T R I B U N A ZA ENO MESTO VEC LJUBLJANA 14. 4. 1970 ŠTEVILKA 10 LETNIK XIX T RIBUNA 10 TR IBUNA 10 TRI BUNA 10 TRIB UNA 10 TRIBU NA 10 TRIBUN A 10 TRIBUNA 10 TRIBUNA 10 možnosti za revolucionarno akcijo na univerzi proletarci, združite se! proletariat univerze Kaj želimo reformirati? Zadali smo si nalogo univerzo reformirati. Reformirati umiverzo na tak način, da študente aktivneje vključimo v pedagoško-znanstveno delo, da opuščamo enciklopedičnost ter katedrsko podajanje snovi, da odpremo katedre interdisciplinarnemu sodelovanju, da postane kvaliteta pedagoškega in znanstvenega dela edini kriterij za napredovanje peda-goških delavcev, ter ne nazadnje, da razvijemo na fakultetah in univerzah samoupravo tako, da to ne bo samo samo samouprava profesorjev, temveč vseh, ki delajo na univerzi, od študentov in asistentov do proiesorjev. Zakaj želimo univerzo reformirati? Za uspešen razvoj znanosti, gospodarstva in socialističnih družbenih odnosov je r našem prostoru neogibno potrebna prava, učinkovita univerza. Kako uspeva reforma univerze? Razen številnih visoko zvenečih deklaracij tn nekaterih drobnih izboljšav ni opaziti vidnejših uspehov. Pomanjkanje sredstev (kot izgovor za neuspeh reforme) nas ne more opravičevati. Reformirana, navzven odprta univerza bi bila sposobna angažirati tudi več družbenih sredstev za potrebe visokošolskega študija in za potrebe znanosti. Zakaj reforma univerze ni uspešna? Reformi univerze nihče javno ne nasprotuje. Torej je dejavnost proti prizadevanjera reiorme nejavna. Nejavna aktivnost proti javnemu delovanju večine je sabotaža. Kdo sabotira reformska prizadevanja? Saboter reformskih prizadevanj na univerzi je prav gotovo lahko le tisti, ki bi z reformo kaj izgubil. Kaj ogroža reformo? Reforma ogroža sdnekure in preljubi mir. Saboterji reforme so predvsem lastniki sinekur, to so tisti, katerih položaj na univerzi ne temelji na njihovih. sedanjih delovnih uspehih. Kje delujejo saboterji? Saboterji delujejo povsod tam, kjer se da vplivati in delovati. To jim je omogočeno, ker je razvitost resničnega samoupravljanja in javnost dela samoupravnih organov na univera razimerama slaba. Večina delovnih ljudi (študenti) tma skorajda le sunbolično samoupravne pravice. Dejanske samoupravne možnosti asistentov na nekaterih fakulte-tah niso bistveno večje. Tudi osnovne organizacije ZK so eno od področij delovanja saboterjev. Primeri takih sabotaž: z neudeležbo na konferenci osnovne organizacije se da preprečiti sklepčnost in s tem sprejemanje sklepov, z medklioi na sestankih se da amotiti in razvodeniti diskusijo. Kdo je neposredno zainteresiran za reformo? Poleg družbe v celoti so na univerzi za reformo zainteresirani študenti kot celota, ne pa posamezni študenti. študent se začne živahneje zanimati za problematiko fakultete šele v tretjem in četrtem letniku. To pa je tako pozno, da ne more več pričakovati, da bi bil tudi sam deležen eventualnih pozitivnih rezultatov relorme univerze. V primerjavi s tem pa zaradi aktivnosti v reformskih prizadevanjih posamezen študent lahko veiiko izgubi. Poleg časa, ki bi ga za to dejavnost izgubil, mu tohko škodujejo zamere posa-meznim profesorjem (kar je na svoji koži ze občutilo več študentov in celo nek do-cent). Poleg študentov so za reformo zamteresirani tudi vsi sposobnejši manstveni in pedagoški delavci, saj bi dobili ustrezno okolje za delo in za uspešno .^irjenje rezultatov svojega dela šele z reformirano univerzo. Kdo je proletarec? Od sposobnih znanstvenih in pedagoških delavcev, ki bi z reform veliko pridobilf, lahko štejemo med univerzitetni proletariat le tiste, ki tudi pri neus.. li akciji (kar je zelo možno, z ozirom na moč kontrarevolucionarnih sil) za reformo n oi mogli lzgubitd ničesar »razen okov«. Ti proletarci pa lahko okove, ki jih vežejo pri / anstveno-pedago-škem delu, izgube na dva načina. Prvi, individualdstičen način je odi:xi znanstvenikav v inozemstvo, v mlade, dinamične izvenuniverzitetne inštitute in v go.^odarsbvo, kjer so predvsem ugodnejši pogoji za uveljavljanje svoje sposobnosti. (Ena ¦ 1 lateintnih oblik tega odhoda z univerze je neprijavljanje sposobnih diplomantov na r; pise asistentskih mest). Drug, revolucionaren način izgubljanja okov pa je skupna akc i tmiverzitetnega proletariata za reformo in za razkrinkavanje saboterjev. Poletarci, zu užite sei OSNUTEK PROJEKTA 3TUDENTSKIB DELOVNIH AKCIJ NA NERAZVITIH PODROČJIH SRS 1. OPREDELITEV KORISTI IN INTERESOV — oblika družbetie pomoči — družbeniopolitiana korist: nenehno seznanjanje družbe s problematiko nerazvitih — neposreclna korist: fizična, strokovno-iziobraže-valna, kulturna — prispevek k regionalnemu perspektivnemu raz-voju nerazvitih področij — interes študmtov: — opravljanje fMčne pomoči — oblika poveaovanja študentov — opravljanje študijskih obveznosti — neposredna politična prisofcnost študentov — interes umiverze: — vključevanje študijskih obveznosti: terensiko delo, študijska praksa — oblika vloge univerze v razvoju družbe 2. ORGANIZACIJSKI PROGRAM ZA IZVEDBO PROJEKTA Družbeni subjekti, preko katerih se bo projekt uresničeval: a) občina b) univerza c) Sfi d) ZMS e) SZDL, ZKS a) Vloga občine: — prikaz perspektivnega plana razvoja oboine — proučatev možinosti vključitve projekta v raz-vojni plan — priikaz kankretnih potreb — konkretna realizacija akcije na terenu — zagotovitev bivanja in ostalih pogogev delovndm skupinam b) vloga univerze — politična ocena vloge univerze v reševanju problematike nerazvitih — ocena projekta — ocena študijskih koristi — organizacija vključevanja študijskih obveznosti y program akcije: — organizacija študijskih praks, terenskega dela — vloga mentorja — zagatovitev sredstev za opravljanje študijskih obveznostd in znanstvemo raziskovalmega dela v okviru akcije c) Skupnost študentov: — pobudnik in nosilec akcije — organizator akcije: aktiviranje ometnijenih sub-jektov in študeotov za realiaacijo projekta d) Vloga ZMS: — sodelovanje v argandzaciji — aiktiviranje občdnskih aktivov ZM — priprava skupnih delovnih,akcij e) Vloga SZDL, ZKS: — družbeno-politična podpora. SOCIALNOEKONOM-SKA PROBLEMATIKA PRIVATNIH STANOVALCEV Ker približno dve tretjini študentov, ki niso Ljubljan-čani, stanuje v privatnih sobah, se je socialnoekonomska komisija odiočila, da bo začela posebej proučevati mate-rialno problematiko privatnih stanovalcev. Zanima nas regionalna in socialna struktura teh študentov in pod kakšnimi pogoji ti študentje živijo in študirajo v Ljublja-ni. Mislimo, da je potrebno to problematiko proučevati in jo primerjati s problematiko študentov, ki stanujejo v študentskih domovih. če predvidevamo, da je ekonom-ska cena v študentskih domovih (brez profita) enaka eko nomski ceni (brez profita) v privatni sobi, potem narn razlika med okrnjeno ekonomsko ceno, ki ne vsebuje pro-fita, in dejansko ceno sobe, ki jo privatni stanovalci pla-Cujejo, pokaže, kakšno rento plačujejo študentje zaradi pomanjkanja študentskih stanovanj. Relativno višino te rente lahko imenujemo tudi izkoriščevalski odnos. Ce ta odnos obstaja, potem je ekonomsko orodje tega — rao-nopol oddajalcev sob oziroma monopol ponudbe. Tu pa nismo še ničesar spregovorili o bonitetah, ki jih imajo študentje v privatnih sobah in kakšno ceno plačujejo za te bonitete v primerjavi s študenti v študentskih domovih. Kolegi — študentje — privatni stanovalci! Ne otežko-čajte nam dela s svojim molkom! Povejte kaj vas tare! Vaši problemi zanimajo nas. V enotnosti je moč. Delujemo na Trgu revolucije l/II. Za socialnoekonomsko komisijo IO Sš Jure Kleindienst Na zadnji skupščini stanovalcev študentskih rtomov 18. 12. 1969 je zaradi velikega ogorče-nja ob povečanju hrane in stanovanja posla-nec Tone Remc predlagal, naj se javijo vsi, ki so neposredno prizadeti zaradi omenjene-ga povišanja in so štipendisti Republiške izo-braževalne skupnosti. RISK je namreč pred povišanjem (za 60 N din) obljubila, da bo svojim štipendistom to povišanje, če bodo za-htevali, še posebej pokrila. Glede predloga je bilo sicer precej zmot, kon-čni rezultat pa je bil naslednji: Štipendistov izobraževalne skupnosti, ki so zahtevali povi-šanje, se je javilo sedem (7). Prijavilo se je še več drugih, ki niso imeli štipendije ali kre-dita. Ti so v bistvu zamudniki, t. j. so brez sredstev po svoji krivdi. Izobraževalna skup-nost je prošnjam za povišanje ugodila. Ob teh številkah se ponuja tako razmišljanje: 1. Povišanje za 60 N din v preteklem študij-skem letu stanovalcev študentskih domov ni prisadelo. 2. študentje, ki so brez štipendije ali posojila, so po svoji krivdi. Samo pri Skladu za štipen-dije in posojila pri RISK-u je ostalo mnogo neizkoriščenih štipendij in posojil; za druge štipendije nimamo pregleda. 3. Za nebogljenost in malomarnost študentov so odgovorni študentje sami. Čas je, da si priznamo kakšni smo! čakajmo, mogoče nam bo »družba« prinesla vsakemu posebej, kar si bo želel, na pladnju. N. K. SEMIRAR EVROPA -AFRIKA 70 Letošnji drugi mednarodni študenfcski seminar Evro-pa-Afrika je bil od 23. do 28. marca v Bemelnu, idilični vas»lci blizu glavnega mesta nlzozemskega Limburga. Sre-čanja se je udeležilo 52 študentav iz desetih držav, od tega le iz petih zahodnoevropskih, Jugoslavije, CSSR Eeip-ta, Gane in Biafre (!). Naslov seminarja je bil »Družbene spremembe, ideolo-gija in praksa.« Po splošnem uvodu smo se ustavili pri dveh konkretnih primerih Gane in Zaanbije. Ganski so-ciologi so nam skušali razložiti vzroke Nkrumahovega padca. Bivši predsednik je bil za Gano prevelik, predvsem pa predrag ideolog. Afrika bo brez dvoma sledila nje-govim zamislim o afriški enotnosti, afri-socializmu, in po-litiki neuvrščenosti, gansko gospodarstvo pa ni bilo spo-sobno prenesti vseh bremen razgibanega Nkrumahovega zunanjepolitičnega delovanja. Novi predlsednik univerzitet-ni profesor Busio se predvsem posveča gospodarskim pro-blemom in odpravljanju kulta osebnosti. Zaradi rudnega bogastva je Zambija izredno bogata afriška država. Vlada pa se mora ukvarjati zlasti s pro-blemom nerazvitosti ogromnih slabo naseljenih kmetij-skih področij; težav ne povzroča pomanjkanje denarja, ampak trdovratno upiranje domačinov in lokalnih uprav, ki nočejo spremeniti klasičnih oblik živrljenja. Debate po uvodnih predavanjih so bile običajno zelo živahne, znaten del udeležencev seminarja je že prestal nekaj mesecev študijskega bivanja v prasameznih afriških državah. Udeleženci iz Jugoslavije — simo posegali v de-bato v glavnem s teoretičnimi prispevki, mnenja pa so se kaj rada križala tudi ob politiki neuvrščenosti in v zvezi z jugoslovanskim modelom samoupravljanja. Zlasti na Nizozemskem in ponekod v Skandinaviji v teoriji in prak-si v zadnjem času vse več proučujejo inaš model družbe. Po predavanju o portugalskih koloniijah v Afriki in po prikazovanju jugoslovanskega filma o mozambiškem od-porniškem gibanju (eden od dveh obsftoječih filmov) so se duhovi razvneli. Portugalska v Afriki uporablja orožje, ki ga dobi kot članica NATO pakta za namene, ki jih odobri poveljstvo NATO. Vse klavzule,, da se orožje ne sme uporabljati v kolonijah, Portugalske ne motijo, drža-ve dobaviteljice orožja pa si tudi le rmanejo roke zaradi uspele kupčije in jih nadaljnja iisoda valce. Vse pa se-veda le na ozemlju, ki pripada NATO iin v njem belgijska policija ne sme intervenirati. Da bi nas že vnaprej minila želja po kakršnemkoli udejstvovanju v sami Belgiji, so nam nastavili pred vhod in za prvi vogal kar pet mini-busov z intervencijskimi skupinami belgijskih policajev. Program smo nadaljevali z obiskorn v novi palači EGS, kjer smo poslušali dve predavanji o 347 načrtih EGS za pomoč afriškim državam ter pustili niekaj izvodov naše resolucije, ki EGS poziva, naj ukine vse gospodarske olaj-šave za Portugalsko, dokler se ta ne vamakne iz Afrike. Zadnja dva dni — »mednarodna simulacija«. Eksperi-ment je v zahodnih državah. zelo priljubljen in razširjen. Udeleženci smo bili razdeljeni na pet držav, ki so pred-stavljale glavne različne tipe sodobnih držav. Vsak izmed nas je prevzel svoj vladni resor. V eni uiri je preteklo eno leto, v tem času pa so vlade morale izdlelati dokaj podro-ben ekonomski plan, skleniti med seboj pismene trgovske pogodbe, reševati številne nenadne problleme in konfliktne situacije, ki jim jih je sporočil štab. Vsako leto je bilo dvajset minut časa za mednarodne konference. Vsaka država je morala vsako uro izdati svoj časopis. Imeli smo točno izdelana pravila za revolucije, vojne, državne udare. Vlade pa so bile bolj zaposlene z ekonomskimi problemi, večina se je takoj razorožila in preusimerila vojno indu-strijo v civilno. Nobena izmed držav ;se ni odločila za proizvodnjo nuklearnega orožja. V zadnjih »letih« so ne-razvite države prisilile tudi najinočnejšo kapitalistično državo k razorožitvi z dogovorom, da ji drugače nobena izmed njih ne bo več prodajala surovin. Glavni uspeh »politike« je bil, da se je znatno zmanjšala razlika v raz-vitosti posameznih držav. Se da z »mednarodno simulacijo« karkoli dokazati ali je ves eksperiment res le simulacija — igra? Janez Stergar tr ibuna testir a za vas, tr ibuna testir a za vas, tr ibuna testir a za vas, tr ibu študii, samoupr avljanje vpis, na pr avni fakulteti Pretekli teden smo štirioglato uredniško mizo v redakciji Tribune spremenili v okrog-lo mizo in okrog nje zbrali sedem študentk in študentov pravne fakultete, ki sami zase pra-vijo, da niso preveč ang-ažirani z delom na fakul teti in okrog nje, a jim vendarle ni vseeno, kaj se dogaja na njihovi fakulteti. V pogovoru so sodelovali Ziba Bajraktarevič, Milojka Rojc, Ma-ja Vrbica, Viktor Pečnik, France Testen, Emil Zakonjšek in še eden od brucov, ki je poza-bil povedati svoje ime in priimek (spoznali ga boste po fotografiji). Iz dveh ur zanimivega, včasih celo napetega pogovora vam kajpak ne moremo posreodvati vsega, kar je vredno, da s posredništvom Tribune zagleda luč sveta. Upamo pa, da bo vsaj del diskusije tako zado-voljil ali vznejevoljil nekaj študentov prava (in tudi drusih), da bodo pričujoči zapis z disku-sije za štirioglato okroglo mizo dopolnili s svojimi idejami, mnenji, dokazi, hipotezami... I. VPRAŠANJE: Na pravno fakulteto se po-Ieg ekonomske vpisuje največ abiturientov srednjih šol. Kje so poglavitni vzroki za nji-hovo odločitev, s kakšnimi cilji prihajajo na pravno fakulteto? ODGOVORI: 1 Razlogti so lahko povsem slučajni. Prideš v Lju-bljano, iščeš eno od fakultete, na katero bi se rad vpisal, pa je ne najdeš. Kolega se jje vpdsal na pravo, in ker si sit iskanja, se še sam vpišeš na jus. 2. že v gimnaziji se človek globalno opredeli, kaj bo študiral: izbere tehnične ali humanistične vede; ta izbor je ob koncu srednje šole gotovo izvr-šen, lahko pa je še natanenejši. Protiutež tehnike Sta predvsem pravo in ekonomija. 3. Ena od pomembnih determinant je tudi oko-lje, v katerem srednješolec živi. če je v družini ali ožjem okolju že kakšen pravnik, to lahko vpliva na njegovo odločitev, da si tudi sam izbere tak poklic. 4. Posebnega interesa za pravo ni, vpis je zgolj slučajen. 5. Večina se jih vpiše zaradi interesa, vedno manj pa je takih, ki bi se vpisovali le za to, da bi dosegli visokošolsko izobrazbo (za to so pogoji pretežki). Skupinski izpiti pogojujejo večjo kvaliteto, dokaz za interesno usmerjenost pa je tudi dejstvo, da ved-no večji odstotek vpisanih pride v četrti letnik. 6. Pravo daje diplomantom največ možnosti za zaposlovanje, vendar lahko to spoznajo študentje šele med študijem, ne pred vpisom. 7. študij na pravni in ekonomski fakulteti je v modi, visoko kotira v družbi. Vendar pa se moda z leti spreminja. 8. Veliko število vpisanih kaže na veliko povpra-ševanje po pravnikih. Ko se vpišeš na pravno fakul-teto, si lahko prepričan, da ne boš ostal brez zapo-slitve. 9. Marsikoga pritegne za seboj že visoko število vpisanih, kar je zlasti pomembno, če se znajdeš v precepu, če se še nisi povsem odločil za vrsto štu-dija. 10. Na splošno je v gimnazijah poudarek na druž-benih vedah, kar povzroča, da je vpis na tehniške fakultete v primerjavi z družboslovnimi manjši. Obenem je pri nekaterih še vedno zakoreninjeno mnenje, da je študij na pravni fakulteti »luftarski« 11. Lani je profesor Goričar med študenti prava naredil anketo, v kateri jih je spraševal tudi po vzro-kih, zakaj so se odločili prav za študij na tej fakul-teti. Največ anketirancev je odgovorilo, da so se vpi-sali zato, ker jim študij na pravni fakulteti daje ši-roke možnosti za zaposlitev. 12. Eden od vzrokov je prav gotovo tudi dejstvo, da za študij prava dobiš štipendijo. štipendijo je si-cer lahko dobiti tudi za ekonomijo, vendar je tam v programu matematika, kar nekatere odvrača od štu-dija na ekonomski fakulteti. 13. Pravo ima v družbi tradicijo, diplomirani prav. nik ima že vnaprej zagotovljen razmeroma visok družbeni status. * 14. Eden od motivov za študij prava je tudi že-lja mladega človeka, da bi pomagal ljudem. Lahko sicer temu rečemo mesijanski kompleks, ki ravno tako velja na primer za študij medicine. 15. Pouk na srednjih šolah je zanič. Zlasti na teh-niških fakultetah zahtevajo že v prvem letniku tako mero predznanja, ki si jo ne more vsak pridobiti y srednji šoli; predvsem velja to za matematiko, fizi-ko in kemijo. Na pravni fakulteti in družboslovnih fakultetah sploh je ta prepad med srednjo šolo in študijem na univerzi laže premostiti POSKUS SINTEZE: Po pogovoru sodeč bi lahko zatrdili, da interes študenta še zdaleč ni odločujoči faktor pri vpisu na to ali ono fakulteto. Na prvo mesto lahko z veliko me-ro zanesljivosti postavimo prepričanje štu-dentov (ki je realen odraz družbenih zahtev oz. povpraševanja), da bodo z diplomo prav-ne fakultete lahko našli zaposlitev. K temu lahko prištejemo še druge vzroke, ki so po-gojeni z materialnim položajem družine, iz katere študent izhaja, in s socialnim položa-jem študenta sploh: velika možnost za šti-pendije in kasneje zanesljivo razmeroma do-bro plačano delovno mesto. Ob zagotovlje-nem dokaj dobrem materialnem položaju so negativni vplivi, ki študenta lahko odvrnejo od študija prava( da je pravo suhoparno, da človek ne dela z razumom, ampak je važna le pridnost, da postane pravnik režimski hla-pec in podobni stereotipi) malo ali sploh ne-pomembni. II. VPRAŠANJE: Kakšen je odnos študentov do pedagoško-znanstvenega dela in svobodnih dejavnosti, kakšni so odnosi med profesorji in študenti: ODGOVORI: 1. študentje lahko aktivno sodelujejo, lahko so celo sokreatorji. V lanskem študijskem letu smo dosegli uvedbo dveh novih predmetov: retorike in tujega jezika. 2. Zahtevali smo tudi več vaj in uspeli s to za-htevo. 3. Sami študentje smo krivi, da vaje ne uspevajo tako, kot srao želeli. Drugi vzrok pa je v tem, da dela pri vajah profesorji ne upoštevajo pri izpitih. 4. študentje se učijo le za izpite. Več prakse bi študentom ola.išalo pomnenje. 5. Večina študentov pri vajah niti pasivno ne so-deluje, ker jih študijski režim v to ne prisiljuje. Studentje študirajo po liniji najmanjšega odpora. 6. študentje očitajo profesorjem nekativnost, pa smo sami neaktivni. Profesorji so večinoma priprav-Ijeni sodelovati s študenti in sprejemati naše suge-stije. 7. Vaje so neuspešne tudi zato, ker ni mogoče kolikor toliko individualno delo. Asistentov je od-ločno premalo. OČITNO je teza, da študentje študirajo zgolj za izpite, da jim gre le za to, da čim prej pridejo do diplome, še vedno (čeprav ne koncno) veljavna. Študij pomeni tedaj za štu denta nujno zlo, ki La mora prestati, če hoče vstopiti v družbo z določenim višjim pripisa-nim statusom. III. PONOVLJENO VPRAŠANJE: Kakšen je odnos študentov do svobodnih dejavnosti? Ali so študentje pripravljeni sodelovati v ak-tivnostih, ki niso neposredno vezane na štu-dijski režim? ODGOVORI: 1. študentje se zanimajo le za izpite. 2. študentje sploh ne vedo (vsaj večina), da jim je odprta institucionalizirana pot vplivanja. 3. Imamo interes le za tiste stvari, ki nas nepo- sredno prizadevajo. študentje uporabijo možne poti vplivanja le v primeru, če je ogrožen njihov dote. danji položaj; če gre za krnjenje ugcnlnosti ali ka-dar je očitno, da se bodo znašli v težjem položaju. 4. Samoupravljanje je le parola; večina študentov zanj ni zainteresirana. PODVPRAŠANJE: Kaj delajo študentje v fakultetnih samoupravnih organih? Ali so štu-dentski predstavniki v enakopravnem polo-žaju s pedagoško-znanstvenimi delavci? Aii so povezani s celotno študentsko populacijo? ODGOVORI: 1. študentski predstavniki so le formalni pred-stavniki, študentje od njih sploh nič nimajo. 2. študentje niso sposobni sodelovati pri obrav-navi pomembnejših vprašanj (npr. vplivati na vse-bino programov posameznih predmetov), lahko pa sokreirajo način predavanj. 3. študentje sploh ne vedo, kaj se dogaja na pe-dagoško-znanstvenem svetu, študijski komisiji, na svetih letnika, ker jim tega nihče ne pove. Isto ve-Ija tudi za same študentske organe. 4. študentski predstavniki so odtujeni od študent-ske populacije. 5. študentski predstavniki se imajo za voditelje, ne za predstavnike; nimajo stika z letnki. 6. Da ni stika med študenti in njihovimi predstav-niki, so krivi tudi študentje sami. 7. Predstavniki so odgovorni za obveščanje svo jega volilnega telesa o svojem delu. 8. Možnosti za sodelovanje študentov so preveč abstraktne in zato ostajajo nezikoriščene. 9. Obojestranske komunikacije (med študenti in njihovimi predstavniki) so neučinkovite. študentska organizacija je študentski populaciji odtujena, ker studentje nimajo interesa sodelovat v njej Delo v organizaciji nima praktičnih posledic, je izguba časa in denarja. 10. Študentska organizacija je povsem ne-pomemben dejavnik v življenju študentov in v družbi. Večina študentov te organizacije sploh ne bi pogrešala, če bi jo razpustili. 