Xsb2».«.3 o.
dvakrat na mesec
ter stane za vse leto 1 K 60 v vin., za pol leta 1 K.
Naročnina in Inserati
blagovolijo naj se poslati upravništvu „Rodoljuba" v Ljubljani, vbi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba".
OaB3a.aaa.il«.
plačuje se od štiri-stopne petit -vrste 16 vin. Ce se enkrat tiska; 24 vin. če se 2krat, in 30 vin. Ce se 3krat ali veC-krat tiska. . *, -i
Pisma izvolijo naj se frankirati. Rokopisi se ne vraCajo.
23. štev.
V Ljubljani, dne 3. decembra 1903.
XIII. leto.
Za pravico.
Govor posl. dr. Ferjanoiča v drž. zboru dne 25. t. m.
Visoka zbornica! Ko smo glasovali z* otvoritev debate o obširnem ministrovem govoru, smo to storili iz dveh ozirov in sicer iz ozira na razpravo našega razmerja do Ogrske in na obravnavanje aktualnih vprašanj, ki se tičejo samo tostranske državne polovice.
Kar zadeva naše razmerje z Ogrsko, bi se bila debata zahtevala tudi brez govora gosp. ministrskega predsednika in bi se vsekakor poiskala in tudi našla prilika, zavzeti napram temu vprašanju določno stališče.
Nagodba.
Odnošaji na Ogrskem se razvijajo v taki smeri, da se v doglednem času ne bode več moglo govoriti o konsolidirani monarhiji. (Prav res!)
Gosp. ministrski predsednik je rekel z ozirom na izjavo ogrske vlade, da jo je naša vlada preiskala do obisti, a ni našla ničesar, kar bi količkaj nasprotovalo nagodbenim zakonom. Sicer je mogoče, da se še ni narušilo besedilo nsgodbenih zakonov, njih duh pa se je že gotovo tangiral in prav gotovo že tudi oškodoval. Politični valovi pluskajo na Ogrskem zelo visoko, zato je nedvomno, da vplivajo tudi na izjave ministrov, in izjava naše vlade se je ustavila tikoma pred temelji državne skupnosti. In »ko dobi ogrsko zako-nodajstvo vpliva še na one, kroni pridržane prerogative, potem je samo vprašanje časa, da nastopi proces razpadanja, ki bo naravnost uničil to konsolidirano monarhijo. To so ne samo obljube, marveč tudi konkretne koncesije, ki so se ogrski po lovici dovolile, katere morajo dovesti k temu neizogibnemu koncu. Že 35 let smo navezani drug na dru-zega in če je to razmerje rodilo takšen sad, potem se pač že danes mora govoriti o popolnem bankerotu dualizma. (Pritrjevanje)
Govoriti o tem, da-li se bo nagodba vobče sklenila, se mi zdi že skoro odveč.
Sicer se pa dandanes pri nas, kakor tudi v oni državni polovici prav malo brigajo za nagodbo. Povsod! prevladuje prepričanje, da je sploh ped sedanjimi pr gaji nemogoče, da bi oba parlamenta sprejela na-godbene zakone. Mogoče je sicer, da se bo položaj spremenil in da se bo zaeteva jela smatrati vsestransko za bolj resno; toda v to pa je potreba časa.
Rekel bi, da se je obstrukcija v češkem dež. zboru pojavila a tempo in preprečila redno delovanje; dež. zbor pa se bode najbrže sešel o novem letu in bo delal preko novega leta, torej v lasu, ko bi se v tej
zbornici sploh ne vedelo kaj početi; mogoče pa je seveda, da se bodo med tem razmere že v toliko raz bistrite, da se bo smelo upravičeno nadejati, da bo parlament ne samo razpravljal, ampak tudi sklepal o nagodbi. V vsakem slučaju pa se bode morala nagodba presojevati z drugega stališče, kakor je bilo to si cer dosihdob navadno.
Nagodba se je že takoj sprva ocenjevala in presojevala mesto z gospodarskega stališča izključno le s političnega vidika.
Vsekakor nam je še v živem spominu, kako viharno so nasprotovale nemške stranke nagodbi, za katero sta se zedinila Thun in Banffv.
Takisto pa je tudi vsakomur znano, da bi nemške stranke še pred kratkim prav rade sprejele Koerber jevo nagodbo, ne da bi se nahajale v njej take določbe, ki bi opraviče vale spremembo njihovega dosedanjega stališča.
Vojaštvo.
Velike važnosti je vprašanje Slede reforme vojaškega kazenskega prava in zlasti glede reforme voja-žko-kaz-pravd. reda, vprašanje, s katerim se je bavil tudi g. ministrski predsednik in ki je v zelo ozki zvezi z našim razmerjem z Ogrsko.
G. ministrski predsednik je izrazil naravnost svoje veselje, da se bode ta predloga v kratkem predložila tej zbornici.
Jaz pa mislim, da zborniea, ako se upošteva, na kakem glasu je naše zakonodajstvo, ne bode splošno delila tega veselja. Da mora dandanes vsaka pravda temeljiti na ustmenosti in javnosti, je pač umljivo. Zato pa je velik anahronizem, da še danes obstoji takšen pravdni red, kakor je nas vojaški.
Toda kaj pa je s temi kardinal-nimi načeli vsake pravde, z javnostjo in uatnostjo? V dveh tretjinah vseh slučajev posredujejo v naši državni polovici ustnost-tolmači (Čujte, čujte!) Tolmači so povsodi določeni samo za izjemne slučaje, pri vojakih p* je to skoro splošno pravilo.
V Lvovu, v K rakovu, Pragi in Ljubljani se razpravlja pri vojaških sodiščih proti domačim vojakom s pomočjo tolmačev, (čujte, Čujte!)
Bilo bi bolje s to reformo počakati, dokler ne bode prevladajo splošno prepričanje, da se s tem oškoduje le pravosodstvo, akp se rabijo takšna izjemna sredstva kot pravilo.
