ALEC
Glasilo ces. kralj, kmetijske iH? družbe vojvodstva kranjskega.
Ureduje Gustav Pire. tajnik družbe.
Izhaja 1. in 15. vsaki mesec. — Udje e. kr. kmetijske družbe dobivajo list brezplačno, a neudje plačajo s poštnino vred 2 gld.na leto
Naročila naj se pošiljajo e. kr. kmetijski družbi, ali pa dotičnim podružnicam.
Štev. 13.
V Ljubljani, I. julija 1886.
Leto III.
Ravnanje z lanom od ruvanja do gojenja.
Ruvanje se ravna po dobroti ali plemenitosti pre-diva, katero se hoče doseči. Ako se zahteva zelo plemenito, to je zelo tanko, volno, belo in vendar trdno predivo (ne glede na dolgost, katera sicer tudi v vrsto poglavitnih pogojev plemenitega prediva spada, pa večkrat pri vsi marljivosti kmetovalčevi izostane ali zarad suše ali družili vzrokov), mora se lan izruvati, ko še ni dozorel, ampak brž, ko začno stebla, listje in glavice rumeneti, ali kar je isto, dva do tri tedne pred ruvanjem zrelega lanu.
Se zeleni, nedozoreli lan da najplemenitejše predivo, in, kakor nam je jako izveden učenik predivstva, rojen Belgičan. zagotovil, se ga dobi 2 do 8 funte več, kakor pa iz dozorelega, se ve da, ako je bil prav izdelan.
Pri vsem tem, da se doseže tako lično predivo, se pa na denarni dobiček pozabiti ne sme, kajti ako kmetovalec še nedozoreli lan godi, izgubi seme, katero, če ni dozorelo, le majhen dobiček s tem daje, da se posušene in zmlete glavice pokladajo živini.
Izdelovanje prediva iz nedozorelega lanu je sicer ravno tako priprosto, kakor iz dozorelega, da! še ložeje.
Kakor hitro kmetovalec spozna, da je njegov lan po zgorej omenjenih znamenjih pripraven za ruvanje, naj to tudi precej prične, pa vendar tako, da se od dežja ali vetra poležena stebla ločijo od še lepih stoječih. Sortiranje je jako potrebno delo, ker položena stebla se veliko poprej dogodijo, kakor pa stoječa.
Tisti, kdor oboja skupaj godi, mora na vsak način škodo trpeti, kajti ako zadostljivost gojenja po položenih steblih sodi. imajo ta lahko zadosti, v tem, ko nepoloženim še veliko manjka; ako pa sodi nasprotno po nepoloženih, potem imajo položena v tistem času, ko imajo nasprotna uže zadosti, ne le zadosti, ampak preveč, ker jamejo gnjiti. In škoda mora celo dvojna biti, kjer ne zadosti godena stebla ne dajo vsega lika od sebe, preveč godna dajo sicer ves lik, al brez trdnosti. Predivo, narejeno iz preveč godnega lanu, se bliža v trdnosti pajčevini.
Pri ruvanju samem puste delavci uže izruvana stebla v rahlih vrstah za seboj na tleh ležati, da se nekoliko osuse; to se mora pa v redu delati, ne da hi se glavni konci s koreninastimi mešali.
Ko je uže cela njiva poruvana, gredo zopet delavci na tisti konec nazaj, kjer so ruvanje pričeli, in začno lan v majhne snopičke vezati. Snopiči pa niso navadni, kajti vežejo se drugače tako-le: Za vsak snopič si napravi delavec ali pa delalka navadno vez, iz najdaljših stebel. To vez položi na tla, in na njo polaga potem v podobi križa, eno pest stebel za drugo, pa zmiraj tako, da glavice pridejo k glavicami, koreninice pa k koreninicam. Šest do osem dobrih pesti zadostuje za en snopič, kateri se potem z vezjo zveže. Snopič od zgorej pogledan ima torej v pričetku tako-le podobo:
Pod. 1.
Kedar je snopič zvezan, potem se po koncu postavi , tako, da pridejo koreninice v kviško, torej tako-le:
Pod. 2.
