Izhaja vsak četrtek, Velja s poštnino vred in t Mariboru s pošiljanjem na dom
na celo leto . 3 fl. „ pol leta . 1 fl. 50 k. „ "/„ „ — fl. 80 k. Brez pošiljanja na dom za celo leto . 2 fl. 50 k. „ pol leta . 1 11.30 k.
» V« n. : ~ A- ™k.
Posamezni listi se dobijo pri knjigaru Novaku na velikem trgu za 5 k.
SLOVENSKI
Poduciven list za slovensko ljudstvo.
.Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi ne prijemajo.
Oznanila se prijemajo in plača se za navadno vrstico če se oznanilo natisne enkrat, 10 kr., če dvakrat, 15 kr., če trikrat 20 kr., in vsakokrat za kolek 30 k.
„Poduk v gospodarstvu bogati deželo."
Stv. 51.
V Mariboru 22. decembra 1870.
Teéaj IV.
Narodno s t.
n.
Da si Slovenci svojo narodnost in pravo svobodo rešimo, nam je neobhodno potreba mogočnega zaveznika, in ta najbližji zaveznik so naši slovanski bratje Hrvati in Dalmatinci, kterih prekrasni jezik je našemu tako podoben, kot brat bratu. Želja tedaj po zedinjenju s Hrvati je tako naravna in pravična, in za naš narodni obstanek tako važna, da je zares ali sovražnik Slovencem ali pa politišk bebec, kteremu se pred to zvezo koža ježi in se Hrvatov boji. Popolnoma resnično je, da ta zveza, kakor povdarja 3. točka razglašenega jugoslovanskega programa, „nikomur ni na škodo in krivico, nam pa v korist in pravico." Kar se tedaj v tem oziru godi in dela, mora odobravati vsak pošten narodnjak. Kolikor pa nam Slovencem politiška zveza s sorodnimi brati na jugu iz narodnega, literarnega in gospodarskega ozira ugaja, tako tudi sreče želimo drugim narodom, ako si po ožji zvezi med sebo svoj pozemeljski stan zbolj-šajo. Držimo se namreč tudi v politiki kristjanskega načela: „Kar kočeš, da se tebi godi, privoši tudi drugim." Toda ravno ta politiška doslednost je mnogokrat le na videz doslednost, v svojem jedru je pa krivica, ki jo marsikdo iz neprevidnosti zagovarja. Tako se hvali mnogokrat in nam v izgled postavlja to, kar so Italijani s svojo pogumnostjo dosegli. Odpravili so ne le več posvetnih vladarjev , nego pograbili so tudi papežu vso njegovo deželo, ter si prisvojili rimsko mesto, da je zdaj vsa Italija pod eno krono zedi-njena. Mi pa mislimo, da ta doslednost vendar le predaleč sega in več tudi, kakor je po pravici. Pomniti je namreč, da je med nami in Italijeni velik razloček. Prvič iščemo mi zedinjenja s sosednimi brati v Avstriji ne zunaj nje. Dežele jugoslovanske imajo le enega vladarja, njih politiško združenje toraj nikomur krivice ne dela, ampak bila bi neka prenaredba, ktero tirja korist Avstrije same, ki bo nasproti nemški zvezi p rim o rana, v svojih posameznih narodih iskati si zaslombe in jakosti, ako hoče čvrsto stati. Vse drugače je to na Italijanskem, in posebno v papeževi deželi. Ta je naj stareja dežela na Italijanskem; papeži so bili v njej vladarji pred tisoč leti, ko še o sedanji italijanski vladarski hiši ni bilo ne duha ne sluha. Kakor ne bo nikdar pravica, če mene postavnega posestnika kak posilnik prežene in si moje posestvo prilasti: tako je in ostane očitna krivica, da plane močnejši kralj nad papeža in mu nja deželo vzame. Dokler še pravica na svetu količkaj veljave ima, se djanje italijanskega kralja ne more drugače imenovati, kakor krivica, rop in posilstvo. Kdor vse to iz narodnega ozira odobrava, on bi ne smel ugovarjati, ako jutre italijanski kralj ali prav za prav italijanska drhal reče: mi čemo tudi južno Tirolsko, Istrijo z Gorico in Trstom, potem celo Dalmatinsko obmorje z mesti vred, ker se po vseh teh krajih italijansko govori.
