1
PROBLEMI
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
VLADIMIR KAVCiC: STOLP V BABILONU, JACK KEROUAC: NA
POTI. MIROSLAV KOSUTA: PESMI, MILOŠ MIKELN: ADMINISTRA-
TIVNA BALADA. BOJAN PISK: PESMI, FRANCE PIBERNIK: PESMI.
BREDA SMOLNIKAR: SEDEMINDVAJSETA DIMENZIJA Z NEFRE-
TETE KLOBUČKOM NA GLAVI — JANEZ DOKLER: O VREDNOSTI
TEME, BORIS PATERNU: LIRIKA JOŽETA UDOVICA, E. PETRlC:
VZNEMIRLJIVA PRIZADEVNOST, NIKO TOS: METODOLOŠKE RE-
ŠITVE. OCENE IN POROČILA, OGLEDALO SLOVENSKE KULTURNE
USTVARJALNOSTI, LIKOVNA PRILOGA STOJANA BATlCA — 1962
t
194245
Vsebina
Vladimir Kavčič: Stolp v Babilonu . .	1
Bojan Pisk: Pesmi........6
Boris Paternu: Lirika Jožeta Udoviča .	9
Janez Dokler: O vrednosti teme ...	25
Miroslav Košuta: Pesmi......33
Miloš Mikeln: Administrativna balada	36
France Pibernik: Pesmi......53
Breda Smolnikar: Sedemindvajseta di-
menzija z nefretete klobučkom na
glavi . ...........57
Jack Kerouac — Mirko Jurak: Na poti	62
E. Petrič: Vznemirljiva prizadevnost	69
Niko Toš: Metodološke rešitve ...	76
OCENE IN POROČILA
Pesmi 1961 Marijana Krambergerja
(Matjaž Kmecl)........84
Razmišljanje o sodobni poljski sociolo-
giji (prevedel in priredil A. B.) . . 86
Propad velikih ameriških tednikov
(F. C.)............90
OGLEDALO SLOVENSKE KULTURNE
USTVARJALNOSTI
Nove knjige...........93
Razstave............95
Glasba.............96
LIKOVNA PRILOGA
Stojan Batič: Veterani podzemlja, Za-
puščeni rovi, Slavolok dela, B^ng^ii-'.
viči	As
L ¿I
problemi
problemi — revija za kulturo in
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debenjak
(odgovorni urednik), Janez Dokler,
Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Matjaž Kmecl, Viktor Konjar, Miro-
slav Košuta, dr. Boris Paternu, Ja-
nez Pirnat, Andrej Rijavec, Ivan Ru-
dolf, France Zupan. — Lektor in ko-
rektor: Janez Juvan.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
in knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK LMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekoči račun':
600-14,3-193 z oznako: za Probleme.
Izdaja CK LMS v Ljubljani. Tisk,
izdelava klišejev in vezava: Tiskarna
»Jože Moškrič« v Ljubljani. — Nar
slovno stran je opremil Janez Pirnat.
/2/
Stolp v Babilonu
Vladimir Kavčič
\
Zgodba o babilonskem stolpu je imela svojo posebno usodo. Vsi so jo poznali
in bila je že tako stara, da ni nihče več dvomil v njeno resničnost. Bila je
obenem že tudi toliko odmaknjena, da je le še malokdo pomislil nanjo. Še
malo in bila bi pozabljena kakor toliko drugih zgodb. Toda ne! Prav tedaj se
je začela od njih razlikovati. Neki nemirni duh, strastno predan iskanju resnice
in ustvarjanju novih zmot, je nenadoma odkril nova, nepričakovana dejstva.
Ko se je odkritje pokazalo za nedvoumno, niti ni bilo več nepričakovano. Vsaj
nekdo se ga je nadejal že zdavnaj prej, in polagoma je postalo jasno, da je
dvom obstajal morda celo že od tedaj, ko je zgodba začela krožiti med ljudmi.
Zgodba o babilonskem stolpu torej ni bila nikdar namenjena pozabi. Nekje
na tihem, odmaknjeno od vsakdanjega vrveža, je neko budno oko preiskovalo
stare listine. Nekdo se je odrekel dnevni svetlobi, tovarišiji in je globoko
v kleti, iz nejasnih, morda celo mračnih pobud, dolga leta bedel nad prašnimi,
obledelimi papirji in polagoma razvozljal skrivnostni pomen do tedaj še neraz-
brane pisave. Ničesar ne vemo o njegovih intimnih občutkih, ki jih je imel
tedaj, ko se je prikazal svetu. Izročilo sicer pravi, da je bil njegov obraz bled,
poteze negibne, pogled odmaknjen, miren. Toda bled je bil morda enostavno
zato, ker se je dolgo izmikal soncu ali pa je bil šibkega zdravja. Tudi negibne
poteze same po sebi ne povedo ničesar, imeli so jih zanesenjaki in omahljivci.
Tudi mir je lahko dvomljiv. Misel pa, ki je bila tedaj objavljena svetu, je bila
sprejemljiva. Kmalu je postala last mnogih ljudi, njen duhovni oče pa je bil
hitro pozabljen. Nihče se ga več ne spominja, njegovo odkritje pa še živi. Od
tedaj vemo, da resnica o babilonskem stolpu ni bila povsem taka, kot smo jo
poznali. Zgodovino mesta Babilona so morali napisati znova. Kajti Babilon ni
slučajno postal to, kar je bil, in viri, po katerih nam je bila sporočena njegova
usoda, so morda lagali, morda pa so jih razlagalci samo napačno razumeli.
Učinek bi bil v obeh primerih enak. A takšna usoda lahko doleti tudi novo
odkritje.
Vseeno: sprememba ni nezanimiva; izvoljeno ljudstvo je bilo kot vsako drugo
ijudstvo. Živelo je, od sončnega vzhoda do zahoda zaposleno s svojimi vsak-
danjimi opravili, molilo boga in spoštovalo preroke ravno toliko, kot jih je
moralo in pomalem tudi dvomilo v njihovo poslanstvo. Kako tudi ne. Bog
Marduk je bil še eden od bogov, ki so živeli med ljudmi. Pogosto jih je obi-
skoval, stopil v to ali ono kočo, kramljal z njenimi prebivalci, popil čašo vina,
popestoval otroka in vrgel oči po kakšni čedno raščeni bosonogi deklini. Če
so ga potem v mraku videli, da ji je pomagal mečkati slamo tam kje za ovčjo
stajo, so mu privoščili to radost brez zle misli kakor samim sebi. Oglašal se
je pri pastirjih na paši, se skupaj z njimi vadil v metanju kamenja in v
ravnanju s pračo. Skoraj nemogoče pa je ugotoviti, v kakšnem odnosu je bil
1
Marduk s svojimi preroki. Redko so ga videli v družbi z njimi. Kot vselej so
bile tudi tedaj namere bogov neznane. Včasih se je zdelo, da Marduk ne mara
prerokov in svečenikov. Ljudje so bili pripravljeni verjeti, da je z njimi trd
in da v njegovi bližini niti dihati ne upajo glasno. Prav tako so bili prepričani,
da preroki postanejo divji in napadalni, požrešni, pohotni in krvoločni le tedaj,
kadar je Marduk daleč in se jim ni treba bati njegove železne pesti. In kadar
so, nalik razbojnikom, napadli samotno kmetijo1, jo izropali, zažgali in poklali vse
živo, niso dvomili, da preroška krutost izvira le iz bojazni pred strašno kaznijo
boga Marduka. Ker so se preroki vselej znebili prič svojih dejanj, so ljudje
trpeli molče in čakali, da bo razvratneže nekega dne zalotil Marduk sam in
krivico poravnal s krvjo. Kajti širile so se govorice, da se je to že nekajkrat
zgodilo, žal vselej na drugem koncu dežele in tako, da nihče ni mogel videti
na svoje lastne oči, pač pa je o dogodku zvedel od nekoga drugega, ki mu prav
tako ni bil priča. Toda v pravičnost boga Marduka niso dvomili. Čemu bi prav-
zaprav poskušali omajati svoje prepričanje, če pa jim je edino' lajšalo težave
tega sveta? Marduku, ki je bil tedaj že betežen starec, so sicer potožili, kakor
potoži sosed sosedu, a kakor so pravili, je bil njegov pogled že malce odsoten,
vserazumevajoč, nasmeh blagohoten in žalosten, pravzaprav neprestano ža-
losten. In ta pogled jim je govoril, da je življenje pač tako in da ne kaže
venomer tožiti nad svojo usodo. Morda je tedaj v mislih že dvignil roke od
vsega in se vdal v svoj lastni konec, v resnici pa tega ni napravil, a tudi če je,
niso opazili, ker tega od njega niso pričakovali. Položaju, ki so mu ga pripi-
sovali, to ne bi bilo podobno. Za njih je bil še vedno — Marduk, Veliki Marduk:
Obenem pa so tudi že ravnali z njim kot z enim od svojih starcev. Upoštevali
so njegovo brezzobo čeljust, mu dajali mehkejše kose mesa, od kruha sredico,
ob praznikih pa so hranili zanj pogačo, kajti nikoli niso točno vedeli, kdaj se
bo oglasil. Vselej so ga povsod pričakovali.
Nekoč so se preroki, ki so bili obenem tudi bratje in v svaštvu (v deželi je bil
namreč običaj, da so se cele družine odločile za službo bogu in se tesno pove-
zovale z drugimi enakimi družinami v sosednjih krajih), sprli. Izročilo je zelo
skopo, ko govori o vzrokih razprtije in obširnejše tam, ko pripoveduje o na-
daljnjem poteku teh nasprotovanj. Baje je nesoglasje postajalo vse bolj in
bolj ostro, prehajalo je v sovraštvo najbolj divje vrste, kar je po svoje razum-
ljivo, saj so se sprli — bratje. Nobeden od njih ni mogel popustiti. Kmalu je
bilo v ognju pol dežele, kajti izkazalo se je, da je slabo prikrito sovraštvo že
zdavnaj tlelo na vseh koncih neba. Prvi nasprotniki so sicer trdili, da se ne
morejo sporazumeti, kako častiti boga Marduka. Ena stran je očitala drugi,
da je bogočastje spremenila v bogoskrunstvo, drug za drugega so bili premalo
goreči, vsi so v imenu istega Marduka klicali na pomoč nebo, grom in strelo,
kugo in ogenj, ki naj uničijo nasprotnika in mu pokažejo, da je bog pravičen.
Nadeli so si različne znake, da so se mogli sovražiti na daljavo. Nemoč besede
je kmalu postala očitna. Pobožnost jih je prisilila, da so morali seči po bolj
prepričljivih sredstvih. Kdor se ni poklonil Marduku tako kot so želeli, je
občutil sekiro, kij ali sulico, puščice mu že niso privoščili. V bogoskrunstvo so
tako globoko zabredle cele vasi, da zanje ni bilo več pomoči. Takšno leglo, ki
se sicer ni niti zavedalo, kam je že zdrknilo v svoji neveri, je potem občutilo
ves srd užaljenega božanstva. Ponoči, da se ni mogel izmuzniti niti otrok, je
krdelo pristašev pobožnejšega preroka obkolilo vas in jo pred svitom izravnalo
z zemljo. Ob jutranji zarji sta samo še dim in vonj po sežganih truplih pričala,
da se je tu izvršilo pravično dejanje in da bog zapušča tiste, ki so se mu izne-
verili. Ze zaradi varnosti je vsa dežela Sinear zgrabila za orožje. Na robovih
2
naselij so zrasli stražni stolpi in vsako jutro pred dnem so se z njih čuli otožni
glasovi vojščakov, ki so peli vigilije in se zahvaljevali bogu, ki jim je dovolil,
da bodo še enkrat videli sonce. Ti glasovi, resnično žalostni in goreči, so
odmevali po prazni ravnini, ki je ostala neobdelana, razsušena od pripeke, že
je po njej poganjalo trnje, neurja so rušila prekope, namakalna kolesa so
trohnela. Ze je glad grozeče segal v deželo. Toda boji so trajali, dokler niso
bile požgane vse vasi, dokler ni poginila polovica naroda in dokler se preostala
polovica, utrujena od bojev in izčrpana od gladu, ni domislila, da pravzaprav
ne ve več, čemu se je tako strastno borila. Odločili so se, da bodo povprašali
samega boga Marduka, kaj jim je storiti. Ker je tedaj udarila še kuga in grozila
pomoriti vse, kar je ušlo meču, jim je Mardukov nasvet postal neizogiben.
Toda, kje ga najti?
Dokler so trajali boji, je on sicer še vedno romal od vasi do vasi, utrujen ter
oslabel od poti in starosti, razžaloščen zaradi zločinske zaslepljenosti -svojih
vernikov, svaril jih je in rotil, naj vendar že prenehajo z bratomorilskim kla-
njem, a ga niso utegnili poslušati. Preveč so bili zavzeti s kopanjem obrambnih
jarkov, s sekanjem bambusovega protja in s pletenjem zaščitnih ograj. Bojna
strast jim je zaslepila pogled, ko so se na konjih podili čez pusto pokrajino,
tako da starca niti opazili niso. Ce so ga opazili, se jim je mudilo dalje. A tudi
tedaj, kadar so mu izjemoma le prisluhnili, niso verjeli, da je to on in da
govori resnično njim. Nekajkrat je samo za las manjkalo, da ni izgubil glave,
le njegova starost in betežnost sta ga obvarovali najhujšega. Zdaj pa, ko vonj
po dimu.in krvi ni več zapustil dežele, ko sta po njej udarili še kuga in lakota,
so se strasti umirile in številne, že skoraj pozabljene molitve so se znova začele
obračati k bogu. Oživele so stare nabožne pesmi, nova gorečnost je prevzela
deželo Sinear, vendar potrtega Marduka ni ganila. S prizanesljivim, blago-
hotnim pogledom je delil svoj blagoslov in v raztrganih starčevskih stavkih
hitel dopovedovati, da so mu vse molitve enako drage in da bo najbolj srečen,
ko bo v deželi vladal mir, ko bodo spet ozelenela požgana polja, ko se bodo
na pašnikih belile velike črede drobnice, ko bodo dvorišča polna otrok in se
bo ob večerih iz vasi spet oglašala pastirska pesem, z orožjem pa bodo prega-
njali samo še volkove, ki so se bili v letih pustošenja silno namnožili. Toda
velike vneme v teh prizadevanjih starec ni kazal. Bil je resnično že zelo star
in kazalo je, da ljudem ne zaupa več kot nekdaj. Izvoljeno ljudstvo ga je bilo
razočaralo in najbrž se je že pripravljal, da bi ga dokončno zapustil.
Vojna, ki so jo bojevali v njegovem imenu, a brez njega, se je sicer končala,
a zmagovalci niso bili dosti na boljšem kot premaganci. Navdušenje in strast
sta se umikala trezni presoji in tako je tudi zmaga postala nekaj, kar ni búa.
Predvsem pa se zmagovalci njso mogli zediniti, kako nadaljevati začeto delo.
Pokazalo se je celo, da je med njimi mnogo takih, katerih mišljenje se ni
dosti razlikovalo od premagancev. Na takšni prelomnici in ob občutku vse-
splošne nemoči bi bilo omahovanje še najbolj škodljivo. To pa je bilo enako jas-
no preživelemu ljudstvu kot prerokom. Slednji so že imeli svoj načrt za obnovo
dežele Sinear. Iz požganih vasi in naselij, kjer sta bila voda in zrak okužena
z mrliči, so pozvali preživele v veliko nenaseljeno in neobdelano pustinjo, kjer
so vso drobnico združili v eno čredo, vsa goveda v drugo, starcem, ženam in
otrokom naložili obveznost, da obdelujejo polje, razorožili vojščake in njihove
moči posvetili novi, vzvišeni nalogi: zgradili naj bi eno samo mogočno stavbo
v obliki stopničaste piramide, v kateri bi našlo streho vse izvoljeno ljudstvo,
na vrhu samem, s katerega bi vladali preroki in bi bil najbližji nebu, pa bi
stalo svetišče boga Marduka. Vojščaki so se ob podpori vsega ljudstva vrgli
3
na delo z novo vnemo. Želeli so imeti streho nad svojo glavo, streho zase in
za svoje družine, po katerih so že strastno hrepeneli, saj so bili dolga leta
ločeni od njih. Načrt jim je to zagotavljal in že je bilo določeno, v katerem
nadstropju bo kdo od njih stanoval. Poročila le v skopih besedah pojasnjujejo,
na kakšne nepredvidene težave je naletela uresničitev te zamisli. Še vedno
utrujeni od bojev, so graditelji živeli v neprestanem strahu pred lakoto. Novina,
ki so jo obdelovali starci, žene in otroci, ni bila radodarna. A tudi pri gradnji
velikega stolpa so bile težave vsak dan večje. Zemljo so sicer kopali z rokami
in jo prenašali v košarah iz protja, a vode ni bilo moč dobiti nikjer v bližini.
Šele v jeseni jo je dalo nebo, a tedaj žal preveč. Tedaj je sicer bilo mogoče
ilovico oblikovati v opeko, a ker dež ni popustil, se je vse gradbišče spremenilo
v eno samo blatno jezero, kjer se je bosim nogam vdiralo do kolen in še dalj.
V nasprotju z izročilom se je tedaj v deželi nenadoma tudi shladilo. Mokri,
lačni in napol goli graditelji so začeli izgubljati pogum, združevali so se v gruče,
se tesno stiskali drug k drugemu, da bi se vsaj za silo ogreli. Seveda so medtem
tudi godrnjali. Nepredvidene ovire so v njihovem zaupanju v preroke zarezale
globoke razpoke. Izmišljevali so si načrte, ki so bili vsi enako nesmiselni. Nekdo
je predlagal, naj bi zgradili streho, ki bi prekrila vse gradbišče, a so mu drugi
ugovarjali, da hočejo prav to in nič drugega in da bi v primeru, če bi jo že
imeli, ne rabili nobene druge. Težava je prav v tem, kako si postaviti takšno
streho, a ne samo takšno, temveč — kakršnokoli. Nekdo je spet predlagal,
da bi podrli velike cedrove gozdove in na gradbišču kurili velikanski ogenj,
kajti toplote so trenutno najbolj pogrešali. Toda razum še ni bil vsem enako
otopel. Čemu jim bo takšno ogromno ognjišče? Če je njihov cilj, da se ogrejejo,
ali ne bi enostavno odšli v gozdove in si uredili vsak svoje malo ognjišče, kjer
bi bilo dovolj toplote in še mnogo< časa bi si prihranili. Vsak od teh predlogov
je imel svoje pristaše in svoje nasprotnike. Tako razdeljeni se graditelji niso
mogli združiti za nobeno skupno dejanje. Mnogi so že omahovali, noč je vzela
tega ali onega in ni se bilo moč tolažiti z možnostjo, da je utonil v blatu, kajti
misel o begu že nikomur ni bila več tuja, čeprav glasno še ni bila izrečena.
Nemir je naraščal. Veliko dejanje se je grozilo spremeniti v poraz ... Toda
svečeniki ne bi bili svečeniki in Marduk ne bog, če bi bili svečeniki dopustili,
da propade zamisel, ki se je bila spočela v njegovem imenu. Že takoj na začetku
del so si dali po svojih služabnikih zgraditi okoli gradbišča trdna prebivališča,
v katerih so prebivali sami s svojimi oprodami in v katerih so shranili orožje,
ki so ga bili odvzeli vojščakom. Tam je bila tudi hrana, ki so jo delili delavcem.
Svečeniki in njihove sluge niso trpeli zaradi mokrote in zaradi hladu, tudi
hrane so si privoščili več kot drugi, zato so v svojih zahtevah lahko ostali
dosledni. Omahljivcev niso mogli razumeti. Ubežniki so bili zanje največji
svetotajci, nevarnejši od kuge in nekdanjega sovražnika. Pokazali so jim ves
svoj prezir, zgrabili so za orožje in okoli gradbišča postavili dvojno verigo
straž. Obupanim graditeljem so sporočili Mardukovo voljo: poslal jim je
preizkušnjo, da bi mu po njej, če jo bodo prestali, postali bližji. Božje kra-
ljestvo ni odprto vsakomur; kdor hoče vanj, mora žrtvovati samega sebe. Ob
tej priložnosti je menda Marduk zagrozil z najstrašnejšimi kaznimi vsem, ki
ne bi izpolnjevali njegove volje. Kmalu se je izkazalo, da grožnja ni bila iz
trte zvita. Nekaj ubežnikov, ki so jih ujeli stražarji, so pred zbrano množico
mučili in zasramovali, jim iztaknili oči in odrezali ušesa, in jih končno natak-
nili na kol. Tam so jih pustili, dokler se niso začeli pošteno razkrajati. Smrad
po mrličih se je širil čez vse gradbišče in obenem z njim vest, da so nekaj
stotin ubežnikov prikrajšali za glavo nedaleč vstran, v močvirju. Marduk se
4
ni šalil in preroki so mu zvesto služili. Njihovi oboroženi stražarji so postali
popadljivi in še množili so se iz dneva v dan. Stražar je lahko postal vsakdo,
ki se je izkazal s svojo poslušnostjo. Tako se je pravica svobodne izbire pove-
čala še za eno možnost. Mnogi so se trudili, da bi jo dosegli, tekmovanje je
vzpodbujalo njihovo prizadevnost.
Medtem je deževje ponehalo. Sonce je izparilo vodo, zdaj je grozila suša.
Izkazalo se je, da je propadlo vse delo, začeti so morali znova. Zemlja je postala
kašasta, nekaj dni zatem pa že trda kakor kamen. Kar so jo uspeli nakopati
ali kako drugače zdrobiti, je bila kot prah, ki ga nikakor ni bilo mogoče obli-
kovati in ki ga je že najmanjši vetrič odnašal v neznane dalje. Skratka: celo
svečenikom je postalo jasno, da gradnja svetišča ne bo tako preprosta stvar,
kakor so verjeli na začetku. Morda so že podvomili v svoj načrt, toda od njega
še niso odstopili. Svojega poraza niso mogli priznati, a čemu bi ga priznavali
prej, kot pride? Če bi popustili le za trohico preveč, bi jih podivjana množica
raztrgala na kosce. Koli okrog gradbišča so se še grozeče belili v soncu. Pa
tudi bog, ki bi spreminjal svoje sklepe, ne bi več vzbujal spoštovanja. Dobri
Marduk je postal Strašni Marduk, toda njegovo ime je v človeških srcih še
vzbujalo odmev. Bila pa je nevarnost, da bi se nekega dne sam znašel na
gradbišču. Straže so bile vnaprej opozorjene na starca, ki bi se mogel izdajati
zanj. V skrajnem primeru, če bi se hotel na vsak način približati graditeljem,
jim je bilo dovoljeno uporabiti tudi orožje, vendar tako, da bi povzročili čim-
manj hrupa in da bi bile kakršnekoli priče izključene. Za tak primer je
bila izbrana primerna dolinica v bližini, pa tudi stražar, ki bi vsiljivemu starcu
zadal poslednji udarec. S tem so hoteli graditelje obvarovati vsake zmote.
Straža jih je ščitila pred lastnim malodušjem, izvirajočim iz zunanje stiske,
gladu in neugodnih podnebnih razmer kot tudi pred pogubnim vplivom nji-
hovega boga, zaradi katerega so to trpljenje sploh vzeli na svoje rame.
Gradnja velikega stolpa je napredovala le počasi. Preteči so morala leta, da
so dokončali pritličje. Spričo razsežnosti gradnje se je prostor zdel nizek, prav
nič veličasten, bolj podoben ovčjemu hlevu kot božjemu hramu. Nekateri sve-
čeniki so že glasno izrazili svoj dvom, da bo stolp sploh kdaj dosegel nebo'.
Pokazale so se znatne razlike v oceni položaja. Tisti, ki so dvomili, niso dvomili
enako dalekosežno in tisti, ki sploh niso dvomili, so dvom zavračali na različne
načine, tako da so celo med njimi nastala nasprotja v oceni razlogov, ki dvom
zabranjujejo. V največji tajnosti so sklicali posvet, a nikoli se ni zvedelo, kaj
so sklenili. Toda že samo dejstvo, da so se posvetovali več dni zapored in
brez prestanka ter da se niso razšli hkrati, temveč je dobra polovica odšla
že prej, a zopet ne v večjih skupinah, temveč kvečjemu po dva in dva skupaj,
je bilo zanesljivo znamenje, da nesoglasij niso izgladili. Po tem dogodku so se
svečeniki razdvojili. Skoraj se niso več pojavljali skupaj, združevala jih je
samo še molitev — vdanost skupnemu bogu. Svečane pobožnosti so postale
daljše, molitev bolj goreča. V istem času pa so vsak posebej, ne ravno na
skrivaj, a tudi ne vsem ostalim na očeh, začeli izdvajati posamezne skupine
delavcev in jih uporabljati pri gradnji svojih bivališč. Te so utrdili in jih
pripravili za dolgotrajno bivanje. Prej so bili razporejeni v krogu okrog grad-
bišča, v času nesoglasij pa so se nekateri začeli izseljevati tudi globlje v notra-
njost dežele. Počasi so se drug drugemu popolnoma odtujili in začeli so čutiti,
da vsakdo od njih predstavlja vse tisto, kar so prej bili vsi skupaj. Bivališča,
ki so jih gradili, so bila na las podobna osrednjemu stolpu, in ker je vsakdo
razumel svoje delo kot merilo svoje moči, ni mogel dopustiti, da bi bil njegov
stolp nižji in skromnejši od sosedovega, čeprav se razsežnostim osrednjega
5
ni približal nobeden od njih in tudi nihče ni poskušal preprečiti njegove gra-
ditve. Dejansko so jo vsi ovirali, a tega drug drugemu niti očitati niso mogli.
Le kdo bi v takšnem položaju smel nekaznovano dvigniti roko? Stolpi pa so
rasli že cela desetletja ... Vezi med posameznimi gradbišči so se polagoma
popolnoma prekinile. Vsako si je izoblikovalo svoj način življenja in svoje
običaje. Leta so tekla, svečeniki so umirali, njihovi nasledniki so samo še s
prizanesljivim razumevanjem sprejemali njihovo dediščino in so že sanjali
o svojih lastnih velikih dejanjih. Prizadevanja prednikov so se jim zdela neko-
liko nerazumljiva. Enostavno niso verjeli, da bi bilo mogoče zgraditi stolp
do neba, kajti oni so že tudi o nebu nekaj vedeli, vseeno pa so verjeli, da
bodo v teh stolpih lahko prebivali. Kaj se je medtem zgodilo z Mardukom, ni
nihče vedel. Nekje daleč od človeških bivališč je najbrž enostavno — umrl.
To je končno bila njegova pravica. Tudi ljudstvo je našlo svojo pot. Ko je
krutost svečenikov nekoliko popustila, je začelo zapuščati gradbišča in se
naseljevati širom po deželi. V stolpih ni hotelo prebivati, spomini na prestano
trpljenje so ga gnali proč od kraja nesreče. Medtem pa se je bilo z njimi nekaj
zgodilo: še so se razumeli, toda sporazumeli se niso nikoli več. Ko so se pozneje
nekateri začeli spraševati, zakaj se je moralo vse to zgoditi, so se našli taki,
ki so krivili Marduka. Baje se je bil razsrdil, ker so iz ošabnosti hoteli v nebo
in jim je zato zmešal jezike. V resnici pa je v deželi Sinear nastalo iz enega
kraljestva več kraljestev, a to je najbrž stranskega pomena, ker izročilo ničesar
ne pove o kraljih. Svečeniki so trdili, da je neuspeha krivo ljudstvo, ki ni
zgradilo stolpa. Ali je mogoče pritrditi njim? Saj je znano, da je ljudstvo še
skozi dolga stoletja trumoma prihajalo občudovat veliko delo svojih prednikov.
Kakorkoli. Ostal je le kraj, ki je hotel postati stopnišče do neba, a je v resnici
ostal samo simbol za zmešnjavo. Da bi zvedeli to poslednje, je bilo treba zgodo-
vino o babilonskem stolpu napisati znova. Pa saj ni bil en sam ...
PESMI BOJANA PISKA
Nikdar ne bova več šla
med najino drevje
globoko ob reki,
kamor hodiva
dan za dnem
vsak v svoji sreči
in v svoji bolesti
s korakom,
ki nima stopinj.
Se kamen,
kjer si raztrgala krilo
nekoč,
še košček mahu,
kjer sem ležal
in jedel robidnice
s tvojih dlani,
poznava.
Vse,
vse še poznava.
6
Nikdar ne bova več šla
med najino drevje
globoko ob reki.
Čemu bi pogledala
v lice
drug drugemu
in se zgrešila,
vsak v svoji sreči
in v svoji bolesti,
za vselej.
Od praga
do praga spominov
se plaho poslavljajo sanje
in v starih
raskavih dlaneh
stiskajo vonj
tvojih solz.
Joj,
na gladini krvi,
ki upada
vse niže,
se motno zrcali
mrzlo truplo jeseni.
Večer
je oškropil
s toplo krvjo
tvoje oči.
Pa si zaprla jih,
kot bi se bala
noči,
ki prihaja.
Čudno mehke noči,
ki prihaja
iz prve slutnje jeseni.
Vračam se z najinih polj,
kjer veter zdaj z belim
mrzlim plamenom gori
in za menoj gredo
■ v nemem sprevodu
ko temni,
upognjeni starci
drevesa.
Nikogar ne bom več spoznal,
ko se vrnem.
Droben,
mrtev pepel
je prekril moje oči.
7
Z rdečim nožem
mi reže večer
telo,
da krvavi.
Črna,
poslednja kri
neke jeseni
vdira kot divja,
tuja reka
v tvoje zenice,
ki še valovijo
od bele strasti
prebujenih ptic.
Vem.
Zjutraj bo moja dlan
le negiben,
tanek curek
usahle krvi.
Na strmem obrežju
pomladnega dne
bo ležala
naplavi j ena
beloprosojna perot
iz tvojih oči.
Danes
so se vrnile ptice.
Kako so jih dolgo
in željno
čakala drevesa.
Zdaj
so jih vzela
vsa radostna
v svoje zelene dlani
in jih božajo
mehko,
ljubeče.
A na večer
bo morda
nekje
še zaječalo drevo.
Kot da se niso vrnile
vse ptice.
8
Lirika Jožeta Udovica
Boris Paternu
Jože Udovič (r. 1912) sodi v tisto pesniško generacijo, ki je do svoje prve izra-
zitejše idejne pa tudi literarne podobe dozorela proti koncu tridesetih let, dala
nato v obdobju 1941 do 1948 vodilni ton umetniški poeziji osvobodilne vojne
in revolucije, zatem pa postopoma krenila na pota tako imenovane moderne
lirike. Ta rod se je torej moral v sodobnost prebiti skozi dva nenavadno močna
in usodna preloma. Zato ni samo naključje, da danes ostaja na površju le še
nekaj njegovih imen. Posebej še spričo zelo intenzivnega in kvalitetnega sunka
mlade sodobne lirike, sunka, ki traja že vrsto let.
Preloma, ki sta jih v literarno življenje prinesli leti 1941 in 1948; so pesniki
te predvojne generacije doživljali v marsičem podobno, v marsičem pa tudi
močno različno. Najbolj so se razlike zmanjšale in obrusile v njihovi vojni
poeziji ter v poeziji prvih povojnih let. Tedaj, ko je naša lirika sploh doživljala
izjemno notranjo strnitev, strnitev v idejnem in stilnem pogledu. Saj je veliki
zgodovinski proces potegnil v svojo osrednjo misel predstavnike vseh živih
generacij in jim kot nikoli dotlej zbližal ter poenostavil tudi pesniški izraz.
Najbolj pa so se razlike začele kazati tedaj, ko so se inspiracijski viri poezije
spet premaknili iz družbeno stvarnih osnov v izrazito subjektivne prostore
doživetij in izpovedi, v nemirni boj za notranjo podobo in usodo človeka posa-
meznika, nekoliko kasneje tudi v prizadevanje po novem pesniškem izrazu.
Iskanje novih poti ob drugem prelomu, ki postaja vidnejši leta 1949, je bilo
za ta rod v mnogočem odvisno od njegovih nekdanjih, po večini že predvojnih
miselnih in pesniških izhodišč. Matej Bor (r. 1913) predstavlja po vojni izrazit
primer postopnega in zadržanega razvoja slovenske lirike od njenega partizan-
skega jedra v področja docela osebne problematike, od objektivnega stila vojne
poezije do sodobne izrazne tehnike, pri čemer pa ostaja pesnikova trajna
lastnost aktualno humanistična revolta proti mnogim družbenim pojavonv, ki
v malem in velikem svetu ogrožajo človečnost ter človeštvo (Pesmi, 1946;
Bršljan nad jezom, 1951; Sled naših senc, 1958).* Vipotnikova (r. 1914) knjiga
pesmi Drevo na samem (1956) kaže, kako se njen avtor — po »realističnem«
intermezzu svoje vojne poezije, ki predstavlja kompozicijsko in kvalitetno
središče zbirke — spet vrača v bližino svojih nekdanjih ekspresionistično
zastavljenih izhodišč in jih skuša premakniti v sodobni čas. Jože Udovič pa
je predvojno pesniško pot začel nekje na nemirnem razpotju ekspresionizma
in uporne stvarnosti. Ta dvojnost je nekako z letom 1949 pri njem znova močno
* Pred nedavnim je Bor v sovjetski kritiki doživel obravnavo, ki je docela prezrla
humanistično hotenje njegove poezije, ga obsodila, da »zastruplja človeško zavest
s pesimizmom« in »čisto odkrito demonstrira svojo nevero ter kapitulacijo pred
imperializmom, pred atomskim strahom« (N. B. Šablovskaja v knjigi Falschmünzer
der Literatur, Berlin 1962, str. 160—163).
S
zaživela, čeprav na novi razvojni ravni. Prav zaradi te notranje razpetosti, ki
tudi v vojnem in prvem povojnem obdobju ni docela ponehala, je Udovič tisti
predstavnik predvojnega rodu, ki je ob novem prelomu ostal najbolj odprt
sunkom časa, tudi skrajnim. Tako so v njegovo pesniško delo dejansko ujete
vse bistvene razvojne stopnje novejše slovenske lirike, čeprav seveda v mejah
svojevrstne osebnosti. Pozornejši prikaz njegove lirike nam zato poleg čisto
individualnih značilnosti v marsičem osvetli tudi splošno smer razvoja, prav
tako pa opozarja na osrednji problem naše neposredno sodobne poezije.
* * *
Udovičeva knjiga Ogledalo sanj (1961) je njegova prva zbirka in pomeni za-
okrožen izbor pesniškega dela celih dvajsetih let. Najstarejša pesem zbirke je
bila objavljena v Dejanju 1941 (Slišim hreščeči glas — tu preimenovana v
Vsakdanjo pesem), najmlajše pa najdemo v Naši sodobnosti 1961. Zato je
razumljivo, da poezija te knjige ni enotna niti v vsebini niti v izrazu. V obojem
lahko odkrijemo velike notranje razdalje, ki sta jih prehodila pesnik in čas.
Toda Udovič sodi med tiste izrazite osebnosti, ki kljub vsem zgodovinskim in
lastnim prelomom ohranjajo svojo bistveno notranjo konstanto trdno, živo
tudi na novih stopnjah življenjske izkušnje in zavesti. Tako lahko v njegovem
delu kljub močnim premikom odkrijemo nekaj, kar je v njem trajno prisotno
in ostaja temeljni problem v pesnikovem doživljanju ter oblikovanju sveta.
Jedro prve skupine pesmi Poslednja minuta so vojni motivi, ki jih je objavljal
v letih 1945-48. Na prvi pogled so docela povezani s takratno najbolj pogosto
in običajno tematiko: z motivi pogumno umirajočih talcev, z nočnimi prizori
iz partizanskega življenja, z obujanjem spominov na mrtve itd. Pri Udoviču
imajo te pesmi močno baladno intonacijo, kar pa bi lahko našli tudi pri drugih
pesnikih. Končno srečamo pri njem tudi znani idejno stilni postopek: da
baladno težo dogodka, npr. pretresljive smrti nekje olajša, notranje razsvetli
ali zgodovinsko osmisli.
To so najbolj vidne lastnosti, s katerimi se je Udovičeva tedanja lirika priklju-
čila splošnemu toku. Toda v njeni strukturi so še nekatere posebnosti, ki jo
izrazito individualizirajo in opozarjajo na svojevrstno problemsko središče
pesnikove osebnosti. Prav zato so lahko v tej poeziji otipljiva že nekatera zna-
menja bodoče avtorjeve smeri pa tudi smeri moderne slovenske lirike sploh.
V	njegovi vojni motiviki so prisotne resnične poteze časa in prostora. Vendar
je značilno, da se ti trdni, realni obrisi večkrat že občutno razklenejo. Lirski
prostor se mu razširi daleč preko meja tako imenovanih objektivnih predstav.
Spreminjanju resničnosti oziroma domišljijskemu ustvarjanju nove resničnosti
zlahka sledimo npr. v pesmi Balada. V njej je prehod iz mirnega realističnega
skiciranja dogodka v subjektivno stopnjevanje in fantazijsko preobrazbo stvari
zelo nazoren. Udovičeve preobrazbe resničnosti se razvijajo v dve izraziti smeri.
Ena vodi v mračno grozljivost, ki se je ravno v Baladi stopnjevala do gnusa.
Druga vodi v docela nasprotno doživetje: v privzdignjeno, svetlo, do kraja
očiščeno vizijo sveta. V pesmi Poslednja minuta srečamo npr. človeka, ki
v nekem čisto resničnem majskem jutru stoji pred puškami, a v tistem zadnjem
trenutku pred smrtjo se njegov notranji pogled zazre v svetle privide. Zagleda
»veselo deklico«, ki mu je »roko stegnila iz sinjih sanj«. Tudi Noč v Suhi krajini
je pesem s podobnim duhovnim ustrojem, čeprav z docela drugačnirri motivom.
V	prizor grozljivo mračnega partizanskega počitka nekje v neznani hiši, kjer
10
»v plesnivih stenah gnije molk, / kotijo pajki v čadu se ostudnem«, vrže pesnik
snop mesečne svetlobe, ki nenadoma »prečara v zlato prejo nam ležišče«. Se
več. Slednjega izmed spečih borcev doživi kot človeka, ki išče »v mesečnem
obrežju«, česar ni mogel najti v »mrzlem« svetu. Težnja v razvneto vizijo,
v odrešujočo »reko žarkov« je celo zavestna smer njegovega iskanja nekega
nadresničnega prostora sredi partizanske stvarnosti.
Organsko zlitje vseh bistvenih sestavin svoje vojne balade — realistične nazor-
nosti, grozljive fantastike in svetle poetične vizije — je dosegel predvsem v
dveh pesmih, v Gozdni idili in Obletnici. V prvem primeru gre za zvezo vojno
baladnega in ljubezensko pravljičnega motiva:
Pod grmom je šop svetlih las,
ki si jih šoja v gnezdo nosi,
ostal je še vojaški pas,
rdeče rute drobni kosi
Tam na blazinici mahú
pozabljen v jutrih prstan sije
in bleda roža skozenj rije,
^	oblaček cvetnega prahu
nad njim blešči se v pajčevini,
črn pajek križavec preži v votlini.
Prišla nekoč bo deklica,
zašla s poletnih košenin
za glasom burnega srca
Izredno učinkovito zlitje obeh temeljnih in nasprotujočih si teženj svoje pe-
sniške narave je dosegel v Obletnici, kjer srečamo tale prizor:
Nazadnje mlad in kakor nestrohljiv
neznanec stopa, ki leži v globeli,
iz rok mu bilk in listov roj je vzklil,
kobuli ran na njem so odcveteli,
v lase se mu je mladi teloh skril.
Udovičeva vojna pesem torej kljub svoji vklenjenosti v prostor in čas, kljub
vsej svoji močni vezanosti na objektivno zgodovinsko dogajanje nosi že mnoge
znake izrazitega prestopanja »normalne« življenjske resničnosti. Njegova slika
sveta izgublja razumne oblike, postopoma se trga v dve popolnoma nasprotujoči
si stanji, ki sta izraz njegove osebne notranjosti: v tesnobno vizijo mračne
resničnosti na eni strani, na drugi pa v svetlo, sproščujoče bivanje onkraj
objektivne danosti, na »mesečnem obrežju« lepih sanj. Pesnikova prisotnost
v zgodovinskem dogajanju je intenzivna, a vendarle se preveša preko meja
tako imenovane realistične udeležbe v svetu. Pred seboj imamo že notranje
razpolovljeno, disonirano osebnost, ki z naporom obvladuje protislovja svojega
sožitja s svetom. Pojav prinaša Udovič še iz predvojnih let, ga v obdobju svoje
dejavne in stvarne udeležbe na strani revolucije premaguje in včasih premaga,
a ne toliko, da bi ga do kraja ukinil.
V obliki in slogu Udovičeve vojne pesmi se križajo različne prvine, ki po
svoje odražajo omenjeno stanje. Pretežno mu je pesem ujeta še v tradicionalno
rimane verze in kitice, ponekod naletimo celo še na sledove Prešernovega
verza (Balada). Tudi stavčni ustroj je tak, da zvečine stoji še na pripovedni
11
logiki in miselni zaokroženosti. Lirska stanja in izpovedi, oboje je po navadi
še pripeto na ozadje epskega dogodka. Pač pa se pesnikov izraz vidneje sprošča
v besednem gradivu in metaforiki. Tu so opazni sledovi domače simbolistične
in ekspresionistične tradicije ter moderne pesniške tehnike sploh (»orgle debel
žalostno bučijo«, »noži v očeh čarovnice« itd.). Izbor besednega gradiva že
kaže v dve izrazito nasprotni smeri: v čisto abstraktnost in v gole, tvarne
elemente narave, ki pa imajo svoj vsebinski nadpomen. Izrazit prehod v novi
stil predstavlja vojna balada Sibila, ki pa je verjetno nastala kasneje. Tu
srečamo rafinirano, naravnost lorcovsko spojitev ljudske pesniške domišljije
z moderno fantastiko, kar se bo pri njem pokazalo pozneje še nekajkrat. V tej
pesmi ima baladni motiv še razločne obrise dogodka, a celotno dogajanje ima
že v neko magijo zavit pomen. Pripovednost izginja, izraz postaja zgoščen,
sugestivno oster, poln nenavadnih fantazijskih zvez. Svojevrstni notranji ritem
podre rime in kitično urejenost.
Udovičevi vojni motivi so samo uvodni, po obsegu razmeroma neznaten, čeprav
idejno zelo pomemben del obsežne pesniške knjige. Ves ostali prostor zavzema
njegova kasnejša osebna lirika, ki jo je objavljal od 1949. leta naprej. Kompo-
zicijska črta zbirke se iz uvodne zgodovinsko- objektivne tematike naglo zaobrne
v izrazito subjektiven prostor in z redkimi presledki obtiči v pesnikovih no-
tranjih globinah vse do zaključka. Razumljivo je, da se šele zdaj do kraja
pokaže in ustvarjalno zaživi tisto doživljajsko jedro, ki se je prej komajda
nakazovalo.
Kljub bogatemu, naravnost razkošnemu mozaiku lirskih stanj, ki jih zmore
doživeti in oblikovati, vendarle lahko ugotovimo, da na dnu vsega živi in
vztrajno deluje en sam pesnikov problem. Težko bi našli avtorja, ki bi bil
tako scela zbran ob svojem notranjem bistvu, ob enem samem žarišču svoje
eksistenčne biti in zavesti. Od tega središča vodijo doživljajske ter inspiracijske
niti v množico smeri.
To notranje bistvo, ki daje idejno obeležje celotni zbirki, je napeta disonanca
med dvema bregovoma pesnikove eksistence: med bivanjem v temno razkro-
jenem in bivanjem v apolinično svetlem elementu. Stilistična raziskovanja bi
pokazala, da sta besedi »temen« in »svetel« — seveda z množico vsebinsko
vzporednih izrazov oziroma metafor — tako pogosti, da bi ju lahko šteli
za »ključni besedi« njegovega pesniškega slovarja. Obe stanji sta pri njem
toliko skrajni, da se ne moreta izživeti v mejah realistične resničnosti, temveč
samo v subjektivnih vizijah. In obe stanji sta — z redkimi izjemami — v
nenehnem spopadu. Toda v spopadu na zelo različnih ravneh ene in druge
sile. Prav to je tisto, kar daje zbirki notranjo vsebinsko napetost in jo rešuje
monotonije. Čeprav ne vedno enako uspešno.
Tu se dà predstaviti samo nekaj izrazitejših stanj in teženj v Udovičevem
spopadu luči z mrakom.
