Marija Stanonik UDK 88.09-1 "1938/1945"
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
PESNIŠTVO ODPORA 1938-1945 PRI SLOVANSKIH NARODIH (KOT METODOLOŠKI PROBLEM)
Pesništvo, ki je predmet tukajšnje pozornosti, pomeni obliko nekrvavega odpora proti ¦ okupatorjem, ki so med II. svetovno vojno (1938-1945) strahovali in pili kri veliko evropskim narodom. Prvič pomeni odpor že samo pesnjenje in petje, saj dokazujeta, da hude okoliščine niso zatrle ustvarjalne volje niti - marsikatero besedilo je nastalo kot labodji spev - strle duha. Drugič se kaže ne/prikrit odpor v sporočilu pesništva, čigar množičnost in raznoterost spravljata v zadrego in osuplost njegove raziskovalce. Strokovna in dru- j gačna literatura o njem narašča v skoraj neobvladljivo število. Problemi, ki se jih loteva, = in upoštevani vidiki pri tem so tako pisani, da jih je težko pregledno sistemizirati. In ven- j dar sledi poskus predstaviti geogralijo problematike v slovanskih deželah, kakor jo raz- ;
kriva izbrani (dostopni') del njihove zadevne literature. j
i
I. i
Če prvo vprašanje, ki se pojavlja v tej zvezi, tj. vprašanje periodizacije (ali je besedno ustvarjanje iz II. svetovne vojne primemo izločati v posebno literarno obdobje), pustimo ob strani,^ ker se nanaša na celotno leposlovje tega časa in preidemo k naslednjemu, ki se nanaša izrecno na vezano besedo, je najprej na vrsti vprašanje časovnih etap odporniškega pesništva. Sovjetski raziskovalec A. Pavlovskij se ne strinja s tistimi, ki v razpravljanju o njem ne ločijo posameznih njegovih faz.' Pravzaprav vsi sovjetski avtorji'' pri svo- | jih obravnavah ugotavljajo korekcijo med posameznimi obdobji vojne in njemu ustrezno \ dominanto v žanrskem sistemu odporniškega pesništva. Pri tem niso osamljeni. Medtem I ko slovaški raziskovalci na svojem ozemlju ločijo dvoje obdobij,' T. Živkov pri Bolgarih j
' Doslej se še ni posrečilo pri/dobiti nobene bibliografske enote, ki bi obravnavala teško in lužiškosrbsko pesništvo odpora
' F. Zadravec letnicama 1941-1945 odreka periodizacijsko razmejitveno moč (Slovstvo v času NOB kot periodiza-cijsko vprašanje, Jezik in slovstvo, XVII, 1971/72, 133-138), drugi avtorji ob tem vprašanju ostajajo na pol poti. Ne odločijo se popolnoma jasno. (Prim. J. Slawinski, Zaproszenie do tematu, 11-14, S. Zötkiewski, Model polskiej kon-spiracyjnej kxiltury üterackiej, 38, oba v: Literatura wobec M'ojny i okupacji, lor. n. M. Gtov/ihski in J. Slawinski, Wroclaw ..., 1976, Z. Kasač, Slovenska poezia proüfasisückeho odboja 1938-1945, Bratislava, 1974, 84-85). T. Živkov se glede na protifašistično pesnjenje izrecno zavzema za izločitev protifašističnega obdobja v literamozgodovinski periodizaciji (B"lgarski antifašistki pesenen folklor, Sofija 1970, 154, 246), podobno se izreka za osamosvojitev obdobja NOB v literamozgodovinskem procesu B. Paternu, čeprav se zaveda, da kriteriji zanj niso znotraj-, ampak zu-najliterarni (Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, Slavistična revija, 20, 1972, 161-162). ' A. Pavlovskij, Russkaja sovetskaja poezija v gody Velikoj otečestveimoj vojny, Leningrad, 1967, 3. 'Pavlovskij, n. d., 3, 25; I. A. Spivak, Sovetskaja poezija perioda Velikoj otečestvennoj vojny Lvov, 1975, 29. ' S. Burlasovä, Partizanske a odbojove piesne, v: Slovenske narodne povstanie v l'udovej tvorbe. Kolektivum pracu pripravil närodopisny ustav slovenske j akademie vied v Bratislave, 1974, 152.
217
govori o treh,' prav tako E. Cesar pri obravnavi slovenskega NOB pesništva,' medtem ko M. Bandić v jugoslovanskem merilu razpoznava celo štiri.'
