Poštnina plačana ▼ gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto IV. St. 21.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 24. maja 1935.
šk
>rrmpi
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
Slovenci časte značajnega moža
Pred 85 leti se je ta mož rodil, prihodnjo sredo bomo slavili njegov jubilej. Štejemo ga po pravici med največje Slovence, ker je bil in je še vedno značajen in zvest naš človek. Kakor da so se ob njegovem rojstvu za Begunjami na Gorenjskem odprle gore in iz svojega osrčja pognale mladiko, ki je iz nje zrasla njegova mogočna postava. Še danes lahko v sivolasem, a neupognje-nem možu spoznaš njegov kmečki rod: krepak je in odločen, samozavesten in vladarski, ves spojen s svojo zemljo. Nikdar je ni zatajil, nikdar ni v slutnji, ne v misli in ne v dejanju odpadel od nje; ne — postal je njen ponos in njegova čast je kakor rodne zemlje žlahtni cvet. Trdno kakor kame-nita zgradba domačih gora stoji po 85 letih sredi med nami, cel mož, velik in neuklonljiv, skalnato močan slovenski značaj.
Tudi potem, ko je zapustil slovensko rodno grudo, šel v šole, dosegel visoko izobrazbo, videl mncgo tuje zemlje, ki je priznala njegove sposobnosti. in mu dala velike časti, se je vračal in leta 1798. končno vrnil v slovensko domovino in ostal domači grudi, sebi, svojemu rodu in narodu zvest. Ves čas je enako živo in neposredno čutil s svojim ljudstvom in neutrudljivo delal zanj. Še danes je kakor kremen in hrast, zato se ga Slovenci ne sramujemo in ga radi ponosno imenujemo — ta mož je
nadškof dr. A. B. Jeglič!
Ni naša naloga, da tu na široko razpravljamo o njegovem življenju; dokaj preprosto je in mora biti vsakemu dovolj znano. Hočemo pa poudariti slavljencu v upravičeno čast, našemu zbeganemu narodu v tolažbo in v opomin sedanjemu rodu nekatere značilne poteze na tem močnem značaju, ki so vredne spomina. Da bo njegova osebnost s tem večjo močjo stopila pred naše oči.
Izvolil si je duhovski poklic, dosegel najvišjo mero sodobne bogoslovne izobrazbe in zasedel skoraj najvišje mesto, ki je Slovencu v tem stanu odprto: postal je slovenski knez in škof. Dve stvari pri tem močno opazimo v njegovem značaju. Naj-
prej, da svoje visoke izobrazbe ni hranil kot mrtev zaklad le zase, marveč jo je v ljudski obliki in izrazu izkoristil za vzgojo in kulturo svojega naroda. Vse, kar si je pridobil od duševnih zakladov, je vračal svojemu ljudstvu, kakor da je pridobil vse samo zanj. Drugo pa je to, da je svoje visoko mesto prav tako pojmoval kot mož iz ljudstva in za ljudstvo, kakor da ga je narod sam postavil na. to mesto, se je čutil pred njim odgovornega. Tako je mogel graditi zanj zgodovino svoje dobe. V njegovi osebnosti čutiš v popolnem: soglasju dostojanstvo slovenskega kmečkega moža, dostojanstvo resnega in odgovornega misleca in kulturnega delavca in dostojanstvo cerkvenega kneza. Ko je postal knez in škof, je ostal ves preprost in. domač, naš, kakor je naša gorenjska slovenska zemlja, ki ga je rodila. Z nepopustljivim idealizmom si je prepustil nalogam svojega poklica, postavil tam celega moža in vendar imamo veselo zavest, da bi ta mož ostal naš tudi na vsaki življenjski poti. V čast mu je, da moremo priznati, da je še danes resnica, kar je izjavil ob povratku iz Bosne, da zasede ljubljansko škofijsko stolico: Tukaj sem — ves vaš!
Ob praznovanju obletnic in podobnih slavnosti je prav. če se vprašujemo, koliko zasluge gre slavljencu, ki ga častimo. Saj se preradi oziramo na nebistvene stvari in dogodke, da jih slavimo. Pri dr. A. B. Jegliču ne čutimo nobene zadrege: naše narodno priznanje, in. našo hvaležnost si je pošteno
zaslužil s svojim delom.
Ob njegovem jubileju se zavedamo, da genialnosti ni_ šteti med zasluge, da je le dar. Delavnost pa ni nikdar podarjena, z njo je bistveno zvezana zasluga. In nadškof dr. Jeglič jo bil vse življenje mož dela, trdega, vztrajnega, odločno usmerjenega, globoko in široko zastavljenega dela za svoj
narod. Le njegovo jedrovito zdravje mu je omogočilo, njegova jeklena volja pa izvedla tako življenjsko delo. Opravljal ga je skoraj brez slehernega počitka. In vir njegovih delovnih sil? Cilj
njegovih prizadevanj? Delal je iz vere in ljubezni, skrbel je za srečo svojega ljudstva, on, — genialno delaven ljudski mož.
Pri delu je zadel pogosto na velikanske težave. Takrat se je njegov značaj zaiskril v sijaju
neustrašenega junaštva.
Mogli bi reči, da je prva veličina na značaju bivšega ljubljanskega škofa v premagovanju ovir, ki so zastavljale uspeli njegovemu delu za narod. Vsak slovenski otrok mora poznati in noben Slovenec ne sme pozabiti njegovih narodnih zaslug. Ali vse te so bile pridobljene z naporom in velikim junaštvom! Tega mu danes ne smemo pozabiti. Ko je gradil prvo slovensko gimnazijo v Št. Vidu, je moral premagati vprav strašna nasprotovanja. On je spoznal potrebo zanjo, hotel jo je doseči, žrtvoval se je in boril, neprestano delal in — zmagal. Ko so drugi mislili, da se je pri tem gospodarsko uničil, pa je moral imeti slovenske učne knjige, jih je dal natiskati, jih založil in odrinil tudi to oviro. Pozneje je potreboval še slovarje, ni se ustrašil in dal zanje nove velikanske vsote. Njegove volje ni ustavila zapreka, ki bi druge davno oplašila.
Najvišje pa je vzplamtela njegova slovensko bojevita klena značajnost
ob podpisu majske izjave!