To vprašanje vojaško kazenskega pravdnega reda je tudi mnogo odtehtalo pri koncesijah napram <gr ski obstrukeiji Meni se vsiljuje prepričanje, da se na Ogrskem ne zahteva s tisto odločnostjo ogrski aii bolje madjarski razpravni jezik, ka-
kor vse druge zahteve. To je pa docela umljivo. Ako bi se madjarski jezik uvedel v ogrska vojaška sodišča, bi se moralo vkljub temu v več nego polovici slučajev posluževati tolmačev. To je v zvezi z razmerjem prebivalstva na Ogrskem. Ako se torej na vsak način mora tolmačiti, je bolje, da ostane vse pri starem, se vsaj ne opazi velika mizerija enotne c^ske narodna države.
Vse to pa se vrši radi nemškega armadnega jezika in vendar se ar-madni jezik, rekel bi, z razpravnim jezikom pri vojaških sodiščih malo ali pa celo nič ne stika. Razpravni jezik pri vojaških sodiščih ni gotovo v nobeni zvezi s poveljnim jezikom pri armadi, in samo radi poveljnega jezika se seveda s toliko odločnostjo zahteva nemški armadni jezik. Zatrjuje se, da ni dovolj osobja pri avdi-torjatih, ki bi lahko pri vojaških sodiščih razpravljali v dotičnih jezikih. Ce še mortia uanes pogrešamo takega osobja, vendar si ga bomo Se lahko priskrbeli, ker predno se uodo pri današnjih razmerah v obeh parlamentih izvršile te kodifikacije, bode še časa dovolj, da se bodo vojaška sodišča preskrbela s takimi zmožnimi uradniki.
Sicer pa opomnim, da se je pred kratkim razpisalo 200 adjut po 1600 kron, ki se takoj oddado kandidatom za vojaško sodnijsko službo. Toda to pomanjkanje jezikovno usposobljenih vojaških sodnikov se izrablja samo v to, da bi se opravičil nemški razpravni jezik pri vojaških sodiščih. Nas Slovane se dolži, da nismo navdušeni za vojaštvo. To je res, sicer pa ali more biti tudi drugače? Saj vidimo, da je vojaštvo samo posa mezen lanec v vrsti mnogih germa-nizatorskih elementov; saj vidimo, da se lastni sin izneveri svojemu narodu, čim obleče častniško suknjo. (Pritrjevanje). Ali ne uvidimo, da je ofioielno toliko naglašana objektivnost in pravičnost proti posameznim jezikom sama neresnica? Ali ne vidimo, dan na dan da se z našimi sinovi v vojski ravna kakor z manj vrednimi, da se jih psuje in žali? (Pritrjevanje). O teh zadevah obravnavati pa je odločeno dru^o mesto. Jaz bi samo opozoril na dejstvo, da pri kranjskem polku št. 17, torej pri polku, ki obsega jedra slovenskega ljudstva — nedavno sem čital o t«m natančno razpravo — ne zna niti če-trtinka oficirjev polkovnega jezika. (Čujte! Čujte!) Za vse to pa se imamo, trdim smelo, zahvaljevati le okolnosti, da se krčevito oklepa nemškega armadnega jezika, katerega znanje se zahteva v toliki meri, ki ni prav nič utemeljeno, še manje pa koristno, kar samo uničuje prijateljsko razmerje do vojaštva. Ta armadni jezik posega sploh na polje, kjer nima no bene upravičenosti.
Orožništvo n. pr. sme — to je zlasti čudno — poročati na obiastva in sodišča samo izključno v nemškem jeziku, in to radi nemškega armadnega jezika.
Orožništvo ni bojujoč voj, temuč — imenoval bi ga tako — vojaška policija. In kakšno nesmisel poroča včas\h tak nemščine nevešči orožnik sodišču, nesmisel, ki je vstanu premotiti sodišča, in ki jih čestokrat tudi res spelje na napačna pota, to so izkušnje, ki jih vsak sodnik v svojem poklicu pogosto doživi. Ako so tedaj Madjari to okostenelost armad nega jezika predrli v tistih ozirih, kjer ista nima pravice, moremo temu tudi le pritrjevati in mi bodemo isto zahtevali tudi za našo državno polovico.
Narodno vprašanje.
V svojih nadaljnih izvajanjih se je gospod ministrski predsednik bavil z vprašanji, ki se tičejo le tega parlamenta in se morajo urediti brez ozira na Ogrsko. Govoril je tu mnogo o narodnostni strpljivosti, o pravicah in pravičnosti ljudskih plemen medsebojno. Upajmo, da bodo narodi in ljudska plemena te države sčasoma strpljivejši med seboj ter bodo uvideli, da mora priti do mirnega razgovora.
Pogrešamo pa na strani vlade, da bi sama izvajala pravico in pravičnost. To stališče nas je posebno primoralo, da smo želeli, zavzeti svoje stališče napram govoru gospoda ministrskega predsednika. Stranke so pa izišle v tem pogledu z nasprotnega stališča. So stranke, ki nočejo ničesar vedeti o pravičnosti in pravici, ki jo je reklamiral ministrski predsednik, in to so Nemci. Slišali smo ravnokar govornika, ki je z zavistjo izgovoril, kako je ogrska država v 30 letih svojega obstanka dospela do enotne narodnostne države, dočim se je tukaj v tej državni polovici v tem času ustanovil le narodni konglomerat. In to je močno obžaloval in mi to tudi razumemo. Na nemški strani tudi gotovo ni manjkalo dobre volje, tudi pri nas isto napraviti, kar se je na Ogrskem zgodilo. Toda tukaj so bili drugače razviti narodi, kakor pa tisti s katerimi so imeli opraviti nasilni Mađjari. Tu so Čehi, Poljaki, Jugoslovani; to je bila zapreka, ne pa morda, da bi bilo Nemcem manjkalo dobre namere.
Vseučilišče.