Že iz tega sledi, kolikšna pomembnost je namenjena zunajbesedilnim sestavinam pesništva odpora 1938-1945. Njegovi kanali so enaki kanalom politične komunikacije in spre-jemalec njegova besedila praviloma dekodira s političnega zornega kota,' pojasnjuje poljski avtor S. Zölkiewski in na podlagi domačega primera dodaja, da so zanj značilni de-profesionalizacija, instrumentalizacija, anonimnost. Do podobnih ugotovitev prihajata B. Paternu pri Slovencih'" in M. Bandić predvsem za srbsko/hrvaško govoreče področje Jugoslavije, ko govorita o »demokratizaciji« in drugi cel6 o »desakralizaciji« pisanja v tem času. Tako se je oblikoval koncept literarne kulture, ki je bila pretežno funkcionalistična, vsa usmerjena na neposredno komunikacijo in izrazito aktivistična. Vrednote literature tedaj ni opredeljevala toliko estetska funkcija kolikor merilo o njeni moči, da kaj spremeni. Bandić tudi opozarja, da tedaj ni bilo fetišizacije (elitnih, op. M. S.) avtorjev in njihovih proizvodov, a na drugem mestu omenja »veliko pretiravanje o pisateljskih sposobnostih - tudi čisto anonimni in ne le izjemni posamezniki so bih deležni slovesa ustvarjalcev izrednih kvalitet"
Razen sociološkega konteksta literarne kulture v odporniškem gibanju med II. svetovno vojno skušajo avtorji razložiti tudi njen psihološki kontekst, npr. s stališča zavesti o pisanju kot intelektualnem dejanju posameznika: »Tedaj pisanje pomeni zatočišče, odkupovanje in samoopravičevanje subjekta pred svetom in družbo, samim seboj in nepojmlji-vostjo usode, odlaganje smrti, zavestno iskanje poti k nesmrtnosti.«'^ Po vsem tem ni presenetljivo, da poljski avtor J. Swiech pribije, kako »nobena imanentna analiza ne pokaže konspiracijskega besedila v pravi luči.«''
Kljub temu je presenetljivo zgodaj, 1. 1959, nastala monografija izrecno o jeziku in stilu odporniškega pesništva izpod peresa sovjetskega avtorja Ja. I. Gudošnikova.''' Z. Kasač ob slovaškem zadevnem gradivu zatrjuje, da nizki frekvenci metaforičnih poimenovanj ni vedno botrovala neizkušenost v poetičnem ustvarjanju, ampak je bila preprosto si-stemska'5 in da je glede na razmerje do resničnosti za večino ilegalno delujočih avtorjev značilen umetnostni nazor realizma.'^ M. Bandić se iz želje po ustreznejši analizi ob omenjeni problematiki zavzema za aktualiziranje in posodobitev pojma retorike."
II.
Spočetka je pri razpravljanju o pesništvu odpora pri slovanskih avtorjih prevladovalo zgolj dualistično izhodišče. Primemo se je ustaviti najprej pri razmerju med brano/recitirano pesmijo na eni straini in peto na drugi. Zgodaj se je namreč uveljavila tista smer raziskovanja, ki se je obravnavanemu pojavu približevala predvsem skozi prizmo partizan-
«T. Živkov, n. d, 154, 246.
' E. Cesar, Slovenska književnost v prvem letu NOB, Borec, 1971, 368.
' M. Bandić, Cvet i steg: književnost narodnoosvobodilačke borbe, Beograd, 1975, 64.
' S. Žolkievski, n. m., 44, 37.
'»R Paternu, n. m., 164.
" M. Bandić, n. d., 22, 55.
'=M. Bandić, n d., 20, 22.
"J. Swiech, n. d., 60-61.
Ja. I. Gudošnikov, Jazyk i stil' pesen Velikoj otečestvennoj vojny, Voronež, 1959. "Z. Kasač, n. d., 102. " Z. Kasač, n. d., 102, M. Bandić, n. d., 84. " M. Bandić, 87.
218
ske pesmi; ta je vedno peta in je kot taka bila najglasnejša v prvotnem in drugotnem pomenu besede, saj je gotovo opravila v narodnoosvobodilnem gibanju v II. svetovni vojni največjo družbeno kohezivno funkcijo.'*
S tistim delom odporniškega pesništva, ki je po svoji naravi torej najbUžji folklornemu modelu, se že vrsto let ukvarja V. E. Gusev." Zanj je vsaka pesem, ki je nastala pri partizanih in se poje, partizanska pesem. Loči individualno in kolektivno partizansko pesem. Prva na eni strani obsega proizvode v folklorni maniri (v Jugoslaviji so bila to dela gus-larjev) in na drugi strani proizvode na hterami osnovi tako profesionalnih pesnikov in skladateljev pri partizanih kot »amaterskih« avtorjev, ki niso pretendirali naliterano slavo. Skupina individualnih partizanskih pesnikov Guseva ne zanima. Kljub temu da kolektivna partizanska pesem zanj ni folklorna v klasičnem pomenu besede, je kolektivna in množična pesem usta, ki se v temelju prilega folklorističnim opredelitvam in ji je po njegovem lastno: a) da se poje; b) da imajo pevci do besedila in melodije aktivno razmerje, zaradi česar nastajajo variante; c) njena razširjenost mora biti vsesplošna, k čemur pripomore zakon umetniške tipizacije.^"
Pri Slovencih se je s temi vprašanji zavzeto ukvarjal R. Hrovatin, in to kot muzikolog. Splošna definicija partizanske pesmi bi bila po njegovem naslednja: partizanska pesem je pesemv folklomemipomenu besede in pri izvajanju dopušča tako vnaprej določeno kot sproti improvizirano tradicionalno izvajanje (tudi s spremljavo gibalnih elementov, npr. korakanja); geografsko in etnično ne izvira samo iz naše ožje domovine, ampak tudi iz sosednjih območij Jugoslavije in tujine, po času nastanka zajame puntarske pesmi in gre vse do tisuh, ki so nastale v boju za nacionalno osvoboditev izpod fašizma, genetično pa izhaja iz tradicije umetne individualistične in kolektivistične folklorne ustvarjalnosti. Partizanske pesmi se nenehno presnavljajo, zato po njegovem spadajo v raziskovalno področje znanosti o ljudski kulturi.^'