Drngič se Italijanom v papeževi deželi v narodnem oziru ni nikakoršna krivica godila, tako da jim v tem oziru zedinjenje z vnanjimi Italijani čisto nobene koristi ne do-nese. Nasproti pa mislimo, da bodo vsled tega zedinjenja v gospodarskem oziru mnogo na hujem, kajti so davki papeževih podložnikov naj nižji v celi Evropi bili. Stvar je čisto naravna. Majhne države ne potrebujejo velikih stroš-
kov, veče države jih potrebujejo več; podložniki toraj plačujejo toliko več, kolikor veča je država. Vse drugače je to pri Slovencih. Nam se vseskozi v narodnem oziru huda krivica godi. Razcepljeni in Nemcem ali Italijanom priklenjeni omagujemo stoletja sem tako, da so že lepi kosi nekdanje naše domovine popolnoma ponemčeni ali poitalijančeni. Kar nas je še na Štirskem, Koroškem in v Istrii Slovencev ostalo, smo očitno preslabi, da se sami potujčevanju ubranimo. Huje ko nemškutarjenje in italijančenje pritiska, ne-varniši je tudi naš stan. Marsikteri narodnjak, ki se je dolgo v blagor Slovencem z nasprotniki boril , je slednjič, videvši da je vse zastonj , obmolknil. Sploh pa ni hujše osode za narod, kakor če se mora vedno bojevati za svoj obstanek. To ni življenje, marveč so poslednji mahljeji umirajočega. Mi Slovenci pa hočemo živeti, in da smo za življenje, spričuje naša strpnost, s ktero se že stoletja sem narodne smrti branimo. Da se je konečno ubranimo , nam podajejo bratje iz juga roko in mi jo veseli sprejemamo. — Za vse to ni šlo na Italijanskem, iz narodnega stališča toraj ne moremo ploskati junaštva, da je desetkrat močnejša italijanska armada papeževo potlačila. To je sramota pa ne junaštvo.
Tretjič moramo očitno pred svetom izreči, da nad narodno idejo stoji še druga ideja, in to je ideja nravnosti, ki je naj boljši zaklad vsem olikanim narodom. Človek ni samo Slovan, Nemec, Madjar ali Italijan, on je tudi — kristjan — katoličan ! Kakor smo preje vedeli, da smo kristjani, otroci božji, nego li, da smo Slovenci: tako nas bodo enkrat, ko nas narodnost čisto nič več mikala ne bo, zanimali le oni interesi, oni, ki jih iz verskega kapitala pričakujemo. Boga in cara, Slovenci ne pozabimo; vse za nebesa in pa za domovino storimo! Tako bode naša slava slovela, ki daje Slovanom toliko lepo ime — je pisal naj veči narodnjak, naš neumrli Slomšek (Drobt. 1. 1862). Kolikor je glavarju kat. cerkve posvetne oblasti potreba, da je svoboden, neodvisen v svoji visoki službi , to mu mora želeti vsak katoličan, vsak katolšk narodnjak. V takih rečeh mora biti narodna ideja pod idejo nravnosti, sicer bi se od paganov čisto nič ne ločili in — taka politika ne bi nikdar sreče imela!
Viši, kakor je narodnost, nam mora sv. vera biti. In tisti, ki so verni katoličani, bodo tudi naj zvestejši Slovani, ker se iz pravega namena poganjajo za — narodnost.
Z bojišča.
Zadnje bitve na Loari so morale biti zlo krvave, ker Nemci sami priznavajo, da je padlo blizo 60.000 mož samih Nemcev. Zadnji teden pa so prišle poročila o samih malih bitvab posebno na Loari. Iz Pariza pa skorej celo nič ni čuti. Zdi se, da se obe stranki pripravljate na odločno bitvo in kupčita svoje vojake po mogočnosti. Na severu od Pariza sta general Faitherb in Farre hitro zbrala pri Amiensu tepeno armado in hočeta še enkrat poskusiti prodreti do Pariza in se združiti z Ducrotom, če se to res zgodi, je le kriv Manteuffel, ki pobito francosko armado ni bolj uničil, temoč ji čas dal se zbirati.
Prav izvrstno se tudi obnaša Garibaldi, ki generala Werderju že tako pot zapira, da so ne more ganiti. Zma-
gonosno se je tolkel pri Pasques iu skušal Nemce prepoditi iz Dijoua. 1. decembra so ga napadli Badenžani pri Autun-u, Garibaldi jib je vendar pregnal in tako pobil, da so morali vse popustiti v francoskih rokah. Zdaj se je Garibaldi združil z obristom Bourias-om in se spet pomekuol proti Dijonu.
Trdnjava Pfalcburg je kapitulirala, in ravno tako tudi Montmedi, v prvi so Nemci dobili 52 oficirjev, 1800 mož iu 65 kanonov, v drugi 3000 mož in 65 kanonov in so osvobodili tudi 237 vjetih Nemcev. Prusi so se morali umeknoti iz Vernevila in Dreuxa. Pruska armada, ki je šla proti Havre, se je uagio pomeknola nazaj in je tudi zapustila Brecolle in Dieppe.