Gospod ministrski predsednik se je nadalje v svojem govoru dotaknil tudi vseučilišč in je pred vsem omenjal nerednosti in pomanjkljivosti, ki obstoje na vseučiliščih, ki so res nezdržljive in se morajo spremeniti. Pristavil pa je tudi, da bo vlada storila vse, da bo imela v Avstriji vseskoz moderno urejene visoke šole
v zadostnem in potrebam vseh narodnosti odgovarjajočem številu.
V tem oziru bi bil želel od gospoda ministrskega predsednika jasnejših besed. Želel bi bil, da bi se bil gospod ministrski predsednik izrazil tudi o tem, ali je pri tem tudi mislil na visoko šolo za Jugoslovane. To izjavo si moramo izprositi od vlade tembolj, ker do sedaj še nismo tozadevno slišali z ministrske stolice pojasnila, ki bi nas bilo zadovoljilo.
Nočem preiti sedaj podrobneje k vprašanju o potrebi ustanovitve jugoslovanskega vseučilišča; za to se bo ponudila prilika o drugem času. Konštatovati hočem le eno, da je taka visoka šola za Jugoslovane od dne do dne potreb-nejša. Potrebna je glede šol, potrebna glede uradov in glede življenja sploh. Nesmisel je zahtevati, da se potrebne sposobnosti pridobe na drugojezičnih vseučiliščih, kajti dejstvo je, da se te sposobnosti na drugojezičnih ali le prav težko ali pa sploh ne pridobe*.
Pravosodje.
V dokaz rečenemu ozrimo se na eno torišče narodnega življa, na pravosodje. Izobrazba in prosveta med narodom je tako napredovala, da je tudi brez vseh zakonov in brez vseh naredeb naravna zapoved, zapoved svobodnega in nezadržujočega razvoja, da se nudi ljudstvu pravosodje v njegovem jeziku.
In ministrski predsednik je izrekel nado, da bo v Avstriji vendar moralo priti do tega, da si bodo vsi narodi medsebojno priznavali svobodni razvoj. Upajmo; obžalujemo pa, da se vlada sama ni povzpela do tega temelja in da pred vsem, kar se tiče od vseh strani stiskanega slovenskega naroda, mu svoja bogata sredstva moči odteguje ter pusti, da se mu godi očita krivica.
Kako je tedaj v pravosodju? Na Kranjskem se razvijajo razmere tako, ki se lahko imenujejo, da so zno-sljive, v vseh drugih kronovinah pa, kjer stanujejo Slovenci, je pač mnogo želeti k sedanjim razmeram. Pred vsem so razmere na Koroškem, ki so postale zadnji čas kričeče.
Koroška.
Moj rojak, včerajšnji govornik, je že obširno govoril o teh razmerah in navajal dejstva. Nočem ponavljati že omenjenega ter bom to postopanje le ob roki zakona preskušal.   Pred vsem pa bi te razmere flplošno karakterizoval ter bi jih imenoval odpovedano pravosodje napram Slovencem v njihovem jeziku. (Pritrjevanje.)   V  deželi,  kjer tvorijo tretjino vsega prebivalstva, v deželi, kjer je slovenščina  nepobitno deželni jezik in pri sodiščih, kojih področje tvorijo izključno ali po večini Slovenci. In vsi ti slučaji so iz najnovejšega časa, dočim se je poprej tudi na Koroškem slovenščina mirno in brez nasprotovanja polagoma uvajala. Primorani smo še vprašati: Kaj je vzrok tega hipnega prevrata? Ali je res višji ukaz, ki se uboga, naredba, ki je strogo zapovedano jo prikrivati? Ako je temu tako, zahtevamo od vlade pojasnila, ali pa je koncesija   nemškim   strankam za
usluge, ki jih izkazujejo vladi? Pri deželnem sodišču v Gelovou, tedaj pri sodnem dvoru za celo deželo, sedijo v senatu, v katerem in po katerem naj se sodi o Slovencih, sodni funkcionarji, ki so slovenščine popolnoma nevešči.
Ako pa zagovornik zahteva, naj se slovenščine nezmožni sodniki nadomestijo z drugimi, ki bi mogli po temelju neposrednosti slediti razvoju kazenske razprave, je to pač — bi vsaj mislili — prava in naravna zahteva.
Ne! To ni prav, ni naravno, ni dopustno na Koroškem; nasprotno, to je »nespodobno vedenje« zagovornika in sodni dvor ga kaznuje z disciplinarnimi sredstvi, z ukorom, z odtegnitvijo besede, z odgoditvijo obravnave, da si toženi morejo iskati drugih, to je nemških zagovornikov.
V Rožeku, okrajnem sodišču s šestimi sedminami slovenskega prebivalstva se razprava preloži, da se pokliče tolmač. Naravnost absurdno je, da se v okraju skoraj z izključno slovenskim prebivalstvom kličejo tolmači za slovenski jezik. (Posi. dr. Lemisch: Ker niso razumeli kranjskega odvetnika)
Že še pridem na to. Vpraša se le, za koga je tolmač potreben, za sodnika ali za nasprotnega odvetnika ali za oba obenem. Ako ga potrebuje sodnik, potem se vpraša: Kako izhaja sicer s prebivalstvom v svojem okraju? Ako ga pa potrebuje nasprotni odvetnik, je s § 213. sod. reda naravnost prepovedano sodiščem, zaradi jezikovnega neznanja pooblaščenca ene stranke klicati tol mača.
V Velikovcu, v okraju, ki celo po koroškem ljudskem štetju izkazuje tri četrtine slovenskega prebivalstva .. . (Posl. dr. Lemisch: Pa nemško volijo!) — da, da, nemško volijo, le preiskovati nočem kako — tukaj se zaradi jezikovnega neznanja enega sodnika razprava preloži, da se delegira drugo sodišče, in še večje nasilje se zgodi, da se strankin zastopnik, ki je hotel slovensko razpravljati, obsodi na stroške preložene razprave.