11. Ne strinjam se! SINTEZE k temu podvprašanju ni, ker so pravniki začeli odhajati domov in so mno-ge misli ostale nedorečene, celo povsem na-sprotujoče si. Študente (predvsem pravnike) vabimo, da zapisane misli dorečejo! Pogovor pripravila: S. Splihal in S. Hočevar Zapisal: Slavko Splihal kaj je ideologija in str ategija , nove levice" pr i nas (Pogovor z republiškim poslancem Tonetom Remcem (27) o novih tokovih študentskega gibanja pri nas in v svetu) Vsekakor stojimo na pragu novih sprememb v druž-benih odnosih, ko se fronte levih sil uveljavljajo znotraj institucij političnega sistema. Se pravi, demokratična fron-ta je omogočena šele tedaj, ko zastopa interese razvitega dela sodobne družbe, ko je delavski razred svoboden v svojih akcijah kot vodilna družbena sila. Seveda pa je nujno, da se mlada inteligenca poveže z delavstvom, ne zgolj zaradi namišljene avantgardnosti, temveč zaradi družbene prakse. Ta praksa pa je demokra-tičnejša kolikor intenzivneje so študentje sposobni družbo-dejavno oblikovati okolje. Torej gre na eni strani za pre-seganje zaprtega institucionalizma, po drugi strani pa za organizirano politično akcijo vseh naprednih sil, da bi razrešili temeljne družbene konflikte. VAG: Vemo, da je manipulacija in enodimenzionalnost družbenih sorazmerij do življenja dostikrat privedlo do političn^a mrtvila. Kaj je torej tista vzmet, tisto gibalo, ki ga sprejemajo študenti kot osnovno izhodišče? TR: Da, leva študentska gibanja v svetu, ki so znana pod imenom NOVA LEVICA, se usmerjajo v razkrivanje manipulacijskih sistemov modernih poznokapitalističnih potrošniških družb. Nastopajo proti represivnim modelom socialne organizacije, proti ideološkim in kulturnim mo-nopolom, za demokratizacijo izobraževalnih sistemov, proti posebnim mehanizmom idejne in psihološke indoktrina-cije ... Kritika represivnih ia manipulacijskih sistemov globalnih družb. To izvajajo v tej fazi predvsem preko kritike stanja na univerzah, zavzemajo se za revolucioni-ranje visokošolskih sistemov, za avtonomijo znanosti pri njenem vključevanju v dmžbeno strukturo. Opozarjajo na nevarnost, da postane znanost le servis birokratsko-tehno-kratičnih monopolov in kultura privilegij elitnih struktur. Vse te kritike bi bile lahko tudi osnovne smeri akcij v naši družbi, seveda pa je potrebno pri tem upoštevati pogojenost delovanja v nastajajočih samoupravnih odno-sih. VAG: Seveda ... samoupravljanje ... Kako pa je s po-litično akcijo NOVE LEVICE v drugih deželah, kaj je pravzaprav politični subjekt študentskega gibanja drugod? TR: Mislim, da je proces večjega idejnega angažiranja in politizacije študentov zajel skoroda ves svet. Mogoče je govoriti o nekaterih skupnih socialnih korenih študentskih gibanj v različnih deželah, čeprav so konkretne ideološke (Nadaljevanje na 4. strani) in politične manifestacije in oblike študentske akcije med seboj različne. V Evropi nedvomno izstopajo organizacije SDS v Zah. Nemčiji, znane po svoji socialno politični dok-trini. To se kaže po razviti teoretični kulturi članov in po idejni ofenzivnosti njihove politične akcije. Za razliko od teh prednostnih značilnosti je francosko študentsko giba-nje idejno mnogo bolj neenotno, čeprav v praktični poli-tični akcij"; bližje socialnim gibanjem, ki nastajajo med razvitim delom delavstva, tehnično inteligenco, kmečkimi mruožicami 111 posameznimi najbolj ustvarjalnimi intelek-tualnimi skupinami. VAG: Gotovo, akcija in reakcija v francoski družbi je pokazala razplastenost socialnih diferenciacij. Ampak, ne-kaj je na tem. Mar je torej fronta razplastenega gibanja v družbi sploh učinkovita? TR: O, samo nekaj dni, ko so uspeli študentje v prak-tični politični akciji povezati svojo dejavnost z delavsko-kmečkimi množicami, — pa čeprav se je to dogajalo na robu formalnih političnih institucij in organizacij —, že to je zadostovalo, da se je stresla vsa Francija. In takoj ko je vladajoči politični strukturi uspelo presekati akcijsko Evezo napredno usmerjenih intelektualcev, študentov in delavcev, v tistem hipu so bili z manjšimi reformističnimi posegi zavarovani obstoječi družbeni odnosi, ki so prej v svoji okostenelosti, odtujenosti, nefunkcionalnosti..., povzročili tako močno socialno vrenje. VAG: Ali so ti posebni pogoji NOVE LEVICE v svetu vplivali na študensko gibanje pri nas? S kakšnimi in čiga-vimi močmi? Kje in zakaj? TR: Prav gotovo so skušnje in izkušnje NOVE LEVICE imele svoj vpliv pri opredeljevanju smisla, vsebine in smeri študentske akcije pri nas. Vendar menim, da smo preveč, ali mnogo bolj preučevali politično filozoftjo, ideolo-gijo in strategijo nekaterih tujih novolevičarskih gibanj kot pa smo uspeli z znanstveno politično analizo prodreti v bistvo strukturalnih sprememb in dimenzije socialne dinamike pri nas. Teoretično najsposobnejši študentje so bili v večji meri usmerjeni predvsem v spremljanje in pre-učevanje splošnih teoretičnih vprašanj in fenomena NOVE LEVICE, mnogo manj pa smo se uspeli strokovno in poli-tično usposobiti za precizno analizo bistvenih sprememb v naši družbi. To je povzročilo tudi nekatere »otroške bo-lezni« v (položaju) praksi. VAG: V kakšnem položaju? TR: V položaju, ko se študentje de facto ne bi znašli na robu družbenega odločanja, ko bi bili vključeni v osnavne družbene konflikte in bi svojo idejno akcijo uspeli učinkoviteje povezati s političnimi tokovi v temelju druž-benih odnosov z nosilci akcije osnovnih družbenih dejav-nosti. VAG: In »otroške bolezni« študentske idejne akcije? TR: Da, v tem primeru W posamezne nedomišljenosti, enostranosti, pa tudi zablode in iluzije, s katerimi smo se srečevali, ne zajele tako širokega obsega. Naj omenim samo nekatere: — bili so pritiski, ko so nekateri poskušali posamezne študentske zahteve uresničevati neposredno v konfrontaciji z izvršilnimi družbenimi organi, da ne rečem, v političnem »dialogu« z najpomembnejšimi političnimi funkcionarji. No, izkušnja nam je pokazala, da je mogoče z nekaj sto milijoni vzeti v zakup študentsko »revolucio-narnost« in namesto revolucionarnih sprememb v osnovi družbenih odnosov, v položaju študentov v družbi, v stanju znanosti in kulture, v procesih družbenega upravljanja, da je torej namesto radikalnih revolucionarnih sprememb na-stopil nekak kaos. In smo si priborili... Kaj? Mini-golf! VAG: Kako to? TR: Upam, da je to dokaz, dovolj poučen dokaz, da bi ne bilo potrebno napake ponavljati ob ponovnem poviša-nju stanarine v Študentskem naselju (in študentskih do-movih), da revolucionarnih družbenih sprememb ni mo-goče dosegati prvenstveno s politično manifestativnimi ak-cijami in demagoško politiko velikih bobnov, za kar nas nekateri upravičeno kritizirajo. Ne bi uspeli niti tako, da zastavljamo abstraktni družbi ali konkretnim vodilnim po-litikom neprijetna vprašanja, Ne bi uspeli niti tako, da zastavljamo abstraktni družbi ali konkretnim vodilnim politikom neprijetna vprašanja, brez lastne analize položaja, brez predstave o možnostih in mejah lastne akcije, brez predstave o osnovnih realnih konfrontacijah in nosilcih revolucionarnih sprememb, brez učinkovite in svojstvene organiziranosti. VAG: Kje in kako se uveljavlja akcija konkretno? i TR: Mislim, da so doseženi v usmeritvi Sš v Ljub-Ijani, ki jo nadrobno poznam, nekateri bistveni premiki. Namesto apriorne politične opozicije nasproti tistim, ki so na vodilnih družbenih položajih, poskušamo v politični strukturi odkriti konkretne nosilce konkretne manipula-cije, poskušamo z razkrivanjem posameznih deliktov pre-segati zaprte strukture; odknvamo procese diferenciranja, da bi tako prispevali k večji odprtosti družbe in integra-cij naprednih sil na višjih osnovah. VAG: Torej odkritost? TR: Ne opredeljujemo se za noben politični center, še manj podpisujemo bianco menico določenim političnim teamom, kar se je včasih v večji ali manjši meri dogajalo. Poskušamo se dokopati do spoznanja, kateri so osnovni eksistenčni problemi in katera je perspektiva slovenske družbe, kakšne so alternative poti razvoja v tej družbi, kje danes poteka osnovna bitka med birokratičnimi-tehno-kratskimi manipulacijami in socialističnim samoupravlja-njem, med represijo in humaniziranjem družbenih odnosov, med potrošniško atomisacijo družbe in procesi socialne integracije na kvalitativno višjih osnovah. Da, v struktu-ralno diferencirani samoupravni družbi (v materialnem in institucionalnem smislu) poskušamo z analizo izdelati lastne projekte in se z njimi pojaviti pred študenti, v skup-ščinah in povsod, kjer poteka praktična bitka za reševa-nje odprtih vprašanj. VAG: To pomeni, da se študentje pripravljajo na na-stop v . ..? TR: Da, da,... pripravljanje spremenjenega zakona o štipendijah, predlog za ustanovitev centra za posredovanje štipendij, za ustanovitev posebne strokovne službe, ki bi odkrivala in usmerjala potencialne študente talente, pred-logi za spremembo sistema finansiranja študentskih in dijaških domov, pa drugi projekti, ki imajo za cilj spre-meniti negativno socialno in regionalno strukturo študent-ske populacije in posredno vplivati na izobrazbene ustroje, vsi ti projekti in akcije kažejo, da smo najdlje prišli prav na socialno-ekonomskem področju. Od tu je potrebno storiti korak naprej: — povezati zamisli o bodoči štipen-dijski politiki s celovitim sistemom kadrovske politike. Povezati moramo socialni ustroj študentov s konceptom nacionalnega in regionalnega razvoja, povezati položaj mladih strokovnjakov z borbo za višjo stopnjo, razvitost demokratskih institucij samoupravnega sistema, torej mo-ramo povezati položaj študenta kot subjekta pedagoških in znanstvenih procesov s položajem znanosti in kulture v družbi... VAG: Za vse to je gotovo potrebna spretnost, poli-tična taktika, pogum. Kako se naj odprejo možnosti? TR: Umetnost politike je prav v tem, da zna ugotoviti objektivne vzvode revolucionarnih sprememb, da zna ugo-toviti subjektivne nosilce revolucionarne akcije, tako da analizira objektivni položaj posameznib družbenih skupin v strukturi družbenih odnosov, da zna razlikovati med osnovnimi interesi in delnimi cilji, da zna razlikovati med objektivnimi potrebami za revolucionarne spremembe in taktičnimi manipulacijami, da zna navsezadnje vse to obli-kovati v temeljne projekte, bistvene v posameznih etapah in njim ustrezno izdelati globalno strategijo in politično taktiko v vsakem konkretnem primeru. Umetnost politike je nadalje v tem, da zna učinkovito povezati kratkoročne potrebe in dolgoročno perspektivo razvoja družbe, da more biti vizionarska, takrat ko je proces idejnega in političnega dozorevanja še v zametkih. Umetnost politike je še, da zna biti politično konkretna, takrat ko so osnovna idejna spoznanja o bistvu in smereh družbene akcije zejela širši krog ljudi. In če je to umetnost vsake politike, se ji mo-ramo študetje »priučiti«. VAG: Ali to pomeni, da naj postanejo študentje poli-tična skupnost, ki bi po svoje revolucionirala družbene razmere? TR: Ne smemo nastopati kot izolirana manjšina, kot privilegirani sloj, kot absolutna avantgarda, kot genera-cijsko določeni kritik, kot organizacija jeznih mladeničev, kot anarhoidna skupnost, kar je bilo in je še navzoče, ne, potrebno je najprej analizirati samega sebe. Ne pristati na kriterij sindikalistično usmerjene »mase« niti na kri-terij intelektualistične elite, ampak nasprotno, strniti intelektualno najrazvitejši del in socialno najbolj iprizadet del študentske populacije na osnovnih družbenih projek-tih in se učinkovito organizirati! To ustreza specifičnosti študentske populacije in konkretnim družbenim pogojem, v katerih delujemo. Omogočiti moramo, da se proletar-sko jedro študentskega gibanja skupaj z revolucionarnimi silami vseh drugih družbenih skupin povzdigne na raven nacionalne politične sile. ... Izhajati pa bomo morali iz temeljnih družbenih konfliktov in v vsaki konkretni akciji ustvarjati pogoje za sproščanje vedno novih in številnejših nosilcev socialistič-ne revolucije. AIIJE ŠTIDENT DELAVEC Na seji skupščinske komisije za potrjeva-nje statutov visokošolskih zavodov se je raa-vila polemika o obsegu pravic in dolžnosti študentskih predstavnikov v samoupravnih organih na univerzi. Zakonodajno-pravna ko-misija oporeka temu, da bi bili študentje ize-načeni v obsegu pravic in dolžnosti s tistimi člani samoupravnih organov, ki jih voli de-lovna skupnost. Gre za pravco odločanja o de-litvi dohodka in notranji organizaciji deK Zaprosili smo nekatere predstavnike družbe-aih instifcucij za odgovor na naslednje vpra-šanje: Kaj osebno sodite o tem vprašanju in ka-ko ocenjujete možnosti za dejansko uvelja-vitev študija kot družbeno koristnega in po-trebnega dela ter študenta kot delavca? Odgovore posredujemo v celoti in se obe-nem zahvaljujemo za sodelovanje. REKTOR UNIVERZE V LJUBLJANI DR. ING. ROMAN MODIC: Univerzitetni svet je na eni izmed sej v lanskem letu sprejel sklep, po katerem so študentje glede svojih pravic in dolžnosti, popolnoma izenačeni z ostaiimi člani samo-upravne skupnosti na univerzi. Sedaj soi nastale pravne komplikacije, ki študentom onemogočaijo enakopravno udeležbo pri odločanju o univerzitetnih zadevah. Nisem pravnik in zato ne morem soditi ,o tem ali so vse pravice, ki so dane študentom s strani univerzitetnih samoupravnih organov zakonite ali ne. Mishm pa, da so marsikatere postavke v naši pozitivni zakonodaji pretoge in ne ustre-zajo več potrebam današnjega časa. Potrebno bi jih bilo spremeniti. Menim, da študij je družbeno delo pottrebno in korist-no in da študent je delavec. To so dejstva pred katerimi celotna jugoslovanska družbena skupnost ne more zapirati J očd. Vprašanje pa je, kdaj in kako bo naša družba tudi a pravno-zakonodajno priznala študentu enake pravice, ka-kor delavcu kakršnega zakonodaja pojmuje danes. Mi-slim, da bo to treba storiti čimprej. DR. VIKTOR DAMJAN REPUBLIŠKI SEKRETAR ZA PRAVOSODJE IN OBCO UPRAVO V zvezi z vašim pismom z dne 24. 3. 1970 glede obsega pravic in dolžnosti študentskih predstavnikov v samo-upravndh organih univerze vam pošiljam naslednje mne-nje: Po prvem odstavku 8. člena zakona o visokem šolstvu v SR Sloveniji so visokošolski zavodi samostojne in samo-upravne delovne organizacije. Njihova dejavnost je poseD-nega družbenega pomena. Tretji odstavek 90. člena ustave SFRJ (v zvezi z dru-gim odstvkom istega člena) pravi, da odločajo o organi-zaciji dela in o delitvi dohodka v taki dlelovni organiza-ciji samo organi upravljanja, ki jah volijo člani delovne skupnosti. Enake določbe vsebuje tudi ustava SR Slovenije v drugem odstavku 79. člena. Po prvem odstavku 54. člena zakona o visokem šolstvu v SR Sloventji sestavljajo svet zavoda člani, ki jih izvoli delovna skupnost visokošolskega zavoda, predstavniki družbene skupnosti in člani, ki jih izvolijo študentje izmed sebe. V 56. členu cit. zakona so določene piristojnosti sveta visokošolskega zavoda. V tretjem odstavkm tega člena je izrecno navedeno, da predstavniki družbene skupnosti in študentov ne morejo soodločati o vprašanjih, ki se tičejo organizacije dela, delitve dohodka, razpolaganja z delov-nimi sredstvi itn. Iz navedenih ustavnih in zakonskih določb jasno izha-ja, da predstavniki študentov v samoupravnih organih visokošolskih zavodov do tega leta niso ize:načeni v obsegu pravic in dolžnosti s tistimi člani samoupiravnih organov, ki jih voli delovna skupnost. Nadaljnji razvoj uveljavljanja študentov v samouprav-ljanju univerze pa je prej politično kot pravno vprašanje. Prvi korak je bil storjen lani, ko so bili glede volitev v zbore delovnih skupnosti skupščin vseh druižbenopolitičnih skupnosti redni študentje visokošolskih za^vodov izenačeni z delovnimi ljudmi v teh zavodih. S stališca ustavnega re-da, pravne stabilnosti in spoštovanja zakonitosti ni mogo-če uveljavljati določenih zahtev mimo ustave in zakonov. Menim, da je najpravilnejša pot ta, da se s politično akcijo in primernimi prizadevanji skuša doseči spremembo predpisov, ki urejajo ta vprašanja. PROF. DR. GORAZD KUŠEJ, PRAVNA FAKULTETA Ustava Jugoslavije določa v 90. členu — in to določbo dt>besedno prev ema 79. člen ustave SR Slovenije — da :>v delovni organizaciji, ki opravlja dejavnost ali zadeve po-sebnega družbenega pomena (mednje sodiijo po 2. členu zakona o visokem šolstvu vsi visokošolski szavodi), sodelu-jejo v skladu z zakonom pri upravljanju cdoločenih zadev zainteresirani občani ter predstavniki zaint«eresiranih orga-nizacij in družbene skupnosti kot člani organov upravlja-nja delovne organizacije ali na drug, z zakonom in statu-tom določen način. — O organizaciji dela in o delitvi dohodka odločajo v taki delovni organizaciji samo organi upravljanja, ki jih volijo člani delovne skiupnosti«. — 37. člen zakona o visokem šolstvu daje študenitom pravico in jim nalaga dolžnost »sodelovati pri delu samoupravnih organov visokošolskega zavoda ...«, 62. členi predpisuje, da sestavljajo svet visokošolskega zavoda član.i, »ki jih izvoli delovna skupnost zavoda izmed sebe« (!), predstavniki študentov in predstavniki družbene skupnosti, po 65. členu pa sestavljajo pedagoško-znanstveni svet vsi učitelji in znanstveni delavci ter predstavniki sodelavcev in študen-tov. Mislim, da je pravni položaj docela jasen. Zakon raz-likuje »delovno skupnost zavoda« in »študente«, iz česar izhaja, da njihovim predstavnikom v svetu zavoda po ustavni odredbi ne gre pravica odločanja >k> organizaciji dela in o delitvi dohodka«. Verjetno bi se lahko mimo te odredbe razvila praksa, ki bi tudi predstavnikom študen-tov dopuščala soodločanje o teh vprašanjih, vendar je sta-tuti ne bi smeli izrecno normirati. Da je visokošolski študij družbeno koristno in po-trebno opravilo, o tem nisem nikoli dvomil, da pa študentu zaenkrat po naši družbeni in študijski urediitvi ne gre zna-čaj delavca kot ustvarjalca osebnega dohodlka, pa tudi ne! ZAKONODAJNO-PRAVNA KOMISIJA SKUPŽČINE SRS V zvezi s samim statutom študentov v visokošolskih zavodih se najprej postavlja vprašanje, ali je mogoče šteti študente za člane delovne skupnosti visokošolskega zavo-da. Tak status jim ni mogoče pripisati glede na ustrezne določbe temeljnega zakona o delovnih razmerjih. Pri tem prvi odstavek 17. člena tega zakona določa,, da se načela, dolžnosti in pravice, ki jih določa ta zakon, nanašajo na vse delavce, ki delajo v delovnih in drugih organizacijah, državnih organih in društvih (v nadaljnjem besedilu: de-lovna organizacija), če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. V drugem odstavku 13. člena zvezne ustave pa je podan status delovne organizacije, to je, da se delovna organizacija ustanovi kot podjetje ali druga gospodarska organizacija za dejavnosti s področja gospodarstva, ali pa kot zavod ali druga organizacija za dejavnosti na področjih izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva, socialnega varstva ali drugih družbenih služb. Po prvem odstavku 4. člena temeljnega zakona o de-lovnih razmerjih nastajajo delovna razmerja v organizira-nem delu, v katerem ima vsak delavec določeno delovno mesto oziroma delo. Citirane določbe vsekakor izkljuičujejo študente od sta-tusa članov delovne skupnosti visokošolskega zavoda. štu-denti niso delavci, ki delajo v delovnih organizacijah in ne ustanavljajo delovnih razmerij znotraj delovne skupno-sti oz. nimajo v visokošolskem zavodu svojih delovnih mest in dela, ki bi ga na teh delovnih mestih opravljali. Pač pa imajo specifičen status subjektov izobraževalnega procesa, ki sicer niso člani delovne skupnosti, vendar pa so udeleženi pri upravljanju takega zavoda v skladu z določbo prvega odstavka 37. člena zakona o visokem šol-stvu. Citirani odstavek namreč določa, da imajo študenti pravico in dolžnost sodelovati pri delu samoupravnih orga-nov visokošolskega zavoda in univerze oziroma združenja visokošolskih zavodov ter ustanov, kd se ukvarjajo z zdrav-stvenimi, socialnimi in materialnimi vprašanji študentov. Iz navedenih razlogov so zakonite in pravilne določbe v vseh statutih visokošolskih zavodov, ki štejejo za člane delovne skupnosti občane, ki so s polnim ali nepolnim delovnim časora v rednem delovnem razmerju na visoko-šolskem zavodu, in ne tudi študente. Glede na opisani status študentov, ki niso člani delovne skupnosti visokošolskega zavoda je treba pri vprašanjih statutarne ureditve funkcij predstavnikov študentov v sve-tih visokošolskih zavodov izhajati iz zvezne ustave in ve-ljavnih zakonskih določb. Po določbi 90. člena ustave SFRJ »v delovni organiza-ciji, ki opravlja dejavnost ali zadeve posebnega družbenega pomena, sodelujejo v skladu z zakonom pri upravljanju določenih zadev zainteresirani občani ter predstavnikd za-interesiranih organizacij in družbene skupnosti kot člahi organov upravljanja delovne organizacdje ali na drug, z zakonom in statutom določen način«. Nadalje je v isten; členu ustave določeno, da »o organizaciji dela in o delitvi dohodka odločajo v taki delovni organizaciji samo organi upravljanja, ki jih volijo člaiii delovne skupnosti«. Zakon o visokeni šolstvu (Ur 1. SRS, št. 9/69) natanč-neje ne opredeljuje funkcije predstavnikov študerltov v svetu visokošolskegal zavoda; določa samo, da svet visoko-šolskega zavoda (ter univerzitetni svet oziroma svet zdru-ženja visokošolskih zavodov) sestavljajo poleg članov, kd jih izvoli delovna skupnost zavoda izmed sebe, tudi pred-stavniki šttidentov iti predstavniki družbene skupnosti. V statutih visokošolskih zavodov je zelo različno opre-deljen obseg zadev, v katenh so pri odločanju v svetu visokošolskega zavoda izvzeti predstavniki študentov. Pri tem je v nekaterih statutih obseg zadev, pri katerih so predstavniki študentov izključeni od odločanja, ožji od obsega zadev, pri katerih so predstavniki družbene skup-nosti izključeni od odločanja, pri večini statutov pa se ta obseg zadev pokriva tako, da so predstavniki študentov izključeni od odločanja v vseh tistih zadevah, v katerih so izključenj tudi predstavniki družbene skupnosti. Med za-devami, pri katerih so predstavniki študentov izključeni od odločanja, se enako kot pri predstavnikih družbene skup-nosti največkrat pojavljajo iste zadeve, in sicer: — sprejemanje pravilnika o delitvi dohodka, — sprejemanje pravilnika o delitvi osebnega dohoka, — sprejemanje pravilnika o delovnih razmerjih, — sprejemanje akta o sistemizaci.H delovnih mest, — razpis delovnih mest, — volitve predsednika in članov upravnega odbora. Mnenja smo, da je protiustavna ureditev v statutih, ki dajejo predstavnikom študentov in predstavnikom druž-bene skupnosti pravico soodločanja v tistih zadevah, ki so po zvezni ustavi v izključni pristojnosti delovne skupnosti zavoda. Določbe statutov zato morajo izvzemati predstav-nike študentov pri sprejemanju samoupravnih aktov in drugih odločitvah glede organizacije dela in delitve dohod-ka ne pa tudi glede medsebojnih delovnih razmerjih, to je glede sprejemanja aktov o delitvi dohodka in osebnih do-hodkov in aktov o sistemizaciji, ne pa tudi glede odločanja o razpisu delovnih mest in sprejemanja pravilnika o de-lovnih razmerjih. Ker pa zakon o visokem šolstvu na svo-jem področju uvaja splošni režim sodelovanja predstav-nikov študentov pri upravljanju visokošolskih zavodov brez nadaljnjih omejitev, je treba v statutih visokošolskih zavodov dopustiti soodločanje predstavnikov študentov in predstavnikov družbenih skupnosti tudi v vseh ostalih za-devah iz pristojnosti sveta visokošolskega zavoda. JANKO CESNIK, PREDSEDNIK ZAKONODAJNO-PRAVNE KOMISIJE SKUPŠČINE SRS 9. člen ustave SFRJ šteje med pravice samoupravljanja v delovni organizaciji zlasti pravice in dolžnosti delovnih ljudi, da razporejajo dohodek delovne organizacije in zago-tavljajo razvoj materialne osnove svojega dela, da delijo dohodek med delovne ljudi, da izpolnjujejo obveznosti delovne organizacije do družbene skupnosti, da urejajo in izboljšujejo pogoje za svoje delo, odločajo o vstopu delov-nih ljudi v delovno organizacdjo in drugo. Za delovne organizacije, ki opravljajo dejavnosti po-sebnega družbenega pomena pa 90. člen ustave SFRJ pre-cizira, da sodelujejo v skladu z zakonom pri upravljanju določenih zadev zainteresirani občani, predstavniki zainte-resiraraih organizacij in družbene skupnosti kot člani orga-nov upravljanja ali na drug z zakonom ali statutom dolo-čen način. O organizaciji dela in delitvi dohodka pa odločajo v taki delovni organizaciji samo organi upravljanja, ki jih volijo člani delovne skupnosti. čeprav ustava predvideva sodelovanje posameznikov in predstavnikov organizacij, ki jih ne voli delovna skupnost v organih upravljanja, pa le izrecno omejuje, da bi taki predstavniki enakopravno sodelovali tudi pri odločanju o vprašanjih, ki se tičejo organizacije dela im delitve dohodka. 