Alf Katolik cerkven list. Danica izhaja I.. 10. in 20. dne vsacega mcsca na celi poli, in velja po pošli r.a celo leto 3 gld.. *a pol U-ta I tU. tiOkr.. v tUknrnic sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo m I i praznik, izide llanir« dan |»pr»j Te*4 je sporočil o. superior Fabijan Pfeifer iz llartuma, da jih jc 10 kerstil in * poročil, — letos jc misijon v tem oziru napredoval, kajti podelili so letos ravno tisti o. superior šestnajsterim sveti kerst. Med temi jc bilo 12 nesužnjih zamorccv (10 žc odrašenih pa dobro podučenih za sv. kerst, una dva šc lc po 3 leta staraj. Poročen je bil letos c. k. konsularni opravnik M. llansal, Avstrijanee, ki se je 1. 1*53 pridružil kat. misijonu za srednjo Afriko. V zakon je vzel neko Abi-sinko. V pisanji, s kterim o. F. Pfeifer to naznanja, Še pristavlja, da naj prijatli in dobrotniki tega misijona s tem vspehom zadovoljni bojo, ker nc gre kaj več pričakovati od male zamorske kat. občine, ki šteje samo 30 oseb '14 zamorcev pa 10 zamork). „In vendar so samo ti, ki se v vsem popolnoma ravnajo po zapovedih sv. Cerkve, pravi misijonar. Med tem namreč , ko se drugi naši katoličanje celo ob velikonočnem času radi odtegujejo ss. zakramentom, pristopajo zamorci in za-morke o velikih praznikih polni veselja k spovedi in mizi Gospodovi." Posebno radi in ginjenega serca poslušajo, če se jim pripoveduje od terpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in velikrat prosijo, naj sc jim ponavlja. Ta navdušenost revnih zamorcev, pravi o. Fabijan, mu j • povračila dovolj za ves njegov trud in zagotovilo, ui oodc od leta do leta boljši. V pcrvcm svojem pisanji 1. 1*05 od 12. marca jo naznanil o. superior, da je bil začetek tega leta kaj žalosten za Hartum, kajti huda bolezen jc pomorila nad 10*)0 ljudi, — v drugem listu od 3. majnika piše, da jc bolje in da ljudje v Hartumu in okolici več tako n-.* bolehajo in nc merjo, pa da je pri misijonu vse zdravo. V pismu od 11. junija 1*02 pripoveduje od smerti g. Florijana Muha, popotnika iz Evrope, ki jc nekaj v Hartumu, nekaj med bližnjimi zamorci živel in z lovom se pečal. Ko je pogumni lovec 0. marca pri potok i Kvijan-u napadel oroslana, dvakrat na-nj streli! in ga tudi dobro zadel, jc imel lev vendar še toliko moči, da ga je zgrabil in raztergal. Lovcev služabnik ga ni mogel več rešiti. 21. junija dopoldne se jc privalila od jugo-vzhodnje strani nad mesto tako velika in gosta megla prahu i.i je tako temo najiravila, da šc svetilnicc nič niso zdalo. Nekteri so mislili, da so se vnele hrambe za smodnik: drugi so rekli, da sc jc začel sodnji dan in so molili vsak po svojem. Z eno besedo, bila je zmešnjava da nič tacega. 17. junija in pozneje še trikrat se je privalila taka trna kobilic, da so v Hartumu, zlasti na misijonskem vertu napravile veliko veliko škodo. V pisanji od 20. avgusta 1*05 naznanja o. Fabijan Pfeifer, da so 1*. avgusta rojstni dan Njih veličanstva avstr. cesarja obhajali v misijonski kapeli s slovesno sv. mašo z zahvalno pesmijo, k kteri so prišli vsi v Hartumu živeči cvropejci. Tudi, da je v Hartumu in oko lici velika dragina, sosebno zato, ker ljudstvo noče nič na terg prinesti, kajti vlada kaj gerdo z njimi ravna, jim vzame kar prineso in jim plača, kakor se ji poljubi, pa šc to v slabem denarji, za kterega nič nc dobijo. Dobro jc šc to, da ni več toliko bolezni in da zlasti med zamorci legar več nc razsaja. V pismu od 7. sept. 18(55 sc pritožuje o. superior zavoljo gerdega obrekovanja, kterega jc nekdo zoper njega skoval. 4. septembra namreč je prejel pisanje iz Rima od najvišega glavarja svojega reda, v kterem se inu očita, da je misijonsko hišo v Hartumu protestantom prodal, akoravno ni imel ne, povelja za to iz Rima in tudi tc oblasti ne, — pa da naj opraviči tako samovoljno ravnanje. — To pa ni nič res in tudi nikoli ni mislil na tako barantijo in nikoli od nje govoril; šc branil bi se bil iz vseh moči, če bi bil kdo kaj tacega od njega zahteval. Na prošnjo o. Fabijana je tedaj odbor „Marijnega društva" razložil o. redovnemu generalu in tudi prev. g. kardinalu Barnabo-tu, velikemu prefektu rimske „propagande," da to ni res in da o. superior F. Pfeifer šc nikoli ni nič storil zastran misijonskega premoženja brez volje in vednosti odborovc. Kakor jc pisal g. c. k. konsularni opravnik v Hartumu, si je to reč zmislil berž ko ne kak drugoverec, gotovo pa nc kak ud izmed raisijonišča, med kterimi ni nikoli ne prepira nc sovraštva. — Posebno važne so te-le besede v njegovem pismu: ,,Tukaj v Hartumu smo V9i zdravi, kar priča, da jc prazna tista misel, da v Hartumu vsak kmalo umerje." 2K februarja 1860 piše o. Fabijan, da je vedno njegovo prizadevanje, da se razširi misijon in udje v sv. veri uterdijo. Ptujei katoličanje pa, živeči v Hartumu, se ne menijo dosti za misijon in za zveličanje svojih dus, prišli so le, da so obogate in le po denarjih hrepene; da so prave zgubljeno ovce. V dokaz, da tudi vlada coni in spoštuje ta kat. misijon, naj bo to, da jc poslanec podkralja egiptovskega v Hartum pridši poklonil misijonu nekaj denarjev pa štiri divjo kozle. Ko je pa zapustil inesto, je jiovabil k pojedini tudi o. superior-ja in prav prijazno pa dobrovoljno govoril o misijonu. (Dalje nn«l.) Hudobna mačeha• (Sp. Amlrej Makurovie.) (Dalje iu konec.) Madlena obmolkne nekoliko, ker je bilo slišati pred hišo človeka, ki je sneg ot resa val. Polagoma sc vrata odprejo in noter stopi bela in bleda žena, močno podobna namalani smerti. „< iervazija!" zavpijete obe in silno prestrašite, ko pošastno prikazen zagledate. ..I)"ber večer." reče prijazno prišliea iu se jima bliža. ..