Dan po obletnici njegovega rojstva bo preteklo 18 let, odkar so naši poslanci v dunajskem državnem zboru izreklu odločno besedo o naši politični usodi. Takrat smo Slovenci dosegli svojo moško politično zrelost. Dr. A. B. Jeglič se je pokazal zopet, da je mož iz ljudstva in prvi voditelj in borec za narod. Prvi je podpisal majsko izjavo kot samoodločbo slovenskega naroda, iz politične izjave je s tem nastala manifestacija narodne volje. Ko je on podpisal in svoj podpis brez strahu branil pred nemškimi mogočniki, je zaščitil s svojo silno postavo ves narod. Z vso odločnostjo in ne-ustrašenostjo je tvegal svoje škofovsko mesto, ni klonil pred grožnjami, ampak odšel v sredo sovražnega tabora na Dunaj in potem v Pariz. Predstavljal je takrat poosebljeno narodno voljo, njegovo voljo do življenja in do svobode, boril se je
Slovenska narodna pesem v Bel-gradu in kritika belgrajskih amalgamizatorjev
Preteklo sredo lahko zabeležimo belgrajski Slovenci kot velik kulturni praznik. Ljubljanski akademski pevski zbor je vzbudil v dnu naših duš spečo slovensko narodno zavest, s svojimi narodnimi pesmimi, katere je izvajal z umetniško dovršenostjo. Velika Kolaričeva dvorana je odmevala navdušenja hvaležnih poslušalcev, saj se je posrečilo slovenskim akademikom kot do sedaj še
nikomur, niti našim pol  niti književnikom
ali drugim javnim delavcem in umetnikom, da stopijo tako blizu naši slovenski samobitni duši s čistostjo našega duhovnega lika, brez tuje germanske, romanske, turške ali bizantinske primesi! Temu se tudi ni treba čuditi. Med petjem tisočerih ptic bo Slovenec takoj spoznal svojo pesem, tisto pesem, ki je njegova, ki je pesem njegove grude,
—	njegove duše. Devetdeset odstotkov poslušalcev v dvorani se je razgibalo, ogrelo in navdušilo, odzvalo glasu našega rodu, glasu naše duše in naše grude. Da, to je bil dogodek, ki je vreden, da ga zabeleži naša kulturna kronika! Ta javnost, ki je bila ta večer zbrana v Kolarčevi dvorani, ni bila tista belgrajska javnost, ki je bila navzočna na koncertih mariborskih harmonikarjev, marveč je bila to javnost, slovenska prestolniška javnost iz vseh slojev: poleg delavcev in par stotin slovenskih služkinj, uradniki, učitelji, profesorji, zdravniki, sodniki, odvetniki, duhovniki, vseučili-ški profesorji, častniki-Slovenci, vojaki itd. itd. Vsi ti so bili ta večer ena sama duhovna skupnost, ki je bohotno govorila vsem in vsakemu o naši pristni slovenski visoki kulturi. In, konec, ko je
g. Marolt proti svoji navadi dodal še enkrat našo, čisto našo »Tam za laškim gričem«, ko je prikipelo navdušenje prestolniških Slovencev do vrhunca, nam daje poroštvo, da bo ta duhovna skupnost ostala in se čimdalje bolj krepila utrjevala.
Edina motnja tega kulturnega dogodka — to moramo zabeležiti, ne da bi se bali, da bi napravila najmanjšo škodo — je, da so prinesli naši slovenski akademiki s sabo v Belgrad »toplo« priporočilo, katerega sicer niso naročili, niti ga — potrebovali. Za nas prestolniške Slovence taka priporočila in od takih strani niso potrebna in pribijemo tudi ne škodljiva za sam akademski pevski zbor. Ta priporočila so dosegla samo eno, da smo se znašli nenadoma pred dvignjeno zaveso in da je položaj sedaj popolnoma jasen in čist za obe strani. Akademski pevski zbor pa je, četudi brez vsakih ambicij v tej smeri, prejel od vseli Slovencev popolno legitimacijo, da zastopa slovensko narodno pesem kot izraz slovenske narodne duše, pred vsemi in vsakomur i doma i v tujini, četudi to ne bi bilo všeč vsem tistim, ki so nas doslej predstavljali svetu popolnoma na drug način ... Da imamo popolnoma prav, dokazuje »strokovna« »umetniška« kritika, ki je bila objavljena v »Politiki« dne 17. t. m. od g. dr. Milojeviča in v »Pravdi« istega dne od g. Goliča. Oba priznavata zboru izrazito »profinjenost«, izurjenost in zvočnost. Oba priznavata zboru skladnost, skratka dovršenost, o kateri se mora govoriti s spoštovanjem. Oba pa govorita pristransko, nekritično, nestrokovno; da, oba govorita naravnost poniževalno
o	naši narodni slovenski melodiji, ki da je pretežno sentimentalno obdelana, primitivna z izvest-nimi »onomatopoetičnimi« efekti, ki so morda dragi široki masi, vendar pa ne značilni za naš jugoslovanski duh! Oba »kritika« obljubljata na-
šemu zboru (ga s tem podkupujeta?) velike bodoče uspehe, kadar se bo zrno praslovenske me-ladioznosti razvilo v smeri amalgamizacije naših domačih in plemenskih sil, v čisti stil našega bodočega nacionalizma, ki zahteva in ki se mora izoblikovati!«
Ne vemo, kako si »to Moritz prav za prav predstavlja«. Taka »kritika« res ne more izzvati resnega razgovora, niti ne pomilovanja (če pomislimo na umetniško višino Stankoviča in Obiličal) in bi nas pustila popolnoma hladne ob strani, zlasti še, ako vemo, kako pičlo in neupoštevanja vredno je odzivanje prestolničarjev na koncerte Slovencev in ostale njihove prireditve in da koncertne dvorane slovenskih koncertov napolnjujejo 90 % Slovenci, ako bi si dva vplivna kritika bel-grajske prestolnice ne dovolila take razžalitve, ne našega zbora, ampak naše narodne pesmi, ki je izraz naše narodne duše! S tem sta priznala na negativen način sicer —, da slovenske nar. duše sploh ne poznata, da ne poznata niti srbske niti hrvaške narodne duše, ko govorita o potrebi amalgamizacije melidioznosti naših narodnih pesmi in sploh o možnosti take amalgamizacije. Melodioz-nost narodnih pesmi nima svojega izvora v dekre-tiranih »željah«, pač pa v duši ljudstva, ki je proizvod kulturnih, zgodovinskih, zemljepisnih, verskih, moralnih, socialnih in drugih pogojev, ki se pa ne dajo z neskromnim obljubljanjem »velike bodočnosti« — izenačiti.
Žal nam je, da smo morali zapisati te besede na naslov dveh sicer odličnih belgrajskih glasbenih kritikov, ki sta pa to pot nesrečno prekoračila meje svoje pristojnosti in tudi — znanja!
Ljubljanskim akademikom-pevcem, slovenskim umetnikom, pa naj veljajo zanje edino pomembne besede: »Po tej poti naprej! Našli smo slovensko
kot junak za pravično stvar in — zmagal. Zmagal je zato, ker tak ljudski mož zmagati mora! Bil je naš prvi junak in naš zastavonoša. Vedno je čutil eno z zadnjim slovenskim človekom, bil je in je še iskren ljudski mož in tako je zmagoval s svojim narodom in narod z njim.
*
Absolventi šentviške gimnazije, združeni v društvu »Jeglič«, tisti, ki morajo najbolje razumeli osebnost, njene cilje in vrednost ustanovitelja prve slovenske srednje šole, so dali pobudo, da bi Slovenci slovesno praznovali 851etnico rojstva
nadškofa dr. Antona B. Jegliča. Prav je, da se vsi Slovenci zopet kedaj složno odzovemo njihovemu pozivu. Tudi če bi to vabilo izostalo, bi mi vedeli za svojo narodno dolžnost. Potrebno je v današnjih časih, da z vsem spoštovanjem slavimo dr. Je-giiča kot velikega moža svojega poklica, zaslužnega in neumornega delavca za našo narodno kulturo, zlasti pa kot možat in zvest, samonikel in junaško borbeni slovenski značaj. Čast takemu možu!
Kdo med nami je še tak? Vendar skušaj biti mu — enak!
slednji
Enotna pravna terminologija?
V	dnevnikih je bilo pretekli teden priobčeno, da je občni zbor ljubljanske skupine »Društva sodnikov kralj. Jugoslavije« v nedeljo 12. V. t. 1. sklenil, da naj društveni odbor sestavi in predloži odločujočim krogom spomenico, v kateri naj bo med drugim tudi zahteva, da se sproži »akcija za osnovanje enotne jugoslovanske pravne terminologije«.