0 intencijah takega določila je bilo že dosti povedanega ob sprejemu ustave. Z njim se je ne nazadnje hotelo učvrstiti položaj delovnega človeka v delovni organizaciji, oprede-liti njegove pravice in dolžnosti in s tem okrepiti njegov položaj, vlogo, zlasti pa odgovornost samoupravljalca. Pre-ko teh načel se uresničujejo druga ustavna načela in zlasti načelo, da je delavec po svojem delovnem prispevku k [skupnemu delu udeležen pri skupnem dohodku in da, če- prav v teh organizacijah na specifičen način, razpolaga s plodovi svojega dela. Vsakomur je jasno, da je študdj družbeno koristno in potrebno delo in še več, da je od hitrejšega razvoja izobra-ževanja in znanosti direktno odvisen hitrejši družbeni na-predek. Družba zato vlaga velike napore, ko zagotavlja vsaj minimalne pogoje za uspešno delo izobraževalnih in znanstvenih ustanov. Seveda so študentje kot najbolj zainteresirani in naj-številnejši del izobraževalnega procesa dolžni vsestransko sodelovati pri hitrejšem razvoju izobraževanja in znanosti in veljavni sistem jim daje tudi številne pravice in mož-nosti. Glede na izrecno ustavno določbo pa jih seveda ni mogoče v polni meri izenačiti s pravicami članov samo-upravnih organov, ki jih voli delovna skupnost. Status delavca v teh organizacijah in na splošno je pogojen s prevzemom cele vrste družbenih obveznosti na eni strani in pravic in dolžnostd, ki jih ustanavlja delovno razmerje na drugi strani. Potreba po hitrejšem in intenzivnejšem izobraževanju ob sodelovanju prakse pa gotovo nakazujejo na možnosti reševanja tega problema v tej smeri, ustvariti bo potrebno pa prej še vse potrebne, zlastd materialne predpogoje, da se zamisel uspešno uresniči. TONE REMC, POSLANEC REPUBLIŠKEGA ZBORA: Zaplet, o katerem razpravljamo, je simptomatična po-javna oblika stanja, ko realni družbeni odnosi in revolu-cijske tendence znotraj njih samih presegajo pravnonor-mirano raven teh družbenih razmerij. Na številnih pod-ročjih družbenega življenja pozitivna zakonodaja ni uspela dovolj učinkovito izraziti sprememb v odnosih, ki so že materializirane v družbeni praksi; takšni pravni predpisi sicer resda zagotavljajo stabilnost pravnega reda, zadržu-jejo pa njegovo notranjo progresivno evolucijo. V ta-kem položaju je sistemska sprememba tistih -astavno-prav-nih določil in aktov, ki jih je dejansko stanje stvari v dialektičnem smislu že preraslo, edino upravičena in na-predna zahteva. V konkretnem primeru pa je konflikt še toliko bolj paradoksalen: velika večina visokošolskih zavodov in uni-verzitetni svet še posebej vztrajajo na stališču, da pripa-dajo študentu na osnovd njegovega delovnega pro-ce s a — študija vse pravice odločanja, ki jih ima v samo-upravni organ izvoljeni član delovne skupnosti. To stališče je načelno in izhaja iz ustavnega določila »da samo delo in uspeh dela določajo materialni in družbeni položaj člo-veka« in je hkrati praktično, ker poskuša normirati (legali-zirati) prevladujoče odnose, ki so se v študijskem procesu v pretežni meri že uveljavili tn ki de facto znanstveno pedagoške delavce, študente in tehnično osebje povezujejo v specifično delovno skupnost, ki bi jo lahko imenovali tudi študijska skupnost. In končno, šfrudentom resda ne gre za to, da bi imeli decidirano pravico določati svojim profesorjem višino pla-če ,še kako pa so zainteresirani, da enakopravno odločajo o splošnih samoupravnih aktih, ki usmerjajo politiko raz-deljevanja dohodka in opredeljujejo notranjo organizacijo pedagoškega procesa, saj so to bistvena vprašanja polo-žaja in perspektive samih visokošolskih ustanov, kvalitete študija in družbenega položaja študentov. Pravilna je od-ločitev skupščinske komisije, da problem predloži v raz-pravo vsem zainteresiranim in kvalificirani univerzitetni javnosti še posebej. MNENJE ORGANIZACIJE ZK ŠTUDENTOV PRAVA Mislimo, da morajo imeti študentski predstavniki v samcjpravnih organih tiste pravice in dolžnosti, ki jih imajo člani teh organov, izvoljeni od delovne skupnosti. Ugovorov zoper to mnenje nismo zasledili v nobeni od dosedanjih razprav, poleg tega pa je bilo to stališče spre-jeto na visokošolskih zavodih. Sprejel ga je tudi univerzi-tetni svet, prvič že 28. 6.1968. Vsi ugovori zoper to mnenje so temeljili samo na for-malno pravnih razlogih. V obrazložitvi statuta pravne fa-kultete zasledimo utemeljitev, da bi bile določbe, ki bi da-jale študentom vse pravice odločanja v samoupravnah organih, protiustavne (90. člen ustave SFRJ namreč določa, da »o organizaciji dela in o delitvi dohodka odločajo ... samo organi upravljanja, ki jih volijo člani delovne skup-nosti«). Vprašujem se, ali je res mogoče samo tako tolmačenje ustave, ki omejuje pravice študentskih predstavnikov. Pri-merov za drugačno interpretacijo je namreč več. Beograj-ski in zagrebški statuti štejejo študente za člane delovne skupnosti in njihove predstavnike izenačijejo s člani sa-moupravnih organov, ki jih voli delovna skupnost. V Slo-veniji imajo študenti aktivno in pasivno volilno pravico v zbore delovnih ljudi, čeprav pravi ustava SFRJ, da so to »zbori delegatov delovnih ljudi v delovnih skupnostih« (amandma VIII.). Očitna je torej tendenca, da se položaj študenta približuje statusu delovnega človeka in da je tre-ba ustavo interpretirati v tem smislu. Republiški zakon o visokem šolstvu nima nobenih omejitev: »študenti imajo pravico in dolžnost sodelovati pri delu samvupravnih orga-nov visokošolskega zavoda in univerze ...« (37. člen). Dvomimo, da je ratio legis 90. člena ustave SFRJ iz-ključitev študentov od enakopravnega sodelovanja v samo-upravljanju. če pa omenjene določbe nd mogoče interpre-tirati v korist študentov, ostane samo ena možnost. Ker gotovo ne bodo razveljavljeni zgorej omejeni splošni akti (statuti v Zagrebu in Beogradu, zakon o volitvah poslan-cev sk-ipščine SRS iz leta 1969), je treba takoj sprožiti postopek za spremembo ustave in zakonov v tem sm»islu, da bodo študentje postali polnopravni samoupravljalci. Na tem mestu ni odveč ponoviti našega mnenja, da bi morala zakonodaja študente in dijake (od določene starosti dalje) priznati za delovne ljudi. Na velikd večini ljubljanskih fakultet so delovni kolek-tivi spoznali, da je potrebno dati študentom vse pravice in so to zapisali v (nepotrjene) statute fakultet. Nesmisel-no bi bilo spreminjati te samoupravno sprejete odločitve, ko je vendar jasno, da je volja delovnih ljudi, da se spre-mene tiste določbe ustave, ki zaostajajo za družbenim živ-Ijenjem. Menimo, da bi spreminjanje omenjenih naprednih določb fakultetnih statutov povzročilo veliko politično ško-do in se zato zavzemamo, da republiška skupščina odloži potrditev omenjenih določb. JANEZ KOŽELJ, PREDSEDNIK IZVRŠNEGA ODBORA SKUPNOSTI ŠTUDENTOV LVZ Ob situaciji, ko so napredne statutarne določbe, ki dajejo predstavnikom študentov v fakultetnih samouprav-nih organih iste pravice kot predstavnikom delovne skup-nosti, prehitele uzakonjeno stanje, bi ponovno opozoril na nekaj izhodiščnih načel študentskega delovanja in organi-ziranosti. Dejstvo, da študij kot družbeno potrebno delo ne mo-re biti osnova za samostojen drižbeni status študenta, je bilo v obdobju novo-levičarskega študentskega gibanja izho-dišče za reševanje temeljnih vprašanj organiziranosti, po ložaja in vloge študenta na univerzi, družbenemu statusu študenta — delavca pa podrejena oblika organiziranosti — samoupravna skupnost. Ugotavljam pa, da študent še vedno ni družbeno vred-noten na osnovi svoje redne delovne aktivnosti — študija, ampak po vlogi in položaju, ki mu bo zagotovljen kot bodočemu strokovnjaku — inteligentu. Le uveljavitev štu-denta kot delavca je lahko osnova za odpravo socialno-po-litičnih nasprotij med inteligenco in delavstvom. Posledica neadekvatnega vrednotenja študija kot dela pa je, da sta ne-študij in diploma kot socialno-statusno določilo še ved-no sredstvo za najlagodnejšo ohranitev oziroma zagotovi-tev bodočega družbenega položaja študenta. Tako so vse pobude, projekti in akcije, ki jih je vodil IO Sš, izajale iz taktičnega pristopa parcialnih reševanj študentske in univerzitetne problematike. Vse parcialne rešitve bi v končni fazi in ugodni politični klimi sprožile rešitev temeljnega problema — z ustavo priznanega statusa študenta kot delavca, ter iz tega, konsekventno z našim družbenim sistemom, tudi vse pravice. Menim, da je prav ob postopku sprejemanja statutov fakultet in ob vseh predlaganih projektih IO Sš: zdrav-stveni zakon, štipendijski zakon itd. ugoden moment za politicno akcijo Skupnosti študentov za zagotovitev ustav-nosti delovnega statusa študenta. S proučitvijo možnosti za spremembo ustave, z zagotovitvijo širšega političnega za-ledja, s povezavo z vsemi druženimi subjekti in na osnovi temeljnih izhodišč študentskega gibanja menim, da je dolž-nost družbe, da akcija uspe. Argument, da smo v določitvi samoupravnih pravic študentom zahte\*ali bistveno manj kot zagrebški študenti, naj ne bo izhodišče naše politične akcije. Predlagam pa, naj ocena upravičenosti samouprav-nih pravic študentskim predstavnikom ne temelji na oceni sedanje neaktivnosti, indiferentnosti in lojalnosti študent-skih predstavnikov v fakultetni samoupravi; ocena naj bo usmerjena v perspektivo. Kajti od družbenopolitične opre-delitve do nastale situacije je odvisen celoten projekt bo-doče družbene vloge in položaja študenta, njegove socialne varnosti, projekt odnosov in vloge študenta v okviru bo-doče reformirane univerze in ne nazadnje vloge študent-skega gibanja v razvoju drižbe. razpis AKADEMSKA AVTO ŠOLA — ŠOLT razpisuje prosta mesta za 20 INŠTRUKTORJEV — honorarcev POGOJI: 1. veljavno vozniško dovoljenje B kategorije — naj-manj 3 leta; 2. uspešno opravljen klubski izpit — teorija vožnija 3. reden študent-ka ; Vse, ki »Imajo veselje do inštruiranja, vabimo, da se med uradnimi urami javijo v pisarni AAS — ŠOLT, Trg revolucije 1. Uradne ure: ponedeljek — 12. — 16. ure sreda — 12. — 16. ure petek — 12. — 16. ure. Višina honorarja znaša 7 — 8 din na uro. DR. VOJAN RUS OB N EKATERIH POLITIČN IH DILEMAH Ob dokumentih, ki so pred nami, se zlasti vsi-ljuje vprašanje, kako danes uresničujemo šesto točko temeljnega programa OF. Ta točka še od daleč ni aginila z dnevnega reda, ker program OF ni bil, kot često menijo, zažen saino na nacionalno osvoboditev. Ta šesta točka pravi: »Po narodni osvoboditvi bo OF uresmdčila dosledno ljud&ko demokracijo.« Tu gre za novo demokracijo, saj je kar dvakrat poaidarjana ljudska (demo)kracija. Za njeno uresni-čitev smo imeli po osvoboditvi znatne možnosti. To da to obljubo smo kaj nezadostno uresiničili, saj je bistvemo odločanje v mnogočem ostalo zaprto v oz-kih krogih in širši sloji delovnih ljudi so pri teoo premalo sodelovali. Take praznine in nezadostnosti so tudi v sedanjih dokumecntih SZDL in v sedanji politiki. Sodeč po številnih izrazih v tezah, ki so pred nami, SZDL ni samo nov koncept, kj ga danes pred-stavljamo javnosti, arnpak naj bi bila že zelo živ, močan in zelo odločujoč organizem, ki deluje skoraj popolno in ima samo nekaj manjših napak, samo nekaj ostankov transimisije ipd. Resnica je preeej drugačna. Navedel bom samo dva primera, ki kažeta, da SZDL poleg napredka, ki smo ga uresničili, še zelo nezadostno sodeluje v bistvenem odločanju. Razprave v Sloveniji ob tako imenovanem cestnem vprašanju so bile vozlišče, v katerem so se zaostrila vsa tista družbema nasprotja, ki se ne tičejo samo noke druž-benopolitične organizacije, ampak vseh slovenskih ljudi, torej prvenstveno tudi SZDL. Toda o tako pomembniih problemih SZDL v svojem širšem sesta-vu, kx>t je republiška konferenca, pravzaprav sploh nd razpravljala. Drugi primer je srednjeročni in dol-goročni načrt razvoja Jugoslavije in Slovenije. Caso pisi so objavili vesti, da je ožji izvršni argan fede-raoije tako rekoč že sprejel smernice tistega razvoja, ki nam bo vsem ukrojil obleko za daljši čas. Mislim, da bi moral organ, kot je republiška konferenca SZDL, vse od začetka sodelovati pri razpravljanju o izhodiščih bodočega razvoja. V predložemih dofcumeratih se govori tudi o vo-lilneim sdstemu. Ustavll bi se predvsom ob posrednih in neposrednih volitvah. Ob tem vprašanju, ki bo verjetno prišlo kmalu tudi na dnevni red drtigih organov, se skrivajo resnične nevarnosti za nadaljnji razvoj demokraoije. Pri posrednih in nepo&rednih voUtvah so v Slo-veniji nekateri skoraj smešni anahronizmi. Ali ni pravzaprav smešno, da tisodi delavcev v ve6jem in-dustrijskem bazenu ne volijo neposredno svojega pred&tavnika v gospodarskem zboTU in da tisočd študentov ne volijo neposredno svajih predstavnikov v kulturno prosvetnem zboru, ampak da vse take predstavnike voli ozko telo dve&totdh ali še manj ljudi v občini. Mislim, da je to v očitnem nasprotju s td&tim, kar imenujemo uveljavljanje delovnega človeka kot čim bolj neposrednega dejavnika naše poliitike. To je v ostrem nasprotju s tezo o 6im večjem poglabljanju neposredine in samioupravne demokracije. Ne želim, da bd povsod uveljavili nepo-snedne volitve. Vesndar so posredne volitve republi-ških zborov delovnih skupnosti velik anahronizem in veliko protislovje. Večkrat pravijo, vseeno je, kakšne bodo volitve — posredne ali neposredne — pomembno je samo, da dobimo prave nosdlce pravih družbandh interesov. Z n^rilom »pravih nosdlcev pravih družbenih intere-scw« se strinjaim, samo s pripombo, da je ustrezno izdelan volilni sistem in volilna praksa med bistve-nimi vzvodi, da res pridemo do pravih nosilcev pra-vih družbenih interesov. Ni zelo težko uganiti, da so potrebne temeljite in široke diskusije in dobro izcle-lani volilni sdstem, da bi vsaj približno zadovoljivo ugotovili, kateri so pravi interesi dežele in njih pravi nosilci. Zato nikakor ne mislim, da so volitve samo formalnost in tehnlka, ampak bi morale postati naj-važnejšl samoupravni akt, ki bi ga morali zelo te-meljito formalno in praktično izvesti. Volitve naj bi bile samoupravni rezime štirilet-nega dela najširših skvipnosti, načrta o najvažnejših smereh v daljših razdobjih in ne samo predmet ano-letnega dela ozkih skupnosti. Morda se veokrat zdi, da so volitve nekakšna formalinost in tehnika, toda le zato ker jih po ztnani stovenski natančnosti in pridnosti dovolj precizno organizdramo, imajo pa večkrat kaj maJo stvarne politione v&ebine. Ena izmed dilem je tiidi odnos med stalnimi in nestalnimi deilegatd. Tudi njih ne bi smeli »presekati« na črno-beli način, ker se tudi tu skrivajo re»ne ne-varnosti. če bi se v določenih skupščiniskih telesih delegati menjavali nepre&tano, od enega do drugega vprašaoja, bi to privedlo do bistvenega zmanjšanja vloge skupščine kot oelote. <5e imamo zapleten si-stem preciznih odnosov, kot je v skupščinskem tele-su (kjer je nujno velifco predpisov, ki jih mora temeljito po2mati vsak, kdor hoče tu učinkovito delo-vati), potem bi vsakodnevno spreaninjanje poslancev ustvarjalo pri njih precejšnjo nemoč. Večja posrednost volitev in še večja nestalnost delegatov, ki jih nekateri žele uvesti, bi pripeljali do še večjega vpliva manjših skupin. Lahko bi se še v večji meri dogajalo, da bi sporazum štirih ali p«tih ljudi v republiki in štirih ali petih ljudi v ob-čini postavil dejansko velik del poslancev. če bd imeli še velik menjajod d«l skupščdne, katare vloga bi se dejansko zaradi tega vedno bolj manjšala, bd profesioaialni del politikov — ne glede na svoje takšme ali drugačne kvalitete — dobil abjektivno nesorazmemo veliko moč v soočenju z nenehno menjajočo se skupščino. Prepiričan sem, da moja stališča niso nikakršan apel za predstavniško demokraoijo, saj se prav pri njej preveč prekine zveza med voiilcem in predstav-nikom fcer preveč konoentrira ¦jmoi v rokah predstav- ndkov. Ko apeliram za širše neposredne volitve in večjo vlogo skupščine, mislim, da sem bolj v smerl neposredne kot predstavniškie demokracije. Omenil bi še, da je v dokumentu o prejšnjih volitvah čutiti nekakšno obžalovanje, da skupščinskl sistem v Jugoslaviji ni popolnioina enoten. če ni do-volj poetmoten zaradi »presekanih« diskusij, je to morda upravičetno. Potrebno pa je poudariti, da je skupščanski sistem v okviru občih principov — in to prav za uspešneje uresničevanje principov, kot je samoupravljanje — lahko v določeni meri tudi različen od republike do republike in morda celo od občine do občine. Zdi se mi, da so nekatere republike glede tega pokazale večjo sainostojnost kot mi v Sloveniji in da jih zaradi tega ni treba obsojati, ampak so nam le pozitiven vzor. Še nekaj besed o sredstvih javnega obveščanja. Dejstvo je, da so v javnih občilih že dvajset let skoraj enake težave, kadar gre za kritiko bistvenih stališč zedo močnih dejavnikov. Zato je tudi to eno od bistvenih vprašanj naše denaokratičnosti in je omenjeno tudi v tezah. Navedel bom primer, ki je lahko za vse poučen in zanimiv: Študentsko gibanje v Beogradu lahko obravna-vamo objektivneje, ker ne zadeva v naše neposredne sdovenske dileme. Mislim, da študentsko gibanje v Beogradu nikakor ni dobilo prave podobe v sk>-venskih javnih občilih. Naj omemiim dokument, ki se je imenoval »3000 besed« in ki gai je na začetku lan-skega poletja pripravilo beograjsko študentsko vod-stvo. Ta dokument sem prebral (upam, da je bila verzija točna), bral pa sem tudi zapisnik nedavne diskusije med študenti v Beogradu. Analiza teh doku-mefntx>v pokaže znatno razliko med prikazom našega časopisja in med stvarno vsebino>. O nekaterih vpra-šanjih se lahko ne strinjamo s stališči bivšega štu-dentskega vodstva v Beogradu; morda upravioeno menimo, da je v omenjenih dokuimentih nezadostno obsojena težnja k unitarizmu, da je glede gospodar-ske politike preveč poudarjena so«ciala in da je pone-kod premalo obsojeno enačarstvo. Toda ti dokumerati vsebujejo veliko število utemeljenih kritičnih in re-stno zastavljenih pripomb, ki zavestno in izrecno izhajajo iz istih principov, ki jih naša družba for-malno zagovarja. To so zahteve, naj bo samouprav-ljanje razvito do vrha, naj se odp:ravijo neupravičene razlike, ki ne Mvrajo iz rezultatov dela, da naj od-ločneje uresaiičujemo smemice predsedndštva ZKJ, izdelai^ pred dvema letoma. O vseh zahtevah, ki prevladujejo v omenjenih dokumentih., pa ni v naših občilih niti besede. V tem postopku vidim celo korak nazaj od tistega, kar smo na tern področju dosegli že pred dvajsetimi leti. Pokazali ismo precejšnjo no-tranjo moč, ko smo gospodarsko slabi in vojno ter politično obkoljeni takoj objavili resolucijo Inform-i biroja ali Djilasova stališoa in polemizirali z njimi. 1 Zakaj ne bi na podoben načLn postopali z dokumen-1 tom »3000 besed«? i človek, ki hoče objaviti kritiična stališča in pn | tein izhaja iz ustave, naleti lahko pri nas še danas ! na take ovire pri objavi, da se mu zastavlja re&na dilema, aM lahko sploh še ostane član republiške knnference SZDL Slovemije ali podobnega foruma. • Skrajšan in popravljen tekst razprave ob dokumentih »Socia-listidna zveza danes« na Republiški luMiferenoi SZDL. Popravek Ker je prišlo pri stavljenju članka dr Rusa prejšnji številki Tribune do napak, ki so bistveno spremenile smisel teksta, članek ponatiskujemo in se obenem bralcem ter avtorju oproščamo. UREDNIŠTVO PROGRAM RADIJA ŠTUDENT FONEDELJEK, 13. aprila 12.00 Poročila In obvestila 12.05 Dobra glasba ob slabi hrani 12.35 Za močne žtvce 16.00 V ritmu seksualne revolucije 16.30 Dnevnik 16.40 Glasba 60. let 17.10 Glasbenik tedna 17.20 Reforma univerze 17.35 Glasba TOREK, 14. aprila 12.00 Poročila in obvestila 12.06 MC 5 16.00 V ritmu seksualne revolucije 16.30 Dnevnik 16.40 Top albumov 17.25 Odnos ZMS — ZSS 17.40 Folk/Blues SREDA, 15. aprila 12.00 Poročila in obvestila 12.05 V sredo opoldne 16.00 V ritmu seksualne revolucije 16.30 Dnevnik 16.40 Glasbenik tedna 16.50 Republiški štipendijski center 17.05 Gostje Radia Študent 17.35 Sam samcat LP CETRTEK, 16. aprila 12.00 Poročila in obvestila 12.05 Lestvica znanja 16.00 V ritmu seksualne revolucije 16.30 Dnevnik 16.40 Pogovor ob glasbi 17.15 študentje in družba 17.30 Glasbenik tedna 17.40 Stara mama misli drugače PETEK, 17. aprila 12.00 Poročila in obvestila 12.05 Glasbeni avtomat 16.00 V ritmu seksualne revoltJdje 16.30 Dnevnik 16.40 Malo mešano 16.55 Top 20 Radia Študent ln Mladine Student in politiCno življenje REINER JENDIS 1. Soodvisnost med znanosbjo in politiiko je postala aktualna v doslej neslutenam obsegu. Nadaljnji družbeni razvoj pogojujeta smer in težišča znanosti. Danes ni no-bene znanosti več, ki ne bi imela neposredinih aili vsaj posrednih družbenih učinkov. Znanost je postala gonilo družbe. Naj gre v. Vsaka razprava mora biti organizlrana tako, a) da referent, kolikor ;e sploh potreben za poživitev razprave, nima izključne besede in da ne pregilasi morda manj informiranih udeležencev, b) da vsi udeleženci lahko pridejo do besede in da dobivajo po možnosti neposredne odgovore, da ne na-stane vrsta med sabo nepovezanih pogovorov in c) da po možnosti lahko diskutirajo udeleženci tako dalgo, dokler sami ne želijo razpravljanja končati. 