(iervazija ravno nisem, pa tam blizo nje stanujem in prinesla sem vam nekaj od nje." „Meni? — od Gervazijo?" jeclja Katarina in bistro pogleduje obiskovavko, pa hitro jo jc spoznala za po-kopačevo ženo. ,,Iz groba sto nam kaj prinesla!" izdihne Rudeča-capa in si čelo in persi prekriža. ..Res, prav iz groba," odgovori grobničarjeva žena. ..Kavno sem imela tam le pri onegovih neko opravilo. 1 >omu vernivši sc sem vidila tukej svitlobo in zato sem noter prišla, da vam prej ko moč izročim, kar vam gre." „Kaj ste nam pa prinesli, Polona?" praša Katarina plašno. „Ta sroberni križec lo. Moj mož ga je danes našel, ko je ravno jamo za sosedovega otroka kopal; hitro ga jo spoznal na vrezanih čerkah. (J. in S. in mi ukazal, uaj ga vam izročim za spomin, ki vam ga (iervazija iz groba pošlje." »Spomin, ki mi ga jc ranjca (iervazija poslala iz groba!" ponavlja Katarina in vpira oči na križec. Dobro te razumen, ljuba (iervazija!" reče tiho, hvala ti, da ino s tem spominom svariš in mi mojo terdobo do tvojih otrok očitaš. Nisi me zastonj spomnila na svojo tugo zavolj terpljenja tvojih otrok. Rog ti plačaj in se usmili tvoje duše!" ,,Lepo hvalo za vaš posel!" reče Katarina potom pokopačevi ženi. „Tudi vašemu možu bodi lepa zahvala /.a križec; njegovo vrednost vem lo jest sama naj bolje ceniti." ,,Ni jo treba zahvale," pravi Polona. ,,Najdok iz groba ne da nikomur sreče, če ne tistemu, čigar jc. /daj pa počivajte in no zamerite, da sem vas s ponoč-nim obiskanjem tako ostrašila." Tako govore odide. Katarina začne še le zdaj pro-stejo sopsti. Tudi Madlcno jo bil strah močno obšel, zato se obe počivat spravite. „Ne vem, kaj da bi o tem mislila," reče Rudeča-capa sama pri sobi, „ali zdi sc mi, da je moja pripovest ubogo ženo vender bolj ginila, kakor je bilo prav za prav treba. Nad jam se, da ne bo brez dobrega vspoha. Na vsak način je imela pravliea nocoj veči moč, kakor nedkaj doma pri kolovratih, dasiravno je nisem do konca prignala." — Kmalo potem ugasne luč in tiho je bilo po vsi hiši. Samo iz Katarinine spalnice bi bilo pazljivo uho lahko slišalo neko ihtenje. Drugo jutro jo bila Katarina vsa spremenjena. Nikdar ni bila tako priljudna in prijazna, kakor ravno danes. Perva skerb ji je bila, da je šla v spalnico, kjer so po uavadi njeni pasterčki merzlo noči na terdili žaganicah prejo-kavali. So so terdno spali na tesnem prostoru nagnjeteni, kar je zoper vsako čedno šego in previdnost, namesti da bi imel čedno vsak svojo posteljico blizo matere. Kakor namalani angelčki so so ji zdeli. Dolgo jih j«' z milim očesom gledala. Šc nikdar se ji niso tako mi lovanja vredni zdeli , kakor danes. Potem se pa pri-pogno in vsacega po bledem licu in po čelu boža. Pa hitro so so zbudili in mačeho debelo gledali, ker so so bali, da jih bo žc spet tepla po stari navadi. Katarina malo deklico poljubi in z milim glasom popraš i: „Angelček moj, ali ino kaj rada imaš? „< >trok pa še bolj v njo stermi in z glavo prikima. Zdaj pa vse zaporedoma lepo in snažno obleče, jih v stanico spravi in jim da, kar bi >i bilo le moglo njih serce želeti. Skor j jim je bilo boljše, kakor pri ranjci materi. Se bolj so se pa veselili, ko so še tisti dan nove posteljice po spolu vsak na drugi strani v čednih kamricah dobili. Ves ljubi dan je bila mačeha tako prijazna ž njimi, da nikdar poprej ne tako. Oče Št... je iz serca Boga hvalil, da je vso tako na dobro obernil. Od tistega dne je bila Katarina naj skerbnejša m:.ti svojim pasterčkoni. Nobenega pomanjkanja niso imeli. Ce se je pa kdaj spozabila, jo je spominek budil, ki ga ji je bila (iervazija poslala. Vedno ga je na prevozi za vratom nosila. Zdaj še lo je prišel nebeški blagoslov v Št .. . evo hišo in ni več zginil iz nje. Tudi potlej n«-, ko jc Katarina imela s svojimi lastnimi otroci opraviti. Ljubila jc pastorke ravno tako kakor lastne. To naj bi »i take mačeho dobro zapomnile, ki s pastorki lepo ne delajo. Pogostoina je od takrat Katarina z otroci hodila na jokopališe molit na gomilo ranjee Gervazijo. Tako Jož j a previdnost večkrat ljudi s preobrača po čudnih potih. Toda opomniti moramo, da oče št... sam jo bil pervi vzrok, da so je Katarina poboljšala. Ker ni mogel drugač, si je bil to zvijačo zmislil, koliko prav ali no prav, nočemo tukaj prosojevati. Najel si je bil staro Madlcno, ki je bila urno pripravljena z izmišljeno pripovedko, ktera jo bila toliko resnična, kolikor jc bila Katarina sama v nji popisana. Pogovoril s«, jc potem s pokopačem iu njegovo ženo, ki je (icrvaziiu križce, najden res na njenem grobu, o pošastni uri prinesla Katarini, ravno o pravem času, kakor da bi se bile z Madlcno pomenile. Ce je braveem našega lista všeč, hočem jim tudi šo povedati: M£aJ premore hudobna ženska. Bil sem nekdaj na deželi, in kadar je kaka /ena kaj posebno slabega storila, slišal sem govoriti: Vsar peklenšček no more, hudobno babše stori." Da to ui vselej prazna beseda, pokazala bo naslednja pripovedka. Živela sta v nekem kraju zakonca, ne bogata sicer, pa, kar je lahko vsak, bila sta — poštena, bogaboječa, delavna iu srečna. Dan za dnevom sta si s pridnimi rokami zaslužila potrebnega kruhka za-se iu za troje čverstih otročičev. Bog jima je dobrotno pomagal, kor njemu sta se vodno priporočevala. Anica je pridno hi-šcvala, gleštala mali vertec. in skerbela za li»ko v hlevu; pa pri teh in družili opravilih ui zanemarjala svojih otrok, kar se dandanašnji, Bogu bodi p »toženo! tol i krat zgodi. Kmetje večkrat za neumno živino bolj skerbe kakor za otroke, ki so vender božje podobice. Zvečer sicer živino skerbno zapirajo, po sinovih pa ne pogledajo, ali spijo pod lastno streho doma, ali sc pa setn tertje vlačijo po nevarnih potih. Anica jc imela svoje otroke vedno krog sebe in ni jim pustila po vasi klatiti se z druzjmi otročaji, da bi jih slaba tovaršija ne popačila. Cc so bili ravno še majhni, so ji mogli vender zmiraj kaj delati. Se v«; da jim je le njih močem primerne opravila odkazovala. Vedila jc dobro, da postopanje