No, kar se tiče povrnitve stroškov, pravi zakon:  Na stroške se more   obsoditi   zastopnika zaradi »velike krivde«. Kakšna je bila pač zastopnikova jkrivda v tem slučaju? Velika krivda je bila to, da sodnik ni zmožen jezika prebivalstva v svojem okraju.   In kaj pa je potem z delegiranjem? Delegiranje je po zakonu dopuštao zaradi sorodnega razmerja, zaradi pristranosti v kazenskem postopanju, zaradi javne varnosti, toda zaradi sodnikovega jezikovnega neznanja, zaradi tega, ker sodnik ne zna jezika prebivalstva v svojem okraju, ne pozna zakon delegiranja.   Kakor torej vidimo, ni treba klicati člana 19, ne naredeb, da se določi, da se na Koroškem splošno postopa uepostavno in svojevoljno. D.*, sedaj pridem na to, kar je potem koroški poslanec pripomnil. Rekel je, jezik, ki ga mi zahtevamo, je novoslovenski in proti temu jeziku se upirajo Korošci. NovoslovenšČina da je taka, da je koroško slovensko kmečko ljudstvo ne razume. Ne najdem parlamentarno dopustnega izraza, da bi to trditev po zasluženju označil, toda mislim, ako rečem, da
je predrzna in hudobna trditev, je to najmanj, kar se o tem more reči. (Posl. dr. Lamisoh: Tako govori bivši predsednik!) Takoj hočem doprinesti dokaz.
Družba sv. Mohorja.
Slovenci imajo Mohorjevo dražbo in ta ima ravno v Celovca svoj sedež. Dražba šteje okroglo 76.000 udov. Za mal znesek dobi vsak ud na leto šest knjig, lahko se tudi reče knjižic, pa vsekakor prav obsežne knjižice verske, poučne in zabavne vsebine. Potemtakem razpošlje ta družba med slovensko prebivalstvo na leto 456.000 izvodov. (Čujte! Čujte!) Koroška, kjer baje tega novoslo venskega jezika ne razumejo, jc pri družbi zastopana s 6000 udi. Teh 6000 udov dobi na leto 36.000 izvodov iz izdaj te dražbe. (Medklic.) Kako bi bilo mogoče misliti, da si naroča ljudstvo tako množino slovenskega tiska, ako bi ga ne moglo brati ter bi ga ne razumelo ? Da pa je trditev o jezikovnem neznanju slepilo, to vedo Nemci sami. Ako pride do volitev, poslužujejo se novoslovenščine, tedaj se v tem jeziku dopisuje iu tiska.
Tukaj se mi je ravnokar predložil volilni oklic dr. Metniza; ne bom Vas, gospoda moja, zadrževal s čitanjem tega volilnega oklica. Isti je tiskan v popolnoma izvrstni slovenščini. Ako jo potrebujejo, je ta jezik razumljiv. (Medklici posl. dr. Ferrija. — Posl. Doner-nig: Mi se tudi ne brigamo za Dalmacijo, pustite nas na miru!) Ne bomo Vas pustili na miru.
Kurzi in kurzovci.
Gospoda moja! Ni ljudstvo ono, katero ne razume jezika, ampak — jaz sem še vedno na justičnem polju — sodniki so, ki ne ume jezika. Zdi se mi potrebno pri tej priliki spregovoriti nekaj besed o načinu, kako se vzgojuje na Štajerskem in Koroškem sodnijski naraščaj. To zadevo je že včerajšnji g. govornik mimogrede omenil.
Izvežbanje v slovenskem jeziku v onih predmetih, katere potrebuje pravnik v svojem poklicu, ni mogoče na nobenem vseučilišču. Vsakdo bi si torej mislil, da se oddajajo dotična sodnijska službena mesta samo onim, ki so že z doma jezikovno dobro usposobljeni. Temu pa ni tako! Kar si Štajarska in Koroška vzgojita slovenskega sodnij-skega naraščaja, vse se potisne na Kranjsko in nobeden nima več upanja, da bi se kdaj še vrnil v svojo ožjo domovino. Štajerska in Koroška ste določeni samo za Nemce! Kako se pa naj tem vtepe potrebno jezikovno znanje? Pri sodnih dvorih v Mariboru in Celju so se ustanovili za nemške avskultante takozvani jezikovni kurzi. V šestih mesecih se naj ti ljudje priuče slovenskega jezika za sodnijsko rabo. Da to ni mogoče in da se to tudi nikdar ne zgodi, je pač ob sebi umevno.
V najugodnejšem slučaju si pridobe toliko rutine, da baš zadostuje, da razumejo ljudstvo, s katerim bi morali uradno občevati, napak. In kaj se sedaj vidi? Pri okrožnih sodiščih v Mariboru in v Celja je pač mnogo nemških avskultantov, prav malo pa slovenskih. Pripomnjam, da dobe obiskovalci jezikovnih kurzov še priboljšek adjuta v znesku po 200 kron. Torej slovenski avskultantje, katerih je le malo, imajo samo delo, nemški avskul-tanti, katerih se ne rabi in ki tudi niso porabljivi za slovenske pravne zadeve,
pa dobe remuneracije. Ali se je potem čuditi, ako to dejstvo vznemirja slovenske avskultante in povzroča, da se jim pristudi taka služba? Večina da taki službi slovo, one pa, ki vztrajajo, se pošlje na Kranjsko, odkoder pa nimajo upanja, kakor sem že naglašal, se kdaj vrniti v svojo domovino.
Ako se hoče skrbeti na naraščaj sodnijskega osobja, naj se oni denar da slovenskim avskultantom in naj se jim na ta način omogoči, da se posvete sodnijski službi. Ta denar deliti nemškim avskultantom, se pravi, ga lahkomiselno zapravljati.
Justični umor.
Takšni slučaji, kakor jih je včeraj navedel posl. dr. Ploj s Koroškega, se prigode samo pri tako vzgojenih sodnikih. Toda pripetili so se pa še bolj obžalovanja vredni slučaji. In ne morem si kaj, da bi se ne dotaknil z nekoliko besedami justičnega umora (Čujte!), ki je tako grozovit, da lahko trdim, da bi bilo zaman iskati po sod-nijskih analih slučaj, ki bi se smel primerjati prav&ar omenjenemu. To je slučaj Bratuša.