5. Vsebina strokovno usmerjenih družbenih izobraže-valnih programov pa ne zajeona samo problemov študija in poklionega profila, ampak vse družbene probleme do-ločenega pcKiročja. študeint se mora dobro zavedati mož-nih in dejanskih učdnkov svojega ravnanja in mora za-sledovati rezultate in učimke lastnih spoznanj v družbe-nem življenju. Pri tem mora biti namen vsakega družbe-nega izobraževanja posredovarij© vpogleda v zgodovinski proces. To vklj"uduije tudi spoznavo o nujni spremenljivo-sti vseh družbenih redov in institucij. Tematsko se lahko problesma lotimo z dveh strani: 1. Znanstvena raziskava vpliivov različnih družbenih sistemov in političnih strategij na razvoj in samoumev-nost stroke. To nasprotuje pri nas sicer običajnemu nor-mativnecmu zastavljanju namenov političnega izobraževa-nja, ki ga sicer štejemo za prilagojevalni nauk v vsako-kratnem danem političnem in družbenem si&temu. 2. Izhod iz v posameznih disciplinah različno izobli-kovanih nazorov, kako naj se zavemo političme rdevamce znanosti. Na vseh znanstvenih področjih se pojavljajo problemi zunanjega vodenja znanosti, problemi tujega določanja po-litidnih in gospodarskih instanc, ki bi jiii morali znan-stveno preučiti glede na utemeljitev njihovega poseganja. Uvajati moramo raziskovalno strategijo. Pomislimo samo na to, da lahko odločitev, aii boono danes investiraJi več sredstev v raziskovanje vesolja ald več v molekularno bioiogijo.v naslednjih 20 do 30 letih odločilno spremeni obličje sveta. To pa pomeni, da znanstveine politiike ne morejo izvajati več samo znanstvemiki. Morda bi znani stavek, da je vojska prenevarna stvar, da bi jo lahko pre-pustili samo vojaškim strokovnjakom, v današnjem času lahko spremeaiili v reklo, da je znanost preveč nevarna stvar, da bi jo lahko prepuščali samo znanstvenikom. Gre za to, da bi politike seznantjali z znanostjo v taki meri, da bi lahko prevzemali odločitve, ki jih od nj*i!h za-btevamo. Družbeno vodmje znanosti je postalo zelo pereč pro-blem. Toda na vsak način je jasno, da tudi znanost danes načrtujemo in da jo tudi moramo načrtovatd. Zivljenjsko vprašanje za nas vse pa je postalo, če procesi odločitev, ki določajo načrtovanje znanosti in s tem načrtovanje bodočega družbenega razvoja potekajo na zares demokra-tičen način in ob soupoštevanju interesov Sikuipnosti. Iz »Neue Alternative« prevedel Bojan Ilich obvestilo IO SS Problem študentk—^mater je vse bolj pereč. Na eni strani je težko vskladlti novo doJžnost s štu-dijskimi obveznostmi, na drugi strani pa je težko prodreti v prenapolnjene otroške vrtce, ki so poleg vsega še dragi. IO Sš čuti dolžnost, da prizadetlm študentkam skuša pomagati. V kolikor bo rnteres do-volj velik, bo pozkušal skupaj z Visoko šolo za zdirav-stvene delavce organizirati varstveno ustanovo čim-prej, morda že z novim šolskim letom. Predvidoma bi delovala od ponedelgka do petka m sicer: od 7.30—12.30. Za začetek odloraiejše akcije pa je potrebno izvedeti vsaj približno število interesentk. Zaradi tega IO SS prosi vse, ki se interesirajo za iavedbo predlaganega načrta, da se javijo na Izvršni odboir skupnosti študeotov, Trg revolucije l/II, najkasneje do 13. IV. t. 1. ŠTUDENTSKI SERVIS POTREBUJE VECJE ŠTEVILO ŠTUDENTOV, KI BI SE ZAPOSLILI V SLOVENSKEM PRI-MORJU V GOSTINSKI STROKI. PRI-JAVE SPREJEMAMO OD 9.30 DO 13.30 VSAK DAN RAZEN SOBOTE NA ŠTU-DENTSKEM SERVISU. ŠTUDENTSKI SERVIS ^ zvonimir kostic drnga pesma rotloslova Na čije oči iz čije ruke u čiju slavu Iz čije puške u čiju glavu Kad prodju vojske tudje i naše Nema semena za moje besne livade Nema čoravog posla za slavske harmonikaše Decu medju nogama muče udovice mlade Proklija mi u rancu polje krstača Od sedam stubalskih snaša Osvane sedam narikača Kad prodju vojske nečije i nečije Podele Kostiči caru carevo A bogu božje Opet se živi opet se pije Kostiči idu na pazar u belo Smederevo Da prodaju svinjske kože zvezdana ždrebad mojili striceva Zvezdana ždrebad mojih stričeva Na poljima oktobarskim Ne umeju ni da trče ni da njište Ni da vuku U kobilje dane u dane bičeva Na sabor u Brus drumom carskim Idemo mi Kostiči ruku pod ruku Zubi kukuruza cvetaju po polju I miris plodjenja širi se sve gušče Stare jauke na turskom kolju Deda mi priča drumom Moje uši i oči su največe ušče Zvezdana ždrebad mojih stričeva U velikom gradu u mojoj sobi U mome srcu je carsko polje Godišnje doba se pretvara u ambare zobi Zvezdanu ždrebad mojih stričeva Prodali smo nekad seljaku u Sokolje mirko magaraševič vueje oci Dok jutro sred pečine pada šaljuči tajne igračke zemlje u svetlosne poruke — on je več daleko odlutao. Preziruči Ijudska merila vitko grabi stopama svoje gladi. Uveče objavljuje da je planina njegov zvezdarnik u kome su noga i cipela nepoželjne. Noču oštri noževe za čas pre zore obečavajuei vučici da neče preterati o nasilju da če ostaviti prednost onima u brvnarama ne bi li novu grešku prvi napravili i smeh mu pod telom izazvali. Zato se kao vetar planinski oseča Nad vratnice nadigrane pameti prodje smirujuči ih zaletom čerečenja i parom krvi na snegu. Mačijim skokom kroz šumu napreduje preko krljušti od poslednje jeseni tražeči pitom ručak u dolini. Dogodi se i to da mu šiju zavrnu ali sigurno mnogo ne zažali jer se tad u svog ubicu preseli. Onda nastavi da se koti iz Ijudskih očiju. rajko petrov nogo prolece Osjetljiv ko magnet kao violina damare prolječa kraj rijeke čutim i slutim dolazi mijena u tijelo kliktavo i vrelo Ojuži mi bilje zimomorno svelo — stresajuč se u meni zalcprša lipa o mlad sam i snažan lice mi bjelo svc je u nemiru — rijeka me osipa ... a spajao nas je, vitak i beo, jedan most, Marku Olovm zagrljaj Jedino reka mu izbegne U misao kad se stegne U koji hrli beskraj niko ne sazna. Obgrli nesrazmerje prozirno Onako vitak i blag 1 mada do muškosti nag Reku ne zavede. Posle sve mirno. Ne zna se da 1 reka il on otiče Šum ili strast ga davi Srndackim skokom u nedra dana uroni Kad začne misao: Ijubavi Da li ga slabe nagog? Danju mu crne eksere prolaznika Neko nevidljiv u potiljak ugoni. I niko ne dozna kud hrli on kud reka I niko ne zna sve zebnje u koje roni Kad osvane umesto nas. Jedino on o svetu čuti sve. I kruni se kamenom suzoni u reku Uman dok bolest neku taji Patnik u čežnju potopljen dateku Održavaju ga raspetog beskraji Dok u ujemu se grle. U njemu zebnja spava: šta ako reka presahne šta da ga mami, šta da takne? Jedino misao ga održava. Zemlja nikad ga ne opčini Ni ptica dok leti Mislimo obale neke spaja A on od beskraja do beskraja Ko spona roni blag. tribuna raša livada pogled na reku rekom pocrvenelih nedogleda pocepana glava plovi začudjenu kosu nemirno noseči u dosadnim beiim zubima na obali br. 1 poczija zija u smisao obale br. 2 na obali br. 2 nasmejani neodredjeni ljudi apiaudiraju osmehu svom pocepana glava pravi grimase i tako to katarke 4. na stolu penkalo kao nož dokoni insekti fraziraju o sreči neki su več prokopali grob do one strane sveta ambiciozna ruka uzima metaforu (u vazduhu teatralni burmut koketira) i zrelim zamahom zariva se u napuklo čelo grobari su se vratili (bravo) posle dužeg natezanja sa očeiavelim časovnicima opevke 10 p opevke 10 p opevke 10 p opevke 10 p opevke 10 radomir andrič vrala pretesna Kurjaci okolo kuče Veči su od kuče Kroz vrata pretesna Iz gladi goleme I kad bi hteli Unutra ne bi Lampa od snega Plamenom neizbežnim Prodire mi duboko U mrak iskonski Osvetljen ispod Smrtno ranjenog Puškina Osvetljen drhtim Na štakama zime Je li to mladost na padini Jesam li razlog padu Iz svoje bih kože U kožu kurjaka Iz kože kurjaka U kožu urlika Iz kože urlika Da odem bez traga Al vrata pretesna Al glad golema Napolje ne mogu Glavom ne mogu Kurjaci okolo kuče Veci su od kuče ANDREJ MEDVED R/VTROSITEV epitaf Koplje pobodeno u moj grob Kazuje li vam nešto više Osim da sam ga nosio ibrahim hadžic ovao Ležim u travi Na kamenu A nad glavom tni Beskrajna vasiona 1 orao kao svještenik Krsti šumu Ležim Poda mnom mi satrule Ruke Orao sa bezbroj zvijezda Pada mi na glavu Trčim U tijelu mi strah-kosti A orao u ludilu Zasipa me zvijezdama simon simonovic mogurnost bezvlašča Oprečnost je velika u nama, U besu tela, u dubini oduzetog Vremena. Ovde smo nagnuti nad vrtom udesa, Ovde če uslediti naše priznanje: Predah što budi odlaganje Nepotreban je. Naklonosti naglo odvažna, Najavi nas medn grabovim drvečem Kao učesnike dugo odlaganog Brezvlašča. Pre sna, pre žednih Pečina i iznenadnih čuvara Uvek sa žudnjom da zgrabe. Onda čemo doči da odmerimo useve, Divljinom što razgre pustare Sa svim posledicama. SLED Crede potuhnjenih prlivk se selijo v zatišje koničastega drevja Zasekana debla so vdrta v tilnii okJeščene bregače Korenme posseble zgrbančene prsti Kalna močvirna bregača žeja osti srepih ptic Zogleneli greben prahu klije v roj stisnjeoih kačjih sršenov Raskav mraz sili v utrip zhzanih tal Zgoščene ptičje stopinje so zadrte v pioskev zorane ilovnat« praproti Slinasta volčja past Kričave kanje so zarite v perul vrtoglavih prlivk Pegasti kačjevratnikl preplavljajo izprano ščitasto goličavo Vitke plevice ožijo smolnato površino gozda Voščene osti progastih dropel] so zakovane v sito zaraslega drevesnega temena Skrčene osti netopirjev so zarite v sko: dlan tetne Izpri jeziki vetra Jedki sončni dež izpira izsušeno obrežno podrast Zarasle poletne teptajo gnezda | lastovičnikov Kalna glinasta grapa vrtinči sluznico jelenovega lišaja Vročičnl vdebi so zarezani v nabrekle kafije nozdrvi Prepereli zublji razrite goličave Nabrekla volčja grla Oklana ptičja jata se je zapičila v lišaj plesmvega sagovca Nabrekle kačje črede so zgoščene v ožganega peska Razgrizeni školjčni breg Zdelo se mi je, da slišim ptice... 2e dolgo je, odkar jih nisem slišal. .. Niti videl. .. Sem jih slišal na morski obali? Galebe? Ne morem se spomniti ... S. Beckett: Mollov Žilasti izliv vetra AHAWA AHAWA krči bok drevesnih fcorenin Otrpli škržat prstenega niha v kolobarju resja Zalepljen v alizan odsev dežja raz.jeda skamenela ptičja seraena Steptana drevesna sluz Vijak ptičjega žela ožd oklep strnjene svetlbbe Jalov dotik kačjih ptic Izstružena sled golobjih črvov je zarezana v ožgano drevesno sluz Glad presahlih globač Zalizana ptičja semena so zajeta v lijak zdrizaste praproti Kužna golazen se vseda v strugo hudournih poti Nakopičeni izkljuti črvi Vlepljeni v drobovje presekane jase Izprani kačji polži Zalizano jedro otrplega mrčesa PAST Prikriti galebji klic je nasajen na tolmun ustrojeneg zraka Zlizana beseda otrplega jezika Kamnita jutra se spreminjajo v kužno valovanje glasov Glasni krči polnijo lzvotleno pokrajino Negibno se zraščajo v zatišje prodne plime Zgib i pernate črede teši zahrbtni lok slepega izvira poti Zasekane v praprotnO prst Razmočem odmevi topih udarcev se zažlrajc v drget valujočih glasov Lesketajoč vrtinec odbitih glasov Jeklo v izteku sončnega kota Zaraslo v zvok izumrlega semena Ploskovita galebja rezila Sprhnel strah izkopanih sledi se je naselil v tolmun srepih podob S hitrimi gibi galebjih kril je vzvalovila zahrbtna govorica gozda Ostroge školjčne sipine Nasilni topot naznanja beg majhnih obalnih ptičev Krvavi studenci na tiiniku gibljivili ptičjih Skorpijonov se vpijajo v preplet pogubne zasede Rumene galebje sledl dvigajo ilovnate stene poletja Molče se spuščajo peščene ujede Glasna pernata rezila se zajedajo v razsekane obrise tal Koščene igie so prepletene v udarec teme Zavrgli klic obalnih ptičev se odbija v ogrado zdrobljenega trzanja Greben otrdele naplavine ločuje odrezana galebja krila Ubite ptice v razpoki globeli Strup izkopanih ribjih oči Zidovi razpadle svetlobe so se naselili v krog kamnitega strahu Izlizani studenci galebjih jezakov zapirajo pramene peščenega sonca Stisnjeni odinev rdečkastega prostora ubija preklano naročje strasti Zbegane sence negibnih ptičjih dlani se spreminjajo v nevidno razpoko zemlje V trzanje lepljivega zraka Topot razbičanih predmetov krči strugo zajetega udarca Oseka posušenega prostora Drget kužnih pijavk razpada v kovinsko puščavo V voščene podobe obalnih ptic Zakrita dolina ubija izvir steklenega znamenja Slepe ptice so odletele Razjedene v toge oblike rečnega drevja se vraščajo v korenine spraskanih senc Otekli zamehurjeni kuščarji levijo privid sinrti V zatilju grčastega prostora strojijo izvir časa V uhojenih poteh suše kotijo jegulje strahu Voščeni pajek pronica skozi razpoko ptičjega grla Negibni pajek ki se odriva v lastno sled Izsek vrtljivih poti OBLA STEKLOVINA CASA tomaž kralj strali pred mamili BELOPOLTI ČRNCI pravijo da bomo imeli jutri belopolte črnce nezavedajo pa se kakšna zmeda bo nastala zaradi tega STRAH PRED MAMILI ali ni grozljiva že misel da bi živeli v svetu kd ga vodijo omamljenci NA KOGA SE MORAMO OZIRATI ozirati se moramo samo na zdrave ljudi & s temi računati na oolne & pohabljene pa se nam ni treba ozirati PRAVICA NASMEHNITI SE Danes imamo pravioo da se nasmehnemo Haecklovim otročjim prizadevan.jean pri tean pa se ne smemo čuditl kajfci z znanstvenega stališča je ista razlika med našim časom & letom 1899 kakar med letom 1899 & dobo abelarda akvinskega buldoga MAŠNI HROŠC hrošča ki prebiva na mahu imenujemo mašnega hrošča mašni hrašč leze sem & tja po mahu LETALO letalo je namenjeno letanju od tu di nje govo ime letalo ima nekaj pomembnih delov a) trup b) kabino za pilota c) vsaj dvoje kril č) rep d) propeler e) motor, ki vrti propeler f) kolesa glede na stevilo propelerjev ločimo različna letala a) monopropelerna b) dipropelerna c) polipropelerna včasih so baje poznali še semipropelerna ampak teh ni več teh ni več danes poznamo tudi letala brez propelerjev vendar pa se z njimi ne bomo ukvarjali ker tako radi vidimo če se kaj vrtd & kaj se vrti propeler seveda OBSODBA CLOVEŠTVA obsodba človeštva pomeni da je človeštvo obsojeno na kaj pravi svet avguštin & nihče ne ve oto je že lOOtič v tem letu pravi stric albert & je tudi v resnici že lOOtič UPANJE mislim da sem veliko videl & upam da bom pridobljeno tudi koristno uporabil pri nas milan markelj samurajske pesmi ŠOLA MICUBAŠI pot pod noge samuraj razpoznavni znak veselosti so sanje gospe rozalije POPOLDANSKI ČAJ v senci oreha sedim na divanu in gledam listje in nebo pa si domišljam smrt in večnost ko pa pride mama mi reče lenoba vstani bova divan dala pod streho vsak hip bo deževalo ŽALOSTNI SAMURAJ ljubim marjetice v vročem popoldnevu in se mi zdi da so strehe v daljavi čudno žalostne pa nebo visako in travna bilka v ustih po nogi leze žuželka z rdečečrnimi krili SAMURAJ V VETRU sam stojim na hribu le veter viha moja oblačila pod menoj je celo mesto VISOKA PESEM Za nehvaležneža črnega in zapornika te kličem! Kaj obračaš srd svoj v sebe samega? Mar jih nisi kriv sam, zoprnik, teh pesmi? Komu hočeš naj velja tvoje lastno veselje in komu tvoja razjarjenost in ravnodušnost? Mar ti nisem dejal, da si jih kriv sam? Lepe so te p&smi, golobice, kamni moji. žalost me je prevzela, salna in velika, ko sem napisal žuželko z rdečečrnimi krili. Pa nisem hotel delati žalosti čme niti veselja ne z golobicami, kamni mojimi! Pokaj torej obračaš vase zob svoj strupeni, nehvaležnost črna, razumnik nad vsemi?! Ni moja krivda, če si jih bral, zoprnik! Zdaj si jih kriv in tvoja je lepa Ulalum. Odreži si glavo razumno s sabljo samurajsko! Morda se te bo kdo ob tihih večerih spomnil. karpo godina ačimovič garantirani možgani pupilije ferkeverk VSEBINA FILMA guganje večkrat v oddaljenosti se pojavijo moški vseh pet resno pred kamero 1. napis: KOCBEK MATJAŽ kocbek večkrat 2. napis: JESIH MILAN jesih večkrat 3. napis: SVETINA IVO svetina večkrat 4. napis: KRALJ TOMA2 tomaž večkrat 5. napis: OBLAK BARD IUCUNDUS bard večkrat 6. napis: NEOPLANTA FILM reklama za cigare skupina kadi večkrat 7. napis: DIKTATURA kocbek večkrat nemo 8. napis: VERUJTE zbor večkrat skupina resno 9. napis KARPO AČIMOVIC GODINA jesih se smehlja 10. napis: SAMOUBISTVO bard se večkrat davi 11. napis: GRATINIRANI MOZAK PUPILIJE FERKEVERK jesih se smeje 12. napis: SLOBODAN MAŠIC reklama za milo maša z mao milom 13. napis: DUŠAN JOVANOVIC kralj igra kitaro večkrat 14. napis: SMRT ležijo v vodi prazna gugalnica nemo jesih se smeje 15. napis: GRATINIERTES HIRN VON PUPILIA FERKEVERK kocbek v velikem planu 16. napis: CERVELLE GRATINEE DE PUPILIA FERKEVERK svetina v velikem planu 17. napis: BROWNED BRAINS OF PUPILIA FERKEVERK bard v velikem planu 18. napis: CERVELLA GRATINATA DI PUPILIA FERKEVERK jesih v velikem planu 19. napis: SRDJAN ILIČ SLOBODAN MILETIČ NIKOLA NEŠKOVIC reklama za probleme vsi ležijo in berejo probleme revija problemi manca se sprehaja gola 20. napis: LJUBAV tečejo goli moški manca in kralj se poljubljata coca cola 21. napis: BOG, OPLODITE molitve dvakrat 22. napis: 4 43 skupina se smehlja 23. napis: MANCA CERMELJ mančin obraz 24. NAPIS: GRATINIRANI MOŽGANI PUPILIJE FERKEVERK moški plešejo s cvetjem 25. napis: GUTAJTE LSD manca je LSD dvakrat 26. napis: GUTAJTE LSD 122 kvadratov glazbe in 65 kvadratov črnega blanka (namen tega filma je pospešiti naklonjenost konzumaciji največjih vrednosti civilizacije dvajsetega stoletja. istočasno ima namen odpreti nova tržišča, tako notranja kakor zunanja, za visokokvalitetno produkcijo potrošnih predmetov naših delovnih socialističnih podjetij. jovanovič karpo mašič co 70) dragomir brajkovic most FILIP ROBAR - DORIN SKRIPTA Dežuje. Somrak. V aleji pod kostanjem nekdo poskuša ljubiti črnega bus-boya Lz vogalne restavracije. Pob se smeje in se poskuša rešiti objema moževih rok. Moški odpne razporek na pobovih hlačah in mu potegne ven tiča. Golobi preletavajo nad sivimi in mokrimi strehami. Avtomobili lepljivo drsijo po asfaltu. Pob zavpije: Pozneje, stari! Pozneje! Moram nazaj. Reši se objema in naglo skoči na cesto. Vanj zadene avto in pob pade na asfalt. Razpo-rek ima še zmerom odprt in roke si tišči k obrazu. II Bili smo dobri prijatelji. Lazar in Ljudmila sta bila poročena in Ljudmila mati živahnega sinka. Ponoči smo se sprehajali po starem delu mesta in se pogovarjali, smejali, se prepirali in peli. Ljudmila rn jaz sva se vselej obregala drug ob drugega, čeprav sva bila ljubimca. Po--tlej sem za dve leti odšel iz dežele. Zadnjič ponoči sem se vrnil. Na letališču me je čakala Ljudmila. Pozdravila me je v francoščini dasi je nikoli ni znala niti besedice. Ves čas sva se pogovarjala samo v francoščini in njena je bila brezhibna. Vprašal sem jo ne da bi kazal, kako sem presenečen. — In tvoj soprog, Ljudmila, kako je z njim? — O, z njim je prav v redu. čisto drugačen je po-stal. — Kako drugačen? — Rad me ima. Obožuje me. Ljubi me. Seveda sem takoj vedel, da laže. Nikoli se ni učila francoščine, celo sovražila jo je. Čutil sem, da bova kmalu spet stara ljubimca. III Na Pont du Cordonnier je kot običajno vse polno ljudi. Stojijo, se pogovarjajo, hitijo, se smejejo, si stiskajo roke in spet hitijo. Rjava voda tiho odšumeva pod mostom. Okrog enajstih: Strel! še en strel! Tretji! Slišati ga je bilo vse naokrog po majhnih ulicah blizu Pont du Cordonnier. Ljudje se za hip ustavijo, okamenijo. Naslednjo sekundo pa se vsi zberejo pred hišo, odkoder je bilo slišati strele. Godbeniki v črnem so že tam. Pogrebci z venci čakajo in vsi ljudje so že v črnih oblekah. Pogovarjajo se boij po tiho. IV Mikula, Nancy in jaz hodimo naokrog po veliki samo-postrežni trgovini. Od časa do časa Mikula nekam zgine. Z Nancy kramljava in jaz naenkrat stisnem pod pazduho kos prekajenega mesa. Mikula se spet pojavi in napotimo se k registrirni blagajni. 2enska pri blagajni me dolgo časa opazuje. Mikula na glas izrazi, da se mu nekaj zdi sumljivo. Blagajničarka potlej reče, da sem ukradel nekaj in da stiskam pod pazduho. Nancy reče, da je to laž in me veselo gleda. Tudi meni se zdi laž. Vseeno pokažem ženski, da pod pazduho ničesar nimam. Mikula v tem spet zgine. Z Nancy greva ven in začneva teči. Za nama se požene trop ljudi iz samopostrežne. Tečeva po ulicah, čez travnik, po grapah, med velikimi koreninami, skalami, čez vinograd in prideva do lesenega skednja. Zvlečeva se notri, se vleževa na suho bukovo listje, in jaz pričnem Nancy slačiti. Otipam ji velike prsi in ji povem, da so velike in da nemirno poljejo. Potlej ji slečern hlače, škorenjčke, spodnje hlačke, in se mirno vselim vanjo. Objem traja neskončno dolgo. Potem sva omamljena. Nancy me boža. Pridejo ljudje iz samopostrežne in še več drugih in naju zmotijo ali kaj. Mikula je med njimi. Politik pri štiridesetih stoji sredi množice in govori. Na sebi ima rjavo obleko. Sredi glave je plešast. Oči mu sijejo in v obraz je zadihano, sijoče rdeč. Konča z govo-rom, prekriža roke in se prikloni. Po pleši mu gomazijo razne drobne živali. Plazivci, črvi, hrošči, stenice, gliste i tako dalje. VI Gene je mrtev. Hodimo naokrog in iščemo njegovo truplo. Yula in Eva sta oblečeni v črnino. Stokata in solze jima izmivata bel prah z lic. Neutešljivo vzdihovanje od vsepovsod se zadira v zelenje. Travnik, po katerem hodimo, je mehko zamočen. Reka je rjava od blata, otekla od vo-de. Pred mlinom, zapuščenim in prekritim s trdim blatom in pajčevino, naidemo na voziček s truplom Genea. Raz-pale in potemnele lopatice kot nerabno orožje krilijo v vetru. Krsta je nekam majhna, rjava in obita z zlatimi žebljiči. Poleg nje je stojalo, na katerem je Genejeva oble-ka, igrače, knjige, dva francoska meča in vrvi za premika-nje pohištva. Gene je bil selivec. Porivam pred sabo vozi-ček s krsto. Obe ženski mi sledita. Teren je zelo mehak in je težko napredovati. Ko smo nazadnje vsi v široki, blatni vodi, je dosti laže. Dejansko dosti laže. VII Gail sedi pri oknu. Splezam po zidu do okna, Gail mi odpre, vstopim. Gail je v beli spalni srajci. Gail je široka, debela punca, Norvežanka, mirna in dobrega smeha. Sediva stisnjena drug k drugemu. Srajčica se ji nekako raztopi. Objemam ji Jit in ližem kraljevske prsi. Stiskam ji trebuh. Sijajna ugrezljivost. Bela, dišeča. Gail se steza spretno in mehko in prožno ko da nima blizu sto kil. Poiščem si svoje klinčavo spolovilo in se dam njenemu goltanju. VIII Na glavnem trgu se iz zvočnikov razlegajo koračnice in vzpodbudni nagovori. Nekdo, skrit na podstrešju, od-streli zvočnike, enega za drugim. Nastane popolna tišina. Dvesto do tristo ljudi oblečenih v usnjene plašče, zbitih v kvadratasto kepo, se pojavi na trgu: 1. V rokah imajo vile in kose. 2. Gledajo v luknje v zidovih, koder so poprej bili zvočniki. Neverjetno podobni izrazi na obrazih. IX Snemamo film blizu ribnika. Včasih pride iz globoke vode velika bela ptica in gleda naokrog zelo žalostno. Po-tem nekaj časa leti in se spet potopi v vodo. S kamero se spustim na dno ribnika. Voda pravzaprav sploh ni voda ampak neka gosta, prozorna tekočina. Ptica stoji na dnu in gleda naokrog. Videti je celo kopico raznih bitij, ki neprestano nekaj počnejo. Ptica počasi obrača glavo in opazuje. Snemam. Kmalu se premakne, pogleda proti po-vršini in se začne vzpenjati. Potlej je ne morern več videti, kako pride ven z istim žalostnim pogledom. 