je začetek vsega greha. Zarano jih jc učila keršanski nauk in napeljevala jih na pravo pot pobožnega življenja. Zraven tega jc skerbela pa tudi za njih telesni blagor. Snažno jih je oblačila, pa ne nališpano, in bili so zmiraj snažni. Potrebnega živeža jim je dajala o pravem času, pa ni jih vadila sladkarij lizati in nc jedil izbirati si; učila jih jc pa Boga hvaliti za borno hrano, in vedno jim je ponavljala, da vse le od njega imamo. O kako žalostno jc, da včasi šc v olikanih hišah otroci od staršev nič nc slišijo, kdo jc darovavec vsih dobrot! Taki otroci ne bodo srečni; tudi staršem ne bodo veselja delali. — Pri Aničinih otrocih pa je vsaka lepa beseda lepo mesto našla, zato so bili tako bogaboječi kakor mati, in čversti, da jc bilo veselje. Pa kako sc jc tudi mati veselila, vidivša da njen trud ni zgubljen. Ali ni sc prevzela zato, kakor mnoge matere, ki po vsem svetu trobijo, kako dobri in vbogljivi so njih otroci, dasiravno so večkrat le zmehkeženi poredneži. Ko so otroci odrastli, počeli so v šolo hoditi in vse jih je rado imelo, ker so bili tako pohlevni in lepega obnašanja. Na poti v šolo in iz šole so se pred vsacim znamnjem čedno odkrili in , čc jim je čas dovolil, še kako molitvico obmolili za ljube starše. Naj starši med njimi jc bil nekega dnč druzega učenca pri gospod kaplanu naznanil zavoljo neke napake. Hudobni Jakec jo bil zatega del na Mihca vedno jezen in čc jc le mo-gel, ga jo skrivši dregnil, ali mu kaj druzega storil, kar lc sprideni otroci delajo. Mihec je vse voljno po-tcrpel in ko jc bil Jakec bolan, ker se je bil pri der-sanju na ledu prehladil, ga je obiskoval in mu dobrote skazoval, kakor lastnemu bratu. Sovražnike ljubiti in bolnikom kaj dobrega storiti, ga jc bila mati zgodej naučila, rekoč: kar hočeš da drugi tebi store, to stori tudi ti njim. Z dobrotnim obnašanjem se je bil Mihec malopridnežu prikupil. Jakca je bilo tako vedenje ganilo, da sc jc ves poboljšal in Mihcu serčen prijatelj postal. Koncc šolskega leta so bili vsi trije otroci deržine Anke in njenega moža pri očitni poskusnji pohvaljeni, prejeli so vsak svojc bukvice za darilo, ki so iim voč veljale, kakor pol sveta. Starši jih niso prehvalili, temuč jih šc k večji marljivosti spodbujali! In tako se je tudi zgodilo, da so na telesu rastli in na duši vedno bolj močneli. Blagoslov iz nebes in angeljvarh jc bil vedno ž njimi. (Konec nasl.) Tri mesce na Juiroeem. >tolp 40 inurencev in t^mplarsko poslopje s cerkvijo. 40 muč^ncev pod cesarjem Lieinjom. Renančki v miniaturi. Staro izročilo o begu sv. Peržine. Vodnjak sv. Helene in znamenitost vodnjakov na Jutru. Albanca in ilirsina. Prenočevanje v samostanu. Kamla in njen pomen. Jožef Ari»iiat«-jic in Nikodem. Zgodovina mesta in samostana. Kje je že V J Omenil sera zadnjič, da smo šli pred večerom gledat podertinc templarske in cerkve 40 mučencev. Nekako četert ure nazaj proti Jafi stoji namreč velikansk stolp, na štiri vogle zidan, ves iz rezanega kamna, ki je samo na verhu nekoliko razkrušen. Akoravno žc pozno, smo vender hotli razgled z njega viditi in šli srno od znotraj na okrog do verha po 120 stopnicah. Poleg stolpa so obširne podertinc nekdanjega velikega poslopja, posebno imenitne so pa podzemeljske votline. Ostanki ti so podobni zidavam nekdanjih križankov; mislili so tudi, da tukaj jc bila cerkev tistih 40 mučencev, ki so pri Sebasti v Armenii za sv. vero serčno umerli. Bili so namreč vojaki 12. legije, ki so bili pod cesarjem Licinijem obleke oropani na led verženi, kjer so zmerznili in so bili potlej v ogenj verženi. Njih zbrane košicc, kakor izročilo pravi, so bile tu sem prenesene, nad kterimi da naj bi se bila cerkev zidala, kar je potlej sv. Helena doveršila. Kavno tukaj, menijo, jc bilo zalo poslopje nekdanjih teraplarjev ali vitezov sv. Janeza, ki sc zato tako imenujejo, ker so v Jeruzalemu blizo tempeljna imeli pervo svojo cerkev in romarsko staniše. Vsa podoba je, da je bila tukaj res velika naprava slavnih Johanitarjev, kteri so tukaj vi-socega stolpa potrebovali, kakoršne so imeli tudi drugod po sveti deželi, da so od daleč opazovali na sovražnike, pa tudi na romarje, ki so sc bližali, da bi jim na pomoč šli, ako bi jih kdo nadlegoval. Ker pa nekteri te zidave Arabom pripisujejo in zlasti zastran stolpa pravijo, da bi ga bil zidal egiptovski sultan Maho-med, sin Kalaunov, se tudi jaz nočem prepirati, akoravno jim ne morem prav verjeti. Prepričal sem se, da mnogi popisovavci so pritlikovski Renančiki v svojem pomenu, kteri povsod vse staknejo, da bi stare izročila overgli in svoje misli namesto njih popotnikom vsilili. Sej, če kaj novega ne pove, češ, popisovanje ni mično in no izvirno. Ne rečem pa tega ravno zastran verskih, ampak zavoljo drugih reči, ki so zastavljene na človeških izročilih. Naj omenim tukaj staro izročilo o begu svete Deržine v Egipt. To izročilo namreč pravi, da sv. Jožef, begoč pred Herodom, ni zavil od Jeruzalema po ravni cesti proti jugu, kjer bi bil šel skoz Betlehem in Hc-bron in grozdno dolino, iz ktere sta bila Jozva in Kalcb svojc dni prinesla tisti imenitni grozd, ter bi bil dospel v Gazo na Filistejskem. Tudi ni hotel iti na bližnjico čez judovske bribe v terebinško dolino, kjer je bil svojc dni David Golijata končal. Izvolil si jc rajši očitno pot čez Arimatejo v Jope, ker se je bilo zanesti, da po tej poti ga bodo preganjavci narmanj iskali. Na mestu, kjer je zdaj ravno poprej imenovani stolp, pravi izročilo, jc sveta Deržina počivala, in sv. Helena je bila pozneje na ravno tem mestu zidala cerkev. Od ravno imenovanih razvalin smo šli čez polje mem nekterih smokovih dreves na drugo stran ceste prot severo-izhodu, k tako imenovanemu vodnjaku sv. Helene (Bir ezzibak), ki je od mesta četert ure proti severu. Imenujejo ga tudi delo velikega Konštantina. Toda