Zakonska Bratuša sta bila — mislim, da še ni eno leto od tega — pred porotnim sodiščem v Maribora obtožena strašnega zlodejstva, da sta umorila svojo rodno hčer, mrtvo truplo spekla, meso pa snedla. Porotniki so zakonsko dvojico spoznali za krivo. Zakonska Bratuša sta namreč zločin priznala, kot „corpus delieti" pa so bile kosti mrtvega telesa. Porotniki £so oba spoznali za kriva in sodni dvor je izrekel smrtno obsodbo. Na srečo se pa justifikacija ni izvršila. Toda Slovencem sovražno časopisje je vočigled tega napadalo slovenski narod na najnesram-nejši naČii, s kanibali se je nas stavilo v eno vrsto. Nakrat pa se je pojavila ona baje umorjena hčerka in 'kosti so se izkazale po preizkušnji parera prvih izvedencev kot svinjske kosti, (čujte, čujte!)
Naravno je, da so se požurili uvesti novo postopanje, da bi se Čim preje osvobodila po nedolžnem obsojena zakonska Bratuša.
Zakaj to navajam v tej zvezi? Motiti 8e, je človeško, toda pomota v tem slučaju ima svoj poseben vzrok.
Žandarmerija je ljudi strašila, največ pa je zakrivil preiskovalni sodnik, čegar jezikovna zmožnost je prav tolika, kolikor se jc pridobi v imenova-
y
nih slovenskih jezikovnih kurzih. Ce kdo nima v oblasti jezika se lahko razvname, in baš tej okolnosti je pripisovati, da se je dal baje nekoliko slaboumni Bratuša zapeljati k izpovedi, k priznanju dejanja, katerega ni nikdar zakrivil in za katerega bi se sicer moral pokoriti s svojim življenjem. K sreči pa je to, kakor sem že povedal, preprečila cesarjeva milost in zakonska Bratuša, ki sta takorekoč že stala pod vešalami, sta bila obsojena v večletno ječo.
Take posledice mora imeti takšna vzgoja sodnijskik uradnikov! Vrhovna justična uprava bi morala kar divjati, ako pride takšen slučaj na dan. Kaj pa se je tukaj storilo ? Ničesar! Veseli so bili, da se o tej stvari ni govorilo, in hvalili so Boga, da obtoženca nista bila obešena. In časopisi, ki se preje na najpodlejši način napadali slovenski narod, so tudi umolknili. Sploh pa bi bilo vsem najljubše, ako bi se o tej zadevi nič več ne razpravljalo v jav-
nosti. Jaz pa sem li nadel nalogo, da spregovorim o tem slučaju nekaj bes ed, da ga otmem pozabljenju.| Takšni ljudje, kakor ta preiskovalni sodnik, to mi je naglašati, se vzgojujejo v slovenskik ezikovnih kurzih. Ti kurzi so zoper nas naperjena frivolna naprava in mi moramo vlado odločno pozivati, da te kurze opusti in na drag način skrbi za naraščaj.
Odločna beseda.
Ministrski predsednik je rekel koncem svojega govora (čita):
„Kot zaščitniki ustave se trudimo neprestano, da bi razrešili nasprotja, v katera so zašle stranke; to delo ni lahko in se ne da izvršiti v kratkem Času, toda naša potrpežljivost ne bode omagala".
No, jaz pravim, odpraviti slučaje na Koroškem, o katerih se je tukaj govorilo, razrešiti ona nasprotstva, ki so se tu pojavila, pač ni težka naloga.
Takšno ravnanje z legalnim dovzetnim narodom s strani sodišč v lastni deželi, tako zasužnenje avtohtonega ljudstva pač ni mogoče, da bi trpela vlada, ki je postavljena na čelo državi, v kateri je vartikulirana v temeljnih zakonih ravnopravnost vseh narodov.
Ko so se izvedeli prvi taki slučaji, sem pisal takoj v svojem imenu in v imenu svojih političnih prijateljev ministrskemu predsedniku kot vodji pravosodnega ministrstva in ga prosil od-pomoči.
Odgovoril mi je rade volje in mi obljubil, da si bo dal v teh slučajih natanko poročati.
Sedaj pa je že precej časa preteklo, ti slučaji pa se ponavljajo na Koroškem dan na dan. Ali misli vodja justičnega ministrstva, da je žc svojo dolžnost storil, ako si je dal poročati?
Mi zahtevamo odločno, da se na Koroškem napravi red; dokler pa se to ne bo zgodilo, smatramo ministrove besede o „zaščitnikih ustave" samo kot golo frazo in s tem je označeno naše stališče nasproti tej vladi. (Pritrjevanje in ploskanje.)
Rusija in Japonska.