Drugi dan popoludne, in če je vreme gorko, še prej, so stebla za rifljanje uže zadosti ovenela, in čas je, da se snopiči razvežejo in glavice na grebenu od-tržejo. Iz uže orifljanih stebel se zopet snopiči napravijo, in sicer prav prosti, samo na to gre paziti, da pridejo zopet pravi konci skupaj. Debelost takih snopičev je 4 do 5 palcev, ali pa, kar je vse eno, snopič ne sme biti tako debel, da bi ga delavec ne mogel čez sredo s pedmi objeti.
Kader pridemo na pripravljanje uže dozorelega lanu za goditev, treba je na marsikaj paziti. Tudi tukaj je iz ravno tistih vzrokov, kateri so za zeleni lan veljali, sortiranje stebel potrebno. Ruje se popolnoma tako kakor zeleni, to je, poruvani se pusti toliko časa v lepo vredjenih vrstah na tleh ležati, do-
kler ni vsa njiva poruvaua. Med tem časom se stebla nekoliko osuše, da niso več tako vlačna. Kedar je ruvanje pri koncu, potem se prično na ravno tistem koncu, kjer se je ruvanje pričelo, dolge kapelice postavljati. Kapelice niso nič druzega kakor na poseben način napravljene kope, v katerih se ima lan posušiti. Tri osebe se potrebujejo za postavljanje: ena postavlja, drugi dve donašati stebla ter jih pest za pestjo prvi podajate.
Postavljanje samo dobro popisati ni mogoče, pustim torej popisovanje, pristavim le podobo uže dovršene kapelice, katera sme en seženj in še čez dolga biti.
Pod. 3.
Tako postavljene kapelice ostanejo pri miru, dokler ni zunanja stran osušeua. Ko je zunanja stran suha, potem še le se napravi iz ene dolge kapelice več posamesnih kratkih ali okroglih. Ako je človek tega dela vajen, gre to kaj hitro od rok; saj ni skoro na nič druzega paziti, kakor na to, da še surova stran dolgih kapelic postane notranja, v okroglih pa zunanja. Podoba okrogle kapelice je pa blizo taka:
Pod. 4.
Korist kapelic je, da se lan hitro in enakomerno posuši, kajti prvič so rahlo sestavljene, tako, da jih zrak lahko skozi in skozi prešinja; drugič jim dež škodovati ne more; čeravno tudi dežuje, se voda hitro odteka. Splesneti ali pa celo segnjiti tako spravljeni lan nikakor ne more. V malo dneh je popolnoma in za goditev dober.
Samo eno delo pride še pred gojenjem, namreč to, da se odstranijo glavice. Da bi se zato, da bi suhemu lanu glavice odstranil, rabil greben, to je, rifljal, bilo bi kaj nespametno, posebno ako se to na starem domačem grebenu s štirivoglatimi ostmi vrši. Greben, in sicer prav osnovani greben, je le tam na mestu, kjer se hoče po uže omenjenem načinu zeleni lan goditi. Če je lan suh, odpade pri rifljanju, sme se reči, 5 od sto stebel s tem, da se mnogo njih potrže. Potrganih koncev se dobi uže pri belgiškem najboljše narejenem grebenu vedno dva velika kupca, in to je prava zguba, kaj pa še le, ako se z domačim dela?
Ker belgiški greben za rifljanje zelenih stebel izvrstno služi, in tudi za suhi lan delo veliko boljše opravlja, kakor navadni, treba je, da ga živo priporočam in to tem bolj, ker je preprosto narejen, tedaj ni drag! Vsak količkaj ročen kovač ga lahko naredi. Mislim, da bode sledeča mala podobica izvirnega bel-giškega grebena, z dotičnimi merami in malo opazkami v razjasnilo zadostila. Poglejte ga!
Pod. 5.
Osti ali zobov ima 37, kateri so na železni, poldrugi palec široki, četrt palca debeli, in 25 palcev dolgi špangi dobro prikovani. Španga sama je na obeh konceh z dvema močnima vitoma na klop zavi-taua. Osti so v špangi prav enakomerno razdeljene, tako, da po 2 liniji pride ena od druge. Na spodnjem koncu je ena ost dobro četrt palca debela, proti vrhu so zmirom tanjše, pa vendar ne tako silno, da bi postale popolnoma bodeče, ampak pustijo se tam paste. Dolgost cele klopi, na kateri 2 osebi sedite, da naenkrat refljate, znaša 60 palcev.