* * *
Takoj, ko odpremo Ogledalo sanj, se že ob prvih verzih, ki so preludij v
zbirko, srečamo s pesnikovim zanosnim zagonom v neki nadresnični svet,
v »sonca, dežele neznane«, v »višine nad reko iskrenja«. Vojni motivi nato
rezko prekinejo ta svetli ton, za njimi pa najdemo še dva cikla, ki nadaljujeta
črto vizionarnega pohoda navzgor. V ciklu Odkritje (pesmi te skupine je ob-
javljal v letih 1949—52) gre za prebujanje iz »senc« in »mraka« resničnosti
12
v srečno »neresničnost«, v njene čiste, »prečudne luči«. Taka stanja nato spet
prekineta dve skupini pesmi z disonancami temnih tonov (Ogledalo sanj, Vonj
pokošene trave). Toda takoj zatem sledi cikel, ki že s svojim naslovom Otoki
jasnine (pesmi iz tega cikla najdemo po revijah od 1955 do 1959) napovedujejo
nov vzpon navzgor. Tu se Udovič res ves preda ekstazi duhovnega reševanja
iz »pustinje dni«. Reševanja, če uporabim njegove izraze: na »daljne«, »ko-
ralne ... otoke jasnine«, v deželo »bele svetlobe«, v »kraje, kjer ni noči«, v
»sanjsko modri prostor«, v »prostor brez mej«, »onkraj ur in dni in let«; tam
bo postal »prosojen... lahak ko senca«, ves »svetal in čist«, tam ga čaka
»orhideja začudenja«, čaka ga »pojoča milost« in »razodetje«. Skratka, njegovi
Otoki jasnine pomenijo oživitev in nadaljnje razvijanje prekinjene predvojne
tradicije kozmično vizionarnega ekspresionizma. Že v Udovičevi poeziji tride-
setih let najdemo pesmi z veliko notranjo težnjo »med nova bitja, rešena
prsti« (Svetla pesem, Dejanje 1938). S to svojo težnjo je vplival tudi na nekatere
mlajše pesnike, zlasti na Janeza Ovsca (Samotna jutra, 1958).
Izza tovrstnih Udovičevih doživetij, ki včasih dobe himnične razsežnosti, žive
dokaj jasni obrisi nekega nazora o svetu. Lahko bi ga imenovali apolinični
panteizem. Osrečujoča stanja čistosti in jasnine so mu stanja povratka v
»pravljično otroštvo« bivanja, bolj točno, v »praznično podobo mladosti sveta«.
Že v pesmi Odkritje (Novi svet 1952) odkriva v elementih narave — v oblakih,
vodi, rožah in zelenem hrošču — »prečudno luč«, ki mu je hkrati »otroških
oči smehljaj«. Zato se tako pogosto z notranjim domotožjem vrača v svojo svetlo
praeksistenco, v panteistično zibelko sredi narave, kjer sluti »nekdanja čista
jutra« (Iščem te besede, Sredi noči, Igra življenja, Mala nočna glasba, Quatro-
cento, Praznik, Galerija). V Sanjah poletne noči (Novi svet 1949) mu ta čisti,
prvinski duh, ki ga imenuje »duh življenja« govori z »vonji vode, ognja, ila«.
To tesno notranje korespondiranje z nekim globljim življenjem znotraj prvin
je ena izmed bistvenih lastnosti Udovičeve poezije sploh.
Njegovo iskanje »srca stvari« se pojavlja kot slutnja pradavne, izgubljene
svetlobe:
Čutim jo med plastmi,
v grmadah skal,
v ječečih skladih.
Nekoč v svetlobi
pojoče morje
je tu okamenelo,
in med plastmi so skrite
davno zveneče školjke,
iskrive perutnice,
med njimi spijo stisnjeni
metulji sanj.
(Osvetljen s senco)
Geslo »stvari so v tebi, ti v stvareh« (Ta jata ptic) ima panteistično izhodišče
in je neizogiben ključ v razumevanje duhovne vsebine pa tudi jezikovnega
izraza njegovih pesmi. V Pesmi na pot (Novi svet 1951) je to izhodišče zelo
jasno in ima izrazito individualistično obeležje:
Saj samo luč lahko spozna
sestro, ki kliče iz sinjin.
Ce v tebi njenih ni prvin,
je vse, kar kaže svet, tema.
13
Najbolj odprto mesto panteistične misli pa najdemo v pesmi Podobe (Naša
sodobnost 1957), ki zaključuje zbirko in govori o izvoru pesniškega ustvarjanja:
Temno ogledalo globine,
od kod so vse te podobe
v prsih, v srcu, v očeh,
zveste podobe v meni...
Kako da vedo za stvari,
ki jih nisem nikoli videl?
Brez njih me ne bi bilo,
vem, prihitele so od vseh strani
skozi daljave časa, skozi čas daljav,
iskale so se in se združile,
da je nastalo moje bitje.
Prišle so iz globine presijanih vodá,
kjer je še skrito zelenelo življenje,
iz potokov, tekočih kakor zgoščena luč,
iz zubljev še kipečega sonca,
bile so kaplje modrega zraka
na davnih perutnicah.
Spominjajo se, kako so čakali ptiči,
da jim je vroče jutro sveta
natrosilo v prsi ognjeno seme glasov.
V njih je ohranjen diamantni
spomin nastajajočih kristalov,
v njih odmeva dekliški smeh
zvezdnih jat.
Udovičeva panteistična idealiteta se je na svojih skrajnih točkah že docela
odtegnila sunkom resničnega življenja med ljudmi in pestala samozadostujoči
prostor samotne duhovne emigracije. Toda takrat je privedla pesnika v vse-
binsko in tudi estetsko krizo. Tako prav v obeh ciklih (Odkritja in Otoki
jasnine) — ko je pesnikov vzpon v duhovno abstraktnost najbolj strm —
najdemo vrsto pesmi ali mest, kjer se njegove vizije že utrujeno ponavljajo,
postajajo brezvetrna apoliničnost, včasih celo alegoriziran ali program: ki mitos.
Po drugi strani pa se njegove ustvarjalne moči prevešajo v lahkotno, čeprav
očarljivo prejo domiselnih izraznih kombinacij:
Prihajala je v■ obleki,
spleteni iz drobnih ptičjih glasov,
v čevljih iz steklenega vetra.
(Mala nočna glasba)
Inspiracijski vir se je tu premaknil v asociativne odmeve Mozartove glasbe.
Skratka, resnična življenjska dinamika Udovičevega navdiha prav zaradi opi-
sane idejnosti včasih obstane v notranji statiki ali pa se rešuje le še v površinsko
gibanje domiselnih predstav, v nadarjeno iznajdljivost formalno stilne narave.
Čeprav je treba priznati, da se tudi v teh zadnjih primerih vsebinsko nikoli
docela rte izprazni in ne prestopi v čisti formalizem.
* * *
Ure prečudnih zamaknjenj, ko se je »kri spremenila v luč«, zanj niso bile
samo ure notranjih odrešitev, temveč tudi že trenutki novega poraza. In res
najdemo sredi Otokov jasnine mesta, ki pričajo o porazih v svetlobi, o uničenju,
ki ga je povzročil »leopard luči«. V pesmi Na meji telesa beremo tele verze:
14
mogočna svetloba
me zruši na tla,
spremeni me
v tleč pepel
Za pesnika, ki je človek, je bila »zelenina presvetla, zrak prežareč, voda pre-
modra« (Leopard luči). Njegova idealiteta svetlobe mu je lahko pomenila reše-
vanje, ne pa rešitev. Sama po sebi mu je bila prav tako nezadostujoča. Neza-
dostujoča, ker je vklenjen tudi v svojo realno človeško in družbeno bivanje,
ki je resnica, katere ne more odpraviti.
Čim bolj se je vzpenjal v svoje prosojne, modre in zlate dalje, tem mučnejše
in bolj disonantna so postajala njegova srečanja s stvarnostjo. To čisto razum-
ljivo življenjsko logiko stvari razkriva tudi sama vsebinska kompozicija zbirke.
Otoki jasnine stoje v njenem središču. Stopnjevana pot do njih je nekajkrat
prekinjena s cikli temnejših razpoloženj (Poslednja minuta, Ogledalo sanj, Vonj
pokošene trave). Za Otoki jasnine pa se Udovičeva misel in razpoloženje obrneta
izrazito navzdol, v mračno in mučno doživljanje sveta. To, spet do kraja strmo
pot na dno, v »naraščajoči mraz sveta«, kjer »sivi okameneli čas« predstavljajo
trije cikli: Poševni, temni dež, Vizija, Večer igra Chopina. Ze v prvem nale-
timo na stihe, ki pomenijo ostro disonanco:
Razbila se je
prelahka ladja.
In nisi odkril obrežja,
ki so ga obljubljali
zgodnji vetrovi jutra.
(Poševni, temni dež, Naša sodobnost, 1960)
Značilno za prva dva temno disonančna cikla je, da lirski motivi dobivajo spet
mnogo bolj otipljive obrise časa, prostora in obče problematike, čeprav je
seveda vsa ta objektivnost do kraja prežeta s pesnikovo najbolj osebno eksi-
stenco. Tako naletimo na bolečo meditacijo, ki jo je v njem sprožil prizor
bede v Neaplju. Srečamo misel o sodobnem »času jeklenega mraza« (Dež
nima srca). O otopelih ljudeh, ki so in ostajajo »brezčutni ječarji sanj« (Gale-
rija, Naša sodobnost, 1958). V Viziji se z mračnim protestom ustavi ob osred-
nj em vprašanj u človeštva :
Med prvine se je pomešal
mrzli duh.
S svojim mrazom
jih je znotraj zažgal,
zdaj bo lahko prevaril
tisoče pričakujočih let,
zdaj bo lahko osvojil svet
za veliko, nespametno smrt,
njen stari,
zviti suženj.
Zavest o možnosti uničenja človeštva razkraja ubrano svetlobo njegovega
panteizma in vizija jasnin se mu spreminja v vizijo grozljivega propada:
Sonce pada
skozi oblake,
po njem segajo
prsti črnega dima.
15
Solza je morje,
in svet,
drobno zrno,
tone v njem.
Nebo se zvija
kakor goreč papir,
popisan
z ognjenim krikom.
(Solza)
Naslednji cikel Večer igra Chopina je že poln brezizhodne ujetosti v tesnobo
sredi mrzlega sveta. To je Udovičev najnižji glas, njegova mračna »melodija
na četrti struni«. Uvod vanjo bi bili lahko verzi:
Poglej to drevo:
na zviti veji
se ziblje obešen
bledi dan.
(Balada)
Temeljno doživetje sveta postane žalost, ki je ostra, »zabodena kot nož v počr-
nela vrata« (Luna jo je videla). Pesnik prihaja na drugi skrajni breg svojega
bivanja, tja, kjer se začenja razpadanje.
Zadnji krči jeseni
v prstenih možganih.
Njegov obraz
je razpokan kamen,
od njega krušijo dnevi
drobec za drobcem.
(Kamen)
V pesmi Grad se mu vizija življenja razlomi v grozljivo podobo uničevanja
človečnosti:
Siv grad
v vejah nad vodo
in v njem vitez
v neranljivem medenem oklepu
od glave do žela.
V najtemnejšem kotu
drži ujeto
dušo čebele.
Kogar piči,
se manjša in manjša,
dokler ne postane
droban kot žuželka.
Ob polni luni
ga nabode na trn
med drobne človečke,
podobne otrplim mušicam.
In ob mlaju
jih izbira,
stoječ na hrbtih
ujetih kresnic,
in jih meče vrtincem
in prežečim ribam.
16
Zraven posluša
žalovanje pupkov
in nebrižno grize
bele cvetne liste.
Tu je Udovič prispel na področje groteske. Na področje, ki ga je že nekoč
Baudelaire definiral kot združevanje strahotnega z norčavim, kot izraz sveta,
v katerem vlada uničujoči zakon absurda. Surrealistične kombinacije predstav
iz docela tujih si snovnih področij najdejo v tej pesmi polno izrazno funkcijo.
V	avtorjevo zavest se postopoma zajeda občutje osamljenosti sredi takega
sveta:
Komu naj dam
stekleni kos pomladne modrine,
ki sem skozenj gledal svet...?
(Komaj še slišim)
v pesmi Nema iz ulice ob motivu nemega dekleta izpove strahotno občutje
polne samote in odtujenosti:
hodi po puščavah
in v spanju čuti,
kako ji rjav pesek
zasipa usta.
V	teh pesmih ujema Udovič korak z mlado pesniško generacijo in ona z njim.
Pozornejša analiza bi opozorila na celo vrsto vzporednic, ki jih najdemo med
Udovičevimi pesmimi te vrste in poezijo Kajetana Kovica, Pavleta Zidarja,
Daneta Zajca, Vena Taujerja, Gregorja Strniše in Saše Vegri.
* * *
Toda Udovičeva idejna fiziognomija je iz zgodovinsko trdo in hkrati uspešno
preizkušene preteklosti ohranila v sebi toliko človeško odpornih in upornih
mest, da tudi na drugi skrajni točki svoje poti — v temni viziji razkroja
ni obtičala.
Upor zoper notranje podleganje razkroju se je na svoj način pokazal že v
njegovi predvojni in zlasti v vojni poeziji. Znova se nato pojavi v prvem tem-
nejšem ciklu Ogledalo sanj, in sicer v pesmi Roka jutranje luči (Naša sodob-
nost 1958):
Utihni glas,
ki vstajaš
iz vrtinca črne megle,
glas, ki spreminjaš
življenje v kamen.
Pod tvojo oblastjo
so moje misli
bile kot prah,
ki se usiplje
iz prhnečega lesa.
Že se mi oglaša
skrit spomin:
Več kot slutiš,
nosiš v sebi,
v tvoji krvi
je raztopljeno
zrno
neke čiste zvezde.
17
Tu gre za kretnjo, ki bi bila lahko tudi programski odklon od tistega idejnega
stanja, ki so si ga nekateri mlajši pesniki izbrali za svoje ustvarjalno izhodišče
in v katerem je deloma tičal tudi on sam. Sredi najtemnejših ciklov nato res
nenadoma stoji Heroična pokrajina, ekspresionistična pesem z idejo mračnega,
toda upornega vztrajanja:
Drevesa
se iščejo v burji,
zakleta
v življenje.
Vsa moč
jim je planila
v višave.
Na hribu
jih gledam,
kako trgajo nebo
na dvoje,
kako grozijo
oblakom.
Tudi ni slučaj, da se na koncu najtemnejšega cikla (Večer igra Chopina) poja-
vita dve pesmi, ki obračata svoj pogled spet navzgor. V Melodiji na četrti
struni beremo' misel:
hodil sem in hodil,
spal sem na grobu,
spal sem ob kači,
bredel sem skozi mraz
in nisem utonil
v krvavi zenici.
Naslednja Sonata za Ariadno (Naša sodobnost 1961) pa prinaša že nekoliko
drugačno stanje:
Hodim od noči do noči,
ob meni grozeče
doni praznina —
in vendar slutim ladjo,
sanjam jadro,
sanjam
čisti val.
Gre torej spet za iskanje ali slutnjo poti v znane kraje pesnikove svetlobe.
Toda to iskanje ima zdaj v sebi nekaj novega, nekaj, kar postane bistveno za
idejno in umetniško kvaliteto njegove poezije. To namreč ni več duhovni umik
na daljne, od resničnosti docela odtrgane otoke eterične jasnine. V njem se je
usidrala trdna zavest, da umika iz nezadostujoče resničnosti ni. Da mora spre-
jeti njeno težo in iz nje iskati svojo svetlobo. Na zaključku cikla, ki nosi temu
pesnikovemu položaju ustrezen naslov Sveti mi, noč, srečamo simbolno
metaforo:
Jadro nad strminami noči,
nad srcem, ki je živo zakopano,
nad suho reko
v tvojih prsih.
(Jadro, Naša sodobnost 1960)
Od tu je bil samo še korak do spoznanja, da njegova usoda ni in ne more
biti zgolj srečno, apolinično bivanje v pokrajinah luči; temveč je nenehno
vračanje nazaj v trdo resničnost:
13
X
Nisi rojen
v mlečni luči pomladi,
nisi živel
na koralnih otokih jutra,
nisi popotnik
na ladji dneva,
v plašču neznanih vonjav.
Glas, ki prebiva v tebi
in ki prebivaš v njem,
neprestano
ponavlja tvoje temno ime.
Zmeraj se boš vračal
vanj,
brez veselja,
brez vedrine,
ti, ki izpiraš
drobna svetla zrna
v rekah svojih žil.
(Temno ime, Naša sodobnost 1960)
Nekdanja himnična sonca so samo še »drobna svetla zrna« v rekah lastne človeške
krvi. Nekdanja polna ekstaza sreče so zdaj le še z muko in vedno znova pribor-
jeni trenutki, ki pomagajo resničnosti k lepoti. To svoje elegično sizifovstvo je
zelo neposredno predstavil v pesmi Sveča in brin (Naša sodobnost 1961):
Zeleni brin v vrču,
soba je spremenjena
od tvojega diha,
izgnanec iz daljnih ograd,
bojevnik z burjo,
sel zadržane trpkosti
z bolečo zvestobo v žilah,
plamen rjavih tal,
upirajoči se Črtomir
kamnitih višav
sredi tujega zraka.
Že v pesmi Beseda (Naša sodobnost 1959) je Udovičeva zavest o prometejski
nujnosti »boleče zvestobe«, to se pravi zvestobe obema poloma človekove
eksistence dobila jasno, stoično umirjeno formulacijo. Življenje mu postane
trajen boj, nenehno tipanje v noč in nenehno reševanje iz nje:
v dušo je vžgana
beseda:
Tiplji iz dneva
v noč,
išči, predri
pajčevino,
reši iz dna se
pojoč.
Tako je odprl vrata temi in luči hkrati. Svoje notranje prostore je razklenil
celovitejši življenjski dinamiki, gibljivi eksistenci protislovij in boja. Prav
to novo idejno stanje, ki pa se je pripravljalo že mnogo prej, je lahko odprlo
širše registre njegove osebne narave in tudi izrazu dalo bolj strnjeno ter
dognano strukturo.
19
Pesmi, ki izražajo živo prisotnost te notranje dvojnosti in napetosti obojnih
stanj, so porazdeljene skozi celotno zbirko in v kompozicijskem pogledu pred-
stavljajo retardacijske ritme v valovanju obeh prej opisanih skrajnosti.
Prvi izrazitejši primer te vrste je pesem Ogledalo sanj. Po njej nosi ime
tudi cikel in naposled celotna knjiga. Že uvodni verzi napovedo temeljno misel
celote:
Ogledalo sanj
meče v noč
svojo svetlobo.
Sledi skrajno subtilna, pravljično domišljijska vizija lepote, ki prebiva v tujem
nočnem vrtu, zatem pa zelo nazorna podoba misli:
Bela ptica
ji pobira
iz drobnih prstov
ostre trne.
Pesmi, kjer je Udoviču uspelo najmočneje strniti in v izrazu skristalizirati
to svojo notranjo dialektiko doživljanja sveta, sodijo med najboljša dela zbirke.
Sem bi se dalo uvrstiti npr. naslednje: Ponirek, Znamenja, Fantazija v mestu
na vodi, Luna jo je videla, Heroična pokrajina, Panjska končnica, Beseda itd.
Zelo izrazit primer je pesem Znamenja:
Čriček ziblje
kresnico
v zibeli svojega glasu.
Na vodi niha čoln
iz ukrivljenih
modrih senc.
Večer nosi vanj
trpki vonj vrb
in megleno tančico.
Drevo presenečeno
stiska v pesti
prgišče vročih zvezd.
Za gosto mejo
vznemirjenih jelš
se zasvetijo
zelene oči:
v njih gorijo
kriki pričakovanja
in omamna
grožnja skrivnosti.
Notranja dvojnost doživljanja je v polni, enoviti moči prisotna tudi v pesmi
Ponirek:
V vodi srca
se neprestano
vzdiguje in potaplja
ponirek
in lesketajoči se krogi
zadevajo
ob temni svet.
Noč pa je hladna,
noč je gluha.
Na oči sanj
je spustila
siv osat.
20
Tudi Udovičevemu prestopu na novo, realnejšo doživljajsko raven, ki se' odpira
spopadu protislovnih vrednot, lahko najdemo filozofsko oziroma idejno zaledje.
2e v pesmi Igra življenja, ki jo je prinesla Naša sodobnost leta 1955, doživi
njegov panteizem nekatere vidne spremembe. V naravi ne doživlja več neke
apriorne svetle imanence — praluči, ki bi obstajala od nekdaj, temveč dokaj
stvaren boj protislovij, ki vodi življenje naprej. Zato se pesnikova otožno
ubrana meditacija nad mrtvim cvetom — ki je še včeraj živel, »prelival barvo
v zrak« in »svetil z nasmehom jutra« — poglobi v odrešilno spoznanje:
Zdaj gleda navznoter
drobno, temno seme,
plačilo življenja,
igro smrti.
Zemlja, čebela,
rosa, nebo
so resnice,
skrite
v njegovem zrnu.
V njem. čaka prijaznost
prihodnjih juter.
Miser o tihi tragiki smrti dopolnjuje torej druga misel o njeni globoki smotr-
nosti, saj je začetek novega življenja. Ta misel pa nima nikakršnih metafizičnih
dimenzij več, temveč stoji na tleh naravne, optimistično ubrane dialektike.
In ravno v pesmi Beseda (1959), kjer pesnik sprejema spoznanje o nujnosti
človekovega nenehnega boja med lučjo in temo, najdemo to njegovo osebno
odločitev tesno povezano z njegovim pogledom na naravo:
Pelin cvete
ob jasminu,
pajek prede
v očeh,
senca preži
nad globino,
molk zeleni
ob poteh.
Steblo ne ve,
da nosi
mrežo smrti,
ki v nji
trepeče življenje —
na nitih,
sončni prah
se blešči.
In neposredno za temi razmišljanji sledi odločitev: »tiplji iz dneva v noč...
reši iz dna se pojoč.«
* * #
V izrazu Udovičeve poezije lahko opazimo več stilnih plasti. V vojni motiviki,
kot rečeno, prevladuje še tradicionalni stil pripovedujoče in opisujoče lirike.
Izražanje je polno razumske zaključenosti, jasnosti in logično izpeljane dra-
matske gradnje. Tudi ritem pesmi je še strogo vkovan v meje pravilnih kitic,
enako odmerjenih verzov in v skrbno geometrijo rim. Vendar se že takrat
zlasti v metaforiki uveljavljajo prvine, ki kažejo daleč mimo norm tako ime-
novanega objektivnega lirskega izraza, ki je v tistem času prevladoval.
21
Preko nekaterih alegorizacijskih in simbolističnih postopkov, obremenjenih
včasih še z refleksivnim komentiranjem, se mu izraz nato povzpne v ekspre-
sionistične stilizacije občutij ter notranjih stanj. Avtor svojo lastno notranjost
sprosti v zagon, celo v ekstazo. Oboje razmika ustaljeno pesniško obliko in daje
svobodo ritmični ter melodični črti izpovedi. Ekspresionistična plast postane
močno vidna prav v Otokih jasnine. Tu doseže najvišjo točko vizionarne ab-
straktnosti, čeprav je hkrati pripeta na trdo prgdmetnost čutnih zaznav in
učinkov. Prav zaradi tega opredmetenja bi pri Udoviču morda lahko govorili
o neoekspresionizmu.
V pesmih, kjer je ujet v nasprotno stanje, v stanje poraženega, brezizhodnega
in odtujenega bivanja sredi razkrajajoče se resničnosti, govorica gole pred-
metnosti po navadi še bolj prevlada. Prevlada izraz, ki ga lahko vključimo
v surrealistične stilne postopke.
Najizrazitejšo in vodilno stilno plast pa najdemo v pesmih, kjer sta se strnila
oba protipola njegovega dojemanja sveta. Tu sta se organsko spojili tudi
obe osrednji stilni težnji Udovičeve' sodobne poezije. Ekspresionistično ab-
straktna, nabita s pojmi, ki s polno intelektualno napetostjo in neposrednostjo
mečejo na dan duhovno bistvo njegovih notranjih stanj. In pa surrealistična,
kjer s presenetljivimi kombinacijami predmetnih predstav in njihovih čisto
novih zvez ustvarja polno čutno sugestijo. Včasih se mu izraz že močno prevesi
v to zadnjo smer svobodnega asociiranja. Npr. v pesmi Fantazija v mestu
na vodi:
Na strehi igrá
mesečna deklica mandolino,
gondola hiti med oblaki,
zvonovi letijo iz zvonika v zvonik,
v oknih gorijo lampijoni,
luna kupuje med gotskimi hišami
kamnite čipke.
Udovič z veliko zmožnostjo razvija lirski izraz v modernistično smer. Njegova
poezija predstavlja pomembno obogatitev našega pesniškega jezika predvsem
na tistih dveh mestih, kjer se — velikokrat pod njegovim vplivom — uspešno
bije tudi mlajši rod: na področju novih metaforičnih možnosti in na področju
koncentracije lirskega izraza, v širšem smislu stavčne elipse. Prav na teh dveh
mestih doživlja klasična pa tudi romantična tradicija svoj najbolj viden konec.
Vendar je Udovič večji novator predvsem na področju metafore. Akcijski radij
njegovih metaforičnih zvez je močno razsežen in spaja zelo oddaljena pomenska
področja besednega gradiva.* Izza tovrstnih kombinacij živi zavest o napetem
učinku čisto novih zvez med različnimi čutnimi zaznavami, še posebej zavest
o učinkovitem spajanju zvočnih zaznav z barvnimi. Teorija, ki jo je spoznaval
ob Baudelairu (1. 1957 je v Naši sodobnosti objavil prevod njegovega soneta
* Nekaj primerov: obleka, spletena iz drobnih ptičjih glasov; pastir, ogrnjen v
krzno oblaka; žalost — zabodena kot nož v počrnela vrata; ramena — ogrnjena
v vonj sprhnelega listja; večer, gorak kakor krzno živali; duša, za odisejo zvezda
rojena; barve pojejo z glasom prošnjih pesmi; luna — kupuje kamnite čipke; stene
iz mraka; čoln iz ukrivljenih modrih senc; šotor iz vetrov; čevlji iz steklenega vetra;
slama rumene luči; steklene skale jutranje zarje; dež zastorov; martinček žarka;
grob črne vode; zvezde, črički neba; gozd — trepalnica neba; stekleni kos pomladne
vedrine; zibel čričkovega glasu; strmine noči; obraz — razpokan kamen; duša —
temna perunika; sveče žrtvovanih zenic; ladja začudenja; orhideja začudenja; vaza
tesnobe; mah pozabe; metulji sanj; potoki spominov; cvetovi blaznosti; misli kakor
gazele; zgorela žalost; molk zeleni; zelena duša itd.
22
Correspondences - Sorodnosti) in Rimbaudu, njene skrajne možnosti pa srečaval
v surrealistični poeziji. V nekaterih pesmih je težnja po dinamičnem korespon-
diranju različnih zaznav naravnost neutajljiva (npr. Znamenja, Pesem, Roka
in roža itd.). V slednji beremo tele verze:
Ptica leti
s perutnico svetlobe,
svetloba poje
z njenim glasom.
Prav tako ni moč prezreti, da pesnik Ogledala sanj skuša besedo sámo napolniti
z močjo magije. V besedah odkriva neobičajne, nove in skrite pomenske mož-
nosti ter s tem dejansko razširja oziroma dinamizira njihove semantične
osnove. Obvladati skuša tudi vse muzikalne razsežnosti besednega gradiva.
Tudi novosti v Udovičevi sintaksi imajo zelo nazorno zaledje. Gre za zavestno
ukinjanje racionalistične (t. j. opisne ali pripovedne) razdalje med pesnikom in
stvarmi, med besedo in predmetom. Predmeti in zlasti prvine narave govore
oziroma žive skozi avtorja in on neposredno skoznje. Zato se stavki krčijo,
izgubljajo svojo logično konstrukcijo in podredne, hipotaktične zveze, postajajo
na svoj poseben način eliptični.
Na Udovičevo metaforo, tako na njeno strukturo kot na njeno besedno gradivo
in na sporočanje skozi predmete, je močno vplival F. G. Lorca. Njegove sledi
kažejo včasih celo v idejni in kompozicijski ustroj Udovičeve pesmi. Lorca je
sploh avtor, ki ima bistveni delež pri nastajanju moderne slovenske lirike
povojnih let. Tudi pri mlajših pesnikih, npr. pri Koviču, Zajcu, Zidarju,
Tauferju, Strniši in Vegrijevi ni ostal brez vidnejšega odmeva. Le da je nanje
po večini bolj vplival pesnikov temni, agresivni lirski ton kot pa njegovo
»svilnato srce«, hrepeneče po »čistih prostorih«. Navsezadnje tudi Lorcov mo-
derni panteizem ni ostal brez učinka na našo sodobno liriko.
Do novih stilnih postopkov, to se pravi do besedne, metaforične in stavčne
»magije« Udovič ne prihaja iz romantičnih izhodišč, temveč iz sodobne in tudi
starejše tradicije tako imenovanega modernizma. Iz stališč, ki ustvarjanje
lirske sugestije postavljajo ne le na intuitivno ali podzavestno, temveč tudi
na izrazito intelektualistično osnovo. Ni naključje, da se je v eseju o Lorcu s
tolikšno pozornostjo ustavil ravno ob misli, ki jo je veliki španski lirik izpo-
vedal v svojem znamenitem eseju o Cantu jondu: »Če je res, da sem pesnik po \
božji milosti — ali pa po demonovi — sem gotovo tudi po milosti tehnike in
truda, in ker sem popolnoma na jasnem, kaj je pesem.« Udoviču, ki se sicer
zavestno upira racionalističnemu tipu lirike, je dodobra znan Baudelairjev izrek¿
da mora biti pesnik vedno tudi »prpfesor svojih petih čutov«. Skratka, gre za
podaljšek tiste pesniške teorije, ki se je izrazito oblikovala že pri Poeju in
kjer je našla znano formulacijo o spoju »magije« in »matematike«.
Udovič je sploh avtor, čigar pesniško prakso spremlja močno izdelano teo-
retično, lahko bi rekli celo programsko hotenje. Spada med tiste redke pred-
stavnike srednje oziroma danes že nekoliko starejše generacije, ki so si v
povojnem obdobju prizadevali premakniti liriko na nova pota. Ta prizadevanja
so bila notranje intenzivna in oprta na precej dobro poznavanje ter odobravanje
moderne pesniške tradicije od Baudelairja dalje. Vendar so bila po načinu svojih
nastopov vse tja do druge polovice petdesetih let pred javnostjo bolj zastrta
in mnogo manj neposredna kot pri mladem pesniškem rodu. Tako se je težnja
v nove smeri pri skupini, v katero sodi tudi avtor Ogledala sanj, sprva kazala
23
predvsem v prevajanju tistih pesnikov, ki so predstavljali zelo vidna imena
v razvoju evropskega modernizma. In najizrazitejši posrednik zahodnoevropske,
zlasti romanske moderne poezije je bil ravno Udovič. Ze v letu 1947 naletimo
po revijah na njegove prevode Aragona in Lorca. Leta 1953 nato v prvem
letniku Naše sodobnosti objavlja Baudelairja, Mallarméja, Verlaina, Rimbauda,
Valéryja in Rilkeja. Leta 1957 njegove nove prevode Baudelairja pomnožita še
Božo Vodušek in Cene Vipotnik. Udovič sega tudi po Nazorju, Krklecu in
Tadijanoviću. Toda njegova osrednja prevajalska pozornost je posvečena Lorcu.
Leta 1958 izda obsežno knjigo njegovih del pod značilnim naslovom Pesem
hoče biti luč. Kasneje slede še prevodi sodobnega angleškega pesnika Dylana
Thomasa (Naša sodobnost 1958, 1962) in Francoza S. J. Perca (Naša sodobnost
1962). Prevode so po navadi spremljali tehtni eseji, za katere pa je značilno, da
je Udovič ob tujih avtorjih zelo dosledno razvijal in še razvija svoje lastne
nazore o moderni poeziji in njenem stilu. Nazore, ki kažejo v smer surrea-
listične poetike. S svojim konceptom je neposredno nastopil leta 1957, ko se
je v Naši sodobnosti tudi več drugih pesnikov srednjega oziroma starejšega
rodu bolj ali manj jasno izpovedalo za načela moderne poezije in tako dalo
svoj prispevek k tedanji splošni jugoslovanski polemiki o problemu realizem-
modernizem.
Novosti, ki jih Udovič s svojo pesniško prakso in teorijo uvaja v slovensko
liriko, odpirajo vrata racionalizmu in imaginizmu, v nekem smislu tudi notra-
njemu agnosticizmu. V pesmi Proteus se približa nazorom, ki govore, da je
umetnina imaginarni svet neštetih vsebin, svet, ki je neprijemljiv, vedno nov
in vedno tuj:
Lahko me zvežeš,
uidem ti iz rok,
sto oblik imam,
voda sem in oblak,
zemlja sem in drevo,
tišina sem in glas,
ptica sem in zrak,
korenina sem in sad.
Zmeraj isti,
zmeraj drugačen.
Ti pa me ne poznaš:
kolikokrat
sem ti že zgorel
pred očmi —
nenaden plamen.
In vendar je Udovič v resnici daleč od tega, da bi v poeziji videl doživetje,
ki človeka nenehoma meče v muko odtujenih stanj. Na koncu zbirke najdemo
vrsto pesmi, v katerih gradi vse trdnejši most med poezijo in ljudmi. Njegova
Plesalka
... zmeraj bolj čuti, kako ne nosi
le svojih vzdihov
na svečeniških rokah.
Še več. V umetnosti odkriva moč globljega počlovečenja resničnosti:
S skrivnostnimi gibi
odčara, kar je ukleto v negibnost:
in mrtve duše so lastovice,
ugasle misli se prebudijo
in kakor roj kresnic zletijo
v gluhih src pepelnati mrak.
24
Njegova čarovnica - poezija s svojimi prsti, ki gore v belem ognju, »zažiga
hladni čas.«
Udoviču je pesnik še vedno očiščujoči »večni Orfej«, ki prinaša človeku in
času luč. Prav v tem sprejemanju orfeizma se njegov nazor o poeziji globoko
loči od stališč sodobnega »avantgardizma« in najde stik s klasično, v slovenskem
primeru prešernovsko tradicijo.
V skladu s tem pojavom je še neka druga lastnost Udovičeve lirike. Lastnost,
ki svet njegove lirike notranje integrira, povezuje, jasni in brani pred raz-
padom. Znotraj pesnikovih predstav in izraza namreč delujejo močne združe-
valne težnje, stroga arhitektonska disciplina, tako v verzu kot v kompoziciji
vsebine. Zato se nam pesnikovo osnovno doživetje nikoli do kraja ne odmakne
ali odtuji.
Pojav ima pri Udoviču tudi globlje idejno zaledje.
Rešiti ali bolje rečeno- reševati se iz dna »moderne« človeške poraženosti —
to je doživljanje, ki kljub vsem prekinitvam daje vodilni idejni ton celoti. Boj
za luč v valovih temé je poglavitna humanistična ideja zbirke Ogledalo sanj.
Določala je tudi glavni kompozicijski ritem knjige. Saj se v poudarjeni moči
pojavlja na njenem začetku, v sredini in koncu. S to idejo Udovič v novem
času in v modernem pesniškem izrazu na svoj način nadaljuje idejno tradicijo
Prešernove, Župančičeve in Kosovelove lirike, ki so slovenski poeziji začrtale
svojevrstni duhovni obraz.
Obraz, ki ga je francoski pesnik Marc Alyn zaslutil takrat, ko se je zamislil
nad posebno zgodovinsko usoda malega naroda, borečega se za svoj obstoj,
in zato naroda, kateremu je v bistvu tuja poezija, ki bi bila le »igra, larpur-
lartizem ali razkroj«.
0 vrednosti teme
Janez Dokler
Kritika, usmerjena v to, da skuša najprej iz stilnih prvin dela razbrati njihovo
avtentičnost, to je pravo naravo avtorjevih subjektivnih pobud, njegov prehod
od »danih stvari na predmet«, na tèmo, taka kritika se ob zadnji varianti
Batičeve rudarske téme znajde pred nekaterimi težavami. To pa zaradi več
razlogov:
Najprej zato, ker se rudarska téma pojavi pri kiparju že zelo zgodaj,
leta 1948, in sicer v tako splošni, če ne kar brezosebni obliki, da bi
zbujala dvom o globini in pristnosti umetniške pobude tudi, če ne bi šlo
za naročeno plastiko;
ker ta varianta — imenovana tudi »Človek-rudnik« — v Batičev kiparski
opus ne prinaša nič bistveno novega, vsaj nič takega, kar bi bilo v stilno-
formalnem smislu specifično za to tèmo;
ker je ob predzadnji in zadnji Batičevi razstavi sicer tako strogo stro-
kovna (formalna) in zadržana oficialna kritika v emfatičnem pritrjevanju
tèmi kot taki izgubila čut za pravo mero;
25
in slednjič, ker umetnostna teorija še vedno nima zanesljivega odgovora
na dokaj bistveno vprašanje o psihologiji forme, na katero je že pred pol
stoletja opozarjal Heinrich Wölfflin v svojem delu Kunstgeschichtliche
Grundbegriffe.
Našteti razlogi, zaradi katerih je otežkočen neposreden pristop k stvari, so
zavoljo preglednosti zapisani apriorno in brez razvidne vsebinske zveze, zato
jih je treba najprej utemeljiti in povedati, v kakšni medsebojni zvezi so in
kako lahko vplivajo na razlago splošnejše vrednosti rudarske téme v Batičevi
interpretaciji. Gre seveda za tisto vrednost, ki jo imajo umetniška dela —
»zdaj in tu«, kot pravimo — v neposrednem stiku z občinstvom.
I.
K prvemu razlogu: »V kotu ob oknu je stala Rudarska trojka, njegovo najbolj
poznano delo. Srednji rudar je dvignil kramp, desni ob njem se je ves sklonil
nad kompresorjem, ki se je zavrtal v trdo gmoto, levi delavec pa z lopato
odmetava premog v vagonet. Na obrazih teh treh rudarjev se zrcali velika
telesna utrujenost, pomešana z žilavostjo in zagrizenostjo izkopati čimveč
premoga...«'
Omenjeno delo je bilo izgotovljeno leta 1948 za rudarsko-metalurški inštitut.
Iz načina, kako ga je doživel in opisal pisatelj Lojze Kovačič v svojem intervjuju
s kiparjem, je razvidno, da se stilno (torej tudi vsebinsko) ni razlikoval od
standardne ravni takratne spomeniške plastike.2 Likovna kvaliteta tega zgod-
njega Batičevega dela pa nas tu zanima seveda samo zaradi ugotovitve, da se
v njem ni pokazala nobena osebna pobuda, nobena vsebina, ki bi bila izra-
žena v kiparskem načinu. Svoje nagnjenje k rudarski tèmi je tokrat izpovedal
skoraj izključno literarno. To pa je za kritični pristop k sedanji fazi vsaj
irelevantno — če že ne opominja k povečani previdnosti.
II.
Če velja, da se v »vsakem novem stilu gledanja kristalizira nova vsebina sveta«
in se v tem primeru »ne vidi samo drugače, temveč tudi drugo« (H. Wölfflin),
potem je bržkone mogoče trditi tudi to, da neka nova vsebina v umetnosti ne
more biti občutena in razbrana drugače kot iz novega »načina gledanja«,
objektiviranega v novem stilu — kar nedvomno velja tudi za osebni stil.
Gledana s tega stališča apriorna trditev iz uvoda, da namreč najnovejša va-
rianta Batičeve rudarske téme ne prinaša nič bistveno novega, nič takega, kar
bi bilo v stilnoformalnem smislu specifično za to tèmo, ne pomeni nič manj
kot to, da je treba iskanje prave narave kiparjevih subjektivnih pobud bistveno
razširiti. Tu pa nam je poleg nekaterih Batičevih izjav najbolj pri roki njegovo
delo od trenutka, ko je začelo postajati osebno — za razliko od prejšnjega,
imenujmo ga »spomeniškega«, obdobja. Seveda pa izraz »prejšnjega« tu ni
mogoče jemati dobesedno časovno, ker se je Batič tudi po tem, ko je izoblikoval
1	Lojze Kovačič: Na obisku pri mladem kiparju, Mladina, 11. I. 1951.
2	To je pozneje kipar sam nekajkrat javno označil kot »v mnogih primerih zgre-
šeno« in težko je verjeti, da bi iz te sodbe izključil svoj prispevek k spomeniški
akciji, ki niti ni bil tako majhen in se je vsaj še v trboveljskem spomeniku iz leta
1952 približal rudarski tèmi. Primerjaj Zlobcev intervju z Batičem v Ljudski pravici
17. V. 1955.
26
svojo osebno temo, ukvarjal z javnimi naročili, izdelanimi v takrat veljavni
maniri.
V nasprotju z večino poročevalcev, ki so v Batiču takrat videli predvsem obli-
kovalca partizanske in delavske tematike, je Fran Šijanec že ob prvi kiparjevi
razstavi decembra 1952 ugotovil: »Najbolj značilne zanj pa so tu nedvomno
upodobitve počivajočih dekliških figur v žgani glini, vitka sloka bitja rahle
nežnosti, polne gibke elegance v liniji in graciozne miline v izrazu. Neka tiha
dražest zastrtih čustev preveva motiviko tega sanjavega okolja z mehkobnim
liričnim zanosom. Kiparjeva fantazija si zamišlja tenkočutno prožna telesa z
dolgimi gracilnimi udi, labodje zleknjenimi vratovi in lutkasto majhnimi gla-
vami, ki se nagibajo v igrivih držah dekliške koketnosti... (v njih) je videti
lahkoten in neprisiljeno prirođen in, kar je važno, kljub očitni svežosti in spon-
tani preprostosti oblikovnega izraza ne zanemarja lepotne stilizacije v duhu
sodobne estetike.«3
Če dodamo, da je ta »duh sodobne estetike« zelo meglen, da ga deloma lahko
smatramo za časovno modo, v kateri je kipar —1 kot bomo videli — iskal »tipič-
nost«, bi Sijančeva razlaga držala za dokajšen del Batičevega kiparstva po letu
1952. Vsebinsko in estetsko - formalno jo je pozneje dopolnil Emilijan Cevc;
odkril je, da Batičeva mala plastika zazveni s »trpkim naglasom kakor v samo-
odpovedi in predanosti neizpolnjenim željam«, kar zadeva vsebino, in princip
oblikovanja prostora z žariščem zunaj volumna figure. Vendar pa to zadnje
velja pretežno že za poznejšo stopnjo tega obdobja, ko je kipar s formalnim
eksperimentiranjem in občasnim govorjenjem o »četrti dimenziji« očitno kazal
prizadevanje, da bi svojim figuram dal širši, manj intimno izpovedni pomen in
vsebinsko težo. Skratka — svojemu načinu gledanja je iskal »spomeniško«
formo m jo tudi našel v skupini »Balet«, katere osnutek je razstavil že leta
1955 na razstavi Batič - Kobe.
Ni pa najbrž zmotno mnenje, da je glede na avtentičnost to iskanje spomeniške
forme mogoče imeti za sekundarno nalogo, zvezano s kiparjevo odvisnostjo od
javnih naročil. Prvotnejši in za vprašanje avtentičnosti zanimivejši odnos do
svojega kiparstva je Batič razkril v intervjuju z novinarjem »Večera« ob raz-
stavi Batič - Debenjak v Mariboru leta 1954: »Da, uganil si. Moj svet, v katerem
lahko najbolj intimno izrazim svoja čustva, je drobna plastika. Iščem poti in
izrazov, s katerimi bi upodobil utrip in ritem sodobnega časa brez abstraktne
forme, a vendar tako, da bo ta plastika sodobna. Tudi vzori so mi zoprni in
se hočem brez njih dokopati do lastnega izraza... V svoje miniature ženskih
postav, ki jih obdelujem linearno, včasih skoraj dekorativno, bi rad dahnil vso
tisto liriko in erotiko pa gracioznost, ki je za sodobno žensko tako tipična.*4
S strokovnima izrazoma »linearno« in »dekorativno« za tisto, kar je Fran Ši-
janec imenoval lepotno stilizacijo v duhu sodobne estetike, je zdaj dopolnjena
oznaka tega Batičevega obdobja, medtem ko ostaja težnja po sodobnosti brez
»abstraktne forme«5 slejikoprej kiparjev program.
Iz vsega tega se vsiljuje sklep, da si je Batič v linearno dekorativnem stilu
svoje male plastike in deloma v njeni »spomeniški« inačici (nekako v prvi polo-
vici preteklega desetletja) našel najbolj avtentični osebni izraz, ki je hkrati
ustrezal njegovi zahtevi po '.sodobnosti. Le-ta se je seveda izoblikovala v ta-
3	Fran Šijanec: Kipar Stojan Batič, Slovenski poročevalec, 28. XII. 1952.
4	Dve, tri o Stojanu Batiču, Večer 27. III. 1954.
5	Točneje bi temu rekli- »v okviru figuralnega kiparstva«, zakaj vsaka forma, tudi
linearna in dekorativna, je v tem smislu abstraktna.
27
kratai objektivni situaciji, iko se je bila že močno zrahljala rigoroznost dog-
matskih zahtev po »angažiranosti« in družbena irelevantnost (v smislu teh
zahtev) lirično dekorativne plastike ni nikogar več motila, na drugi strani pa
občinstvo še ni kazalo posebne volje, da bi tak linearno dekorativni koncept
sprejelo v nefigurativni (abstraktni) varianti. Batičeva razstava leta 1955
(skupaj s Kobetovim, podobno dekorativno ubranim slikarstvom) je zato doži-
vela tudi primeren odmev v kritiki in občinstvo jo je sprejelo ¡kot pravo olaj-
šanje po> siromašnem povprečju prejšnjega obdobja.