več pisavcev je, ki ga ne temu in ne uni ne pri-vošijo, vender pa ne povedo, kdo da bi ga bil zidal. Delo je mojstersko, bodi si že, čigar je. V tih krajih, kjer je toliko pomanjkanje vode, so ljudje od nekdaj posebno pazljivost obračali na dobre in lepe vodnjake. Vodnjak sv. Helene je preccj globoko pod zemljo kakor majhno jezerce z več predelki, kteri so z oboki ločeni kakor kake lope. Šest tacih klončnikov jc po versti, vsak 3—5 stopinj širok in 30 stopinj dolg. Ob koncu je ozek vhod po stopnicah in na verh sem ter tje kak dušek za svitlobo. Oboki verh zemlje so nekoliko iz-buknjeni, da sc vidijo zaporedoma kakor široke lehe na njivi. Vodnjaki na jutru so kakor zlati rudniki in vidijo se ostanki nekdanjih prelepih enacih del sem ter tje — prav raznoteri, torej bom še o druzih prilikah o njih kako besedo sprožil; zdaj pa še kaj druzega. V prav prijetnem večernem hladu gremo nazaj proti samostanu. Šla sta za nami med drugimi tudi dva možak a, ki sta se mi nekako čudna in bolj tiha zdela. Dene m ju na muho ter poskusim nagovorivši ju, kako in kaj. Začudil sem sc pa, ko sem poznal, da zraven arnavščine in nekoliko italijanščine tudi precej dobro ilirsko govorita. Bila sta tergovca, če sem prav razumel, iz Srairne, in sta romala v Jeruzalem. Močno sta bila raz -veseljena, da smo se razumevali in zmiraj sta k meni tišala. Naši konji, naša roba in vse jc bilo v samostanu; pa ne le nase, ampak tudi reči od veliko druzih romarjev. Nekteri so dobili sobe in postelje, drugi so se potaknili, kamor so sc mogli po prostorih. Samostan pa je bil zapahnjen kakor terdnjava; vender so drago-manovi ljudje vso noč pri naši robi imeli stražo. To je bilo v saboto pred tiho nedeljo, 17. sušca. Drugi dan na vse zgodaj smo vstali, odmaševali in se tako urno sukali, da smo ob šestih že odrinili. Imeli smo namreč še dolgo pot, — in ta dan nam je bilo viditi pervikrat v življenji sveto mesto Jeruzalem. Ali preden Ramlo zapustim, sc spodobi tudi o tem mestu kaj malega povedati. „Ramleh" = Ramla, arabsko ime, pomeni „peščeno" mesto (ram1!, pesek) in je druge korenine kakor „Rama," „Ramataim," kakoršnih imen je imelo več krajev, kakor je bilo n. pr. več „Emavsov, Magdal" itd. „Sain-tine" meni pa vender, da naša Ramla bi bila nekdanja „Ramat-lehi" (verženje čeljusti), ali „Rain-lchi" (homec Čeljusti), in to bi bilo mesto, znamenito iz zgodovine Samsonove. (Sodn. 15, 18, 19.) Od tod je bil neki tudi tisti pravični Nikodem, ki je z Jožefom Arimatcjem vred Jezusa pokopal. Pravijo, da samostan frančiškanski stoji na tistem mestu, kjer je bila Nikodemova hiša. Skalna duplina pod cerkvijo se kaže kakor raka obeh svetih mož. Tudi Jožet, Nikodemov tovarš, je bil namreč tukaj; zato se imenuje „Arimatejic," ker Ramla seje nekdaj Arimateja imenovala. Ramla jc tergovsko raestice v lepi dolini saronski, ki ima morebiti nekaj čez K) prebivavcov, med kterimi je neki do 2ila tehtno mesto zlasti o križanskih vojskah; pod njenimi zidovi so se veršile kervave vojske. Balduin IV je bil Saladina tukaj tako namahal, da jc bil zgubil vso svojo vojsko in jo je bil skorej sam unesel — bežč na velbludu. (Saintine.) Sicer pa si ie Ramla kakor m e s t o še le pozneje veči veljavo pridobila. Verne pravi: O Kristusovih časih je bila Arimateia še beržkone le majhna, pa gotovo prijetna in mikavna kakor malo kakošen kraj — lepo prebivališe, vredno možakov, kakoršna sta bila Jožef in Nikodem. Isambert franeoz pravi: ,,Začetek Ramlin je musulmansk. Arabski zemljepisec Abul'Feda terdi, da to mesto jc bilo vstanovljeno 1. 7IG po J. K. po kalifu ommiadu Sulejmanu, sinu Abd-el-Melekovem. Mnih Bernard, ki je hodil po Palestini 1. H70, jc pervi popotnik , ki je Ramlo imenoval." Lahko da jc bilo le z imenom „Ariraateja" znano, ter so ga Arabci razširili in po peščeni zemlji zvali Ramla, kar je bilo gori omenjeno. Kje si že? Kje si že, o svetu mesto? Kje si ti, nebeški vert, — Kje si mest«* — ti nezvesto. Ki za ljuhav dajea smert? Kje je IJ"g in čl«>vok pravi Hoilil, molil in in učil? Kje vojskoval boj kervavi, Kje na križu kri prelil? Dvigni kviško se nižava, Da e«-z gore v daljo zrem; Znižaj zdajci se višava, Da vidim Jeruzalem! Ogled po Slovenskem In dopisi. Iz Ljubljane. Skorej vsi časniki razkrivajo vojskine rane in raznotere skaze, ki so vzrok nesreči, ktera jc Avstrijo zadela, in svetvajo, kako naj bi sc pomagalo. Da bi ti zdravniki le tudi na znotranje rane gledali, ki so viri zunanjih, potem bo ozdravljenje do korenine seglo in teknilo. Nikoli pa sami svojih ran tako bistro ne vidimo, kakor jih vidijo ljudje v nasprotnem stanu. Pisal mi je tc dni eden tovaršev, s kterim sem pred nekimi tedni po Jutrovem skupaj popotval, iz Cah(Aachcn) na Pruskem in vmes zapletel nektere besede, ktere imajo globok pomen. Pravi namreč med drugim: „Lei(ler bat der unselige Krieg aueh hier tiete \Vun den geschlagen. IJnsere Stimmung ist sehr gcdriickt, da wir die einzige katholisehe Macht, auf welchc wir .... noeli bauen konnten, so tief gebeugt ... schen. Auch schmerzt es mich, in katholisehen Journalen jetzt Dinge iiber Oesterreich zu lesen, die, \venn sie aueh wahr sein miigen, besser nicht gcdruckt \viirden. Denn un-scrc Gegner \vissen das sehr gesehickt auszubcutcn. So berichtet ein Domprediger aus Breslau, der als Keld-gcistlicher bei Kiiniggriitz \var, dass (haufig)osterrcichischc Ofticiere so schwcr zur Beichte zu be\vegen itd. Ein „Schmerzensschrei aus Wien" in den Munchncr hist. politi-schen Bliittcrn berichtet noeli Aergeres iiber den dortigen Verfall der Religion und Sittlichkct. M»»gc Gott nicht umsonst seine Zuchtruthe gesclmungcn haben." — Iz teh verstic jc to-lc očitno: 1) Da katoličanje ob Renu na Pruskem imajo sočutje z Avstrijo. 