Kakor uže rečeno, se ni za odstranitev glavic suhega lanu grebena posluževati, ampak dosti boljšega orodja, ki se zove belgiški bet- Belgiški bet je kaj prosto, ali izvrstno orodje. On obstoji iz poldrugi palec debelega, 12 palcev dolgega in 6 palcev širokega, iz trdega lesa narejenega plošička. Ta ima v sredi luknjo za ročnik. Bet je take podobe:
Pod. 6.
Ročnik mora biti iz vlačnega lesa narejen, 3 čevlje dolg, in kar se da, dobro utrjen. Iz plošička ne sme celo nič ven moleti, da ne dela veliko nerednosti v delu. Takih betov je treba več imeti, ker ravno tako služijo kakor cepci pri mlačvi. Vzamejo se namreč snopi, kateri so se na polji iz suhega lanu naredili, s slamo povezali in na skedenj izvozili, ter se slamnate vezi prosti v redne, rahle, kake 3 palce debele nasade razgrnejo ravno tako, kakor se to pri žitu dela. Ko je nasad položen, potem se pričnejo z beti glavice tleči. Da se stebla v nered ne spravijo, treba jih je z levo nogo na koreninčnih konceh na tla tiščati. Kedar se tolčejo, gre na to paziti, da se ročnik trdno v roki ne drži, če ne pade plošiček s polno ploho na tla. ampak z robmi, kateri stebla lahko prebijejo. Tudi, če plošiček na robce pada, se ročnik kaj rad odlomi, naj je še tako trden. Ročnik mora toraj, kedar se ima udariti, v roki plavati, kar vsak lahko zadene, ako se mu enkrat delo pokaže, in ako se tega potem pridno vadi. S tacimi beti gre delo kaj hitro, snažno in dobro spod rok, veliko hitreje kakor na grebenu. Poglavitna reč je pa še to, da lan čisto nobene škode ne trpi, ker ni mogoče, da bi se stebla potrgala ali pa seme poškodovalo. Ko je nasad na obeh plateh otolčen, potem ga je treba obrniti, ter se zopet 3 do 4 palce debeli, lepo vredjeni šopki vezati pričnejo. Za vezilo služijo dolga stebla, ne pa slama, ker tako zvezani ostanejo šopki tudi med gojenjem. Več takih šopkov, do 10, se potem s slamo v en veči snop zveže,
tO pa samo zavoljo ložega prevažvanja in skednja do gojilnice, v gojilnico slama ne sme priti. s J	Rihard Dolenc.
Nekaj opazek o pridelovanji semena brez 1 umetne oplodi.
(Konec).
Gnojenje semenske njive naj bode enako gnojenji druzih njiv. Popolnem zametovati je sveže gnojenje z hlevskim gnojem ali drugim dušičevem gnojem.
Ako želimo pridelati zgodaj zorečo žito, moramo potem vsako leto izbirati klase, ki so prvi cveteli ter njih zrna prva dozorela. Na ta način zamoremo dobiti žitove sorte, ki so za 8 do 16 dni zgodneje
Žetev na semenskih njivah je posebno skrbno izvršiti. Snope je skrbno domu pripraviti, ob solnčnem vremenu razgrnjene sušiti, ob dežju pa pustiti na kakem zračnem prostoru. Najlepše klase je takoj izbrati in posebej hraniti. Najpozneje čez štiri tedne je mlatiti, omlatena zrna dobro osnažiti in pobrati.
Izmed zrnja so zopet težja zrna odbrati ter prihodnje leto zase vsejati. Tako nam potem toraj služijo te najlepša zrna, najlepših klasov kot seme za prihodnje leto. Tako ravnanje je vsako leto tako dolgo ponavljati, da zadobi seme stanovitne dobre lastnosti.
To ravnanje je se ve da dolgotrajno in kmetovalcu ni moč vedno tako dolgo čakati in skuša priti hitreje do cilja. In kako to? Pri žetvi izpade na skednju mnogo prezrelega žita iz klasja.