Za »gibanje« Batičevega stila po tem uravnovešenem obdobju je najprej
značilen poskus, da bi svoj linearni dekorativni koncept čimbolj osamosvojil,
čimbolj osvobodil vezanosti na predstavljeno »predmetnost«, da bi ga napravil
vsestransko uporabnega. Ustrezna rezultata tega prizadevanja sta »čipkasti«
relief za Senovo (razstavljen že na razstavi leta 1955) in vrata za palačo za-
družne zveze v Ljubljani. Za take, povsem dekorativne naloge je bil poskus
razmeroma uspešen, hkrati pa je pokazal, da na določeni tèmi izoblikovanega
osebnega estetskoformalnega koncepta ni mogoče prenesti na katerokoli tèmo,
ne da bi se vsebinsko naglo izpraznil. Stvar je tako evidentna, da jo je moral
začutiti tudi kipar, takoj ko se je srečal z vsebinsko zahtevnejšo nalogo, s spo-
menikom NOB.
Gre za spomenik padlim borcem v Dragi pri Loškem potoku, pri katerem je
sodeloval tudi arhitekt Boris Kobe. Kiparjeva naloga se vsaj obrtniško ni
mnogo razlikovala od obeh prejšnjih; z nizkim reliefom v bronu je moral oviti
pet metrov visok spiralast kamnit steber: »Začel je s petelinom kot simbolom
ognja, sledijo pa mu skupine zapornikov in talcev, nemških okupacijskih
vojakov pri streljanju, hrzajoči konj kot simbol vstaje, odločitev, borba, svo-
boda, izgradnja in golob miru. Vsi ti izrezi so izdelani v konkavno konveksni
tehniki, tako da stvari učinkujejo enotno kot živa zgodba teme in svetlobe,
ki se nenehno borita. Te poenostavljene figuralne skupine med seboj povezujejo
simbolično dekorativne abstrakcije, kot npr. lik konice, ki predstavlja pritisk,
pas, sestavljen iz elementov puškinih zapiračev ter tankovskih oklepov, kar
naj vzbudi občutek nemškega vojaškega potenciala, ali lovorike v spomin prvih
partizanskih zmag.«0
Nobene potrebe ni, da bi se tu spuščali v razpravljanje o estetski učinkovitosti
simbolike kot je hrzajoči konj za vstajo, konica za pritisk, puškini zapirači
in tankovski oklepi za vzbujanje »nemškega vojaškega potenciala«. Na prvi
pogled se celo komu utegne zdeti, da je dogajanje preteklih nekaj let razpravo
o čem takem napravilo nepotrebno in nemogočo, čeprav še zdaleč ni čisto tako.
A tu nas vendarle najbolj zanima funkcija tistega, kar Bogdan Pogačnik ime-
nuje »konveksno konkavna tehnika«. Seveda ne gre za tehniko, temveč za
stilno posebnost, ki v nekem smislu izenači (in omogoča zamenjavo) vdolbine
in zbokline. V končni konsekvenci gre za »relativiziranje« vrednosti polne
plastične (lahko bi rekli tudi klasične) forme, za poseben »način gledanja«,
katerega izvor in utemeljitev v modernem kiparstvu pa tu puščamo ob strani,
ker se zdi, da je Batič ta stilni prijem uporabil brez vsebinske zveze. Uporabil
ga je zato, da stvari učinkujejo enotno kot živa zgodba teme in svetlobe, ki
se nenehno borita.7 Namenil mu je torej podobno simbolično funkcijo kot
6	bp = Bogdan Pogačnik: Kot legenda nas obkrožajo njih imena, Slovenski poro-
čevalec 4. VII. 1956.
7	Tu se zdi vredno opozoriti, da je ves citat vzet iz intervjuja; ta zvrst je v skladu
z ustaljeno novinarsko prakso navadno avtorizirana. Razen tega tudi previdna oblika
»kar naj vzbudi občutek...« kaže, da Pogačnik posreduje umetnikovo razlago.
28
hrzajočemu konju, konici ali tankovskim oklepom, ki vsekakor predstavlja
nekaj, kar je lastno predvsem objektu, NOB. Je torej pripovedni element in
bi ga pri iskanju avtentičnosti stilnega izraza lahko zanemarili.
Temu pa bi se reklo stvari poenostavljati, zakaj že formulacija »da stvari
učinkujejo enotno« vendarle kaže na to', da konveksno konkavna »tehnika«
mimo simbolične funkcije objektivno le opravlja tudi še svojo prvotno; relati-
vizira namreč vrednost plastične forme in omogoča, da se vsebinsko zelo raz-
norodni, pa čustveni valenci naravnost nasprotujoči si pripovedni elementi
vključijo v celoto dekorativnega sistema.
Zdi se dovolj jasno, zakaj bi bilo tu nemogoče namesto oznake »dekorativni
sistem« uporabiti »stil«, a vsaj najvažnejše razloge je treba navesti: »kon-
veksno konkavna tehnika« je tu uporabljena daleč od svojih idejnoestetskih
izvorov, ni izpeljana dosledno v smislu »občutenja forme« (H. Wölfflin), in bi
bila kot taka, kot vsebinska oblika, tudi naravnost v nasprotju s programsko
zasnovo spomenika. Zanimiva je predvsem zato, ker se je Batič po njej pri-
bliževal svoji in objektivni zahtevi po sodobnosti izraza; kot učinkovito iznajdbo
jo je uporabljal — če se ne motimo — že nekoliko prej in pozneje tudi na
takšnih plastikah, kakršna je na primer »Urška in povodni mož« pred gospo-
darskim razstaviščem v Ljubljani, kjer bi bilo pač nesmiselno govoriti o »živi
zgodbi teme in svetlobe, ki se nenehno< borita«.
Dejstvo je namreč, da je bil njegov linearno dekorativni stil že v času nastanka
in brez ozira na to, da ga je uporabljal v okviru figurativnega kiparstva,
nekaj let za izraznimi sredstvi tako imenovane avantgarde. Sredi prejšnjega
desetletja je bil abstraktni ekspresionizem že na višku. Njegove ideološke in
»teoretske« utemeljitve so bile že zdavnaj omejene na nekaj standardnih fraz
o umetnikovem neposrednem kontaktiranju z »vesoljem» in »vesoljskimi
zakoni«, vsekakor z nečem iracionalnim, kar naj bi bilo mogoče doživeti iz
strukture dela, medtem ko se je bilo gibanje že spremenilo v splošno modo
in je tako masovno proizvajalo te pisane in črno-bele subjektivne odtise
»vesoljskih zakonov«, da se jim je bilo na ravni pomena vedno bolj nevarno
bližati in da so se resnični ustvarjalci le z naporom držali nad izenačujočim
povprečjem. Vendar pa se zdi, da je »strukturalna« forma zaradi nekakšnih
globljih razlogov postala prevladujoča govorica časa in da se ji komaj lahko
izogne kipar, ki mu je iskanje sodobne forme bistvena sestavina programa.
Uporaba konveksno konkavne »tehnike« je v Batičevem kiparstvu samo prer
hoden pojav med finim površinskim rastrom uravnovešenega obdobja male
plastike in grobo strukturiranimi površinami naslednjega obdobja, ki ima svoje
»središče« v razstavi Batič-Spacal, pomladi leta 1957. Razstava je bila po mnenju
enega izmed poročevalcev »prav toliko modernistična, da jo široki krog gle-
dalcev še lahko dohaja«. Batič je na njej preizkusil uporabnost sodobne struk-
turalistične forme na figurativnem izhodišču. V ta namen si je izbral tako
imenovane »večne teme«: Suzano, Zaljubljenega harlekina, Prometeja, Igralca,
Trageda in podobne. Ze naslovi kažejo, da se je v njegovo kiparstvo vrnila
»literatura«, deloma kot nadomestek »najbolj intimnega izražanja čustev« iz
obdobja male plastike. Kolikor pa je to mogoče opazovati le kot poskus v zgoraj
omenjenem smislu, je nedvomno pokazal, da sodobna, t. j. strukturalistična,
forma, uporabljena v tem smislu, zahteva določeno stilizacijo figure, da je
vsebinsko dovolj indiferentna, oziroma da kot nekakšen splošno sprejeti medij
uspešno prenaša kakršnokoli »vsebino«. Sodobna, »napredna« forma je bila
dosežena in tudi najbolj prominentna kritika je potrdila ta uspeh.
29
III.
Ker nam gre tu predvsem za vprašanje avtentičnosti formalnega izraza, se
z vprašanjem splošne vrednosti plastike posameznih stilnih faz ne moremo j
ukvarjati. S stališča formalnih premikov pa naslednje obdobje, akcentuirano
z razstavo na rudarsko temo v letu 1959, pomeni približno analogijo prehodu
z obeh dekorativnih reliefov na spomenik NOB v Dragi. Tudi zdaj je moral
kipar dati vsebinsko indiferentnim, izpraznjenim formalnim sredstvom po-
mensko obeležje, ki bo ustrezalo tematski zamisli. »Rudarja« — tako pravi
sam — »sem postavil v njegov prostor, v njegov ambient. Rudniško konstrukcijo,
opornike in vse notranje impresije rudnika sem skušal vtisniti v njegovo telo.
S tem sem mogoče malo »nasilno« posegel v anatomsko pravilnost človeškega
telesa, toda skušal sem poudariti predvsem duhovno, notranjo podobo teh
ljudi.. .«8 In še dopolnilo: »Premog, ki ga kopljejo, jim je dal gmoto, težo,
barvo, konstrukicjo; zaznamovali so jih leseni rudniški oporniki, da so se
njihove žile in kite, mišice in kosti same spremenile v nekake opornike skriv-
nostnega rudnika ,Človek'.. . Jamske svetilke so se zrasle z rudarjevimi
dlanmi, vrtalni stroj se zliva z anatomijo telesa, zaščitna čelada se zrašča
z lobanjo in varuje iskrivo misel.«9 Morda so ploskovite stilizacije človeškega
telesa z vtisnjenimi rekviziti dela res učinkovitejše od abstraktnih simbolov
konice in puškinih zapiračev, vendar princip ostane isti; plastike pa tudi zdaj
niti z volumnom niti s kiparskim načinom tretiranja površine (brez dodatka
simboličnih atributov in brez naslovov) ni mogoče tematsko identificirati. V
zadnji inačici rudarskega cikla, nakazani že v plastikah Izmena in V dvigalu
iz leta 1959 in v logaškem spomeniku NOB, se stvar spremeni toliko, da
namesto ploskev stiliziranega telesa postanejo nosilci struktur in atributov
mejne ploskve kamenitih kvadrov. »Realistični« fragmenti, vrinjeni v struk-
ture teh mejnih ploskev kot razpoznavni znaki téme, nedvomno samo še raz-
bijajo formalno enotnost. To je logično razvidno tudi iz karakteristike stila,
ki jo je dal Zoran Kržišnik v predgovoru v katalog zadnje razstave: »Po obli-
kovni plati je sedanji rudarski cikel logično nadaljevanje Batičevih ,Rudarjev*.
Smer kaže od oblin in zasločenih linij proti ravnim ploskvam in trdo lom-
ljivim črtam. Hrapava površina pozna drobna zrnca, debelejše gruče, nasekljan
in nazobčan rob ...« V tej karakteristiki je realiziran Batičev program kar
zadeva sodobnost forme, saj se po njej (namreč karakteristiki) zadnja faza
njegovega rudarskega cikla uspešno vključuje v trenutno prevladujočo in kar
najbolj priznano umetnostno smer.
Posamezne stopnje realizacije tega programa, od klasične linearne in dekora-
tivne do strukturalistične, kažejo, prvič, da je šel razvoj formalno logično od
prve uporabe konveksno konkavne »tehnike« (kot sredstva za »relativiziranje«
plastičnih vrednosti in dosego formalne enotnosti) do sedanje redukcije pla-
stične forme na strukturo, in drugič, da je bil ta razvoj realiziran na tematsko
zelo heterogenih snoveh — od čisto dekorativnih nalog preko tako imenovanih
večnih tem in spomenika NOB do rudarskega ciklusa. To pa je hkrati tudi
v uvodu omenjena ovira za neposreden pristop k stvari: pomanjkanje za dolo-
čeno temo specifičnih stilnoformalnih znakov, ki ne bi bili niti samo simbol za
identifikacijo téme niti samo stopnja formalnega razvoja ko ta poteka neod-
visno od téme, ko se — prosto po Wölfflinu — lahko vidi sicer drugače, a ne
drugo in drugo, a ne drugače. Z drugimi besedami: ko je v stilnoformalnih
spremembah sicer razvidna neka logičnost, ki pa ni hkrati razvidna tudi kot
logična konsekvenca tematskih in vsebinskih sprememb.
8	Ciril Zlobec: Rad bi se jim oddolžil, Ljudska pravica 17. III. 1959.
9	Emilijan Cevc: Batičev rudarski ciklus. Naša Sodobnost, 1960, str. 177.
30
III.
Ko je Zoran Kržišnik leta 1957 z velikimi simpatijami pozdravil premik, ki
je v Batičevi plastiki nastal med razstavama leta 1955 in 1957 in ga je nemo-
goče razumeti brez vmesne faze obeh dekorativnih reliefov in spomenika v
Dragi, je med ostalim napisal tudi sledeče: »Napetemu loku podobne linije
elegantnih hrbtov njegovih ženskih modelov so se umaknile novemu umet-
niškemu principu: izpovedi. Njegove plastike nas ne prepričajo samo s svojo
telesno eksistenco, ampak so nosilke novega kiparjevega razpoloženja, ki skuša
odločno in pogumno soočati svoja notranja dognanja z gledalcem in mu nepo-
sredno tolmačiti svoj novi umetniški nazor.«10 (Podčrtal J. D.) Princip izpovedij
odločno in pogumno soočanje (svojih) notranjih dognanj z gledalcem, nepo-
sredno tolmačenje umetniškega nazora — vsa ta terminologija (poleg poudar-
janja vloge intelekta) nedvomno kaže na idejnoteoretska izhodišča abstraktnega
ekspresionizma. Poudarjanje notranjih dognanj in neposrednosti tolmačenja
insistira na izključitvi objektivne predmetnosti kot medija, v katerem se umet-
nikova subjektivna pobuda realizira kot izbor, kombinacija itd. predmeta in
»način gledanja«, in ki je hkrati nekakšno skupno izhodišče za umetnika in
za gledalca. Ta neposrednost v Batičevi fazi iz leta 1957 (Prometej, Traged itd.)
potemtakem seveda ni ustvarjena s »telesno eksistenco« njegovih plastik, tem-
več so s tega stališča važne samo kot »nosilke« nečesa, kar je neposrednejše kot
telesna (ker so to plastike najbrže plastična) eksistenca. Pojasnilo, da so to
strukturirane površine na ploskovito stilizirani plastiki, je skoraj odveč; oprost-
ljivo je samo zato, ker hkrati opozarja na razloge formalnega razvoja Batičeve
plastike do današnje stopnje, ko je ta pravzaprav negacija plastike. Zdaj namreč
ne samo da »telesna eksistenca« ni edino, kar nas prepriča, ampak »telesne
eksistence« sploh ni. Celo niti eksistence bloka (v smislu vsebine forme) ne,
ker ga je »dematerializirala« površinska struktura.
Približati se »strukturam« abstraktnega ekspresionizma — kadar je dosledno
izpeljan — s stališča pomena je ne samo težka, temveč praktično nerešljiva
naloga. »Hrapava površina«, ki »pozna drobna zrnca, debelejše gruče, nasekljan
in nazobčan rob« in podobno nudi teoretično neskončno število možnih inter-
pretacij; po idejnoteoretskih osnovah smeri je vedno le čista in neposredna
projekcija umetnikovih »notranjih dognanj«, ki v najboljšem primeru dobe
tako imenovano ontološko utemeljitev v meglenih zvezah s stvarmi, ki so vsaj
tako neopredeljene kot npr. »kozmične zakonitosti« ali pa »drama bivanja«
in podobno in so zato kot objektivni kriterij precej neuporabne. Interpretacija
in ocena, tako torej odvisni samo od občutljivosti interpreta, se tudi sami
dobesedno spremenita v ustvarjalno dejanje. In res neredko kritika tudi skuša
pomanjkanje stvarne analize nadomestiti s privzdignjenim poetskim stilom,
zlasti kadar »vsebinsko« povzema delo.
Kar zadeva Batiča v tem pogledu tudi po letu 1957, ko je razstavljal tematsko
razvidno plastiko, ni dopuščal preveč svobode in je svoje deformacije »ana-
tomske pravilnosti« človeškega telesa in strukture površin rudarskega cikla
označil kot vtiskovanje okolja, kot nekakšno poklicno zaznamovanost človeške
figure. Prav tu pa nastane nekakšna dvojnost, nekakšen nesporazum, zakaj če
odštejemo »realistične« fragmente s hoteno simboličnim namenom, bomo videli,
da so domala vsa njegova dela po spomeniku NOB v Dragi zaznamovana z
močno sorodnimi strukturami, da se od primera do primera menja le odnos
le Zoran Kržišnik: Lojze Spacal in Stojan Batič, Naši razgledi 11. V. 1957.
31
med »telesno eksistenco« in reduciranjem le-te na strukturirane površine. Ta
odnos se je — splošno vzeto — nagibal v škodo »telesne eksistence«, vendar pa
je z realizacijo dekorativne plastike za fontano pred domom družbenih orga-
nizacij v Ljubljani (pa tudi že prej) Batič pokazal, da ga lahko poljubno spre-
minja. Vsekakor bi bila formalna analiza prav te plastike hvaležna naloga za
kritika, ki bi hotel odkriti pravo vsebino Batičevih strukturiranih površin —
razen, če se seveda izkaže, da tudi ta skupina spada v rudarski ciklus. V na-
sprotnem primeru pa ostanejo analiza te tematsko nespecificirane forme, vpra-
šanje njene avtentičnosti in (kolikor je avtentična) vprašanje vsebinske in
pomenske vrednosti — odprta vprašanja. Uvodni ugovor zoper emfatično pritr-
jevanje tèmi kot taki je pravzaprav posledica ugotovitve, dobljene s primer-
janjem, da tako opevana téma kot vsebina neke specifične forme sploh ni dana.
IV.
Će pa to drži, potem se pokaže, da v strukture razkrojena plastična forma
opravlja pri Batiču isto funkcijo kot konveksno konkavna »tehnika« v prejšnjih
letih, namreč funkcijo nekakšnega površinskega skupnega imenovalca razno-
rodnih form, (bloka, ploskve, vdolbin itd.) ki sam zase — razen te, pravzaprav
dekorativne funkcije — nima nobenega globljega pomena. Njeno upravičenost
ali neupravičenost, naprednost ali nenaprednost ne moremo iskati v odnosu
na »vsebino«, ki se tu očitno ne pojavlja kot vsebina forme, kot tisto, kar bi
kot bitno v občutenju forme obstajalo že v najmanjšem delčku (Wölfflin) prav
tako pa seveda tudi v celoti.
Spričo razširjenosti strukturalistične forme v sodobni zahodnoevropski umet-
nosti pa bi jo bilo treba »vzeti na znanje« kot znak bolj ali manj prevladu-
jočega časovnega stila. Ker ne more biti dvoma o tem, da se pojavlja kot
funkcija določenih potreb, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, katere so tiste
potrebe in kakšna je njihova narava, so (in koliko so) le »imanentne« potrebe
stilnih menjav ali pa gre za bolj objektivne, se pravi družbene in psihološke
razloge? Vsa-ta vprašanja terjajo odgovore tem bolj, ker nas utemeljitve v tem
smislu, da gre za čisti, neposredni likovni jezik, v katerem umetnik sporoča
ontološke resnice, ne zadovoljujejo.
Na drugi strani pa je res, da se ta forma tudi v sodobni slovenski umetnosti
pojavlja v doslednejših izpeljavah, torej kot forma vsebine, ne pa le kot »zdru-
žitev napredne forme z napredno vsebino« (E. Cevc) in da so te izpeljave kot
povod za razmišljanje o omenjenih vprašanjih bolj primerne kot Batičev ru-
darski ciklus. Le-ta je svojo notranjo problematiko (in zlasti problematičnost
zadnje faze) razkril že v luči nekaterih Wölfflinovih pojmov, ki se tičejo stila,
in smo si jih zato pri njem tudi sposodili.
32
STOJAN BATIC: Veterani podzemlja, Zapuščeni rovi, Slavolok dela, Banoviči
MIROSLAV KOŠUTA: PESMI
Obrežje pomladi
Zelena jadra pojo veter.
V mivkastem nebu se vije ptičji let,
ki je kriknil iz brega.
Klici si sledijo z novim nemirom.
Siti valovi legajo na prod
in pijejo žejno kamenje.
Mračni jambor je mrtev.
Naplavine odtekajo čez veliko rano,
ki vpije iz njega.
V ušesu školja klokoče praznina.
Zapri oči, obala se razgalja,
mi je rekel les.
Zdaj ga božam:
prsti iščejo v njem samoto,
ki mi je tu tako draga.
Hlad
Hlad pljuska čez palubo rjavega obzorja,
kot težko pričakovanje
raste tišina:
skoznjo kriki galebov rišejo jambore
v razlito čelo večera.
Stonoge rakovice tkejo mrežo iz sna.
Še je čas —
šepeče grlo, ko se mu približujem.
Še je čas, splašene oči.
O roka, boljša od besede,
kruh in sol,
školjka mrzle vode.
V trpljenju umiti privid in blaga trudnost
se vračata vate,
žeja utripa v dlani.
Dolg in neutolažljiv je jok tvoje nežnosti.
Po naplavljenih algah dišita telesi
in po slovesu.
33
Tako visoko
Tako visoko ostane poletje,
ki je soncu drago.
Nemirne,
od trav ožgane steze
tajijo molk tujih let,
kot ptice se zbirajo
in prebujajo zelene zastore
v dolini.
Dolgo sem hodil
in tu počijem.
Mehki glas je čist od razodetja,
končan je beg
pred neizrekljivim —
o pesem, visoki svetli vzgib otožnosti:
razkrit sem v najtišjem,
kot voda
blizu travam in blizu nebu.
Začudena dolina valovi od vzhoda
in sence silijo v somrak.
Noč za nočjo
Sovji molk preži na zaspane gibe,
nemijo odmevi jader,
ki so pred zoro ujela veter.
Noč igra zateglo
in žalostno
na hrapava grla pritajenih krikov.
Tako se vračava.
In ne prebujava ulegle vode,
ne huškajočih senc
v tišini somračnega lesa.
Tako noč za nočjo,
tako zdaj.
Dobra drug z drugim in usmiljena
objokujeva poslednji mrak;
v njem se blazina prebuja kot vzdih,
v katerem se poslavljata
najini roki.
Jutro laja čez planine.
34
Odmev tišine
Dnevi ne bodo več dnevi
in šepet ne bo več glas:
že se razkraja krik svetlobe,
mehka rjavina
liže tvoj obraz in roka
roke mi ne najde.
»
Ujeta si v prosojnem,
mrtvem zvonu.
Ta čas gredo stopinje v hladno strugo.
Upognjen sem v ramenih,
s senco groze
drhtijo usta: poljub
lebdi v izmitem vonju gline.
Skoro boš zemlja, trava boš
skoro, voda
in mah.
Pismo
Sence se iščejo.
V zavesah modri tišina.
Voda brez glasu
in struge
odplavlja bele liste.
Trava nama je prerasla
poglede,
roki sta razpadli
ob dotiku.
Hodim skozi zatohli duh prsti.
Daleč si.
Hodim in ne pridem do tebe.
Večer
straži zahajajoče sonce.
35
Administrativna balada
Miloš M i k e 1 n
Reportaža v treh dejanjih s petjem, plesom in srečolovom
osebe:
direktorica Zavoda za ugotavljanje odklonov in slabosti v socialistični izgradnji
Peter, uslužbenec v Zavodu
Breda, tajnica v Zavodu
glavni urednik »Diskutanta«, dnevnika za pospeševanje borbe mnenj
Milan, novinar pri Diskutantu
urednica
urednik
miličnik
zastopnica gledališke uprave
don Diego in načelnik
don Alonzo in Komar
kraljica
kralj in nadučitelj in režiser
komornik in sogovornik in predsednik komisije
pesnik
tajnica pri Diskutantu
direktor
drugi direktor
zastopnica izobraževanja
balerine
postreščki
biciklisti
zastopniki izobraževanja	^
komisija za ugotovitev razmer v Zavodu in uredništvu
prizorišče
je v vseh treh dejanjih isto. Razdeljeno je na tri dele: soba za glavnega oziroma
direktorico, soba za tajnico, prizorišče prizorov Zavodovega predavanja »O
nekaterih družbeno škodljivih plateh človeškega značaja včeraj, danes, jutri«.
36
Predigra
1.	napis DVA IZREDNA SESTANKA
2.	napis LJUDSKA REPUBLIKA SLOVENIJA
ZAVOD ZA UGOTAVLJANJE ODKLONOV IN SLABOSTI
V SOCIALISTIČNI IZGRADNJI
Na prizorišču so direktorica, Breda in Peter.
DIREKTORICA bere: Veliki uspehi... nenavadni uspehi... čakajte, da naj-
dem ... izjemni uspehi... zelo kritičen položaj ... skrajno resen položaj ...
ja, kje pa je... no, tule: pomanjkljiva delitev dela med posameznimi orga-
nizacijami in nekatere odvečne ustanove nam na tem področju zameglju-
jejo resnične probleme, ki jih nikakor ni malo. Zelo pomembno je, da
pospešujemo borbo mnenj, seveda, kadar so ta mnenja socialistična, o
čemer naj presodijo občinski komiteji. Vendar je odveč, da imamo v ta
namen kar poseben dnevnik, ki pod naslovom »Diskutant, dnevni list za
pospeševanje borbe mnenj« izhaja vsak dan — kajti tako se resnični
pomen teh problemov zamegli.
PETER: To je res. V tem časniku tudi ne vedo več, kaj bi še pisali.
DIREKTORICA bere: Tudi je prav in nujno, da raziskujemo politične, socio-
loške in druge vzroke negativnih pojavov v našem razvoju.
PETER: Saj to je pohvala našemu Zavodu! Vendar enkrat!
DIREKTORICA bere: Vendar, da zavoljo tega vzdržujemo kar celo ustanovo,
znani Zavod za ugotavljanje odklonov in slabosti v socialistični izgradnji
— to nam raziskovanje negativnih pojavov birokratizira in vnaša vanj
politična nesorazmerja. — Znani Zavod. Znani! Se dobro, da ne piše
prosluli Zavod!
PETER: Prosluli je v pravopisu prepovedano.
DIREKTORICA: Ste kaj rekli, tovariš Peter?
PETER: Odkod pa to berete, tovarišica direktorica?
DIREKTORICA: Gradivo za plenum prihodnji mesec. Dobila sem ga... po
zvezah, saj razumete. No, kaj pravite na to?
BREDA: Kaj pa vi pravite?
DIREKTORICA: Jaz pravim, da si je to izmislil kak uradnik! Po mojem za
tem ne stoji noben vodilni tovariš!
PETER: No, potem je pa vse v redu. Kar oddahnil sem se!
DIREKTORICA: Prav nič ni v redu! Za obstanek nam gre, za goli obstanek K
Danes vladajo uradniki!
PETER: Ja, kaj bomo pa potem storili?
DIREKTORICA: Lahko bi se še ob pravem času pokesali pa malo reorgani-
zirali — ampak to ne vžge več. Ti časi so mimo. Najprej — pohiteli bomo
s pripravljanjem predavanja o komolčarstvu, karierizmu, zvezah in po--
znanstvih. Predavanje mora biti še pred plenumom in biti mora tako, da
bodo ljudje strmeli! Umetniki, pevci, igravci, balet, projekcije, glasba —
pa če zapravimo ves letošnji proračun! To je prva reč. Druga: na plenumu
bodo omenili še kakega grešnika poleg nas. Za enega med njimi ste slišali.
PETER: Diskutant?
DIREKTORICA: Tako je. Ce mi še pred plenumom razkrijemo odklone in
slabosti tega dnevnika, bomo s tem dokazali, da je tudi Zavod že ugotovil
negativne pojave, o katerih bo plenum razpravljal.
37
]
PETER: Pa jih pri Diskutantu imajo?
DIREKTORICA: Kaj?
PETER: Odklone in slabosti.
DIREKTORICA: Seveda jih imajo — kdo jih pa nima! S tem podkrepimo ugo-
tovitve plenuma in se prikupimo, hkrati pa pokažemo, kako koristen je
Zavod in kako škoda bi ga bilo okrniti ali celo ukiniti. To je drugo. In
tretje — čimprej moramo rešiti zadevo z novimi prostori. Breda, pokličite,
prosim, predsednika.
BREDA: Takoj? Zdaj?
DIREKTORICA: Seveda! Kadar delamo — takrat delamo! Odločilno je, da se
še pred plenumom preselimo. Kdo bi ukinjal Zavod, ki se je komaj za
silo uredil, naj prej pokaže, kaj zmore! — Halo? Tovariša predsednika,
prosim! — Direktorica za ugotavljanje... — Prosim. — Stric predsednik,
zdravo! — Hihihihi! — O, dobro, dobro. — Nič posebnega, garamo pač,
garamo. Ja, domenili smo se, da bomo naše veliko predavanje o komol-
čarstvu, saj veš, uprizorili posebej tudi za predstavnike izobraževalnih
ustanov iz vse republike. Da jim pokažemo, kaj se da, če človek hoče. —
Oh, dobro, da si jih omenil! Tako res ne gre več. Če se še ta mesec ne
preselimo... — Veš kaj, poznam direktorja gradbenega podjetja, pa bom
pritisnila nanj, da pohiti s svojimi parketarji in pleskarji. Naj pa kaj
drugega odloži za ta čas. — Še enkrat mi obljubi, saj veš, koliko se jih
poteguje za to novo hišo... — ... dobili jo bomo mi in nihče drug, je
tako? — Zlat si, vedno sem pravila... — Ne, ne, hvala, najlepša hvala ...
Zatemnitev, hkrati se osvetli drugo prizorišče. 1. napis ostane, namesto drugega.
3. napis DISKUTANT dnevnik za pospeševanje borbe mnenj
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Na prizorišču so glavni urednik, urednik, urednica in Milan.
GLAVNI telefonira: Tovariša sekretarja, prosim. — Glavni urednik Disku-
tanta. — Prosim.--Stric sekretar, zdravo! — Hahahahaha! O, dobro,
dobro. — Nič posebnega, garamo pač, garamo. Ja, začeli bomo serijo
člankov z različnimi mnenji o, saj veš, saj sem te še vprašal... — Oh,
dobro, da si jih omenil! Tako res ne gre več. Če se še ta mesec ne prese-
limo' ... — Veš kaj, poznam direktorja pa bom pritisnil nanj, da pohiti
s svojimi parketarji in pleskarji. Naj pa kaj drugega odloži za ta čas. —
Še enkrat mi obljubi, saj veš, koliko se jih poteguje za to novo hišo ... —
... dobili jo bomo mi in nihče drug, je tako? — Fant in pol si, zmerom
sem pravil... — Ne, ne, hvala, najlepša hvala, zdravo, na svidenje, zdravo!
---No, to bi bilo v redu. Kdo bi ukinjal ustanovo, ki se bo komaj za
silo razmahnila, naj prej pokaže, kaj zmore! Drugo je — nobenih napak,
niti tiskovnih ne. Niti tiskovnih ne! To je silno važno! In tretje — na
plenumu bodo omenili tudi druge grešnike. Za enega med njimi ste
slišali iz gradiva, ki sem ga dobil... po zvezah, saj razumete. Če mi še
pred plenumom napademo odklone in slabosti tega Zavoda, bomo že vna-
prej konkretizirali ugotovitve plenuma in hkrati dokazali, kako je Disku-
tant nenadomestljiv. Milan, ti boš zvrtal, kje jih boli!
MILAN: Kako — kje jih boli?
38
GLAVNI: Vsakega nekje boli, razumeš, tudi Zavod ni brez masla na glavi!
Samo povrtati je treba! V redu? No, jaz nimam ničesar več, ima kdo drug
kaj? Nič. Torej je ta izredni sestanek končan.
Zatemnitev.
4.	napis MILICNIKOVA PESEM
Glasba, pride miličnik s kuverto v rokah.
MILIČNIK poje:
Od nekdaj policaji so lovili
le lumpe z nepomembnimi zločini,
obsodbo vel'kih rib pa prepustili
tako imenovani zgodovini.
Ta z njimi v glavnem milo je ravnala,
tem bolj, čim bolj bila je progresivna,
in najbolj milostno, odkar postala
je odgovornost splošno kolektivna.
Pa kaj, saj to je njena goljufija,
zakaj bi mešal štrene zgodovini!
Kot prej še zdaj lovi naj policija
le lumpe z nepomembnimi zločini.
MILIČNIK: Res pa je, da je zame v tej družbi vedno manj posla. No, tako
ima človek vsaj svoj prosti čas. Zdajle, na primer, je štirinajst in petnajst,
srednjeevropski čas, tako je, pred petnajstimi minutami sem za danes
opravil s službo. Spotoma še odnesem tole odločbo na Zavod za odklone,
menda se bodo vselili v novo stavbo. Usluga prijatelju — kurir je na
občini. On pa meni nosi sendviče in cigarete, kadar dežuram. Jaz pravim —
take drobne prijateljske usluge držijo svet pokonci — kam bi pa sicer
prišli?
Balerine, glasba, miličnik zapleše z njimi, na koncu skupno odplešejo z odra.
MILIČNIK poje med plesom:
Od nekdaj policaji so lovili
le lumpe z nepomembnimi zločini,
obsodbo vel'kih rib pa prepustili
tako imenovani zgodovini...
5.	napis SRECOLOV, OBLJUBLJEN V PODNASLOVU TE IGRE
ZASTOPNICA GLEDALIŠKE UPRAVE: Dragi gledavci, v teh naših časih,
ko kupiš v trgovini hkrati s kosom mila tudi pravico do žrebanja, ko kupiš
z vsako srajco, z vsako sejemsko vstopnico tudi srečko, ki ti prinese vsaj
avto, če ne celo garaže, v teh časih torej, ko trgovina ni več trgovina,
temveč loterija — je uvidela tudi naša gledališka uprava, da ne more več
ostati ob strani v dirki za naklonjenost občinstva. Zato prirejamo med
vsako predstavo Administrativne balade, reportaže s petjem, plesom
39
in srečolovom, nagradno žrebanje ali po domače srečolov. Poglejte,
prosim: v tejle vrečki so listki s številkami. Listkov je toliko, ko-
likor je sedežev v dvorani — vsak sedež ima svoj listek v vrečki. Zdaj
pa prosim za vašo pomoč: potrebujemo nekoga, ki bo potegnil iz vrečke
tri listke in izžrebal tri srečne dobitnike. Prosim! Bi vi, tovariš? Kar na
oder, prosim! Tamle so stopnice... pa sem k meni, prosim... pozor,
začnemo! Prvi listek ... hočete prebrati številke na njem? Hvala. Sedež
številka x v y-nti vrsti dobi..., ki ga poklanja tovarna... Prosim dobit-
nika, naj pride po nagrado! Drugi listek, prosim... pa če spet glasno
preberete ... hvala. Drugi dobitek, ..., darilo tovarne ..., dobi sedež
številka y v vrsti x! Še tretji listek, prosim — hvala! Tretji dobitek,
iz tovarne ... dobi sedež x iz vrste y! Tako, tu imamo prvo nagrado,
čestitam, tu je druga... in tu je tretja. Moje čestitke vsem trem izžre^
bancem! Tovariš, vam pa za sodelovanje tale skromna zahvala — droben
šopek vijolic. Dovolite, da jih kar pripnem — tako, hvala lepa! Še enkrat:
hvala za vašo potrpežljivost in — ne pozabite: najbolje naložite svoj denar,
če kupujete zmerom samo izdelke tovarne xyz!
Prvo dejanje
6. napis ZAVOD ZA UGOTAVLJANJE ODKLONOV IN SLABOSTI
V SOCIALISTIČNI IZGRADNJI
NEKATERE DRUŽBENO ŠKODLJIVE PLATI
ČLOVEŠKEGA ZNAČAJA VČERAJ, DANES, JUTRI
DON ALONZO: Dragi prijatelj, te blamaže kajpada ne bomo dopustili. Da bi
prišel takle pijan mornar v zgodovino, ko ni storil nič drugega, kakor ob
pravem času odprl oči in zagledal novo deželo!
DON DIEGO: To je še vprašanje, dragi prijatelj, če jo je sploh zagledal, preden
je njegova ladja nasedla na tisti obali — če ni bil toliko pijan, da je odkril
novo celino šele takrat, ko so mu povedali, da ladja ne plove več, ker je
na suhem!
DON ALONZO: Torej boste tudi vi predlagali njunima veličanstvoma, da
pošljemo tja novo odpravo, ki bi jo vodil, recimo, pogumen častnik, vreden
te slave, da odkrije novo celino?
DON DIEGO: Strinjam se — razen v tem, da bi moral voditi odpravo ugleden
in v navtičnih zadevah razgledan učenjak.
DON ALONZO: S pogumnim častnikom sem mislil seveda vas.
DON DIEGO: Gotovo nimamo bolj uglednega učenjaka od vas.
DON ALONZO: Torej veste zagotovo, da vodja odprave še ni določen?
DON DIEGO: Ni. Kolikor poznam ta dvor, bi rekel, da v njem ni kota, ki bi
v teh dneh ne bil okrašen z nevidno, pa čvrsto stkano spletko.
DON ALONZO: Vse zato, ker nimamo zakonov in odredb, ki bi urejale odkri-
vanje novih dežel! Določale, kdo, kaj in kako sme odkrivati kroni nove
posesti. Majhna nerodnost kronistov, pa bodo odkritje spet pripisali kakemu
zadolženemu, neolikanemu, pijanemu mornarju!
DON DIEGO: To je že res, da se spoznajo na jadranje kakor nihče drug.
DON ALONZO: Kdo pa se bo spoznal na peko, če ne pek? S čimer še ni
rečeno, da krmi ljudstvo pek in ne njegov vladar!
40
DON DIEGO: Zaupno, don Alonzo: imam izvirne zapiske tistega pijanega kapi-
tana — točen opis poti do nove celine.
DON ALONZO: Res je, don Diego: na svetu sta le dva izvoda teh zapiskov.
Drugega hranim jaz.
DON DIEGO: Poštenjak, kakršen ste, boste gotovo pritrdili, da odkrijete vi
severne obale nove dežele, jaz pa južne?
DON ALONZO: Jaz sem star in bom z golo penzijo tenko piskal.
DON DIEGO: Pričakoval bi, da si učen in preudaren človek rajši izbere pol
goloba v roki kakor celega na strehi.
DON ALONZO: Gotovo, gotovo — razen, če so v njegovi polovici ptiča le
glava, vrat in kremplji. Ne rečem, če bi odkril severne obale kak mlajši
človek...
DON DIEGO: Še nikoli nisem plul po severni polobli.
DON ALONZO: Tudi z dobrimi zemljevidi ne!
DON DIEGO: Odločili bosta veličanstvi. Pravično, upam.
DON ALONZO: Veličanstvi sta vzvišeni nad vsak dvom te vrste.
Prideta njuni veličanstvi, delovno razpoloženi in v spremstvu komornika.
KRALJ: Torej, don Alonzo, vaš predlog.
DON ALONZO: Je ves v razpravi De terra nova, ki jo je vaše veličanstvo
blagovolilo prebrati, kakor so mi povedali.
KRALJ: Pa vodja odprave?
DON ALONZO: Ne pristoji mi razmišljati o tem. Povem le, kar slišim na
dvoru: da bi bilo dobro poslati kakega mladega plemiča, čeprav mladi
ljudje radi podležejo prenagljenim odločitvam, površnosti, nerazumnosti...
KRALJICA: Don Diego, kaj pravite vi?
DON DIEGO: Nisem znanstvenik, veličanstvo — v službi krone sem se navadil
meča, ne peresa.
KRALJICA: O vodji odprave?
DON DIEGO: Najboljši bo kak preudaren star učenjak, ki vsako reč desetkrat
premisli in se je potem sploh ne loti, v bojazni, da se ne bi prenaglil.
KRALJ stopi k don Alonzu: Torej don Diego ni za ta posel.
DON ALONZO: Tu so dolžna pisma, gospod. Moji bankirji vam bodo pomagali
iz zadreg s pogojem, da jim moja oseba na mestu guvernerja novih dežel
garantira ...
KRALJ: Izsiljevavec. Dajte sem te papirje.
KRALJICA stopi k don Diegu: Lov, s katerim je njegovo veličanstvo počastilo
zahodno grofijo — žal nisem mogla z njim — mi je ostal v nepozabnem
spominu, don Diego.
DON DIEGO: Storil sem, kar je bilo v mojih močeh, gospa.
KRALJICA: Vaših moči tudi najbolj razvajena ženska ne bi mogla podcen-
jevati! Prav zato razmišljam — ko bo veličanstvo spet kam odšlo ... vi
pa boste pluli dolga leta po tistih neprijaznih morjih...
DON DIEGO: Prepričan sem, da za to pot ne bom potreboval dosti časa. Če
bi mi jo pa nemilost krone onemogočila — se bom zagrenjen umaknil iz
prestolnice nekam na deželo, v samoto, in ne bom do smrti pogledal nobene
ženske več. Prisegam, gospa!
Kraljica si Diega pozorno ogleda pa stopi h kralju in ga v naglici zvleče z odra.
DON ALONZO: Zadeva je zaključena. Iz srca sem vam želel, da bi odpravo
vodili vi, don Diego — ampak, vidite, želje so eno...
41
DON DIEGO: Predobri ste, don Alonzo, tega vam nikoli ne pozabim.
DON ALONZO: Upam, da se bo tudi meni kdaj ponudila priložnost, da se
vam zahvalim za priporočila, s katerimi ste me opisali veličanstvu.
DON DIEGO: Storil sem zgolj svojo dolžnost, don Alonzo, zgolj svojo dolžnost.
KOMORNIK vstopi in se prikloni.
DON ALONZO: Kaj že? No, pa grem. Pozdravljeni, mladi gospod.
KOMORNIK: Don Diego, prosim.
DON ALONZO: Vi — se niste vi zmotili?!
KOMORNIK: Prosim, don Diego!
DON DIEGO: Ze grem.
DON ALONZO: Odjadrajte na... na njeni postelji! Pa rjuho razpnite za jadro!
Umazano, zmečkano rjuho!
DON DIEGO: Izgubili ste razsodnost, gospod. V teh krajih si lahko privoščite
to razkošje samo enkrat v življenju.
DON ALONZO: Vi... vi zvodnik!
DON DIEGO: Za to besedo vas moram prositi na dvoboj, gospod.
DON ALONZO: Prosim! Takoj! Tu!
Nekajkrat živahno — in strokovno — prekrižata orožji in don Alonzo obleži.
KOMORNIK: Prosim vendar, don Diego! Veličanstvi čakata!
DON DIEGO: 2e grem, že grem! Pospravite, prosim, po lokalu!
Glasba, balerine. Komornik za nogi vlači po odru don Alonza, ki se vzpenja
in maha don Diegu v slovo s pestjo.
7. napis DON DIEGOVA PESEM
DON DIEGO poje:
Ta mož je misil, da mu bom nasedel!
No, res, da moje znanje je bolj medlo —
zato sem že v rosnih letih vedel,
da padec drugega me dvigne v sedlo.
Spoznanje samo pa je še premalo:
življenje se mi nikdar ne bo zmedlo,
če tudi v praksi rabil bom moralo,
da padec drugega me dvigne v sedlo.
in recitira:
Veliki ljudje imajo
velike velike strasti —
in to se jim pač oprosti.
Mali ljudje ne smejo
imeti velikih strasti —
razen, kadar so na poti k moči.
Kadar je ta pot uspešna,
v takem primeru pa —
čeprav so zamenjali vrstni red:
najprej strasti, potem veličina —
tudi njim oprosti
te strasti
zgodovina.
42
pa spet poje:
Spoznanje samo pa je še premalo:
življenje se mi nikdar ne bo zmedlo,
če tudi v praksi rabil bom moralo,
da padec drugega me dvigne v sedlo.
Don Diego in balerine odplešejo. 6. in 7. napis izgineta. Na oder plane Peter.
PETER vpije za balerinami: Prosim, ne še domov, še bomo vadili! Luč za
tovarišico direktorico! Luč za tovarišico direktorico! — Kako se vam zdi?
DIREKTORICA pride na oder: Hm, za silo.
PETER: Bral bom še vmesni tekst, da boste dobili popolnejšo sliko. Hkhm.