Tudi T. Živkov je tem vprašanjem posvetil celo knjigo. V želji za primemo opredehtvijo partizanske pesmi se trudi načelno razmejiti kategoriji množičnost in folklornost Nasprotno kot pri Gusevu je pri njem pojem množičnosti nadrejen pojmu foUclomosti, kakor se kaže iz njegove opredelitve partizanske pesmi: to je po njegovem skrajna etapa v an-tifašistični ustvarjalnosti in z drugimi proizvodi ustvarja obrazec nove folklore, ki je del množične kulture v času kapitaUzma in antifašističnega boja. V njeno ustvarjanje se postopoma vključujejo antifašistični (tudi amaterski) pesniki in ne/profesionalni revolucionarji. Živkov podobno kot Gusev loči avtorske in kolektivne partizanske pesmi. Na podlagi sprememb besedil, melodije aH obojega, ki nastajajo v prepletanju individualnega in
" Zdi se enostransko, toda glede na okoliščine boja proti okupatorju razumljivo, da ima partizanska pesem tolikšno prednost pred pesnjenjem v drugačnih okoliščinah, ko je bil upor proti njemu mogoč le na pasiven način. Tako J. Switch omenja razen partizanstva tudi koncentracijska taborišča, geto, konspirativno dejavnost, Z. Kasač poleg taboriščnih govori tudi o pesmih slovaških mobilizirancev v tuji vojski, V. Smolej loči partizansko in taboriščno liriko, podobno B. Paternu. Sovjetski raziskovalci poleg partizanske ločijo še frontno (Prim. P. S. Vyhodcev, Russkaja sovetskaja poezija i narodnoe tvorčestvo, Moskva, Leningrad 1963,404-463) in šele zadnji čas se je pojavila tudi drobna omemba taboriščne (B. P. Kirdan, Obščee i osobennoe v pesennom fofklore vostocnyh i zapadnyh Slavjan perioda vtoroj mirovoj vojny, v: Istorija, kul'tura, etnografija i fol'klor slavjanskih narodov. Vili mezdunarodnyj s"ezd slavistov, Zagreb-Ljubljana, 1978, Moskva, 1978, 361). Prim. Tudi M. Stanonik, Slovensko NOB pesništvo kot etnološki problem. Borec, 1983, 691-694.
" Njegovo najnovejše delo s tega področja je knjiga Slovanske partizanske pesmi, v kateri si na podlagi primerjalno-tipološke analize zastavlja za cilj ugotoviti skupne zakonitosti ustvarjanja in širjenja množične partizanske pesmi pri slovanskih narodih. V poglavitnem delo sloni na razpravi iz 1. 1963 (Partizanskaja narodnaja poezija u slavjan v gody vtoroj mirovoj vojny, v: Istorija, fol'klor, iskusstvo slavjanskih narodov, Moskva, 1963, 291-347). "V. E. Gusev, Slavjanskie partizanskie pesni, Leningrad, 1979, 23-37.
" R. Hrovatin, Partizanska pesem - predmet znanosti o ljudski kulturi, Slovenski etnograf, XVIII-XIX, 1965-1966, 76-78.
219
kolektivnega ustvarjanja, nastajajo številne variante partizanske pesmi, ki po mnenju bolgarskega folklorista niso zgolj folklora, ampak so na skrajni meji z literaturo.^^
Tudi slovaški folkloristi so se k vprašanju partizanske pesmi večkrat vračali. S. Švehlak jo precej podobno kot R. Hrovatin šteje za eno od oblik sodobne folklore, ki se tematsko navezuje na čas boja proti fašizmu in je nastala kot sinteza različnih virov sodobne in pretekle domače in drugonarodne folklorne in umetne podlage. Problem razmerja med individualnim in kolektivnim v prid folklorističnega strokovnega nazora reši z naslednjim pojasnilom: kadar se partizanska pesem giblje na meji med individualnim in kolektivnim in črpa inspiracijo iz tradicionalne pesemske kulture, revolucionarne delavske pesmi, drugorazrednih in umetn(išk)ih avtorskih besedil, si vse prisvoji s preoblikovanjem."
Tudi S. Burlasovä jemlje partizanske pesmi za del folkloristične problematike, kar pač ni sporno, dokler ostaja pri razlagi, da so to pesmi, ki »so bolj ali manj ustvarjale pevski repertoar pripadnikov partizanskih enot med slovaško vstajo in katerih vsebina je tematsko povezana s tem obdobjem,« ne glede na to, ali so nastale med partizani aU v zaledju, da so le izražale ideje slovaškega osvobodilnega gibanja. Toda, ko se po šegi tedanjega razpravljanja ne more izogniti modnemu vprašanju individualnega deleža v okviru folklornega ustvarjanja, njeno stališče pač ne vzdrži kritike. Trdi namreč, da k folkloristič-nemu raziskovanju spada tudi individualna ustvarjalnost, kakor sledi: a) folklorna besedila ljudskih pevcev, ki so inspirirana z lastnimi doživetji vojne, brez ambicij za njihovo razlaganje širšemu kolektivu (= tradiranja); b) besedila profesionalnih avtorjev, fiksirana s pisavo, katerih pobuda so bila kolektivna doživetja, brez pogojev za s/folkloriziranost Vsekakor pa je ob primerjavi s partizansko pesmijo bolj umestno njeno opozorilo na halo efekt množične pesmi. Takole pravi: »Teh ni bilo največ, le posamezni upi so imeli velik prostorsko-funkcionalni radius.
III.