Ako to samo od sebe padlo žito ogledamo, najdemo, da so zrna lepa, dovršena in polna. Ako to izpadlo žito redno in dosledno vsako leto za seme porabimo, pridelovali bodemo gotovo lepše žito, kakor je pa drugo splošno. Se ve da je tudi to zrnje pred setvijo še dobro očistiti ter, če mogoče, prebrati.
Tako ravnanje, oziroma reja semena, je nadaljevati toliko časa, da so vse željene lastnosti vtrjene v semenu. Priznati moramo, da je tako pridelovanje semena za večjega posestnika težavno, a nikakor ni nemogoče. Majhni posestnik je pa vedno v stanu si povečati svoj dohodek s pravilnim izbiranjem semena.
Večji posestnik bode prav storil, če na sledeči način krajšim potom seme prideluje: Ob žetvi in sprav-ljenji snopov v skedenj odpade veliko semena, koji iz-padek nekateri še s tem pomnože, da snope ob steno obtolčejo. Ta izpadek obstoji navadno iz najbolj zrelih, najbolj dovršenih in najbolj težkih zrnov, ter je dobro seme.
Največ sigurnosti za dober pridelek nam pa daje menjava semena in ker je ta jako važna, hočemo tudi o njej govoriti. Ni dvomiti, da je menjava semena skoraj v vseh slučajih prav dobro storila. Navadno kmetovalci menjujejo svoje seme brez vsacega načela ter kupujejo seme od trgovcev, ki svoje blago najbolj hvalijo, ali pa se puste zapeljati po lepih podobah, ki jih vidijo risane po časnikih, o čuda velikem zrnu ali klasu. Malokaterikrat pa kmetovalec vpraša, od kod je seme in kje je rastlo.
Ako je naše domače seme toraj tako postalo, da ni več za setev, potem moramo misliti na drugo seme, to je, seme moramo premenjati. Od kod naj si pa naročimo seme? Seme moramo si naročiti iz kraja, kateri ni bolj ugoden za rast, kakor domači kraj, ampak nasprotno, še slabeji. Menjali bodemo seme tako, da pride ono iz višav v nižave, iz mrzlih krajev v tople, iz slabe zemlje v dobro, iz suhih pokrajin v
vlažne. Narobe ne smemo nikdar delati- drugače je pridelek slab.
Ali naj kupimo seme na jugu ali na severu, o tem še nimamo nič pravih izkušenj. Našli smo, da oves iz juga postane na severu težeje in ravno tako tudi narobe. Pšenica, ki je na jugu trda in steklena, postane na severu mehkejša. Vse te izkušnje so, kakor rečeno, še nepopolne, in sedaj mora vsak kmetovalec si izkušnje za svoj kraj še sam pridobiti.
Kakor uže naslov tega članka pove, hoteli smo samo ob kratkem povedati, kako da kmetovalec za-more priti do dobrega semena brez umetne oplodi. Kar se pa tiče pridelovanja semena z umetno oplodjo in križanjem različnih sort, o tem nam pa ni mogoče pisati, ker s tem zamore se pečati le oni, kojemu je pridelovanje semena poklic.
Naj te vrstice spodbudijo naše kmetovalce k boljšemu pridelovanju semena, vsak poskus bode korak naprej v našem še zelo zanemarjenem kmetijstvu
Kako je ravnati z brejo kobilo.
Ako je kmetovalec v tacih razmerah, da se zamore pečati z rejo konj. ne da bi pri tem zanemarjal svojo kmetijo, potem naj se svojo brejo kobilo tako ravna, da zdrava ostane in ravno tako tudi potem mlado.
Poraba breje kobile, kot vprežna žival, naj bode proti koncu njenega stanja previdna, posebno naj breja kobila ne vleče velike teže navzgor, še manje pa sme nazajdržati pri vožnji navzdol, to zadnje in pa vsaka vlečenje nazaj, zamore postati vzrok, da kobila zvrže. Pri previdnem ravnanji mogoče je brejo kobilo do štirinajst in celo osem dni, predno stori, za lahko delo rabiti. Nasprotno pa mnog;o konjerejcev naredi napako v tem, da puste svojo brejo kobilo preveč v hlevu stati ter jo s preveliko skrbljivostjo pred vsako nezgodo varujejo. Pri tacem ravnanji postane žival preobčutljiva ter bolj podvržena marsikaterim boleznim.