2) Da je ou dotnim katoličanom neslišano in neverjetno, da bi se kdaj katoliški vojaški častniki spovedi branili, tedaj verjetno znamnje, da jc katoliško vojaštvo na Pruskem bol j katoliškega duha. To je toliko bolj verjetno, ker so tudi naši časniki dosti pisarili, kako goreče so pruski katoliški vojaki k spovedi hodili, celo zunaj na prostem duhovne za spoved prosili, ko so bili prišli na ('esko. 3) Da tako zanemarjenje in opušanjc spovedi jc pruskim katoličanom tako spotikljivo, da jc močno želeti, naj bi se take reči celo ne razglasovale, — med tem pa ko se po dosti krajih Avstrijanskega med tako imenovanimi olikanimi za kaj tacega že malo praša; in da celo prote-stanškim Prusom je tako slabo cenjenjc vere spotikljivo (die Gegner wisscn sehr geschickt auszubeuten). Poslednjič je iz unih verstic jasno priterjenje, kako se ondi misli, da zavoljo spačenosti, pregreh in neverstva („noch Aergeres iiber den Verfall der Religion und Sitt-lichkeit") smo Avstrijani tepeni. — To tedaj jc očitna rana med vojaštvom in civilstvom, ki je zraven druzega kriva avstrijanske nesreče; zacelimo jo, ako hočemo, da bode o drugi priliki bolje. — Iz Zapo^ na (ioreimkem.— Častiti gospod! Prosim naslednje vcrstice v „Zgodnji Danici" razglasiti: V sredo 28. avgusta so odrinili zadnji deželni lovci iz Ljubljane na Gorensko. 3. kompanija sc je podala čez Šmartno v Zapoge v lepem redu in z zaiimi Šopki na klobukih, ktere je vsem strelcem podaril neki domoljuben gospod iz Ljubljane; spremljala jo je topni-čarska godba in mnogo ljudstva. Po kratkem počitku v Smartni so jih ondošnji gosp. fajmošter Anton Kamre po lastnem nagibu pred cerkvijo pričakovali in v ver-stah stoječim strelcem prav ginljivo govorili, jim dol ž nos t i keršanskega junaka, razložili in v iz gled patrona te cerkve svetega Martina, slovenskega junaka, p r e d s t a v Ij al i. Pogovoru, kterega so sklenili z besedami, ktere so vsem pričujočim globoko v serce segle: „vse za vero, dom in cara!" so dali klečečim strelcem blagoslov s presv. Rcšnjim telesom, in po tem so se navdušeni s čverstimi živio-klici-podali na namenjeni kraj. Ivan Gruden, častnik k spisu ..Z Verhnike" v poprejšnjem listu. Prosimo, naj se k tistim gg., ki so obhajali undan na Verh-niki petindvajsetletnico, pridene tudi preč. gosp. Lov ro P i n t a r, fajm. na Breznici, ki je bil po naključji izpušen. Iz št Petra nad Čedadom smo to-le zvedili iz pri-jatelskega lista: 2«>. mal. serpana so bili prišli k nam laški vojaki in prebivali so z nami kacih osem dni... Lahi dosti z dobrim očesom gledajo Kranjce, ker so jih spoznali za mirne, krotke in dobre; taka pa ni z drugimi vojšaki... V Vidnu so laški vojšaki... Mi Sloveni, ki spadamo pod vidensko (»krajino, imamo posadko avstrijsko. postave pa laške; nobenega avstrijskega gerba ni viditi več pri nas.. . Vradniki eni so zbežali k Lahom v Viden, eni pa so ostali in so platevani od Lahov. Pravijo eni, da laška meja bode segla do Soče: to pa se ne vr, ali bo resnično. Gosp. o. Anton Bankir, iz Jezusove družbe, je zdaj v Gorici, ker jc bil prisiljen bežati iz Vidna. Ako bi hotli slišati tega našega pridigarja. zdaj imate priložnost ga povabiti. V ta namen se oglasite pri gosp. Mat. Pireu, korvikarju v Gorici. V Vidnu je bila oglašena j ostava, da vse cerkveno premoženje bo zdaj vladino; tedaj vsi samostani — moški in ženski so zat«rti. — <>d zadnjega rožnika, ko so se vedno bolj kopičili politični oblaki, so nam bili časniki popolnoma jenjali dohajati od goriške strani, ker to je bilo ostro prepovedano. Tedaj ne prejemam ne Danico**, ne Novic, nc Slovenca, in tako nič ne v»-m. kako je pri vas. Nekaj časa tudi laški časniki nam niso dohajali. Iz Tersta neki list pravi: ,,Kolero imamo," — brez natančnišega naznanila. Iz krems-a pravi prijatelsk dopis: Kjer koli so Prusi po naših krajih lomastili, lomasti zdaj kolera prav hudo. Samo vllorn-u jih je umerlo v kratkem času Iz Amerike. Iz Krov-Ving-a v Minesoti, .')«». mal. serp. Premilostni Gospod Knez in Skot! Naj smem svojemu domačemu Milostnemu višemu pastirju nekaj verstic sporočiti o svojem misijonskem delu. Zadnja zima je bila nenavadno huda, sosebno za-me sivega starčka, in me je zaderžcvala od vnanjih misijonskih potov, spomladi me pa napade huda persna bolezen , tako da sem letos še le mesca rožnika šel med indijane. V imenu Gospodovem sera obiskal najprej nekaj starejih misijonskih stajališ in z mano mej namestnik in iskreni tovarš g. Ign. Tomazin: dobro sva jih podučila iu oskerbela, zraven sem jih pa še jaz nekaj bolnih ozdravil s svojimi homeopatičnimi zdravili. Vsta-novila >va tudi tri nove indijanske misijonc, za kar so 1110 zc lani indijanski glavarji sami prosili: na Makvo-Mit es u. v Neiačing-u pri Leech Lake-u > Lič-Leku in v Minising-u v Gaiss-Lake Kčs-Leku. Bog je blagoslovil uioj«* delo. da sem že s pervim govorom pridobil serca -ivojih divjakov za vero in sv. kerst: ali škoda, da rišem mo^el dela končati in toliko jih izučiti, da bi bili res kcršcni. Zopet namreč so me napadle persne bolečine. k temu je še živeža jelo primanjkovati, tako da sem >e mogel verniti in delo na bolje čase odložiti. Mesca rožnik pa mali serpan sta za divje Indijane ca- pomanjkanja in stradanja. Tačas nimajo na vertih kaj dozorelega, lov ne izda nič in pa še ribe zapuste gorke vode in gredo v dalnje globočine merzlega jezera in rek. Takrat nekteri išejo po gozdih rudečih in čer-nih jagod, drugi se žive od lubja, ki se derži smolnate kože nekih dreves, in nekterim je jed lastna slina. Gri- *) Poprej je pošta vse časnike zavoljo vojske nazaj dajala, torej se je pošiljanje čisto ustavilo; zdaj pa je zopet vse odpravljena, in morebiti so gg. med tem že dobili. Vr. žejo namreč smolo, da se prav veliko sline napravi v ustih, ktero požirajo. — Naj boljši čas za misijone med divjimi Indijanci je od mesca kimovca do novega leta; takrat imajo