu. Ob pravilni
rešitvi dajo navpično brane začetnice raz¬
porejenih priimkov in imen ime in priimek
slavnega norveškega polarnega raziskoval¬
ca, ki je leta 1911 prvi prišel na južni ze¬
meljski tečaj, leta 1926 pa je preletel se¬
verni tečaj. (Njegovo ime sestavlja pet
črk, priimek pa preostalih osem.)

ANDRE — ARMSTRONG — DAVID —
DIESEL — EDVARD — LUIGI — OTTO —
MORSE — NEVVTON — NOBEL — RES¬
SEL — STEPHENSON — UMBERTO.

POSETNICA

RITA GAMS

Rita je zaposlena v lekarni in ima akadem¬
ski naslov. Kaj je?

REBUS

REŠITVE IZ ŠT. 9, 10:

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno:
kivi, stavek, udor, monomi, podhod, ranar, Ali,
čevelj, klasiki, VG, Ikar, kor, čud, N, steza,
amulet, Lenin, Karel, Rea, Ll, Ag, citat, kot,
LT, ekipa, PA, Brane, mu, Sas, on, asket, krog,
Am, moda, La, AG, Leica, edinec, ocena, Pa¬
nama, senat.

NAGRAJENCI IZ ŠT. 9, 10

1. Golob Zdravko, Graškogorska 40, 63320 Ve¬
lenje

2. Cvek Dragica, Grahovo ob Bači 14, 65242
Grahovo ob Bači

3. Butinar Danilo, Lucija-Šolska 17, 66320 Por¬
torož

48  TIM 1 • 75|76

0 O nagradna slikovna križanka