Krmenje naj bode dobro, pa zopet ne tako, da bi se kobila močno debelila. Menjava krme naj ne bode hipoma, ampak polagoma naj se preide od ene krme k drugi. Ako zelenjavo krmimo, ne smemo nikdar le detelje vzeti, mešajmo jo s travo ali pa z dobrim senam. Zaduhlo, prašno ali iz preplavljenih senožet nakošeuega sena in slame ne smemo nikdar krmiti.
Breja kobila naj ima dovolj sveže pitne vode in napačna je misel, da breja kobila sme dobiti le obstano in z otrobmi (posevkami) pomešano vodo.
Hlev naj bode topel, pa tudi ne vroč in zaduhel, brez slabega zraku. Posebno varovati nam je kobilo pred prepihom, zato jo je postaviti v hlevu v zavarovan prostor ali kot. Najboljši prostor za brejo kobilo v hlev je posebni oboj, v katerem se zamore kobila prosto pregibati in koder je varna pred druzimi konji. Da se kobili ne spodrzne, zabraniti je z zadostno nasteljo.
Pred vsem pa rabi breja kobila skrbno snaženjb kože in sploh skrbno ravnanje z njo. Snažena in štri-glana mora biti posebno previdno, zlasti pol trebuhom in v bližini vimena, koder je zelo občutljiva. Vsako gouenje in surovo ravnanje je opustiti, in pri peljavi v hlev in iz hleva je pri vratih paziti, da se kaj ne pripeti. Breje kobile, ki se ne dado rade kovati, je boljše ne kovane pustiti, če to pripuste razmere in kopita.
Ako se konjerejec ravna po tem navodu, potem gotovo kobila pravilno stori zdravega žebeta.
„AUg. Zeitg. fur die Land,- und Forstvvirthe."
Kmetijske novice in izkušnje.
Vroča voda za rastline.
Ako ovenele odrezane cvetice, kojim nekoliko prikrajšamo peceljne, vtaknemo v vročo vodo, zopet ožive. To zamoremo tudi porabiti pri bolnih rastlinah v loncih. Ako je sploh rastlino še mogoče ozdraviti, je najboljše zdravilo vroča voda, s katero rastline neko-likokrat zalijemo ali pa v katero lonce z rastlino vred nekolikokrat poveznemo. Oleander itd., ki noče cvesti, zamoremo z vročo vodo k cvetenji prisiliti.
Žaganje kot krma.
Tajnik c. kr. kmetijske družbe v Celovcu g. C. Schlitz piše v gospodarskem glasniku koroške kmetijske družbe o krmenji s žaganjem sledeče: Veliko pomanjkanje krme, brezkonečna zima, nezaslišane cene za seno in slamo, nas opravičijo kmete opozorit na krmilno sredstvo, katero navadno kmetovalci niti ne zapazijo, v sili pa vendar vrednost ima. To je žaganje. Določne krmske poskušnje so pokazale, da je žaganje za govejo živino, ovce in koze še precej dobro prebavljivo. Prebavljalna vrednost žaganja je zelo enaka pšenični slami. Se ve da rabiti je žaganje le takrat, kedar je ob enem na razpolaganje primerna množica druzih dobrih krmil, kakor oljevih preš, slada, grahove, lečine ali fižolove moke, otrobov itd. Tako je na pr. za 500 kilogramov težko goved ta-le krma primerna : 9 kilogramov rezanice od slame in sena, 4 kilograme žaganja, l1/«—2 kilograma oljevih preš in 40 gramov soli. Ta množica je za en dan. Žaganje sme se popariti.
Cerido, kot odeja v vrtih in drevesnicah.