Odšteti je treba makedonski primer, kjer zaradi odsotnosti umetne poezije pač ni mogoče govoriti o preveličevanju folklornega modela odporniškega pesništva, če T. Sazdov ugotavlja, da so poleg prirejanja stare makedonske folklorne pesmi nastajale tudi nove, inspirirane s tekočimi dogodki, pri čemer se odkrivajo zakonitosti, ki so v popolnem soglasju s teorijo folklornega ustvarjanja.^' Drugače pa način odjemanja besedil (petje) ni prav posrečeno izbran kriterij za ugotavljanje folklomosti pesništva odpora, saj zajema le njegov posebni del. Procesa folklorizacije, ki se je tako rodovitno razvijal še pred njihovimi očmi, pa kot da so se njegovi raziskovalci lotili s prevelikimi apetiti in spregledovali (res ne vselej lahko določljive) realne meje med literaturo in slovstveno folkloro. Ko bi se bili od razmerja med ustvarjalci besedila (individualni: kolektivni) obrnili k besedilu samemu, bi nemara problem njunega razmejevanja v pesništvu odpora laže reševali.
Veliko bolj kvalificirano ga je zastavil B. Merhar, ki je že 1. 1956 ob slovenskem gradivu preciziral mejo med literarnim in folklornim blokom pesništva odpora, ko je zapisal, da je treba ločevati med folklornimi sestavinami v njem (kot že zgodovinski kategoriji) in med njegovimi odsevi v folklorni pesmi. Njemu je pojmovanje, ki označuje množično pes-njenje med NOB kar s starim terminom »ljudska poezija«, preozko. Opozarja namreč na
22 T. Živkov, n. d, 158, 169, 220, 224, 227-8.
" S. Švehlak, Partizanska piesen ako špecificka forma odrazu historickej skutočnosti a niektore otazky jej studia, Slovenski narodopis, 19, 1971, 564.
" S. Burlasova, K niektorym črtam partizänskych pesni na Slovensku, Slovenski narodopis, 1971, 554-555.
" T. Sazdov, Makedonskite partizanski pesni, v: Referati XIII. Kongresa Saveza folklorista Jugoslavije u Dojranu
1966. godine, Združenite na folkloristite na SR Makedonija, Skopje, 1968, 55-60.
220
»subjektivni moment ustvarjanja«, in da je bila razen tega »partizanska pesem v glavnem literarna stvar in je le majhen del tako bogatega pesniškega gradiva imel ali dobil melodijo ter zaživel z njo med ljudstvom«.^'
Kako močno je bilo podleganje »večkrat intuitivno poudarjenim zvezam med folkomo tradicijo in odporniškim pesništvom iz II. svetovne vojne« nemara najbolj presenetljivo priča primer iz drugače zelo lucidne poljske literarne vede. J. Swiech je mnenja, da pravilna karakteristika poljske konspiracijske poezije ne more brez ustreznih folklorističnui kvalifikacij. O njeni pripadnosti folklornemu modelu po njegovem govorijo anonimnost avtorjev, ustnost, sinkretizem, variantnost besedil in predvsem stereotipnost njenih jezikovnih sredstev. V nadaljevanju v tem smislu zelo razširi pojem slovstvene folklore in ga ima za monograličnega, ki lahko zajame tudi kategorijo popularne, množične, angažirane in uporabne literature."
Na tako raztegnjen pojem folklomosti pri omenjenem poljskem avtorju ne more pristati niti B. Paternu, ki je bil v prvi razpravi o slovenskem NOB pesništvu tej tezi zelo bUzu. Pri razlagi poenotenja poetike iz različnih njegovih nadstropij namreč tudi razmišlja, da bi bilo pojav mogoče prav raziskati s stališča 'folklorizacija Uterature', ker da je pojem, ki ga »Lotmanova strukturalna šola« »danes že močno spreminja, razširja in modernizira«.^*
V naslednji razpravi z naslovom Poetika slovenskega NOB pesništva 1941-1945 se reči loteva drugače. Po analizi nekaterih poskusov prihaja do sklepa »o nezadostnosti folklo-ristične klasifikacije, ker ta lahko zajame le del (zbranega slovenskega - op. M. S./ gradiva«. Po drugi strani pa vidi pomanjkljivosti pri klasificiranju pesništva odpora - vsaj za slovensko to drži - iz čisto literarnega zornega kota, saj bi »moglo pojave zadeti samo deloma in ne v jedro«. Odloča se za tretjo možnost, »ki pa prvih dveh ne izključuje, temveč ju samo relativizira in jima daje vodilno mesto pri tistem delu gradiva, ki se jima zares prilega. Skozi ta tretji zorni kot se da uzreti in definirati neka poetika, ki kot taka ne pripada scela niti folklorno kolektivnemu niti do kraja subjektiviziranemu literarnemu ustvarjanju, bila pa je v resnici generativna na eni in na drugi strani globinsko odločujoča za vse vrste pesniškega izražanja znotraj osvobodilnega gibanja te dobe«."
IV.
Čisto po drugi poti je iz ožine med slovstveno folkloro in hteraturo izplula vrsta drugih avtorjev, katerih predmet proučevanja je pesništvo odpora 1938-1945.