Ne moremo si predstavljati, kakšna naj bi bila enotna jugoslovanska pravna terminologija, oziroma besedoslovje. Vsi slovenski jezikoslovci poznajo slovenski in srbskohrvaški jezik, tedaj vsaj dva različna jezika, ki imata vsak svojo književnost oziroma razločujejo slovstveni zgodovinarji tudi med hrvaško in srbsko književnostjo. Imamo slovensko-srbskohrvaške in srbskohrvaško-sloven-ske besednjake, prav tako kot češko-slovenske in slovensko-češke. Slovenski jezik je prvina, ki ga ni mogoče zenačiti s kakim drugim, mogoče ga je le izpopolnjevati in izobraževati v njegovem prvotnem duhu in na danih podstavah ali ga pa izbrisati in uničiti. Vsako strokovno besedoslovje je le veja velikega jezikovnega zaklada naroda in ne sme plavati v zraku, ampak mora rasti iz živega debla narodovega besedišča.^ Tudi strokovne izraze more razumeti vsak rojak, če je strokovno besedoslovje dobro, predvsem pa mora biti pravno izrazoslovje jasno in razumljivo kar mogoče tudi preprostemu človeku, biti pa mora tudi tako plastično in trdno, da je tudi besedna razlaga zakonov jasna in neomajljiva. Vsak jezik more imeti samo eno terminologijo, več jezikov ne more imeti skupnega strokovnega besedoslovja. Slovenska pravna terminolgija je izvršena stvar. Z velikim trudom so jo ustvarjali od 1. 1848 naprej in jo je izdal prvič v posebni knjigi 1. 1904. dr. Janko Babnik s pomočjo Ivana Venca jza. dr. Danila Majarona in Frana Milčinskega. 40 slovenskih pravnikov — pravi dr. Babnik v predgovoru svoje knjige — je izpisovalo državni in kranjski deželni zakonik ter pošiljalo listke odboru društva »Pravnik«. To Babnikovo delo je treba sicer današnji dan dopolniti, ker so nastale tudi nove pravne oh like, to pa v duhu slovenskega jezika, in ga na novo izdati. To edino je potrebno! Glede enotne jugoslovanske pravne terminologije je pa vsakomur, kdor se je tudi le malo zanimal za jezikoslovje, znano, da so že pred veIF kol 80. leti poskušali iz romantičnega navdušenja ustvariti enotno slovansko pravno terminologijo in da je v ta namen sklicalo pravosodno ministrstvo julija 1849. leta posebno komisijo na Dunaju. Stvar je
seveda padla takoj v vodo. Poskušali so na to napraviti pravno terminologijo za južne slovanske jezike, pa se je stvar tudi takoj razbila zaradi stališča, ki so ga zavzemali Srbi. Na to so delali trije odseki slovenski, hrvaški in srbski vsak zase in napravili slovensko, hrvaško in srbsko pravno terminologijo. Vse to pripoveduje dr. Babnik sam v predgovoru svoje »Pravne terminologije«.
Miklošič sam, ki je eden izmed največjih slovanskih jezikoslovcev in je bil pravnik, je energično zavrnil 1. 1858 tiste Slovence, ki se nevedni lovijo po prazgodovini ter skušajo ustvariti enoten slovanski jezik, ne poznajo pa niti elementov jezikovne filozofije.
Za enotno jugoslovansko pravno terminologijo bi bilo treba ustvariti najprej enoten jugoslovanski jezik. Kako bi pa bilo mogoče napraviti tak čudež vsaj nam ne gre v glavo. Tudi posameznih pravnih terminov ni mogoče predrugačiti, če naj ne nasta-
ne zmešnjava v praksi. Novih besed, ki niso ne srbske, ne hrvaške ne slovenske ni mogoče delati, ker jih ne bo nihče razumel. Če pa prevzamejo Slovenci srbskohrvaške ali Srbi in Hrvati slovenske besede, potem ostane pač srbskohrvaška ali slovenska pravna terminologija in nič drugega. Ali naj začnemo Slovenci rabiti za »pogodbo« srb-skohrvaško besedo »ugovor«; če bosta dva pogodbenika le »ugovarjala«, ne bosta nikoli sklenila dogovora. Dve stranki imata pri nas pravdo, obe pa ne moreta imeti prav, ker se pač pravdata, »pravda«, t. j. pravica, je pa na Srbskem in Hrvaškem samo ena. Lastnika Srbi ne bodo nikoli imenovali lastnika, ampak »sopstvenika«, na Hrvaškem je pa »last« lehkost, »lasno« pa tisto, kar je prijetno. Tudi v Sloveniji je last včasih prijetna, današnji dan pa že skoraj tisto kot prazen žep. Že »Služb, list« (pravilno: »Uradni list«), ki bi imel zakone prevajati v pravilni slovenski jezik, je vpeljal za okraj besedo srez itd. itd. Če bi primerjali posamezne slovenske, hrvaške in srbske pravne termine po vrsti, bi se čudili tudi tisti, ki mislijo, da bi se dali vsaj nekateri pravni termini zenačiti.
Bolj kot poskusi za enotno južnoslovansko pravno terminologijo, ki so se izkazali že pred 86 leti za nemogoče, bi bilo potrebno da začno zakoni izhajati v avtentičnem slovenskem besedilu in da bi izhajal tudi »Vestnik ministrstva za pravosodje , če ga bodo začeli izdajati, kot to zahteva Ijubli. sekcija Društva sodnikov kralj. Jugoslavije, v slovenskem jeziku, prav tako pa tudi zahtevamo glasilo sodnikov, o katerem je bil tudi govor na občnem zboru ljubi j. sekci je »Društva sodnikov kralj. Jugoslavije« v Mariboru 2. V. t. I.
„Slovenska fronta"
Naj takoj za uvod povemo, da je sestavčič pod tem naslovom priobčil	'#•?'/'»Glas na-
roda dne 21. t. m. Ni toliko zanimivo, kolikor mikavno, če beremo v njem:
»Zadnje čase smo blji kar presenečeni, ko smo v nekaterih listih — pa ne morda v »Slovencu« ali pa v »Sloveniji« — brali, kako nujno je potrebno, da se Slovenci združimo v neko skupnost, politično namreč, in tako ustvarimo tako rekoč nekakšno slovensko fronto. To mnenje je bilo zapisano v listih, ki se do nedavnega niso kar nič navduševali za slovenstvo, za slovenski jezik in za dane kulturne posebnosti Slooencev. Celo »Jutro«, glasilo bivšega ministra dr. Kramerja in generalnega sekretarja JNS, je zabrenkalo na to struno.«
Koliko je bilo iznenadenje pri »Glasu naroda«, ne moremo presoditi, ker nam ni znano, če in koliko so zasledovali in opazovali dejanje in nehanje jutranjih ljudi. Tisti, ki so jih spoznali po-bliže v teku njihovih najrazličnejših političnih preobrazb, niso bili še malo iznenadeni, ko je »Jutro« odkrilo svojo slovensko dušo. To se je doslej zgodilo še vselej, kadar so bili njegovi za-povedniki odrinjeni od belgrajskih »položajev«, dogajalo z doslednostjo, ki mu je vsaj v tem pogledu ni nikoli manjkalo. Saj se je svoje dni marsikdo čudil jutranji preobrazbeni sposobnosti, ki
dušo in nihče nam je ne bo več otel!« Če greste v ^Vestfalijo med tamošnje naše rojake, jih boste samo s to pesmijo in s to melodioznostjo ogreli in navdušili in ne morda z iskanjem kake »amalga-mizirane« melodije. Samo v tej pesmi in tej melo-dizaciji bodo povsod Slovenci takoj spoznali pradavni klic svojega rodu in tujci v tej pesmi in me-lodizaciji bisere naše pradavnine in naše sodobne
—	kulture! Hvala Vam!!!