Iz severno-zahodne Francoske se poroča, da se Francozi prav junaško obnašajo in da gre 30.000 mož k loarni armadi z vsem potrebnim, za vojsko dobro oskrbljenih. General Maignart pa gre proti Havre, ktero mesto je z vsem dobro oskrbljeno in ktero se hoče braniti do zadnjega moža.
Fraucoske armade rastejo tako rekoč iz zemlje, iu so od dné do dné bolj navdušene in dobro vodjene, in zato je tudi položaj Nemcev od dné do dné bolj nevaren, in morebiti bodo še Prusi krvavo plačali svojo ošabnost. Da še miru zdaj tako hitro ne bode, to se vidi iz vseh priprav na straneh, in pruski kralj sam naznanja armadi , da jo težavna zimska vojska sredi med hudim sovražnikom-
m.
obeh čaka
Gospodarske stvari.
Trt se naj prekopljc ali v jeseni ali v zimi?!
Dopisi.
Iz Maribora. Mariborska čitalnica je imela 18. t. občni zbor, pri kterem je naj prej denarničar položil račun, iz kterega se je izvedelo, da ima čitalnica 576 gold. 99 kr. gotovega premoženja. Po tem so prišli nasveti posameznih udov. Dr. Prelog je predložil, naj se obhaja prihodnje leto desetletnica čitalničnega obstanka in naj se v ta namen napravi velika beseda. Predlog je bil soglasno sprejet in se je še dalje sklenolo, naj odbor čitalnice to stvar prevzame in izvrši. Zastrau naročitve enega ali dveh vekših dunajskih nemških časnikov je bila ostra debata, ki se je vendar končala s tem, da se naj to odboru prepusti. K slednjemu so bile volitve odbora in voljeni so bili ti le gospodje: Dr.Pr elog za predsednika, prof. Šumau za tajnika, dr. S e rn e c J a n k o za denamičarja, prof. Šinko Mat., dr. Sernec Jože, dr. Gregorič in Berdajs za odbornike, ker se je gosp. prof. Sinko odbornistva odpovedal, je bil mesto njega izvoljen g. dr. Rop o c. — Po volitvl je bila mala veselica, pri kteri so se prav izvrstno pevale slovanske pesmi in pri kteri so svirali prav dobro uiladi slovenski diletanti. Vršili so se tudi lepi govori in lepe napitnice.
Iz ljutomerskih goric. Pretekli teden jetukajš-nim občinam na ogled poslan bil „Slobodni Slovenec". Mlad pa hud jastreb je, ki je mislil, da bode v našem kraju mahoma vse Slovence požrl t. j. v nemškutarje spremenil. Ali prepozno si prišel dečko! Zdaj smo že toliko podučeni, da take ptičke dobro poznamo in se jim ne damo vloviti. Odkrito pa ti povemo, da s teboj „Slobodui Slovenec", nočemo
Mnogokrat se je že reklo: „Gospodar se naj pri obdelovanju polja ozira na vrtnarja!" Jaz pa rečem: vrtnar se pri obdelovanju vrta tudi naj v večih rečeh naj ozira na kmetovalca. To bi posebno dobro bilo pri prekopanju vrta.
Ko gospodar naj hitreje svoje pridelke iz polja spravi iu tega polja note rabiti za pašnik, se podviza polje pod-orati. Posebno pa gleda vsak dober gospodar na to, da še pred zimo preorje vse dobre njive (strnišča), in to ne samo zato, da mu tega ni več potrebno delati v spomladi , temuč tim več zato, ker so ga skušnje učile, da če se njiva preorje že v jeseni, postane bolj rahla iu tudi bolj rodovita. Gospodar hoče namreč po takem preoranju doseči to, da zemlja skoz zimo bolj strohni, ali kakor navadno pravijo, si bolj počine. To bi se reklo z drugimi besedami, zemlja mora zuctraj neko kemičko preraembo dobiti, ktera čini, da v pomladi bolj rodi.
Vrtnar pa z vekšino tega ne stori, t. j. njemu to celo ni stalno pravilo, da bi taki v jeseni že prekopal vrt. Da se s tem ni reklo nič neresničnega, se vsak sam lahko prepriča, če v jeseni ali po zimi malo na naše domače vrte pogleda. Tukaj se nahajajo skorej vse grede ne samo ne prekopane, temoč vse je še celo tako, kakor je bilo tedaj, ko so se v jeseni pridelki iz gred pobrali, suhe fajžolove ali cvetljičine stebla, zeljevo kocenje in drugi rastlinski ostanki in med njimi še zmirom zeleni drač, vse nam kaže zadost jasno, kaj je rastlo preteklo leto na ti ali ti gredi, in da se vrtnarju ni zdelo potrebno, da bi bil grede prekopal in drač pod zemljo spravil. Temu je še dovolj časa v spomladi, si morebiti misli, ali pa morebiti zato pusti vse na gredah ležati, ker še ni mislil na to, da zemlja pred zimo prekopana, bolj redivna postane.