P. Matvejevič se nasproti opredeljevanju »po Hteramozgodovinskih šablonah« zavzema po njegovem za ustreznejšo, vertikalno določitev po ravneh. Elementarno je samo dejstvo pisanja, nato je spremljati poetično oblikovanje od stopnje do stopnje.'" To v bistvu vred-notenjsko stališče z vso zagnanostjo pionirstva hkrati z Matvejevičem upošteva hrvaška folkloristka D. Zečević, ko med dotlej le dvema priznanima poloma (folklornim in Uterar-nim) hrvaškega pesništva odpora odkriva še tretjega, ki sodi v področje, za katero imajo na Hrvaškem specialen izraz »pučka književnost«. Zečevićeva je prepričana, da so velike težave pri ustreznem presojanju omenjenega hrvaškega pesništva nastajale prav zaradi preziranja tega »tranzitivnega« slovstvenega področja: »res obstaja enotna odločenost za
" B. Merhar, Ljudska pesem. Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj., 1956, 112.
" J. Switch, n. d., 50-60. ;
"B. Paternu, n. m., 163.
^'B. Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945, Slavistična revija, 25, 1977,
161-193. ;
'° P. Matvejevič, Naša književnost pobune i otpora, v: Kultura i umjetnost u NOB-u i socijalističkoj revoluciji u Hr- i vatskoj, Zagreb, 1975, 89. Prim. Bändle, n. d., 24. 1
i
221
zmago, toda enotnega literarnega izraza revolucije ni«. Prav zaradi iskanja estetskih kriterijev, s katerimi bi bili enako »izmerjeni« vsi produkti literarnega prizadevanja in tako izbrano tisto, kar je 'umetniško', trajno, kar je poezija, je po njenem prišlo do obubožanja literarnega obraza revolucije."
V nasprotju s tistimi slovaškimi kolegi, ki izhajajo iz načela folklorne homogenizacije pesništva odpora, je L. Droppovi-Markovičevi bližji diferencialni vidik. Pesmi, ki so se ohranile v ilegalnih časopisih in letakih, ne potiska v folklorni predal, kljub temu da so njihovi avtorji anonimni. Vendar je to po njenem premajhno poroštvo za njihovo folklor-nost: »To je pesništvo, ki je na robu literature«, a na drugi strani »na robu zanimanja fol-kloristike, ker se izmika splošnim zakonitostim, ki držijo za folkloro in literaturo«. V nadaljevanju omenjena avtorica posaja obravnavano pesništvo na področje med slovstveno folkloro in Uteraturo, ki ga po tradiciji češke literarne vede imenuje »poUjudska književnost«."
Omenjenima raziskovalkama v njunem naziranju o odporniškem pesništvu prihaja naproti tudi M. Boškovič-StuUi, ki ugotavlja, da med kanonskimi avtorskimi besedili in tistimi, ki se med prenašanjem ustvarjalno reproducirajo (= iz slovstvene folklore), obstaja cela vrsta vmesnih stopenj."
Celo J. Switch, ki je generaUziral folklorni model odporniškega pesništva čez razumne mere, je hkrati zapisal, da med okupacijo v poljski poeziji odpora ni obstajal le en model poezije, ki bi enako zadovoljeval vse, ampak je bilo več konkurenčnih modelov.'" Naj bo to posebej navedeno v njegov zagovor.
Načelu trinoma se pri razvrščanju ustvarjalcev literarne kulture med NOE podreja tudi M. Bandić. Loči 1. ljudstvOi 2. borce-samouke, od katerih je veliko anonimnih; 3. profesionalne pesnike. Rezultate njihove dejavnosti pa ne le diferencira, ampak tudi hierar-hizira."
Tudi Z. Kasač v svoji monografiji o slovaškem pesništvu odpora loči tri tipe: 1. poezijo v strogem pomenu besede; 2. oblike ustne besedne umetnosti; 3. gnomične verzificirane oblike. Vsaj s slovenskega vidika poskrbi za presenečenje, ko v osrednjem razvojnem toku slovaške poezije med II. svetovno vojno razpoznava dva toka: a) novosimboUstičnega in b) nadrealističnega." Jedro odporniškega pesnjenja, ki je nastajalo in se širilo v nepo- i
" D. Zečević, Pučke književne tvorevine između umjetnosti i revolucije, v: Kultura i umjetnost..., glej op. 29, 188-189.
" L'. Droppovä-Markovicevä, Polol'udove veršovnictvo z obdobia boja proti fašizmu, Slovenski narodopis, 19, 1971, 576, 578.
" M. Boškovič-Stulli, Narodne pjesme u okviru pjesništva NOB-a, v: Rad 27. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Banja Vručica-Teslič, 1980, Sarajevo, 1982, 89-90. « J. Switch, IL d., 59.
" Poezija NOB je v hitrem razvoju prešla pot od arhetipskih začetkov do kompleksnih modernih poetičnih struktur; od tradicionalnega dojemanja junaške epske, patriotske pesmi do moderne, strastne poetične angažiranosti, (ki ni stvar trenutka ampak usodne odločitve), prežete z zgodovinsko in politično, revolucionarno zavestjo in socialističnih duhom, vizionamostjo, zanosom, globokim umetniškim smislom; od lirskega jecljanja in zlogovanja, stihotvome deklarativnosti (verzlficirani članki, parole) do neoekspresionističnih tonov in stilizaciji od tradicionalne ljudske de-seterske pesmi do njenih moderniziranih, prilagojenih oblik in čisto novih epskohrskih struktur.« Bandić, n. d., 80. " Pri podrobnejši obdelavi takole pojasnjuje njune posebnosti: za razloček od pomembnejše priložnostne odporniške lirike z očitno protifašistično tendenco je bila pesem novosimboUstičnega tipa mnogoznačna, bolj ali manj semantično zašifrirana. Medtem ko je večina avtorjev odporniškega pesništva razumela svoje verze kot neposredno službo gibanju in estetsko stran svojega poslanstva imela za drugorazredno ali sploh nepomembno, so si pesniki no-vosimbohsti prizadevali za uresničitev naprednih humanističnih idej in družbenih stališč z estetsko funkcionalnimi sredstvi. Kljub temu da so se s svojo poetiko tudi nadrealisti vključili v boj proti okupatorju, je bila zaradi majhne družbene odmevnosti njenih potez nadreahstična poezija v ilegalnem tisku predmet ironične kritike. Z. Kasač, n. d, 167, 220.