Dragi poslušavci, za začetek nocojšnjega predavanja smo posegli po snov
v zgodovino. Primeru iz tuje bo sledil še poučen primer iz domače zgo-
dovine. Drugi del našega predavanja se godi v sedanjosti, v tretjem
pa smo si dovolili izlet v prihodnost. To je bil torej za začetek, za ogre-
vanje tako rekoč, zelo preprost in poljuden primer komolčarstva ... idejo
imam! Tovarišica direktorica, idejo imam!
DIREKTORICA: Res?
PETER: Rekli ste, da bomo razkrili odklone in slabosti Diskutanta in njegovih
urednikov. Predlagam, da jih vključimo v predavanje!
DIREKTORICA: Kako.
PETER: Preprosto! Osmešimo jih! V kratkem prizorčku jih osmešimo!
DIREKTORICA: Hja. Razmislila bom. Peter, ne pozabite, da greste popoldne
v klub. Ob štirih. Predavanje o... oh, nekaj o Afriki, saj boste slišali.
Predava sam tovariš ...
PETER: Saj vem. Prav nič me ne zanima.
DIREKTORICA: Zapomnite si — ni važno, kaj predava kdorkoli že, ampak
kdo predava! Karkoli že! Ker bo tam nekaj vodilnih tovarišev, gotovo
bodo prišli, ko on govori, se usedite spredaj, da vas bodo videli. Pa
oglasite se v diskusiji, obvezno!
PETER: Ce pa o teh zadevah ničesar ne vem...
DIREKTORICA: To je postranska stvar, važno je, da se oglasite! Pa na dolgo,
da si vas bodo zapomnili!
PESNIK vstopi: Ali motim?
DIREKTORICA: Koga pa iščete?
PESNIK: Iščem — pravzaprav iščem gradivo. Pišem, veste. Saj še ne pišem
dolgo... moje ime je bolj malo znano ... zdaj sem se pa odločil za satiro.
Pa sem mislil — vaš Zavod gotovo ve, kaj bi bilo treba dati v satiro ...
— Pravzaprav so me določili za satiro, veste. Mi smo kritična generacija.
Skupno se mnogo laže uveljavimo, pa smo si posel razdelili. Ene so določili,
da pišejo drame, drugi so celo lahko ostali pesniki, no, jaz bom pa satirik.
DIREKTORICA: Kdo vas je določil?
PESNIK: Edina še neskorumpirana generacija! Vsi drugi so prodani. Za službe,
pokojnine, položaje, za denar so se prodali.
DIREKTORICA: Ja. No, naš zavod lahko razišče te pokojnine in položaje,
če že hočete — čeprav to ni kak poseben odklon.
PESNIK: O, ne, to bomo že mi opravili! S tem se kar dobro zasluži, veste.
DIREKTORICA: Ne razumem — s čim?
PESNIK: Ko pišemo napade nanje, na skorumpirano kulturo. Jaz pa iščem
gradivo za satire. Gradivo.
43
DIREKTORICA: Tako. Hja, satira. Res je, da je praktično nimamo. Res je
tudi, da vodilni del naše javnosti satir ne sprejema s pravim navdušenjem,
kar je pač človeško, ampak... prav imate, začeti je treba. In ne ostati pri
direktorjih, kakor da so ti reveži glavna ovira razvoju socializma. Vidite,
to je tisto, da naša satira ne seže višje od, v dinarjih povedano, od šest-
deset tisoč dinarjev. Mislite, da satira, ki si sposodi, recimo, zveznega
ministra, ruši oblast? Kje pa! Ker družbo zdravi, jo utrjuje! Pa vi mislite,
če je to možno drugod po svetu, da pri nas ne bi bilo?!
PESNIK: Jaz ... prosim ... jaz nič ne mislim ...
DIREKTORICA: Tudi ni treba! Pisatelj naj piše, to je menda jasno! Pišite
o slabostih v družbeni prehrani, o pomanjkanju servisov v stanovanjskih
skupnostih, o netočnih številkah spodnjega perila v konfekciji, o ... o ...
PESNIK: Ampak — prej zvezni minister, zdaj pa spodnje perilo...
DIREKTORICA: Vsak začetnik, oprostite, vsak začetnik bi kar takoj segel
na vrh! Spodnje perilo, tako je! V vsej umetnosti gre zgolj in samo za
človeka — take reči pa našemu človeku kvarijo standard! Kupite spodnje
perilo, številka pet, malo vam je premajhno, pa bo že šlo. Kupite čez
mesec dni novo, spet številka pet — pa bi lahko stanovali v njem z vso
družino! Jaz bi jih dala v satiro s pravimi imeni!
PESNIK: Saj, strinjam se, ampak to spodnje perilo... če bi šlo za ministrove
spodnje hlače, potem še... prosim, nič slabega ne mislim, prosim! Ampak
v literaturi moramo obravnavati najvidnejše predstavnike časa, njegove
resnične reprezentante! Poglejte Molièra, Shakespeara, Tolstoja — sami
kralji, knezi...
DIREKTORICA: Pa ne v spodnjih hlačah! Prosim! Vidite, kam privede človeka
poenostavljanje zapletenih problemov! No, zadevo sva načelno razjasnila,
snovi sem vam dala dovolj — zdaj pa pišite! Le pišite! Zdravo, tovariš!
PESNIK gre: Zdravo.
DIREKTORICA: Mudi se mi že. Ko boste ponavljali, boste še kaj popravili,
ali ne? Veste, kam grem? Ogledovat naše nove prostore... Ha! Tovariš
Peter, na svidenje!
PETER: Zdravo!
Zatemnitev, hkrati se osvetlijo novi prostori: direktorjeva soba in za njo soba
za tajnico. Prva je prazna, v drugi sedi Breda in kuha turško kavo na majhnem
kuhalniku, postavljenem na tla. Vmes odgovarja na telefonske pozive, ki se
vrstijo drug za drugim.
BREDA: Prosim. — Ne, to je ZZUOISVSI. — Nič hudega. — Halo? — Ne,
Zavod za ugotavljanje odklonov. — Prosim. — Prosim? — Ne, pomota.
MILAN vstopi in ji zakrije oči, ko vnovič dvigne slušalko z aparata.
BREDA: Oh, ljubi bedak, daj mi mir! — Oprostite, ni veljalo vam! — Ne, tukaj
ZZUOISVSI. Zavod za ugotavljanje odklonov in slabosti v socialistični
izgradnji. — Ne, to pa ne bo res, to je popolnoma nova številka, saj se še
dobro vselili nismo! — Prosim. — Prej smo imeli podobno številko z
Mestno klavnico. Zdaj jo imamo s cvetličarno.
MILAN: Lep napredek! Ti moja cvetličarna ...
BREDA: Pusti te reči v pisarni!
MILAN: V pisarni si prav taka kot kje drugje.
BREDA: Kaj te je prineslo?
MILAN: Dolgčas, Breda, dolgčas.
BREDA: Torej me imaš za kratkočasje. Tvoj zasebni Luna park. — Halo?
4Î
MILAN: Moja luna in moj park... kadar pod luno parkiram, se vanjo
oziram ...
BREDA: Pomota. — V akademijo znanosti in umetnosti s tem ne boš prišel.
MILAN: Kadar pod luno pred akademijo parkiram ... Breda, pasje zanič mi
je. To samsko življenje požene človeka mojih let v obup.
BREDA: Ali pa, kar je isto, v zakon.
MILAN: Ce bi imel dve taki sobi, kakor je ta ... Poslušaj, kaj res ne moreva
na matični urad, dokler nimava tega prekletega stanovanja? Veš, koliko
jih gre?
BREDA: Vem.
MILAN: Veš, kako bi bilo, če bi vsi ravnali tako kot midva?
BREDA: O, vem.
MILAN: Človeški rod bi izumrl!
BREDA: Ne — izumrle bi ločitvene pravde.
MILAN: Kako moreš o ločitvi...!
BREDA: Jaz nisem časnikar, jaz živim na tleh, dragec.
MILAN: In kdaj me boš nehala klicati dragec!
BREDA: Nikoli — nisem taka: prej med, potlej pelin, dragec.
MILAN: Dosti, dosti! — Poslušaj, Breda: zdajle te bom okoli prinesel.
BREDA: Res? Kako pa?
MILAN: Povedala mi boš, ne da bi vedela zakaj in v kakšni zvezi, nehote
in nevede mi boš razložila tisto zadevo z vašim načelnikom. Kako je šel
od hiše — v kakšnih okolnostih — ... Zakaj je pravzaprav šel?
BREDA: Po mojem zato, da bi ne postal član predsedstva on, ampak direk-
torica, ki se je čutila bolj poklicano. Tako se je tudi zgodilo.
MILAN: To mi boš vse še enkrat podrobno razložila.
BREDA: Če boš imel kaj od tega ...
MILAN: Mislim, da bom.
DIREKTORICA vstopi z glavnim urednikom: O, Breda, ste že tu. Lepo. Poslu-
šajte ... pojdite sem ... stopite dol in poglejte, kako iztovarjajo pohištvo.
Da ne bodo vsega razbili.
GLAVNI je odvedel Milana na drugo stran: Si že kaj izvohal? Pohiti! Lepi
prostori, kaj? Dolgo je trajalo, ampak zdaj smo tu! Poslušaj, ni pametno,
da se pogovarjaš z njihovo tajnico tu pri nas, kam drugam jo pelji!
Breda in Milan odideta. Čez čas postreščki začnejo prinašati pohištvo po istem
vrstnem redu, kakor govorita o njem direktorica in glavni, ter ga razpostav-
Ijajo po ukazih obeh.
DIREKTORICA: Lepi prostori, kaj, tovariš glavni urednik?
GLAVNI: Človek jih je prav vesel.
DIREKTORICA: Tole je soba za tajnico, tale tu je pa za direktorja.
GLAVNI: Oziroma za glavnega.
DIREKTORICA: Tako, kdor je pač glavni v hiši. Pisalno mizo bi jaz postavila
tule. Kajpada, tule. Ko stranka vstopi... dovolite, da poskusim ... vstopi
in s prvim pogledom vidi veliko pisalno mizo in za njo seveda ...
GLAVNI: Smem še jaz? Tule, pravite. Hja — jaz bi jo postavil za pol metra
bolj v desno. Zaradi svetlobe!
DIREKTORICA: Saj je ima dovolj.
GLAVNI: Mislim — svetlobe, ki pada na glavnega. Če jo postavim za pol
metra bolj v desno, človek takoj vidi glavnega v pravi luči.
Ï5
DIREKTORICA: Dobro, prosim...! Mizica za telefon tu, to je edina možnost,
se mi zdi...
GLAVNI: Točno. Ker gre miza za pol metra v desno, gre mizica seveda z njo.
Tako, vidite. Pri roki mora biti, to je glavno, kar zahtevamo od telefonske
mizice. Z njo je človek povezan s svetom. Po tej tenki žici prihaja do
nas utrip življenja. Z njo smo zasidrani v svetu. Kar je kapitanu dolge
plovbe sidrna veriga — to je nam ta preprosta, tenka, črna žica.
DIREKTORICA: Saj vi ste pesnik! — Zdaj pa klubska garnitura. To je najtežji
problem. Imamo, na primer, sejo celotnega štaba ustanove; direktor sedi
za svojo mizo, že zaradi telefona, da se ne odtrga od življenja zunaj, —
pa tudi zato, da dobi njegovo mnenje v debati pravo veljavo. Če sedi za
svojo mizo, — se strinjate? — ima njegovo mnenje čisto drugačno veljavo.
Štab sedi seveda pri mali mizi. Hja.
GLAVNI: Hja. Tako je, štab sedi okrog male mize. Hja, da ohranimo pravo
komunikativnost med glavnim in njegovim štabom... da nista predaleč
vsaksebi, da pa hkrati ohranimo tudi pravo distanco ... — hja, jaz bi rekel
tule. Edina možnost.
DIREKTORICA: Čestitam! Zares edina možnost! Čestitam!
GLAVNI: Oh, nič takega, človek mora pač upoštevati komunikativnost in
distanco.
DIREKTORICA: Nad mizo bi jaz obesila... torej, v vsakem primeru mora
biti slikar mrtev, da ga ne more več polomiti, drugače slike nimajo trajne
vrednosti. Nekaj tehtnega, nekaj, kar ponazarja umsko delo, raz-
mišljanje ...
GLAVNI: Sejavec in nič drugega! Groharjev Sejavec. Prvič je ta slika že
v čitankah, in kar je v čitankah, je vsestransko preverjeno, drugič pa
Sejavec najbolje ustreza vzdušju v taki sobi — neprestane seje, se vam
ne zdi?
DIREKTORICA: Jaz bi pa rajši obesila kakega modernista. To zadnje čase
pogosto delajo.
GLAVNI: Da res? Tega pa ne verjamem?
DIREKTORICA: O, seveda! Človek s tem pokaže, da ni: načelno zoper vse novo,
veste! — Slišite, vi, to ni kurnik, to je knjižna omara! Saj boste vse
odrgnili! To je družbena last, to je prav tako vaše kakor moje! Razumete:
pol vaše — pol moje!
POSTREŠČEK: Ne, hvala, kar vi imejte še mojo polovico.
DIREKTORICA: Ta lastniški odnos! — Oh, telefon! To je aparat, kaj! Zaljub-
ljena sem vanj!
GLAVNI: Prava mojstrovina, cela sekretarska naprava. In to delamo pri nas,
prosim, domač izdelek!
DIREKTORICA: Človek je kar ponosen nase! Se kaj spoznate na... to
pripravo?
GLAVNI: Poglejte: tale gumb — to je direktni telefon; tole je hišni, ti so
za druge telefone v hiši, da vam ni treba vrteti številk, ampak samo
pritisnete na gumb, — to je pa za tajnico. Tajnica ima enako napravo,
le da pri njej piše pod tem zadnjim gumbom ne tajnica, ampak direktor.
DIREKTORICA: Poskusiva? Ste za to? Prosim...!
GLAVNI: Prosim, prosim! Boste vi...
DIREKTORICA: Jaz bom tajnica, vi pa direktor. Prav?
GLAVNI: Prosim, lahko sem tajnica tudi jaz...
DIREKTORICA: Ne, ne, jaz bom!
46
GLAVNI: Če res hočete...
DIREKTORICA odhaja v drugo sobo: Tako sem vesela! Torej — jaz grem ven
in pritisnem ... kaj pritisnem?
GLAVNI: Pritisnite direktorja!
DIREKTORICA v tajničini sobi pritiska: Najbrž nisem... tale bo!
GLAVNI dvigne slušalko: Prosim?
DIREKTORICA: Tovariš direktor, čaka tovariš ta pa ta.
GLAVNI: Prosite ga, naj vstopi, prosim.
DIREKTORICA: Hvala lepa. — Neverjetno, moderna tehnika, kaj? Zdaj pa
zamenjava, prav? Ne boste užaljeni?
GLAVNI gre v sosednjo sobo: Zakaj le, z veseljem! Res, na tem primeru se
vidi, kako moderna tehnika dviga storilnost administracije. Torej —
pritisnem!
DIREKTORICA dvigne slušalko: Prosim?
GLAVNI: Tovarišica direktorica — čaka tovariš ta pa ta.
DIREKTORICA: Naj vstopi, prosim. Oh, kako sem vesela!
GLAVNI: Naj skuham dve kavi, prosim?
DIREKTORICA: Seveda, kavo, kako pa! Odlična tajnica ste, hihihi!
GLAVNI: Tajnik, prosim, hahaha!
DIREKTORICA: Neverjetno, ne morem vam povedati, kako sem vesela, da
smo dobili te prostore! Da smo končno dobili te prostore!
GLAVNI: Tako je, jaz tudi, jaz tudi. Kaj ...?! Kako? Ste dobili? Kdo je dobil
te prostore?!
DIREKTORICA: Mi vendar! ZZUOISVSI! Oh, kako malo je treba, da je človek
dobre volje, ali ne!
GLAVNI: Mislite... vaš zavod? Da je vaš zavod dobil te prostore?
DIREKTORICA: Seveda, saj imamo odločbo! Včeraj smo dobili odločbo!
GLAVNI: Odločbo?!
DIREKTORICA: Da so ti prostori dodeljeni nam, kako pa.
GLAVNI zatuli: Laž! Laž!
DIREKTORICA spusti slušalko ob telesu in kriči proti vratom: Kaj pa tako
tulite — pokvarili mi boste aparat!
GLAVNI govori potihem v aparat, kadar kriči, pa drži slušalko proč: Kakšne
zveze ste pa napeli, da so vam nasedli? Ampak o vašem zavodu bo še
govora, da veste, prav v kratkem. Takrat vam nobena zveza ne bo po-
magala! Nobena!! Reorganizirali vas bodo, čemur se pravi po naše —
ukinili!!
DIREKTORICA ravna s slušalko enako: Meni se pa zdi, da se obeta nekaj
takega vašemu Diskutantu. Sploh ste pa navadna surovina! Kako morete
tako kričati v... v novi stavbi!!
GLAVNI: Samo to vam še povem: tudi moje zveze delujejo. To je zgolj teh-
nična napaka, da ste vi dobili odločbo prej kakor jaz. Tehnična okvara,
razumete? Ampak to bomo hitro popravili! Da veste, tudi moje zveze
delujejo!
MILIČNIK vstopi: Zdravo. Je tu Zavod za odklone?
GLAVNI: Ni!!!
DIREKTORICA prihiti: Je!
MILIČNIK: Dobro — je ali ni? Celo uro ga že iščem — prosim, srednje-
evropski čas, četrt na štiri! To ima človek od drobnih prijateljskih uslug.
Menda so se preselili sem, so mi rekli?
DIREKTORICA: Res je. Kaj pa imate?
47
MILIČNIK: Novo odločbo.
GLAVNI: Ven! Nobenih odločb več! Ven!
MILIČNIK: Kaj pa vam je, tovariš? Kaj pa vi mislite?! Prosim!
DIREKTORICA: Kar meni dajte. Za kaj pa gre?
MILIČNIK: Menda tista odločba od včeraj ne velja. Saj ste vi direktorica,
ali ne? Nekdo drug pride sem.
GLAVNI: Nekdo drug? Čakajte malo — drug, to sem jaz! Kdo drug, kakor
jaz! Dajte sem! Čakajte, da odprem, dajte mi no mir! Tako je.. . tako je!!!
—	Zdaj pa mirno kri. Pohištvo še danes ven, prosim. In tistega modernista
tudi, da ne boste mislili! Odslej ... Odslej tam notri ne bo nobenih moder-
nistov, ampak bo Sejavec, in bo pospeševal borbe mnenj. Tako je! Disku-
tant ... vsak dan v taki in taki nakladi... borba mnenj! Kaj pa vi menite,
tovariš, o borbi mnenj?
MILIČNIK: Hja, v našem poslu je tega bolj malo. Skoraj ni, bi rekel. Še to
bi nam manjkalo, ha. Zdravo.
*
Zastor
Drugo dejanje
Isto prizorišče, opremljeno enako, le pohištvo je druge barve. Kjer je bila prej
Bredina soba, sedi zdaj tajnica. Milan in Breda stojita pred njo.
MILAN: Vidiš, to je pa naša tajnica. Majda, to je Breda, tajnica Zavoda za
odklone. Še včeraj je ona sedela v tej sobi.
BREDA: Je z vami tudi tako prijazen kot z menoj?
MILAN: Skorajda.
TAJNICA: Oh, saj ni res.
MILAN: Je šef tu?
TAJNICA: Vsak čas bo. Čestitam vam, tovarišica.
BREDA: Hvala lepa — za kaj pa?
TAJNICA: Za tega fanta. Zlat človek! Le... včasih malo prenagljen. Kar
sem tu, je šestkrat odpovedal službo.
BREDA: Potem ste pa že dolgo tu.
TAJNICA: Šest tednov.
BREDA: Saj to je katastrofa!
MILAN: Je šef prebral moj članek?
TAJNICA: Rada imam vesele ljudi.
BREDA gre: Hvala.
MILAN gre za njo: Je šef prebral moj članek?
TAJNICA dvigne slušalko: Prosim?
MILAN gre: Takoj bom nazaj!
TAJNICA: No, lepo, rada imam poroke. Čestitam ženinu in še posebej nevesti!
—	Seveda vas ne poznam, pa kljub temu čestitam! Rada imam vesele ljudi.
—	Čakajte, bom zapisala besedilo čestitke. — Hvala. Na svidenje.
GLAVNI vstopi, Milan za njim: Zdravo.
TAJNICA: Zdravo, tovariš urednik.
MILAN gre za njim v njegovo sobo: No, pa kaj praviš?
GLAVNI: Dobro napisano — ampak ne bomo objavili.
48
MILAN: Ne bomo! Lepa reč. Naročiš mi, naj gretn povrtat v ta Zavod, in ko
izvrtam resnično malopridnost, praviš — ne bomo objavili! Zakaj pa ne,
prosim?
GLAVNI: Preveč smo pisali o negativnih rečeh, pretiravali smo. Zato kritika
trenutno ni na liniji.
MILAN: Saj. To ni na liniji. Kaj drugega ni tipično za naš razvoj .. . preveč
osamljen pojav. Tretja reč bi po nepotrebnem zaostrila odnose. Četrta
bi javnost razburila in še ni zrela za objavo. Kaj pa je zrelo za objavo?
Tisto, kar nikogar več ne zanima: enoličje, sivina!
GLAVNI: Naš tisk ne potrebuje senzacij.
MILAN: Ni čudno, da je tako zanič.
GLAVNI: Ker ne potrebujemo senzacij?
MILAN: Ker vsako reč najprej pogledamo, če je na liniji, če je tipična, če
je zrela, če ni preveč razburljiva... Ljudje pa hočejo novic, razumeš!
Ljudje hočejo od peka kruha, od čevlarja čevljev, v časnikih pa novic,
razumeš, resničnih novic, resnico o tem, kaj je kje novega!
GLAVNI: To, da je ambiciozen direktor izrinil nekoga iz hiše, ker je bil napoti
njegovi karieri — to je pa po tvojem novica dneva, kaj.
MILAN: Ni — novica pa je. In če je za bravee zanimiva, jo moramo objaviti!
— Dobro, bomo objavili to reč ali ne?
GLAVNI: Saj sem ti povedal — ne.
MILAN: Dobro, potem pa sprejmi, prosim, mojo odpoved.
GLAVNI je listal po papirjih: Hm? No, v redu, v redu, saj to je prvič ta teden.
MILAN: Tokrat bo držalo! Ne bom več gledal tvojega kameleonstva.
GLAVNI: To mi praviš ti, ki se boriš za socializem z ostavkami. Kakor hitro
kje ni vse čisto, dvigneš roke in greš stran — pišite me nekam, jaz sem
vendar socialist, jaz ne bom sodeloval pri takih rečeh. Tudi način, da
ostane človek čist, vsaj pred samim seboj.
MILAN: Človek živi od tega, kar misli sam o sebi.
GLAVNI: Oprosti, ampak jaz si lastne zamisli o vrednosti človeka ne morem
privoščiti.
MILAN: Jaz se s tem ne bi hvalil.
GLAVNI: Ven! Pridigaj kjer hočeš, meni ne boš!
MILAN gre.
Zatemnitev.
8. napis ZAVOD ZA UGOTAVLJANJE ODKLONOV IN SLABOSTI V SOCI-
ALISTIČNI IZGRADNJI
NEKATERE DRUŽBENO ŠKODLJIVE PLATI ČLOVEŠKEGA ZNAČAJA
VČERAJ, DANES, JUTRI
PETER bere: Kakor smo rekli, tovarišice in tovariši: za začetek, za poživitev
naše pod pezo vsakdanjosti otopele fantazije — poljuden in preprost zgo-
dovinski primer uporabe komolcev in drugega. Dovolite, da zdaj uberemo
še kako iz domačih logov. Naš narod je majhen; nimamo velikih konkvi-
stadorjev, bleščečih karier, sijajnih primerov komolčarstva. Taka je pač
usoda majhnega naroda: tudi njegove kariere so majhne in prav nič veli-
častne, in prav žalostno je, kako se je moral slovenski komolčar iz dneva
v dan postavljati na glavo za goli obstanek in skorjo kruha. V časih, ki
smo jih prikazali v prvem delu nocojšnjega predavanja, pri nas o razvoju
49
domačega komolčarstva še ne moremo govoriti; vse všečnosti in nevšeč-
nosti te dejavnosti so v tistih stoletjih uživali pri nas tuji févdalci. Naše
nacionalno komolčarstvo se začne šele z nastopom domačega meščanstva
— in kmalu zatem ga je že ujela v zrcalo naša književnost. Če že imamo
to zrcalo, ki nam je od nekdaj zgolj v sitnost in nadlego — pa ga upo-
rabimo' to pot izjemoma v družbeno koristne namene! Torej: primer kari-
ere vulgaris domesticae, navadne domače kariere, izposojen iz naše
književnosti.
KOMAR: Kdo dvomi? Kdo si upa dvomiti? Kdor dvomi, je izdaj avec —
treščim mu kozarec v glavo! Gredoč sem srečal župnika — tako je bil
potrt in siroten, kakor da nosi troje butar na hrbtu in eno na glavi...
skoraj da mu nisem groša dal!
SOGOVORNIK: Pijva, dragi Komar: v naši občini so zmagali naprednjaki
z enim glasom.
KOMAR: Kaj se to pravi: so zmagali, so zmagali? Smo, se reče!
SOGOVORNIK: Naša občina ne odločuje: črna je bila od nekdaj in črna ostane;
kakor da je zakleta.
KOMAR: Ne ostane! Kaj se to pravi: črna ostane? To je že na pol podobno
vdanosti v božjo in farško voljo!
NADUČITELJ vstopi: Vse. Vse. Vse.
KOMAR: Kaj?
NADUČITELJ: Črno.
SOGOVORNIK gre.
KOMAR: Ako prav premislimo ...
NADUČITELJ: Če natanko preudarimo ...
KOMAR: Volja narodova ... tako rekoč sveta volja ...
NADUČITELJ: Neumestno bi pač bilo, da bi sodili, ko je narod sodil...
KOMAR: On že ve, kje mu je resnica in pravica...
NADUČITELJ: Ni nas izbral in postavil, da mu kažemo pota — sam je gledal...
KOMAR: Sin njegov sem ... Ne bom mu oporekal...
NADUČITELJ stopi h knjižni omari: Knjižnico bomo počistili, gospod Komar,
teh tako imenovanih naprednjaških knjig.
KOMAR odpira omaro: Če vse izbrišemo, kar je nejevernega in pohujšljivega,
nam ostane komaj sveto pismo nove zaveze.
NADUČITELJ: Neomajno trebite, pa če ostane sam katekizem!
KOMAR: Satanovo seme ...	f
NADUČITELJ: Blodili smo pač, vsi smo blodili, dragi Komar! V značaju je
našega milega slovenskega naroda in vseh njegovih udov, da je treba
■ izkušnje bridke in prebridke ...
KOMAR: Brezovke, brezovke!
NADUČITELJ: ... skratka, dostojno je in pametno, če pozabimo na pretekle
dni, če mislimo nanje samo toliko, kolikor nam je treba za nauk in svarilo.
Zakaj ni je knjige bolj dragocene, kot je knjiga lastnega duševnega
trpljenja. Prešerna boste pustili?
KOMAR: Naj ostane v božjem imenu. Po smrti so ga spreobrnili.
NADUČITELJ: Gregorčič...
KOMAR: Tudi ta se je po smrti spreobrnil... na čudežen način ...
NADUČITELJ: Aškerc ...
KOMAR: Na grmado — kjer bo stokaje gorela njegova duša nekoč!
NADUČITELJ: Cankar?
KOMAR: Ven z njim! Ta še liberalec ni, temveč vrag vedi kaj!
50
NADUCITELJ: To pa le pustimo.
KOMAR: Tomaž Kempčan, Hoja za Kristom.
NADUCITELJ: Dragi Komar, te knjige niste vi prinesli.
KOMAR: Tudi vi je niste prinesli, gospod nadučitelj.
NADUCITELJ: Položite ga na mizo, Kempčana. Kdorkoli ga je prinesel na ta
grešni kraj — razumen je bil in daleč je gledal...
Nadučitelj gre. Komar se klavrno pripravi k petju. Glasba, balerine, zbor.
8. napis KOMARJEV A PESEM
KOMAR poje:
V teh majhnih razmerah
je pač že tako,
velike kariere
nikoli ne bo.
Velikih sleparjev
že daleč nazaj
ni mogel preživljat
ta mali naš raj.
Ker nas je pač komaj
milijonček in pol,
imamo le velik
kup majhnih bogov.
Zatemnitev. V pisarni glavnega sta glavni in pesnik.
GLAVNI: Hja, res je, satire praktično nimamo. Morebiti je vodilni del naše
javnosti ne sprejema s pravim navdušenjem, mogoče. Vidite, to je tisto,
da naša satira ne seže višje od, v dinarjih povedano, od petinpetdeset
tisoč dinarjev. Mislite, da satira, ki si sposodi zveznega ministra, ruši
oblast? Ker jo zdravi, jo utrjuje! Pa vi mislite, če je to možno drugod
po svetu, da pri nas ne bi bilo?!
PESNIK: Jaz ... prosim ... jaz nič ne mislim ...
GLAVNI: Tudi ni treba! Pisatelj naj piše, to je menda jasno! Pišite o slabostih
v driižbeni prehrani, o pomanjkanju servisov v stanovanjskih skupnostih,
o netočnih številkah spodnjega perila v konfekciji.. .
PESNIK: Ampak — prej zvezni minister, zdaj pa spodnje perilo...
GLAVNI: Tovariš, v vsej umetnosti gre zgolj in samo za človeka — take reči
pa naÈëmu človeku kvarijo standard!
PESNIK: Saj, če bi šlo za ministrove spodnje hlače, potem še ... V literaturi
moramo obravnavati resnične reprezentante časa: poglejte Molièra, Sha-
kespeara, Tolstoja — sami kralji, knezi...
GLAVNI: Pa nobeden v spodnjih hlačah! Vidite razliko! No, načelno sva na
čistem, zdaj pa pišite!
PESNIK: Ampak ... gradivo...
GLAVNI: Gradiva dovolj! Imate pisalni stroj?
PESNIK: Imam.
GLAVNI: Potem pa pišite! Tipkajte in ne vtikajte se v tuje zadeve!
PESNIK: Mislil sem ... vi se ukvarjate z borbo mnenj...
51
GLAVNI: Zdaj imam važnejše opravke od borbe mnenj! V časopis se nam
je vtihotapila strahotna tiskovna pomota — še ob službo bom zaradi nje.
V tem trenutku, razumete, je borba mnenj sila postranska zadeva, ko mi
gre za službo.
PESNIK: Kaj pa če o tem primeru napišem satiro ...?
GLAVNI: V takem primeru pišemo samo potne naloge, razumete? Potne na-
loge, pa vsi na ceste, od pošte do pošte in od trafike do trafike, da polovimo
časopis nazaj, preden pride do bravcev!
PESNIK: Ze — ampak borba mnenj ...
GLAVNI: Prvo je borba za kruh! Vse drugo je nadgradnja. In v tej nad-
gradnji je borba mnenj čisto pri vrhu, pri strehi, je dimnik, tako rekoč!
Dim še vidite, dim, ampak kje gori in kako gori, to se vas ne tiče!
UREDNICA zbegana vstopi: Telefonirajo, da jim je naš avtomobil padel na
streho... pa nekaj tisoč izvodov Diskutanta, nekako s serpentine na hišo,
naravnost na streho, kaj jaz vem... Kdo bo plačal streho, vprašujejo,
pa kaj bo s časopisi, če jih lahko nasteljejo živini, da je že tako vse uma-
zano in zmečkano ... Šoferja niso našli, pravijo ...
GLAVNI: Kako — saj v avtu ni bil samo šofer!!
UREDNICA: Vem. Ni bil samo šofer. To je grozno, taka smrt — na strehi!
Pustila sem slušalko na mizi: ali časopise lahko nasteljejo živini?
GLAVNI: Zaradi mene.
UREDNICA: Saj sem že rekla, da boš najbrž tako odločil.
GLAVNI: Čakaj! Diskutant pa živini za steljo — če to kdo zve ...
UREDNICA: Saj, na to sem mislila.
GLAVNI: Reci, da ne.
UREDNICA: Vidiš, vedela sem, da boš tako odločil. Še to sem mislila — če
sta se pobila — za vsak primer sem sestavila osmrtnico, da ne bomo spet
v zadnjem trenutku... Pri opravljanju službene dolžnosti je tragično
preminil... je dobro?
GLAVNI: Dobro.
PESNIK: Moje sožalje. Za koga pa gre?
GLAVNI: Za našega urednika. Vidite, koliko dela imam! Zdravo.
PESNIK gre: Zdravo.
UREDNICA: Je imel odlikovanja?
GLAVNI: To ve tajnica.
UREDNICA: Pa rezervni oficir — je gotovo bil?
GLAVNI: Kapetan, se mi zdi.
UREDNICA: Kapetan? Ne vem ...
UREDNIK vstopi, močno povaljan: No, zdravo.
UREDNICA: Poslušaj, kakšen čin si imel? Kot rezervni oficir?
UREDNIK: Kapetan. Zakaj?
UREDNICA piše: Kapetan.
GLAVNI: No, saj si živ!
UREDNIK: Komaj.
GLAVNI: Sta bila pijana?
UREDNIK: Šofer ni bil.
GLAVNI: Pa kako, da vaju niso našli? Sta pobegnila, ali kaj?
UREDNIK: Ko smo se preobrnili, naju je takoj vrglo iz avtomobila. Ker sva
ostala oba cela, sva zlezla nazaj na cesto — in prvi kamion naju je pobral.
Z avtom tako ni več kaj, ruševina.
UREDNICA: Zdaj boš nehal piti, kaj.
52
UREDNIK: Zakaj pa ravno zdaj? Sploh pa pijem za svoj denar. Kaj zbuja
v nas denar? Posestniške nagone. In kaj pijača? Pogum in dobro voljo. Če
te ni sram, da nosiš denar v hranilnico in gojiš posestniške nagone —
prosim.
GLAVNI: Pa časopis? Koliko sta ga polovila nazaj?
UREDNIK: Skoraj vse, ljudje ga kupujejo šele od osmih naprej. Ko odprejo
zelenjavne trgovine.
UREDNICA: Popolnoma apolitičen človek.
UREDNIK: Mama mi je rekla, ko je zvedela, da sem pri časopisu — zdaj bo
deset let, kar je umrla — sine, od nekdaj velja, da sta učitelj in žurnalist
slugi politikov. Jaz sem pa rekel — to je veljalo včasih, danes ne velja
več! Želela je, vidiš, da bi bil apolitičen.
UREDNICA plane ven: Moj telefon!
GLAVNI dvigne slušalko: Prosim. — Seveda, pošljite jo noter, pa dve kavi
skuhajte!
TAJNICA v svoji sobi direktorici: Prosim!
GLAVNI sprejme direktorico pri vratih: Zdravo, dober dan!
DIREKTORICA: Zdravo. — Dober dan. Kako se imate?
UREDNIK: Se sploh nimam.
GLAVNI: Preobrnil se je. Z avtomobilom.
DIREKTORICA: Oh! Kaj hudega?
UREDNIK gre: Nasprotno, prav udobno je. Bom kar ostal preobrnjen.
GLAVNI: Torej, res je, priznam, da sem presenečen. Ta vaš obisk... ima
seveda določen namen?
DIREKTORICA: Zadnji čas je, da se pametno pogovoriva.
GLAVNI: Prosim! O čem pa?
DIREKTORICA: O tehle prostorih. Vidite, vse kaže, da bo odločba spet
spremenjena.
GLAVNI: Ne vidim ničesar, kar bi kazalo v to smer.
DIREKTORICA: Boste pa še videli. Seveda — jaz vas razumem: vse v korist
ustanove, v kateri delate — tako je prav in pošteno. Ampak, premislite —
v korist ustanove — če boste gnali to reč še naprej in jaz tudi... samo
škodujeva drug drugemu. Kjer se prepirata dva...
GLAVNI: Nemogoče! Da je kdo tretji...?
DIREKTORICA: Je.
GLAVNI: Pa resen?
DIREKTORICA: Resen.
GLAVNI: Kdo bi si mislil! Seveda, kjer se prepirata dva...
DIREKTORICA: No, vidite, kako se razumeva! To človeku dobro de. Oh, toliko
teh... teh nepotrebnih lukenj na naši poti, naši cesti v prihodnost! Človek
bi pustil vse skupaj, pa bi šel za cestarja.
GLAVNI: Saj. Toliko na pol porušenih ovir, ko zidamo to mogočno stavbo
socializma —• človek bi pustil vse skupaj, pa bi šel za zidarja.
DIREKTORICA: Ja. Neverjetno, koliko negativnega je ostalo v ljudeh. Ko
raziskujemo te pojave, šele vidimo. Saj je nazadnje res, ljudje se niso
mogli popolnoma spremeniti v teh dveh desetletjih, odkar smo se odločili
za socializem ...
GLAVNI: Seveda. To je vztrajnostna sila stoletij.
DIREKTORICA: Ko si enkrat v tem toku...
GLAVNI: Pa če nimaš moči, kadar čutiš, kako te ostanki starega v tebi vlečejo
nazaj v blato...
BS
59
DIREKTORICA: Premalo pazimo na to blato.
GLAVNI: Res je, premalo budnosti.
DIREKTORICA: Saj kar dobro živimo, ampak .. . ampak včasih imam nena-
vaden občutek, da imam luknjo v glavi, ja, luknjo v lobanji, pa da se mi
je skoznjo nekdo na možgane podelal.
GLAVNI: Hja, tak občutek ima vsak misleči človek že nekaj tisoč let — pa
če se zaveda nasprotij v družbi ali ne. Tega ne bomo spremenili čez noč.
Vedno se najdejo ljudje, ki bi se drug drugemu, kakor pravite, na možgane
podelali.
DIREKTORICA: Se vedno.
GLAVNI: Pa tudi takih se ne zmanjka, ki z veseljem podstavijo glavo.
DIREKTORICA: Se preveč jih je.
GLAVNI: Navsezadnje, če sva popolnoma iskrena... vi ste se tudi že podelali
komu v glavo, pa jaz tudi, kajpada ... Birokrati smo pač.
DIREKTORICA: Prosim vas, kako bi pa šlo brez birokratov na trenutni stopnji
našega razvoja?
GLAVNI: Saj to je tisto. Čeprav vemo, kaj smo in kaj nas čaka, vztrajamo in
se žrtvujemo. Zapisani poginu v nadaljnjem razvoju človeške družbe,
vztrajamo na svojih mestih. Heroji zgodovine na mrtvi straži — v tem je
naša velika žrtev.
DIREKTORICA: Prav ganili ste me! — Saj. Včasih je birokrat živel v prepri-
čanju, da je steber družbe in države, živel je samozavestno in ponosno...
danes pa — kakor da ga je sram svojega mesta v družbi.
GLAVNI: Ja, odkar vemo za odmiranje države, ja, ja...
DIREKTORICA: Vemo in ne popustimo. Ne moremo popustiti. V tem je naša
tragika.
GLAVNI: Naše samožrtvovanje. Če bi ljudje to razumeli, bi nas drugače
cenili.
DIREKTORICA: Saj. Javno nas cenijo, ker si drugače ne upajo, ampak kaj
veš, kaj si pri sebi mislijo o naših žrtvah.
GLAVNI: Mnogo moči je treba, da človek ne popusti.
DIREKTORICA: Ne, popustili pa ne bomo. Naš zavod neusmiljeno razkrinkuje
birokratizem.
GLAVNI: Naš list ga tolče dan za dnem, kjer se pojavi.
DIREKTORICA: Ze dolgo se nisem s kom tako odkrito pogovorila. Pa tako
tehtno. Kakor da sva pogledala v globlji smisel zgodovine.
GLAVNI: Kajne? V vrtenje kolesja zgodovinskih procesov. Torej pravite —
tretji...?
DIREKTORICA: Tretji. Predlagam, da takoj ukrepava.
GLAVNI: Dobro. Kaj naj storim?
DIREKTORICA: Lepo mirno se odpovejte tem prostorom.
GLAVNI: Jaz! Ste ob pamet!
DIREKTORICA: Jaz?! — Mislila sem, da boste bolj uvidevni — zdaj, po tem
škandalu z osmrtnico.
GLAVNI: Oh, tiskovna pomota pač, kakšen škandal.
DIREKTORICA: Le kdo vam bo to verjel? Da odrasli ljudje ne ločijo z od r?
Nepozaben — neporaben... dobra šala. Pol časopisa osmrtnic, prosim
vas, umrl je akademik, član teh in teh organizacij, odlikovan s tem in
tem, bil in ostane nepozaben. Nepozaben v prvi osmrtnici, nepozaben v
drugi in tretji, potem pa ravno v največji — le kdo vam bo verjel, da
odrasel človek ne loči z od r! Bil in ostane neporaben! Ha!
54
GLAVNI: Pa kaj. Mislite, da sem jaz tega kriv?!
DIREKTORICA: Ali pa kdo od vaših ljudi, vseeno. Da imate take ljudi v hiši,
tega ste menda krivi vi!
GLAVNI: Ven ne grem.
DIREKTORICA: Dobro premislili? Vam ne bo žal?
GLAVNI: Pri kom mi pa vi lahko pomagate, prosim?
DIREKTORICA: Tega vam ne bom povedala, ampak lahko bi...
GLAVNI: Ne, ne. Ne dam se skorumpirati.
DIREKTORICA: Pa če pride nova odločba? V korist Zavodu?
GLAVNI: Se bom pritožil in ne grem ven, dokler ne odloči najvišja instanca.
Prosim!
DIREKTORICA: Torej ne.
GLAVNI odpre vrata: Ne.
DIREKTORICA: Dobro. Hotela sem vam pomagati...
TAJNICA stopi h glavnemu: Ce bi tole podpisali... delavska knjižica tovariša
Milana... pravi, da sta se zmenila za odpoved... saj ni mislil resno,
kajne...
GLAVNI v tajničino sobo: Milan, stopi sem. — Zdravo, tovarišica direktorica.
DIREKTORICA gre: Zdravo.
GLAVNI Milanu: Noter stopi.
MILAN vstopi: Prosim. Ne boš podpisal delavske knjižice?
GLAVNI: Ne bom.
MILAN: Zakaj pa zdaj to?
GLAVNI: Odpovedal si, ker sem rekel, da članka ne bomo objavili. Kaj pa,
če ga le objavimo?
MILAN: Te je popadla slaba vest? Torej še nisi popolnoma gnil.
GLAVNI: Pustiva to. Članek bomo objavili. Pošteno jih je treba. Brez imen,
ampak tako jasno, da bo vsak otrok videl, kam merimo!
MILAN: Saj sem že napisal.
GLAVNI išče med papirji na mizi: Kje imam to reč! Če se prav spominjam —
naslov mi že ni bil všeč.
MILAN: Kako napravim kariero. Podnaslovi — nekaj poglavij iz nenapisanega
priročnika za karieriste v novih razmerah; kako je neki direktor na plečih
podrejenega zlezel v neko predsedstvo.
GLAVNI: To spremeni v direktorico. Kar naravnost po njih.
MILAN: V redu, jaz sem vedno za to. Pa tisto bom popravil, ko je direktorica
poklicala načelnika k sebi. Si predstavljaš ta prizor? Kje je zdaj to ... ja:
ko so direktorju... direktorici omenili, da bo Zavod dobil svojega pred-
stavnika v predsedstvu in ga ... in jo vprašali, kdo bi to bil, seveda ni
mogla predlagati sebe. Predlagala je tovariša, ki je bil tedaj načelnik v
nje ... nem zavodu. Opisala ga je kot zaslužnega, vendar malce neokretnega
moža, pO' ovinkih je povedala, da ni hudo sposoben. To njeno pripombo so
po naključju prezrli, vzeli njen predlog resno in postavili načelnika na
kandidatno listo za predsedstvo. Tedaj je direktorica poklicala načelnika
k sebi.
Zatemnitev. Na prizorišču, kjer se sicer prikazuje Zavodovo predavanje, sta
direktorica in načelnik.
Konec v prihodnji številki
55
FRANCE PIBERNIK: PESMI
I
Emigranti
B. Brechtu
Vse je zloženo v brezhibne vrste.
Kdove za kóga.
Zahvaljujemo se za tako pozornost.
Raje odhajamo brez pokrival.
Stolpi pogumnih
Večer je podoben odpadlemu sadu.
Dan pozabljen.
Mesto je položeno na črno ploskev daljave.
Skozi prosojno črnino
bijejo stolpi pogumnih žarometov.
Po prečni cesti človek.
Mimo obraza dan.
Kakšen dan?
Vseeno.
Nihče mu ga ne vrne.
Konec želja
Oko je zdaj mrtvo
in ne strmi več navzgor.
Skozi ožgano votlino
se vrača usahla daljava
s prozornim koncem želja:
bogovi so vodoravni,
in sonca ne dosežejo.
Pa vseeno
Ne smeš imeti doma.
Zaprli te bodo vanj
in ne boš ga več imel.
Ne smeš ljubiti drevesa.
Obesili te bodo nanj
in ne boš ga več imel.
Pa vseeno želiš domov.
Pa vseeno ljubiš drevo.
56
Slepe vertikale
Postavljali so nas navzgor,
samo navzgor.