10 Duša n Jova novic: očetu bom posvetil, i!a bo vedel ka j zmorem, NE DA Bl BIL KRISTUS, IN KAJ ZMORE ON, Kl HOČE BITI BOG KO sprejmemo vlogo bralca v Jovanovičevem tekstu Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem te-lesu Z ZNAMENOM razmisliti nekatere posebnosti in značilnosti teksta, ki se nam zde bistvene za nje-govo pripovedno strukturo in si skušamo nekatera vprašanja imanenAno ustrezno zasitaviti se srečamo najprej s pozicijo pripovedovalca. Tekst se namreč pričenja: Sem na pogrebu, ker mi je umrl oče. Že zdavnaj pred njegovo smrtjo sem vedel, da ne bom mogel iztisniti niti solze. Pripovedovalec nam »piše tekstt« v dveh časih, sedanjem in preteklem. Sam tedaj že ve, kaj se je »zgodilo«, govori iz nekega sedanjiega razumevanja preteklih dogodkov, ki jih ureja, o njih premišljuje, kar mu pomeni tudi namen celotnega zapisa, saj pra-vi že v drugem razdelku stran 10 iin 11: Mislim, ria je poglavitno vprašanje — kaj se je zgodilo z mojim očetom, kaj pomeni njegova smrt in zakaj je v da-nih okoliščinah do nje prišlo — v bistvu nerazlož-Ijivo, je pa tako vznemirljivo, da se nikakor ne mo-rem odreči ukvarjanju z nekaterimi značilnimi pod-robnostmi, ki so tako ali drugače maravnale izid te-ga dogajanja. Pove nam, da je vprašanje očetove smrti tako vznemirljivo in zanj zavezujoče, da se ne more odreči ukvarjanju z njim, od nas pa, ki nam je namen raz-misliti njegovo pozicijo to zahteva, da sledimo daga-janju kakor je potekalo z njegovirni očmi. 1. Najprej izvemo, da ne more iztismiti niti solze, če-prav »čar« pogreba ni v »glasnem in navzven obr-njenem žalovanju za pokojnikom, temveč da je nje-ga resničnejše bistvo v občutenju naše lastne samo-^azkrojene končnosti naše osupljive prelevitvenosti v ovrženost onkraj dobrega in zlegsa, onkraj nezado-stnega, v uveljavljanju edino smiselfnega hotenja ne-skončnosti.« Naša samorazkrojena končnost itd. za-hteva solze, vendar bi to pomenilo hkrati »zakriti resnični pomen in smisel očetove smrti, ki je pome-nila triumf zadnjega vrha volje« in te solze se zato niso »mogle obnesti«. Povsem »zanesljivo« pa občuti pripovedovalec »olajšanje, da celo zmagoslavje, uži-tek človeka, ki je priča največji zmagi...« Očetova smrt na začetku teksta,, ki je za pripo-vedovalca-sina »v bistvu nerazložljiwa« in ki ga ob enem sili v ukvarjanje z dogodki iima čisto poseben položaj: je izhodišče pripovedovanjai in kakor bomo videli njegov konec. Zato je seveda tiudi narn vsiljeno izhodišče razumevanja teksta, razurnevanje očetove smrti kakor je dano skozi sina-pripovedovalca in skoai njegovo pripoved, torej: razurmevanje ostalega »sveta«, (ki ga predstavljajo posamezne osebe: zdrav-nik černigoj očetove žene, prijatelj iz partizanskih let More, gasilec in delno sin sam), ki misli očetov konec skozi besede sina-pripovedovalca. Smrt na za,-četku teksta je ključ k temu »triumfu zadnjega vrha volje«, ki daje pripovedovalcu občutek olajšanja m zmagoslavja. Ta smrt nas zadolžuj« razbrati vedš-nje ostalega »sveta« te pripovedi doi njenega trium-falnega fenomena, vendar je že taktoj jasno, da to vedenje odmerja pripovedovalee-sin sam, saj smo prepuščeni njegovemu popisn dogodikov, ki se mu kažejo anekdotično in fragmentarno, saj pravi: »Zdaj se ga spominjam zgolj anekdroticno, pred ma-no poteka vrsta lepo opisanih prizorov... Nekaj pohabljenega je v tej fragmentarni podobi njegove-ga življenja...«. čeprav se zdi, da pripovedovalec ne ustvarja sveta sam, da svet in pretekli dogodki, ki so se zgodili, nekje zares in avtenti<čno stoje zunaj pripovednega tekesta, pa je seveda jiasno, da nam s samosvojim in zato samovoljnim izjgovorom pušča videfci vse ravno s svojega videsnja iin razumevanja. Zato je odnos sveta pripovedi (ostalih oseb) do oče-tove smrti pdnos pripovedovalca sina do tega sveta. Prav ta smrt pomeni, da ni bilo »tega otožnega razmišljujočega premirja, ki vse raziime, srka vase in odpušča, te tišine ni bilo«. »Razpoloženje živih (ki so šli za pogrebom) se je oblikovalo v neke vrste valovanju, ki je dokončno spoznalo enkratni namen svoje navzočnosti, minljivo izjemnostt svojega privi-legija, nedosegljivo pravičnost svoje obstojnosti...« »Hrup korakov je bilo slišati kot pireganjanje, kot izgon, kot čedalje bolj upravičeno pozabo.« Ta poza-ba pa je »pomenila tudi in pred vsern sovraštvo do očotove smrti, kot nečesa nemogočega in nenarav-nega.« Hkrati izvemo, da se je »voz pomiikal čedalje hi-treje... da se je vsem mudilo otresti se zadnjih ostankov poraženega telesa« ... »sorodstvo, sosedje, znanci in radovedneži. vsi so dihali z naslado« in sam pripovedovalec se je počutil »kot roža v vazi«. Očetova smrt pomeni torej nekaj, kar je treba preganjati, izgnati, sovražiti in pozabiti, smrt pa je hkrati tudi triumf očeta, je zmaga njegove volje. Očitno je ta triumf in ta volja tisto, kar je potrebno navsezadnje ukiniti kot nemogoče in nenaravno, da lahko zadihamo in zaživimo z naslado, da se lahko zavemo nedosegljive pravičnosti svoje obstojnosti. (Nadaljevanje z 10. strani) Očetova smrt, kot njegov triumf volje, pa je zato za-nikanje vsega tega: oče s svojo zmago, ki jo je treba pozabiti in izgnatd pomeni, da ni mogoče zadihati in zaživeti z naslado, da se ni mogoče zavedati nedo-segljive pravičnosti svoje obstojnosti, saj je oče^a treba čim prej pokopati, da bo to zanikovanje vsega tega končno izginilo. Dobimo tudi že namig, kaj je pomenil ta triumf, kaj je pomenilo to sovraštvo in nenaravnost: Telo je bilo poraženo, to je morda ti-sta zmaga, ki je potrebna čim hitrejše pozabe, čim hitreje je treba pokopati sramotne ostanke poraže-'! nega telesa, saj so vsi dihali z naslado ko so metaii »enolično prst na črno neprečutno krsto«. In če je triumf očeta triumf nad poraženim telesom in o zahteva obenem sovraštvo do tega triumfa v imenu nedosegljive pravičnosti obstojnosti, ali ni to so-vraštvo ravno sovraštvo »telesa« do te zmage in ali ne pomeni to, da bo »telo« po pozabljenju te zmage ostalo samo zmagovito in zadihalo? Kaj pomeni ta pravičnost obstojnosti? Pravičnost obstojnosti te-lesa? Zanima nas, kdo je bil umrli Polde Rakovec m kaj je počel, da je s smrtjo končal življenje zma-govito. 2. Povedano nam je, da je Polde Rakovec pojmoval svoje bivanje v svetu »kot možnost uživanja v spo-padih in trčenjih, v nesporazumih in nasprotstvih t vsem, kar ga je utesnjevalo, ogrožalo, mu streglo po prostoru svobode, ki je bil njegovo življenje...« šlo mu je za »spreminjanje sveta v sebe, v svoj jaz, v jaziranje.« To jaziranje pa pomeni sinu »nič več in nič manj, kot da hoče svet pokončati, uničiti, ga od-nesti s seboj v grob. Odnesti svet v grob, sebe pa pustili v grozo in opomin kot zavest prihodnjih ro-dov, pa spet pomeni nič več in nič manj kot biti Bog.« Pripovedovalca pa ves čas »mori« »če je stvar taka, če je moj oče Bog, sem jaz, njegov sin, Kristus. Vidite, v tem je težava: tega ne morem sprejeti na-se. Očetu bom posvetiL da bo vedel, kaj zmorem, ne da bi bil Kristus, in kaj zmore on, ki hoče biti Bog.« Sklepamo lahko: Smisel očetove smrti, ki je po-menila triumf zadnjega vrha volje, ta zmagovitost očeta nad poraženim telesom, tega očeta, ki mu je bilo življenje prostor svobode in je imel svet za spre-spreminjanje v sebe, je tudi zmagovitost očetovega jaziranja sveta, je morda to, da je oče odnesel svet v grob, da je očetu uspelo postati Bog. Ta uspeh pa -pomeni pravzaprav poraz telesa. Očetu je lahko uspelo postati Bog in odnesti svet v grob ravno zato, ker je porazil telo. Sklepati pa se da tudi drugače: v imenu pravičnosti obstojnosti so »živi« sovražni tej zmagi, zahtevajo njeno pozabljenje in izgon, da bodo končno lahko zadihali vsi tisti, ki nočejo biti Bogovi in nočejo odnesti svet s seboj v grob, da bo lahko zadihal tudi sin ki noče in ne more sprejeti nase to, da bi bil Kristus, ker hoče biti kratko m malo človek in ne prerok, da hoče tedaj dokazati nekaj, kar zmore človek in Bog ne zmore, da hoče očetovo božanskost razvrednotiti ravno s svojega i nesakralnega človeškega stališča, da hoče y imenu f pravičnosti svojega obstoja sovražiti, izgnati in po-zabirtd Boga-očeta. In slednjič, ali ne pomeni biti Bog I in odnestd svet s seboj v grofo tudi biti mrtev? Ali i to pomeni zanikanje Boga-očeta v imenu življenja m živih? Zanima nas ravno to, kako je oče hotel biti Bog i in če mu je (kar pa zaenkrat še ni jasno, kljub ne- ! katerim namigom) to uspelo, zanima nas, zakaj je ! očeta svet ob njegovi zmagi in dozdevnemu uspehu zasovražil in izgnal. Očetovo hotenje in volja biti Bog, je v tekstu označeno kot pojazevanje sveta pa tudi kot bolezen. 3. Očetova bolezen, ki jo v začetku tudi sam tako imenuje, se pričenja, ko oče ob branju svojih par-tizanskih spominov, ki so zanj dokončno zavezujoči, saj zahteva od sina, ki mu jih bere popolno posluš-nost in nevprašljiv odnos do njih (»Bog ne daj da ; bi podvomil o eni sami črki, o enem samem znaku spominov...« in »Če je lepo ali ne, tako je bilo m tako bo zapisano.«) vidi, da je lahko ta zanj tako zavezujoča in nevprašljiva resnica sinu tuja in ne-zanimiva. Ta zavezujoča resnica preteklosti, pa po-stane vprašljiva tudi cčetu samemu, kar se razjasni z iskanjem prostora, kjer se je oče med vojno bo-ril. Tega prostora ne more več najti, čeprav je mi-slil, da se mu je za vedno in nepreklicno zarisal v spomin. V natančni in brezhibni določitvi preteklega časa in dogodkov, ki so minili v iskanju prostora kjer so potekali ne nspe, pričenja se spraševati: »ali je mogoče, da tistega jutra in tiste megle sploh ni bilo.« Nato ga pričenja boleti palec, ki ga že dvaj-set let nima več. Spremeni se njegov xlnos do giba-nja in premikanja: vsemu, »slehernemu gibu pripi-suje pomen, ki ga po svojem značaju nima«, priče-nja z vedno agresivnejšo samokritiko, k temu sili tudi sina, Ki pa tega ne zmore: »to vračanje k prvim virom, prvobitnim pojmovanjem in pravšnjim vzgi-bom našega bivanja sem na lastni koži občutil kot nekaj utesnjujočega, nekaj neprijetnega in nič kaj pristnega.« Tisto, kar so očetu prvobitaa pojmova-nja in pravšnja vzgibanja bivanja, so sinu nekaj ne-pristnega, tcrej ne morejo biti nekaj zavezujočega, o čemer sploh ni mogoče dvomita ali celo pozabljati. Prejšnje življenje jima je namreč teklo v pozabo, nevprašljivo in nezavedno: »Najin jutri je bledel v včeraj, včeraj v predvčeraj, sleherni med njimi je tonil v pozabo...« Očetova bolezen se pokaže s tem, da ima sebe za svoj jutri, da tedaj »greši« proti nači-nu življenja, ki sta ga ždvela nevprašljivo in eno-stavno, greši proti zdravemu in pravilnemu življe-nju, zato je bolan. Bolezen se pokaže tako, da mu roke odpovedo pokorščino in onanirajo sredi trga polnega kmetic in gospodinj, navsezadnje pa mu za-davijo mater. Zdaj tudi že vemo da gre za boj duha s telesom, to je očetova bolezen. Pred policijo se zatečeta k eni očetovih bivših žen Romani, vendar ga bolezen napade z novo močjo, »gre za mrzlično akcijo organizma v celoti«, telo »želi postati nekaj, kar bo po svoji volji, a proti vsem drugim voljam«, očetove misli in čustva pa delujejo brezhibno, »čim popolnejša je bila izolacija njegovega duha, čim več-ja je bila brezdelnost in odrezanost zavesti, tem laže je zbiral vse sile razuma, tem laže jih je povezoval v eno samo določeno prizadevanje.« Oče se zdaj na-črtno ločuje od telesa tako, da ga slabi, noče v »kom-promisno sožitje duha in telesa« in pripovedovalec pravi: »Kakor je bil on izgnan iz Iastnega telesa, ta-ko bo telo dokončno zanikano na področju njegove-ga duha.« Zdaj se telo spremeni v neko brezoblično a neuničljivo gmoto, ki se ji niti oče ne more reči več. Slednjič, kmalu po spolnem aktu te neuničljive grnote z Romano, izgleda, da očetu končno uspe ubi-ti telo in umre. Kljub enosmerni obnovitvi fabule. ki je zato ne-ustrezno podana in izgublja na mnogih pomembnih izpovednih plasteh pripovedovalca, lahko skušamo razjasniti, kaj je tista akcija očetovega duha, ki ima po besedah sina-pripovedovalca ambicijo biti Bog. Najprej je to popolna in avtentična vlada nad svojim telesom, popolno obvladovanje časa in pro-stora in čista volja razuma, usmerjena v eno samo določeno prizadevanje. Biti bog pomeni totalno ob-vladovanje sveta. To obvladovanje preprečuje telo, zato je potrebna radikalna ločitev telesa od duha. Obvladovanje sveta z duhom pa je obvladovanje te-lesnosti, saj sicer ni jasno, čemu se telo ne bi hotelo podrejati, čemu se telo upre in dokončno zanika duha. Stojimo torej pred dualizmom, pred metati-zičnim dualizmom, ki je literarno kar se da radi-kalno izveden in na katerega daje avtor teksta svoj odgovor. Dualizem nastane, v kolikor se bit sveta zreduci-ra na dve samostojni, kvalitetno različni manifesta-ciji: duh, idejo in materijo. V antropološkem vidiku je to duša in telo v človeškem bitju. Tak dualizem vsebuje problem medsebojnega odnosa in zveze teh dveh samostojnih principov in ta zveza se lahko raz-laga kot funkcionalna odvisnost obeh principov v medsebojnem dinamičnem prepletanju, ali pa kot pa-ralelizem, v katerem se včasih oglaša tendenca, mo-nistične redukcije in prenosa vseobsegajoče temelje na en sam princip, bodisi materijo, bodisi duh. Vse to pa je dovolj znano filozofiji, nas pa zanima litera-ren tekst Dušana Jovanovida in odgovori o dualizmu sveta te pripovedi. Ta ločitev duha očeta od njegovega telesa pa se izvrši z določenim namenom. Ta namen je spremi-njanje sveta, ki je prostor svobode v sebe, v jazi-ranje, in ker je tisti del očeta ki to počne duh m ne telo, pomeni co spreminjanje sveta v duh. Duh se imenuje tu tisti objektivno razumljivi sloj »dušev-nosti« ki je nasta] v očetovi imanentni mdividualni sferi, in ki zahteva osmišljen svet, življenje ki irna svoj jutri, ki ne tone v pozabo, življenje. y katerem ima sleherni gib svoj pomen, v katerem je pretek-lost ostane za vedno zarisana v spomin enopomen-sko ne da bi se spreminjala in izginjala življenje; v katerem so neprestano prvobitna pojmovanja 'n pravšnji vzgibi bivanja. Duh-oče, ki pojmuje biva-nje v svetu kot možnost uživanja v spopadih, torej voluntaristično in akcijsko, je ob enem tista volja, ki hoče poslednjo resnico svojega življenja nepre-stano prisotno in zavedno zavezujočo Io, kar pre-prečuje neposredno občutenje poslednje resnice in razumevanja pojavov življenja, ta ovira je telo. Ker se telo upre, ker je duh izgnan iz telesa to pomeni, da telo vso to voljo duha tiidi zanikuje. Telo zaniku-je življenje ki ima svoj jutri, telo zanikuje da ima slehemi gib svoj pomen, telo preteklost pozablja, telo nima »spomina«, telo ne mara prvotnih vzgibov in prvobitnih pojmovanj bivanja. Zakaj telo vsega tega ne mara? Saj vendar »telo« zahteva solze ob občutku svoje lastne samorazkrojene končnosti, saj je resnično bistvo teh solz v uveljavljanju edino smiselnega hotenja neskončnosti Teh solz pa na očetovem pogrebu ni, saj bi to zakrilo resnični po-men in smisel očetove smrti. Ali tedaj očetovemu duhu ni šlo za uveljavljanje hotenja neskončnosti? Telo hoče tudi pravičnost svojega bivanja, hoče min ljivo izjemnost svojega privilegija. Telo hoče hkra.i uveljavljanje hotenja neskončnosti in minljivo \z-jemnost svojega privilegija. Ali je ravno ta privile-gij uveljavljanje hotenja neskončnosti? Kaj hoče tedaj duh? Kaj hoče tedaj oče, ki hoče biti Bog? Kaj hoče človek, ki hoče biti Bog? Ali ne zahteva ne-umrljivost? Duh-oče, ki hoče biti Bog, ima voljo po-duhoviti svet, to pa uresničuje tako, da uničuje telo. S tem, da hoče poduhoviti telo ga uničuje, ga umira. Namen duha spremeniti svet po svoji podobi pa je tudi zahteva po osmišljenem življenju, po svojem jutri, zahteva življenje, kjer ima sleherni gib svoj pomen. Ali ne gre tudi duhu za življenje telesa? Ali ne gre telesu z zanikavamijem duha tudi za lastno zani-kovanje? Ali ni duh nekaj nadčasovnega neumrlji-vega, torej tisto, kar zahteva telo kot svoj privilegij? Zmaga duha. ki jo je potrebno čim prej pozabiti, da bo telo lahko zadihalo, pomeni, da bo lahko zadi-halo ravno zato, ker se bo končno lahko zavedalo svojega privilegija, ho4.enja neskončnosti, duh pa, ki se enkratne prisotnosti ne zaveda, duh je morda miš-ljen ravno zato kot nadčasoven in neumrljiv. Ali ne gre za tragičen nesporazum med duhom in telesom? Clovek, ki hoče biti Bog, pomeni biti neumrljiv duh in mrtvo telo. Po mišljenju živih pa pomeni človek, ki ho^e biti Bog biti mrtev človek. človek, ki hoče biti Bog hoče tedaj umreti. Umreti hoče ravno zato ker zahteva biti neumrljiv. Umrljivost nosi tedaj zahtevo biti duh-Bog. kar pomend zanikati telo, in zahtevo po neumrljivosti duha nasproti telesu. Umr-ljivost pa nosi tudi pravičnost obstoja bivanja, ki je privilegij minljivosti, umrljivost nosd telesu skozi njegov privilegij hotenja neskončnosti in neumrlji-vosti. Umrljivost telesa zahteva tedaj tudi umrljivost duha zato, ker hoče biti duh neumrljiv ravno z urar-ljivostjo telesa Telo noče svoje smrti zaradi neumr-ljivosti duha, dub pa jo zahteva za svojo neumrlji-vost. Oba hočeta eno in isto. Razlika je v tem, da hoče duh neumrljivost na račun telesa, telo pa rav no s svojo enkratno prisotnostjo, torej tudi s smrt-jo duha. Takoj namreč, ko bomo napuh duha poko-pali, bomo zadihali in hoteli neskončnost, neumrlji-vost. Zato je oče zdaj radikalno ločen na duh in telo. Zdi se, da je nesporazum zdaj priveden do vrha, in da ravno monistična redukcija enega samega principa, telesa ali duha na račun drugega privede do takšnega nesporazuma. To lahko vidimo tuda z diagnozo očetove bolezni, kakoj jo je postavil doK-tor Černigoj: »Forsirana agresija vegetativnega živ-čevja v stadiju kolonizacije določenih območij orga- nizma. Z biološkega aspekta to pomeni asimilacijo organizma na nove razmere bivanja, z antropološke-ga vidika pa modernizacijo psihofizične strukture na podlagi simplifikacije in avtoekonomizacije. Separa-tične tendence vegetativnega živčevja pomenijo anti-cipacijo revolucionarne faze v vrsti bioloških meta-morfoz človeškega organizma.« Torej dosledno loči-tev vsega fcstoga, kar je sicer funkcioniralo samo hotno in samoumevno Zdaj pa bomo poskušali po-svetiti, da bomo izvedeli, kaj zmore sin ne da bi oil Kristus, in kaj zmore oče, ki hoče biti Bog. Vedeci hočemo, kaj se temu tragičnemu nesporazumu med telesom in duhom prikriva, in kako razjasnjuje to sin-pripovedovalec. 4. Pripovedovalec-sin je do konca teksta stal, čeprav udeležen v vseh dogodkih in sojunak poleg očera, vendarle nekako odstranjen iz dogajanja. To je dose-gal ravno s svojo pozicijo pripovedovalca. Iz lite-rarne teorije vemo nekaj o tej poziciji: pripovedo-valec romana (vzeli bomo za vzporejanje ravno ro man, ker tekst Dušana Jovanoviča kaže mnoge zna-čilnosti, po katerih bi ga lahko uvrščali v to literar-no zvrst, pred vsem: svet svobodne akcije in moči, sestavine kot junak in svet, najstvo, iskanje polnega življenja, dualiteto, ki je junak in svet, duh in telo, neosveščeno in osveščeno življenje, junakov pohod v imenu najstva-duha zoper telo in svet in navse-zadnje tragičen ali morda? netragičen konec) je fik-tivna podoba, ki ni identična z avtorjem romana. Ta »fiktivna podoba« epsko delo pripoveduje, ga predstavlja iz svoje perspektdve navzven in posre-duje bralcu, skozi njo dogajanje subjektivno odseva. Jaz pripovedovalca načelno ni identičen z jazom av-torja. Tako tudi sin Poldeta Rakovca v našem tekstu seveda ni kar Dušan Jovanovič, kakor trdi recen-zent Andrej Inkret v spremni besedi knjige. Pripo vedovalec je posebna vloga, ki stopi med nas in pri-poved in je za literaturo bistvenega pomena To pri-povedovanje nam pomeni razlaganje preteklih do-godkov, kakor se vrstijo po pripovedovalčevi volji, čeprav izgleda, da so dogodki zares bili izven te pri-povedi, izven literature Pripovedovalec lahko piše v različnih časih, v istem trenutku lahko živi v več ^a-sih in je kot tak »mitski stvarnik sveta« kakor pravi Wolfgang Kayser v: Wer erzahlt den Roman. Tu na-stane paradoks pravi Kayser: pesnik ustvarja svet romana, svet pod njegovim vodstvom preobraža nje-ga v sebe, sili ga, da se preda preobraževanju, kakor bd se sam tako ustvaril. Tako je odnos sina do pri-povedi odnos sina do sveta, saj ustvarja iluzijo iz-ven literarnega prostora. Vedenje tega zunanjega sveta do popisanih dogodkov v tekstu je s samavolj-nim popisom tega vedenja odnos sina do tega vede-nja. Ta pripoved, ta svet literature se tako preobra-ža v sina, postaja sin Ob enem pa ga sili, da se spreminja tudi sam, prav premišljevanje teh dogoa-kov, kot iskanje nekaterih odgovorov spreminja njegov pogled na svet In ker se literatura dogaja kot nek »miselni napor« je seveda »vpleten« tudi avtor teksta Vendar nam ne gre za njegov odnos do teksta, vseskozi vztrajamo v iluziji sina, v vlogi pripovedovalca V tem je naš tekst zelo dosleden. Začne se v se-danjem času na pogrebu in skozi preteklost se vrne znova v sedanjost, ki se stdlno pripovedno razlikuje od popisa preteklosti. Edininski subjekt dobi že ob poroki očeta in Romane drugačne razsežnosti, proza postane manj razvidna in komunikativna ravno v trenutku, ko sin doživi neko čudno preobrazbo m ima privide, ki so takšni, da smemo sklepati, da opi-sujejo čisti duh. Od tu naprej ni več dvignjene pozi-cije pripovedovalca, sin postne »vse in nič«, vsi pri-sotni in hkrati on sam. »Bil sem povsod in nikjer, prostor v celici in nič...« Govori o zadnji vednosti gibljivosti in o zidu: »... Vse, kar je bilo tostran zidu sem bil jaz, vse kar je bilo onstran je bilo ne-kaj drugega«. »Naš namen je bil predreti ta zid, se zagnati onstran njega, hitro zamašiti odprtino, ki smo jo izvrtali, pustiti nič na oni strani in hitro preplaviti vse, kar je. Zaganjali smo se z vso močjo, zakaj onstran nas je čakalo zadnje in najslastnejše zadoščenje. Ali so uspeli sin ne ve, konča se privid ko sin »na silo« spregleda: »Vsepovsod črepinje, bm-hanje, umazanija, gniloba smrad.« in v »moji zave-sti še neka zavest«. Pripovedovalec, ki je stal do določene mere zu-naj teksta zdaj tega (na tak način) ne more več. Z opazovanjem je izgubil pravico staiti zunaj, zato se znajde nenadoma potopljen v sam svet te dualitete. Svet, ki ga je ustvarjal postane on sam, preteklost, ki je bila, postane nenadoma z vso silo nagnetena v sedanjostd, prav ta preteklost, kot iskanje odgovo rov o očetu postane zdaj sin. V sinu obstaja zdaj neka dvojnost: »Nekdo se je zganil v meni, to nisetn jaz.