Slovenska moderna glasba v inostranstvu
Da se mouerna glasba čedalje bolj uveljavlja,
o	tem ni več dvoma. Tudi gledanje te smeri se vedno bolj odmika subjektivizmu in prehajamo do objektivnega motrenja: ta glasba ne zametava starih vrednot, temveč jih sprejema in pomnožuje ter izpopolnjuje. Zato ni čuda, da prihaja v ostrosti, ki pomenijo izoblikovanje smeri. In še manj bi se čudili dejstvu, da je moderna glasba svojo smer uveljavila in jo jasno začrtala. Tudi Slovenci smo po njej v inostranstvu zastopani tako, kot po nobeni drugi panogi umetnosti in njen glavni predstavnik Slavko Osterc žanje velike uspehe. Zadnjo glasbeno sezono je bila izvajana cela vrsta njegov skladb: Sonata za violoi in klavir (Češke Budjejovice, Bratislava, Praga); štiri belokrajin-ske (Praga; pela Morfova); Obed pri medvedu (izvajal Zdenak Otava) in Jurij in belouška (Praga); Toccatta za klavir in Arabeske (Praga; izvajal dr. Reiner, priznani — tudi četrttonski — pianist); Procesija (Rim; izvajala Golob-Bernotova); Klasična ouvertura (Kopenhagen); Očenaš (izvajala llkrat ljubljanska Glasbena Matica na svoji bolgarski turneji); Ko sem jaz služil (izvaja pravkar Učiteljski pevski zbor na turneji v Bolgariji), Grad-
nikove pesmi s kvartetom (Zagreb); passacaglia in koral (Belgrad). Premijere so bile v Belgradu, Pragi (Arabeske) in v Rimu. — Poleg tega bodo v prihodnji sezoni (že določeno!) izvajane njegove sledeče skladbe: klavirski koncert s pihalnim orkestrom (Karlovy Vary na mednarodn. glasbenem festivalu 2. sept., dirigiral bo Mahzer, igrala nam že znana Magda Russyjeva); varšavski radio bo pod dirigentom Titelbergom izvajal Suito za orkester in Passacaglio in koral za orkester; sve-tovnoznani saksofonski virtuoz Sigurd Rascher bo izvajal Sonato za saksofon in klavir na svoji evropski turneji. Manzer bo na sezonskih koncertih v Karlovih Varih izvajah Ouverturo in Religioso za godalni orkester; na Dunaju bo društvo »Konzerte neuer Musik (vodja dr. Pisk, znani glasbeni kritik) izvajalo Gradnikove pesmi in Procesijo; v Gradcu bodo izvajali sonato za violo ali pihalni kvintet ali oboje; v Buenos Airesu bo izmenjalni koncert jugoslovanske modeme glasbe (spored bosta sestavila Osterc in dr. Švara. Če bodo »Slavčki« sodelovali na mednarodnem glasbeno-pedagoškem zboru v Pragi, bodo izvajali tudi znani Ostercev »kvartet«.
Sam Osterc je imel toliko izvedb, in že vnaprej so določene — vse v inostranstvu. Že London se zanima za njegovo Ouverturo«, ki jo je izdala dunajska Universal Edition. Vse kaže, da se Slovenci v mednarodnem glasbenem svetu — tam, kjer nas dozdaj skoraj niso poznali —, kakor sploh v svetu, vedno jačje uveljavljamo. Kritike Oster-čevih skladb od strani priznanih kritikov so najugodnejše. Dejstva in zopet dejstva! Vse ostalo moramo razumeti in komentar ni potreben. Sposobnost in autohtonost je Osterca že danes privedla v krog mednarodnih skladateljev — prvega sodobnega Slovenca	—d,—
je ni prav nič motilo na primer, da ji še ni zamrl posmeh nad Radičem v zaporu, ko ji je že raztegoval usta krik navdušenja istemu Radiču, ki da vodi edino pravilno politiko. In prvi in drugi Radič sta bila ne samo telesno, ampak tudi umsko in nravno ena in ista oseba. Neogibno in logično torej tista jutranja načela proti Radiču in tista za Radiča niso mogla biti ista, premočrtna, nepopustljiva, ampak enkrat tako, drugič pa spet takooo!
Kakor rečeno, s slovensko fronto pri »Jutru« niso nikoli mislili prav za res, tako da bi se ne dali pogovoriti, in prav gotovo tudi sedaj ne mislijo. Če bi se nam zdelo, bi lahko ponatiskovali »Jutrove : sestavke, kako so hvalili izjave sedanjih ministrov zoper »plemenske fronte«, dokler so pač jutranji generali še upali, da najdejo milosti v vladinih očeh. Skrb za slovenstvo se jim je šele usedla v srce, ko so bili postavljeni pred vrata.
Pred slovensko fronto, ki bi bilo »Jutro« v njej, torej le nikar strahu!
Zato pa ne rečemo, da bi ne bil ta najnovejši poskus politične preobrazbe pri »Jutru« važen v drugem pogledu. Kajti če kaj, moramo priznati temu listu in ljudem, ki so okoli njega, dobre poslovne instinkte. In kdor prebira »Jutro« le površno, vidi, kako so skoraj izginile iz njegovih predelov vrednote, ki jih je še nedavno razglašalo za najgloblje spoznanje. Zalo išče sedaj novih, ki naj bi našle več odmeva. Videli boste, še jugoslovenstvo bo začelo zametavati, če pojde tako naprej.
Pa ne samo pri »Jutru«, tudi drugod se vrši ta preobrazba. Namreč pri nacionalističnem »Pohodu«, glasilu Narodne odbrane.
Po volitvah je izšel »Pohod« z zamudo in z debelim klicajem v spodnjem desnem kotu. Če kdo, mi ta klicaj razumemo. Toda to že ni toliko važno. Bolj zanimiv je očitni preobrat v »Pohodovem« pisanju.
Kajti takoj v prvi povolitveni številki je priobčil »Pohod« na uvodnem mestu in v poudarjenem tisku nekaj navedkov iz Millove knjige »O svobodi«.
Nam se sicer zdi, da ni zlepa kdo tako malo primeren za .navajanje v nacionalističnem listu, kakor individualistični John Stuart Mili, ki je bil zoper utesnjevanje svobode se strani kogarkoli, torej tako države kakor »nacije«. Sodobni nacionalizem s svojo totalnostjo je največji nasprotnik svobode v Mihovem zmislu. O tem bi se bil lahko prepričal tudi »Pohod« sam, če bi bil Millove navedbe s premislekom bral.
Toda morebiti »Pohod« še stori tako. Tedaj utegne postati razmišljevanje o Millovih globokoumnih besedah samo njemu in njegovim v korist.
V	korist tudi spoznanju in resnici. Če tudi v korist jugoslovenskemu nacionalizmu, je seveda drugo vprašanje.
Ali v nečem drugem je še vse bolj očiten preobrat pri »Pohodu«. V dveh zaporednih povolitve-nih številkah je namreč priobčil sestavka pod enakim naslovom Kaj sedaj?« Že naslov naznanja domnevo, da stoji na križpotju, ki bi ga po sicer razglašenem naconalističnem jugoslovanskem hauku ne smelo biti.
Zato navajamo iz teh sestavkov nekaj odstavkov. Nastali so sicer gotovo pod podobnimi vtiski in pritiski, kakor so botrinili jutranji preobrazbi. Zanimivi in važni pa so, ker mestoma skoraj kar naravnost kažejo, da so vprav »Jutro« in njegovi zapovedniki poglavitni krivci žalostnih razmer.