Navpično.
In ste se dvigale,
narcisoide,
brez oči,
brez vodoravnih oči,
brez prsti v naročju,
slepo,
samo slepo navzgor
in obstale tam,
strnjen beton,
priostren v zrak,
da umre
v prozorni mreži
razcefranega neba.
Sedemindvajseta dimenzija z nefretete
klobučkom na glavi
Breda Smolnikar
»Že spite, gospa?«
»Dremljem,« sem zaspano odvrnila, ne da bi pogledala proti vratom.
»Ste že dolgo časa v hotelu, gospa?«
»Nisem gospa,« sem jezno rekla.
»Oh, oprostite! Nisem vedela, gospodična.«
Tedaj sem se obrnila. Na široko sem odprla oči, zakaj prizor, ki sem ga zagle-
dala, je bil res vreden pogleda. Pri vratih je stala in se smehljala gospa take
vrste, kakršno rišejo slikarji v slikanice o porednih dečkih izpred vojnih dni,
ki deklicam z mladeniško objestnostjo strižejo kite in počnejo še vse mogoče
druge neumnosti. Ta gospa je bila kot vlita mama takega dečka: z mufom v roki,
z dvema kovčkoma — enim okroglim in enim štirioglatim — z veliko, okroglo
črno kapo na glavi in z veliko srebrno lisico za vratom.
»Ste že dolgo časa v hotelu?« je še enkrat vprašala.
»Pet dni,« sem zaspano rekla.
»Pa ne, da ste Slovenka?« je vzkliknila presenečeno.
Prikimala sem in sedla.
»Kar zdelo se mi je. Tudi jaz sem Slovenka,« je rekla in previdno odložila
svojo kosmato kapo. »Zelo sem srečna, da sva se ravno midve našli. Takoj
57
jutri zjutraj bom javila vratarju, da sem zadovoljna s sobo, kajti, draga
moja,« pri tem je znižala glas in zaupljivo nadaljevala, »pritožila sem se namreč.
Veste, moj finančni minister je poslal telegram, naj mi rezervirajo sobo z eno
posteljo, kajti jaz sem doktorica, veste, in živim na Reki. Sem sem prišla
samo za tri dni. — No, pa pridem in nimajo nobene sobe z eno posteljo. —
Kaj se to pravi, sem se zjezila. Rekli so mi, da bom jutri dobila sobo z eno
posteljo, danes je nimajo, in naj potrpim, so rekli. — Zdaj pa ne bom zame-
njala, ko sem srečala vas, draga moja. Koliko časa pa še ostanete?«
»Dva tedna.«
»Joj, kako sem vesela, draga moja. Mi vsaj dolgčas ne bo. Moj finančni mi-
nister mi je sicer rekel, da bo strašno dolgčas tu v Zagrebu, toda saj veste,
kakšni pesimisti so takile finančni ministri. Res sem srečna, da sva se srečali,
gospa... oh, oprostite gospodična,« je popravila svoj zadnji stavek. »Res
sem srečna.«
»Jaz tudi,« sem rekla in zehnila.
»Veste, draga moja, morali mi boste oprostiti, če bom kakšno slovensko besedo
zamenjala ali narobe izgovorila. Že dvajset let namreč živim na Reki. Jaz sem
doktorica, kot sem vam že rekla, in sem prišla v Zagreb na simpozij.«
»Kako ste rekli,« sem vprašala, ker zadnje besede nisem dobro razumela.
»Na simpozij,« je ponovila. »Veste, to je posebne vrste tečaj za zdravnike,«
mi je pojasnila.
»A tako?« sem rekla in se zazrla v okrogli kovček, ki ga je gospa odprla. Ven
je potegnila še eno lisico, ki je bila za razliko od srebrne, ki jo je imela na
sebi, ko je vstopila, rdečkasto rjave barve.
»Toliko prtljage imam,« je vzdihnila, ko je iz okroglega kovčka potegnila še
en muf in čudno oblikovan klobuček, ki je bil obdan s tremi krogi rdečkasto
rjave dolgodlake kože. »Pa kaj sem hotela drugega, če nočem, da me mlade
doktorice ne prehitijo. Veste, draga moja, zadnja leta je postal dotok mladih
doktoric na simpozijih tako velik, da mora človek uporabiti vse svoje zmožnosti,
da se uveljavi. Zato sem si letos prinesla dva mufa, dve lisici in dva plašča.
Sploh si ne morete misliti, kako so moški pozorni in kako nas opazujejo. Lani
sem bila v centru pozornosti. Moram vam reči, draga moja, da mi je bilo
strašno nerodno, ko je pa vendar toliko mladih doktoric. Pa kako so mi
zavidale! Toda vsi so gledali samo mene!« Odprla je štirioglat kovček. »Ne
vem, kaj bi jutri oblekla,« je zamišljeno dejala in brskala po kovčku. »Vsekakor
nekaj takega, kar bo učinkovalo,« je rekla. »Veste, draga moja, prvi vtis je
vedno najvažnejši in najpomembnejši. Jaz se tega vedno dobro zavedam. Res
ne vem, kaj naj oblečem. Dajte, svetujte mi, kaj mi bolje pristaja: nefretete
klobuček ali bumfa?« V roke je vzela oba klobučka in ju vrtela pred mojimi
očmi.
»Oba sta mi všeč,« sem rekla. »Kako se imenujeta?« sem vprašala, ker nisem
razumela.
»Nefretete klobuček in bumfa,« je rekla. »Veste, draga moja, posebno nefretete
klobuček je letos zelo moderen. Pri nas seveda še ne, ampak v Nemčiji je letos
taka moda. — Kar vidim jih že, kako me bodo jutri gledali in občudovali.
Stavim glavo, da takega klobučka Zagreb še ni videl. Da, na vsak način bom
dala nefretete klobuček na glavo. — Ali sploh veste, zakaj se tako imenuje?«
58
»Ne vem,« sem odkrito priznala in malo sram me je bilo.
»Veste, nekoč je v Egiptu živela princesa, oziroma kraljica, ki ji je bilo ime
Nefretete, in ona je nosila tak klobuček. Po njej se tudi imenuje.«
»Od kod pa izvira ime Bumfa?« me je zanimalo.
»Tega pa ne vem,« je rekla in zaljubljeno pobožala dolgodlako okroglo bumfo.
Potem jo je spravila nazaj v okrogli kovček, kamor je zložila tudi oba mufa
in lisici ter na vrh vsega položila še nefretete klobuček.
»Tako sem radovedna, kako bo jutri,« je rekla gospa in sedla na posteljo.
»Saj vem, povabili me bodo na črno kavo. Vem tudi, kako se ponavadi končajo
taki klepeti ob kavi. — Piti bom morala,« je vzdihnila. »Sploh ne razumem,
zakaj ne povabijo mlajših zdravnic. Lani so samo mene obletavali. — Grozno,
vam rečem, draga moja! Toda videti bi morali, draga moja, kakšni gospodje
so to! Vsi v brezhibnih oblekah in z metuljčki. Res sami fini gospodje.«
»Verjamem,« sem pritrdila.
»Toda jaz sem poročena,« je rekla smehljaje in nadaljevala, »zato se mi zdi,
da ne spadam v družbo teh gospodov. Prestara seta že.«
»Oh, dajte no! — Vi, pa stari!« sem prepričljivo ugovarjala.
»Da, draga' moja. Stara sem. Jeseni jih bom petdeset. In moram vam povedati,
da imam petnajst let mlajšega moža. Zato se moram zelo truditi, da bi ohranila
kar najdelj mladostni videz, se pravi — mladost. Vsak večer in vsako jutro
porabim celo uro, da se uredim. Moja koža ni nič več gladka, draga moja,«
je vzdihnila. — »Svetujem vam, da se nikoli ne poročite z možem, ki bi bil
mlajši od vas. — Najbolje bo, če kar začnem z razšminkavanjem, da bom
prej gotova. Pa še en nevergal bom vzela za pomirjenje živcev.«
Vstala je in stopila k okroglemu kovčku po tableto.
»Da, da,« je rekla, ko je pogoltnila tableto, »oblekla bom olivnozeleno obleko
in na glavo bom dala nefretete klobuček. — Povedala vam bom, kako bom
uspela.«
Potem sem zaspala in ne vem, če je še kaj rekla.
Naslednji dan sem se precej zamudila, zato sem se v hotel vrnila šele ob
šestih zvečer. Pri vratarju sem zahtevala ključ. Dva gospoda sta me iz globokih
foteljev radovedno opazovala.
»Ključ je gori,« je rekel debelušni vratar, ko je pogledal v omarico s ključi.
Začudeno sem ga pogledala, vendar nisem rekla nobene besede. Počasi sem
odšla po stopnicah navzgor. Na ogledalu na steni sem še videla poglede tistih
dveh gospodov, ki sta se radovedno sklanjala iz svojih foteljev in gledala
za menoj.
Ko sem vstopila, je gospa stala pred ogledalom, napravljena za odhod.
»O, draga moja,« je vzkliknila, ko me je zagledala.
»Mislila sem, da vas ne bo doma,« sem hudobno zinila.
»Sploh si ne morete misliti, kako me je bolela glava. Na predavanju toliko,
da mi je ni razneslo. Tri nevergale sem vzela in šele potem mi je odleglo. —
Sicer si pa sploh ne morete predstavljati, kako so me vabili, naj grem z njimi.
Doktor Bogdan, potem doktor Sebastijan in primarij doktor Medart pa še
59
dva druga doktorja, ki ju sploh nisem poznala, me kratko in malo niso pustili
domov. Opravičila sem se jim, da ne morem z njimi, ker me boli glava, pa ni
nič pomagalo. — Ampak navsezadnje so me le spustili. Obljubiti sem jim
morala, da bom jutri čisto zagotovo zdrava in da bom šla z njimi. — Glavno,
kar sem vam hotela povedati, pa je to, da sem imela stoprocenten uspeh, kar
zadeva mojo garderobo. Vse sem osvojila. In pomislite — z bumfo! Kako bodo
šele jutri zijali, ko bom imela nefretete klobuček. Danes sem raje vzela bumfo.
Človek si mora vendar nekaj presenetljivega ohraniti za kakšnega od nasled-
njih dni. Ali se vam ne zdi?
Pokimala sem.
»Ste že večerjali?« me je vprašala, ko sem oblačila pižamo.
»Ne bom jedla. Nisem lačna,« sem rekla. »Spat grem.«
»Pa ne, da boste tako kmalu zaspali?« se je gospa začudila.
»Brala bom,« sem rekla.
»Jaz pa grem na črno kavo, potem pa še malo po mestu. — Nasvidenje, draga
moja,« je rekla in odšumela iz sobe.
Vrnila se je ob devetih zvečer.
»Toliko sem doživela danes,« je rekla, ko je vstopila. »Rekla sem vam, da
bom odšla v mesto, pa nisem utegnila. Doli v veži sta me namreč ustavila dva
gospoda in sta mi naročila črno kavo. Sploh nikoli ju še nisem videla. Da vi
vidite, draga moja, kako fina gospoda sta bila! Zelo sem se začudila, saj tu
v Zagrebu ne dobiš tako finih gospodov. Ne morete si misliti, kako sta mi
stregla! Najprej kavo, potem konjak in potem še neko drugo pijačo, ki ji ne
vem imena... Res, zelo fina gospoda sta bila. — Saj veste, da se jaz ne
družim z vsakim, toda ta dva sta bila res prava gospoda.«
Slekla se je in si pripravila praške in mazila za večerno razšminkavanje.
»Jutri bom šla na Sljeme. Ta dva gospoda sta me povabila. Šli bomo z avtom.
Morala sem jima obljubiti,« je rekla in si navijala lase.
»Ali se lahko pride z avtom,« sem vprašala, ker še nikoli nisem bila na
Sljemenu.
»Seveda,« je rekla gospa. »Premišljujem, kaj bi oblekla. Vsekakor nefretete
klobuček, ker sta me v bumfi že videla; toda za obleko se še nisem odločila.«
Vstala je in stopila k omari, da pogleda, kaj bi si izbrala za prihodnji dan.
Na sredi poti do omare pa je obstala in presunljivo kriknila. Zadenski se je
umaknila proti postelji in sedla nanjo. Noge je potegnila k sebi.
»Strašno,« je rekla razburjeno in mi z roko pokazala na sredo sobe.
Pogledala sem v tisto smer in na tleh zagledala nekaj črnega, ki se je plazilo
po podu.
»Ali ga vidite?« je vprašala in še vedno s prstom kazala na sredo sobe. —
»Ščurek! Ali ga vidite? — Strašno, kako je nemarna ta žival!«
Hitro je vzela nevergal za pomirjenje živcev, potem pa sva hitro ukrepali.
Ščurek nama je medtem ušel pod gospejino posteljo, zato sva posteljo pre-
maknili na sredo sobe.
»Kdo bi si mislil, da v hotelu živi ta golazen!« se je razburjala gospa, ko sva
pomikali na sredo sobe še mojo posteljo. »Takoj jutri zjutraj se bom pritožila
60
pri vratarju. Moj finančni minister mi je sicer rekel in me opozarjal, da je
Zagreb nevarno mesto, toda kaj takega si ne bi mislila.«
Premaknili sva vse, kar se je sploh premakniti dalo, toda o ščurku ni bilo
nobenega sledu. Previdno sva legli na posteljo in gledali okoli sebe, kje se bo
pojavil kak ščurek.
Dolgo časa nisva mogli zaspati.
Cas svá si krajšali s pripovedovanjem. Največ je govorila gospa, ki je imela
veliko življenjskih izkušenj, jaz pa sem jo od časa do časa prekinila, če je
nisem dobro slišala ali če se mi je zazdelo, da se po sobi plazi kaj črnega.
»Včasih premišljujem čudne stvari,« je rekla gospa. »Poskušala vam bom
razložiti,« je rekla in globoko zajela sapo. — »Ali ste že kdaj razmišljali
o dimenzijah?«
Začudeno sem jo pogledala.
»Ne,« sem odkimala.
»Verjetno veste, da poznamo štiri dimenzije, ki jih naše oči in sploh naša
čutila lahko zaznajo. Te dimenzije so: točka, črta, ploskev in telo. Toda, draga
moja, ali ste se že kdaj vprašali, če obstaja še kakšna druga dimenzija: peta,
šesta, sedma... sedemindvajseta dimenzija, ki mogoče premika zvezde in
dela točo, samo, da mi tega z našimi čutili ne moremo občutiti?«
Postajalo naju je strah, zato sva se pokrili preko glave. Pod odejo pa človeku
tudi stota dimenzija ne more do živega.
Ko se je gospa naslednji dan pripravljala za odhod na Sljeme, sem ji pri njenih
pripravah pomagala. Na koralde, ki si jih je obesila okoli vratu, sem ji prišila
velik keramičen gumb, ki ga je privlekla iz okroglega kovčka. Skrtačila sem
ji plašč in ji povedala, da ji nefretete klobuček odlično pristaja.
»Če ne bi bila tako fina gospoda, ne bi šla,« je rekla gospa, preden je odšla.
»V njuni družbi se počutim kot doma.«
Vrnila se je zelo pozno.
Potrto je sedla na posteljo in globoko vzdihnila.
»Kako neznansko sem se zmotila!« je rekla. »Takoj moram vzeti nevergal za
pomirjenje živcev.« Vstala je in vzela tableto.
»Zakaj ste se zmotili?« sem vprašala.
Segla je v žep in molče iz njega privlekla koralde in keramičen gumb.
»Ali vidite?« je vprašala in glas se ji je tresel. »Tako sva se mučili, da sva
prišili gumb na koralde, ti dedci pa ... Uh, kako nagnusno me je poljuboval!«
je rekla in stopila k umivalniku. »Takoj si moram umiti zobe in usta. Pomislite,
draga moja, ko smo se vozili nazaj, me je tisti, o katerem sem imela najboljše
mnenje, skušal poljubiti. Seveda mu nisem pustila. Potem mi je strgal koralde
in keramični gumb. Otepala sem se, pa ni nič pomagalo.«
Umolknila je, potem se je zasmejala. — »Ampak, povem vam, draga moja,
tako sem ga ugriznila v nos, da je zacvilil, kot bi ga pičila kača. Tako sem
srečna, da sem to storila!« je rekla. — »Za jutri sta me povabila v park. Ne
vem, kaj bi oblekla. Sicer pa sploh ne bom šla, to nista prav nič fina gospoda.
Joj, kako sem se zmotila!«
Žalostno je pogledala svoj zmečkani nefretete klobuček in ga pobožala.
61
Na poti
Jack Kerouac
(Dva odlomka)
Sedem let je preteklo, odkar se je pojavila v ameriški književnosti nova literarna
struja, generacija »beatnikov«, ki je bila v teh letih deležna najbolj nasprotujočih
si mnenj o svoji kvaliteti. Zdi se da se je od velikanskega navdušenja in mimo naj-
hujše kritike sedaj ta literarna struja priborila svoje mesto, ki niti ni tako zavidanja
vredno, kot je kazalo v začetku, niti ne opravijo z njo kar mimogrede. Glavno delo
te skupine predstavlja poezija. Sem lahko štejemo pesnika Allena Ginsberga in
Lawrence Ferlinghettija. Več ameriških ter angleških kritikov je že izreklo zelo
pohvalne ocene o Ginsbergovi poeziji.
Na področju proze pa je najvidnejši in najbolj brani predstavnik te smeri Jack
Kerouac, čigar romani On the Road, The Subterraneans, The Dharma Bums so
vzbudili precej ostrih polemik v ameriškem revijalnem tisku. V romanu On the Road
(Na cesti) riše Kerouac skupino mladih ljudi, ki je nezadovoljna z vsemi življenjskimi
normami v današnji Ameriki in išče razvedrila, resnice, potrditve življenja. Toda to
iskanje ni razumsko kontrolirano, akterji tega življenja se prepuščajo svojim in-
stinktom, življenjske viške dosegajo največ v spontanem, čutnem zaznavanju sveta.
Iščejo individualnih rešitev spoznanja resnice o življenju, ne meneč se za druge
ljudi, oziroma za večino, ki je po njihovem mnenju popolnoma prežeta z družbenim
konformizmom. To iskanje in delovanje pa gre v romanu tako daleč, da postane
vse skupaj nezanimivo, zadnja poglavja so že farsa začetka. Skratka, če nas je
Kerouac v začetnih poglavjih vsaj deloma navdušil z iskanjem resnice, je končen
vtis ravno obraten. Tako je Kerouacova pozicija opozicionalca tista, ki-s svojim tihim
vprašanjem po vzrokih odpora proti vsemu konvencionalnemu, z odkritosrčnim,
poetičnim prikazovanjem novega iskanja v zmehaniziranem svetu, odpira nove prob-
leme današnjega sveta in tako tudi nove strani v današnji ameriški književnosti.
Prevajalec
Moral sem iti na jug, šel sem na cesto. Mož v popolnoma novem tovornjaku
za razvažanje blaga me je vzel v avto. Bil je iz Lubbocka v Texasu in zaposlen
pri prevozniškem podjetju. »Hočete kupiti prikolico?« me je vprašal. »Kadar-
koli, samo poiščite me«. Pripovedoval mi je zgodbe o svojem očetu, ki tudi
živi v Lubbocku. »Neko noč je moj stari pustil papirje tistega dne na vrhu
safa in nanje čisto pozabil. No in kaj se je zgodilo — tat je prišel ponoči z
acetilensko svetilko in vsem ostalim s silo odprl safe, prebrskal vse papirje,
preobrnil par stolov in izginil. In tistih tisoč dolarjev je bilo prav na vrhu
safa, no kaj misliš o tem?«
Južno od Bakersfielda sem izstopil in potem se je pričela moja dogodivščina.
Postajalo je mrzlo. Oblekel sem tenak vojaški dežni plašč, ki sem ga bil kupil
v Oaklandu za tri dolarje, in trepetal na cesti. Stal sem pred motelom, zgra-
62
jenim v španskem stilu in razsvetljenim kot dragulj. Avtomobili so brzeli
mimo, namenjeni v Los Angeles. Divje sem mahal. Bilo je preveč mrzlo.
Stal sem tam do polnoči, dve uri zdržema, preklinjal in preklinjal. Spet je
bilo tako kot v Stuartu, v Iowi. Nič drugega mi ni preostalo, kot da porabim
nekaj več kot dva dolarja za avtobus za milje, ki so še ostale do Los Angelesa.
Po avtocesti sem šel nazaj do Bakersfielda in na postajo ter se vsedel na klop.
Kupil sem bil vozovnico in čakal na avtobus za Los Angeles, ko sem nenadoma
zagledal majhno, strašno privlačno mehiško dekle v hlačah, ki je pritegnilo
nase moj pogled. Bila je v enem izmed avtobusov, ki so ravnokar pripeljali
z velikim vzdihom zračnih zavor; potniki so izstopali za postanek. Prsi so ji
naravno stale naprej, njene majhne hlače so se zdele čudovite, njeni lasje so
bili dolgi in svetleče črne barve, njeni očesi veličastno veliki modri stvarci,
v katerih se je skrivala plašnost. Želel sem si, da bi bil na njenem avtobusu.
Bolečina mi je prebodla srce, kot vsakokrat, kadar sem videl dekle, ki sem jo
ljubil, in je šlo v nasprotno smer na tem prevelikem svetu. Napovedovalec je
poklical avtobus za Los Angeles. Vzel sem potovalno torbo in vstopil — in
kdo drug je sedel tam kot mehiško dekle. Vsedel sem se ravno njej nasproti
in takoj pričel pripravljati osvajalne načrte. Bil sem tako osamel, žalosten,
utrujen, trepetajoč, zlomljen, poražen, da sem zbral pogum, ki je potreben za
približanje tujemu dekletu, in nastopil. Celo tedaj sem porabil pet minut
za to, da sem se v temi tolkel po mečih, medtem ko je avtobus vozil po cesti
naprej.
Moraš, moraš, ali pa boš umrl! Prekleti norec, reci ji kaj! Kaj je narobe
s teboj? Ali še nisi dovolj sit samega sebe? In preden sem se zavedel, kaj
delam, sem se sklonil čez prehod k njej (poskušala je spati na sedežu) in rekel:
»Gospodična, ali bi hoteli moj dežni plašč za zglavje?«
Pogledala me je, se nasmehnila in rekla: »Ne, najlepša hvala.«
Tresoč sem se vsedel nazaj. Prižgal sem čik. Počakal sem, dokler me ni pogle-
dala z majhnim, prikritim pogledom ljubezni, in nato sèm se vzdignil in
sklonil k njej. »Smem prisesti, gospodična?«
»Če želite.«
In napravil sem to. »Kam greste?«
»LA« (Los Angeles). Všeč mi je bil način, kako je rekla LA, sploh mi je všeč
način, kako ljudje na obali rečejo LA. To je njihovo edino in zlato mesto, ko
je vse rečeno in storjeno.
»Tja grem tudi jaz!« sem vzkliknil. »Zelo sem vesel, da smem sedeti poleg
vas, bil sem močno osamel in sem strašno dosti potoval«. In pričela sva si
pripovedovati o naju. Povedala mi je tole zgodbo: imela je moža in otroka.
Mož jo je tepel, zato ga je pustila v Sabinalu, južno od Fresna. Zdaj gre v LA
kjer bo nekaj časa živela pri svoji sestri. Svojega malega sina je pustila pri
starših, ki so bili obiralci grozdja in so živeli v zidanici v vinogradu. Ni imela
drugega dela, kot da je premišljevala o sebi in se jezila. Čutil sem, da bi jo
najraje kar takoj objel. Govorila sva in govorila. Dejala je, da se rada pogo-
varja z menoj. Kmalu nato je rekla, da si želi, da bi tudi ona lahko šla v New
York. »Morda pa bi midva lahko šla«. Smejal sem se. Avtobus je hropel na
grapevinskem prelazu, potem pa smo se pričeli spuščati v velike soje luči.
Ne da bi se kaj posebej sporazumela, sva se pričela držati za roke in prav tako
sva se na čudovit, molčeč in čist način sporazumela, da, ko bom dobil sobo
63
v hotelu v Los Angelesu, bo ona z menoj. Ves sem hrepenel po njej, naslonil
sem glavo na njene čudovite lase. Njena majhna ramena so me spravljala ob
pamet, stiskal sem jo k sebi in stiskal. In ljubila je to.
»Ljubim, ljubim«, je govorila, oči je imela zaprte. Obljubil sem ji čudovito
ljubezen. Požiral sem jo. Povedala sva si najini zgodbi. Potopila sva se v molk
in v sladke misli o prihodnosti. Bilo je povsem preprosto. Kaj so pomenile vse
Betty, Marylou, Peaches, Rite, Camille in Ineze na tem svetu! To je bilo moje
dekle in ženska duša, ki je bila meni všeč, in povedal sem ji to. Priznala je,
da me je opazila, ko sem jo gledal na avtobusni postaji. »Mislila sem si, da
si prijeten študent«.
»Oh, saj sem študent«, sem ji zagotovil. Avtobus je prispel v Hollywood. Zora
je bila siva, umazana, podobna tisti v filmu »Sullivanova potovanja«, ko Joel
McCrea sreča Veronico Lake na večerji. Dekle pa je spalo v mojem naročju.
Poželjivo sem gledal skozi okno hiše s štukaturami, palme in gostišča za avto-
mobiliste, vse nore stvari, divjo obljubljeno deželo, fantastični višek Amerike.
Izstopili smo na Main Streetu, ki ni bila čisto nič drugačna kot ulice, kjer so
avtobusne postaje v Kansas Cityju ali Chicagu ali Bostonu — rdeča opeka, vse
umazano, ljudje, ki se vlečejo po ulicah, zdolgočasen vtis trolejbusov v brezupni
zori, vlačugarski vonj velikega mesta.
Tu so se moje misli zgubile, ne vem zakaj. Pričel sem dobivati neumne para-
noične vizije, da je Tereza ali Terry — tako' ji je bilo ime — vsakdanja mala
poklicna zapeljivka na avtobusih, ki si pri kakšnem moškem služi dolarje s tem,
da sklepa dogovore, kot je bil najin v Los Angelesu, in da pripelje žrtev
najprej nekam na zajtrk, kjer čaka njen zvodnik, nato pa jo odvede v kak
hotel, kamor lahko' pride on s svojo brzostrelko ali s čim podobnim. Nikoli
ji nisem tega priznal. Zajtrkovala sva in zvodnik naju je opazoval, domišljal
sem si, da se je Terry spogledovala z njim. Bil sem utrujen in sem se počutil
izgubljenega v daljnem, gnusnem mestu. Val strahu je prevzel moje misli in
ravnal sem poceni in nizkotno. »Ali poznaš tistega fanta?« sem ji rekel.
»Katerega fanta misliš, dra-gi?« Nisem nadaljeval. Bila je počasna in se je pri
vsaki stvari obotavljala, zelo dolgo časa je jedla, počasi je žvečila in strmela
v prazno in kadila cigareto, govorila kar naprej, in jaz sem bil podoben pre-
plašenemu strahu, sumil sem v vsak gib, ki ga je naredila, misleč, da hoče le
pridobiti na času. To je bil bolezenski napad. Potil sem se, ko sva šla po ulici
in se držala za roki. V prvem hotelu, v katerega sva se namenila, sva dobila
sobo. Preden sem se zavedel, kaj delam, sem zaklenil vrata za seboj. Ona je
sedela na postelji in si sezuvala čevlje. Nežno sem jo poljubil. Bolje je, da
nikoli ne zve. Vedel sem, da potrebujeva whisky, da si sprostiva napetost, še
posebno jaz. Tekel sem ven in zaman obletal dvanajst blokov, dokler nisem
našel v kiosku naprodaj pol litra whiskyja. Tekel sam nazaj poln energije.
Terry je bila v kopalnici in se lepotičila. Nalil sem pijačo v velik kozarec
za vodo in napravila sva pošten požirek. Oh, bilo je sladko in čudovito, vredno
žalostnega tekanja. Stal sem za njo pred zrcalom in tako sva plesala po kopal-
nici. Pričel sem pripovedovati o svojih prijateljih tam na vzhodu.
Rekel sem: »Morala bi spoznati sijajno dekle, ki jo poznam in ji je ime Dorie.
Rdečelaska, visoka meter osemdeset. Ce bi prišla v New York, bi ti ona poka-
zala, kje lahko najdeš delo.«
»Kdo je ta visoka rdečelaska?« je vprašala nezaupljivo. »Zakaj mi pripoveduješ
o njej?« V svoji preprostosti ni mogla razumeti mojega načina veselega, ner-
voznega govorjenja. Nisem nadaljeval. Postajala je vse bolj pijana. V kopalnici.
64
»Pridi na posteljo!« sem ponavljal.
»Rdečelaska visoka meter osemdeset, kaj? Jaz pa sem mislila, da si prijeten
študent. Videla sem te v lepi jopici in sem si rekla; ,Hm, ali ni čeden!' Ne! Ne
in ne! Pa ne! Ti moraš biti ravno tak prekleti zvodnik kot vsi ostali!«
»O čem, za vraga, pa govoriš?«
»Ne stoj tam in mi ne govori, da tista visoka rdečelaska ni ,dama', ker spoznam
tako ,damo' brž ko slišim o njej. Ti, ti pa si ravno tak zvodnik kot vsi ostali,
kar jih poznam, vsi so zvodniki.«
»Poslušaj Terry, jaz nisem zvodnik. Prisegam ti pri svetem pismu, da nisem
zvodnik. Zakaj pa naj bi bil? Ti mi vse pomeniš«.
»Ves čas sem mislila, da sem spoznala prijetnega fanta. Bila sem tako vesela,
čestitala sem si in rekla: ,Hm, prav zares prijeten fant, ne pa kak zvodnik'.«
»Terry,« sem jo prosil iz dna duše. »Prosim, poslušaj me, razumi, da nisem
zvodnik«. Pred eno uro sem mislil, da je ona zapeljivka. Kako žalostno je
bilo to. Najini mišljenji sta se ločili s svojimi neumnostmi. Grozotno življenje,
kako sem ječal in prosil, potem pa sem se razjezil in spoznal, da se prego-
varjam z majhno, neumno mehiško vlačugo in povedal sem ji to. Preden sem
se zavedel, sem pobral njene rdeče hlače, jih zagnal v vrata kopalnice in ji
rekel, naj gre. »Izgini!« Prespal bom in pozabil to, vedno sem sam prenašal
svoje trpljenje, svoje žalostno in borno življenje. V kopalnici je zavladala
mrtvaška tišina. Slekel sem se in šel spat.
Terry je prišla ven, v očeh je imela solze obžalovanja. V svojem preprostem,
smešnem, majhnem razumu se je odločila, da zvodnik ne meče ženskih čevljev
v vrata in jim ne reče, naj izginejo. V spoštljivem in sladkem trenutku tišine
se je popolnoma slekla in smuknila s svojim majhnim telesom k meni v po-
steljo. Bilo je rjavo kot posušeno grozdje. Videl sem njen ubogi trebuh s carskim
rezom; njeni boki so bili tako ozki, da ni mogla roditi otroka, ne da bi jo odprli
z zarezo. Njene noge so bile podobne majhnim paličkam. Bila je visoka komaj
meter štirideset. Vzel sem si jo v sladkosti izčrpanega jutra. Potem pa sva
zaspala kakor dva utrujena angela, zapuščena, prepuščena zavetišču v Los
Angelesu, potem ko sva našla najbolj čudovito skupno sladkost v življenju;
in spala sva do poznega popoldneva.
*
Za trojko iz Zapada je bil čas, da si najde nova stanovanja prav v Manhattanu.
Carlo je imel luknjo na aveniji York, oni so se selili tja tisti večer. Dean in jaz
sva spala ves dan in zbudil sem se, ko je začel velik snežni metež, ravno na
silvestrovo 1948. Ed Dunkel je sedel v mojem naslanjaču in pripovedoval o
preteklih novoletnih praznikih. »Bil sem v Chicagu. Brez denarja. Sedel sem
pri oknu v hotelski sobi v ulici North Clark in zaduhal sem strašno prijeten
vonj, ki je prihajal iz pekarije spodaj. Nisem imel prebite pare, pa sem šel dol
in se pogovarjal z dekletom. Zastonj mi je dala kruh in kavne kolače. Sel
sem nazaj v svojo sobo in jih pojedel. Vso noč sem ostal v svoji sobi. Nekoč
pa v Farmingtonu v državi Utah, kamor sem šel delat z Edom Wallom —
saj poznatà Eda Walla, farmarjevega sina iz Denverja — sem bil v postelji in
sem nenadoma zagledal, da stoji v kotu moja ranjka mati, vsa obsijana. Rekel
sem ,Mama!' Izginila je. Zmerom imam privide«, je rekel Ed Dunkel in pokimal.
»Kaj boš pa napravil z Galateo?«
65
»Oh, bomo videli. Ko pridemo v New Orleans. Ali ne mislita tako, hm?« Tudi
k meni se je začel obračati za nasvet, samo en Dean mu ni bil dovolj. Bil pa
je že zaljubljen v Galateo, premišljeval je o tem.
»Kaj boš pa sam s seboj napravil, Ed?« sem vprašal.
»Ne vem«, je rekel. »Živim iz dneva v dan. Spoznavam življenje«. Ponovil
je to, sledeč Deanovemu zgledu. Ni imel načrtov. Sedel je in premišljeval o
tisti noči v Chicagu in o vročih kavnih kolačkih v osamljeni sobi.
Zunaj se je vrtinčil sneg. Velika zabava se je pripravljala v New Yorku, vsi
smo se odpravljali. Dean je pospravil svoj polomljeni kovček, ga dal v avto
in smo se odpeljali velikim dogodkom nasproti. Moja teta se je veselila ob
misli, da bo moj brat prišel na obisk prihodnji teden, sedela je pri časopisu
in čakala na polnočno novoletno radijsko oddajo iz Times Squara. Mi smo
divjali proti New Yorku, na ledu nas je zanašalo. Nikoli se nisem bal, kadar
je vozil Dean, obvladal je vozilo v vsakršni situaciji. Prižgal je bil radio in
sedaj nas je divji bop poganjal v noč. Jaz nisem vedel, kam vse to vodi — ni
mi bilo mar.
Ravno ob tistem času me je pričela vznemirjati čudna stvar. Namreč, nekaj
sem bil pozabil. Hotel sem se o nečem odločiti, preden se je Dean prikazal, in
sedaj tega ni bilo več v zavesti, pa čeprav sem imel v zavesti to stvar na jeziku.
Tri sem si prste in se poskušal spomniti. Celo omenil sem to. Toda nisem mogel
reči, če je bila to resnična odločitev ali pa samo misel, ki sem jo bil pozabil.
Strašila me je in čudil sem se ji, spravljala me je v žalost. Imela je nekaj zveze
z Mrtvaškim popotnikom. Carlo Marx in jaz sva nekoč skupaj sedela s kolenom
ob kolenu, z obrazom v obraz in povedal sem mu o sanjah, ki sem jih imel
o čudni arabski postavi, ki sem se ji hotel izmuzniti, pa me je sledila čez
puščavo, me končno ujela, ravno preden sem prišel v Zaščiteno mesto. »Kdo>
je to?« je rekel Carlo. Razmišljala sva o tem. Menil sem, da sem to jaz sam,
zavit v mrtvaški prt. To ni bilo tisto. Nekaj, nekdo, neki duh nas je vse sledil
čez puščavo življenja in namenjeno je bilo, da nas ujame preden pridemo do
nebes. Seveda, sedaj ko se tega spominjam, je to samo smrt: smrt nas bo ujela
pred nebesi. Stvar, ki po njej hrepenimo v življenju, zaradi katere vzdihujemo
in ječimo in podlegamo sladkim bolečinam vseh vrst, je spomin na neki izgub-
ljeni srečni trenutek, ki smo ga morda občutili v materinem telesu in ki se
lahko ponovi samo (čeprav sovražimo, da bi priznali to) — v smrti. Toda, kdo
hoče umreti? V vrvenju dogodkov sem v podzavesti neprestano mislil na to>.
Povedal sem o tem Deanu in on je to takoj spoznal kot edino preprosto hrepe-
nenje po čisti smrti. Ker pa nihče od nas ne bo ponovno živel, on po pravici
ni hotel imeti s tem nič opravka in takrat sem soglašal z njim.
Sli smo iskat mojo skupino newyorških prijateljev. Prave nore cvetke so to.
Najprej smo šli k Tomu Saybrooku. Tom je žalosten, čeden fant, sladak, rado-
daren in poslušen, le redkokdaj ga popade depresija in oddivja, ne da bi komu
zinil besedico. Nocoj je bil poln veselja. »Sal, kje si našel tako čudovite ljudi?
Nikoli še nisem videl koga, ki bi jim bil podoben«.
»Našel sem jih na Zahodu«.
Dean se je zabaval po svoje. Zavrtel si je jazzovsko ploščo, zagrabil Marylou,
jo tesno stisnil in se nagnil v njeno stran v ritmu glasbe. Ona se je nagnila
nàprej. To je bil pravi ljubezenski ples, lan MacArthur je prišel z veliko
klapo. Novoletni weekend se je pričel in trajal je tri dni in tri noči. Velike
66
tolpe so prišle v Hudson in se valile od zabave do zabave po snežnih newyorških
ulicah. Pripeljal sem Lucille in njeno sestro na največjo zabavo. Ko me je
Lucille videla z Deanom in Marylou, se ji je zmračil obraz — zaznala je
norost, ki sem jo prevzel od njih.
»Ne maram te, kadar si z njimi«.
»Oh, saj ni nič hudega, igramo se. Živimo samo enkrat. Zabavamo se.«
»Ne, to je žalostno in ne maram tega«.
Potem me je Marylou pričela ljubkovati. Rekla je, da bo Dean ostal s Camille
in je hotela, da bi šel z njo. »Pojdi nazaj z nama v Sari Francisco. Živela bova
skupaj. Dobro dekle ti bom«. Toda vedel sem, da Dean ljubi Marylou in tudi
to, da Marylou počne to zato, da bi bila Lucille ljubosumna, meni pa vse to ni
bilo všeč. Oblizoval sem si ustnice ob pogledu na bohotno blondinko. Ko je
Lucille videla, da me Marylou vlači v kot, nagovarja in poljublja, je ona
sprejela Deanovo povabilo in šla z njim v avto. Toda onadva sta se samo
pogovarjala in popila sta nekaj na skrivaj dobljenega whiskyja, ki sem ga
pustil v predalu. Vse skupaj se je zmešalo in propadlo. Vedel sem, da moja
zadeva z Lucille ne bo< mogla več dolgo trajati. Hotela je, da se ravnam po
njej. Poročena je bila s pristaniškim delavcem, ki je slabo ravnal z njo. Bil
sem pripravljen, da se poročim z njo, da vzamem njenega otroka in sploh vse,
če bi se ločila od moža. Toda denarja ni bilo dovolj niti za ločitev in vse skupaj
je bilo brezupno. Poleg tega pa me Lucille ne bi nikoli razumela, ker imam
rad preveč stvari in postanem čisto zmešan, staromoden, ko skačem od ene
padajoče zvezde do druge, dokler se ne sesedem. Noč napravi človeka takšnega.
Nikomur nisem imel ničesar nuditi razen lastne zmede.
Zabave so bile ogromne, v kletnem stanovanju na West Nineties je bilo najmanj
sto ljudi. Natepli so se v vse kletne prostore blizu peči. V vsakem kotu se je
nekaj dogajalo, na vsaki postelji in kavču — ne orgije, samo novoletna zabava
s huronskim vpitjem in divjo radijsko glasbo. Celo neko kitajsko dekle je bilo
tam. Dean je skakal kot Groucho Marx od skupine do skupine in spravljal
vsakogar v navdušenje. Od časa do časa smo stekli do avtomobila in pripeljali
nove ljudi. Prišel je Damion. Damion je junak moje newyorške tolpe, kot je
Dean glavni junak na Zahodu. Takoj spočetka sta se zasovražila. Damionovo
dekle je nenadoma udarilo Damiona v čeljust z direktnim udarcem desnice.
Pričel se je opotekati. Odnesla ga je domov. Nekateri naših norih znancev od
časopisov so prišli iz pisarn s steklenicami. Zunaj pa se je nadaljeval ogromen
in čudovit snežni metež. Ed Dunkel je srečal Lucillino sestro in izginil z njo;
pozabil sem povedati, da je Ed Dunkel zelo prijazen z dekleti. Visok je meter
petinosemdeset, pohleven, prijateljski, prijeten, vljuden, sploh čudovit. Ženskam
pomaga pri oblačenju plaščev. Tako se dela. Ob petih zjutraj smo vsi hiteli
čez dvorišče zgradbe, da smo splezali skozi okno v stanovanje, kjer je bila
zabava v polnem teku. Ob zori smo bili nazaj pri Tomu Saybrooku. Igrali so
karte in pili postano pivo. Jaz sem spal na kavču v objemu z dekletom, ki ji
je bilo ime Mona. Velike skupine so prihajale iz stare točilnice Columbia
Campus. Vse v življenju, vsi obrazi v življenju so se valili v tisto sobo. Pri
lanu MacArthurju se je zabava nadaljevala. lan MacArthur je čudovito
dober fant, ki nosi očala in veselo kuka skozi nje. Navadil se je reči »da« za
vsako stvar, prav tako kot Dean svoj čas, in še ni prenehal s tem. Ob divjih
glasovih Dexter j a Gordona in Wardella Gr aya, ki sta trobila »Na lov«, sva se
Dean in jaz lovila z Marylou preko kavča, toda tudi ona ni več majhna punčka.
67
Dean je hodil okrog brez majice, samo v hlačah, bos, dokler se nismo spomnili
in se vsedli v avto, ter pripeljali nove ljudi. Vse se je zgodilo. Našli smo
divjega, vzhičenega Rolla Greba in preživeli noč v njegovi hiši na Long Islandu.
Rollo živi v lepi hiši, pri svoji teti; kadar bo umrla, bo vsa hiša njegova. Do
takrat pa teta noče ugoditi njegovim željam in sovraži njegove prijatelje.
Pripeljal je našo divjo družbo — Deana, Marylou, Eda in mene in začela se je
rjoveča zabava. Ženska zgoraj je skakala — zagrozila nam je, da bo poklicala
policijo. »Oh bodi tiho, ti stara babnica!« je kričal Greb. Čudil sem se, kako
more v takem vzdušju živeti pri njej. Imel je več knjig, kot sem jih kdajkoli
videl: dve knjižnici, dve sobi, naloženi od tal do stropa ob vseh štirih stenah,
in to take knjige kot »Apokrifi« — ali nekaj podobnega — v desetih zvezkih.
Predvajal je Verdijeve opere in jih spremljal s pantomimo, oblečen v pižamo,
ki je imela veliko razporo na hrbtu. Nič mu ni bilo mar. Je velik znanstvenik,
pa se opoteka ob obali v New Yorku, vpije, pod roko pa nosi originalne glasbene
rokopise iz sedemnajstega stoletja. Po ulicah se vlači kot velik pajek. Navdu-
šenje mu je sijalo iz oči v plamenih vražjega svetlikanja. Zavijal je vrat v
ekstatičnem krčenju. Sikal je, se zvijal, premetaval, ječal, zavijal, v obupu padel
na tla. Komaj je izdavil besedo, tako je bil prevzet od življenja. Dean je stal
pred njim s sklonjeno glavo in vedno znova ponavljal »Da ... da ... da ...«.
Peljal me je v kot. »Rollo Greb je največji, najčudovitejši. To je tisto, kar
sem ti hotel povedati — to je tisto, kar hočem postati. Hočem biti kot on.
Nikoli se ne zadržuje, poda se v vse smeri, povsem se sprosti, ve za čas, nič
drugega mu ni treba, kot da se ziblje naprej in nazaj. Človek, to je višek! Vidiš,
če boš ves čas tak kot on, boš končno dosegel tisto«.
»Dosegel kaj?«
»TISTO! TISTO! Povedal ti bom — sedaj ni časa, sedaj nimava časa«. Dean je
stekel nazaj, da bi še lahko opazoval Rolla Greba.
Veliki jazzovski pianist George Shearing, je rekel Dean, je ravno tak kot
Rollo Greb. V sredini dolgega, norega weekenda sva šla Dean in jaz gledat
Shearinga v Birdland. Kraj je bil zapuščen, ob desetih zvečer sva bila midva
prva obiskovalca. Shearing je prišel noter, slep, do tipk so ga vodili za roko.