živeža dovelj: vertnih pridelkov, divjega rajža, rib, zverjad, in ostanejo doma skupaj, da jih je lahko podučevati. Ravno zato jih nisva na tem misijonskem popotvanji kaj veliko kerstila, samo nekaj otrok in pa dve ženski, kterih ena jc bila na smertni postelji, druga pa v sivi starosti, tedaj že tudi blizo smerti, — za kar naj bode Bogu hvala! Pa tudi še druge sitnosti in težave ima misijonar, zlasti v tem času na svojem popotvanji. Spremljajo ga noč in dan gosti roji velicih indijanskih komarjev in ga silo mučijo s svojim strupenim želom , če ni ves zager-njen. Pa je tudi za starega človeka silno težavno po vodah voziti se v malem indijanskem, iz drevesne skorje narejenem čolničku, ko mora sključen čepeti na tesnem prostorčku, zlasti če je viharno in valovje pluska čez čolniček in čez človeka v njeni, ter ga premetava sem tertje. To ni kar si bodi za tacega, ki bi se smerti bal. To vse sem jaz že večkrat skusil, pa vse sem lahko voljno prestal zavoljo duhovne žetve. Ako indijansk isijonar pomisli, koliko je ena sama pridobljena duša pri Bogu vredna, mu noben trud in nobeno terpljenje njegovega stanu ne more serca podreti. Skoda da nimani več duhovnov, da bi jih razpostavil po svojih misijonih, ker zelo se bojim, da bi revnih Indijanov nc premotili in pridobili protestanški pridigarji. Njih ministri namreč vedo porabiti čas pomanjkanja ter pridejo med stradajoče z obilnim živežem, jim ga dele in zlasti glavarjem darov dajo, da si jih na svojo stran pridobe.... Jaz in moj tovarš gosp. Ign. Tomazin sva zadovoljna s pičlo hrano in borno pošteno obleko. Le takrat prideva v zadrege, kadar bi bilo treba po novih misijonih stanovanj in kapelic za Božjo službo zidati, pa pripomočkov ni; — ali Bog bo že preskerbel in obudil misijonskih prijatlov, da ini pomagajo, ker vedo, da se s tem vdeležijo dobrega dela v čast Božjo in zveličanje duš. II koncu se ponižno priporočim v Vašo milost in molitev, prečastitljivi Knez in Škof, ter bivam z naj ve-čira spoštovanjem in češenjem Vara prepokorni sluga Frančišk Pire sr., 111 nu kat. misijonar. Kaj Je kej norega po širokem svetu ? Ali se zdaj Prus debelo smeja, ker mu od vsih strani denar skupaj vozijo in vojskine stroške plaču-jrjo: — to pa po tem, ko je toliko okrajin ožulil, omolzel in oplel! Postavimo, soditi nočemo, ko bi bila pruska vojska krivična: s kakošnim sercem bi on Ta denar sprejemal, s kakošnim očesom ga gledal? Bog je sodnik kraljev in cesarjev, kakor vsacega posameznega človeka. ,,Zukunft'' na Dunaju ze nekaj časa mnogo piše, kako naj bi se narodi avstrijanski ined seboj v misli in djanji spravili in na potu ravnopravnosti zedinili ter sprijaznili. Ta misel je keršanska in edina, ktera bi Av>trijo in njene narode srečne storila. Tudi nemška stranka na Dunaju, ki se imenuje zvezna ali tedera-listiška, se zbira in snuje enako pravične namene; so pa nasproti drugi, ki jo le tako vijejo, da bi Nemci in Madjari gospodovali, drugi narodi pa jim pri nogah čepeli in na drobtinice njih milosti čakali. Gotovo je, da Bog, ki je večna pravica, more za stalno blagosloviti le tisto, kar je zastavljeno na pravico. Pomirovanje z Italijo počasi napredva, vender ter-tlijo, da se bode mir storil. Bog ga daj ! Prusija se huduje, ker se Saksonija brani, da bi je Prusija ne pojedla. Kdo neki ne ljubi svojega življenja? Greško gibanje po vsi Grecii raste; po mnozih mestih sc zbirajo odbori Krečanom v pomoč. Iz novega Sada pišejo v „Zukunft", da bodo Serb-ljani, Romani, Slovaki in Rusi na Ogerskem čudno gledali, ako dobijo madjarsko ministerstvo na mesto o gerškega, ter bi bilo C> milijonov Nemadjarov 4 milijonom Madjarov v roke danih! Napoleon si je izbral novega ministra zunanjstva, markiza „de Moustier" ki ga že naprej obirajo, kakor kmctiško nevesto. Na Turčijo se bodo zagnali! Tako vreši. Pa zopet skerb: kteri bodo skupaj deržali? In še le, ko bi na to prišlo: „kaj bode kdo dobil?" To, t<>! Ena reč je gotova: da bodo f raj mavrarski skupaj vlekli; — in druga skorej ne manj: da sc bodo med seboj kavsali, ako bi Turčijo delili. Toda ravno tako „truhljen mož" Turčin še ni, kakor si ga časništvo iu marsikteri drugi mislijo. In ako tudi „Gran-turco" (kakor se je godilo med to vojsko po Pruskem > razglasi, da „mohamedanizmu" gre za življenje ali smert ter ,,i'anatizira" milijone in milijone musulmanov po A triki, Azii, Evropi: gorje zopet katoličanom med njimi — drugač še kakor leta 18»V)! Pa tudi kamor se toliki raz-sercleni roji zaženejo, utegnejo še kaj opraviti, čc ravno ne za stanovitno. Zastran Benečije in Nemčije pravi „Volksztg." v Baltimori: Avstrija se je hotla z odstopom Venecije iz neprijetne zadrege umakniti, da bi si bila poslednjič vender še svojo veljavo na Nemškem ohranila; toda Napoleon je bil Prusijo in Italijo tako skupaj vpregel, da ste se nasproti zavezale, da nobena nc bode sama zase brez druge miru delala. S tem je bila Avstrija prisiljena Vcnecijo žertvovati in se tudi svoji veljavi v Nemčii odpovedati. —Ravno ta list pravi: Ako vidimo, kako zdaj na Španjolskem železnoroki Narvaez deržavno veslo derži, kako Napoleon mervico prava parlamen-tarskega življenja na Francoskem vtesnuje in sc v Belgii prostosti tiska žuga; kako na Angleškem mirne leške zbirališa z orožjem razkropljujejo; kako se na Pruskem loški namestovavci domu zaganjajo, ako po Bismarkovi pisalki ne plešejo; kako so nemški vstavni vladarji Napoleonu v naročje gnani;... kako Rusija poljsko narodnost s silo zatira: se ne moremo misli ubraniti, da iz sedanje vojske za vse evropejske deržave žuga vojaška vlada iziti. To misli Amerikanec , kaj pa Bog d£, se bo vidilo. — Iz Rima pišejo, kako se Napoleon v pismu do sv. Stola ponaša, da se je 17 let zastonj trudil Rim k potrebnim prenaredbam nagniti. Iz tega pisma, pravi dopis, je donelo kakor