»Bodimo odkriti in priznajmo si enkrat na ves glas, da mora biti slepomišenja o državnosti in protidržavnosti slovenskega dela našega naroda konec.«
Prav, prav, toda ali ni še prav nedavno tega »slepomišil« sam »Pohod« v tem zmislu, ko je pisal o slovenski vseučiliški mladini?
»Praktično življenje, zlasti pa žalostna skušnja, da ima vedno tretji dobiček, kadar^ se prepirata dva, in dejstvo, da so posledice te žalostne skus-nje čutili trezni pripadniki prav vseh mišljenj in smeri — vse to je odbrusilo znaten del bodik, s katerimi so bili opremljeni nasprotujoči si tabori, vse to je dovedlo trezne politične, zlasti pa gospodarske kroge do prepričanja, da je treba vendar enkrat slediti geslu: ,Primum vivere, dein philo-sophar1, kar znači po naše:	Skrbi najprej za
svoje življenje, ustvari si solidne življenjske pogoje, potem pa filozofiraj, uganjaj politiko in se pretepaj, če si toliko srborit!’«
»Pohod« je torej naziranja, da je treba »skrbeti najprej za življenje«, ki mu je tudi po njegovem Gospodarstvo poglavitna osnova. Tu bi mu pa lahko oponesli res mnogokaj. Za zdaj ga samo opozarjamo — ponovno! — na njegov izrek o upravičenemu obdavčenju višje kulture.
... »še vedno se prepiramo med seboj in se ločimo. Po čem? Pa veri? Ne, saj smo vsi katoliki, saj nihče od nas ni proti veri, saj se vsi zavedamo, da sta vzgoja in življenje brez globoke verske podlage nemogoča. —Po jeziku? Po ljubezni do lepe slovenske materinščine? Tudi ne! Saj smo vendar vsi zavedni in ponosni Slovenci! Mi jugoslovenski nacionalisti morda še bolj kot pa razni kričači, ki neprestano kriče o opasnosti za slovenski jezik in slovensko samobitnost.«
Toda vprav ti nacionalisti so v »Pohodu« uvedli razlikovanje med glavnim in postranskim državnim jezikom. Vprav ti nacionalisti kaze našo »lepo slovensko materinščino« z vso mogočo navlako in ji tako jemljejo izrazitost in naravnost, poglavitni lastnosti za moč in lepoto vsakega jezika.
»Prišli smo tako daleč, da nas hočejo ločiti v prijatelje in sovražnike naše univerze v Ljubljani in ne vem še kaj. Ali ni to višek norosti? Saj vendar ni nikogar med nami, ki bi hotel odkrušiti le košček tej naši univerzi, saj se vsi zavedamo, da je stavba univerzitetne knjižnice za nas vse kulturno in nacionalno vprašanje prvega redal«
V	preveč živem spominu nam je, kako so hoteli nacionalisti prav slovenskemu vseučilišču
predpisovati, koga naj volijo za rektorja, nikoli pa niso skušali kaj takega priporočati drugim in drugje. Sicer pa pride še čas, ko bomo lahko v tem pogledu še marsikaj drugega navedli. Vsekako imamo dovolj vzrokov, da v brezpogojno nacionalistično ljubezen do našega vseučilišča ne verjamemo.
»Prvo dejstvo je bilo to, da se niso skušale pridobiti kompaktne mase, marveč se je skušalo razbiti organizatorno še danes prav dobro povezano skupino pripadnikov bivše SLS s pridobivanjem raznih ljudi iz tretje ali še višje garniture za hrbtom in proti volji dejanskih voditeljev. Vedno in povsod se najdejo elementje, ki se dajo pridobiti, če ne radi drugega, radi svojih osebnih koristi. Prav gotovo je škoda truda in denarja, založenega za pridobivanje takih elementov in prav gotovo dosežejo vsi taki poskusi ravno nasprotni namen, da se namreč dobri in zavedni pripadniki oklenejo še ožje svojih voditeljev in le pridobe s tem, če zgine iz njegovih vrst par afaristov.
Drugi vzrok leži v nedoslednosti, s katero se je vršilo to pridobivanje. Ni bilo načrta, zgolj iz osebnih vidikov so iskali osebe, ki bi bile najbolj dostopne pridobivanju bodisi z ozirom na svoje osebne ambicije, bodisi z ozirom na svoje politične in gospodarske položaje. Medtem ko so take osebe pridobivali, so nastopali na drugi strani brez sistema proti velikanski masi pripadnikov bivše SLS in zlasti proti njenim voditeljem. Javno se je vabilo in gladilo, skrivaj se je grozilo in preganjalo; ni čudno, če so se vsi resnični pripadniki skupine uprli takim poskusom in jih parirali s svojo popolno slogo in enodušnostjo.
V	zvezi s tem moramo podčrtati še eno dejstvo, ki je po našem mnenju najvažnejše. Tega pridobivanja se ni poskušalo z nekega splošnega, res državnega stališča, marveč je imelo vse lo pridobivanje le namen ustvariti gotovim osebam dominantne pozicije v političnem življenju Dravske banovine in jim zagotavljati kvaliteto edino upravičenih predstavnikov Slovencev v Belgradu in državni politiki.«
Kam to meri, je očitno, in nič manj ni očitna resnica teh besedi. Toda v rajnki jugoslovenski nacionalni stranki, ki je delala to in ravnala tako, so bili tudi zastopniki Narodne odbrane. Po zmislu lastnih »Pohodovih« besedi je bilo to delo vse prej, ko pomirjevalno. Kako more torej »Pohod; trditi, da so se »skušali jugoslovenski nacionalisti... pod praporom Narodne odbrane ... uveljavljati stalno v pomirjevalnem zmislu«?.
Na enem bregu besede, na drugem dejanja, in ni ga mostu med njimi. Zakaj najlepše besede še ne narede mostu. Še manj pa bo verjelo slovensko ljudstvo tistim, da so za most, ki so prav do zadnjega podirali njegove stebre in podpege.
v
Iz Crne gore
V	črnogorskem tedniku »Zeta« je napisal za veliko noč prof. dr. Laza Popovič uvodnik »Črna gora — Črnogorcem«. Izbral si je to geslo »v nasprotju z voljo, ki zahteva takoj zdaj eno središče za vse, v vsaki smeri in za vse namene«. Ker se s tem pisatelj dotika »integralne rešitve zamotanega tako zvanega srbskega vprašanja in^ hrvaškega vprašanja« (pa tudi slovenskega vprašanja), naj bo tu navedenih nekaj njegovih misli.
»Življenje ne sloni na možnostih in eventual-nostih, zedinjenje se ne dela iz zgodovine in iz knjig, ampak obratno. Zidanje narodne veličine ne more biti na osnovah loterije, vanje je treba vzidati, vplačati, vtrošiti pravo, realno gotovino. Razen tega mora obstajati in delovati ljubezen, velika, blagorodna ljubezen za to veliko in edino središče... Kajti prva ljubezen, plemenita in kratkotrajna, je slonela deloma na prevari ali vsaj na iluzijah in mi danes ne govorimo več
istega jezika, kakor smo ga govorili 1. 1918-------
Strašno bi lagali, ako ne bi dodali, da ljubimo najprej in pred vsem rodno grudo in svojo rojstno hišo in pokrajino. Mi smo se od zanesenjaštva iz-treznili in smo spoznali, da tiči bistvo ljubezni^ do države in cele zemeljske oble edino v tem, a šele od tega, iz te naše prve ljubezni, ki ji mora biti popolnoma zadovoljeno, nam je mogoče ljubiti drugega in ves svet. Pred »narodom« ali, bolje rečeno, v njegove osnove stavimo naše »ljudske« znake in odlike. In prav tako je za nas prva stvar dom in domovina, a šele potem in daleč za tem t m« J.	Domovina	nam je dražja in važnejša v’ >	Ker	naša domovina je še majh-
na ..., je nihče ne ljubi tako goreče in je ne more ljubiti tako zavestno in močno kakor mi.