222
sredni zvezi s podtalnim gibanjem, so bile večinoma priložnostne verzifikacije, ki so se | gibale na meji med literaturo in politično agitacijo. Njihovi avtorji zanje niso prejemali li- i teramega priznanja, saj je bil njihov poglavitni namen mobihzirati vse potencialne sile in rezerve za aktivni odpor."
Načelo notranje členitve pesništva odpora je daleč pred omenjenimi raziskovalci prak-ticiral, ne da bi to svojo odločitev teoretično posebej pojasnjeval, avtor knjige Slovstvo v letih vojne, 1941-1945, V. Smolej." Poleg razvitega pesništva in folklorne pesmi loči še pesnike samorastnike in pesnice samorastnice." Ti dve skupini ima bolj za »priče visoke obče kulture najširših plasti slovenskega ljudstva« kakor za zglede »izredne pesniške j nadarjenosti in moči«. Pri svojem razstavljanju slovenskega NOB pesništva upošteva ; umetniško, izobrazbeno in socialno raven njegovih nosilcev, način obstajanja, okoliščine j nastajanja in načelo izvajanja pesmi.'*"
V.
1. K. Kuz'mičev ugotavlja, da hodi publicistika vedno vštric s poezijo in da je povezujoči ' člen med njima satira. Ti dve področji besednega oblikovanja razmejuje z namenom, da bi lastnost publicističnosu utemeljil za odporniško pesništvo. Po njegovem je eno od bistvenih znamenj le-tega prav publicističnost V obliki patosa je last vse odporniške literature vojnih let. S posebno silo je navzoča v pohtični liriki. Za publicistične šteje agitacij-sko-patriotične, revolucionarne, junaške, marševske, politične in himnične pesmi.""
A. Pavlovskij jo nekoliko bolj časovno determinira, saj pravi, da so se izključno publicistični žanri v omenjenem pesništvu razvijali predvsem v prvem obdobju vojne. Sodobnikom se je zdela nujna enostranost in omejenost, da se je tedaj pesem predelala v časopisni instrument in da je bil plakaten njen stil. Toda Pavlovskij pristavlja, da je bila vsa ta verzificirana produkcija, ki je bila namenjena fronti in si postavlja čisto utilitarne cilje, vendar neločljiv del Hterarnega procesa. Publicistično izhodišče ni razveljavilo drugih vrst pesnjenja in polagoma je »publicisUčno-orisna stihija« prehajala v lirsko tema-üko.«
Tudi v sumarnem delu o literaturi evropskega antifašističnega odpora F. S. Harkir'ev na uvodnem mestu navaja, da je v njej mogoče razločevati agitacijsko-publicistični in lirski tok."'
Prav tako 1. A. Spivak v žanrskem orisu sovjetske poezije med veliko domovinsko vojno precej pozornosti posveča njeni publicističnosti. Poudarja, kako so se pesniki vedno znova obračali k obliki publicističnega poziva. V »čisti« obhki je postala last pesniških felj-tonov, plakatnih podpisov. Govori o satirično-publicistični poeziji in posebno poglavje namenja publicistični epiki in liriki iz začetka vojne.'"'' S terminom »publicistična poezija« operira tudi M. Chajecka."'
"Kasač, n, d, 119-130.
" V. Smolej, Slovstvo v letih vojne 1941-1945, Zgodovina slovenskega slovstva VII, Ur. L. Legiša, Lj., 1971 111-227. " Smolej loči še druge skupine avtorjev, vendar se pokrivajo z omenjenimi tremi.
*" Prim, še: M. Stanonik, Problematika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva iz let 1941-1945, Slavistična revija, 22, 1974, 477-499.
" I. K. Kuz mičev, Žanri russkoi literatury voennyh let (1941-1945) Gorkij, 1962, 66-68, 109, 137.
A. Pavlovskij, n. d., 25-30, 111, 115, 129 *' F. S. Harkir'ev, Literatura antifašistskogo soprotivlenija, v: Literatura antifašistskogo soprotivlenija v stranah Ev-ropy 1939-1945, Moskva, 1972, 16. " I. A. Spivak, n d., 30-60.
*' M. Chajecka, Rosyjska poezja radziecka o druglej wojnie swiatowej i jej recepcja w Polsce, v: Literatury slowiah-skie o druglej wojnie swiatowej, ur. J. Šlizihski, Wroclaw, 1973, 10.
223
Drugače od sovjetskih avtorjev, ki ugotavljajo, kako se je publicistično pesništvo strogo držalo konkretnosti in izvirnih imen,"'' gleda na »poetično publicistiko«, kakor pojav imenuje, J. Switch. V njej se prepletata dve funkciji: informativna in propagandna. To pomeni, da je prevzela nase tudi težko, a častno dolžnost obveščanja na hitro o dogodkih, kadar te informacije niso bile posredovane legalno, ampak le kot »srenjska vest«, saj je konspiracija hudo oteževala pravila normalne družbene komunikacije in onemogočala vsa pravila neposrednega govorjenja. Hkrati jo od njih ločuje to, da so zaradi vseh nelegalnih sporočil informacije, ki jih je prenašala, imele drugoten pomen. V pesmih se ni iskala resnica, ampak potrditev vsakdanje verzije dogodka."'