« Ali to pomeni, da je oče, ki je hotel biti Bog, ostal v sinu? Ali to pomeni, da je sin vendarle Kri-stus? Zdi se, da sin ostane radikalno ločen na duh in telo, na očerta in sina, vendar ta ločitev (na to pač še ne dobimo odgovora) ni ob enem tudi že vo-lja monistične redukcije enega samega principa. Da je torej sin duh in telo ob enem, umrljiv in želeč si neumrljivosti. Nekaj gnusnega je v tem »spregle-danju«, umazanija in smrad. Nesporazum, prikritost nekega odnosa telesa in d\iha se dogaja, kakor ve-mo s hotenjem duha umreti telo in hotenjem telesa imeti svoje bivanje in hoteti neskončno. Kako zdaj sin hoče biti človek in ne Kristus? Ali zdaj hoče oboje: neumrljivost telesa in duha? Ab hoče neurtir-ljivost duha in enkratno možnost privilegija bivanja telesa? Pred vsem je jasno, da noče biti več duh-Bog na račun telesa, da noče smrt zaradi duha. Prav tako hoče ob enem svoje osmišljeno življenje in pri-sotnost poslednje resnice. Hoče hkrati to, kar sta zahtevala prej telo in duh. Morda hoče bitd človek-Bog. Morda ima zato dve ločeni zavesti. Morda je oče dosegel neumrljivost ravno s o »zaploditvijo« sina in s to sinovo dvojnostjo. Kak-šen odgovor nam daje avtor na tradicionalni duali-zem, ali ga ukinja kot nekaj preteklega, ali ga kaže nepremaganega? Pričujočd tekst Dušana Jovanoviča (ki bi ga za-radi velike umetniške vrednosti in miselne dosled-nosti bilo potreba še mnogo natančneje in širše pre-misliti) naj odgovarja na to s svojim statusom pri-povedovalca in z možnostjo ali nemožnostjo litera-ture v svetu preteklega in premaganega dualizma. Aleksander Zoru kolegom, ki se zibljejo na valu 188m (ob oddaji pupilčki in kultura) Sledeči spis ima nalen informirati o realm situaciji m dejavnosti GLEDALISCA PUPILIJE FERKEVERK in je na-staJ kot posledica oddaje »PUPILCKI IN KULTURA«, ki jo je bilo moč slišati 25. maroa letos na sporedu Radia Stu-dent (188 m). Omenjeno oddajo sta pripravila tovariša Igor Bratina in Bojan Golob (družbeno mladinska sekcija). O oddajš »Pupilčki in kultura« menim, da je bila zlo-namerna dezinformacija o dejavnosti Gledališča Pupilije Ferkeverk (GPF), ki pa ni nastala iz morebitne nepouče-nosti avtorjev oddaje ampak iz glasno in javno izrečenega namena dokazati, »da je tako gledališče, kot so Pupilčki (Gledališče Pupilije Ferkeverk — op. J. S.), nepotrebno« (podčrtal J. S.). Zaradi razvidnosti načina »informiranja« tovarišev iz Rš naj navedem najznačilnejše misli, ki so bile izrečene v oddaji: »Pred nedavnim je na naslov UO ZŠJ in na Izvršni od-bor Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zav-> dov prišel dopis. v katerem Gledališče Pupilije Ferkeverk prosi za denarna sredstva, ki bi jih uporabili za pripravo predstav, oziroma, da smo točni, za pripravo dveh pred-stav, če jili sploh lahko tako imenujemo, v sezoni 1970. Za vsako od predstav so izračunak, da bodo porabili 21.250 dinarjev, ali povedano v starih dinarjih — 2.125.000. Za dve predstavi, torej dvakrat 2,125.00 — skupaj 4,250.000 starih dinarjev.« 2e v uvodni »iniormaciji« sta pripravljalea oddaje jasno in glasno pribila, da dvomita v to, ali so predstave GPF res predstave 'in ali jih sploh lahko tako imenujemo. Av-torja oddaje sta že na zaeetku nakazala, da bo sedaj go-vora o tem presnetem Gledališču, ki sploh ni nikakršno dostojno gledališče, saj ne predstavlja predstav, ampak nekaj takega, čemur sploh ne vemo imena; prav gotovo pa je, da to niso stare, dobre gledališke predstave, ki nas pa dotična tovariša nista ugotovila. Goto ne zaradi »stro-nalivajo s silnim sentimentom in blaženim strahom. Kaj le potem tisto, kar GPF pripravlja in kaže radovednežem, kovne« nepodkovanosti, kot bi si kateri od zlobnežev uteg-nil misliti, saj sta že večkrat uspešno potrdila svojo »stro-kovnost«. Tovariša novinarja in še nekateri člare redakcije Rš so mi zatrjevali, da oddaja ni bila pripravljena z rati naj-manjšo mero zlonamernosti, tendencioznosti, slabega na-mena škodovati tem ubogim in od vseh zavrženim Pupilč-kom. Seveda so bile nj^ihove besede kaj neprepričljive, kajti v oddaji je bilo rečeno prav obratno. Povrnimo se raje k citiranemu odstavku oddaje. Tova-riša, ki sta že v uvodnem delu diskvalificirala GPF in s tem s>:ja.jno obranila tradicijo slovenskega »informiranja« pred nezdravimš pojavi, ki jih kdo ve kdo (ve se kdo) vtiho-taplja med naše zelene holme in srčne ljudi. Morda jima je spomladanska utrujenost preprečila argumentirati njuno modrost. Bodi raje tako! Saj le stežka verjamem, da bi ju pri tem vodila slepa strast uničevanja, ki bi ju rekrutirala v vesoljne slovenske arniade kritikastrov — naložiti nekaj krepkih na ritke Pupilčkov. Presenetljivemu umovanju pa še zlepa ni kraj. Tova-riš(a) nadaljuje: »Ko sem prebral fca dopis, se mi je zdelo, da je vse skupaj spet ena (podertal J. S.) od precej ne-slanih predstav Pupilčkov, ki brez vsakega premisleka pi-šejo številke v proračun gledališč in ga pošljejo na IO. Imel sem občutek, da bodo še enkrat zaidali belo nedolž-no kokoš pred publiko in se pri tem zadovoljno srneh-ljali (!?). Res je v tem trenutku, gledališče po vsem svetu v krizi. Prav tako je v krizi slovensko gledališče, gotovo pa je v še večji krizi študentska gledališka dejavnost. GPF naj bi nadomestilo, tako oni pravijo (Pupilčki namreč op. J. S.), Studentsko aktuelno gledališče (SAG). ki je pred leti uspešno delovalo v Ljubljani. Trerautno pa je Ljun-ljana edino univerzitetno mesto (v Evropi narnreč — op. J. S.) brez stalnega študentskega gledališča. In prav to hočejo Pupilčki zapolniti, ko pravijo, da so tudi (podčrtal novinar Rš) študentsko gledališče, in se kot tako hoče uveljaviti.« Citiranemu odstavku (ki je, mimogrede, skoraj dobesed-no prep»Isan iz prošnje, ki jo je GPF naslovilo na IO, kar pa seveda tovariša iz Rš ni mottlo, kljub temu, da je to napisal nekdo, ki med drugim, brez vsakega premisleka piše številke v proračun gle^jališča) v pojasnilo in zaradi pravilnega obveščanja doda am naslednje: 1. 26. II. letos je GPF poslalo na UO ZŠJ prošnjo, v ka-teri prosi naslovljenca za subvencioreranje dejavnosti GPF-ja, za pripravo dveh predstav v letu 1970. Prošnja obse:;a šest (6) tipkanih strani, priložen pa ji bil tudi proračun GPF zaa leto 1970, ki znaša za eno predstavo 21.250 N din, (torej za dve predstavi 42.500 N din.) Proračun GPF-ja je bil izdelan strokovno (podčrtalJ. S.) na podlagi dosedanjšh stroškov, ki jih je imelo GPF s pripravo dveh (2) predstav (prva predstava je bila maja 1969 v Mali drami z naslovom »Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk«. Predstava je bila šestkrat razprodana in le ^a-radi konca gledališke sezone ni bilo moč predstave več-krat ponoviti, kljub temu, da je zanjo vladalo živahno zanimanje in je celo kirltika ugotovila. da se v njej kažejo »obetavne energije«. Stroški proračuna so tolikšni (še vedno pa minimalni za kakržnokoli gledališko dejavnos"), ker so vanje všteti tudi stroški posamezne uprizoritve določene predstave, ki pa niso majhni, ker GPF nima lastnega prostora in mora zato za vsako upnzoritev plačati polno ekonomsko ceno najemnine za najeto dvorano (ki se giblje med 100.000 sta-rih dinarjev in 150.000 S din). V proračunu je GPF pred-videlo vsaj deset (10) uprizoritev ene predstave, kar je za neprofesionalno gledafcšče kot je GPF vsekakor lepo šte-vilo, upoštevajoč, da gledališče dela v nezavidljdvlh pogo-jih — brez lastne tehnične boze in stalnega prostora in celo brez možnosti za občasno nastopanje v katerikoli profesio-nalni gledališki hiši. Tudi z vstopneno nd mogoče kriti vseh stroškov in tako vsaka uprizoritev prinese tudi iz-gubo (cca 120.000 S din!). Pri tem, da so vstopnice po običajni ceni (1.000 S din). Osnovni stroški priprave ene predstave do prve uprizoritve (najemnina za dvorano za vaje — cca 10 vaj na odru, kar znese minimalno 30.000 S din, izdelava plakatov, gledališkega lista, scena, kostumi, rekviziti, luč, inscipient, električar itd) so coa 900.000 sta-rih dinarjev. Preprost račun nam bo pokazal, da nastane pri vsaki uprizoritvi razlika 120.000 S din (izguba) in če sedaj to raz-ttko pomnožimo z 10 (deset uprizoritev), ter temu zmnož-ku prištejemo še stroške postavitve predstave, dobimo vsoto cca 210.000 S Sdin. Ce sedaj dobljeno vsoto pomno-žimo s številom 2 (dve predstavi v letu 1970) dobimo končno vsoto, ki je resnično 4,200.000 S din oz. 4,250.000, kot je zapisano v proračunu, ki je bil poslan na UO ZSJ. Do tu je »informacija« Rš še točna, vsaj kar se tiče navajanja številk. Toda: 2. v prošnj^, ki jo je GPF omenjenega datuma poslalo UO ZŠJ je bilo na koncu napisano še tole: »V informacijo prilagamo proračun za leto 1970. Upamo, da nam boste krili del stroškov.« To pa je bilo tisto, kar je bilo potrebno izpustiti, če se je hotelo dokazati, da tisti pri GPF pisarijo neke številke kar tako, v lastno za-bavo in užitek. Ker je jasno, da UO ZSJ ne more kriti vseh stroškov, ga je GPF zaprosilo in vljudno opozorilo, da pri6akuje kritje le dela stroškov. Prav zaradi v»;šine celotnega pro-računa je GPF poslalo prošnji tudi Republiškemu skladu za pospeševanje kulturnih dejavnosti in Mestoemu svetu, Svetu za kulturo. Republiški sklad je sklenil zaradi pre-velikih obveznosti do že obstoječih kulturnih investiaj, da GPF-ju ne more dodehti subvencije, Svet za kulturo pri Mestnem svetu pa še ni definitivno odločil o razdelitvi sredstev za subvenciotKranje. Na UO ZŠJ se je GPF obmilo tudi iz sledečih razlogov: 3. ker je imel UO ZSJ dolga leta določena sredstva (cca 500.000 S din) za subvencioniiranje študentske gleda- 12 liške dejavnosti. V času študentskega aktuelnega gleda-lišča je tudi resnično subvenciomral njegovo dejavnost. Ko pa je ŠAG preminil, je UO ZZŠJ moral plačati še ne-katere obveznosti gledališča. ŠAG-a ni bilo več. Ni bilo več denarja. Nikogar ni bilo, ki bi v teh dolgih in žalostnih letih storil karkoli, da bi se študentsko gledališče obnoviio. Nikogar ni bilo, tai bi ugotovil, da je študentsko gledališče ena najpomembnejših in najizrazitejših študentskih kul-turnih dejavnosti, ki presega konjičkarstvo raznih plesnih tečajev, klubov ljubiteljev folklomih skupin itd. Vsa ta dolga in pusta leta pa se je v Zagrebu «Ln seveda tudi 7 vseh ostalih jugoslovanskih študentskih centrih živela -'n razvijala gledališka dejavnost. Zagrebčani so hodili po svetu, pobirali priznanja, prirejali MFSK in IFSK. Gostili so številne evropske študentske gledališke skupine ... dobri dve uri vožnje proti zapadu pa je bila zemlja pusta in prazna. Ljubljanskim študentom vsa ta navlaka in pomp ni bil potreben. Kaj je nam potrebno teh umazanih in ušivih glumačev, ki smrde po znoju in se družijo s cenenimi de-klinami, in so sploh najbolj nemoralm stan, kar jih pre-more naš svet. Veselo smo se vrteli oto zvokih aipskih poskoonic in prav nihče nas ni mogel zmotiti v prelepem miru kranjske dežele. (Zagrebški študejntje dobe letno okoli 20,000.000 — dvajstet milijonov! — za gledališko de-javnost). 4. ker je GPF študentsko gledališče po svoji strukturt in področju delovanja in sodelovanja. GPF je sodelovalo na pripravljalnem sestanku MFSK-ja v Zagrebu (glej bil-ten MFSK št. 100) in sicer kot ljubljanskio študentsko gle-gališčc; selektor MFSKja je izbral preidstavo »Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki« za letošnji 24. majski festival študentskih gledališč, k»; je festival vseh jugoslovanskih štu-dentskih gledališč. GPF bo verjetno sodelovalo s svojo predstavo tudi na IFSK-u (internacionalni festival štud. gled., ki je vsako leto, letos že desetič, v Zagrebu oktobra meseoa). Prav tako je bilo GPF povabljeno v Parmo na mednarodni festival, katerega pa se ni moglo udeležiti zaradi neprimernega datuma. Sodelovalo je tudš na GEFF-u in bo maja nastopilo na BRAMS-u v Beogradu. GPF se dogovarja tudi z organizatorji MFSK-a, da bi se del manifestacij MFSK-a prenesel tudi v Ljubljano (tako bi maja gostovala v Ljubljani zagrebški SSEK s predstavo »Druga vrata levo«, ki je dobila na lanskem MFSK-u prvo nagrado. (Prav te dnt pa se je GPF vrmilo z uspešnega gostvoanja v Zagrebu glej Tanjugovo notico, Delo, 25. 3.). Ob tej priliki naj še enkrat na kratko ponovim še raslednje: GPF je do danes posnelo celotrao predstavo »Pu-pilija papa Pupilo pa Pupilčki« za ljublja.nsko TV, zagreb-š'ca TV je posnela reportažo o tej predstavi in pripravila oddajo, ki je bila na sporedu 24. XII. Lani, miinchenska TV je posnela odlomek prve predstave GPF, RT Beograd je posnel zvočni del prve predstave, lan*i navembra je gle-dišče gostovalo v Mariboru, gostovalo pa bo še v Sara-jevu, Novem Sadu, Rek»i in Prištini. GPF. je tudi v ustnih razgovorih s predstavniki UO ZŠJ poudarjalo, da se zaveda, da UO rne more oddeJiti GPF-ju subvencije v višini celotnih stroškov, in da tK> cer/:lo tudi njihovo najmanjšo materialno pomoč. In vse povedano je za tovariše pri Rg »spet ena od precej neslanih predstav Pupilčkov, ki brez... itd.« Ko. nadaljuje tovariš novinar pravi: »Vendarr, ali lahko tako gledišče, kot je GPF res zapolni praznino v gledališki de-' javnosti študentov? Menim, da ne saj tako gledališče (podčrtal J. S.) še ni našlo pravega stika z gledalci, prav tako pa še niso, ali nismo, gledalci dovolj zreli, da t>i lahko sodelovali v takih predstavah, kjer tako rekoč igra z igralci vse občinstvo.« Torej tovariš(a) novinar(ja): mislim, da zares nisi, m nikdar ne boš zrel za kaj takega; uspello ti je dokazati, da še za lutkovno gledahšče msi dozorel.. Toda sam si ce-ga kriv. Tvoja nemarna nepoučenost je ktrriva tega. Bojim se in to močno, da svojih dvomov ne bi iznal utemeljiti ti-stim strokovnjakom, ki so pozitivno o>cenili predstave GEFF-a. Osramočen bi stal pred njimi. Verjemi, da je tx>-lje, da ne vedo zate. Kaj pa meniš o ternle: GPF je z do sedanjima predstavama imelo »stik« s prvbližno 3000 gle-dalci, kar je število gledalcev na 30 predstavah v Mali drami (samo za primerjavo: v sezoni 1968/69 je imelo delo znamenitega španskega dramatika Fernanda Arrabala, Asirski cesar in arhitekt, 24 (štiriindvajset) uprizonitev, kar pomeni 2400 gledalcev. 2e to Stevllo> je bilo za naše razmere kaj neverje^no. Menim, da je GPF že nadomestilo odsotnost študent-ske dejavnosti. Trudi se še tako, močno dvomim, da ti fx> uspela tvoja nebistra demagogija. Prizna,t>: pa boš moral, da si se poslužil kar oajpreprostejših p>rijemov diskvali-fikaoije. In prav v tem je tvoj neuspeh. O tem, kako si na podlagi dveh (2) izjav, od tega je bila ena nekoga, ki sploh ni videl predsttave GPF, preme-teno zaključil, da tako, kot misfcš ti, misli tudi velika ve-čina študentov. Morda bi ti kaj tehtnej:šega povedalo ti-stih 1200 (tisoč dvesto) študentov, ki je prisostvovalo na predstavi v štud. naselju. Ce morda veš, da je v zadnjem času na kakšni gledališki predstavi bilo 1200 ljudi, mi prosim takoj sporoa. Zaključuješ pa takole: »To oddajo snno pripravili, ker smo z njo skušali pokazati, da je gledalušče kot so Pupil-čki nepotrebno, če pa je. je namenjeno le ozki skupini entuziastov, ki se v predstavah, kakršne pripravljajo, iz-življajo, gledalcu pa ne prikažejo n>lčes;ar, še misliti ne dajo. Ni bil pa namen, da bi delo te skupine s tem one-mogočili, saj menimo, da je zadovoljevainje in izživljanje v takem okvim in obsegu za nekatere edini način prodreti v življenje.« No, ko si že tako lepo, z neverjetno strpnostjo zaklju-čil svoje modrovanje pa bom še jaz: Na koncu le priznaš. da je bila oddaja »Pupilčkj in kul-tura« pripravljena z enim samim namemom, dokazati. da tako gledališče ni potrebno. Ta trditev pa je bila argu-mentirana s totalno dezinformacijo o delu GPF. Niti sle-j du o pošteru kiformaciji ni bilo zaslediti v tej odda>l. Ne sramno vničdevanje enoletnega dela dvajsetih študento* ljubljanske univerze, tri tisočih giedalcev druge predstav« GPF in še nadaljnih šeststo, ki si je ogledalo prvo pre stavo. Vse skupaj je bilo zavlto v trapaisto besedičenje o] zadovoljevanju, izživljanju in entuziazmu nekaterih, ki jimj je taka onanija, kajti prav ničesar drugega ne pomenijo ti-i ste besede, ki jim je taka onanija edini način prodreti življenju. Menim, da tako delo tovarišev pri Radio študent vori o popolni neodgovornosti in zlorab>; zaupanja, ki ga bili deležni, s tem, da so jim njihovi tovariši-študentje] dali v vodenje pomembno sredstvo javnega obveščaija. Ivo Svetinaj za GLEDALISCE PUPILIJE FERKEVERK andrej medved prispevek k vprasanju novodob ne umetnosti Teit Pour les Modernes (eurapeens) l'art se constitue dans la production par le sujet (l'ego) &' objets, dans un monde qui est celui de la reprčsentation ... L'art cesse d'6tre »naturel« et »divm«, il n'est plus absclu et sacre . .. La modernite eonduit & l'ere planetaire. Cette ere est globale et mondiale errante, aplanissante et aplatissante, planificatrice, calculatri-ce et combinatoire. Poui l'6poque planetaire l'art se mue — au-delž des »sujets« et des »objets« barrfe et eo voie de depassement — en une productiom errante, sans prototypes ou modeles, fluide et ouverte. II rejodnt la technique . . . La technique, s'appelant elle aussi techne, consiste dans la pro-ducttom et transformation de tout ce qui est . .. Cesi la tech-nique qiii est le moteur de l'epoque planetaire . . . La reunion le 1 art et de la technique se fait dans et par la technologie . .. K. Axelos, ARGUMENTS D'UNE RECHEECHE I. del b eseda t o koncu" umetnosti Gcvorkno o »koncu« umetnosti, o njeni »dovršitvi« oei-roma »premaganju« ... ... Novodobna umetnost izstopa iz horizonta klasičnih metafizičnih absolutizacij, njena re&nica ni več resnica Ab-solutnega—Transcendence—Boga—Človeka—Smisda. Nič več ni »nekaj« svetega in posvečenega, kot je bila to v času antičnega—grškega sveta (umetnost = odkrivajoča, »pro-duktivna« imitaoija božanskega fisisa), v epohi krščanstva (umetnost = «pomovitev/vpis« v krog absolutne Resnice, ki je resnica Boga), in v obdobju humanističnega ideolo-gema, boržuazne ideologije, v kateram se raz—vidnost in gotovost klasične Transcendence ukinja. ((Značilna je »rast« Subjekta.)) Buržoazsna-humanistična umetnos' se uteme-ljuje xl pospešene ter neomejeme subjektove (Clovekove) proizvodnje kot pre-delave vsega bivajočega: vsega kar je. Humanizem—naturalizem—socializem—itd. so utemeljeni v praksi, v univerzalni produkciji, ... v »tehniki1«, njeni logi-ki (techne = xeyvt)—logiji) in ideologiji, ki sporočljivost (zavest, refleksijo) novodobnega tehnološko—planetarnega dogajanja zapira v »tisto« tehnično, se pravi »ontično«. Tako »prečrtava« vprašujoče (ontološko), ... refleksivno— —kritično mišljenje in vzpostavlja t. im. »topo« zavest, conscience serville, pensee obtuse.2 Humanistični ideologem se izkazuje v samoproisvaja-jočem—se Jazu—(EGU)—Subjektu—človeku in torej v rasti subjektivitete, v ekspanzaji njene Moči v bivajoče: v vse, kar je. To je čas scientL&ma in neo—scientizma, znanstve-no—tehničnega »obvladovanja« sveta, planetarne tehnologije, ... čas Tehnike kot dovršene, »realne« (tostranske) meta-fizike, v nasprotju z onostransko metafiziko Boga—Duha— ki je vezano izključno na bivajoče in njegove »vezi«, rela-—Absoluita—itd. To je čas znanstveno-tehničnega mišljenja, cije, ... čas fehnike in njene ideologije v okviru totalne prakse... ... Novodobna umetnost ni več sama—iy)—sebi za-dostna, ne izraža in ne. izžareva več neke absolutne Resni-ce—Ideje—Transcendence—»Smisla«. Njen smisel ni razvi-den, umetnosti imanenten—pripadajoč, dan po—sebi in iz—sebe, prav zato ker so zanikane klasične metafizdčne absolutizacije, platonski, descartejanski in heglovski meta-fiziki lasten Smisel—Resnica—Ideja, ... »posvečenost« eko-nomiji Smisla vsega, kar »je«. Postheglovska umetnost predstavlja torej le konec tistega tipa umetnosti, ki se je utemeljeval v neskončni popolnosti Transcendence, se pravi: iz zaprte Knjige klasične metafizike: is »kroga« in vpisova-nja—v—krog tradicianalne filozofije. Postheglovska epoha, v katero se vpisuje poznoburžoazna—humanističria ideolo-gija, se kot čas dovršene metafizike: tehnike izkazuje iz premaganja Smisla—Resnice—Ideje, ... ii^ v ohranitvi metafMčne »ekonomije«: Reda—Sistema—Logike—Dia/lo gije = reyvp—logike... Beseda o koncu umetnosti pome-ni na ta način zanikanje klasične evropske mise!nosti, zani-kanje vnaprejšnje gotovosti /u)temelj(e)nosti/ poiesisa in apriornosti njegove biti. Tradicionalno mišljenje, v katerem in 12 katerega je uraetnost oemišljala svojo bit—ter—bistvo, je zamenjala misel tehnike, znanost kot absoluten Wissen (absolutno vedenje), planetarna techne—logika. Vprašanje o novodob-ni umetnosti se torej zastavlja v okvinj inanstvenega (=tehnološkega) raziskovanja umetnosti. Vendar pa pro-blem znanstvenega raziskovanja umetnosti ne smemo do-ločiti iz konca umetnosti, ampak obratno: konec bmetnosti moramo misliti iz znanosti, iz znanstveno—tehnične logije, k raetafizične »rfy,,^—logike«. Dovršitev: »konec« Umet-nosti ne predstavlja izvor znanosti o utnetnosti, ni omogo-čanje umetnostne znanosti. Premaganje Umetnosti se »sprosti« šele z Znanostjo (=absolutes Wissen) kot posled-njo besedo tradicionalne evropske misli. ((»Zrianstveno« mišljenje se stopnjuje od Descartesa, utemeljitelja mo-dernih znanosti, do Hegla in Manca, »misleca tehnike«.)) ... Konec določenega »tipa« uanetinosti kot dokončanje ustroja—strukture—»ekonomije« določenega zgouovinskega diskurza, pisave oziroma literature sovpada torej s prema-govanjem klasičnih miselmih absolutizacij: s prp-magova-njem krščanskega Boga in buržoazno—humanističnega Clo- veka, z zanika(va)njem temeljnih tujosti, ki opredeljujejo tradicionaino evropsko miselnost, ... z »menjavo« socialno--ekonomskih, ideloško-političnih, religioznih, eksistencialnih (.)) pogojev, ki omogočajo »uresničevanje«, t. j. prebiva-nje planetarnega človeka, »bistvovanje« človeskega bitja. Izjava o »koncu« umetnosti se tako vključuje v proces samoreileksije, v »res« refleksivnega mišljenia: kot sa mo—omogočanje evropskega človeka. (Ostaja seveda vpra-šanje: KAKŠNO je »to« samo—omogočanje v okviru znan-stveno—tehničnega mišlenja in njegove Moči s. p. v hori-zontu novodobne planetarne tehnologije, tehnike in njene ideologije3.) ... ... Znanost oziroma »tehnika«, ki po svoji temeljni določenosti nadaljuje metafizično skušn]o in v nekem čisto določenem smislu predstavlja »izvorno« možnost človeškega bitja4, torej ne »briše« in ne »prečrtava« umetniških tek-stov (»lit«rature«/pisave), umetnosti—kot—take. »Prečrtava« in niči le absolutizacije, ki so tako usodno doiočevaie ter utemeljevale bit—in—bistvo tradicionalne umetnosti. Novo dobna znanstveno—tehnična Moč, ki je hoterje Moči in Oblasti in tako neprekinjena volja—do—Moči. »niči« (»bri-še«) v moderni umetnosti segmente klasične metafizike in torej: tradicionalno umetniškost — bitnost utnet-nosti. Znanost odkriva v umetnosti svojo resnico, ki je resnica lastne utemeljenosti, neskritost sebi—lastne dolo-čenosti: svoje tehnološko postavje: samovspostavljanje v dia—logičnem »krogu« produkcije—in—konsumacije ... ... Umetnost je bila vseskozi »izžarevanje« (uveljav-ljamje) Ideje-fTranscendence4-Absoluta + Smisla+ ... Tudi novodobna umetnost vzpostavlja (»izžareva«) v poteku svojega diskurza, v uresničevanju svoje pisavt m njenin sledi: »resnico« sodobnega sveta in njegove «dejanskosti«, »resnico« znanstvene if;.yvn—iogije, tehnike (kot »realne« metafizike) in njihovega »kroženja—v—istem«, ...)): »res-nico« pr oizv o dn j e... Umetnost je torej le še »proizvod-nja«, naravnana na sfero »ontičnega« ((»tehničnega«)). Kot taka je utemeljena v novodobni (vseplanetarni) xeyvri—1°-giji znanosti, v sferi tehnike, njene Moči ter Ideologije, ki »sprošča« in omogoča » i de j o « umetniškega čela—teicsta— —pisave—diskurza ................................... ......................Navodobna umetnost se tako »še vedno« dogaja kot »svetlenje« idej, ki jih v svojem social-no—ekonomsketm, politično—ideološkem, znanstveno—teh-nološkem »obvladovanju« postavlja tehnika: v produkciji— —reprodukciji—in—kansumaciji lasfcne Moči, v »kroženju« in »vpisovanju« v lastno ponovitev. Znanosti in tako tudi znanosti—o—umetnosti se utemeljujejo iz hegeljanske me tafizike in ostajajo »un hegelianisme sans reserve«, se pra-vi da predstavljajo v svoji techne—logiji »die vollendete Metaphysik«: dovršeno metafiziko ... Znanstveno razjsko-vanje umetnosti torej ne pomeni »smrti« umetnosti kot take, ampak le premaganje določenega zgodovinsko uteme-ljenega diskurza, pisave oziroma mišljenja. Hegel je z izjavo o »koncu« umetnosti mislii na dovrši-tev umetnositi kot prostora Resnice. Postheglovska umet-nost je rasločena od Ideje, od Absolutnega in ni več »die sinnliche Darstellung des Absoluten«, saj je zanikano prav tisto absolutno: Bog, Clovek,... Zgodovina, Na-rava, ... Na njihovo mesto je stopila znanos; tot absolut-no vedenje. Umetnost se ne utemeljuje več " Bogu, člo-veku, ... Zgodovini, ... ampak v znanosti, v znanstveno— ¦—tehnični Moči, v tehnološki »oblasti« tehnike In iz res-nice znanosti, iz bistva tehnike se tudi »sprošča« bistvo in bit moderne umetnosti. Ideologija tehnološko—dialogičnega produkciji, reprodukciji in kosumaciji vsega, kar »je«.) vzpostavljanja tehno—logične Moči kot samorazlikovanja v procesa planetarne tehnike (= ideplogija dialoškega samo-»omogoča« umetnost, ki se »dogaja« na način » pr o 1 z v o dnj e « in njene ideologije ter se kot taka vključuje v »logiko« (— techne—dia—ideo—logijo) vseplanetarnega pro cesa tehnike ... Izjava o »koncu« umetnosti izgovarja torej »razpoko« substancionirajija v klasični evropsk* metafiziki in resnico njene dovršitve v xeyvn—logiji »planetamega« časa... ... Prostor »bodoče« umetnosti se konstituira na način tehnike, ... »skozi« znanstveno tehnično raziskovanje nje-ne pisave (njenih sledi), »v« tehnološkem obvladovanju njenega »prisostvovanja«, njenega bistvovanja. Radikalizi-rano vprašanje o novodobni (= planetarni. = »bodoči«) znanosti—0—umetnosti, implicira zaporo (la cloture) njene »reprezentacije«, »prečrtanje« njene tradicionalne umet-niškosti, bitnosti. /=(zapora, = (izbris, = (.)) »biti« umetnosti./ .. Toda: KAJ je tehnika takega da !ahko tako usodno določa planetarno umetnost in njeno novodobno (= »bodoče«) uresničevanje? KAJ je torej bistvo xLyvr? se nadaljuje (II. del: VPRAŠANJE ZNANOSTI O UMETNOSTI IN NJENE IDFOLOGIJE) 1 Vednost—spoznanje, ki ve, KAKO ustvariti nekaj lcar je treba ustvariti, se imenuje TF"/vr>- Techne pripada praksd: »je« v prak-si . . . Ustvariti nekaj »preje« ne—bivajočega na osnovi tega. KAKO ga ustvariti, se imenuje techne ... V novodobnem svetu se teorija, tehnika in praksa združujejo v celoto, 7 kateri pre—vladuje (oz. ki jo ob—vladuje) tehnologija. Techne—logija moderne planetarne epohe vlada in vodi teorijo (mišljenje) in prakso (delovanje) J Problem smo razvili na drugem mestu. Glej: TDEOLOGIJA TECHNE—LOGIKE IN t. im. »TOPA« ZAVEST, Problemi—Aktual-nosti 1970. • 3 V obdobju »dovršitve« (premaganja) tradicionalne metafizike in njenih segmentov (Boga, človeka) se izvršuje novodobna plane-tarna absolutizacija tehnike, ki se v svojem »izpolnjevaniu« opira na destrukcijo klasičnih tujosti človeškega bitja, s. p. na »reflek-sijo« (= »kritično zavest«) kot na pogoj svoje vse— planetarne eks-panzije, ... in torej na produkcijo ter konsumacijo človekovih Wesenskriifte. Vendar pa ta refleksija in ta zavest v svoji »kritič-nosti« ost-ajata neradikalizirana, saj ne mislita svoje ponovne in univerzalne »tujasti—odtujenosti«, .. . saj ne domišljata dejanskosti svoje »zdajšnje« in »prihodnje« (»bodoče«) prisotnosti ne zastav-ljata vprašanja o kontradiktornosti človeškega bitjL tn njegovega prisostvovanja: praktičnega — tehničnega uresničevanja . (Problem smo razvili drugje. Glej: VPRASANJE O DIALEKTIKI IN »VPRA-ŠUJOČE« MIŠLJENJE, Problemi — Aktualnosti 1970.) 4 V tem smislu je treba razumeti tiste izjave sodobnih mislecev, ki nain govore o »istosfci«—kot—sopripadnosti bistva tehnike in človekovega bistva. TRIB UNA IN RRITIKA Nekaj vprašanj bi imel, dragi S. S., o nekaterih problemih, ki mi jih priklical tvoj članek,1 nekaj hudo sitnega posla, ki pa mi ga morda ne bo žal, če boš razumel, da mi ni do golega drekanja, tem-več mi je do nečesa, kar je več; gre za nek koncept, ki ga kot bralec in občasni sodelavec pogrešam. Da sem si sposodil prav ta članek, seveda ni naključje, meram, da je zelo značilen primerek tovrstnega pi-sanja pri nas — toliko v opravičilo in pojasnilo, ki ju dejanje terja; zakaj zajel sem tako na široko, da se moram ukvarjati tako s plevami kot z zrnjem. V tvojem članku se je zgodilo kar se (žal) često dogaja — metoda, s katero skušamo posameznim konkretnim pojavom določiti ali pokazati širše (ide-ološko) ozadje, in tako razkriti to kar je nam samim in drugim prikrito in nerazvidno, to pozitivno pri-zadevanje, ki že dolgo časa nastopa na Slovenskem kot resno znanstveno prizadevanje in ki zahteva op-timalno znanje, sposobnost in odgovornost, je tu iz-vedena na nivo publicistdčne preproščine ter postaja sredstvo neodgovomega podtikanja. To je docela od-krito in nedvoumno izraženo v odstavku lb omenje-nega članka. To kar me poleg zlorabe metode vzne-mirja, je namen tvojega pisanja. Ce resnično na-stopaš proti neki zavirajoči in škodljivi rnisli, je vse kar je zapisano pod 1° popolnoma dovolj, če upošte-vamo navedbe v zadnjem odstavku pa celo odveč. Naj bom jasen in nedvoumen, kot si sam: ker je iz tvojega zapisa razvidno, da obravnavani primer ni niti najmanj pereč in da v naši družbi ta dilema ni več prisotna, vsaj ne na način prevladujoče smeri, je jasno, da ostaja tvoje pisanje na nivoju zelo zba-naliziranega napada na posameznika, ki je očitno odveč. čemu vse to — so to osebni interesi ali pa bo TRIBUNA postala tribuna najetih ploskačev? Preddimo k tehtnejšim problemom, tehtnejšim kaj-pak po mojem mnenju in ker je to le mnenje, mi bo sleherni odgovor enake narave dobrodošel. Tudi to, kar imenujem tehtnejše prinaša tvoj zapis — to so pomisleki ob Vidmarjevih besedah o »kulturni volji naroda« ter o narodu kot nečem, kar ima »vso pra-vico nadzirati to kulturo in jo po svojd volji, po svojem najboljšem premisleku usmerjati.. .«2 Tu pa se ne srečujemo le z Vidmarjem, cela vrsta ljudi žonglira s tem pojmom in sorodno zahtevo razglaša po skupščinskih dvoranah, zborovanjih, najrazličnej-ših prireditvah, časopisih itd. In prav zato je sooče-nje s to mislijo vredno naše pozornosti. Soočenje pa mora biti trezno. strokovno, dosledno kritično in predno tvegamo ta spopad, je predvsem potrebno, da zapustimo meje sentimentalne nacionalne zave-sti in ljudskega tribunstva v okviru katerih je kaj-pak vsakomur jasno kaj »narod in kultuma volja naroda« sta. Prl Vidmarju verjetno vsa ta zadeva ni tako preporsta, kot npr. pri Matičiču, zato je treba (pri obeh in ostalih) dodobra premisliti, kaj komu ta pojem označuje (ali bolj kaj je tisto označeno tega pojma). To kajpak že smrdi po »filozofiji«, o kateri si menda še nismo na jasnem kam z njo, del pa čisto določno zaudarja po »pirjevčevjanstvu«, za-to je znak za preplah morda že umesten. Nikar pre-naglo; verjetno je to edina možnost, da sestopimo s tega ostudnega nivoja Ijudskega tribnnstva, ki navi-dez razglaša »voljo naroda« in tako širi pogubni ob-čutek samozadovoljstva, ki ga porajata naivna ln skrbno negovana vera v moč vplivanja, če že ne kar odločanja pri reševanju mnogih dilem naše družbe in časa. Od tega smo še prekleto daleč in pri stanju kakršno vlada v večini naših sredstev množičnega obveščanja, je še najkoristneje želeti, da bi do tega cilja nikoli ne prišli. Obupna nestrokovnost in neod-govornost ljudi, ki delujejo na tem področju ali pa ta sredstva celo vodijo, ustvarja klimo neznosne pre-proščine in poplitvelosti, ki čedalje bolj razmika pro-stor nezaupanja in neangažiranosti med resno, stro-kovno mislijo in zavestjo večine. Jernej Novak 1) Glej članek »Eripuit caelo fulmen« TRIBUNA št. 9, str. 9 2) Navedbe povzemam po omenjenem članku Tekst, ki ga boste brali, je odgovor naših prija-teljev pri reviji Tel quel. Odgovarjajo na vprašanja, ki smo jih sestavili potem, ko so se na La Nouvelie Critique večkrat meinili Jean-Louis Baudry, Jean-Pier-re Faye, Marcelin Pleynet in Philppe Sollars in nekaj naših sodelavcev (Antoine Casanova, Andre Gissel-brecht, Christine Glucksmann in Jean-Louis Houde-binde). Vsi vemo, da mladii pisatelji, ki se družijo okrog revije Tel quel, postajajo vse pomembneijši v sodob-ni literaturi. Od svoje ustanovitve leta 11*60 Tel qued objavlja vse več analiz in raziskav na visoki literarni in znainstveni ravni. Hkrati pa so izšli v knjige z istim imenom v Edition du Seuil teksti, ki imajo nespodbitno vrednost: zbirke peismi, kritdčni in teo-retični eseji, romani. O tem smo že pisali ob izidih teh knjig. Zdaj pa naj opozorimo samo na najvid-nejše: Essais critiques Rolanda Barthesa, Releves d apprenti Pierra Bouleza, L ecriture et la difference Jaquesa Derridaja, Le recit hunique Jeana-Pierra Fa-ya, Figures Gerarda Genetta, Compact Maurica Ro-cha, Drame Fhilippa Sollersa, Personnes Jeana-Louisa Baudryja, Problems du nouveau roman Jeana Ricar-douja, in seveda Lautremont Marcelina Pleyneta v seriji »Ecrivains de toujours«. In končno gre prav tej zbirki zahvala, da je pod naslovom »Theorie de la litteratrue« predstavila francoski publiki nekaj poglavitnih tekstov ruskih formalistov, sovjetske avantgarde iz dvajsetih let. Tel quel je torej prostor žive misli o ptisavi: mi-sli, ki se ji velikokrat upirajo, jo kdaj pa kdaj z ihto zavračajo, vemdar zbuja vse večje zanimanje pri veliko mladih pisateljev; po drugi strani pa vemo, s kakšno pazljivostjo sledi Aragon delu teh mladih, in prav on je bil edem prvih, ki je opozoril na nji-hovo pomembnost. Razen tega pa Tel quel že nekaj časa doživlja ideološki razvoj, ki ga je opisal Philip-pe Sollers v intervjuju za France nouvelle maja 1967: razvaj, ki se kaže na politični ravni v tem, da so zavzeli zelo čisto pozicdjo, na teoretični ravni pa v vse odločnejših naporih, da bi se postavili v marksistič-no perspektivo. Ni treba posebej poudarjati, kako je to razisko vanje vredno naše naklonjenosti in koliko se lahko od nijega naučimo. Zares pa se nam zdi soočiti nove teze, ki jih razvijajo y sklopu razvoja celote, še posebej tistih humanističnih znanosti, ki so posve-čeaie jeziku, in jlh, če je mogioče, združiti v kohe-rento teorijo iiterature. Nemara bo kdo pomislil, da ta tekst ne rešuje problemov: avtorji tega ndti ne nameravajo. Gotovo se je kdo o tem ali o onem izrazu vpra&al, si želel, da t>i bil odgovoir na kakšno vprašanje bolj dodelan. Zlasti — kako bi natančno opredelili pojem »buržoaz-ne pisave«. Kaj ne bi bilo primerno, da bi — naj je primerjava med funkoijama denarja in smisla že a priori videti še tako zapeljiva, to idejo temaljiteje razvili? Iri res: ta vprašanja — in še veliko drugih — bodo dobila zadovoljive odgovore le s preceijšnjim delom in z neprestanimi soočenji vseh iskaloev, ki jih prevzema znanstvena strogost. V mejah svojih možnosti se bo La Nouvelle Critique zavzsla, da bo podpirala to kolektivnio raziskovanje. LaN.C. Vprašanje: Svoje literarno delo vedno bolj issrec neje povezujete s politiko — tako s s.vojimd javnimi izjavami kot s sklicevanjeim na dialektični matexia-lizem: — Na kak način je vaša literarna praksa na-peljala, da ste vzpostavili to zvezo? — Ali se vam zdi, da ta pozicija ustreza novi zgcdovinski situaciji, ki prinaša zavračanije vsakrš-nega politično-moralnega »angažaiiaja«, kakršen je prevladoval po osvoboditvi, in spodbuja bolj teore-tično zvezo med literaturo in marksizmom v obliki dialektičnega materializma? Odgovor: Prišli smo do tega, da smo vse bolj poudarjali način produkcije literarnega teksta, se pravi, da smo se uprli čisti enostavni posvetitvi pro-dukta (»umetnine«) in kapitalista, ki je tako reikoč prevzel financirainje in aktimulacijo (»avtor«). Polo-žaj je pač tak, da odločilne analize, ki jo je Manc opravil na področju politidne ekonomije, ne bi bilo mogoče izpeljati na ravni ekonomije, ki ji pravimo »simbolična«, se pravi na ravni označujoče zmožrtostd (faculte signifiante) saine. Ta ekomoimija je torej prostor nenehne aliemacije in mistifikacije. Gib, ki smo ga hoteli odkriti v konkretni realiteti govorice (pis^ve), nd nič drugega kot tisti, ki ga je že analizi-ral Marx. Samo da blago govorice ni tako nepo-sredno mogoče kritizirati, saj se (njegova oblika) ne pokaže na prvi pogled; na neki način moramo pri njem pogled znaniosti podvojiti. Recimo, če hočete, da ima smisel pri govorici isto Vlogo kot denar v cirkulaciji blaga. Prizadevanje, da bi demistificarali tisto, kar buržoazija tako poinpazno imeaiuje »usi-varjanje«, je torej potrebna naloga. če bomo delo dobro opravili, boino videli, kako je borba za prisvo-jitev in kodifikaoijo govorice tesno povezana s social-nim bojem (z razrednim bojem). Naj bo visak »aktiv-ni lastnik jezika«, to je bil program avanitgardnih intelektualcev, povezanih z oktobrsko revoluoijio. Sedanji položaj je torej precej drugačen od ti-stega, čemur so dali ime »angažma«. Ta drža je bila zmerom tipično buržujska (sentimentalna, moralna, neznanjStvena). Nič skupnega nima z voljo, ki hoče s specifično prakso spoznati realni tekst v nujni zsvezi z marksistično teorijo. Vprašanje: Kako v perspektivi, ki jo kažote, ra-zumete horaologijo, ki jo vzpostavljate med svojo iiterarno prakso, ki spodbija neki način ptisanja (»buržoazno pisanje«), in prakso spreminjanija družbe? Odgovor: Vsak razred vzpostavi neki naoin za prisvajanje govorice. Za buržoazijo, na primer, za kapitalizem je to retorika, je to roman. če spodbi-jaš retorični sistem ali pripovedne forme, dvomiš v buržoazno ideologijo, buržoazno koncepcijo sveta (kot hierarhijo, ki je akumulativna, pripovedljiva, »polna smisla«). Po našem mneaaju kapitalističfno ob-dobje temelji predvsem na tem, da daje besedi primat nad pisavo, se pravi, da kotnstituiira govo-reč lastniški subjekt, ki je identičen sara sebi in ki nje-govo vredno&t meri komplemantaren sistem bogastvo — lepa beseda. To je ekonomija, naravnana na oseb-no potrošaajo, ki kot pravi Marx, »troši produkte kot sredstva za osebno zadovoljstvo«. S teorijo napdsa-nega teksta, pisave na delu, analize neme delovne sile, ki se spreminja v napisano delo, pa prihajarno do drugačne produktivne potrošnje, ki troši produkte (tekste), »kot sredistvo delovanja dela«. Simptomaitič-no je, da buržoazija tovrstnega dela, razen v po-pačenjih, zmedenih al^izijah, ideološki zmedi, ne more razpoznavati. Vprašanje: Ali je upravičen povratek za 50 let literarne torije, da bi neposredno obnovili usmeritev, ki jo oiznačuje srečanje formalistov, futuristov in leoiiingrajsikiih lingvistov okrog leta 1917? Kaj nismo danes v zgodovinski situa&ji, v kateri je kritična za-vest resničnejša kot »konjstruktivna« vneona? Odgovor: Povratek, o katerem govorite, je le prepozna (se pravi, v glavnem zgodovinska) razsvet-litev temeljnih dejstev tistega, kar bi moralo bdti popolna zgodovina XX. stoletja na ravni formalne produikcije. Bolj zaskrbljujoče je togo nezavedanje, ki ga skrbno vzdržuje vrladajoči razred, nezavedanije v spodkapavanju retoričnega si&teana, ki služi inte-resom danega tipa ekonomije. če rečeš, »ni smisla a priori, smisel nastaja v govorici, v podvojeni prak-si govorice, v konfiguraoijah te prakse«, že subver-tiraš buiržoazsnl idealizem. če je »temelj« kapitali-stičnega sistema, kot pravi Marx, »radikalna oddvo-jenost proizvajalca in proizvajalnih sredstev«, potem jasno vidimjo, kako vsak proizvajalec govorice nima vselej do&topa do teh produkcijskih sredstev. Kaj porneni brati? Kaj potmeni pisati? Zakaj jezik v ma-terialistični in dialektični perspektivi nd sredsvo ali celo le okras? To so poglavitna vprašanja, ki sd jih moraimo postavljati in nenehno znova postavljati in katarih znanstvene temelje so (in prav to je zelo pomeombnio) postavili »formali&ti« predvsem glede »literature«. Vprašanje: Tel quel se zavzema, da bi razkrin-kal kulturne drže in ideologijo literature, ki jih vi označujete za buržoazne: ali lahko natančno oprede-lite kriteirije svoje kritike? Ali zadošča, če razkrinkaš 14 »kodeks«, ki je idenitičen z buržoazno nadvlado, če odkloniš pojme, kot so avtor, umetnina, da presežeš buržoazni hoxizoint, horizont buržoazne kulturne ideologije? Videti je, da literarna teorija, ki jo raz-vijate, privilegira nekatere avtorje, priporočate Lau-treamonta, Mallarmeja, Artdauda, Batailla, Ponga ... Po drugi strani pa ste pomembno številko posvetili Sadovi misli. Kakšno zvezo vzpostavljate med vsemi temi deli? Odgovor: Lahko rečemo, da so buržoazni kodeks zmeraj od znotraj pretresala protislovja, ki jih ni mogel obvladati — in zlasti napadalni povratki pisa-ve, katere ideološka usoda je tesno povezana z usodo materializma. Materializem trukaj nosi pridevnik »se-mantičen«. Zaradi dejstva, da buržoazija nadzoruje vsa teikstiualna produkcijska sredstva (založbe, pro sveta), je treba boj prenesti na raven teh protislovij samih. Tako da jih podčrtavamo, jih dobesedno razložimo. Narobe bi bilo, če bi popustili (kot na pri-mer Luclen Goldmann) vulgarnemu sociologizmu, ki ne razpoznava ravni skripturalne produkcije in ki s tern, da popušča klasičnemu buržoaznemu natura-lizmu, lepi etiketo »naprednosti« na najbolj zunanji učinek teksta: na to, kar predstavlja. Takšna zmota samo vzdržuje buržoazni način branja (branje »sini-sla«), teološko, mistificirajoče braoije, ki prav nič ne upcšteva pTeobrazbe delovne sile v delo s površ-nega vidika »vrednosti«. Ideološka globina teksta ni nrič brez tega lzrec-nega temedjnega dela. Ravno to delio si prizadevamo razkriti tam, kjer ga niso prepaznaii in ga niso niti opazili, zato da bi spremeinili »referenčno os«, da bi predlagali drugačno klasifikacijo »temeljnih« tekstov, kot je buržoazna klasifikacija. Marksistična literatura bi imela kaj malo zveze z buržoazno — toda prav tako ne bi imela nič skup-nega s seštevanjem tekstov, ki so ;»eksplicitno« (sa-mo na ravni njihovega označenega) v razmerju do bojev proletariata. To bi bila realna zgodovina real-nih tekstov, ki se jih mora proletariat polastiti, če hoče razumeti, v čem zagotavlja zg-odovinsko konti-nuiteto dela, ki poteka v buržoazi.ji in ki ga le-ta ne priznava, ga ceinzurira. Drugače' pa bi imeQ pra-vico saino do estetike po znižani ceni, antiznanstvene estetike, pravico do neke vrste pseudo-kulture, obr-njenega odseva tiste kulture, ki jo je zgodovinsko pcklican preobrniti. Vprašanje: Kateri so različni načind subverzije, skupne literaturi in znanosti? če liteiratura ni zna-nost, kaj je potem njen posebni status (glede na znanstveno delovaaije)? In pcsebej, na kakšen način je to opiranje na znanost in znanstvenost koiikretno poseglo v prakso vašaga pdsanja in v čem jo je sprernemilo? Odgovor: Moč znanosti je v tem,, da je anonimen tekst, ki zaznamuje s svojimi zap(Ofrednimi skauzi-jami nov dostop k »realnosti«, katerega posledice za družbo postaneijo s pomočjo tehraike končne. Na pobočju, kjer" bi jo bilo treba upoštevati, prinaša »literatura« pronioanje tega znanstvenega procesa v jezik in zato tudi njegovo ideolopgijo. Pravzapra je zelo enastavno natančuo opredelliti literaturo, kx je ali pa ni sodobna znanosti svojega časa. Ker pa gre največkrat za prikrito tekstxialnost, ki jo progla-. šajo za »neberljivo«, moramo iz tega skleiniti, da je način, kako se znanost »živi«, predmet neprestanega potiskanja, nenehnega zanikanja. če je »literaturau v dialektičnem razmerju z znanostjo, potem je to realna zgodovina, ki pcstaja dostopna za široke mno žice. Pisava je torej prevod znanostn, znanost preva-janja, kar pa ne pomeoii, da prihajja za znanostjo, ampak da producira v jeziku (jezikiih) tasto, kar zna-nost pomeini na ravnini spreminjanjja realnositi. Lau-treamot, Mallarme in Cantor, na priimer, so resnično scdcbni. Od tod nujmost, da »literarni« delavec, če hoče uiti »leposlovju« i>n omenjenemu hurnanizanu prosve-tarstva razdeljenega na neprepustne (neprodirne) plasti, obdeluje znanstveni tekst svojega časa, in svoje delo postavlja v zvezo z njim. Pisava realizir glede na svojo zgodovino in glede na zgodovino zr.. nosti. Vsako drugo delovanje je laliko saino poce; estetika, impresionizem, subjektivizeoi in individu, lizem: pTibližno takšno je v Franciji sedanje stan.; buržoaznega okolja, ki se mu pravi »literarno«. K smo torej neposredno napadli to sokrivo neprodi nost znanosti v službi buržoazije in jji prepuistili nije. klasični retorični kodeks (in literatuire), ki služi bu žoazni ideologiji (estetični priboljškii, ki se razkla: ljajo z učinki spoznavanja realne zigcdovine). Ko cept dialogizma (J. Kristeva) je pomiemben zato, k< opisuje ta delovni proces med produikcijo znanja i produkcijo »literarnega« teksta. Vsak tekst — daleč od tega, da bi nas vocl k večni »resnici« ali k ustvarjalni :subjektiviteti nas napeljuje k svoji zgodovinski j&ituaciji v zve z drugimi teksti, ki jih je bolj alli manj zmož( brati znova, napisa^ti njihove učinke. Da bi se pokazalo v svojih pravih razsežnostii takšno delo (akonomsko) predpostavlja kioreoii spremembo družbe, y kateri živimo. Zakaj produc rani tekst se po definiciji obrača nause, je anominai znanosti, ki je našel svoj ritmičnd jezik. Kot tak mora razkrinkavati zamude, cenzure, faotazmagorije buržoazne psevdo kulture. Drugače rečesno, če zn;j nost označuje »literaturo«, »literatura« (recimo rajt pisava) spreoninja znanost v sceničan delujoč jezii ki je vpisan v ekonomijo realnega. še enkrat, dialer tični materializem je edina teorija, iz katere je mo. no globaLno misliti to gibanje. Odgovor II: Ker je eden med nami izgovor: v anonimnosti, govori in piše za nas vse, toda ti