»Vsak sestavni del te naše državne in narodne skupnosti ima najprej potrebo preživiti sebe, okrepiti sebe, da bo močnejši in boljši... v celini. Vse drugo je neodkrito ali pa nestvarno.
Širite in naročajte naš tednik!
Na svet gledajo s svojega stali-ščn, potem je pa velika razdalja in tam stoji zre-
1	iščo drugih ... Rušijo tisto, kar je sezidanega, a ne nazidavajo ničesar novega. Po deželah kar gomazi samozvanih izvoljencev in strokovnjakov, ki... večno raziskujejo, vodijo taktiko in vršijo strategične posle, kakor da smo v vojni.«
Po našem mnenju je kulturno tkivo naše narodne tvari v osnovi in jedru mozaik delov. Tako je bilo tudi vedno in ne poznamo nobenega primera, da bi bila srbska kultura sploh kdaj privedena do neke izenačenosti in centralizacije. A kar je še važnejše: mi ne vemo, kako naj se centrali zirajo sedanji deli in različne obstoječe kulturne sredine. Ako jih stolčemo v drobne delce, v prah. kakor hočejo nekateri, jih bomo uničili. Zastran homogenosti gradiva in njegove količine bomo odtenek popolnoma izkoreninili in izkvarili kakovost. Raznolikost sestavnih delov v mozaiku srbske skupne kulture ni globoka, nepremostljiva, bitna, ampak je vezana za posameznost., funkcionalnost, pisanost. To je raznolikost cvetja, grmovja in drevja na vrtu ali v gozdu. Vse to je eno, a vendar ni uniformirano. Vse to ni istovno, je pa le sorodno in si ni tuje. Na istovnih in številnih primerih življenja so nastale variacije, gotove in stalne, ki se pa dajo spraviti v več skupin. Vsaki naši pokrajini odgovarja povprečno po ena globlja sličnost in sorodnost variacij. To so zanimivi, lepi, neizkoriščeni, nezadovoljeni, naši lokalni kulturni tipi. Prirodnost celote srbskega kulturnega organizma je mozaik. V tej obliki tiči njegovo življenje prav kakor to vidimo v živo pisanem steklu na cerkvenih oknih, [n zdaj naj se razbije na dele, naj se natovori in odnese.
V	vsako hišo naš tednik!
Naša dolžnost je, da pustimo vse to na miru, kakor je, da celo več: da pomagamo, da se čim bolje, čim lepše in čim najdalje vzdrži vse, kakršno je Pustiti na miru, je prva stvar. Pripoveduj:' se o Vojskovodji, ki je vpadel okrvavljen in strašen z zmagujočo vojsko v nesrečno svetišče nam nekje v Makedoniji. V svetišču je bilo dragega kamna biserov, slik, rezbarij, srebra, zlata in ikon, I:i so pred njimi gorele sveče. Vojaki so ropali, sam vojvoda pa naenkrat zastane in se za-
gleda v staro ikono. Dvigne roko in zakliče na glas: »Tu je Bog. Ni sicer naš, ali je Bog!«... In tako je bilo svetišče rešeno. Vidita, prav isto se zahteva od »prisajedinitelja«. Ne posegajte v kraje, kjer živi ljudski duh v svojem najvišjem bistvu in obliki. Pustite na miru mala in stara svetišča. Z njimi ni zedinjenje niti malo ogroženo. Zedinjenje je vendar nekaj višjega, kakor so lokalne variacije. Dajte višjih, lepših, skupnih ciljev. Ako ne morete izvesti zedinjenja na današnji ravnini, zidajte in dvignite drugo ravnino v višjih legah tam, kjer	je	danes še	prazno, a kjer
je dovolj prostora, da	se	zberemo	in	združimo v
eno. Dajte v prvi vrsti mir. Ne krčite, ne vežite, in ne ožite, ampak rešite	nas verig in	popuščajte.
Dajte širine, svobode	in	razmaha,	da	bodo naša
življenja zabrnela ko velikonočni zvonovi.«
V
OPAZOVALEC
IV. vseevropsko zborovanje
je bilo na Dunaju od 17. do 19. maja t. L, tedaj ravno pet let potem, ko je rajnki Briand predložil svojo panevropsko spomenico evropskim državam, ki so jo vse v načelu odobrile. Stvarnega uspeha Bri-andova spomenica ni imela, avtarkije so po Evropi v škodo evropskih narodov postale močnejše, zrastle so nove diktature. Evropa je padala in še pada v vedno večjo stisko. Ljudstva v velikem delu Evrope so umolknila. Resnica pa je, da more vseevropska misel zmagati le, če bo z vso močjo prodrla od spodaj navzgor. Letošnje panevropsko zborovanje na Dunaju je predvsem obravnavalo duhovno in gospodarsko skupnost Evrope, vseevropska trgovska, kmetijska, prometna, kreditna in denarna vprašanja, vprašanje brezposelnosti, sodelovanje podonavskih držav itd. Predsednik »Panevropske zveze« Coudenkove-Kalergi v svoji pred kratkem izdani knjigi »Evropa se vzbuja!«, omenja, da ho Panevropa ustvarjena, preden bo preteklo prihodnje desetletje. Želeli bi to tudi mi kot prepričani Slovenci, udje enega izmed malih evropskih narodov. Kajti panevropska misel je resnično nasprotje evropskih nacionalizmov, ki groze Slovencem na vseh straneh, je nasprotje fašizma in hitlerizma po svojem bistvu. Vseevropska misel je v bistvu demokratična, čeprav današnji dan upošteva in mora upoštevati »Panevropska zveza« razmere, kakršne pač so. Slovenski narod pa more rešiti le resnična in pravična demokracija, v kateri more priti do besede in do veljave vsak človek. Tudi v Ljubljani je krajevna panevropska skupina, ki je pa podrejena belgrajski skupini, ki ji predseduje dr. Ninčič. Ljubljanske skupine ni čutiti v javnosti, ne vemo pa koliko ima miselnih stikov s »Panevropsko) zvezo« na Dunaju. Prav Slovenci pa bi morali poskusiti, da se uveljavimo vsaj idejno v panevropskem gibanju kot taki, vsaj toliko kot je mogoče, prav tako kot tudi v drugih mednarodnih zvezah. Omenimo naj še zanimivi načrt I. H. Ricarda, bivšega francoskega ministra in predsednika komisije sveta za francosko zunanjo trgovino o »Panevropski gospodarski centrali na Dunaju«, ki naj bi organizirala sodelovanje evropskih držav ter postala gospodarska posvetovalnica za vse evropske vlade glede izmenjave pridelkov, kmetijskih in industrijskih in bi imela tajništva po vseh evropskih deželah.
—i.
Proslava 85 letnice nadškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča
Dne 29. maja letos dopolni gospod nad-škod dr. A. B. Jeglič 85 let svojega življenja. Na pobudo društva »Jeglič« se je v Ljubljani osnoval odbor, ki je izdelal program, da se čim slovesneje proslavi ta izredni življenjski jubilej za slovenski narod in za ljubljansko škofijo tolikanj zaslužnega škofa.
Spored slovesnosti je sledeč:
27. maja: Predavanje v radiju (19.30—20); Nadškof Jeglič in njegovo narodno delo (ravnatelj škof. pisarne Jože jagodic).