Nevarnost, da pride do vojske, še ni izginila, dasi ni verjeti vsem eanzaoijonelnim vestem, ki dohajajo z daljnega vztoka. Povsodi vlada v političnih krogih živahno delovanje, in splošno se pričakuje, da bo pri zasedanju japonskega parlamenta se odločilo, ali se bo nasprotje z Rusijo poravnalo mirnim potom, ali pa z oboroženo silo. Japonski minister zunanjih zadev, grof Kazura, je izjavil, da japonska vlada ni nikdar zahtevala, da bi se Rusija morala umakniti iz Mandžurije. To je stvar, katera se tiče samo Rusije in Kitajske, katera pa Japonske prav nič ne briga. Drugače pa je stvar s Korejo. Nobena druga država nima pravice, posegati v korejanske zadeve, kakor samo Japonska. Če bi se pa poskusilo od katerekoli strani, bi bila Japonska prisiljena, dotični sili nemudoma napovedati vojsko. Neki ugleden japonski politik in parlamentarec se je glede preteče vojne z Rusijo izjavil prilično tako-le: Mi hočemo vojno, ne radi Mandžurije, ki nima za nas vrednosti, ampak radi svojega ugleda. Mi smo brzo in popolnoma premagali Kitajsko, največjo državo na svetu, sedaj pa je
nas Angleika izvolila za svojega enakovrednega zaveznika. Navzlic temu se Japonska v Evropi še ne uvažuje tako, kakor bi zaslužila. M[i smatramo sebe za eno prvih velesil na svetu in zahtevamo, da nas tudi Evropi pripozna kot velesilo, ■ katero je treba računati. Edino sredstvo, da to dosežemo, je vojna proti kaki evropski velesili. Ker je nam Rusija najbližja in ker se politične aspiracije med Japonsko in Rusijo križajo, je torej boj s to največjo evropsko državo neizogiben. Rusijo premagati nam ne bode talko (?). Ako Japonska, o čemer pa ni dvoma (?), premaga Rusijo, si bo pridobila velikanski ugled v Evropi, kar se bode zlasti poznalo v diplomati j i in v trgovini. Mi se ne bo demo vojskovali zaradi Mandžurije, ampak ta priznanje naše države kot velesile. — Tako baje mislijo vsi Japonti. Kakor se vidi, so silno samozavestni in si menda res do-mišljujejo, da so prva moč na svetu. Zato je pač skoro gotovo, da se bodo res preje ali sleje zamotali v vojsko z Rusijo, Če pa mislijo, da bodo imeli tako lahko delo z Rusijo, kakor svoje dni s Kitajsko, se pač korenito motijo. Nasprotno pa je prav gotovo, da bo v tem slučaju Rusija prav hitro ozdravila Japonce dosedanje — megalomanija!
Domače in razne novice.
— „Svoji k svojimi" grmi tako rad katoliško narodni »Slovenec«, samo da nikdar neče vedeti, kako se strinjajo ■ tem načelom dejanja njegove stranke, da, njegova lastna dejanja. »Slovenec« je lastnina in glasilo katoliškega tiskovnega društva. To društvo naznanja in priporoča v svojem listu načelo »svoji k svojim« — samo se pa ne ravna po tem načelu. Zdaj preži davajo »Katoliško tiskarno«. Stavbno delo so oddali Nemcn g. Trumm-lerju, kleparska dela pa Nemcu in protestantu g. Kornu. Tako se po katoliiko-narodnih načelih izvršuje geslo »svoji k svojim!«.
— Načelnik okrajno-cest-nega odbora — Klanfarjev Tonček. Spomladi bo 3 leta, odkar smo napravili Klanfarjevega Tončka za načelnika okrajno-cestnega odbora okolice ljubljanske. V vsem tem času dajal je letne račune le svojim odbornikom; nikdar pa mu ni prišlo na misel, iste, kakor je bila pred njim vedno navada, razglašati pri cerkvah, da ima vsak davkoplačevalec pravico do vpogleda, da se prepriča o točnosti in resničnosti cest nega letnega obračuna. — Zadnji četrtek smo zopet sejali. Ker nismo dobili od g. Tončka za popravo raznih okrajnih cest niti vinarja, pričakovali smo to [z vso pravico sedaj. Toda prevarili smo se. V svojem načelni-škem govoru je omenil poleg drugih manj važnih točk dnevnega reda, da letos ne dobimo 20.000 K cestnega denarja, ker se je ta, kakor mu je sporočilo c. kr. okrajno glavarstvo ljubljansko, porabil v razne namene! — Po raznih vprašanjih od strani gospodov odbornikov ni mogel g. Tonček dati natančnejšega pojasnila, nego je, da si bled in prepaden, ostal pri svoji prvotni trditvi. Slavno
e. kr. okrajno glavarstvo ljubljasko ■e torej naproša, da nam sporoči, koliko je na tej izjavi resnice in kakšni bo ti g. Tončku neznani, nam pa popolnoma nerazumljivi nameni?!
— Shodek v Strugah. Klerikalci imajo v Strugah svoj k o n • sum. V prostorih tega konsuma so v nedeljo priredili »shod«. To se pravi: Zbralo se je kakor večkrat nekaj konsumarskih pijančkov in rekli, da imajo »javen shod«, ker sta jim dva slaboglasna tonzuriranca, fajrao-šter K e r i n in kaplan Golu delala družbo in je istotako slabo-glasni Jaklič prodajal svojo modrost. V ribniškem okraju so se začele zadnji čas razmere obračati na bo*elj Lumparije in svinjarije, ki jih je uganjal kaplan Žužek v Dolenji vasi, so marsikomu odprle oči. Polom katoliškega konsuma v Ribnici je tudi mnogo pripomogel, največ je pa se veda pripomogel dobrepoljski Jaklič. Ljudi je sram, da so takega človeka poslali v deželni zbor kot svojega zastopnika in obžalovati so začeli, da svetnik Višnikar ni več njihov poslanec. Kaj je bolj naravno, kakor to ? Klerikalce seveda navdaja to s strahom in zato ao začeli metati blato na svetnika Višnikarja. Taka smet, kakor je dobrepoljski Jaklič, bo je predrznil v atruškem konsumu trditi, da Vifinikarjevo »prononsirano poli tično delovanje vzbuja pri ogromni večini prebivalstva v ribniškem okraju nezaupanje do njega kot sodnika«. Fajmošter Kerin pa je predlagal oelo v tem smislu Bpiaano resolucijo. To je pač vrhunec infamnoBti. Svetnik Višnikar je to infamnost kvitiral z molčečim zaničevanjem, ker druzega ne zasluži. Tak subjekt, kakor je Jaklič, ne more nikogar razžaliti in istotako ne po svoji tabitosti slavno-znana žegnana posoda, ki ae kliče za Kerina. Ves ribniški okraj čisla in spoštuje svetnika ViŠnikarja kot upornega sodnika, lumpje pa nimajo nikjer zaupanja do sodnikov.
