Povzetki prispevkov    Javno zdravje 2019; 07: 1–12 
www.nijz.si/revijajavnozdravje 10.26318/JZ-2019-07 12 
Drugačni, kritični in novi glasovi v suicidologiji 
Saška Roškar 
Nacionalni inštitut za javno zdravje, Trubarjeva 2, 1000 Ljubljana; kontakt: saska.roskar@nijz.si 
 
Zanimanje za razloge in motive, ki posameznika 
pripeljejo do odločitve, da si bo vzel življenje, je bilo 
prisotno skozi vsa zgodovinska obdobja in v različnih 
disciplinah. Šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja 
pa so pojavu samomorilnosti začeli bolj sistematično 
namenjati več pozornosti. Hitro je začelo naraščati 
število znanstvenih prispevkov s področja, 
vzpostavljen je bil prvi center za suicidalno ogrožene 
in njihove svojce, ustanovljena je bila Mednarodna 
zveza za preprečevanje samomora. Postavljeni so bili 
temelji za novo znanstveno disciplino, suicidologijo, 
katere cilj je poglobljeno razumevanje samomora in 
preprečevanje samomorilnega vedenja. V zadnjih 25 
letih so bili doseženi ključni mejniki na področju 
raziskovanja samomora, oblikovanja političnih in 
strateških smernic ter obravnave ogroženih 
posameznikov. Kljub temeljnim spoznanjem in 
napredku discipline pa so se v zadnjih nekaj letih 
začeli pojavljati drugačni glasovi, ki so kritični do 
usmeritev sodobne suicidologije. Njihova kritičnost se 
nanaša predvsem na preveliko usmerjenost v 
patologijo (npr. trditev, da ima 80–90 % oseb, ki storijo 
samomor, duševno bolezen), preveč rigidno, 
znanstveno držo (npr. stališče, da je samomor mogoče 
proučevati samo z znanstvenimi metodami) in 
preveliko poudarjanje individualnih dejavnikov 
samomorilnega vedenja. Nastalo je novo socialno 
gibanje – kritična suicidologija. Člani gibanja naglas 
izražajo dvome in pomisleke o tistem, kar je sprejeto 
kot samoumevna doktrina, osvetljujejo meje sodobne 
suicidologije in njenih pristopov, zagovarjajo pomen 
vključevanja novih perspektiv, predvsem pa 
upoštevanja konteksta, v katerem se je samomor 
zgodil, in pomen, ki ga ima samomorilno vedenje za 
posameznika. Predstavniki kritične suicidologije 
denimo odkrito izražajo nestrinjanje z eno izmed 
najaktualnejših in najbolj citiranih teorij, medosebno 
teorijo samomorilnega vedenja avtorja Thomasa 
Joinerja, in opozarjajo na njene pomanjkljivosti, kljub 
temu da večina suicidološke stroke teorijo sprejema 
nekritično. Hkrati izražajo tudi potrebo po kritičnejšem 
in bolj specifičnem navajanju smernic in priporočil za 
obravnavo samomorilnega vedenja, predvsem 
farmakološkega. Ena izmed vsebin, ki se v zadnjem 
času vedno bolj naslavlja znotraj suicidologije, je tudi 
področje medicinske pomoči pri umiranju oziroma 
pomoči pri samomoru. Ker opredelitev suicidologije že 
v svoji definiciji zaobjema usmerjenost v preventivo 
samomorilnega vedenja, področje pomoči pri 
samomoru predstavlja svojevrsten paradoks znotraj 
discipline in odpira vrsto dilem, tako etičnih kot tudi 
strokovnih. Nekatere izmed njih bomo poskušali 
nasloviti na predavanju. Drugačni, kritični in novi 
glasovi ne bodo spremenili smeri in toka razvoja 
suicidologije, zagotovo pa bodo predstavljali 
alternativo obstoječim, kar bo pomenilo bogatejši in 
celostnejši razvoj discipline.
 
Priloga: Program dogodka