Spominjal je na odličnega Angleža s trdim belim ovratnikom, že malo zava-
ljen, svetlolas. S seboj je prinesel delikatno ozračje angleške poletne noči, ki
se je pokazalo v prvih valovih sladke melodije, ki jo je igral, medtem ko se je
basist občudujoče sklanjal k njemu in udarjal ritem. Bobnar Denzil Best je
sedel negibno, samo zapestja so udarjala z metlicami. In Shearing se je pričel
zibati, smehljaj je prekril njegov zamaknjeni obraz, sedeč na stolu pri kla-
virju se je pričel zibati nazaj in naprej, najprej počasi, potem pa, ko je ritem
pohitel, se je pričel zibati hitro, njegova leva noga je poskočila pri vsakem
udarcu, v vratu se je pričel zvijati, z obrazom se je sklonil dO' tipk, vrgel si
je lase nazaj, njegovi počesani lasje so se razmršili, pričel se je potiti. Glasba
se je razživela. Basist se je privil k basu in udarjal hitreje in hitreje, zdelo
se je hitreje in hitreje, to je vse. Shearing je pričel igrati akorde, valovali so
iz klavirja v velikih bogatih snopih. Človek je pomislil, da jih ne bi imel časa
zvezati. Valovali so in valovali kot morje. Ljudje so klicali »Še!«. Dean se je
potil, pot mu je tekel po ovratniku. »Tam je on! To je on! Stari bog! Stari
bog Shearing! Da! Da! Da!« In Shearing se je zavedal, da je norec za njim,
lahko je slišal vsak Deanov vzdih in vsako kletev, lahko jo je občutil, četudi
ni videl. »Tako' je«, je rekel Dean. »Da!« Shearing se je smehljal, zibal se je.
Shearing je vstal od klavirja, moker od potu. To so bili njegovi veliki dnevi
68
v 1949 letú, preden je postal hladen in komercialen. Ko je odšel, je Dean
pokazal na prazen sedež pri klavirju. »Prazen božji tron«, je dejal. Na klavirju
je bila trobenta, njena zlata senca se je čudno odbijala na zapuščeni karavani,
ki je bila naslikana na steni za bobni. Bog je odšel, sledila je tišina odhoda.
Noč je bila deževna. To je bil mit deževne noči. Deanove oči so bile od spo-
štovanja široko odprte. Ta norost ne vodi nikamor. Nisem vedel, kaj se je
zgodilo z menoj in nenadoma sem se zavedel, da je bil temu vzrok le čaj, ki
. smo ga kadili. Dean ga je bil kupil nekaj v New Yorku. Pričel sem misliti,
da se bo vse zgodilo — trenutek, ko človek vse ve in vse se odloči za vedno.
Prevedel Mirko Jurak
Vznemirljiva prizadevnost
E. Petrič
Napisano ob branju knjige »Dokumentation der Vertreibung der Deutschen aus
Ost-Mitteleuropa« V. del, Das Schicksal der Deutschen in Jugoslawien1
Družbene znanosti, predvsem zgodovinske, pravne, ekonomske in politične vede,
niso le odraz obstoječih družbenih in političnih odnosov, pač pa tudi same ne-
posredno ali posredno vplivajo na oblikovanje družbene in politične zavesti. Zlasti
veda o mednarodnih odnosih in mednarodno pravo sta v posebnem odnosu z zunanje-
političnimi prizadevanji in cilji neke države. Navadno dokaj neposredno izražata
ideološko in politično usmeritev določene družbe, obenem pa sta sredstvo1 za stro-
kovno in znanstveno utemeljevanje zunanjepolitičnih prizadevanj določene države.
Zato je razumljivo, da zaključki teh ved pogosto niso rezultat objektivne razisko-
valne metode, pač pa rezultat prizadevanja, da bi pravno, zgodovinsko, ekonomsko,
sociološko, etnološko itd. utemeljili že vnaprej postavljene, politično potrebne
ugotovitve.
Izgleda, da je že tradicija precejšnjega dela nemških družbenih ved zadnjih deset-
letij, da nekritično in tendenciozno služijo »nemškim nacionalnim interesom«, ki
pa so imeli z resničnimi interesi nemškega delovnega ljudstva le malo skupnega.
Mislim tu predvsem na prizadevanja »znanstveno« utemeljiti ekspanzijo Bismar-
ckove in Hitlerjeve Nemčije, zlasti na vzhod in jugovzhod, ki je povzročila človeštvu,
najbolj pa nemškemu narodu, dve strašni katastrofi. Naj v ilustracijo navedem le
nekaj primerov take nemške »nacionalno« obarvane znanosti v preteklosti, ki je
imela za cilj, da bi utemeljila in dala pravno osnovo prizadevanju nemške imepria-
listične državne politike. Iz potrebe, da bi v prvi svetovni vojni opravičili kršitve
mednarodnega vojnega prava po nemških četah, je nemška narodno-pravna doktrina
razvila in utemeljevala tako imenovano teorijo o »Kriegsraison-u« oziroma »Staats-
raison-u« (Kriegsraison macht Kriegs-manier). Z zlorabljanjem še vedno dokaj
spornega pravnega načela »rebus sie stantibus« v mednarodnem pravu, so skušali
pravno utemeljiti pravico enostransko prelomiti mednarodno pravne obveze, kadar
1 Knjiga (peti del), govori o usodi predvojnega nemštva v Jugoslaviji — Kočevarji, Švabi
v Vojvodini, Slavoniji itd. — obsega 633 str., izdalo jo je zahodnonemško zvezno ministrstvo
za izgnance, begunce in vojne ujetnike. Kljub želji, da bi ustvarili videz znanstveno-dokumen-
tacijskega dela, ima knjiga predvsem političen pomen. Ni moj namen na tem mestu pisati
recenzijo knjige, pač pa opozoriti na nevarno prizadevanje precejšnjega dela nemških druž-
benih znanosti v preteklosti in sedanjosti.
69
je to ustrezalo potrebam nemške politike. Leta 1938 so nemški pravniki postavili
v zvezi s problematiko narodnostnih manjšin teorijo o »pravici do konacionalne
intervencije.« Iz nje je Hitlerjeva Nemčija izvajala zase pravico intervenirati v
državah, kjer je živela nemška narodna manjšina v korist te manjšine. Za nemške
narodnostne manjšine so na temelju tako imenovanega »Volksgruppenrecht-a« zah-
tevali táko avtonomijo, ki bi ustvarila državo v državi, obenem pa sankcionirala
vmešavanje Nemčije v državah z nemško manjšino. Taka prizadevanja so nepo-
sredno služila Hitlerjevim osvajalnim ciljem, zlasti nasproti Češkoslovaški (Sudeti)
in Poljski, istočasno pa so povzročila nezaupanje do narodnostnih manjšin, ki je
privedlo do transfera pripadnikov nemških narodnostnih manjšin po 1. 1945. O bolj
prozornih »znanstvenih prizadevanjih« kot je npr. teorija o življenjskem prostoru
(Lebensraum) pač ni potrebno govoriti.
Taka in podobna prizadevanja zlasti v odnosu do vzhodnih in jugovzhodnih sosedov
Nemčije seveda niso bila omejena na mednarodno pravo. Nemška etnologija si je
npr. med obema vojnama na vse kriplje prizadevala, da bi prikazala vplivanje
nemških naselbin v Podonavju na avtohtono prebivalstvo in poskušala zanikati vsak
obratni kulturni in civilizacijski vpliv. Šele po vojni so si posamezni nemški etno-
grafi drznili spopasti se s temi »oficialnimi tezami nemške etnografije«. (Npr. Inge-
borg Weber — Kellerman, Zur Frage der Interehtnischen Beziehungen in der
Sprachinsel Volkskunde«, v Östereichische Zeitschrift für Volkskunde, zvezek 1,
Dunaj 1959).
Slovenci nismo bili prikrajšani za pozornost take nemške nacionalistično obarvane
in tendenciozne »znanosti«. Med vojnama se je rodila in jo še danes uporabljajo,
teorija o »Vindišarjih« nà Koroškem, ki pa ni edini primer. Sistematičnega znan-
stvenega »proučevanja«, ki naj bi dokazalo, da je nemško s Slovenci naseljeno
ozemlje, ni bila deležna le Koroška, temveč tudi slovenska Štajerska (o tem npr.
Fr. Baš, Okupatorska historiografija o slovenskem Štajerskem, Zgodovinski časopis,
letnik I, 1947, Ljubljana).
Zlasti se je v preteklosti pri podobnih raziskavah odlikoval Südost Institut v Mün-
chenu in Südost Institut v Gradcu, ki sta npr. tik pred drugo svetovno vojno med
drugim ugotavljala, da leži na Štajerskem Dravska dolina med enotnim nemškim
in enotnim slovenskim ozemljem. Mesta in trgi so nemški, kmet je Vend (Vindišar),
Slovenci pa so le izobraženci. Te izsledke so prevzeli nacisti in so praktično privedli
do izselitve štajerskih Slovencev 1941 (o tem npr. F. Baš, Doneski k problematiki
Slovenije — štajerskega nemštva pred in med okupacijo, v arhivu INV v Ljubljani;
Saopštenje o zločinima Austrije i Austrijanaca protiv Jugoslavije i njenih naroda,
Državna komisija za utvrdjivanje zločina okupatora, Beograd, 1947).
Proučevanju vzhoda in jugovzhoda Evrope so v Nemčiji že pred vojno posvečali
izredno in sistematično pozornost; to je razumljivo že iz dejstva, da 'so praktično
v vsej nemški zgodovini predstavljala področja vzhodne in jugovzhodne Evrope
sfero nemškega interesa. Kot skupno ime za proučevanje vzhodne in jugovzhodne
Evrope v zgodovinskem, pravnem, gospodarskem, sociološkem, geografskem itd.
pogledu se je uveljavil poseben skupni naziv: Ostforschung, Številni inštituti v
Nemčiji, ki so se s tem bavili, pa so znani pod imenom Ostforschung Institut. Taki
inštituti (ali druge raziskovalne ustanove npr. krožki ali znanstvena društva)
so izredno številni tudi danes v Zah. Nemčiji in skoraj vsi uživajo podporo zahodno-
nemških oblasti. Večina jih je nastalo v časih Hitlerjevega Rajha. Naj naštejem
le nekaj najpomembnejših: Die Deutsche Gesellschaft zum Studium Ost-Europas,
Stuttgart, ki vključuje prekó 200 ekspertov o vzhodni Evropi; Südost Europa Gesel-
lschaft, München; Ostkolleg der Bundeszentrale für Heimatdienst, Köln; Arbeits-
70
kreis für Ost-West-fragen, Bonn; Göttinger Arbeitskreis, Göttingen; Osteuropa
Institut, München; Johann Gottfried Herder Institut, Maiburg; Ostdeutsche Aka-
demie, Lüneburg; Südost Institut, München itd. itd. Poleg teh so na številnih
nemških univerzah podobni univerzitetni inštituti, od katerih je najpomembnejši
Osteuropa Institut an der Freien Universität Berlin. Omenjeni inštituti in tisti,
katere nismo omenili, izdajajo številne periodične publikacije, knjige, študije, zbirke
itd., združujejo stotine strokovnjakov za vzhodna in jugovzhodna evropska vpra-
šanja, pravnike, zgodovinarje, geografe, demografe, etnologe, sociologe, ekonomiste
itd. Na žalost ni mogoče, da bi pozdravili to izredno sistematično in organizirano
zanimanje za evropski vzhod in jugovzhod, ker je razvidno tako iz del posameznih
avtorjev, kot iz periodičnih publikacij inštitutov, da se nemško proučevanje vzhoda
in jugovzhoda Evrope ni uspelo otresti starih predsodkov. Nasprotno, v njem se
kažejo očitne tendence revanšizma, to proučevanje naj bi predvsem omogočalo in
utemeljevalo revanšistična prizadevanja nemške politike. Sodobni nemški med-
narodno pravni doktrini je najbolj pri srcu obravnavanje »pravnega položaja«
nekdanjih nemških ozemelj na vzhodu, ki so po drugi svetovni vojni v skladu
s Postdamskim sporazumom pripadla Poljski in SZ. To je seveda razumljivo, sai
se tudi uradna zahodnonemška politika nikoli ni odrekla področjem vzhodno od
Odre in Nise. Nasprotno, pogosto najuglednejši nemški državniki postavljajo zahteve
po teh ozemljih (npr. Adenauer 10. 7. 1960, ko je na letnem zboru Vzhodnopruske
Landsmannschaft izjavil, da upa, da bo Nemška zvezna republika znova pridobila
Vzhodno Prusijo, če bo zvesto stala ob svojih zaveznikih. Številne organizacije
nemških beguncev že vsa povojna leta neprikrito postavljajo ozemeljske zahteve
nasproti nemškim vzhodnim sosedom. Prav te begunske organizacije pa predstav-
ljajo v političnem življenju Zahodne Nemčije »pressure group«, kakršno si je težko
zamisliti, saj znaša npr. število beguncev z vzhoda v celotnem zahodnonemškem
prebivalstvu skoraj eno petino prebivalstva. Čeprav se je velika večina v 15. letih
življenja v Zah. Nemčiji popolnoma vživela, vendarle vodstva begunskih organizacij
znajo z odlično in močno organizacijo vezati nase večino nekdanjih beguncev.
Vzbujajo jim upanje na možnost odškodnine ali povratka v staro domovino itd.
in tako preko njih pritiskajo na vlado, ki je že sama naklonjena revanšiizmu.
Odreči se ozemlju vzhodno od Odre pomeni dandanes v Zah. Nemčiji le malo manj,
kot biti izdajalec domovine.
Razumljivo je, da so v takem vzdušju in politiki, ki računa na revizijo nemških
vzhodnih meja, ne le razumljiva, temveč zelo dobrodošla prizadevanja, ki imajo
za cilj znanstveno, zlasti mednarodnopravno utemeljiti ozemeljske zahteve. Prve
monografije, razprave, publikacije itd., ki so neposredno obravnavale vprašanje
nemških meja ali pa posredno zadevale v problematiko nekdanjih nemških vzhod-
nih pokrajin, so se v Zah. Nemčiji pojavile že kmalu po letu 1948. Tu ni mogoče
niti našteti vseh teh obsežnih in številnih del, kaj šele podvreči izčrpni analizi >
njihovo argumentacijo Omenim naj le nekatere: F. Hoffmann, Die Oder-Neisse
Linie, Politische Entwicklung und völkerrechtliche Lage, Frankfurt am Main 1949;
Ost Handbuch, Stuttgart 1949; H. Kraus, Die Oder-Neisse Linie: Eine völkerrecht-
liche Studie, Köln 1954; F. A. v. d. Heydte, Völkerrechtliche Lage der deutschen
Ostgebiete, München 1956; K Rabi, Die gegenwärtige völkerrechtliche Lage der
deutschen Ostgebiete, München 1958; Das östliche Deutschland. Ein Handbuch, .
Würzburg 1959; itd.
Argumentacija teh in ostalih podobnih del je v glavnem sledeča: nemška država
(to pa je samo Zah. Nemčija, Vzhodna Nemčija po mnenju uradne zahodnonemške
politike in mednarodno-pravne doktrine ni država) je še vedno suverena nad ozemlji
vzhodno od Odre in Nise. Poljska ima na teh ozemljih le začasno upravo, ali pa
71
gre celo le za status okupacije (npr. H. Raschhofer v Das östliche Deutschland)
Postdamski sporazum je glede na Nemčijo »res inter alios iacta«. Nemčija kot
država nikoli ni dala svojega pristanka na ta sporazum in je torej tudi ne veže. Pa
tudi sicer je določitev nemških meja lahko le stvar mirovne pogodbe z združeno
Nemčijo. (H. Kraus v Die Oder-Neisse Linie: Eine Völkerrechtliche Studie meni,
da četudi bi mirovna pogodba potrdila sedanjo mejo, bi bila ta nasprotna med-
narodnemu pravu, ker bi bila nasprotna samoodločbi nemškega naroda!) Odvzem
teh ozemelj Nemčiji naj bi bil nasproten samoodločbi nemškega naroda in med-
narodnemu pravu, ki naj bi cesijo ozemlja dopuščalo kvečjemu (npr. E. Menzel in
H. Kraus v Das östliche Deutschland; K. Rabi, v Die gegenwärtige völkerrechtliche
Lage der Deutschen Ostgeliete) ob dobrovoljnem soglasju prizadete države.
Ta izvajanja so v resnici le abstraktne pravne sheme, ki temelje na vrsti netočnih
predpostavk. Ena takih je npr. popolno izenačenje pravnega položaja agresorja
z napadenim (to fikcijo predpostavljajo vse revizionistične teze). Obenem so od-
mišljene vse konkretnosti, ki bi sicer porušile navidez dokaj logično zgrajene pravne
sheme. Tako je načelo samoodločbe postavljeno abstraktno in absolutizirano le za
nemški narod, obenem pa zreducirano na določanje meja s plebisciti v nasprotju
z njegovo dejansko vsebino, ki je predvsem v pravici določenega naroda, da si
sam v skladu s svojimi željami določa politično in družbeno ureditev. Prezrto je
nadalje dejstvo, da je vprašanje državnih meja ne le stvar na plebiscit zreducirane
samoodločbe, temveč mnogo bolj stvar celotne mednarodne skupnosti in dejstvo,
da je Hitlerjeva Nemčija leta 1945 brezpogojno kapitulirala, s čimer so zmagoviti
zavezniki pridobili posebne pravice v odnosih do premagane Nemčije.
Ker je načelo samoodločbe nemškega naroda med glavnimi argumenti omenjenih
tez, je seveda razumljivo, da je prav samoodločba narodov v povojni nemški lite-
raturi mednarodnega prava deležna izredne pozornosti. Seveda tako, da se uteme-
ljuje pravica nemškega naroda do samoodločbe, ne glede na življenjske interese
nemških sosedov in, da se z njo veže vprašanje ponovne združitve Nemčije, ki naj
bi se izvedla s »svobodnimi volitvami« (Adenauerjeva koncepcija). Še več, kot že
rečeno, naj bi samoodločba (t. j. plebisciti) bila predpogoj, edino pravično sredstvo
pri odpovedi določanja usode nekdanjih nemških vzhodnih ozemelj. (Od del, ki
v podobnem smislu obravnavajo' problem samoodločbe narodov, naj omenim le:
G. Decker, Das Selbstbestimmungsrecht der Nationen; H. Kraus, Das Selbstbestim-
mungsrecht der Völkern). Danes na teh ozemljih žive Poljaki in seveda je jasno,
kako bi taki plebisciti izpadli. Vendar se je našla pot tudi preko te težave in sicer
v obliki teorij o »Hecht auf die Heimat«. Pravica do samoodločbe (plebiscita) naj
bi ne šla Poljakom, naseljenim po letu 1945, t. j. današnjim prebivalcem, temveč
nekoč tam živečim Nemcem, t. j. nemškim beguncem, za kar bi bilo seveda potrebno
upoštevati določeno prejšnje stanje naselitve, npr. 1. 1937 (R. Laun v Das Recht auf
die Heimat, München, 1959, predlaga celo stanje iz 1. 1914).
Prav preselitev nekdanjega nemškega prebivalstva, živečega vzhodno od Odre in
Nise, v Nemčijo najbolj jasno kaže namen zaveznikov, da to ozemlje dokončno
pripade Poljski. Zato so seveda tudi pravna vprašanja v zvezi s to preselitvijo
deležna posebne pozornosti v povojni nemški pravni znanosti. Skušajo dokazati,
da je prisilni transfer (po 1. 1945 so bili pripadniki nemškega naroda v skladu
s Postdamskimi sporazumi preseljeni iz Poljske, ČSSR, Madžarske, Jugoslavije v
Nemčijo ali pa so se sami tja umaknili pred sovjetsko armado) nasproten medna-
rodnemu pravu in pravicam človeka, in da je celo prostovoljen transfer ali pravica
opcije nasprotna pravicam človeka in je torej izselitev Nemcev po vojni iz Poljske,
Češke, Madžarske, Jugoslavije označena kot nasprotna mednarodnemu pravu. (Npr.
72
K. Rabi, Die gegenwärtige völkerrechtliche Lage der Deutschen Ost-gebiete; H.
Raschhofer v »Das Östliche Deutschland«), Nemški juristi so prav ob tem razvili že
omenjeno tezo o Recht auf die Heimat (pravici do življenja v rodnem kraju kot
naravno-pravni pravici in na mednarodnem pravu temelječi pravici posameznika
in tudi nacionalne skupnosti). Na temelju te pravice (kS naj bi bila celo dedna!)
bi šla izgnanim in pobeglim Nemcem pravica do povratka (Recht auf Rückkehr),
ki bi bila v primeru nekdanjih nemških vzhodnih pokrajin prvi pogoj samoodločbe
(plebiscita), ki naj bi odločal o usodi teh ozemelj (o tem npr. R. Laun, Das Recht auf
die Heimat, Hannover 1951; K. Urbanek, Das Heimatrecht der deutschen Ausge-
triebenen, ein Anspruch des Positiven Völkerrechts, Dortmund 1959; Das Recht auf
die Heimat, Herausgegeben von K. Rabl, München 1959 itd.) Dejansko gre pri vsem
tem za dokaj prozorno izrabljanje usode izgnanih in pobeglih Nemcev in zlorabljanje
pravic človeka za nemške revizionistične zahteve. To nam pokažejo zlasti praktični
zaključki, do katerih na podlagi lastnih tez prihaja nemška mednarodnopravna
doktrina. Nekdanjemu nemškemu prebivalstvu Vzhodne Prusije in Šlezije, Sudetov,
Vojvodine, Kočevja itd. naj bi v skladu z »Recht auf die Heimat« pripadala pra-
vica do povratka odnosno vsaj do odškodnine. Gre predvsem seveda za to, da bi
se izpodbijalo stališče, da sta Odra in Nisa tudi etnično dokončna meja med Poljsko
in Nemčijo. Obenem se ob usodi nemških izgnancev in beguncev skušajo izrabljati
humani občutki zlasti v Zahodni Evropi in Ameriki in s poudarjanjem trpljenja
in velikih žrtev preseljevanja Nemcev ob koncu druge svetovne vojne ustvariti
protiutež nacističnim zločinom. Redki so v današnji Zah. Nemčiji ljudje, ki upajo
pogledati resnici v obraz. K. Jaspers v Freiheit und Wiedervereinigung npr. piše:
»Hitlerjeva ekspanzionistična politika je za svoje cilje grobo izrabila nemške na-
rodne manjšine v sosednjih državah, danes pa je očitno, da sodobna nemška politika
ali vsaj njen reakcionarnejši del in z njo povezan del znanosti izrablja pripadnike
nekdanjih nemških manjšin za svoje revizionistične zahteve«. Nasprotno pa je
socialdemokratski voditelj Ollenhauer (!) letos ob praznovanju dneva Sudetskih
Nemcev — ene najbolj revanšističnih begunskih organizacij — izjavil, da je med
njegovo stranko in vodstvom Sudetendeutschen Landsmannschaft »mehr Verbin-
dendes als Trenendes«.
Kot smo videli, bi po skrajni posplošitvi prišli do temeljnega zaključka: sprememba
meja iz 1. 1937 na vzhodu je možna le s samoodločbo (t. j. s plebiscitom!). Predpogoj
temu je vrnitev Nemcev v ta področja (Recht auf die Heimat!).
Seveda pa revizionistična prizadevanja niso izključni privilegij predstavnikov
nemškega mednarodnega prava. Potrebna in dobrodošla, in še kako, je dodatna
argumentacija. V zvezi s tezo »Recht auf die Heimat« je prizadevanje (sicer z malo
uspeha) dela nemške sociologije, da bi s sociološkimi analizami dokazali, da se •
izgnanci in begunci niso uspeli vživeti v Zah. Nemčiji, da si žele povratka v stare
kraje (tudi mladina). Obenem je postalo potrebno dokazovati, da prav tako izredno
počasi in z malo uspeha poteka vživljenje novega, poljskega prebivalstva v nekoč
nemških ozemljih (npr. G. Moebus, Heimat und Heimatbewusstsein als psyholo-
gische Begriffe und Wirklichheiten; K. V. Müller, Heimatvertriebene Jugend, Würz-
burg 1956; Die Eingliederung der Heimatvertriebenen als sociologischer Vorgang,
München 1953, H. F. S. von Pilsach, Die Heimatvertriebenen in der Bundesrepublik.
Ein ungelöstes Wirtschaftsproblem). Statistiki skušajo dokazati preveliko naseljenost
Zah. Nemčije in istočasno kažejo na preredko naseljenost sedanjih poljskih zahodnih
predelov, ki da potrebujejo nemško prebivalstvo. (Npr. W. v. Harpe, Das östliche
Deutschland unter polnischer Verwartung, v Das östliche Deutschland; H. J. v. Koer-
ber, Die Bevölkerung der deutschen Ostgebiete unter polnischer Verwaltung, Berlin
73
1958). Ekonomisti skušajo dokazati, da je izguba vzhodnih predelov razbila kom-
paktnost nemškega gospodarstva, ki nujno potrebuje pretežno poljedeljsko vzhodno
ozemlje,- ki naj bi bilo žitnica Nemčije. Velik priliv beguncev in izguba poljedel-
skega zaledja sta po mnenju nekaterih nemških ekonomistov povzročila in nujno
zahtevala pospešeno industrializacijo Zah. Nemčije po 1. 1945, ki povzroča nemški
pritisk na industrijsko tržišče sveta. (Npr. B. Gleitze, Die wirtschaftliche Entwicklung
Ostdeutschland in Industriezeitalter; W. Gatz, Vetriebenenproblem und Aussen-
handel, oba v: Das Östliche Deutschland). Splošni zaključek naj bi bil: izgnanci
in begunci se niso asimilirali v Zah. Nemčiji, želijo si povratka v »staro domovino«,
Zah. Nemčija je prenaseljena, poljski zahodni teritoriji pa preredko naseljeni in
bi potrebovali nemško prebivalstvo; del Poljakov bi se rad vrnil, od koder so prišli.
Še posebej za eventualno zaskrbljene gospodarstvenike v ZDA in v zah. Evropi pa:
za sprostitev nemškega gospodarskega pritiska na svetovna tržišča je potrebno
Nemčiji vrniti predele vzhodno od Odre in Nise
Omenjene teze človeka često presenetijo s svojo navidezno sistematičnostjo — pa
tudi absurdnostjo. Da pa bi jih bilo mogoče tudi v čisto teoretičnem smislu sprejeti,
bi bilo najmanj potrebno spregledati ali odmisliti marsikatero nasprotno dejstvo,
predvsem pa imeti pred očmi samo eno: tako imenovani »nemški nacionalni interes«.
Interesno izhodišče, istočasno pa tudi »znanstveni zaključki« osnovne mednarodno-
pravne teze nemških avtorjev, da je Nemčijo kot državo v pravem smislu še danes
smatrati z mejami iz leta 1937, pa nekaterim avtorjem niti ne ustreza (npr. K. Rabi.
Die Gegenwärtige völkerrechtliche Lage der deutschen Ostgebiete, München 1958;
H. Raschhofer, Die Sudetenfrage, München 1953). Po njihovem mnenju so pravno
meje Nemčije tiste iz leta 1939, pri čemer pa ne mislijo na priključitev Avstrije,
temveč na Súdete. Po njihovem mnenju je Češkoslovaška država po prvi svetovni
vojni bila formirana v nasprotju s pravico Sudetskih Nemcev do samoodločbe. Tudi
oblast Češke v Sudetih naj bi bila torej le začasna uprava, Češkoslovaška pa ne
nosilec »de iure« suverenosti na tem ozemlju. Sudetskim Nemcem naj bi šla pravica
do vrnitve (v skladu z »Recht auf die Heimat«) in pravica do samoodločbe. Sploh
pa naj bi se države, kakršna je bila Češkoslovaška med obema vojnama, raje ne
formirale! (Npr. H. Raschhofer, Die nationale .Frage in der Tschechoslowakei seit
1918, v Der Donauraum, zv. 2—3, 1962!) Meja iz 1. 1937 bi torej lahko bila le »kom-
promisna formula« (K. Rabi, Die Gegenwärtige völkerrechtliche Lage...). Seveda
politično v Zah. Nemčiji vsaj uradno zahteve po Sudetih še nihče ni postavil. Pač
pa npr. begunske organizacije Sudetskih Nemcev zahtevajo pravico do vrnitve
v staro domovino in samoodločbo. (Npr. Stellungnahme zur Sudetenfrage, 7. 5. 1961,
sprejete po Bundesversammlung der Sudetendeutschen Landsmannschaft pravi:
t. 15 ... V našem primeru razumemo pod tem pravico sudetsko-nemških narodnostnih
skupin, da se s svobodno samoodločitvijo vrnejo v svojo domovino in da imajo mirno
življenje... t. 19. Tudi državnopravna skupnost s češkim in slovaškim narodom ne
bi bila izvzeta, v kolikor bi slonela na podlagi enakopravnega, svobodnega part-
nerstva, in na svobodni izjavi prizadetih, kar bi garantirala skupnost svobodnih
narodov Evrope). Charta der Heimatsvertriebenen, sprejeta že leta 1950 na kongresu
predstavnikov vseh begunskih organizacij v Zah. Nemčiji, razglaša željo in zahtevo
po vrnitvi izgnancev in beguncev v staro domovino, obenem pa se nekdanji »Volks-
dojčerji« odpovedujejo maščevanju! Jasno je, da bi pomenilo storiti politični samo-
mor, če bi kakorkoli uradno postavljali politične zahteve po priznanju ali ponovitvi
Münchena in podobno, a je obenem dovolj karakteristično, da se je nemška med-
narodnopravna doktrina postavila na stališče meja iz leta 1937, oz. celo iz 1. 1939
(H. Raschkofer skuša izrecno dokazati veljavnost Münchena), in da nemški tisk,
zlasti pa begunske, vojaške in druge podobne organizacije, javno poudarjajo zahtevo
74
po mejah izpred vojne, oziroma po Nemčiji od »Maase do Memla«. (Npr. članek:
Von der Maas bis an die Memel, Soldatenzeitung, št. 7, julij 1956).
Pogosta so tudi posvetovanja strokovnjakov za mednarodno pravo o vprašanjih
pravnega položaja nekdanjih nemških področij, o »Recht auf die Heimat« itd. Eno
zadnjih je bilo v Bonnu, 30. 10. 1961, ki so se ga udeležili skoraj vsi pomembnejši
mednarodno-pravni strokovnjaki nemških univerz, ki se ukvarjajo s problematiko
nemških vzhodnih področij. Na njem so sprejeli stališča, ki ustrezajo prikazanim
v tem spisu.
Morda bi kdo lahko mislil, da so avtorji omenjenih tez in del bolj ali manj kvali-
ficirani posamezniki. Žal ni tako! Skoraj vsi so ugledni predstavniki nemške med-
narodnopravne, politične in drugih znanosti in profesorji nemških univerz.
Ce bi specifično barvo in usmerjenost prikazanih znanstvenih prizadevanj obrav-
navali izven prostora in časa, brez asociacij na zgodovino zadnjih 50. let, bi se pač
samo omejili od zaključkov in tez tega dela sodobne nemške družbene znanosti.
Znanstvenih zaključkov dvomljive vrednosti na področju družbenih ved v splošnem
nikoli ni manjkalo. Ker pa živimo v Evropi v letu 1962 in po letih 1914 in 1939, pa
nam taka prizadevanja in taka interesna področja nujno vzbudijo posebno pozornost
in neprijetne spomine. Tako s stališča interesa celotne mednarodne skupnosti kot
iz interesa prizadetih držav, je logično in jasno, da so današnje meje Nemčije
dokončne. Možne bi bile le nepomembne, sporazumne korekture ob sklenitvi mirovne
pogodbe z Nemčijo, kar pa je glede na mednarodni položaj pa tudi glede na speci-
fični pravni status obeh Nemčij zelo oddaljeno.
Sosede Nemčije navdaja z nelagodnimi občutki že misel na združitev obeh Nemčij,
ker je država, ki si jo- predstavljamo pod pojmom združena Nemčija, doslej že
obstajala — kot Bismarckova in Hitlerjeva Nemčija! Sosedi Nemčije imajo ne le
življenjski interes, temveč iz brezpogojne kapitulacije, ki je sledila nemški agresiji,
tudi mednarodnopravno osnovo soodločati ne le o obsegu bodoče Nemčije, temveč
zahtevati zase tudi eventualno potrebne garancije. Pot k združeni Nemčiji je v pre-
teklosti vodila preko Bismarckove »železne politike« zlasti na škodo notranjega
demokratičnega razvoja. Tudi danes se ob prizadevanjih za združitev v Nemčiji
pozablja na vse ostalo, zlasti pa na preteklost.
Očitno je, da bi kakršnakoli revizija sedanjih nemških meja na vzhodu bila možna
le z vojno. Podpiranje revizionističnih zahtev po spremembi meja, zahteve po
vrnitvi beguncev in izgnancev v staro domovino in podobno, morejo voditi le k
vojni, ne glede na izjave o miroljubnosti in poudarjanje želje po prijateljstvu in
sožitju. Znanstveno utemeljevanje takih zahtev ne more v sodobnem svetu pomeniti
nič drugega kot pripravo terena za kasnejše politične zahteve. Ob izrednem eko-
nomskem potencialu sodobne Zah. Nemčije, izredno ambiciozni rasti Bundeswehra,
izredno ohlapno izvedeni denacifikaciji (po uradnih podatkih nemškega notr. mini-
strstva je zdaj v Nemčiji 86 pronacističnih organizacij s 35 500 člani) in tonu, ki ga
dajejo političnemu življenju Zah. Nemčije razne begunske, vojaške, veteranske, pol-
vojaške in podobne organizacije, pa dobe prikazana prizadevanja nemških druž-
benih znanosti še posebno zlovešč prizvok.
Ni dolgo od tega, ko smo imeli ob sojenju Eichmanna znova priložnost razmišljati
o odnosu sokrivde in odgovornosti nasproti »vestnemu in predanemu izvrševanju
dolžnosti«. Pred letom 1933 si je nemški narod sam ustvaril Hitlerjevo državo in ji
ostal do konca vdan. Gotovo so bili soodgovorni tudi tisti, ki so, morda ne da bi
se zavedali posledic, pripravljali taki državi pot. Eventualni bodoči obračun krivde
in odgovornosti bi moral obenem, kot po generalih in politikih, poseči po tistih,
75
ki brezvestno pripravljajo pot zahtevam politikov in podvigom generalov. Vsebina
prizadevanj znanosti je iskanje resničnega in občečloveškega. Znanost, pri kateri
nacionalno ni v okviru občečloveškega, ni znanost, ni tisto področje najvišjih pri-
zadevanj, ki naj človeka dviga in osvobaja. Znanost, ki misli samo na »nemški
nacionalni interes« (če se za tem »interesom«, kot smo videli, skrivajo revizionistične
zahteve), po logiki našega časa in prostora vodi le k uničenju v atomski vojni.
Jugoslavija in Slovenci po II. svetovni vojni v glavnem nismo deležni posebne po-
zornosti take nacionalistično obarvane nemške znanosti (izjema so nekatera lokali-
stična prizadevanja v zvezi s Koroško, npr. oživitev vindišarskih teorij). Posamezni
inštituti, zlasti za jugovzhodno Evropo specializirani Südost Institut v Münchenu,
povsečajo v svojih publikacijah sicer obilo pozornosti Jugoslaviji, pri čemer gre
za bolj ali manj tendenciozna prikazovanja. Knjiga o usodi nemštva v Jugoslaviji
(ki je povzročila to pisanje) je po svojem obsegu, zasnovi in sodelavoih ne le bolj
ali manj tendenciozen zgodovinski prikaz, temveč dokumentacijski prispevek k te-
oriji o »Recht auf die Heimat« za »Volksdojčerje« Jugoslavije. To dokazuje tudi
pisanje ob njenem izidu v tisku nekdanjih jugoslovanskih Nemcev (npr. Neuland).
Kot taka ne zahteva le strokovne analize in kritike, temveč tudi na izkušnjah
preteklosti temelječo pozornost, ker, kot pravi Nemec K. Jaspers, (misli na hitle-
rizem), »was einmal möglich war, kann wieder möglich werden«.
Metodološke rešitve
Niko T o š
Iz sociološke raziskovalne prakse
Vrednost znanstvenih spoznanj se ne kaže le v njihovih materialnih odkritjih
in dognanjih, temveč tudi v njihovi metodi: v načinu iskanja in obravnavanja
problemov, v načinu zbiranja dejstev in ustvarjanja zaključkov ob njih.
Kot celota postopkov, ki omogočajo realizacijo raziskovalnih ciljev, je metoda
vselej v najtesnejši povezavi z raziskovalnim objektom. Tu ne gre zgolj za
organizacijske forme izvajanja raziskave, za tako imenovane raziskovalne teh-
nike in prijeme, za na zunaj vidne oblike izvajanja raziskave, temveč za vsa
raziskovalna, oz. miselna prizadevanja, ki omogočajo povzpenjanje od razdrob-
ljene konkretnosti k celoviti sliki realnosti, torej tudi za logično-metodične
elemente znanstvenega raziskovanja.
Resnico o pomenu metodologije v raziskovalnem delu pa moramo žal vedno
znova odkrivati.1 Laično, strokovno nevešče spuščanje v raziskave je v sferi
raziskovanja družbe skorajda pravilo. Ta trditev nedvomno velja tudi pri
nas.2 Pomemben preokret v naši sociološki praksi v tem pogledu je sicer konti-
1	Pomen metode, organiziranega pristopa k raziskovalnemu objektu, je spoznal
že Aristotel: v »Politiki«, primerjalni študiji večine grških ustav, je ustvaril tip raz-
iskovalnega pristopa, ki ga sodobna anglosaksonska praksa imenuje »social research«.
2	Po nepopolnih podatkih je samo v Sloveniji letno več sto raziskav, katerih nosilci
in neposredni izvajalci so podjetja, občinski ljudski odbori, družbeno-politične in
druge organizacije, časopisi in drugi. Milijonska sredstva, ki jih nosilci plačujejo
za take raziskave, pa ostanejo večinoma brez družbenega efekta, saj podatki ostajajo
neobdelani ali pa obtiče na kaki vmesni fazi obdelave, ki običajno ne dopušča
njihove praktične uporabe.
76
nuirano in kompleksno spremljanje razvoja delavskega samoupravljanja in
komunalnega sistema, ki ga aktualno družbeno dogajanje terja, ki pa po svojih
teoretičnih izhodiščih, metodoloških pristopih in organizacijskih okvirih ni
dovolj enotno, ob tem pa spremljanje vseh ostalih družbenih dogajanj ostaja
povsem razdrobljeno, neorganizirano, tako teoretično kot metodološko povsem
neorientirano. Spoznanje o nujnosti širše teoretične zasnove konkretnih ra-
ziskav, ki se je uveljavilo v raziskovanju delovanja samoupravnega sistema
v gospodarstvu in v občinah, je bistveno pripomoglo k razširitvi naše razisko-
valne prakse — predvsem pa k formiranju prvih raziskovalcev-strokovnjakov.
Glede na to bi bila enostranska negativna ocena raziskovalnih prizadevanj
preteklih let prav gotovo nepravilna.
Ob vsebinsko vse efektnejši raziskovalni praksi pa se je razvijala tudi njena
negativna inačica: spoznanje o pomembnosti metode se je izrodilo v posiljevanje
psihološko-kliničnih, socialno-psiholoških in socioloških raziskovalnih tehnik,
med njimi najpogosteje do zlorabe tehnike intervjuja in anketiranja. Navi-
dezna enostavnost kvantitativnega zajemanja in posploševanja podatkov, dob-
ljenih z anketo, ter podobnost med intervjujem (raziskovalnim razgovorom)
in razgovorom (najenostavnejšo in obenem najdirektnejšo obliko komuniciranja,
ki dopušča napačno prepričanje o tem, da je tehnika intervjuja vselej primerna
za zbiranje podatkov in da jo lahko izvaja vsakdo, ne glede na svojstva, cilj
in situacijo) je omogočala razcvet take raziskovalne prakse.
Nov položaj v organiziranju sociološkega raziskovalnega dela je nastal s formi-
ranjem socioloških, oz. družboslovnih institutov v republiških središčih, ki so
prevzeli — če že ne takoj ob ustanovitvi, pa vsaj v perspektivi — skrb za teo-
retično in metodološko strokovnost sociološke raziskovalne dejavnosti. Prej
individualna študijska in raziskovalna prizadevanja so postala prizadevanja
timsko organiziranih študijskih in raziskovalnih skupin s potrebno stro-
kovnostjo.
Med tovrstnimi institucijami je prav gotovo inštitut za sociologijo pri ljub-
ljanski univerzi razvil izredno široko in vsebinsko pestro aktivnost. Priprav-
ljalno, oz. raziskovalno, ter pedagoško delo poteka na inštitutu v okviru štu-
dijskih skupin za splošno sociologijo, za sociologijo,lokalnih skupnosti, za indu-
strijsko sociologijo, za sociologijo političnega življenja, za sociologijo družine,
za sociologijo javnega mnenja in sredstev množičnih komunikacij, za sociolo-
gijo umetnosti, ter v skupini za metodologijo sociološkega raziskovanja. Poleg
strokovno-pedagoških funkcij, ki jih skupine realizirajo s pripravljanjem štu-
dijskih programov odgovarjajočih predmetov na sociološkem oddelku filozofske
fakultete, — z vodenjem seminarjev, vaj in predavanj ter s pripravo učnih
pripomočkov — pa so se skupina za sociologijo lokalnih skupnosti, skupina
za sociologijo javnega mnenja in sredstev množičnih komunikacij ter skupina
za metodologijo lotile tudi svoje osnovne znanstveno-raziskovalne naloge.
Tako je skupina za sociologijo lokalnih skupnosti v povezavi z beograjsko in
zagrebško raziskovalno skupino nosilka raziskovalnega projekta »Sociološko
raziskovanje jugoslovanske komune«, ki predstavlja prvi kompleksni, na teo-
retski enotni in metodološki osnovi zgrajen pristop k problematiki jugoslo-
vanske komune, ki poteka v kooperaciji treh socioloških znanstvenih institucij.
Skupina za sociologijo javnega mnenja in sredstev množičnih komunikacij ter
skupina za metodologijo pa sta v preteklem študijskem letu po daljših štu-
dijskih pripravah pristopili k terenski izvedbi raziskave »Anketa o vplivu
masovnih komunikacijskih sredstev«.
77
Anketa o vplivu masovnih komunikacijskih sredstev predstavlja posebnost
v naši sociološki raziskovalni praksi, zato je upravičeno, če se z njenimi teore-
tičnimi izhodišči, metodološkimi rešitvami in organizacijsko izvedbo podrobneje
seznanimo.
Anketa o vplivu masovnih komunikacijskih sredstev
Idejo za izvedbo raziskave je dalo programsko vodstvo RTV Ljubljana. Program-
skim vodstvom radijskih postaj po svetu postaja iz dneva v dan vse bolj jasno
spoznanje, da lahko radio kot posebna družbena institucija z izrednim potencialom
vplivov efektno izpolnjuje svojo vlogo le, če mu uspe oddane programske enote
(oddaje) približati poslušalcu.3 Za efektno radijsko programiranje je torej treba
vzpostaviti kontakt s poslušalci, in ker neposreden kontakt ni mogoč, ga je treba
vzpostaviti s pomočjo socioloških prijemov in tehnik. Situacija oddajanja tako izgubi
svojo prvotno »hladnost«: programer in izvajalec programa se zavedata prisotnosti
publike in njenih reakcij.
Najmočnejše radijske družbe zapadnih dežel imajo organizirane samostojne razi-
skovalne mreže za izvajanje tovrstnih raziskav. Med njimi je največja raziskovalna
mreža angleškega BBC, ki po posebnem vzorcu dnevno izpraša več sto poslušalcev
ter tako spremlja vsak premik v številu in intenziteti udeležbe poslušalcev v nji-
hovem radijskem programu. Podobne mreže imajo organizirane radijske postaje
v Franciji, ZDA, Zapadni Nemčiji, Italiji in drugje. Pri nas sta prve raziskave o
poslušanosti posameznih dnevnih programov opravila RTV Beograd in RTV Zagreb
v lastni izvedbi, brez globljih strokovnih in metodoloških pretenzij in z edino željo
dobiti vsaj približno sliko o poslušanosti dnevnega programa v različnih programskih
razdobjih.
Zgolj enostransko raziskovanje poslušanosti posameznih oddaj oz. dnevnih pro-
gramov, ob nepopolnem poznavanju socialne strukture poslušalcev (včasih celo le
naročnikov) seveda ne dovoljuje splošnejših zaključkov o poslušanosti radijskega
programa, navadah pni poslušanju, o vplivu radijskega programa, akcijska napotila
pa so sila omejena in vsebinsko dvomljiva.
Raziskovalna skupina inštituta za sociologijo je v pripravah za koncept razisko-
valnega projekta študijsko obdelovala podatke nekaterih raziskav, izvedenih pred
tem, iz katerih bi bilo mogoče črpati neposredne napotke za programiranje name-
ravane raziskave. Tako so bila obdelana radijska vprašanja »Ankete 1961«, izvedene
med naročniki Ljubljanskega dnevnika,4 ter komunikacijska vprašanja iz »Ankete
0	prostem času delavcev».5 Eksperimentalna obdelava podatkov teh dveh raziskav
je omogočila hipotezo, ki predstavlja osnovno metodološko in teoretično izhodišče
raziskave o vplivih masovnih komunikacijskih sredstev: udeležba posameznika v
programih in vsebinski strukturi masovnih komunikacijskih sredstev ni omejena
zgolj na eno samo komunikacijsko sredstvo, torej ni izolirana. Posameznik se v
sklopu svoje aktivnosti vključuje v celo vrsto komunikacijskih kanalov preko naj-
različnejših komunikacijskih sredstev. Komunikacijske aktivnosti se pri posamezniku
običajno kumulirajo, kvaliteta in način komuliranja teh aktivnosti pa sta odvisna
od medsebojnega vplivanja masovnih komunikacijskih sredstev, predvsem pa še od
cele vrste drugih vplivov, ki izhajajo^ iz položaja posameznika v okviru ožje druž-
3 Na družbeno pomembnost radia je prvi že v tridesetih letih opozoril nemški
sociolog L. von Wiese.