poslednja beseda varha (!?), ki se hoče znebiti nehvaležne naloge. — Ostudna potuh-njenost! Kdo je prosil Napoleona za njegovo varstvo? Naj bi se ne bil Napoleon v Rim vtikal, bi bile Avstrija in Španija drugač varovale Rim in sv. Očeta, pa še koga druzega. Ne pedi zemlje bi Rim ne bil zgubil in potoki solz bi bili prihranjeni sv. materi Cerkvi in nje poglavarju. — Dalje pravi dopis: „Sprevidili (?) so poslednjič (v Rimu), da se mora Rim porazumiti z narodom, h kteremu se štejejo njegovi prebivavci in ki vso okrajino obdajajo." Kdo je neki tisti „narod?" Marini, Garibaldi, Viktor - Eman vel in njegovi frajmavrar-ski ministri, pa nekaj brezbožnih vekačev in zapeljanih, ki ne vedo, kaj delajo; narod ne le na Rimskem, ampak po vsem Italijanskem je sv. Očetu iz serca vdan. In v čem naj bi bilo tisto „porazumljenje?" V tem, da bi papeža še boli oropali, ubozega Samarijana do kože slekli, vradnije duhovstvu vzeli, še tisto malo zanesljivih tujih vojakov odpravili itd. Časniki že snujejo mnogotere prijazne zaveze, zakone in kdo si ve kaj vse med Avstrijo in novo Italijo ter nje nim izobčenim kraljem. Ako ni greh dunajskim listom po nemškem bundu zdihovati, tudi nam ne bo greh reči, da gorje Avstrii, ako tje pride, kamor jo prostomiselstvo hoče pritirati. Govori se, da je Avstrija na razpotji: s Francijo in Italijo, ali pa s Prusijo v zvezo stopiti. Oboje je nevarno. Si traetus illabatur orbis — naravnost po poti pravice in katoličanstva! To edino je rešivno. Rusija in severna Amerika si čez široko morje nekako posebno prijazno roke podajate. Kaj neki ti močni v svojem vladilu čisto naskrižni deržavi mislite? Naj bi se do katoličanov in Poljccv tako neusmiljena Rusija od Amerikancev nekoliko p r o s t o m i s e 1 n os t i naučila, to bi bila zanjo naj veči korist. Listi iz zveznih deržav namreč ne tožijo, da bi vlada katoličane v veri motila: tudi zastran narodno svobode zveznih občanov je bdo že čednih reči slišati, kako vlada n. pr. na jezik občin ozir jemlje. Tako bi se sestra od po sestrirae kaj dobrega naučila. katoliški milijoni v Imlii. Po najnovejših naznanilih je v Indiji sedaj s« M».«N »O katoličanov. To jc kaj lepo Število, sosebno če se pomisli, da našim misi-jonarjem tamkej prenapeto mohamedansko zelo pot zapira, šc bolj pa protestanje, ki se na vse kriplje prizadevajo za svojo vero in ki jih njih vlade zelo zelo podpirajo. Ravno izmed protestantov pa jih kaj veliko prestopi v katoliško Cerkev. Tako pišejo oo. jezuitje v svojem misijonskem naznanilu 1. ls'»4, da samo v misijonu v Maduri si prizadeva T»► protestanških magistrov, da bi dobilo ljudstvo na svojo stran, kar jim pa ne gre izpod rok, čc tudi neštevilno denarjev potrosijo, in pa da je Kh> protestantov sprejelo katoliško vero. In kat. misijonar gosp. Hartinan med drugim piše: ,,Naše delo lepo napreduje. Napravili smo tudi vstave za odrejo mladine, kar jc vzbudilo med protestanti velik strah: — ravno zdaj potuje anglikanski škof iz Kalkute po deželi in kliče na vojsko zoper naše šole in zoper nas. . . . Meti in peiin. Konkordat in časnikarji. Potepinski šolarčki imajo neko posebno porednost v navadi. Kadar taki kaj naredi in sc mu šiba moči, takrat sc hitro kaj izmisli in ravno tistega učenčika ostro toži, ki misli da bo njega ovadil. — Taki zanikarneži so tudi mnogi časniki, zlasti na Dunaji. Ker so poprej ljudi šuntali in v marsiktere napake zapeljevali, posebno pa v zaničevanje sv. vere in veljave katoliške Cerkve ter ravno s tem v mnoge druge nesreče zapletli; torej jih neki červ grize, čutijo, da so šibe vredni, ktera se jim tudi pri pravičnem Sodniku namaka, — pa tudi človeškega očitanja ne slišijo radi. Kaj je tedaj početi? Udri po nedolžnem učencu! Njega toži, krivici, obrekuj, oblaguj: sej po perstih te ne bo nihče kereal, — tacih je pa le preveč, da ti bodo verjeli! To nedolžno dete jc zopet „konkordat!"---- Znano je, da konkordat je tista zveza avstrijanska z Rimom, po kteri bi bila katol. Cerkev nekaj več svobode vživala, ki je pa do zdaj šc ni posebno veliko skusila. Nastavite ušesa in poslušajte, kaj jc dunajskim časnikarjem poredni „konkordat" učinil: Konkordat je, skorej blezo Pruse v Avstrijo pripeljal, kajti on je Avstrii „nemške serca odvernil." Konkordat je morda vzel Benedke in Milan, Avstrijo čisto iz Nemčije vcrgel,— pa Avstrijo skorej na kant spravil, in poslednje zato. Ker včasi kaka keršenica da kaki soldek za sv. Očeta. Vse to, in kdo ve, kaj še več, je konkordat storil ali pa saj pomogel k temu. Kaj bi neki „Wanderer" rekel, ko bi mu na njegovo potuhnjeno podpihovanje hotel kdo odgovoriti in reči: „Vsega tega, česar ti „konkordat" dolžiš, si kriv ti s svojimi tovarši vred V Vi ste vero in cerkev zniževali, obrekovali, ji spoštovanje kradli pri ljudstvu, ko ste n. pr. černili njene naprave, osebe, pastirske liste, ukaze, „konkordate" itd. S tem ste avstrijansko ljudstvo pohujšali, pogrezvali v nejevero in vsaktere pregrehe. S pregrehami se je zbudovala jeza Božja, ki je zdaj vdarila s tako grenko zgubo vojaštvo in cesarstvo. Vi nejeverni časniki ste storili, da krivoverski Prusi imajo več verskega življenja kot velik del katoliških lhinajčanov, pa tudi veliko vojašine. Vi ste vero gospodi tako pristudiii, da bi se v avstrijanskih zborih gospodje smejali, ako bi poslanci tako očitno pobožno govorili, kakor v pruskem zboru. Vi dunajski časniki ste krivi, da tudi drugo avstrijanko časništvo malo vere razodeva, kakor vi; da je za vse cerkveno veči del mlačno, nemarno, če že ne Cerkvi očitno nasprotno. In -e veliko druzega ste vi krivi. Ob kratkem reči: Cae-terum ccn>eo, da naj bi se vsi časniki vašega kopita prepovedali in odpravili. Kaj bi rekla „Presse," kaj ,,\Vanderer," kaj mnogi drugi „konkordatodušivci" (prizanesite jezikoslovci!), ko bi se jim take