kar med namd kroži, ni monolog. In dialogize: v Bahtinovem pomenu zahteva, da g;remo še naprt skoz napisano nas govori več. V t«em kolektivne; kroženju, v tem pluralnem pdsanju se dogaja na važnejše. Toda tisto, kar kot buržoazna ideologija postaj korenito vprašljivo, tisto, kar morarno subvertirai^ ni enostavna govoreča ideologija. Zaviranja, zgube smisla ne najdemo samo na ravni buržoazne družbe, ki bi se speljala na lepo besedo: na temeljmi hm svojih »odmevov« ali »lepe poezije«. Ta raven je ; nas prvi približek, ki je nenapadalen. MoTamo n prej, vse do te stopnje kritične zavesti: buržoazr: o S 15 družba je v svojem deijanskenn delcvanju tudi in predvsem nema igra. Naort brez besed, zapdetefn toda vseskoz napisan. Reivolucionamo spodbijanje mora meriti pred-vsem to podroeje. Tukaj tako imenovana »literarna« operaeija zadene na izredno odporno oviro. Kapitali-stična struktura ni preprosto zgovorna ali govoreča: nevarno se vpisuje v teksturo družbendh odnosov. Menjalni proces, na kateremi temelji — iin to je odlo-čilni momenit prve knjige Kapitala — je tisto, »kar si nadeva obliko pogodbe«. Ta oblika je kot uklemje-na v to področje. Med blagom in demarjem kot zna-kom, kot »Zeichen«, pride do oele vrste premestitev (Stellemvechsel). V prostoru ali na sliki, ki ju vse-buje. Ravno Marx se je lotil te akonotnske pisave sveta: pri njem najdemo celo lingvi&tiko nemega, grafije, lingvistiko, ki stopa po sledi teh brazd ali teh »carkulacijskih kanalov«, vtismijenlh v kovino ali v papir — in v kožo živih ljuudi. (Glej Compact Mauricea Rocha). Vtisnjanih ali surovo »vkovanih« (kot so se radi izražali nacisti), kadar se v to struk-turo vpiše fašizem. Spamniti se moramo: prva pi-sava s Krete zaeenja zgodovirao Zahoda s svojimi popisi in računi na gldni: in tam se je ta pisava pojavila celo pred denarjem. Ko je portugalska plovba odprla svetovni trg, s čimer se je, kakor nas na to opozarja Marx, začela moderna zgodovina ka-pitala, se je hkrati s tem spremenila kartografija in računovodska pisava: po portugalsko »escrituragao«. To je tisto novo »zapisovanje«, ki bo porisalo svet z mrežo in črtami, bi rekel Marx, v katerih bodo vsa Ijudstva ujeta in »požrta« v prepletanju — Versch-lingung. Takratna nova pripoved, se pravi Cervante-sov ali Sorelov antiroman, buržoazni roman, je po tej ceni. Po teh bančnih pisavah iz Liverpoola, v tej skripturalni pisavi se bo dogajal promet s človeškim blagom: zdaj je v ameriških uporih črncev krvavo to, da je stisnjen v škripec, ki ne more krvaveti. Prav zato pomeni spodbijati romaneskno pripo-ved kot pisavo, ki naj bi bila evidentna, razgaljati to tkivo, ta vpis. če se vse delujoče zanke pripovedi dotikajo z vseh strani, se tudi zlomijo zapahi pre-pletanja. »Literatura« se (ironično) spreminja y lastno znanost v trenutku, ko začne izvrševati akcijo. Rim-baudevsko-ducassovski razpor v 1870. letu — okrog Komune — razpor surrealistov in formalistov — okrog Oktobra — sta videla, kako so se mešali stari, dobri retorični kodeksi pripovedi. Do te točke, da se je pojavila temeljna poljubnost njenega spočetka (začetka). Mallarme: »izogibati se pripovedi« — do točke, ko kot na gledališki sceni, »izgovarjati pome-ni proizvajati«. (Chomsky: na začetku je slovndca, ki spočne izgovorjeno). Kaj moramo storiti: pisavo, ki razgalja svoj začetek, s tem da pokaže na zavzema-nje sveta. In ki že ve, da se sama znova popisuje. Znava napisati Penelona, »častitljivega prelata«, je kot s prstom ppkazati na poljubnost »večne« pri-povedi. Od Poezij Ducassa do Aragonovega Telemaha se kot praksa pojavlja ta teorije prvotne predpisave. Kot taka je »literatura« tista znanost, ki ne napre-duje, je pa pred vsakim proceisom. Prevedla Zoja Skušek-Močnikova JULIA KRISTEVA SEMI OLOGI JA I N ,,LI TERATURA" Ali zavzema tako zvana literarna praksa priviligiran položaj na področju semiologije? Za seiniologijo literatura ne obstoji. Ne obstoji kot beseda ali več besed, še manj kot estetski objekt, ampak le kot posebna semiotska ^)raksa (pratique semiotique par-ticulere), ki ima to prednost, da problematiko produkcije smisla ((ki si jo za&tavlja nova sernologija)) naredi zaplen-ljivo bolj kot vse drugo. In kot posledica jo zanima le mera, v kateri je ona »literatura«) motrena v svoji neu-pogljivosti kot objekt normativne lingvistike (kodificira-ne in označene besede). Lahko bi uporabili tudi izraz »pisanje« (l'ecriture), ker gre za tekst kot produkt, da bi ga tako ločili od pojmov »literatura« in »beseda«. Razum-ljivo je torej, da je lahkomiselno, če ne že zlonamerno pisati »beseda (ali pisanje)«, »govorjena beseda (ali pi-sana beseda)«. Literarni tekst kot pwaksa »ni združljiv v spojmom, ki je zgodovinsko determiniran kot »literatura«. Vsebuje zrušenje in popolno predelavo mesta ter učinkov tega sanja se masovno osvobaja mita in predsodkov, da bi se mislila dobesedno in v svojem prostoru. Prakso je treba določiti na nivoju »teksta« v meri, v kateri se odslej ta beseda vrača neki funkciji, ki pa jo pisanje »ne izraža«, ampak z njo razpolaga. Dramat&ka ekonomija, katere »geo-metrijski prostor« ni uprizorljiv (se igra).«' Vsak »literarni« tekst je lahko vzet kot produktivnost. Literarna zgodovina ponuja torej od konca XX. stoletja moderne tekste, ki so celo v svojih lastnih strukturah neuprizorljivi (Joyce, Mallarme, Lautreaumont, Roussel). Semiologija produkcije se mora lotiti teh tekstov tudi zato, da bi združila svetopisemsko prakso, obrnjeno k pro-dukciji, z znanstveno mislijo v raziskovanje produkcije. In tudi zato, da bi iz tega raziskovanja ugotovili vse kon-sekvence, se pravi medsebojne preobrate, ki si jih vzajem-no nalagata ti dve praksi. Tako izdelani semiotski modeli, izgotovljeni na in iz modernih tekstov, se obračajo k »socialnemu tekstu« — k socialnim praksam, kjer je »literatura« le ena sama ne-valorizirana varianta — da bi jih tako lahko mislili kot transformacije-produkcije v teku (en cours). Prev. Duša H. J. — (A. M.) SEKSUALNA POSVETOVALNICA GLASUJEM ZA LJUBEZEN ODGOVARJAL JE Dr. MARIJAN KOŠIČEK, SEKSOLOG IZ ZAGREBA, SPRAŠEVAL P. KVESiČ (OT) PK: Zakaj je seks sploh pomemben v življenju? (Jaz na vso srečo vem, toda sprašujem, da bi dobil zanimiv odgovor.) So Ijudje, ki to pomembnost za-nikujejo in trdijo: »Nam je lepo tudi brez tega.. « Dr. Marjan Košiček: Vloga spolnosti je v življenju velaka in mhče od nas ne more reči, da ga spolnost ne zanima, ker če pravi tako, potem laže samemu sebi; spolnost je človekova naravna lastnost in nihče od nas ni »spolno nevtralen«, ampak je pripadnik ene-ga ali druga spola, vsak od nas ima v sebi spolne potrebe; torej, če kdo trdi, da ga spolnost ne zani-ma, potem ga ta stvar bolestno zanima, vendar jo v sebi zavira. Torej vidite, pomen spolnosti je zelo velik, ker gre za naravno potrebo, ki je človek ne more izkore-niniti, ampak mora z njo v življenju nekaj napraviti. Spolnost je tudi močan motiv za naše obnašanje; mnoge oblike človekovega obnašanja in mnoga nje-gova dejanja so motivirana ravno s spolnimi potre-bami... Potem, spolnost obsega velik del emocial-nosti človeka in mnoge emocionalne reakcije so spet seksualno motivirane. Na nobenem področju življe-nja človek pozitivno in negativno ne doživlja tako močno kot na spolnem človeška spolnost je motiv za zelo pomembne medčloveške odnose; to je odnos med moškim in žensko, splošno, je motiv za ustvarjanje kratkotraj-nih ali dolgotrajnih, takšnih ali drugačnih ljubezen-skih oziroma zakonskih skupnosti. In v zakonu se osnuje družina, in v družini se rodijo otroci. Zakon-sko življenje je v veliki meri odvisno od tega, kakšno je spolno življenje, spolno življenje je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je čustvem odnos med part-nerjama, družinsko življenje je odvisno od tega, kakšno je zakonsko ždvljenje, vzgoja otrok je od-visna od tega, kakšen je odnos med starši in tako naprej. Najpomembnejše je, da so ljudje, ki so zadovoljni v svojem spolnem, ljubezenskem, zakonskem življe-nju. Ti ljudje so v povprečju vedno produktivnejši od ljudi, ki imajo neurejeno spolno oziroma zakonsko življenje, ker kakršnakoli dolgotrajnešja razočaranja, nezadovoljstvo in konflikti na tem področju nenzbež-no izzivajo psihične motnje erotičnega značaja,, ki potem vedno zmanjšajo delovno sposobnost človeka in njegovo splošno družbenost. Trej je problematika človeške spolnosti zelo važ-na družbena problematika in ne privatna stvar, ko>t to posamezni modrijani misliio. 1 Ph. Sollers /»PROGRAMME« v LOGIQUES/ Ed. du Seuil/CoU. TEL QUEL, 1968 PK: O skupinskem seksu... Dr. Marjan Košiček: Hm! Da! Skupinsko spolno življenje, bolje rečeno. Ne vem, zakaj se sploh ljudje vznemirjajo zaradi tega, to je davno preživela stvar v družbi. Dvajseto stoletje ni iznašlo nič novega niti ne tako imenovani seksualnd revolucionarji. Gre nam-reč za to, da se spolno življenje ne odvija v intim-nosti, v izolaciji od drugih oseb, ampak v navzočno-sti drugih oseb, to je ena oblika. Skratka, ena obli-ka je, ko dva ali več parov istočasno eden pred dru-gim opravlja takšne ali drugačne oblike spotae za-dovoljitve. Drugi tako imenovani pluralizem, je, ko nekaj oseb medsebojno izvaja nekakšno Kombinaci-jo, ki jih vzajemno zadovolji, in tretja oblika so ca-ko imenovani skupinski zakond, pri katerih se me-njavajo partnerji. To so tri popolnoma različne stva-ri! In tako, ko se govori o skupinskem seksu, se ne ve, o čem je pravzaprav govora! Vidite, kako se ta stvar površno jemlje. Pluralizem je oblika, ki je znana y vseh kultu-rah, od perujske, kitajske, egipčanske in rimske, in pojavlja se vedno v kulturah, ki so na robu propada, pojavlja se vedno v dekadenci kakšne kulture, fcot znak previsokega standarda, posledica pre>več proste^ ga časa, ko ljudje nimajo drugega dela, razen da si izmišljajo novatorije oziroma iščejo nove neobičajne užitke v spolnem življenju, ker jih običajni več ae zadovoljujejo, to pa zato, ker se v odnos med spolo ma vnaša vedno manj humanosti, vedno manj čustve-nosti, manjka povezava z osebnostjo partnerja. In človek misli, da je zelo pameten, ko si je izmi-slil takšen ekshibicianizem, ki ima svoje psihične motive, in dostikrat je to samo prikrita homoseksu-alnost ali zelo prikrit voayerizem ald vrsta drugih psihičnih lastnosti, ki jih nimamo za popolnoma nor-malne. Tako je vrnitev na skupinske spolne odnose le dekadenca, znak izgubljanja tal izpod nog sodobnei?a človeka, ki ne ve več kaj hoče, in precejšnjo vlogo ima pri tem previsok standard. Mislim, da je zahod-na civilizacija zaradi previsokega standarda obsojena na propad To so znaki. V rimski, v helenski, v egio-čanski kulturi, v indijski, povsod je bilo isto. To je sociološka stvar. PK: Lahko bi rekli, da se je pojavil razkorak med standardom in zavestjo, tj. »doraslosti« Ijudi v nje-mu, in se javlja odtujitev in dehumanizacija človek in objestnost... Dr. Marjan Košiček: Gre seveda za tisti razred, ki je sploh imel standard. Sužnji niiso imeli nikakr-šnega atandarda, toda sužnjeposestniški razred ie dosegel vrhunec in na tisti stopnji tehnološkega raz-voja ni mogel dalje, toda še vedno so imeli visok standard in nobenega dela. Za človeka je nevarno, ko se ne bori za eksistenco, ker takoj, ko neha ta borba za življenje, postane dolgočasno. V tem je odtujitev — too se ni treba boriti za življenje. Tudi to je sra-motno, ko mlad človek dobi podarjen avtomobil od očeta! Za kakšnega hudiča neki se bo on boril?! PK:...in potem Ijudje poskušajo pomanjkanje kvalitetncga partnerja nadomestiti s kvantiteto. Dr. Marjan Košiček: človekovo spolno življefnje je v zgodnjih fazah zahodne kulture trpelo za po manjkanjem humanosti. Humanostd. Premalo je bilo zdrave čustvenosti v odnosu med spoloma in v tem odnosu je bilo mnogo deviacij, na primer: prostitu-cija, pa neuspeli zakoni, silno seksualno licemerstvo itd. Zdaj bi pričakovali da bo seksualna revoluicija ukinila vse to, da bo prinesla predvsem humanizaci-jo v odnose med spoloma, da bo ta odnos čim bolj naraven, osvobojen licemerstva, laži, medsebojnega nasilja, prisile itd., in da se bo človek mnogo bolj angažiral kot človek z vsem svojim psihičnim poten-cialom v odnosu med spoloma. In glejte, to se ne dogaja. S forsiranjem takšnih zakonov, skupjnskega seksa, seksualnih orgij in kaj jaz vem še, s prostituiranjem spolnosti se dogaja ravno nasprotno. Vse se še bolj dehumanizira. Spolnost postaja nekakšna rutina, oblika zabave, nekakšna spretnost, družabna igra... Ljudje stare Indije niso gledali tako na spolnost kot mi, ki si delamo utvare, da smo bolj kulturni, dvajset stoletij za njimi. In ne samo, da nismo niti za dlako naprej, v seksualni kulturi smo se premakni-li celo nazaj (Kama-sutra je najboljši dokaz za to!) Njim, recimo, skupinski seks sploh na pamet ni pa-del, prepuščali so ga živalim. In mend ni nič všeč današnje propagiranje sku-pinskega seksa. Zakaj se kakšen list ne potrudi in piše o ljubezni?! O ljubezni sploh ni več člankov. Kot da je izginila! Ljubezen, popolnoma naraven čustven odnos dveh ljudi, ni več zanimiva, kot da je nepotrebna, nepo-membna... Toda vidite, 99 odstotkov, če ne 100 odstotkov pro-blemov, s katerimi ljudje prihajajo v ordinacijo, s krvavimi življenjskimi probleini, z življenjskimi tra-gedijarai, in to ne samo mladi ljudje, ampak tudi starejši, zreli, 99 odstotkov teq problemov je zaradi ignoriranja ljubezni, nepoznavanja ljubezni in neza-dostne hrabrosti. In vsi ti slavni hipijevci in »grupnoseksaši« so najnavadnejši ljubezenski strahopetci ali, kot se temu strokovno reče — erotofobi. Vsi so erotofobi! Sek-sualna revolucija kot vse revolucaje ima v sebi tudi svoje nasprotje — seksualno kontrarevolucijo, samo ta je na žalost prehitro nastx>pila; to je p^rav tisti, ki zase mislijo, da so veliki seksualni kontrarevolu-cionarji, ker nimajo pcjma, kaj hočejo doseči s tem. kar počnejo. Seksualna revolucija je v tem, da spoi-no&t predde na višji nivo, kot je bil prej, in ne... praktikant z diplomo »Tovariši, moje izobrazbe ne cenijo!« Jaz pa noshn v sebi velike reči: kako dvignit proizvodnjo v tovarni zobčenikov, kjer delam. »To je nosečnost hude sorte,« mi pravijo. Vljudni so z mano, pozdravljajo me. Do glavne projektantske mize pa me ne pustijo. Odrinili so me nekam v kot, med olupke banan, ki scm jih pometel izpod nog...« Ko-lega je prišcl iz prakse in nam opeva svojo kariero. Prvi dan so me peljali skozi vse oddelke. »Mi ne potrebujemo nobenih Nikolov Tesel,« mi je dejaJ tehnični. Požrl sem slino in prikimal. Drugi dan so me peljali h generalnemu: »Mi ne potrebujemo nobenih revolucionar-jev, delavci naj mirno delajo svoje zobčenike, plače so čedne. Družinice se rede. Banke so nam naklonjene, devizni priliv je ugoden, izvoz pokriva uvoz. Naše podjetje je kot vrt — vse je za trg. Hmmm, telefonirali so mi, da nosije v sebi nekakšne ideje. U vertikalnem upravljanju, izločitvi administracije, nekakšno velikoindustrijsko kugo. Upam, da se ne boste preveč razbohotili! Damo vam laboratorij, tam lahko trj leta, kar traja vaša praksa, kuhate, cmarite, varite in neovirano izumljaje. A gorje, če boste poskušali okužiti moje otroke!« (S tcm je mislil svoj kimavski kolektiv.) šel sem med epruvete, spihal prah z njih in pričel. Po Lindstromovi metodi sem prišel do pozitivnega koeficienta 0,89 procenta izkoristka odpadnih, osfružnih materia-lov. V tej tovarni so odpadke metali na Odpad oz. Dinos. Zračunal sem, da so sami sebi grobarji: v petih letih so na zgubi za trideset milijončkov. To sem na koncu seje delavskega sveta tudi povedal. Vsi so planili pokonci. »Tako zelenijo mi že ne bo solilo pameti,« je zarohne] tehnični. Glavnj pa me je poklical v kot in zašepetal: »Na Dinosu dela moja žena in moj svak. Tudi braj je tam. Mi jim povečamo bruto dohodek za 12 o/o. Kdo bi nabavljal drage stroje za topitev odpadkov iz Nemčije?« »Nareda sem načrt za naš stroj, jutri vam ga pokažem,« sem zahiipal. »Vsi deli so kupljivi v moji mili domovini, če dovolite. Hidraviično stiskalnico lahko odkupimo iz tovarne Batič iz Kragujevca, kalupe lahko vlije Litostroj, načrt za vezne plošče imam že v pripravi... manjka samo še odobritev delavskega sveja in takoj lahko pričnemo topiti naše odpadke, ki bi se tako vračali nazaj v proizvodnjo ...!« Direktor je zapuhal in odbrzel. Po tem pogovoru so me začeli čudno gledati. Skoraj nihče se ni z menoj več pogo-varjal. Šel sem k psihiatru in se dal preiskati. Začudeno me je pogledal. Ta je odkril pri meni zavrta psihična stanja, psihomotorično zavrtost, bornost aso-ciacij, depresivne ideje, nekritično agresivnost in neu^rudljivost. Dopovedoval mi je, da sem depresivni tip, da bi mi malo deželskega življenja dobro delo... šel sem na deželo in globoko dihal mesec dni. Ko sem se vrnil, je bil na mojem mestu drugi pro-jektant. Pri direktorju sem našel na obisku mojega psihiatra. Gledala sta si v oči n se smehljala. Zdrvel sem k izhodu. »Psihiater in direlctor sta si polbrata,« me je poučil vratar. Zdaj premišljam o kmetiji in prašitih. Težko novemu zobčeniku med rjo! IVAN CIMERMAN marx je mislil na jugoslavijo ko je z Engelsom v Manifestu komunistične partije zapisal tudi, da bodo v najnaprednejših deže-lah med drugim uporabili nasled-nje ukrepe, ko bo proletariat pri-šel na oblast: 2. visok progresivni davek; 3. odpravo dednega prava; 6. centralizacijo vsega pro-metnega sistema v rokah države; 9. združitev kmetijskih obra-tov z industrijskimi; vplivanje na to, da se postopoma odstrani ra/-lika med mestom in deželo; 10. javno in brezplačno vzgo-jo vseh otrok,... združitev vzgo-je z materialno proizvodnjo itd. (Marx-Engels: Manifest komuni-stične partije, Cankarjeva založ-ba, Ljubljana, 1958, stran 46). Tribuna se zahvaljuje tovarišu Marxu za predlagane ukrepe, ki jih vsem odločujočim faktorjem iz srca priporoča v premislek. poletni čas po starem Na včerajšnji se.ff zbora mu Je odgovoril republiški sekre-t-ar za pravosodje in občo upravo dr. Viktor Damjan, ki je poudaril, da sodi vprašanje v pristojnosti federacije. Me-nil j© tudl, da tega ne bi mo-gli izpeljati brez predhodne preučitve vrste vprašanj- Me(* njimi je, na primer, vpraša-nje uskladitve voznib redov na mednarodnih linijah vseh vrst. Jugoslavija meji na se-dem držav, med katerimi inia samo Italija tako imenovan »poletni čas«. Izvršni svet Slovenije Je že leta 1968, ob razpravi o pet-dnevnem delovnem tednu v naši republiki, predložil evez-r.emu izvršnemu svetu v pre-učitev tak predlog, vendar ni naletel na odziv. Splošno mnenje pa Je, da italijanski poletni čas moti enotnost ča-sa v srednji in zahodnl Evro-Pi. J. Sn. Zavzete žlahte predlagateljev naj se v poletnem času za emo uro prej odpra-vijo proti Trstu, pa prav tako ne bojo zamudile za v štacune. integracije Kot prvi vam sporočamo, da bo 28. aprila svečano potrjena integracija ljub-ljanwke PREIHRANE in slovenskega izvrš-nega sveta v prostorih nave hladilnice. še istega večera pa bo slovesno proglašma secesija piranske občine. ne lmenuj po nemarnem Reakcionarnim elementom, ki si spo-sojajo študentsko ime, sporočamo, da bo skupščina SRS na vsako novo anonimno pismo uvedla paseben davek in dohodeik namenila za subvencioniranje Tribune. Zato — ne imenuj po nemarnem študent-skega imena! ergo obvestilo Ker Bitka na Neretvi ni dobila Oscar-ja, bo Tribuna odslej spet izhajala na 16. straneh. Vsem sovražnikom Tribune, ki nain očitajo, da ne predstavljamo in zastopa-mo vseh študentov, sporočamo: član ured-ništva je stalni član državne reprezentan-ce v rugbyju — torej precLstavnik 20 mdlijonov Jugoslovanov. Ergo. zoprnikom milana dekleve za določen čas odsvetujemo z njim svaki sukob u polemiki. Pred kratkim je bil v Smederevska Palanki eden boljših igral-cev zanagovite rugby-reprezentance. ko višlje stoji, dalje (se ga) vidi Sodeč po prikazovanju na malih ekra-nih, je vse nagrade Sklada B>irisa Kidriča za izumiteljstvo m inovacijo pobrai tov. Sergej Kraigher. razvlečen tv program je kriv, da je reklama odrinila (iziobraževalno) oddajo Sestava in teh-nična izpeljava Slovarja sloveaiskega knjižnega jezika. Pralni praški nam goto vo bolj(e) služijo, pa tudi navodila za njihovo uporabo so preprostejša. krimic o srbohrvaških izposojenkah v nadalje-vanjih! To delikateso nam kuha vsako sobotno delo. Hepiend dvomljiv. s prstom pokažd, ti presneti Pogačnik, na krizo v slovenski literarni zgodovini in nikar tako na splošno ne blamiraj naših prominen-tov! Naj se ve, kdo je čist in kdo ne. mile klopčič je pri Slovarju slovenskega fcnjižnega je-zika A—H izgubil nekaj oči. (Tovariš, št. 14). Kdor jih najde, naj jih da nazaj, ker je bil apazovan. vsak slovenec ima bogat, gibek, živ, močan jezik. (To-vuriš, št. 14). • čovjek u papučoma • sebi misll da ji pofpuni gospodor s/og slobodnog vremena, ali ipak če podesifi svoj seksualnl živof pn-mo završetku večernjeg tv-programo. • važno je shvntiti da je homo consumens hipoteza a ne obogotvorena vječna Ijudska priroda i nju se kao takvu može mijenjati, pa i srušiti. »Kulfurna polltlka«, koko je mi shvočomo, pokret je koji okuplja sve mlade stvaraoce, koji bez obzira imaju li u rukama dlijeto ilj pisaču maiinu, stvaraju novo okružje. Slobodan šnajder (Studentski list, Zgb.) u traganju za izgubljenom kultu-rom: urednika Iz zanesljivih virov smo zvedeli, da kaindidirata za odgovornega in glavnega urednika pri znanem tedniku MLADINA tovariša Jernej Jung in Edvin Fliser. možnost programa CEFF 10.000 m visoko DUŠAN STOJANOVIČ GEFF dela iz letala 1000 m v zraku 60 m2 oblaka GEFF iztoor globina 3000 cm2 na 100 m2 padavine GEFF izbor površina 1000 m, 875 m, 125 m nadmorske višine Zagreb GEFF izbor temperature produkcija N S prikazuje /PERCEPIRAN PROSTOR // PROGRAMI-RAN PROSTOR /// MISEL PROSTOR srečo & nuša naj posvojita že izgo>tx>vljenega otroka; (ponuja se Marko Slodnjak). Tako bodo v bodoče laJiko cxipadJli njurri projekti v zvezi z izdelavo. Vsled številnih projek-tav je Nuša zanikala fcudi druge projdk tante. ŠTHTSKILIST TRIBUNA IREJAJO: ŠTUDENTSKI LIST TRIBUNA UREJAJOl Milan Dekleva, Stanko Hočevar, JožJ Konc, Andrej Medved, Jaro Novak, Sreč« Dragan (likovni urednik), Marko SlodnjaJ Slavko Splihal, Tone Stojko (urednik fotJ grafije), Sašo šrot (odgovorni urednik) Marko švabič, Oušan Tiršar (tehnični ured nik), Peter Kuhar (lektior). TRIBUNA — Izdaja IO SŠ Ijubljanskih vi sokošolskih zavodov — Uredništvo in upra va Trg revoiucije l/II — Telefon 21-280 -Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naročnitu za študente je 15 din, za ostale 20 din — Cena posameznega izvoda 1 din — Roko pisov in fotografij ne vračamo — Tiskl CGP »Delo« Ljubljana, Tomšičeva 1, tele fon 23-522 — Poštnina plačana v gotovi