28. maja: Ob 14.30. uri odhod nadškofa iz Gornjega grada. Pot vodi skozi župnije: Gozd, Stranje, Kamnik, Mengeš, Črnuče, Ježica. Povsod ga pozdravijo zastopniki oblasti, cerkve, šole s šolsko mladino, vsa društva in družbe z zastavami, godbe, pevski zbori in ljudstvo. Po vseh krajih, kjer se bo slavljenec vozil, naj bodo postavljeni mlaji, hiše okrašene z zastavami ter cvetjem in zelenjem. Povsod ob tej poti slovesno zvonjenje in streljanje s topiči. — 01 17. uri prihod v Ljubljano. Slovesen sprejem: Špalir mladine vseh ljubljanskih šol in zavodov ter ljudstva po Miklošičevi cesti, čez Marijin trg, Stritarjevo ulico do mestnega magistrata oz. škofije. Pred škofijo pozdrav duhovščine s škofom na čelu. V stolnici blagoslov. ~ Ob 20. uri slavnostna podoknica pred škofijskim dvorcem: Petje združenih pevskih zborov, godba Sloge ; v dvorani škof. dvorca čestitanje med drugimi društva Jeglič« zase in za ostala društva, ki se vpišejo v knjigo. Podoknico in čestitanje prenaša radio. — Po Sloveniji zagore kresovi.
Stran 4.
S l. J VENI JA
29.	maja: Ob 6.45 uri odhod jubilanta iz Ljubljane na Brezje. Po vseh vaseh, kjer se bo vozil, ravno tako, kakor na poti v Ljubljano. Ob 7. uri prvi sprejem v Št. Vidu nad Ljubljano in pozdrav profesorskega zbora in dijakov Zavoda sv. Stanislava in občinstva. Drugi sprejem ob pol 8. uri v Kranju, tretji ob pol 9. uri na Brezjah. V romarski cerkvi maša jubilanta. — Po Ave Mariji zvečer po vseh cerkvah ljubljanske škofije slovesno zvonjenje.
80. maja: Po vseh župnih in kuratnih cerkvah ljubljanske škofije slovesna služba božja z zahvalno pesmijo.
Taki mladini čast
Leta 1829. je francoski minister g. Martignac obiskal kraljevo biblioteko v Parizu. Ogledal si jo je natančno od kleti do podstrešja in se prepričal, da je bibliotekarjevo pritoževanje o pomanjkanju prostora osnovano. Na vprašanje, kako bi se temu nedostatku naglo, če tudi vsaj deloma, pomoglo, je	g. van	Praet, učeni bibliotekar,	odgovoril: »Ako	bi kraljeva	milost določila, da	se se-
zida nova dvorana za 7—8000 knjig tistih del, ki jih učeča se mladina skoraj vsak dan zahteva.«
Tako je bilo v Parizu pred 100 leti. Ljubljanska univerza, dete 20. stoletja, ,pa po 15 letih svojega obstoja še ni videla	.
£-i*	se	zdrznil^ob 'dejstvu,	da je
univerza še	vedno	brez	centralne knjižnice,	in bi
Razširjajte naš tednik in spominjajte se tiskovnega sklada!
n-g-
Osebnost in ideologija Aleksandra Stambolijskega
(Nadaljevanje.)
3.) »Zemljedelska zveza« je za enakomerno porazdelitev kulturnih in tvarnih dobrin: bolgarska vas je tista, ki nosi največja državna bremena, vendar pa, ako primerjamo njen del, ki ga dobiva od države, z delom, ki ga prejema mesto, vidimo, da so to samo drobtine, ki jih prejema vas. Poglejte samo državne proračune za kmetijstvo in proračune za trgovino, industrijo,	>
Poglejte samo proračun državnih penzij, med katerimi predstavljajo »idealni borci za otačbino« največje finančno breme države, pa boste videli, v kakšnem »pravičnem« razmerju se nahajajo ti proračuni s proračuni za kmetijstvo. Kdo je sestavljal te proračune? Te proračune so sestavljali tisti visoki domoljubi, ki se kar cede od ljubezni d« — kmeta! Tisti državniki, ki neprestano govore
o	kmečkem značaju naše dežele, tisti državniki, ki s temi proračuni verodostojno postavljajo sami sebe na laž in svojo »ljubezen« do naroda, tisti so sestavljali te proračune! Kje je še kak priseben siromašen državljan, ki bo te ljudi imel za poštenjake, katerim se sme zaupati vodstvo države in naroda. O, še se dobe! Samo poglejte jih! Med vaškimi oderuhi in pijavkami, med največjimi narodnimi zločinci, apotekarji, advokati, štacunarji, gostilničarji, rentniki, med t. zv. »naprednimi« kmeti, katerih očetje so nagrabili nepošteno premoženje s sumljivimi spekulacijami in katerih sinovi bodo prav tako naduti kot njihovi očetje. Ti »napredni« kmetje, podporniki meščanskih strank, so eno največjih zel našega kmetijstva. Značilno
NAŠIM NAROČNIKOM!
Tej številki smo priložili poštne položnice. Po-služite se jih vsi, ki ste z naročnino v zaostanku! Prihranite nam osebne opomine! Komur je za list in za stvar, ki jo zastopa, naj sc spomni svoje dolžnosti. Zgolj od simpatij naših somišljenikov list ne more živeti. Od vseh zavednih Slovencev pričakujemo, da ga dejansko podprejo.
U p r a v a.
videl, da je učeči se mladini v čitalnici drž. študijske knjižnice na razpolago le bornih 21 sedežev. Spričo tega se mora slovenska javnost čutiti srečno, da se je univerzitetna mladina spustila na delo, da si pridobi sama, kar ji gre. '"" v
f\ ►'►'V
Naš jezikovni napredek
Pod tem naslovom priobčujejo »Novine Slovenske Krajine« v letošnji 9. številki pravljico, ki je vznoredno pisana v stari in novi prekmurščini ter v književni slovenščini. Ta vzporedba je zelo poučna za vsakega Slovenca, saj nam vprav nazorno kaže razvoj prekmurskega narečja in njegovo približevanje našemu književnemu jeziku. Za primer navajamo prvi odstavek te pravljice:
Stara prekmurščina.
Ednouk je živejla edna deklica,, dobra ino mila, pa jako siromaška. Ži davno sta njuj mrla oča pa mati ino tak je zdaj nej mejla na svejti čluveka, šteri bi jo liibo. Samo edna drogna ftica, šteru je nigda najšla v snejgi ino njuj rišijla živ-lenje, jo je mejla rada. Vsakši den je odletejla pred okence njene ižice pa njuj spejvala najslat-kejše pesmi, ka jij je znala. Deklica je sigdar pribejžala k okni, se veselo nasmijala ino vrgla drubtinice.
Nova prekmurščina.
Živela je deklica, dobra i mila, pa jako siromaška. Že davno sta njoj vmrla oča i, mati pa je tak zdaj ne mela na sveti človeka, ki bi jo liibo. Samo drobna ftica, štero je negda najšla v snegi
i	njoj rešila živlenje, jo je mela rada. Vsaki den je poletela pred okence njene kamrice i njoj žvrgolela najslajše pesmi, ka jih je znala. Deklica je vsikdar pribežala k okni, se veselo nasmejala
i	njoj sipala drobtinic.
Književna slovenščina.