1	Anketa je bila izvedena junija 1961 in še ni dokončno obdelana.
5 Podatki ankete doslej niso- bili publicirani.
78
bene skupnosti, iz položaja te skupnosti v okviru širše družbe, iz osebnostnih znakov,
predvsem pa še iz vseh »nekomunikacijskih« aktivnosti in pogojev njihove realizacije.
Tako zastavljena izhodiščna hipoteza je narekovala kompleksnejši raziskovalni
pristop. Vsebinsko omejeno raziskovanje vplivov samo enega komunikacijskega
sredstva je glede na pomen dobljenih rezultatov in njihovo omejeno akcijsko vred-
nost tudi s finančnega stališča neupravičeno.
Kompleksen projekt raziskovanja vplivov masovnih komunikacijskih sredstev je
imel torej tele osnovne namene:
Ugotoviti razširjenost in gostoto mreže masovnih komunikacijskih sredstev
v Sloveniji. Znano je namreč, da je Slovenija z izredno gostim komunika-
cijskim omrežjem daleč "nad jugoslovanskim povprečjem.
Ugotoviti efektnost posameznih komunikacijskih sredstev, optimalne variante
njihovega medsebojnega učinkovanja in njihovo medsebojno učinkovanje
nasploh.
Zbrati potrebne podatke za poglobljeno teoretično in metodološko eksperi-
mentiranje v zvezi z integracijo aktivnosti ter za študij kombinacij povezanih
aktivnosti v različnih pogojih, v katerih se posameznik nahaja.
Omogočiti potrebna metodološka in teoretična izhodišča vsem kasnejšim razi-
skavam masovnih komunikacijskih sredstev in njihovih vplivov.
Preizkusiti skupino* mlajših raziskovalcev, ki bi z zbranimi izkušnjami v
obsežni raziskavi lahko kasneje izvrševali samostojno raziskovalno delo.
Prvotno smo nameravali uporabiti t. i. »vzorec-kvota«6. Ker pa je raziskovalni
predmet tako kompleksen (v raziskavo so bila vključena vsa sredstva masovnih
komunikacij : časopisi, revije, radio, televizija, film, sestanki), smo se rajši odločili
za 1 »/o vzorec prebivalcev Slovenije, starih nad 14 let.
Glede na izhodiščno hipotezo, po kateri bi tako »komunikacijske« kot vse ostale
aktivnosti bile neposredno pogojene po ožjem družbenem okolju, v katerem zajeti
anketiranec živi, je bil kot osnovni stratifikacijski kriterij izbran »migracijski saldo«
kraja. Stratumi so tako zgrajeni na osnovi ugotavljanja socialne strukture po treh
osnovnih tipih krajev:
kraji, ki se razvijajo in vanje prebivalstvo priteka,
kraji, ki so v gospodarskem zatišju, v stagnaciji in se zaradi tega ljudje iz
njih izseljujejo in
kraji, ki predstavljajo nekako vmesno stopnjo med prvim in drugim tipom
krajev in kjer nista niti razvoj, niti stagnacija tako očitna.
Kot stratifikacijska osnova je bila določena 5 °/o pozitivna oz. negativna razlika v
številu prebivalstva glede na popise iz leta 1954 in 1957, ob čemer pa so bile upo-
števane tudi potrebne korekture. Izvršena je bila obsežna klasifikacija krajev, tako
da so bili v prvo skupino razvrščeni vsi kraji z najmanj 5% pozitivno migracijsko
razliko, v drugo skupino vsi kraji z enako ali večjo negativno razliko, medtem ko so
bili v tretjo skupino razporejeni vsi kraji s pozitivno ali negativno migracijsko
razliko, ki ne dosega 5 °/o. Po izboru krajev v treh stratumih je bil na osnovi
evidence matične službe izvršen izbor anketirancev po popisnih okoliših. Vzorec za
raziskavo masovnih komunikacijskih sredstev je bil kot 1 °/o reprezentativen vzorec
8 Vzorec je bil sestavljen na osnovi demografskih ter socialnogeografskih študij in
statističnih izračunov prof. Vogelnika, prof. Blejca in docenta Klemenčiča.
79
slovenskega prebivalstva planiran tako, da je v treh stratumih zajel skupno ca.
12 000 ljudi, starih nad 14 let.
Posebna pomembnost uporabljene metode vzorčenja je v tem:
da omogoča merjenje natančnosti in vse odklone za podatke, s katerimi me-
rimo vpliv masovnih komunikacijskih sredstev in ugotavljamo javno mnenje
prebivalstva;
omogoča preračunavanje natančnosti vzorčne metode za osnovne demografske
znake, znake aktivnosti, grupne pripadnosti in drugih;
omogoča preračunavanje med mero natančnosti zbranih podatkov in stroški
raziskave. To je pomembno predvsem za nadaljnja raziskovanja masovnih
komunikacijskih sredstev, ko bomo po zbranih izkušnjah lahko glede na
potrebno stopnjo natančnosti izbrali najcenejši pristop. Ekonomiziranje raz-
iskav je ena najpomembnejših osnov za razvoj raziskovalnega dela.
Posebnost take vzorčne metode pa je tudi v tem, da je zasnovana na drugačnih
principih kot večina pri nas doslej uporabljenih metod. S tem, da osnovni klasifi-
kacijski kriterij niso več demografski podatki, temveč razvoj krajev samih in nji-
hova stopnja industrializacije in urbanizacije, si neposredno^ omogočamo vpogled
v različno socialno strukturirane kraje, področja, preko njih pa v določene skupine,
kar vsekakor predstavlja najefektnejši pristop v raziskovanju vplivov masovnih
komunikacij.7
Vprašalnik
Dokončna varianta vprašalnika, ki je nastala po večmesečnem študijskem delu
raziskovalne skupine in po več terenskih preizkusih, ,vsebuje 116 vprašanj, name-
njenih anketirancu, ter poleg identifikacijskih vprašanj še 10 vprašanj, namenjenih
anketarju po opravljenem anketiranju. V procesu graditve vprašalnika je bilo treba
najti načelne rešitve nekaterim osnovnim metodološkim vprašanjem, tako npr.:
Kako naj bodo vprašanja v vprašalniku razporejena?
Ali je mogoče kombiniranje povsem različnih tem v enem vprašalniku?
V kaki meri običajna krivulja napetosti omejuje čas trajanja intervjuja?
Razumljivo je, da ustvarjanje celovitega vprašalnika predpostavlja upoštevanje
osnovnih pravil logike, notranja razporeditev vprašanj pa mora biti prilagojena
osnovnim principom psihološke strategije. Razporeditev vprašanj v vprašalniku je
po vseh opravljenih redakcijah v okviru možnosti prilagojena, oz. vsklajena z obi-
čajnim tokom razgovora.
Na drugo zastavljeno vprašanje je obstoječa metodološka praksa dala dovolj ute-
meljen odgovor: mešanje različnih tem v vprašalniku je dovoljeno, včasih celo
priporočljivo. Mešanje tem je priporočljivo predvsem zato, ker z novimi problem-
skimi področji vzdržujemo napetost anketiranca v toku anketiranja. V zapadni raz-
iskovalni praksi si raziskovalci dovoljujejo tematske vložke celo tam, kjer vse-
binsko sploh niso nujni. Vprašalnik »Ankete o masovnih komunikacijskih sred-
stvih« predstavlja uspel primer t. i. »omnibus vprašalnika«, saj zajema s sledečih
področij :
7 Iz arhiva inšt. za soc. raziskavanje vplivov masovnih komunikacij.
80
—	demografska vprašanja,
—	stanovanje in opremljenost s predmeti standarda,
—	izvor in višina osebnega in družinskega dohodka,
—	velikost in stanje družine in gospodinjstva,
—	dnevni ritem, oddaljenost od delovnega mesta in delo v izmenah,
—	izvor informacij,
—	naročništvo in branje časopisov ter revij,
—	odnos do posameznih zvrsti časopisnih vsebin in odnos do posameznih
revij,
—	o bralskih navadah,
—	opremljenost z radioaparati,
—	poslušanost in odnos do poslušanosti posameznih zvrsti govornih in glas-
benih oddaj,
—	poslušalske navade,
—	kje in kolikokrat TV,
—	obisk kina in odnos obiskovalcev do filmov,
—	oblika porabe prostega časa,
—	branje knjig, odnos do knjig,
—	družbeno-politične aktivnosti: funkcije in članstvo v organizacijah,
—	število obiskanih sestankov in mnenje v zvezi z njimi.
Vprašanja so zaradi lažje strojne obdelave v vprašalniku grupirana v več klastrov,
ki pa omogočajo tudi lažje in pravilnejše anketarjevo delo.
Odgovor na tretje vprašanje je bil bolj sporen: naša dotedanja raziskovalna praksa
namreč tako obsežnega in časovno zahtevnega vprašalnika še ni poznala, medtem
ko so zapadni metodologi glede tega različnih mnenj. Nekateri zatrjujejo, da je
maksimalna obremenitev anketiranca 30 minut, medtem ko drugi mnogo bolj opti-
mistično ocenjujejo anketirančevo pripravljenost (70 do 80 minut, pa tudi več), bolj
skeptični pa so glede vzdržljivosti anketarjev. Neposreden vpliv utrujenosti, indi-
ferentnosti in nedinamičnosti anketarja na anketirančevo pripravljenost, ki se je
izkazal tudii v izvedenih preizkusih vprašalnika, je služil kot opozorilo za pazljivejši
izbor in načrtno šolanje anketarjev.
Pomembno novost v naši raziskovalni praksi v zvezi z vprašalnikom predstavlja
preizkusna raziskava, oz. pravilneje preizkus vprašalnika. Medtem ko so vse dose-
danje raziskave v tem pogledu šepale, je bilo ob tej raziskavi napotilo glede pred-
testa vsaj deloma upoštevano: vprašalnik je bil večkrat preizkušen, tako da je
njegova zadnja varianta res rezultat obdelave podatkov ter pripomb k vprašanjem
in navodilom s strani anketarjev.
Dnevni radijski vprašalnik
Poleg osnovnega vprašalnika je vsak anketiranec odgovarjal še na poseben »dnevni
radijski vprašalnik«. Namen tega dodatnega vprašalnika, ki je bil sestavljen na
osnovi radijskega programa za dan pred anketiranjem, je bil zajetje številnih po-
datkov o poslušanosti posameznih oddaj iz programa preteklega dne. Vsi anketiranci
so. bili zaradi pravilnejše izvedbe raziskave, predvsem pa zaradi dnevnega radij-
81
skega vprašalnika, razdeljeni na 14 skupin, od katerih vsaka je bila anketirana
na določen dan v 14. dneh. Tako so nastali nekaki podvzorci s povprečno nekaj
več kot 800 anketiranci, kar omogoča ugotavljanje poslušanosti posameznih oddaj
v določenem dnevu. Izvedba raziskave je potekala 14 dni, tako da je mogoče ugo-
tavljanje poslušanosti dnevnih programov po dnevih v tednu — v parih in njihova
primerjalna analiza. Vprašalnik je istočasno zajemal I. in II. program RTV Ljub-
ljana za razdobje od 17. III. do vključno 30. III. 1962.
Dnevni radijski vprašalnik ima svoje opravičilo v enotnem raziskovalnem pristopu
(osnovni vprašalnik), ki omogoča v proučevanju radijskih vplivov pomembne pri-
merjave med izjavami, dobljenimi na splošnejša vprašanja o> poslušanosti in odnosu
posameznika do določenih programskih zvrsti ter podatki o času, kraju in intenzi-
teti poslušanosti določenih oddaj preteklega dne. Prav tako pa predstavlja pomembno
dopolnilo v proučevanju kumuliranja aktivnosti, saj je okoli polovica vseh anketi-
rancev (tisti, ki so na vprašanje »ali ste včeraj poslušali program Radia Ljubljana«
odgovorili z »da«) odgovarjala za ca. 60 časovno omejenih enot preteklega dneva
na vprašanje, kaj so delali v tem času (ko so, oz. ko niso poslušali radia).
Mreža anketarjev
Razumljivo je, da tako obsežna raziskava, ki zajema 12 000 anketirancev po
vsej Sloveniji, ne more biti pravilno izvedena brez sodelovanja izvežbane skupine
anketarjev, kontrolorjev in organizatorjev. Vsa znana metodološka napotila glede
izbora in šolanja anketarjev za določen raziskovalni predmet v podanin pogojih
pppulacije so bila upoštevana. Anketarji so bili organizirani v več področnih cen-
trih. Vodje centrov so bili posebej izbrani in izšolani v sedemdnevnem tečaju. Iz-
šolani in posebej izbrani pa so bili tudi anketarji, ki so v teku tridnevnega semi-
narja v krajih področnih centrov prestali tudi praktično preizkušnjo anketiranja.
Mreža anketarjev, ki je s terensko izvedbo pridobila določene trajnejše kvalitete,
ostaja kot pomožna služba za izvajanje empiričnih raziskav v organizacijskem okviru
inštituta. Tekoča evidenca sposobnih anketarjev in vodij centrov omogoča hitro
in uspešno aktivacijo mreže po vsej Sloveniji ob minimalnih režijskih stroških.
Izvedba raziskave na terenu
Raziskava je potekala po vnaprej določenem kadrovskem in terminskem planu
brez zakasnitev. Časovno izvedbo raziskave je ogrozilo edino le netočno časovno
planiranje tiskarskih del, kar je deloma povečalo napetost in obremenitev v prvih
dneh raziskave. Raziskava je potekala v dneh od 18. III. do 31. III. 1962, ob koncu
prve dekade aprila pa je bilo celotno anketno gradivo po opravljeni dvakratni
kontroli predano v strojno obdelavo.
Obdelava
Obdelava več milijonov podatkov in povezav, zbranih z »Anketo o masovnih komu-
nikacijskih sredstvih«, je mogoča edino le z angažiranjem najsposobnejših elektron-
skih strojev. Podatki iz vseh 12 000 anket so bili za parcialno obdelavo po prob-
lemskih področjih prenešeni na devet IBM kartic. Programi parcialne (problemske)
obdelave (križanja znotraj kartice) so bili preizkušeni s podatki preliminarne ob-
82
delave najpomembnejših vprašanj.8 Tako je bila omogočena izdelava dokončnega
načrta križanj, saj je s preliminarno obdelavo dobljena ocena omogočala vpogled
v osnovna razmerja in smeri rezultatov. Strojna obdelava poteka v sodelovanju
obstoječih IBM kompletov v Sloveniji in na Hrvatskem.
Problemska obdelava zbranih podatkov omogoča:
1.	neposredne akcijske zaključke (učinkovitejše programiranje, urejanje, vodenje),
2.	pristop k proučevanju kumuliranja »komunikacijskih« aktivnosti ter k poglob-
ljenem u teoretičnemu proučevanju problema povezovanja aktivnosti in pogojev,
v katerih določene kombinacije aktivnosti nastajajo.
V tem okviru so v toku sledeče raziskave:
radijska raziskava I: poslušalske navade in subjektivne izjave o odnosu
poslušalcev do posameznih programskih zvrsti;
radijska raziskava II: obdelava podatkov, dobljenih z dnevnim radijskim
vprašalnikom v povezavi z enostavno obliko analize vsebine radijskega pro-
grama za zajeto štirinajstdnevno razdobje (vsebinska klasifikacija oddaj in
njihovo povezovanje v vsebinske bloke);
časopisna raziskava: naročniki, bralci in bralske navade (posebej za Delo,
Ljubljanski dnevnik in Večer);
družbeno-politična aktivnost in mnenja o sestankih;
posebna obdelava podatkov o komunikacijskih aktivnostih mladine in sta-
rejših;
metodološka raziskava poteka ankete: pogoji in potek izvedbe ankete ter
odnos anketiranca do ankete in anketarja.
Tu so naštete le raziskave v okviru prve faze obdelave anketnega gradiva, seveda
pa je delo na dokončni obdelavi, analizi in interpretaciji časovno in vsebinsko
mnogo bolj zahtevno. Tako bo predvsem teoretična in metodološka obdelava pro-
blema kumuliranja aktivnosti aktualna raziskovalna tema skozi daljše razdobje
(po katerem bi zakasnele ožje problemske obdelave izgubile svojo praktično vred-
nost in pomembnost)."
Raziskava »Anketa o vplivih masovnih komunikacijskih sredstev« se kot prva
kompleksna raziskovalna akcija vključuje v širši metodološki in teoretični okvir
proučevanja aktualnih dogajanj v naši družbi. Osnova raziskave je integrirana
človekova osebnost: človek z vsemi svojimi aktivnostmi in v pogojih njihovega
nastanka in realizacije. Njene metodološke rešitve niso niti povsem nove niti povsem
originalne, kljub temu pa predstavljajo pomemben korak v prizadevanju po meto-
dološko in teoretično osnovanem sociološkem raziskovanju.
8 Preliminarna obdelava je zajela vsako četrto anketo — torej 25% vseh zbranih
podatkov. Primer:
Na vprašanje, kaj poslušalce v radijskem dnevniku najbolj zanima, križano s spolom,
smo dobili tele odgovore:
Radijski dnevnik	M Sp°' £
Notranja politika in gospodarstvo	51,5	36,2
Šport	38,9	22,9
Zunanja politika	50,0	27,6
Kultura	16-3	19-9
Radijski dnevnik me ne zanima	1,7	4,4
Ne poslušam radijskega dnevnika	19,7	28,7
(Kumulativna tabela, numerus = 3054)
* Obširnejši prikaz raziskave: S. Saksida, M. Peršič: Naše teme, 2, 1962.
83
Ocene in poročila
PESMI 1961 MARIJANA
KRAMBERGERJA
Marijan Kramberger se je s svojo poezijo
prebil skozi ekspresionistično baročno, z
vsemogočimi, ponajveč pozerskimi »sim-
bolnimi globinami« obloženo, »moderno«
metaforo v neposredni, čisti, nepopačeni
tukajšnji svet. Onkraj baročne metaforične
navlake se mu je ta svet odprl nenadejano
lep in človeški. Pesnik se sprehaja po
njem in ga živi s svojimi očmi, prsti in
posluhom, ne da bi pred seboj vozil po-
zersko in komplicirano samokolnico roko-
kojskega okrasja s kljuko za fabriciranje
že nekoliko dolgočasnega in zamotanega
metaforičnega tingl-tangla. Navkljub
temu pa je Kramberger j e va pesem mo-
derna — in predvsem sveža, — kakor so
doslej poudarili že različni recenzenti.
Ne da bi skušal degradirati določenega
dela slovenske poezije, ki se spričo po
svoje izolacionističnih in esteticističnih
pojmovanj že nekaj časa vse intenzivneje
zateka v krčevito iskane metaforične kon-
strukcije, je precej na dlani, da je spričo
navala in visoke mode te robe že celo med
tkim. oficialnimi kritiki otopel občutek za
pravo poezijo. To misel mi potrjuje odnos
oziroma sprejem, kakršnega je doživela
Cundričeva poezija. Prav Cundričeve
pesmi so namreč precej nazoren dokaz,
kako more sicer visoko kultivirana, a z ni-
kakršnim nazorom ali globljim čustvenim
svetom — da ne govorimo o kompleksnem,
pristnem doživetju — opremljena metafora
nadeti priložnostno in ustvarjalno neresno
zapisanim verzom zunanji blesk »prave«
poezije. '»Pesem« se spremeni v bolj ali
manj dolgo zbirko posamično ponavadi
zelo efektnih metafor, ki lahko »odkri-
vajo«, če že to kdo hoče, tudi različne
»razsežnosti« in »simbolne globine«, ki pa
jih v celoto ne druži nič, razen radosti
kovanja oziroma veselje nad nenadejanimi
dosežki. (Cundrič objavlja zadnji čas
aforizme, kar se mi zdi v tem smislu
značilno.) — Visoka pesem se spremeni v
intelektualno igračkanje, intelektualno
eksperimentiranje, ki ima to »dobro« last-
nost, da ima videz prave poezije. Človeka
pa ne razkriva. Niti deformiranega ne,
čeprav ga skuša sem in tja sestaviti. Ti-
pičen rokoko: bogastvo zunanjih oblik,
zvončkljanje z vseh strani, po potrebi ro-
potanje, blišč in lesk, veliko srebra in
zlata, formalizem dognan do kraja, človeka
pa med vso to ropotijo težko odkrijemo —
ker ga pogosto enostavno ni. — Uveljavlja
se prepričanje, da prave poezije ni brez
komplicirane, za vsako ceno »sveže« in na
vse kriplje originalne metafore. To pre-
pričanje je bolj ali manj značilno za glav-
nino ali vsaj za večino modnih poetičnih
prizadevanj (ki jih ni malo in ki ne živijo
brez oficialnih priznanj) — in celo za po
božji volji bolj blagoslovljeno petje v so-
dobni slovenski poeziji. Zalibog približuje
poezijo vse bolj tistim sumljivim področ-
jem, kjer sta si tkim. visoka poezija in
šarlatanstvo najbolj blizu.
In vendar se najboljša sodobna slovenska
poezija ustavlja mnogo pred tem. Strniša
z vsem svojim opusom (in še posebej v
zadnjem objavljenem ciklu Inferno), Zaje
v nekaterih svojih pesmih, celo Snoj v
nazadnje objavljenem Barju in še neka-
teri drugi dokazujejo, da je čista poezija
najbolj — ali pa vsaj enakovredno — do-
stopna preprosti, neiskani, doživetju or-
gansko izluščeni besedi in da lahko ta be-
seda v svojih najbolj skromnih, že opisnih
oblikah izvrta tudi najgloblje simbolne
gìobine (Inferno).
Prav to pa je dokazala tudi zbirka Mari-
jana Krambergerja (Pesmi 1961, 70, Ob-
zorja Maribor, 1962).
— Kramberger se poredko spušča v glo-
bine obstoja tako intenzivno, kakor Str-
niševe ali Zajčeve pesmi, vsaj zavestno ali
namensko (kolikor je ta izraz v takšni
zvezi upravičeno uporabljati) ne — in
vendar se obstoj pesnikovega bivanja, živ-
ljenja, nenehno lušči, od pesmi do pesmi,
v nenehnem navzkrižju med možatostjo
skeptičnega intelekta in radoživim, otroško
neugnanim veseljem do življenja. Osvo-
bojena kompleksov in življenjskih pohab,
ki strašijo kot žalostna vojna dediščina
po poeziji za spoznanje starejših vrstnikov,
niha pesnikova življenjska resnica v tem
84
navzkrižju in se bori za svojo vero v le-
poto življenja. To, združeno z »iskatelj-
stvom« smisla človeka, daje zbirki osnovni
ton.
... pa vendar: nekaj mora biti.
Nekoč, nekje. Raziskati je treba.
Navsezadnje, če natančno premislimo:
naša zemlja — naša zemlja je zvezda.
(Raziskovalci)
— Prva vizija človeka, ki jo odkrijemo za
psom v Nerazsvetljenem parku tik pod
cityjem, se nam po svoji pesimistični fi-
lozofski podstati zazdi hitro znana. V novi
(rahlo stereotipni) inačici ključni problem
eksistencialističnih filozofij vseh kril in
odtenkov: problem »samoodtujitve«, vpra-
šanje alienacije; človek kot žrtev sistema,
razčlovečenje, »polaščenost«, komformi-
zem, kakor pač hočete. Človek se nenehno
podreja sistemu, v katerega je eksisten-
cialno ujet, in ob tem vedno znova zatajuje
samega sebe. Revoltira se, a samo zaseb-
no, v resnici se prilagaja dogovoru ali celo
ukazu, kakor pes. Vse, kar mu preostane,
je samousmiljenje, toda to je za upor pre-
malo.
Pri tem pa Kramberger ne ostane. Raz-
košje bivanja, veselje nad obstojem odrine
klasično alienaci j sko dilemo kot izrazito
in že nekoliko stereotipno intelektuali-
stično konstrukcijo v kot, nadene ji celo
barvo neprepričljivosti. »Množica, temna
množica«, poosebljenje pradavnega gona
po neomejenem, nezajezenem, z asketsko
razumsko kontrolo neobremenjenem ob-
stoju, vkoraka v življenje in s tem v poe-
zijo. »Divji, slepi val nasilja« se vedno
znova in vedno bolj razkriva pesniku kot
inačica pristnega, nepo tvor j enega življe-
nja. To spoznanje se potem v različnih
stopnjah prebija skozi včasih čudno ure-
jene cikle do zadnje pesmi Konec, ki z
žlahtno, najpreprostejšo patetiko jasno na-
pove tudi osnovno spoznanje in preprosto
dejstvo — »tu si za vselej, na dnu tega
praznika (življenja), kamorkoli odideš.«
Bili pa bi temeljito enostranski, če bi
takšno idejno črto potegnili naravnost,
brez dopolnitve. Iz tega bi prehitro nastala
shema, ki je poeziji in življenju tuja. —
Će smo prej označili sistem ureditve zbirke
za »čuden«, naj ga popravimo prav s tem
v zvezi v »nenavaden«. Zbirka ni urejena
po izrazitih motivnih območjih (nekaj že:
precej zanič erotični ciklus Maj, deloma
Večer in Tujec), kolikor z nekakšnim pod-
talnim namenom, da bi s temeljitimi raz-
položenjskimi preskoki ustvarila do jem
globokega lomljenja, krčevitih nihanj v
pesniški iskateljski osebnosti. Dve pesmi
pred zadnjim Koncem odkrijemo še Otok
cipres, ki je mračen, samoten pogovor s
samim seboj — pred večnim, visokim, ne-
prehodnim zidom skrivnostnega smisla
obstoju, »na koncu vsevednosti« in v
zadnji bližini absurda. — Toda pesem je
obdana z dvema prav nič mračnima, umir-
jenima impresijama, začetek (Ta dež) cikla
(Jezero) pa je spet veder in svetel.
Takšno nihanje daje spočetka občutek ne-
harmoničnosti, neurejenosti in občutek se
niti kasneje ne izgubi popolnoma. Za spo-
znanje pridobi tudi ob precejšnjem številu
pesmi, ki so le veselo igračkanje z verzi
in domislicami ter le s težavo gredo v
zbirko (erotika, Promenada v snegu, Zgod-
ba o prijatelju ipd.) Kasneje pa se nam iz
takšne disharmonije in neenotnosti nekako
vendarle izmota tudi sam namenski smisel
takšne ureditve. Zal je, kot že rečeno,
zbirka kvalitativno toliko neenotna, da
onemogoča kakšen višji tovrstni dosežek.
Princip ureditve sam na sebi (hoten ali
nehoten) pa je seveda pogojen z osnovno
nemirno iskateljsko fiziognomijo Kram-
berger j eve poezije. Ta fiziognomija — mi-
slim vsebinsko — najde svoj izraziti odraz
tudi v zunanji obliki. S tem v zvezi je
kritika doslej poudarjala Krambergerjev
temperament (Mejak). V bistvu gre za
precej izrazito dramatsko doživljajsko
osnovo. Močne dramatske prvine dajejo
namreč Kramberger j evi poeziji značilen
svež, izredno razgiban ton. Ne delujejo he-
terogeno in to je bistveno; intenzivno in
neločljivo se vključujejo v lirsko doživetje,
ki se ne pretaka v pasivno impresijo ali
refleksijo na tretjo temo, marveč domala
redno zaživi v živahnem pogovoru s samim
seboj o samem sebi. —• Ogovarjanje sa-
mega sebe, številni velelniki, domala tri-
četrtinsko prevladovanje dovršnih in po-
navljalnih glagolov, ki so dramatično eks-
presivnejši, kratek, najpogosteje eliptičen
stavek, so zunanje značilnosti takšne »dra-
matizirane« lirike, ki se tako tudi po svo-
jem zunanjem izrazu vključuje v osnovni,
nenehno iščoči ton njegove poezije. — Dia-
log (ali monolog) zahteva seveda vse bolj
živ in živahen (pogovorni) jezik kakor
težka, linearna, statična refleksija. Zato
vnaša Kramberger pogosto v svoje verze
vsemogoč besedni inventar, prav do bližine
pouličnega žargona. To — še posebej v
nepričakovanem, nenavadnem skladu z
vsebino, z notranjo težo pesmi — dopri-
naša zbirki nov efekt svežine in novosti.
Za zaključek temu kratkemu zapisu naj
potemtakem ugotovimo, da je prva Kram-
bergerjeva pesniška zbirka kljub izraziti
kvalitativni neenotnosti (ki je toliko bolj
evidentna spričo nekaterih resnično do-
gnanih umetnin) in kljub vrsti pesmi, ki
v zbirko ne bi smele niti skozi zadnja
85
vrata, vendarle nov in pogumen korak,
mogoče celo odkritje v novo smer; če ne
odkritje, pa vsaj simptom. Ta korak bi
najlaže označili kot povratek iz artistično
meglenih balansiranj k preprosti, naravni,
in vendarle krvavo življenjski in novi re-
snici; k besedi, ki na tem povratku zadobi
novo kvaliteto. Manj donečo, manj pri-
dvignjeno, manj pavjo, pa zato toliko bolj
živo, resnično, izrazitejšo in — mogoče
tudi - lepšo.	Matjaž Kmecl
RAZMIŠLJANJE O SODOBNI
POLJSKI SOCIOLOGIJI
Zygmunt Bauman, Wariacje na tematy
socjologiczne, Kultura i spoìeczenstwo, št.
2/1962, str. 47—63
V zadnjih dveh letih smo lahko na Polj-
skem zasledili zelo živahno razpravo o
vsebinskih in metodoloških problemih
poljske sociologije. Prehojena pot osmih
povojnih let, v katerih se je sociologija
intenzivneje razvijala (na univerzo so jo
ponovno uvedli leta 1954) že kaže neka-
tere izrazite poteze, ki so jih obravnavali
v številnih diskusijah, pismenih sestavkih,
zadržanih akademskih nastopih in v vro-
čih polemikah. Predstavljamo v nekoliko
skrajšani obliki razmišljanje znanega polj-
skega sociologa Zygmunta Baumana o
glavnih problemih sodobne poljske socio-
logije.
Sociologija in socializem
Z. Bauman meni, da se je sociologija v
zadnjem času zasidrala kot posebna di-
sciplina ne samo na Poljskem, ampak tudi
v ostalih socialističnih deželah. Dokaz za
to naj bi bil sestanek sociologov mark-
sistov iz vzhodnoevropskih držav v Pragi
leta 1961 in sestanek poljskih ter sovjet-
skih sociologov v Moskvi istega leta.
Družbeno priznanje je dosegla sociologija
predvsem zaradi novih spoznanj, da je
treba družbene procese v socialističnih
deželah čim racionalneje usmerjati, v
družbeno in politično življenje pa čim bolj
pritegniti ljudske množice. Zato sociologiji
ni bilo mesta v času tako imenovanega
kulta Stalina. »Ni bilo mesta za znanost
o racionalnem vodenju družbenih proce-
sov, za znanstveno družbeno tehniko, do-
kler se je na družbo gledalo kot na ne-
omejeno prožni predmet samovoljne ma-
nipulacije, dokler se je avtorjeve namene
imelo za edini kriterij pravilnosti pro-
grama, dokler so se ti nameni istovetili
z rezultati družbene dejavnosti. Prav tako
ni bilo mesta za posebno znanost, ki se
ukvarja z diagnozo družbenih odnosov, z
raziskavo objektivnih rezultatov družbe-
nih procesov in z informiranjem o teh
rezultatih, dokler je kršitev načel socia-
listične demokracije zahtevala, da se je
skrbno varoval monopol samo enega cen-
tra na diagnozo in oceno družbenih pro-
cesov. Sistem izvrševanja oblasti, ki se
označuje z imenom kult Stalina, je bil
nasprotnik sociologije, ker pomeni socio-
logija sama po sebi zanikanje iraciona-
lizma v upravljanju družbenih procesov
in (zanikanje) vizije družbe kot predmeta
neovirane manipulacije, pri čemer je
hkrati — v svojem diagnostično-informa-
tivnem vidiku —< pomemben činitelj druž-
benega življenja.«
Novejši razvoj razmerja med državo in
družbo, ki ga simbolizira XXII. kongres
KPSZ, se odlikuje ravno po tem, da zah-
teva natančno ugotovitev izhodišč na-
tančno oceno resničnih družbenih tendenc
in realnosti ciljev, h katerim so usmerjene
akcije. Logično priznanje takšnega no-
vega racionalizma se je pokazalo zlasti v
zelo hitrem razvoju kibernetike, ki ni
po Baumanovih besedah, nič drugega kot
znanost o vodenju. Sociologija kot druž-
bena tehnika je postala nujna ravno v
tej vodstveni, »kibernetični« vlogi. »Inže-
nir-sociolog je poleg inženir j a-tehnika ne-
izogiben atribut procesa premišljenega in
uspešnega načrtovanja družbenih pro-
cesov.«
Novo pojmovanje družbenih odnosov se
je izrazilo tudi v zahtevi po večji demo-
kratizaciji družbeno-političnega življenja.
Ta zahteva je po eni strani tesno pove-
zana s postulatom racionalnega vodenja
družbe, ker se le v demokratičnih pro-
cesih lahko korigirajo- morebitni subjek-
ti vizmi, po drugi strani pa se je tudi »po-
membno sredstvo komunistične vzgoje
človeka z vsestransko razvito osebnostjo,
ki se identificira s svojo družbo z aktiv-
nim družbenim delovanjem in z zavestjo
o družbenem smislu in potrebi takega de-
lovanja. In v tej sferi se podčrtuje vloga
sociologije kot... humanistične vede, vede
o poteku in mehanizmu družbenega raz-
voja, vede o zvezah in medsebojni odvis-
nosti individualne biografije in družbene
zgodovine, vede, ki je nujen pogoj aktiv-
nega in uspešnega delovanja človeka in
brez katere ne moremo govoriti o resnič-
nem, praktičnem angažmaju človeka v
kolektivni ustvarjalnosti...«. Temu vzne-
senemu maestosu sledijo v Baumanovem
razmišljanju zelo kritične pripombe na
račun sodobne poljske sociologije.
86
Sociologija adaptacije ali
sociologija konfliktov?
Z. Bauman navaja mnenja nekaterih me-
ščanskih sociologov o tem, da je cilj socio-
loških raziskav omogočiti posamezniku in
družbenim skupinam, da se prilagodijo
družbenemu okolju, v katerem živijo. Ta-
ko pravi znani britanski sociolog dela
Hare: »Človek, katerega cilji so popol-
noma v skladu s cilji, ki jih odobrava
njegova skupina, ne bo čutil utesnjenosti.
Svoboden bo ... Človek se mora počutiti
del svoje družbene skupine, tako v nje-
nem ožjem kot v njenem širšem aspektu,
če hoče biti svoboden. »Zapadni psihologi
izhajajo često iz domneve, da je obna-
šanje, ki se razlikuje od tistega, ki ga
sprejema družbeno okolje, znak nervoze
in da je nervoza ravno rezultat neprilago-
ditve posameznika do družbenega okolja.
Toda zahteva po prilagoditvi, ugotavlja
Bauman, je konservativna zahteva. To je
pravzaprav filozofija adaptacije, če gre
za posameznika in filozofija soglasja, če
gre za družbeno skupino. V tej filozofiji
ni mesta za misel, da utegne biti tudi svet
neprilagojen človeku. Posameznikova ne-
sreča izvira iz njega, posameznika. »Bio-
tehniko lahko opredelimo kot vedo o tem,
kako se prilagodimo okolju. Vsaka prila-
goditev je sreča. Sama sreča je oprede-
ljena negativno: kot odsotnost nesreče.«
Toda njega, Baumana, ne bi filozofija
adaptacije toliko prizadela, če bi šlo samo
za Ameriko. Stvar je ravno v tem, da je
treba filozofijo biotehnike oceniti iz per-
spektive poljske družbe. Čas za to je že
skrajen, ker tudi na Poljskem vedno šte-
vilnejši sociologi in socialni psihologi
prevzemajo to filozofijo. Toda ali lahko
privrženec socializma zagovarja takšen
konservativni nazor? Znano je, da so pravi
socialisti največji antikonservativci. Toda
ko prevzamejo oblast, se znajdejo v takšni
objektivni situaciji, da morajo biti vsaj
deloma in v nekem smislu konservativni.
Medtem ko prej niso mogli izgubiti niče-
sar razen svojih okovov, morajo sedaj bra-
niti pridobitve. »Nasproti že izoblikova-
nemu ogrodju novega družbenega reda so
konservativci in ne morejo biti drugačni,
če nočejo izdati svojih družbenih idealov.«
To so, kot pravi Bauman, makrodružbeni
pogoji, ki silijo komuniste, da so konfor-
misti v navedenem smislu. Razen teh
makrodružbenih pogojev pa delujejo tudi
mikrodružbeni pogoji v smeri konfor-
mizma in konservativnosti. Eden izmed
temeljnih zahtev socializma je spoštova-
nje osebnosti sočloveka. Ker komunisti
vedo, da bo lahko osebnost zaživela po-
polnoma šele takrat, ko bodo odpravljene
vse objektivne prepreke za njen razvoj,
se zavedajo, da so konflikti nujni vse
dotlej, dokler bo kategorija »interes« imela
realen pomen. Zato za razdobje relativ-
nega pomanjkanja dobrin nujno prizna-
vajo biotehniko adaptacije in soglasja, ker
le-ta olajšuje družbeno sožitje. »Toda
celo v dobi, ko priznavajo vrednost bio-
tehnike prilagoditve in soglasja, ji komu-
nisti ne morejo priznati pravice, da nado-
mesti družbene spremembe.« ... Kajti »za
preobrazbo družbe je potreben antikon-
servatizem. Antikonservatizem pa zahteva
nekonformistična stališča in dejanja...
Konflikt je pogoj in vir vsakega razvoja,
tudi razvoja komunizma. V temelju stal-
nega izpopolnjevanja socialističnega sveta
je lahko samo konflikt, ki izvira iz ne-
konformizma komunista. Nekonformizma
proti vsem zavestnim poskusom ali ne-
zavestnim tendencam, da se petrificira
katerikoli večno nedovršeni fragment na-
šega življenja. Proti ljudski neenakosti.
Proti neobčutljivosti birokrata in samo-
voljnosti dostojanstvenika. Proti ozkim
potem predsodkov, ki zavirajo človekov
razvoj. Proti nesmiselnemu garanju pre-
zgodaj starajočih se žena. Proti nezaup-
nemu sumničenju in mržnji do ljudi.
Proti samemu sebi — proti vedno znova
se porajajoči skušnjavi, da bi to, kar smo
izvršili z lastnimi rokami v imenu revo-
lucioniranja sveta, priznali za sam zre-
volucionirani svet. Proti konformizmu, ki
se izrojuje v konservativni program.
Takšnega nekonformizma, ki si poleg tega,
da bi prilagodil človekovo ravnanje po-
trebam sveta, prizadeva, da prilagodi svet
človekovim potrebam ...«
»Glejte, to je tisto, zaradi česar se poraja
nemir, ko opažamo, da v razvojnih ten-
dencah naše sociologije -dominira bioteh-
nika adaptacije. Ne da bi zanikali njeno
nedvomno družbeno pomembnost in pri-
mernost, bi bilo želeti, da bi se z razvo-
jem adaptacijske tehnike družil nič manj
hiter in vsestranski razvoj biotehnike
konflikta. Napor, ki bi ga vložili v to
tehniko, bi utegnil biti priznan celo za
differentia specifica sociologije, ki je ure-
zana po vzorcu socializma.«
Od sociološke mode k socio-
loški znanosti
Sociologija na Poljskem je že med obema
vojnama uživala takšen sloves, da se je
pred drugo svetovno vojno upravičeno
govorilo o sociološki modi.
Znamenja mode so se pojavljala tudi v
zadnjih osmih letih. Razlog za to je med
drugim, po ugotovitvi prof. J. Hochfelda,
da spada ta znanstvena panoga med takš-
ne privlačne simbole modernizma kot so
87
kibernetika, avtomatizacija, matematični
stroji idr. Razen tega podčrtuje Bauman
še zlasti okolnost, da je sociologija v ne-
kem smislu negirala dogmatizem in so se
k njej zatekali vsi tisti, ki so se naveli-
čali večnih resnic, prihajajočih samo iz
enega centra. »Statistični admirator socio-
logije« je odigral na ta način zelo bo-
gato destruktivno vlogo, zelo boren pa
je bil delež njegovega konstruktivnega
programa.
Vzdušje mode pa le škoduje kvaliteti in
dosežkom sociološke znanosti, ker spod-
buja nečimrnost, uči lahkih uspehov, za-
vira samokritiko, omejuje pobude za iz-
popolnjevanje metodologije. »Zakaj bi se
ubadali z velikimi problemi, če kakršne-
koli številke, le da se križajo v tabeli,
navdušijo kateregakoli urednika? Zakaj
bi proučevali zgodovino sociologije in se
prebijali skozi debele zvezke dejstev, če
za bliskovit uspeh zadostuje, da poznaš
štiri aritmetične operacije (morda še po-
prej vprašaš za nasvet mlajšega brata, ki
je pravkar končal šolo in jih še ni po-
zabil)?«
Po Baumanovi oceni pa so se leta 1961
pokazala številna znamenja, ki napove-
dujejo konec tej modi. Poljska sociologija
je v tem letu začela v večji meri prehajati
iz sfere gesel v sfero prakse. Kričeča re-
klama novinarskega sveta je izpolnila
svojo vlogo. Prišlo je do večjega števila
delovnih stikov med praktiki in sociologi.
Medtem ko se je prej predvsem govorilo
o tem, kaj je treba sociologom omogočiti,
se je sedaj začelo govoriti o tem, kaj lah-
ko sociologi zmorejo. Prišlo je sicer do
rahlih razočaranj, vendar pa bodo samo
takšna razočaranja lahko privedla do spo-
znanja dejanskega stanja. »Takrat se bo
pokazalo, da v resnici sociologi zmorejo
veliko manj, kot jim je pripisoval navdu-
šeni svet, vendar pa to, kar zmorejo, za-
dostuje da se znatno poveča arzenal tra-
dicionalnih sredstev, ki jih ima na raz-
polago za akcijo praktični delavec. Poka-
zalo se bo tudi — to pot bodo to ugotovili
sociologi — da je treba za družbeno delo-
vanje nekaj več kot štiri aritmetične ope-
racije in nekaj statističnih obrazcev in
da problema, kaj pravzaprav meri anketa,
ne moremo prepustiti v rešitev prihodnjim
rodovom. Takrat ne bo prostora za modo,
bo pa zato dovolj prostora za mirno in
solidno izpopolnjevanje sociološke apara-
ture, za razvoj znanosti.«
Obstoje tudi nekatera druga dejstva, ki
kažejo na to, da v poljski sociologiji eri
mode bije zadnja ura. Začelo je izhajat:
osrednje glasilo poljskih sociologov Socio-
loške • razprave (Studia socjologiczne), ki
na reprezentativen način dokazujejo, »kaj
je sociologija in s čim se ukvarjajo ljudje,
ki so upravičeni do imena sociolog.« Po
prvih številkah lahko sodimo, da to ne bo
lahko berilo in da se ob njem ne bo dalo
uganjati sociološkega snobizma. Razen
tega znana poljska založba PWN (poljska
znanstvena založba) pristopa k organiza-
ciji posebne sociološke redakcije, ki bo
strokovno kvalificirano in sistematično
skrbela za izdajo sociološkega slovstva.
Končno imamo še en simptom propadanja
mode: v preteklem letu so poljski socio-
logi začeli zelo kritično gledati na dose-
danje sociološke raziskave. »Pojavile so
se številne razprave, katerih predmet je
bila analiza dejanskega in ne mistificira-
nega stanja in perspektiv sociološke em-
pirije, med katerimi je treba — na prvem
mestu precej dolgega seznama — omeniti
članke profesorjev Ossowskega in Hoch-
felda. Na delovnih sestankih Poljskega
sociološkega društva so se razvnele živah-
ne diskusije, ki so premaknile številne
probleme sociološke metodologije iz sfere
sacred, v sfero secular. Kar pa je najvaž-
nejše — ta metodološki samokriticizem
je postal precej splošen pojav: zelo veliko
število sociologov začenja bolj budno mo-
triti svoje raziskovalno orodje in analizi-
rati vrednote, ki prej sploh niso bile pred-
met avtorefleksije in so bile prevzete
kratkomalo v verovanje skupaj s prepri-
čanjem, da ima privatni avtomobil pred-
nost pred tramvajem. Tako ozračje je po-
gubno za modo, je pa zato zelo koristno
za razvoj znanosti.«
Iz tega pa bi bilo napačno sklepati, da bo
sociologija izgubila svojo dosedanjo popu-
larnost. Realne družbene potrebe načrto-
valcev-praktikov in ljudskih množic bodo
ostale kot trajna spodbuda sociološkega
raziskovanja. »Sociologija pa ima dosti
resnične vrednosti kot teoretična in upo-
rabna znanost, da ji ni treba graditi svo-
jega družbenega ugleda s takšnimi dvom-
ljivimi sredstvi, kot je sejemska reklama.«
»Amerikanologija« ali
»p o 1 j s k o 1 o g i j a« ?