— Iz Kosane se nam piše: V poročilu o shodu klerikalne stranke v Košani v „Slovencu" se brezimni dopisnik zaletava v nekega „botezarja", ki je baje ljudi nagovarjal, da bi pri shodu razgrajali, a ni dobil nikogar za-se. Sicer v celi Košani ni nikogar, ki bi poznal kakega „botezarja", kar pa „Slovenčevega" dopisnika prav*nič ne briga, najbrže, ker si misli, da bo lahko s tem izmišljenim imenom farbal javnost in ji natvezil, da se je res zgodilo to, o Čemer on pripoveduje. In če pa je res, Čemu pa ne pove pravega imena dotičnega „botezarja"?! Mi smo bili pri onem shodu navzoči, a nismo videli nikogar, ki bi bil ljudi hujskal, da bi pri shodu razgrajali. To je čisto navadna debela laž! Če jpa „Slovencev" brezimni dopisnik cika z besedo „botezar" na neko ugledno osebo v Košani, dokazuje to, da mu ni nič ležeče na resnici, ampak da govori iz njega slepo sovraštvo in bleda zavist. Dopisnik bi jo rad spravil ob ugled in spoštovanje pri ljudstvu, zato je naperil svoje strupene pušice proti dotičnemu možu. Toda te pušice ne bodo obsedele, o tem je lahko prepričan „Slovencev" dopisnik! — V dotičnem dopisu se tudi zatrjuje, da se je vdeležilo shoda v Košani na župnikovem dvorišču 400 mož. Smešno! Dotičnik, ki je zborovalcc Štel, je moral imeti prav posebne oči, da je vsakega udeležence videl kar štirikrat. V resnici je bilo zboroval-cev p i č 1 o s t o! Za ostale 300 se je pa dopisnik zlagal! Nam se to čudno zdi, da si upa javnost tako grdo farbati, ko vendar ve, da se mu lahko vsak hip dokaže, da ne govori resnice!
Saj vendar ni bil na shodu on sam, ampak tudi naši ljudje, ki so si dobri zapomnili, koliko je bilo zborovalcev! Ako boste v drugič še kaj sličnega pisali, cenjeni dopisnik, prevdarite preje vse natanko, predno boste kaj napisali, da vas ne bomo zopet postavili na — laž! Svobodom. KoŠanec.
* Račun o poljubih. Apela-cijsko sodišče v Albanvju (Amerika) je priznalo gospici Pettit 12.000 dolarjev odškodnine, ki jo ji mora plačati Tittemore iz Galwayja, ker je prelomil svojo obljubo, da bo gospico poročil. Med obravnavo je tožiteljica izvlekla iz žepa biležnico ter črno na belem dokazala, da jo je Tittemore za časa njune 14letne zaroke 1236krat poljubil. Vselej si je po njegovem odhodu zapisala, kolikrat jo je poljubil. Za vsak poljub dobi tedaj 10 dolarjev, a zahtevala je 160 dolarjev.
* Napačno razumel. Neki trgovec v nekem šlezijskem mestecu je dobil čvrstega sinčka, kar je očeta tako razveselilo, da je svojemu bratu naznanil dogodek s sledečo brzojavka: Danes se je oglasil pri meni dečko, ki se imenuje tvoj nečak." Brat je takoj odgovoril. „Saj moraš vedeti, da nimam nečaka. Ne ver jami sleparju, vrzi ga ven ali pa ga daj zapreti."
* Na angleški lokalni železnici. Vlak se je pravočasno odpeljal iz postajo Hoylake. Sredi polja jo vlak hipoma postal. Postniki so vprašali skozi okno sprevodnika, kaj se je pripetilo. „Krava je na progi," seje glasil osoreu odgovor. Potem je vlak zopet vozil naprej; čez deset minut pa je ravnotako naglo z nova vstavil. „Kaj pa je Že zopet?" — „Kravo smo zopet došli", je odgovoril sprevodnik.
* Zaradi klobukov. Madridski prefekt je izdal prepoved proti nošnji klobukov v gledališču. Prepoved je aristokratinje hudo razkačila ter nameravajo priti k otvoritveni predstavi v orjaških klobukih na glavi. Nasprotno pa se je razvila med gospodi agitacija, naj obdrže v gledališču cilindre na glavi ter pušijo. Zmagale pa bodo vender najbrže zastopnice nežnega spola, ako treba tudi s pestmi.
* Srednjeveški norci se niso izmrli. V Belgrad je prišel te dni menih Rodrigo Abele iz Rima, ki si je naložil pokoro, da roma iz Rima v Jeruzalem bosonog in gologlav. Morajo imeti po samostanih posebno kosmate grehe.
* Olajaave pri zrelostnih izpitih. Nedavno seje vršila na Dunaju druga konferenca avstrijskih srednješolskih ravnateljev ter sklenila razne olajšave pri zrelostnih izpitih. Za pismene izpite iz latinščine se je določilo več časa, pri ustnih izpitih pa se bo oproščalo iz posameznih predmetov, kolikor je le dopustno po obstoječih naredbah. Vpetem gimnazijskem razredu se določi manj nemških nalog. Končno pa se je povdarjalo, da je pri celokupnem pouku gledati na to, da si učenci pridobe več spretnosti v ustnih in pismenih izrazih.
* Hišo, ki se suče za solncem sta razstavila v Parizu on-dotna arhitekta dr. Pellegrain in M. Petit. Hiša ima podobo prostorne in masivne zidane, dvonastropne vile, ki se okoli vertikalne osi s posebnim strojem tako suče, da so okna glavne fronte celi dan obrnjena k solncu. Pod hišo je venec velikih jeklenih krogelj, na katerih se zgradba vrsti popolnoma tiho in mirno, ne da bi prebivalci čutili najmanjšega stresanja.
Strasna statistika. V Londonu obstoji „Društvo za varstvo otrok", ki podpira na leto do 100.000 otrok, izmed teh do 3000 takih, ki so jih stariši zapustili. Letos je vzdržalo društvo maja 8727 otrok, junija 10.105, julija 9668, avgusta 10.298, septembra 8833 in oktobra 9829 otrok. Od svojega obstoja, t. j. leta 1889 do danes je društvo zdrževalo 911.019 otrok. Lani in letos je društvo izvedlo 34.946 tožb v prilog 95.560 zapuščenih ali trpinčenih otrok.