Naj vekši vzrok boljše redivnosti pa se mora iskati v tem, da, če sc zemlja v jeseni prekopa ali preorje , se z rastlinami ali njih ostanki, pognoji, gospodari pravijo temu „zeleno pognojenje zemlje" in to zlo štimajo, ker v novejšem času sejejo že nalašč grahorico po njivah in celo po vinogradih, ktero tedaj, ko naj lepše raste, podorjejo ali podkopajo. Ali ne samo zelene rastline, temoč tudi celo suhi ostanki rastlin imajo neki več, neki manj gnojnih del-kov, kteri če skoz zimo pod zemljo trohnijo, se iz rastline izvlečejo in tako služijo v spomladi kot dober gnoj, ki redi setvo. — Dalje se mora preudariti, da se po podoranju ali po prekopanju premeša zemlja, iu daje zlo važno pri obdelovanju polja, če se vrže spodnja zemlja na površje in površna doli spravi. To obdelovanje polja ima spet tedaj naj vekšo korist, če zemlja, ktera se podorje ali podkopa, dobro strohni, kar pa se le najložc zgodi, če je dolgo časa podorana ali prekopana-	(Dalje.)
*** -1	J--
jnic opraviti imeti, in če bi še bil desetkrat bolj po domačem pisan in nam še dvajsetkrat „na ogled" poslan, ti t omo vsikdar, kakor smo storili to zda), popotnico na hrbet zapisali in te poslali nazaj tvojemu tebe vrednemu očetu. — Svetujemo ti toraj umazanec (Sclimierjunge), ki obrekuješ naše duhovne in rodoljube, ne predrzni se več k nam, ker te sovražimo kot trn v peti! Mi, kot slovenski rodoljubi, bomo brali samo take slovenske časnike , ki delajo za naš pravi napredek, za naše blagostanje, sploh na to, da bi tudi mi Slovenci enkrat prišli do boljšega , česar vsega pri tebi ne nahajamo, ampak le zlobe, neumnosti in babje kvante, 8 kterimi hočeš razprtije delati med Slovenci — Pojdi tedaj rakom žvižgat!
Od Turje pri mali nedelji 20. dec. Spet se nam bliža konec leta 1870. Leto, v kterem smo vsi avstri-janski Slovani in posebej mi Slovenci preživeli mnogo brit-kih, akoravno semtertje tudi nekoliko veselih ur. To leto nas je vlada vedno pitala z raznimi volitvami, pri kterih nam je pevala uspavajoče pesmice, češ, da nas omami, zmeša in razjedini in tako lože v svoje nastavljene zanjke polovi. — Posebno mi štajerski Slovenci obžalujem . in dobro čutimo ne nadomestljivo zgubo, v ktero nas je pripravilo nemšku-tarstvo in mestno nemčurstvo pri slednjih volitvah v deželni zbor. Pa naj bo in tolažimo se le zda j s tem , da večina nošib državnih poslancev v dunajski lesenjači — med kterimi sta tudi naša dva izvoljena v mariborskem okraju — vse tako napačno delo, da se bode prej ali kesnej moralo vse pod klop vreči, če si še Avstrija hoče dalje pomagati naprej iu sploh obstati. Mi Slovenci pa smo že dalnej popolnoma prepričani, da uimamo od sedanjega državnega zbora celo nič pričakovati, in obrnimo raji že sedaj vso pozornost, da se pripravimo dobro za prihodnje volitve, ktere bodo gotovo preje, ko preteče njih postavni čas. Da pa bomo tudi takrat dobro pripravljeni, je treba tudi še pred časom skrbeti, da na vse strani pride med ljudstvo mnogo narodno-političnih podučilnih knjig, slov. časnikov itd. Saj nas skušnja uči, da le narodno in politično podučeni kmet se ne da od nikogar omajati, temoč voli po svojem prepričanju, kakor spozna da je za narod in državo prav. Izgled tega nam je med vsemi avstrijskimi, naj bolj izobražen češki narod. Da nam je tedaj mogoče se dobro narodno in politično izobražiti, treba je, kakor sem rekel, da pride med narod mnogo takih podučnih knjig in časnikov, treba je, da si povsod po slovenskem napravimo takih pripomočkov in sredstev, ki bi za malo ceno bralcu podajali take hrane. V ta namen smo tudi mi tukaj pri mali Nedelji že lepo število udov nabrali in upamo, da bomo brž po Novemletu tudi društvo bistveno vpeljali. Taka dobro utemeljena društva bila bi pa tudi brez dvombe največa podpora naše narodnosti, posebno v onih krajih, kjer je nemškutarsko mest-