Med nadaljnje značilnosti, ki z njimi Z.
Bauman karakterizira sodobno poljsko
sociologijo, spada vpliv zapadne, zlasti
ameriške sociologije. Poljski sociologi so
v zadnjih osmih letih v znatni meri posne-
mali tako metodološke manire kot vsebin-
sko problematiko v Združenih državah.
»Ameriška sociologija pa je, kot je znano,
.amerikanologija', in poljska sociologija
je bila v svojih prvih pooktobrskih letih
v glavnem .amerikanologija'. Poljski so-
ciologi so se predvsem trudili informirati
široko publiko, da so se naučili brati po
88
angleško in da so bili na študiju preko
oceana. Včasih so še navrgli prgišče infor-
macij o čikaških gangih (skupine krimi-
nalcev) in o problemu adaptacije v državi
Wisconsin.« Na poljske probleme so gle-
dali izključno skozi očala ameriških socio-
loških raziskav.
To je bilo deloma razumljivo, ker je bila
»amerikanologija« že gotova v priročni-
kih, medtem ko je bilo treba »poljskolo-
gijo« šele ustvariti. Vendar pa tudi na tem
področju v zadnjem času opažamo močne
premike. Čim bolj so se poljski sociologi
poglabljali v poljsko problematiko, tem
bolj so začeli opažati, da se poljska pro-
blematika razlikuje od ameriške, da »ob-
stoje lastna, specifična vprašanja poljske
družbe in socialistične družbe, o katerih
se sociologom še sanjalo ni. V preteklem
letu smo bili priče številnih razprav (glej
npr. dela Sarapate, Markiewicza, Matejka,
Doktorja, Kowalewskih), ki so bile neke
vrste deklaracije o narodni in družbeni
neodvisnosti v sociološkem svetu«.
Seveda, poudarja Bauman, proces tega
osvobajanja izpod tujih vplivov ni eno-
staven. Še danes se v številnih stališčih
pozna dediščina zadnjih let. »Prvič, ne
manjka ljudi, za katere je ameriška so-
ciologija sinonim za sociologijo sploh. Dru-
gič, še širši je krog tistih, ki so prepri-
čani, da so bile vse sociološke resnice
odkrite v razdobju, ki se začenja šteti
takrat, ko je na obali Amerike pristala
ladja, ki je pripeljala Paula F. Lasars-
felda. Tretjič — še večje je število tistih,
ki vestno zbirajo opeko za »poljskološko«
zgradbo, a se vendar ne morejo osvoboditi
perspektive sveta, ki jo vsiljuje samo ena
uvožena raziskovalna metoda. To se izraža
v resnih in smešnih posledicah: na druž-
bene probleme se gleda skozi prizmo an-
ket, na družbene procese skozi prizmo
izjav ljudi...«
Kljub vsemu pa se vse bolj širi področje,
kjer se obravnava pristna poljska prob-
lematika (o družbenih preobrazbah v Za-
hodnih pokrajinah, o družbenih procesih
na področjih hitre industrializacije, prve
posplošitve o dolgoletnih raziskavah druž-
bene strukture poljske vasi itd.). Poljska
sociologija si bo utrla pot v svet le tako,
da bo obravnavala poljske probleme, ne
pa s potnim listom ameriške sociologije,
zaključuje Z. Bauman ta del razmišljanj.
Proti anketo maniji
Cilj vsake znanosti in hkrati znak njene
zrelosti je sinteza, ki ugotavlja zakoni-
tosti, ki obvladujejo njen predmet. Cilj
sodobne poljske sociologije bi potemtakem
— po Baumanovi ugotovitvi — morala
biti sinteza razvojne dinamike poljske
družbe. Ta sinteza bi morala sloneti na
podatkih, ki so bili zbrani kot reprezen-
tativni in verificirani po pravilih znan-
stvene metodologije. Prvi pogoj za znan-
stveno sintezo je tedaj pravilno zbiranje
podatkov v empiričnih raziskavah. »Em-
pirija je sedanjost prihodnje sinteze.«
Bauman pa vidi ravno v načinu zbiranja
podatkov v preteklih letih eno izmed
glavnih pomanjkljivosti poljske sociolo-
gije. Posebno kritizira stališče, ki misli,
da je anketa glavni in skoraj edini in-
strument sociološke raziskave. »Zlasti
vznemirljivo s tega stališča je, da se pri
nas oblikuje navada, ki izenačuje raz-
iskavo družbenega procesa s štetjem ust-
nih izjav udeležencev družbenega proce-
sa... Hoče se, na primer, raziskati brez
dvoma pomemben problem izbire poklica.
Namesto, da bi izbrali pot, ki je daljša in
morda težja, toda zato ustreznejša za raz-
iskavo danega problema, kot je analiza
družbene strukture različnih srednjih in
visokih šol v primerjavi s strukturo te-
rena, starosti, v kateri zapuščajo šolo
otroci različnih družbenih slojev, sorod-
stvena in prostorna povezanost pripadni-
kov različnih poklicev itd. — se skrbno
beležijo in dajejo v zapleteno statistično
obdelavo izjave ljudi o tem, kakšen po-
klic bi izbrali za hčerko (ki je nimajo),
če bi jo imeli in če bi ta izbor (ki ni
odvisen samo od njih) bil odvisen samo
od njih. Pri tem se pozablja, da te izjave
ne informirajo zanesljivo o izbiri poklica,
ampak samo o tem, kaj dela anketiranec,
ko mu sociolog postavlja vprašanja. Ali
odvisnosti med družbenimi odnosi v pod-
jetju in družbenimi stališči delovnega ko-
lektiva. In ponovno: namesto da bi po-
globljeno opazovali medčloveške odnose
in preštudirali dokumentirano zgodovino
podjetja in nato analizirali objektivne po-
kazatelje stališč delavcev, ki se izražajo
v številkah produkcije, racionalizatorskih
in novatorskih dosežkih, izpadih pri delu,
stanju podrejenosti itd. — iščejo korela-
cijo (ker je to hitreje in lažje) med izpo-
vedmi, ki smo jih dobili z anketo o od-
nosih v tovarni, in z na isti način zbra-
nimi izjavami o tem, kaj bi storil Kowal-
ski, če bi Kiatkowski odšel z dela deset
minut pred sireno.« Do enakih ugotovitev
pridemo, zatrjuje Bauman, če ocenjujemo
nekatere raziskave poklicne dejavnosti
kmetov. Namesto, da bi zbrali podatke
o gnojilu, obdelovalnih strojih, kvaliteti
posejanih semen itd., jih sprašujemo, ali
so zelo, srednje ali pa sploh niso nave-
zani na svoj poklic. Izjemo naj bi v tem
pogledu predstavljalo delo J. Piotrow-
skega o poklicnem delu žena.
89
»Očitno obstoje problemi, in to zelo važni
problemi, ki jih že po njihovi naravi ne
moremo raziskovati drugače kot z anketo.
V mislih imam vprašanja, pri katerih nas
zanima ravno mnenje ljudi, ne pa vedenje
in ravnanje ljudi v njihovem ,naravnem'
okolju, saj ga ne določajo samo priznana
mišljenja. Raziskovanje mnenja z anke-
tiranjem je sama po sebi umevna stvar —
treba je samo paziti, da bodo pogoje eks-
perimenta, kakršen je anketa, skrbno
kontrolirali in v celoti poznali njihov de-
formirajoči vpliv. Toda problem je v tem,
da si številni raziskovalci predstavljajo,
da z anketiranjem raziskujejo nekaj več
kot samo mnenje — da raziskujejo stvar-
ne družbene procese. Ce pa nimajo takšnih
iluzij, pa iz teh ali drugih pobud razisku-
jejo mnenje namesto resničnih, objektiv-
nih postopkov in procesov. Vendar pa je
anketiranje primerno za raziskavo samo
neznatnega delčka sociološko pomembnih
problemov — in ravno v tem dejstvu tiči
racionalna vsebina protestov proti anketo-
manliji. S predstavami, ki jih imajo neka-
teri, je anketa metoda, ki je najenostav-
nejša, najlažja, ki zahteva najmanj stro-
kovne priprave, metoda, ki postavlja socio-
loško raziskavo na raven obrti. Zaradi tega
ne stoji danes pred sociologi naloga, da
utarejo pot anketi v družbo, nasprotno,
lahko govorimo prej o nalogi, da utaremo
pot sociološkim problemom skozi goščo
anketomanije.«
Prava sinteza, ugotavlja Bauman, je seveda,
povezana tudi z nekaterimi drugimi pro-
blemi. Važno je, da je treba začeti s parci-
alnimi sintezami in ne čakati, da bo sin-
teza sama skočila iz grmade empiričnih
podatkov. Za takšno uspešno delno sin-
tezo šteje knjigo R. Turškega, ki je izšla
leta 1961 pod naslovom Dinamika druž-
benih sprememb na Poljskem.
Priredil in prevedel A. B.
PROPAD VELIKIH AMERIŠKIH
TEDNIKOV
»V prihodnjih letih bodo veliki ameriški
tedniki še večji, ampak le redki med njimi
bodo preživeli. Revije s skromno naklado
ne bodo občutno povečale števila izvodov,
prej bodo pustile mesto drugim manjšim
revijam In med žrtvami bo kateri izmed
tednikov, ki že zelo dolgo, pripadajз ame-
riškemu običaju in tradiciji. Kateri izmed
tistih, ki se trenutno večajo po številu
strani ter prodanih izvodov in ki navidez
uspevajo.«
S to napovedjo nekega ameriškega izve-
denca za probleme razpečavanja in orga-
nizacije časopisov se pričenja članek o
krizi velikih ameriških tednikov, ki ga je
objavila italijanska revija Tempo Presente
(VII-6). Problem je sprožilo povečanje
poštnine, ki pa je pri vsej stvari bolj
stranskega pomena. Glavni vzrok je stalno
manjšanje dohodkov ob istočasnem ve-
čanju izdatkov. Številke nam povedo, da
kupijo Američani skoraj dvesto milijonov
tednikov, letne za milijardo in pol do-
larjev, vendar pa se je založnikom v zad-
njih desetih letih dobiček zmanjšal od
štirih odstotkov na manj kot dva. Ogromni
organizacijski in tehnični aparati, kot ga
ima ženski ilustrirani list Mc Call's (skoraj
sedem milijonov izvodov), ne prinašajo
izdajatelju nobenega dobička, skoraj po-
lovica drugih tednikov pa je zaključila
lanskoletno bilanco z deficitom.
Izvedenoi navajajo kot vzrok televizijo', ki
baje nudi mirnemu Američanu affluent
society vso potrebno udobnost, resnični
vzrok krize pa je v tednikih samih. Še
pred dobrim letom, na primer, sta Life in
Saturday Evening Post, glavni ameriški
ilustrirani reviji, skrbno pazili, da se ni
prikradlo v njune uvodnike nič takega, kar
bi lahko kakorkoli vzbudilo polemike: v
njih sta podpirali in širili samo velike na-
rodne mite, od Eisenhowera do Carla
Sandburga, od Gradme Moseja do Mother
Daya. Drznejši uvodniki so novejši pojav
in sicer ena od »velikih novosti«, ki so jih
vpeljali po septembru 1961, ko so znaki
krize postali očitni. Slavne ameriške revije
se bile-torej že tako dolgočasne, da jih je
težko prenašal celo plašni, disciplinirani
in redni »povprečni Američan«.
Istočasno pa je ameriška televizija nare-
dila odločen korak naprej. Prikazuje
filme kot Hiroshima mon amour, orga-
nizira skrajno drzne diskusije o živih vsa-
kodnevnih problemih, obravnava vse: od
začasnih delavcev v poljedelstvu do ame-
riške desnice, itn. Neposredna sugestija
ekrana je med najmanj pomembnimi sred-
stvi, s katerimi si je televizija osvojila
ameriško publiko. Razlika med njo in ča-
sopisi je predvsem v kvaliteti. Brezobzir-
nost, dobra organizacija, različna raven
kulture, zanimanja, politične napetosti in
časnikarske morale so privedli televizijo
na drugačna pota, kot se jih držijo veliki
ilustrirani tedniki. Ti pa zvračajo vso
krivdo na »postopno in zaskrbljujoče ne-
zanimanje za branje«.
Vsa zgodba pa se ne začne pri bralcih,
temveč pri previdnih in nezaupljivih ad-
vertising men, pri poizvedovalcih slavne
90
Madison Avenue (generalštaba ameriške
reklame), ki morajo vsak trenutek znati
presoditi tako imenovani učinek sredstva.
Veliki inserenti so izrazili nezaupanje ilu-
striranim revijam že mnogo prej, kot so
lahko bralci pokazali znake nezadovoljstva
in dolgočasenja. Reklamni ageniti so po
skrbnih raziskovanjih prišli do zaključka,
da ljudje kupujejo tednike, ker se ne mo-
rejo takoj rešiti pritiska ogromnega pro-
pagandnega aparata, naročnin, ponudb po
znižani ceni (v desetih letih je bila naroč-
nina znižana za dve tretjini), vendar jih
listajo z vedno manjšim zanimanjem. Di-
rektorjem in urednikom revij, kot Life,
Look in Saturday Evening Post, so prav
njihovi največji podporniki zabrusili naj-
bolj nepričakovan očitek: Ste konformisti,
ste preveč enaki in dolgočasni; pišete ved-
no in samo to, kar ljudje pričakujejo, da
boste pisali, ne da bi presenetili, ne da bi
napadli; in izgubljate morda za vselej,
pozornost publike.
Pri vsem tem pa seveda ni važno, kdo je
kriv tega stanja: ni še dolgo tegà, ko bi
bili inserenti umaknili svoje oglase iz ča-
sopisa, ki bi se odločno zavzel za pereče
politične ali kakršnekoli druge probleme,
ker bi tako pisanje lahko žalilo občutlji-
vost dela bralcev. Važno je samo to, da
Američani listajo časopise, ne da bi jih
brali, kupujejo tednike, ne.da bi jih listali
in da jih kmalu, ne bodo niti kupovali več.
In tudi, če bo organizacijski pritisk pre-
prečil padec prodaje, se bo število oglasov
stalno manjšalo in mnogi velikani ilustri-
ranega časnikarstva ne bodo zmogli stroš-
kov, ki se bodo večali zaradi podražitve
razpečevanja in vedno manjše • cene
naročnin.
Tudi kdor ni bil na tekočem o tajnih vzro-
kih, ki že nekaj mesecev povzročajo po-
goste menjave v redakcijskih krogih, je
lahko presenečen opazil nenadne in na-
videz nerazumljive spremembe na plat-
nicah, v tehnični ureditvi, v rubrikah, v
izboru tém. Septembra lanskega leta je
Saturday Evening Post, ki dotlej vendar
ni zabeležil pada naklade, naznanil radi-
kalno spremembo formule. Veliki ljudski
tednik, ki izhaja v približno sedem mili-
jonov izvodih, je v nekaj mesecih izgubil
polovico oglasnih strani. Takojšnja ukrepa:
preiskava, da bi *ugotovili, kaj ni všeč in-
serentom, in ukaz, da se časopis popol-
noma predela glede na the new feelings.
Starke v gugalnem stolu z začudenjem
opažajo, da uvodnik ni več posvečen prob-
lemu odnosa tašča-snaha, ki naj se seveda
reši po dobrih pravilih krščanskega so-
žitja, temveč oportunosti, da se spet zač-
nejo nuklearni poizkusi. In članek ne
obravnava novih teženj v oblačenju
teenagerjev, temveč novo strukturo vlade
ali pa tajanje v sovjetski kulturi s citati
iz novejših Jevtušenkovih pesmi. Reakcija
bralcev ni znana, naklada pa se je pove-
čala, tako da je Saturdy Evening Post do-
segel Life, kar pomeni, da je novost pri-
vabila nove bralce, medtem ko je. propa-
gandnemu aparatu uspelo obdržati vse
stare, kljub njihovemu kaj verjetnemu za-
čudenju in zmedenosti.
Vendar pa ta ukrep ni prepričal Madison
Avenue, kjer so postavili vprašanje prin-
cipa: Kako je mogoče misliti, da se lahko
napravi časopis, ki bo ugajal inserentom,
ko prav inserenti dvomijo, da časopis
ugaja bralcem? Odločitev reklamnih agen-
tov, da zamenjajo časopise s televizijo, je,
kot kaže, nepreklicna. Veliki tedniki pa
še niso obupali in si poskušajo na vse
mogoče načine pridobiti izgubljeno zaupa-
nje. Ti poskusi so v glavnem precej
klavrni, nezreli, včasih celo smešni. »Life
— je zapisal eden njegovih bivših ured-
nikov — se že giblje kot slep velikan.«
Primer Lifa je najbolj senzacionalen in
ilustrativen obenem. Tej reviji se ni ni-
koli zgodilo, da bi jo kdo dosegel na nje-
nem vrhu sedmih milijonov izvodov, kot
se ji tudi ni nikoli zgodilo, da bi v nekaj
mesecih izgubila desetino oglasov. V re-
dakciji Lifa ni verjetno nikoli nihče po-
mislil, da bi imel bralce za svoj naravni
trg. Ob prvem znaku negotovosti inse-
rentov se je kolos stresel in zadrhtel v
vsej svoji strukturi. Menjave pri tehnični
ureditvi, ukinitev in otvoritev raznih
rubrik, od številke do številke vidnejša
negotovost v razmerju med tekstom in ilu-
stracijami, med fotografijami in risbami,
med mastnim in navadnim tiskom, med
podnaslovi in članki, vse to je trajalo
nekaj mesecev, obenem pa so uvodniki
priporočali bralcu vedno novo formulo
najstarejšega ameriškega ilustriranega
tednika. Nihanje se še ni končalo, kot sp
še ni končalo počasno, a vztrajno upadanje
oglasov. Edina trdna točka, okoli katere
se še vedno vrti podirajoča se struktura
velike revije, je totemska vrednost foto-
grafije. S tem, da je izkoristil nekaj po-
srečenih »strelov« in delo kakega! res prid-
nega fotografa, je Lifu uspelo, da si je na
svojih fotografskih reportažah zgradil
skoraj legendarni prestiž. V zadnjem času
pa se je v boju s televizijo in velikimi
mednarodnimi tekmeci pokazala vsa ne-
stanovitnost tega aduta družbe Time Life
Inc. Fotografije so vedno večje, vedno
bolj barvane, vedno bolj »zastonj« in brez
smisla. Opaziti je postopno preobrazbo te
revije v luksuzen, bogato ilustriran kata-
91
log, ki ga razpečavajo na račun številnih
podjetij. Ne bo dolgo, pravijo, pa bo do-
segel popolno anonimnost raznih železni-
čarskih revij ali publikacij, ki jih najdemo
na sedežih v letalih. Manjkajo ideje,
manjka stik z bralci in manjka poklicna
morala, ki bi edini lahko pomagali pre-
kiniti s servilno podrejenostjo reklami (ki
sluti šibkost in veča nezaupanje).
Ameriški časnikarski izvedenci se sprašu-
jejo, če bo v vrvežu teh razburjenih in
sterilnih sprememb, preden pride do po-
časnega, vendar neizbežnega propada,
prišlo do novega spoštljivega in človeškega
stika z bralci. Morda so manjše neilustri-
rane revije kot New Republic in Saturday
Review pripravljene prevzeti nasledstvo.
Kar pa se tiče Lifa, pravi že omenjeni
bivši urednik, da so odgovorni za podjetje
v glavnem združeni z revijo od 1940., in
se sprašuje, če lahko časnikar, potem ko
je dvajset let delal, kot je želel Henry
Luce, napiše še kaj novega, originalnega
in svežega.
Veliki ilustrirani tedniki bodo pobili drug
drugega: vedno več izvodov in strani ter
slik in barv, vedno več deficita in neza-
nimanja in dolgočasja, zaključujejo pesi-
mistični ameriški izvedenci. V zgodovini
časnikarstva pa bo ostala legenda o veli-
kanih, ki so oslepeli pred resničnostjo.
F. C.
■ Ф •
■П '(Cf. .,■!".
. >voq
>iq n .
J
. : .1
. 5Í ) ; ¡
92
Ogledalo slovenske kulturne ustvarjalnosti
NOVE KNJIGE
Bratko Kreft: Kalvarija za vasjo — Prvi
pregledni in komentirani izbor Kreftove
socialno poantirane novelistike je pripra-
vila uveljavljajoča se Pomurska založba.
Knjiga prinaša tudi dvoje doslej še ne-
znanih povesti, ki dopolnjujeta Kreftovo
bilanco predvojnega pripovednega priza-
devanja. Uvodni esej o pisatelju in po-
drobna bibliografija ob zaključku stre-
mita po kar se da uglednem izgledu tega
obračuna.
Mira Mihelič: Mladi mesec — Pisatelje-
vanje Mire Miheličeve se je v poslednjih
nekaj letih usmerilo v analizo aristokrat-
ske sredine, ki jo temeljito pozna, ker iz
nje sama izhaja. Ta v literaturi še ne-
izraženi aspekt slovenske družbene pol-
preteklosti je zanimiva snov, vredna tri-
logije (Mladi mesec, Hiša večera, April.)
Miheličeva je spontano in na spodobni
izrazni ravni izpisala svoje doživetje te
sredine, vendar ni zbrala dovolj moči,
da bi podala njeno družbeno razčlenitev
in oceno. Romani — vključno poslednji —
ostajajo zavoljo* tega bolj psihološke štu-
dije posamičnih likov iz aristokratske
sredine kot pa njena celovita upodobitev.
Ivan Bratko: Vroči asfalt Evrope — Brat-
kov pisateljski interes je ves usmerjen
v pripoved o doživljanju mladih revolu-
cionarjev v najtežjih letih revolucije. V
sklop teh opisov sodi tudi v dobršni meri
spominsko zastavljeni »Vroči asfalt Ev-
rope«, zbirka novel in črtic, stkanih v ne-
vsiljivo Bratkovo podobo revolucionar-
nega časa. Zven revolucionarne romantike
je pristen in nevsiljiv, pri čemer je Brat-
kov napredek v primeri s prejšnjimi deli
(npr. Pomladjo v februarju) očiten.
Dr. Marja Boršnik: Študije in fragmenti,
Obzorja Maribor, 1962. — Znana slovenska
literarnozgodovinska delavka je zbrala v
primerno, za naše razmere celo* do neke
mere razkošno opremljeno knjigo številne
eseje in literarnozgodovinske študije, ki
ilustrirajo njeno dolgoletno ustvarjalnost.
Kjer ostaja dr. Boršnikova zvesta sebi
in osnovi, iz katere izhaja, naletimo lahko
na kvalitetne rezultate in številna pro-
dorna zapažanja. Zal pa je te svoje po-
glede za mariborsko izdajo sem in tja
redigirala v smislu neke nove metode
in jim s tem odvzela precejšnjo mero
prvotnega šarma. Pri tem mislimo zlasti
na njen kratki Pregled slovenskega slov-
stva, ki izrazito variira v dveh plasteh.
V eno, ko uspe na kratek, jasen, prodo-
ren način okarakterizirati naše literarne
ustvarjalce — in v drugo, ko skuša celot-
ni slovenski kulturni razvoj utesnjevati
v preveč simetrični, oštevilčeni sistem.
Simetrija se pri tem vidno zaje v živi
organizem in ga uklene v neživo shemo.
— Pregled bi se sicer brez tega lahko
uvrstil v najboljše tovrstne dosežke, ko-
likor jih imamo.
Mile Pavlin: Jurišni bataljon — Med pisci,
ki ohranjajo spominu doživetja partizan-
skih let, se je Mile Pavlin uveljavil pred-
vsem z obširnimi reportažnimi zapisi.
Tokrat se je poskusil v črticah, ki se bero
kot fragmentarni utrinki, pogrešamo pa v
njih trdnejšo pripovedno zaokroženost.
Vladimir Kavčič: Tja in nazaj — Kavčič
si je zastavil trden koncept in program
svojega pisateljskega dela. Pozornost po-
sveča psihološki in družbeni analizi po-
sameznikov, ki se trgajo iz svojih živ-
ljenjskih in moralnih kriz, vezanih na po-
samezna obdobja naše sodobnosti. Po ro-
manih iz vojnih dni se je v poslednjem
tekstu pomudil ob življenjski drami mla-
dega rodu iz prvih povojnih let. Poseg
v to bolečo tematiko je aktualen, vendar
ostaja roman »Tja in nazaj« še zmerom
bolj samo poseg, ne sinteza.
Ferdo Godina: Pravljica o logarnici —
Sveži in iz pristnega doživetja oblikovani
svet Godinove pripovedi o sodniku za pre-
krške, ki si je šel pomirit živce v Mursko
šumo, je neke vrste sodobna varianta vr-
nitve k pristni naravi in pristnim člove-
škim odnosom. Topla, mikavna, doživeta,
s humorjem prepredena pripoved pomeni
Godinovo rast v tej zvrsti pisateljevanja.
93

Dr. Mirko Rupel - Primož Trubar, živ-
ljenje in delo. Zajetno literarnozgodovinsko
delo je izšlo pri Emka v luksuzni opremi
in s številnimi fotografijami. — Celo za
laika zanimivo branje, napisano v tekočem
pripovednem slogu, s kancem božje fan-
tazije, ki pa ne prehaja meje, kakršno
diktira domala nepregleden arzenal zbra-
nih podatkov (poglavitna vrednost knjige),
—	a žalibog sem in tja oslabljeno z neka-
terimi osupljivimi jezikovnimi spodrsljaji.
—	Dnevniška recenzija je že zastavila
osnovno vprašanje: kam uvrstiti novo pri-
dobitev — ali med poljudno čtivo ali med
slovenistično znanstveno literaturo, ki jo
bo knjiga menda kmalu reprezentirala v
ruskem in nemškem prevodu. Dilema je
resda za spoznanje kočljiva. Metodološko
se knjiga v glavnem ne povzpne do obzorij
sodobnih literarno-znanstvenih metod in
ostaja prejkoslej na ravni Kidričevega ko-
likorseda zanesljivega, iznajdljivega in
splošno izčrpnega zbirateljstva, okvir po-
lj udnosti pa kljub številnim zasebnim
impresijam in epskim domnevam marsikje
hudo prekaša, prav z neskončno obsežnim
faktografskim materialom, s katerim raz-
polaga in ki pogosto v svoji goli in nepo-
membni obliki doprinese Trubarjevi re-
formatorski in književniški podobi kaj
malo ali celo nič. — Vrednost dela se po-
temtakem giblje v mejah živahno pisa-
nega, zaokroženega in poljudno dostopnega
življenjepisa. Če se še enkrat zatečemo k
časopisnim recenzijam, se lahko mirne
duše strinjamo z ugotovitvijo, da je knjiga
po nekaterih svojih fiziognomijskih po-
sebnostih močno1 blizu pojmu biografskega
romana, kakršnih je že nekaj napisal dr.
Slodnjak, da pa si vendarle ni usodila
prekoračiti nekaj zadnjih ustreznih stop-
ničk. S svojo bogato bibliografijo in neka-
terimi zanimivimi najdbami pa predstavlja
v vsakem pogledu dosežek (čeprav neko-
liko preobširen) dolgotrajnega napora in
sistematičnega dela.
Niko Grafenauer, Večer pred praznikom
(Tokovi časa, DZS 1962). Ta skrajno sub-
tilna lirika nosi v svojem dnu še vedno
globoko razklanost mladega pesniškega
rodu. Eden izmed vodilnih tonov Grafe-
nauerjeve intimne, bolj vase zaprte poe-
zije je ton boleče osamljenosti in utruje-
nosti. Ton, ki v svojih skrajnih legah pre-
stopa v občutje strahu ali popolne nemoči
sredi črnega razpadanja. To stanje glo-
boke depresije se pri Grafenauerju zadr-
žuje na ravni neke trpne vdanosti, ki ne
zmore pravega upora, temveč zadržano in
nekam sklonjeno ihti.
Vendar se tudi pri tem, kot pri nekaterih
drugih pesnikih najmlajše generacije,
vztrajno pojavlja notranje hotenje po
samoobvladanju in odrešitvi, pojavlja se-
veda na čisto svoj način. To hotenje nima'
večjih razsežnosti niti intelektualnih ostrin,
temveč se giblje navznoter, v prostore
skrajno obzirne, mehke in utišane emocije.
Iz svoje razrvanosti se pesnik rad zateka
v »negibni mir«, v mir, ki je »razkošni
blagoslov«, v mir pokrajine, dreves in
ptic. Ta mu »osuje noč z ramen« in mu
»dušo spremeni v cvet«. Znotraj narave
in stvari odkriva svet mehkobe, nežnosti
in poezije, svet, ki je on sam. Toda tudi
stanje miru in »obličje mrtvih stvari«
mu potemni, ni prava rešitev. Naslednji
sunek odpora iz ujetosti je odločnejši in
sega v drugo smer. V »luč« in »slast« bolj
resničnega, bolj prvinskega bivanja, tudi
v slast razdajana drugim.
Skratka, perspektiva izhoda iz krize je
neutajljiva tudi pri Grafenauerju, čeprav
je še močno neizčiščena in abstraktna.
Njegov pesniški jezik je poln subtilne in
skrajno prizadevne, včasih celo preoblo-
žene metaforične posrednosti. Na sebi nosi
mnoge znake ekspresionistične in surrea-
listične tradicije (npr. A. Vodnik, Udovič,
Vipotnik, Lorca itd.). Vendar se ponekod
preveša v večjo neposrednost in prepro-
stost.
Janko Rogelj: Kruh in srce — Zbirko črtic
ameriškega rojaka smemo imenovati novo
slovensko književno delo, saj prinaša v
izboru doslej neznane kratke tekste, ki
jih je pisatelj zapisal v dolgih letih svo-
jega sodelovanja pri slovenskem izselje-
niškem tisku.
Branka Jurca: Lizike za vse — Pisateljica
se skuša izogniti konvencijam mladinske-
ga pripovedništva s svojim komponira-
njem zgodbe in prijateljsko razumevajo-
čim odnosom do otroškega sveta. Knjigo
preveva izrazita toplina.
Stane Terčak: Ukradeni otroci — Zanimiv
in pretresljiv dokument o enem izmed na-
cističnih zločinov na naših tleh ... Terčak
si je prizadeval, da bi bila obdelava za-
stavljene teme kolikor mogoče popolna.
Uspeh ni izostal.
Dragotin Cvetko: Academia Philharmoni-
corum Labacensis. Avtor je obdelal spe-
cifično problematiko glasbenega baroka
na Slovenskem, tako kot se je kazal ob
koncu 17. in v začetku 18. stoletja. Priza-
devanja v okviru Ljubljanske akademije
filharmonikov so namreč bistveno prispe-
vala k razcvetu baročne glasbe pri nas.
Kvaliteta te monografije ne izvira samo
iz sistematično obdelanega gradiva, ampak
je tudi rezultat pozorne primerjave Ljub-
94
Ijanske akademije filharmonikov z nje-
nimi italijanskimi in francoskimi vrstni-
cami. S tem, da je avtor izčrpno zajel
umetnostne in družbene pogoje, v katerih
je Akademija nastala, delala in usihala, je
ta knjiga ne samo prispevek h kompara-
tivni muzikološki literaturi — v sloven-
skem in mednarodnem merilu, ampak tudi
pomembno osvetljuje kulturno podobo
baročne Ljubljane. Zato omenjeno delo
presega okvir ozke glasbeno-zgodovinske
študije.
Slovenski pravopis, 1962, SAZU, delo pra-
vopisne komisije v sestavi: Anton Bajee,
Rudolf Kolarič, Lino Legiša, JanKo Moder,
Mirko Rupel, Anton Sovre, Matej Smalc,
Jakob Šolar, France Tomšič. — Pravopis
prinaša nekatere novosti, ki so v glavnem
dobro premišljene in sprejemljive, od ka-
terih pa vendarle zadnji čas razvpita za-
menjava končnic za nomina agentis -alee,
-ilec v -avec, -ivec nekoliko nasilno in
globlje posega v sistem jezika, kakršen
se je utrdil z našo književne oziroma,
jezikovno tradicijo prejšnjega in tega sto-
letja. Prvotno najavljene dublete, se pra-
vi obojno možnost pisanja, je novi Slo-
venski pravopis zavrgel in dosledno pred-
pisal pisavo na -v-, kar je izzvalo mno-
žično vsevprekno polemiko oziroma novo
črkarsko pravdo. — Podrobneje o tem
bomo pisali v eni izmed prihodnjih številk.
— Sicer pa premore SP številne nedvomne
kvalitete, ki jih ne gre zamolčevati, le
založba je, kakor vse kaže, želela z njim
napraviti konjunkturen posel in mu pre-
tirano navila ceno.
France Čeme — Svetozar Ilešič: Uvod v
spoznavanje družbe. Izdala Cankarjeva
založba v Ljubljani, 1962, 479 strani
Knjigo »Uvod v spoznavanje družbe« sta
avtorja napisala po učnem načrtu Zavoda
za izobraževanje odraslih LRS v težnji,
da podasta kompleksno analizo razvoja
družbe z večjim poudarkom na geografsko
materialnem okolju družbenega razvoja in
analizi družbeno-politične ureditve FLRJ.
Knjigo sta razdelila na štiri dele. Drugi
del knjige je napisal dr. Ilešič, ostale pa
dr. Cerne.
V prvem delu »Pojem in oris družbeno-
ekonomskega razvoja« je dr. Cerne podal
osnovne misli o proizvodnji, delitvi in
potrošnji, o blagovno denarnih odnosih,
zakonitostih družbenega razvoja ter pre-
gled teorij o družbenem razvoju. Poglavje
pa je zaključil s prikazom ekonomsko
družbenih formacij, kjer se je avtor za-
držal predvsem pri ekonomski analizi,
manj pozornosti pa je posvetil ostalim
stranem družbenega razvoja, kar bo bra-
lec pogrešal predvsem pri kapitalizmu.
V	drugem delu knjige »Geografski faktorji
in družba« je dr. Ilešič pregledno podal
misli o prirodnih in družbeno-geografskih
faktorjih družbenega razvoja, kar je za-
ključil s pregledom gospodarstva in druž-
be v luči geografskih faktorjev, kjer opo-
zarja na nekatera zanimiva vprašanja.
Avtor odklanja tako geografski determi-
nizem, kakor geografski nihilizem.
V	tretjem delu »Zgodovina delavskega
in socialističnega gibanja v svetu in do-
ma« je dr. Cerne podal kratek pregled
delavskega gibanja, ki ga je zaključil s
problematiko razvoja po drugi svetovni
vojni. V četrtem delu pa analizira gospo-
darski in družbeno-politični razvoj FLRJ.
Ob prikazu vsebine lahko ugotovimo, da
naslov knjige »Uvod v spoznavanje druž-
be« odgovarja v glavnem le prvemu delu.
Njegovo vsebino pa lahko primerjamo z
vsebino v raznih učbenikih sociologije,
kjer je ta problematika, obširneje in ven-
dar le pregledno obdelana, da bralec mora
često poseči po dodatni literaturi. Tudi
tretji del knjige bi terjal obširnejšo ob-
ravnavo, da bi se širši krog bralcev lahko
seznanil s problematiko, ki je v knjigi le
nakazana.
RAZSTAVE
V Domu JLA v Ljubljani, v skromno toda
z veliko dobre volje urejeni sobi (ki mora
nadomeščati podrti Jakopičev paviljon) sta
v letošnjem poletju razstavljala slikar
Bogdan Meško in kipar Aladar Zahariaš,
predstavnika najmlajše generacije ljub-
ljanske likovne akademije. Bogdan Meško
(roj. 1936) je pokazal 10 oljnatih slik, ki
nakazujejo zelo intimen odnos do značilno
izbranih problemov: »Veliki Pan«, »Zemlja
in nebo«, »Nostalgija« ... Vsekakor daje
Meško najboljše, kar lahko daje mladost:
iskreno zavzetost in svežino vizije, čeprav
se strogo formalno še zgleduje po vzor-
nikih in se vključuje v dinamično struk-
turalno nefiguralno smer v sodobnem slo-
venskem slikarstvu.
Kipar Zahariaš je starejši (roj. 1926). Osem
plastik v bakreni pločevini pravzaprav ba-
zira na dani realnosti morskih motivov,
na školjkah, ribičih, podvodnem svetu. Če
Meško posega s svojimi barvnimi kompo-
zicijami v čas in prostor, je Zahariaš
uspešno omejen na izsek iz stvarnosti, ki
ga je usrjel predstaviti s kar izraré o Cie'iio
noto. Ob razslavi je Jakopičev paviljon
izdal lepo opremljen katalog.
Svet naivnih v Kostanjevici. V starem
dvorcu v sredini mesta Kostanjevice ob
Krki (ki se razvija v pomembno likovno
propagandno središče) so ob priliki letoš-
njega kiparskega simpozija »Forma viva«
odprli tudi razstavo z naslovom: »Svet
naivnih«. To je izbor iz zbirke 250 del
naivnih jugoslovanskih slikarjev in ki-
parjev, ki jih je zbral na svojih popoto-
vanjih »lutajući reporter« zagrebškega
Vjesnika u srijedu Gerhard Ledič. Med raz-
stavljenimi deli so slike na steklo hle-
binske šole kmetov — slikarjev z Genera-
ličem in Dolencem, ki po svojem bogastvu
fantazije in rafinirani uporabi slikarskih
sredstev prav gotovo prekašajo marsikate-
rega »izobraženega« slikarja. Isto velja za
zbirko naivne plastike v lesu, večinoma
malih formatov, katere avtorji so ribiči in
kmetje iz raznih krajev Jugoslavije. Med
njimi izstopa osebnost Petra Smaiča,
kmeta-kiparja iz okolice Splita, ki dela
tudi na letošnjem simpoziju.
Vsekakor je splošno navduševanje za
umetnost naivnih v današnjem svetu za-
nimiv simptom razpoloženja tiste družbene
plasti, ki daje ton in ki spremlja doga-
janje v likovni umetnosti. V zanimanju za
umetnost naivnih bi lahko našli daljno
paralelo s klicem »Nazaj k naravi«, ki se
je pojavil v 18. stol., čeprav danes vemo,
da je vsak povratek k ljudski umetnosti,
s katero koketiramo v umetnosti naivnih,
seveda nemogoč. Ljudska umetnost je ne-
preklicno mrtva in zanimanje za umetnost
naivnih, otrok in slaboumnih je drugi pol
našega odnosa do umetnosti, skrajno na-
sprotje razumarski abstrakciji, pred ka-
tero se rešujemo v kvazi neobremenjeno
vizijo naivnega sveta.
GLASBA
Darijan Božič, Uvertura, izvedba 18. junija
1962, v interpretaciji orkestra Slovenske
Filharmonije pod vodstvom letošnjega di-
plomanta akademije za glasbo, dirigenta
Marka Muniha.
Gre za prvo izvedbo uverture k Božičevi
še neizvajani operi-enodejanki »Spošto-
vanja vredna vlačuga«. Skladatelj si je
izbral za libreto znano dramo francoskega
filozofa in pisatelja Jeana Paula Sartra
»La putain respectueuse«. Uvertura nosi
naslov »Introduzione quasi fuga«, kar pa
ni jemati v strogem klasičnem smislu, ker
se komponist poslužuje samo fugatne teh-
nike, ne pa tudi fugatne forme, ki v tem
primeru sloni na dramskem dogajanju
same opere. Formalno jedro introdukcije
tvorijo trije tematični elementi, katerih
nosilci so tri glavne operne osebe: Lizzie,
Črnec in Fred. Fugatno prepletanje teh
treh tem, ki doseže svoj višek v Crnčevi
melodiji, nam predstavi operni potek kot
neki v sebi zaključen mikrokozmos: uver-
tura, ki zveni prozorno in intenzivno, je
pravzaprav nekakšen dobre štiri minute
trajajoč koncentrat te operne enodejanke.
Kljub kratkosti uverture pa razodevajo
njene tri glavne teme in njih obdelava vse
stilne in tehnične značilnosti, ki jih skla-
datelj skuša združiti v svojem delu. Fre-
dova tema ima svoje izhodišče v »cool;;
jazzu, Crnčeva pesem pa očitno spominja
na široko razpete melodije »bluesa«. Če
k temu dodamo še delno uporabo serielne
tehnike in že zgoraj omenjenega fugata,
nam je takoj jasno, za kakšno sintezo
stremi komponist. Čeprav na osnovi poslu-
šanja same introdukcije ni možno soditi o
tem opernem delu v celoti, je posebno
razveseljivo predvsem dvoje: prvič, da
uporaba serielne tehnike nikakor ni ovira
dojemljivosti kompozicije, če najde v skla-
datelju takega interp^eia, ki jasno čuti,
od kod sežejo poslušalčeve zmožnosti do-
jemanja kompliciranega zvočnega tkiva, in
drugič, da je Božič v splošni nespodbudni
suši na področju domačega opernega ust-
varjanja sploh napisal to delo. Zato bi bilo
škoda, da bi ostalo neizvedeno.
Alojz Srebotnjak: Serenata per flauto,
clarinetto e fagotto. Serenada za flavto,
klarinet in fagot je nastala 1961 leta. Ju-
nija letos pa smo doživeli prvo izvedbo v
Ljubljani, a samo štiri od šestih stavkov.
Logična zgradba skladbe nam postane
jasna šele, če pogledamo skladbo kot ce-
loto. Melodična in harmonska struktura
je strogo dodekafonska. Serija v vseh mož-
nih obratih poteka v horizontalni ali v
vertikalni liniji, ali v obeh kombinirano.
V vsakem stavku sta dve transpoziciji se-
rije, tako da so v šestih stavkih izčrpane
vse možnosti. Ritem je ravno tako zako-
nito urejen. Posamezni stavki so oblikovno
različni (na primer ABA, variacije). Dani
material Srebotnjak uporablja z mnogo
fantazije in tako učinkuje sveže in do-
miselno. Skladba predstavlja vsekakor
nov korak v slovenski moderni glasbi.
96
Naročnikom in bralcem
Uredništvo nove revije Problemi čuti ob izidu prve številke dolžnost,
da zlasti naročnikom in bralcem bivših Mladih potov pojasni naravo
sprememb v konceptu urejanja revije in z njimi povezano spremembo
naslova.
Glavni obrisi spremenjenega uredniškega koncepta so bili nakazani že
v zadnjem letniku Mladih potov. Revija se slejkoprej obrača predvsem
- k mladi generaciji in sicer v prepričanju, da njen interes ni omejen zgolj
na literaturo in literarna vprašanja. Uredništvo bo skušalo z vsebino
revije zadovoljiti težnjo te generacije, da bi se bila sposobna orientirati
v čim širšem problemskem krogu sodobnega sveta in dogajanj v njem.
V	ta namen je že okoli zadnjega letnika Mladih potov — za razliko od
prejšnjih — strnila širši krog ustvarjalcev, ki se bodisi kot pesniki in
pisatelji imajo za del te generacije in skušajo izraziti njene probleme in
njena hotenja, ali pa kot znanstveniki, javni delavci in publicisti prob-
lemsko obravnavajo vsa tista področja sodobnega življenja, do katerih
mlada generacija ne more in ne sme biti indiferentna. V Problemih bo
uredništvo ta krog še razširilo. Razumljivo je, da rojstne letnice tu niso
najbolj odločilna stvar. Občutek odgovornosti pred mlado generacijo in
pred vso javnostjo, pogumno in jasno izražena osebna stališča, zlasti pa
tudi volja, obravnavati snov stvarno in dostopno, brez samozadovoljnega
intelektualističnega sprenevedanja — to naj bi bile odlike sodelavcev
nove revije.
V	zvezi z orisanim načrtom je uredniški odbor na pobudo posveta sode-
lavcev sklenil, naj nove naloge revije izraža tudi naslov. Vsekakor je
slabost tega naslova, da ne izraža odnosa nove revije do literarnega men-
torstva, zato ga je treba posebej razložiti.
Uredništvo je predvsem mnenja, da literarnega mentorstva revija ne
more opravljati mimo splošne kulturne naloge, ki si jo je zadala. Navse-
zadnje tudi literatura — naj je začetniška ali ne — ne nastaja izven
splošnega življenjskega konteksta in ne more rasti, ne da bi se orientirala
v času in družbi. Literarno mentorstvo je ena izmed nalog revije.
Uredništvo izkorišča to priložnost, da povabi k sodelovanju vse, ki
sodijo, da je začrtani program revije vsaj bolj ali manj v skladu z nji-
hovimi hotenji. Zlasti vabi k sodelovanju mlade ustvarjalce in njihove
krožke, saj želi, da bi bila revija tudi njihovo glasilo, kakor želi, da bi
bila glasilo in tribuna vse mlade generacije, želi, da bi jo mlada generacija
sprejela kot svojo revijo.	Uredništvo Problemov