* Brki v zakonu. V nekem iSIezijskem mestecu se je neki mož ki je imel nenavadno velike brke, v gostilniški družbi zarekel, da se za 100 K Čisto obrije. Stava se je pravilno sklenila in drugi večer bi moral mož priti v družbo obrit. Drugi večer je družba nestrpno pričakovala moža z zastavljenimi brkami, toda mesto njega je prinesel pismo, ki ga je pisala ženska roka a se je glasilo : „Gospode moja! V navalu nerazložljive lahkomiselnost se je včeraj zvečer moj mož Vam zarekel, da žrtvuje za 100 K za nekak dobrodelen namen svoje lepe brke, in Vi ste bili tako neusmiljeni, da ste predlog sprejeli. Ker pa mene ni volja, zaradi dobrodelnih nazorov svojega moža trpeti, zdi se mi potrebno izpovedati, da sva z možem pri poroki sklenila skupno imovino in skupno gospodarstvo. Vsled tega so njegovi brki moji brki tedaj ni imel pravice ž njimi svobodno razpolagati, in Vaša stava je ničeva. Ako bi dvomili nad mojimi pravicami, nastopite lahko toŽno pot. S spoštovanjem Roza M. NB. Moj mož ne more danes priti v Vašo sredo, ker sem za nekaj časa vzela hišni ključ v svojo oskrbo."
* Častno mesto v vsaki hiši bi moral zavzemati zvesti pomočnik gospod injin in brai pospeševalce nje dela: šivalni stroj. Kakor dober prijatelj ji priraste na sree. Videl jo je znabiti že srečno nevesto pomagal ji je pri napravljanju bale; na njem je mlada žena šivala prva krilca za ljube otročiče in čim večji je bil njih krog, temveč je no ral železni stroj prestati, tembolj se je razlegalo njega drdranje. Ce bi ga v kaki hiši še ne imeli, j i m n e bo težko iskati pripravnega božičnega darila. Si n-ger&Co. šivalni stroji, delniška družba na Sv. Petra eesti štev. A je tudi letos prire-
IiOterljsfee srcčfce.
Brno, 25 novembra.       41, 54, 10, 59, 36. Dunaj, 21. novembra. Trat, 28 novembra Orafteo, 21. novembra Prag-a, 2. decembra. JLlttc 28 novembra
63 49, 48, 75, 54. 72, 78 88, 8, 14. 62, 59, 86. 51, 63, 29, 11, 34, 77, 69. 9, 43, 64, 73, 38.
Nek*
^.•"PoAra.^#:
I* tovarna dežnikov
1 Ljubljana, Mestni trg
dila mično božično razstavo, kjer je izložila poleg odlično opremljenih šivalnih strojev izvrstne konstrukcije tudi množico Čudaiepih vezenin, ki naj osvedočijo tudi to najnovejše področje, ki si ga je osvojil šivalni stroj. Najlepše umetne vezenine se izvrše na šivalnem stroju z manjšim časom in trudom kakor pa z roko; Singer & Co. pa na priznan način zastonj poučuje vsako lastnico originalnega Singerjevega šivalnega stroja.
(10380)
Zmešane lase
kupuje po najvišjih cenah in plača bolje nego vsaka zunanja firma
Ludovik Bnsinaro
v Ljubljani, Hilšarjeve ulice št. 10.
{KŠgr Nabiralce las opozarjam s tem uljudno na stojo firmo.
Povsod po Slovenskem
in še čez mejo razširja se od dne do dne poraba prave in najboljše
v prid družbe sv. Cirila in Metoda
iz
L jugoslov. tovarne za kavine surogate
^ • v Ljubljani.  • #
Zahtevajte jo povsod!!
1900
,?6rand Prix".
Najkoristnejša božična darila.
Original Singer šivalni stroji «> vzomi v konstrukciji in izvedbi.
OHglnal SingBf ŠiValnl StrOJi »o neutrpljivi za obrt in domaČo rabo. Original SmgSr ŠiValni StrOJi so najbolj razširjeni v tovarniških obratoviSCih.
Original Singer šivalni stroji «, t^o*. m -»mo*.
Original SSngSr ŠIValni StrOJi so posebno pripravni za moderno umetno vezenje
BreapIaCni poučni kurzi za vse domaČe Bivanje in za moderno umetno rezenje. Svila za vezenje v vseh barvah v veliki izberi v zaJogi. Elektromotorji za posamoano stroje za domaČo porabo.
Singer Co. šivalni stroji, deln. družba
Iijubljana, Sv. Petra eeste štev. 6. {im
Spominjajte      dijaške In ljudska kuhi njo pri Igrah In stavah, pri svečanostih In oporokah, kakor tudi pri naprlčako-========== vanlh dobitkih. ===========
Red Star Sine,
Prve vrste parobrodi. — Naravnost brez prekladanja v New York in v Philadelphijo. — Dobra hrana. — Izborna oprava na ladiji. — Nizke
vozne cene. (1626-24) ========   Pojasnila dajejo:    ■■ ... -
Red Star Lin©, Bahnliofgasse 41 na Dunaj i, ali pa TCmrel Robek, konc, apn! v Ljubljani, Kolodvorske ulice št. 41,
Največje naj sta reje parobrodno društvo . na
Svetu.
Njega parobrodje obsega
280
vel ikanskifi parni Kov. —?f—
zanesljivo v dnevih
direkma.najhitrejša prekomorska vožnja z brzoparniki
iz Hamburga v NoviYork aii pa vHaIIfax.
Brezplačna vsakovrstna pojasnila daje od visoke vlade potrjeni zastopnic
I Iamburc|-Amerika Linie
Fr. Seumg v Ljubljani
Dunajska-cesta št v 51 poleg-velike milnice ališrang&J
Odgovorni urednik Valentin Kopitar.
Lastnina in tis« k »Narodn« Tiskarn«« v Ljubljani.