Medtem ko je kategorija publicističnosti pri omenjenih avtorjih včasih bHzu, če se z njimi i celo ne prekriva s pojmom tendenčnosti, angažiranosti, uporabnosti, pri B. Paternuju in D. j Rihtman-Avguštin zavzema ožji semantični prostor, Pri prvem jo je prepoznati v omembi 1 »vojnega reportažnega pesništva kot posebnega žanra«,"* druga pa klasificira motiviko j hrvaškega odporniškega pesništva, kakor si navadno sledijo časopisne rubrike: vesti in politične informacije, kronika, nekrologi, komentarji, velike osebnosti, ljubezen, moda in orožje kot specifikum obdobja."' j
VI.
Posebno vprašanje se ob pesništvu odpora 1938-1945 zastavlja v zvezi z njegovo dokumentarnostjo. Proti pričakovanju nazori o njej niso tako enotni. V skladu z označbo velikega dela obravnavanega pesništva kot publicističnega A. Pavlovskij zatrj uje, da je zbrano v njem ogromno letopisnega dokumentarnega gradiva.'" Podobno meni S. Švehlak, da gre v pričujočem pesništvu za pesemsko dokumentiranje stališč njegovih ustvarjalcev in nosilcev ob konkretnem obUkovanju slovaške narodne zgodovine." Nasproti folklo-rističnim pesmim iz osvobodilnega gibanja L. Droppovä-Markovicevä vidi prednost besedil iz tistega časa, ki sodijo v »polljudsko književnost« prav vtem, da so se brez poškodb (= sprememb), kot se to dogaja pri živi folklorni pesmi, ohranila kot dokument mišljenja in umetniške dejavnosti slovaških ljudi neposredno iz časa boja proti fašizmu." Prav tako M. Bandić v književnosti jugoslovanskih narodov obravnavanega obdobja prepoznava dokument o moralnih in emotivnih sestavinah človeka v razmerah vojne" in posebej za makedonski del se strinja z njim T. Sazdov.'"
Medtem ko je v omenjenih primerih semantika dokumenta bolj ali manj metaforizirana, govori J. Swiech o dokumentarnosti v pravnem pomenu besede, ko na podlagi poljskega primera ugotavlja, da bi bilo besedila konspirativne poezije težko obravnavati s pravico dokumenta." D. Zečević se strinja z njegovim spoznanjem, saj opozarja, da ob nastajanju teh besedil njihovi avtorji in sprejemale! niso mislili na to, da bi postala dokument časa ali literarne zgodovine, ampak so hotela delovati predvsem čustveno." Tudi V. E. Gusev se upira temu, da bi pesništvo, ki je predmet njegovih raziskav, razlagali kot dokument.
« Glej op. 41,42, 44. « J. Switch, n. d, 70-71. « B. Paternu, Poglavje ..., 1976.
" D. Rihtman-Avguštin, Folklor kao komunikacija u NOB-u, v: Kultura i umjetnost, u NOB-u, ... 151-165. » A. Pavlovskij, n. d., 97.
" S. Švehlak, n d., 564. ^
" L.' Droppovä-Markovicevä, n. m., 578.
"M. Bandić, n. d., 11. t
» T. Sazdov, n. m., 60. i
" J. Switch, n. m., 72. ^
224 „______________...................
kot letopis dogodkov, čeprav ne taji, da je v besedilih zelo opazna zveza s konkretno zgodovinsko resničnostjo, kronologijo dogodkov, dejstvi, najpomembnejšimi datumi, vendar ti podatki po njegovem ne zadoščajo za informacijo ah preprosto ilustracijo dejstev." Ah ni v tem stališču slutiti izogibanje teoriji odraza?
Do čisto drugačnih sklepov pride, in to prav ob ustem tipu pesnjenja, ki ga najtemeljiteje obdeluje pravkar omenjeni ruski strokovnjak, T. Živkov na bolgarskem gradivu: folklorno ustvarjanje zahteva določeno estetsko selekcijo dejstev. In prav tega avtorji antifašis-tične folklore, pravi Živkov, ne upoštevajo. Npr. žanr pesmi-kronike, h kateri so se njeni nosilci najraje zatekali v tistem času, vsebuje banalne podrobnosti in opise v svojevrstnem 'epskem redu'. Pevec ne izpušča ničesar, ker misli, da pripoveduje zgodovino. In tako gleda na njegovo delo tudi njegova pubHka. Dokumenti in doživetja se ne interpretirajo kot objekt za poetično predelavo, ampak kot zgodovina. Po njihovo se ustvarja za spomin in pouk.'*
Bolj dinamično stališče je ob vprašanju dokumentarnosti zavzel B. Paternu. Na račun h-teramosti besedil je bila koHčina dokumentarnosti po njegovem v slovenskem pesništvu NOB zelo obsežna in zavzema vse ravnine pesniškega ustvarjanja, od najnižje do vrhnje. Svoje ugotavljanje o tem problemu konča z mishjo, ki bi jo bilo mogoče posplošiti za celotno slovansko pesništvo odpora: »Dokumentarnosti ne moremo šteti za temeljno določujočo aH celo vseobvladujočo lastnost poezije odpora, temveč samo za njeno pomembno in vidno sestavino.«"
Z. Kasač se pridružuje tistim, ki v tej zvezi radi jemljejo dokumentarnost kot vrednostno kategorijo, saj ocenjuje spontano ustvarjalnost slovaških vojakov daleč od doma le kot zgodovinski dokument, ker da drugače niso dosegali niti literarnega povprečja.'"