O rabljenem usnjarskem čerislu, kot odeji za varstvo drevesničnih tal piše „Landw. Zeitung fllr Nord-deutschland" tako-le: Zemlja se ne zaraste s plevelom, ter ostane pod čerislom rahla in vlažna brez vsa-cega polivanja tudi v najbolj suhem času. Hrošči se ne zarede v čerislu. Drevesca v drevesnici, koja je posuta z čerislom, postanejo močna v deblu in na vejah in storijo veče prostore od očesa do očesa. Stvor-jenje korenin je dvakrat in trikrat močneje, ker v čreslovi plasti (ki naj bode 15 cm. debela), se naredijo dostikrat korenine tikoma cepiča Stareja drevesa, ki so v taki črešlovi plasti, so rodovitnejša in sadje je lepše. S porabo čerisla prihranimo si stroške za ple-tev in polivanje, zabranimo škodo po mrčesu in pospešimo vkoreničenje, sprijemljenje cepiča s podlago, rast in pri starem drevju rodovitnost.
Imenik gospodarjev
koji so kupili muricodolsko plemensko goved na javni dražbi 26. maja 1886. 1. v Ljubljani.
Bike so kupili:
Poddružnica c. kr. kmetijske družbe v Vipavi (dva bika);
Anton Plešnar, posestnik na Črnem vrhu; Janko Krsnik, grajščak in c. kr. notar na Brdu;
Anton Rotar, posestnik na Dobravi; Miroslav Vičič, pos. in župan v Postojni. Telice so kupili:
Alojzij Lavrenčič, posestnik v Postojni; Gabrijel Jelovšek, posestnik na Vrhniki;
Josip Dekleva, posestnik v Postojni;
Anton Domicelj, župnik na Črnem vrhu.
Razpis
državne štipendije za obiskovanje c. kr. živino-zdravniškega zavoda na Dunaji.
Vsled odloka vis. c. kr. kmetijskega ministerstva iz dne 20. maja t. 1. št. 6742/856 pooblaščen je podpisani odbor, razpisati državno štipendijo v znesku 300 gold. za Kranjca, ki se namerava učiti živino-zdravništva na c. kr. živinozdravniškem zavodu na Dunaji.
Prosilci za to državno štipendijo, ki so rojeni Kranjci, naj dokažejo, da so z dobrim vspehom dovršili vsaj šesti gimnazijski ali realčni razred ter da so zmožni slovenskega in nemškega jezika.
V živinozdravniški tečaj, kateri traja tri leta, vstopiti je 1. oktobra t. 1.
Nemški pisane prošnje na vis. c. kr. kmetijsko ministerstvo, katerim naj je priložen rojstni list in šolsko spričalo, oddati je najpozneje do 1. avgusta podpisanemu odboru.
Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani 18. junija 1886.
J. Fr. Seunig,
podpredsednik.
Gustav Pire,
tajnik
Tržne cene.
V Kranji, 28. junija 1886.
Na današnji trg je došlo 136 glav goveje živine in 52 prešičev.
		gl. kr.		|gl.	kr.
Pšenica,	hektol. . .	i 7-	Ajda, hektol. . . .	5	20
Rež,	" ' i	5 52	Slama, 100 kil . .	2	80
Oves		2 92	Seno,	3	15
Turšica	„ ■ • j	5 52	Speh, fr. kila . . .	—	56
Ječmen	n * '!	4 55 1	Živi prešiči, kila . .	—	—
V Ljubljani, 30. junija 1886.
Povprečna cena.
Pšenica, hektol. Rež	„
Ječmen „ Oves	„
Soršica „ Ajda	„
Proso „ Koruza „ Krompir, 100 kil Leča, hektoliter Grah „ Fižol „ Gov. mast, kila Svinska mast „ Špeh, fr. „ „ prek. "
Trg gl. | kr.
682 5'20| 4 39
3	09 _J_
390,
4	87 4 87 3 84
10 10 10 1
66 60 70
Magaz.
gl-1 kr,
7 26 6118 495 3,2 2 6 57 493 5 02 5 15
Sur. maslo, kila Jajca, jedno. . Mleko, liter . . Gov. meso, kila Telečje meso, „ Prešič. meso, „ Koštrun „ Kuretina, jedna Golobje, jeden . Seno, 100 kil . Slama, „ „ . Drva, trde, sež.
„ mehke, „ Vino, rud., 1001. „ belo, „
Trg gl. I kr.
90
•i 2 8
64 50' 60 34 54 20 41 67 40 15
Magaz.
girikT