Živela je deklica, dobra in mila, pa zelo siromašna. Že davno sta ji umrla oče in mati in sedaj ni imela na svetu človeka, ki bi jo bil ljubil. Samo drobna ptica, katero je nekoč našla v snegu in ji rešila življenje, jo je imela rada. Vsak dan je poletela pred okence njene kamrice in ji žvrgolela najslajše pesmi, ki jih je znala. In deklica je vselej pritekla k oknu, se veselo nasmejala in ji nasula drobtinic.
»Novine« vprašujejo nato svoje bralce, katera književna »obleka« se jim najbolj dopade in odgovarjajo same v »novi prekmurščini', v kateri so pisane:
Prvi nam odgovarjajo starejši, ki so nikdar ne hodili v slovensko šolo. Oni pravijo: »Tou ka je na prven mesti., tou je naša prava domača rejč. Tak su gučali naši očevje, tak gučimo mi. Ka je na srejdi, tov tudi zato razmimo, liki ka je na
za te ljudi je to, da niso v večini primerov prav nič napredni, da ne spadajo niti med polizobra-žence in da so največkrat celo duševno zaostali. Njihovi otroci se prav težko rinejo skozi šole, navadno pa jih le spravijo, z velikanskim trudom, da izvrše nekaj razredov gimnazije in da se vrnejo v očetovo hišo kot prosvetljenci, da morejo podaljšati vrsto vaške frakarske elite, ali pa se posvete štacunarstvu«, padarstvu:, apotekarstvu in sličnim židovskim poklicem. In vsi ti ljudje predstavljajo stebre meščanskih strank na deželi, da morejo te stranke ropati delavno in narodno zavedno preprosto ljudstvo.
Šole ulice, bolnice, gledališča, brzojavne in glasovodne postaje, kreditne ustanove po vaseh, poštna služba itd., vse to ali sploh ne obstaja na deželi, ali pa se nahaja v zanemarjenem stanju, med tem ko je vse to v mestih ne samo v najboljšem stanju marveč je tudi vse to celo razkošno urejeno. Mesto je podobna jezeru v katero se — bi rekli — stekajo vse vasi kot rečice, da ga vzdržujejo. Preobilna voda teh jezer dela škodo in prenasičenost v ozračju, med tem ko se pojavlja v njegovih pritokih puščavljenje, siromaštvo in beda.
Proti temu brezbožnemu redu in usodi je uperila zemljedeljska« zveza svojo ostrino. Vsi tisti, ki žive p« mestih in ki so v svoji duši pretrgali vse vezi z vasjo, bodo in so naši naravni nasprotniki. A ti so prav tisti, ki sestavljajo odločilno jato vsake politične stranke, ki nosi najreakcijonar-nejšo in najprogresivnejšo firmo.
4.	: Zemljoradniška« zveza teži za enakomerno porazdelitvijo oblasti izmed osebnosti, občine, prestolnice, okrogov, okrajev in države. Ona je za popolno decentralizacijo uprave in za resnično demokratizacijo oblasti. Njena borba je med drugim
tretjen mesti, tou je preveč ,kranjsko’. Zato je prvo li najlepše. Pri tom ostanemo do smrti.«
Drugi, ki so hodili v slovensko šolo, znajo pa se doma čisto lepo pogučavati v pravoj prekmurščini, odgovarjajo:	»Vse dobro razmimo, prvo,
drugo i tretje. Zato radi čtemo vse. Da pa povemo pravo istino, se nam sredina najbolje dopadne. Pri prvom i tretjem moramo tii pa tam malo bole misliti, nego srednje nam ide kak bi puter mazao na lepi rženi kriih.«
Pitajmo ešče naše šolare. štero od teh treh se jim najbole dopadne. Oni pravijo: »Prvo je tak čudno, skoro smešno. Drugo je že preči lepo, nego tretje, to je krasno. Ni para čistemu slovenskemu jeziku.«
Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija“
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga/
Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in širiti v naši državi knjigo Deutsch-un-garischer Familienkalender 1935«, ki je izšla v Ameriki v Chikagu.
Jegličeva petinosemdesetletnica.
Dne 29. maja praznuje nadškof Jeglič svoj 85. rojstni dan. Ko pridružujemo svoje častitke tudi mi ob tem za slovenstvo v mnogem oziru pomembnem dogodku, ne moremo prikriti svoje nezadovoljnosti glede načina, kako hoče javnost praznovati ta jubilej. Ako bi se ta dogodek vršil samo zasebno, potem se v to ne vmešavamo. Javno pa bi moral biti manifestacija slovenske misli in moške pokončnosti, ker le tak zasluži našo pozornost, ki bi je ne smela kaliti ti Današnji čas zametuje gnilo kompromisarstvo, ki hoče zabrisati značilnost, da se pokaže vsakdanjost.	A--a.
Ločitev — pa ne duhov.
:>Pohod pripoveduje:
.'Nekaj oseb je v zadnjih ,razburljivih’ dneh odpovedalo »Pohod«, med njimi tudi g. dr. Riko Fux.«
Poljaki in Nemci.
O tem predmetu razmišljuje »Manchester Guardian«, znani ugledni angleški dnevnik, spričo smrti Pilsudskega:
Pilsudski je sovražil Nemčijo in Rusijo, toda bolj Rusijo. Njegova smrt utegne omiliti naraščajočo poljsko-rusko napetost, čeprav lahko po drugi strani obnovi nemško-poljsko napetost. Potem bi se pokazala nemška nevarnost kot stvarnejša in mposrednejša. Na Poljskem ni sovraštva zoper Rusijo — v tem pogledu ni bil Pilsudski tipičen Poljak — toda sovraštvo ali vsaj skrb pred Nemčijo je tam splošna. Poljska stoji pred najodločil-nejšo doba svoje zgodovine po vojni.«
»Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju.
uperjena tudi v to, da se zagotovi svoboda in varnost osebnosti pred samovoljo sodne in upravne oblasti. Ona je za demokratizacijo oblasti v okrajih; za zavarovanje absolutne avtonomije občin, okrožnih svetov; za korenito preureditev sodno-upravne policijske uprave; za preureditev pravosodja s preosnovo na demokratičnih načelih; za ustvarjenje prave parlamentarne vladavine. In vse te preureditve državnega organizma, ki gredo za tem, da doživi demokratična misel svoje zmagoslavje, katera od črne davnine vznemirja človeštvo, nosi smrt dvorsko-političnim koterijam, kakršne so bolgarske politične stranke in na drugi strani: zveza« gre za tem, da odpravi velikanske dohodke advokatov, koruptno-trgovskega, karieri-stičnega podjetniškega stanu. Ona gre za tem. da uvede v življenje: namesto vaških oderuhov: kmečke zadruge; namesto oderuških apotekarjev: občinske socialne lekarne; namesto samovoljnih honorarjev advokatov, zdravnikov, notarjev, od države plačane pravnike, zdravnike in notarje, ki morajo brez samovoljnih honorarjev vršiti svoje socialno delo. In ljudje božji! Vsi ti »narodni pa-triotje« ali s pravim imenom, vsi ti narodni razbojniki so se združili, ker gre za biti ali nebiti. In vi zatiranci, siromašni državljani: ali morete biti prijatelji razbojnikov, kadar se postavi »zveza v boj, da uniči to razbojništvo. Tu gre za socialno in splošno človečnostno akcijo. Slepi vidijo in gluhi slišijo, da je ves vik in krik meščanskih pokvarjencev »ljubiteljev« naroda proti »izdajalcem«, »separatistom« sama laž. Vsi vidimo, da je nacionalni plašč in državniški plašč, v katerega se ovijajo, največja laž 20. veka, katere se poslužujejo samo največje propalice iz vrst meščanstva.
Urednik in icdajatelj Julij Savellj v Ljubljani.