solile?... Serčnost katoliškega škofa. Krasinski, škof v Vilni, žc tri leta zdihuje v pregnanstvu v Sibirii. Zapu-šenih ovčic se je usmilil samogiški škof mil. gosp. Volon-čevski ter je po dolgih prošnjah dobil od rusovskega cesarskega poveljnika privoljenje, da sme deliti na Vil-nanskem sveto birmo, pa le tri ure na dan. Ko pa katoličanje zvedo, da pridejo škof, jih pripeljejo toliko k sv. birmi, kakor bi žc lo let ne bilo birme v Vilni in škof je neustrašeno birmoval do zadnjega, tri dni od šestih zjutraj do poznega popoldne. — V Kovni je manjkalo duhovnov. Volončevski je prosil in prosil, da mu slednjič privoli poglavar, mlajši Muravicv, petim podeliti sakrament mašnikovega posvečevanja. Serčni katoliški škol gre in jih posveti dvajset. To je razkačilo cesarskega namestnika in ves serdit leti k Volončev-skemu. „Koliko ste jih mašnike posvetili? „Dvajset," mirno odgovori starček. — „Ali vam nisem samo za pet dal privoljenje?" „Vem, pa moja viši dolžnost mi je drugač velevala. Kot škof nc smem pustiti, da bi ljudstvo zavoljo pomanjkanja duhovnov zanemarjalo svoje dolžnosti, da bi k spovedi ne hodili in še cclo k maši ne. Sej vidite, da se število duhovnov vedno manjša; kaj bo z vero, če ne bode pripušeno, posvečevati novih duhovnov?" „Ali veste, kake nasledke bo imela vaša nepokor-šina? Veliko kazen boste plačali." „Kaj Čem zoper to," odgovori škof, „pa sej veste, da nimam denarjev." „Pohišje vam bomo prodali in vse drugo, kar je vašega." „Dobro, če le mene samega prostega pustite," — ..Vi ste prosti." ..Kaj pa škofijska palica, ali mi ostane?" „Kaj pa da." .,Ce je tako, sc poslovim." S temi besedami vzame višji pastir škofovo palico in se odpravlja iz svojega stanovanja. „Kam pa? zavpije razkačeni poglavar. „Sej tukaj nimam kaj več opraviti, ker mi bote vse prodali. Grem in prosil bom milošnje ; verniki se me bodo usmilili in mi ne bodo odrekli koščeka kruha." Ta serčnost je ganila Muravieva, odpustil je starčku kazen. ..Tajčer Mihel/4 Ta beseda sc velikrat sliši. Po-slušajmo, kaj Nemec L. Kist piše o tem Mihu (Geistl. Schatzgraber st. 21.1: On pravi: Večkrat rabim ume-talne besede tujih dežel, ki pa so v nemšini vdoinačene, in upam, da me ne bo kdo zavoljo tega v resnici gra- jal. Sej se povsod toliko bobna zastran olike in zbistre-nja občinstva, in „liberalni" časniki dan na dan ljudstvu govore v vuškastem, poetiškem, modrijansko-profesorskem zlogu: — tadaj mora pač vender ljudstvo imeti želodec, ki je zmožen take laške zalogljeje hrustati. Sicer pa ta olika in ubrisba ljudstva ni ravno tako prazna beseda. Odkar je pisal Knies svoje teze (škoda, da jih ni bilo 95!), Schenkel se storil vradnika v Nazaretu in Jezusu Kristusu iz ondotnih rojstnih in obrežnih bukev naredil prozaiški rojstni list, .... Eckardt svojega„Manuela" v svet zagnal, in so Biichner, Mole-schott in Vogt materializem poveličevali, — od takrat je nemški Mihel neznansko napredval v oliki in razsvitu: govori v vsih jezikih, jasne so mu skrivnosti matere natore, si v boleznih sam recepte piše, si sam pravde sklepa iz „kodeksa" nove dobe; ne da bi le količkaj poprej študiral obojno pravo razlušuje naj bolj zaderg-njene pravne vprašanja in procese. Mihel, čas je, da bi se ti prekerstil in Salomon imenoval! Zakaj Salomon je „tipus" modrosti. In ali ne boš postavil spominka novi dobi, ki te je v eni noči prestavila med sedmere modrijane?... Undan so menda učeni v neki družbi pretresovali baranje: če ni prišel že zdaj veliki „mo-ment," da bi se odpravile nemške vseučiliša, „in spe-cie" badenske, in naj bi se njih zakladbe obernile nekaj v povzdigo gospodarstva in živinoreje, nekaj pa v zidavo frajmavrarskega tempeljna, in nekoliko za popot-nino začetnim umetnikom, ki naj popotvajo po „efemer-skem" (sanjarskem) laškem kraljestvu ter naj korenito študirajo ondotno izgledno gospodarstvo, in ko se po-vernejo, da ga tudi pri nas vdomačijo. Čemu še vseučiliša, češ, ko papeštvo in teologija za sušico umira, in ker se Mihel po vsih druzih napravah že kakor či-ričavnik na svet rodi! Ako se vseučiliša do časa ne odpravijo, se utegne smešni primerljej pripetiti, kakor v mestu Karlsruhe v umetni šoli, da za 7—8 profesorjev sta samo dva učenca!" Se marsikaj pripoveduje o nemškem Mihu, o nemški kulturi, n. pr., da je v nekem kraju „ortsschulrath" lastnemu fajmoštru pred nosom šolske vrata zalusil in zapahnil; pa da je „in gercchter Besorgniss wegen der Dinge, die da noch kommen," z velikim trudom še poslednje sove polovil, ki so ob do-novski dolini „unheimlich" fofotale, češ, da ne bodo ti mračni čuki več v spomin klicali ,,pobožnega srednjega veka" in nekdanje „Geistesfinsterniss und Volksverdum-mung." —Iz dolzega diskurza kratki nauk bodi ta: naj se slovensko ljudstvo umno in na podlagi svete vere bistri in olikuje, da se ne bode kdaj o kakem slovenskem „otesuhu" lamentiralo, kakor zdaj o nemškem Mihu. Mtoihovske spremembe. V ljubljanski škofii. Gosp. Lor. Mazek gre z Vač v Zagoije za duhov. pom.Val. Pečnik, nov. posv., na Vače za beneficiata. »Šentvid na Dolenskem je podeljen gosp. Mat. Kulavic-u, ondotnemu duh. pomočniku ; Kresnice gosp. Pri m. Ribnikarju; in Turjak g. Jan. Zorc-u, fajm. na Golem. — Popr. V popr. 1. beri „Urančič" (namesto Uranič) gre v Cer-nomelj za vodja itd. Pogovori z gg. dopisorarei. G. A. H. Serčna hvala za oboje. — G. Fr. O.: S pesmijo, sicer lepo, bi bilo dosti opraviti, da se nitka vdene in vseskozi obleka di; se bo vidilo, kaj Bog dA. — G. M. M. : Serčna hvala za stari rokopis, ki je viditi, (la je kaj posebnega: sc bo vidilo, kaj je z njim storiti, kadar čas dobimo ga bolj natanko pregledati. — G. B.: Prav koristno in hvale vredno! zastran poseb. natisa se bode treba posvetvati. — G. M. K.: zastran omenjenega branja za mlad. bomo skusili zvediti, in Vam naznaniti. —