Tudi V. Smolej se pri obravnavi slovenskega deleža v pesništvu odpora v II. svetovni vojni ne izogne temu izhodišču. V njegovi že omenjeni knjigi je na več mestih zaslediti implicitno razmejevanje med dokumentom kot zgodovinsko kategorijo in poezijo.^' Ob samem vrhu, ob razpravljanju o medvojnem pesništvu M. Bora kot »bardu revolucije« pa tudi izrecno razkrije svoje kriterije za njuno razločevanje, ko zapiše: »Kar je v Borovi partizanski poeziji mobilizacijskega, hrupno deklamatoričnega in gostobesedno govorniškega, ohranja svojo dokumentarno vrednost in postaja del zgodovine. Kar pa je osebno prizadetega in se s svojo intimnostjo neločljivo povezuje z duhom ljudskega upora, ohranja stalno vrednost v slovenski poeziji.«" Vendar pa V. Smolej pozna tudi drugačno semantično razsežnost pojma dokument, ki ni antonimen nasproti hteraturi, ampak ostaja njen del: »Kar se je ohranilo v naših arhivih in muzejih, največ še ni odkrito. Naj sodimo o njihovi vrednosti s slovstvenega stališča kakorkoli, nedvomno moremo videti v njih dokument visoke kulture našega ljudstva in njegovo neugnano voljo, da bi kulturno ustvarjalo.«"
Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da pojem dokumenta v razpravljanju o pesništvu odpora v letih 1938-1945 ni večplasten le tedaj, ko se ga jemlje za kriterij v razmerju med^
"D. Zečević, n. d, 187.
" V. E. Gusev, Idejno-estetičeskie osobennosti russkogo fol'klora velikoj otečestvennoj vojni, v: Russkij fol'klor velikoj otečestvennoj vojny, Moskva-Leningrad, 1964, 298. »T. Živkov, n. d, 255-266. " Z. Kasač, n. d, 44. '»B. Paternu, Poeüka..., 187-191. «I V. Smolej, n. d., 224, 226. « IsU, n. d., 175. " IsU, n. d, 132.
225
zgodovino in literaturo, ampak tudi znotraj literature same dobiva različne odtenke, odvisno glede na to, ob katerem nadstropju literarne kulture prihaja na pomoč za opredeljevanje njenih pojavov. Z njim v zvezi že trka na vrata naslednje nadvse zahtevno vprašanje.
VII.
Ob vprašanju vrednotenja so si vsaj tukaj upoštevani avtorji edini v tem, da je treba ključ za oceno pesništva odpora iskati znotraj njega samega. V. E. Gusev sklene svoje razmišljanje o tem s prepričanjem, da estetskih kriterijev za presojanje stopnje umetniškosti ni mogoče izvajati iz pravil šolske poetike ali obrazcev druge (višje) vrste umetnosti, ampak iz znanstvenega spoznanja o naravi dane vrste umetnosti in konkretne zgodovinske stopnje v njenem razvoju.'" J. Swiech ga pri tem izrecno dopolnjuje: »Manjka analitična interpretacija, kakšno je bilo to pesništvo v resnici. Na tisti čas in pesništvo gledamo in ju ocenjujemo z današnjimi merih, kar je seveda napačno.«''
D. Zečević se upira, da bi pesništvo odpora presojali zgolj z estetskimi merili, ker tedaj ostane zunaj kvalificirane obravnave preveliko gradiva. Poskuša razložiti, kako je moglo priti do te enostranosti: kot reakcija na ravnanje tistih, ki so zagledani v veličino zgodovinskih dogodkov imeli zgolj revolucionarno, ideološko orientacijo besedil za del njihove 'pesniške vrednosti' in jih v emotivno-esejističnem pisanju rabili za ilustracijo pri dokazovanju prestanega trpljenja posameznikov in narodov med II. svetovno vojno. Na podlagi stališča, da gre za drugačen üp pesništva, ki ni oblikovan z estetskih pozicij, t i. visoke umetnosti - »od njega se ni pričakoval boj z zobom časa, ampak je bila njegova prvenstvena naloga boj z okupatorjem« - se vneto zavzema za prehod k drugačnim kriterijem njegovega ocenjevanja." Njena polemičnost je naperjena tudi proti M. Boškovič-Stulli, ki je kmalu po osvoboditvi ob priložnostni izdaji zbirčice hrvaških/srbskih folklornih pesmi iz NOB res zapisala, da obravnavano pesništvo »danes živi samo toliko, kolikor je poezija«. Toda pozneje je v strokovnih prispevkih na omenjeno temo večkrat zagotovila, da je vrednost folklornih partizanskih pesmi treba iskati predvsem v okviru njihove strukture.*"'
Podobno Zečevićevi, le da z nasprotne, s strani folkloristov, se ne strinja s skrajnostmi pri ocenjevanju odporniškega pesništva 1938-1945 S. Švehlak. Folkloristi lahko do folklornega dela omenjenega pesništva zavzamejo negativno razmerje na temelju očitkov, da je v primerjavi s tradicionalno folkloro banalen, neizbrušen, na drugi strani pa lahko zapadejo zgolj publicističnemu in propagandnemu vidiku obravnavanega pojava in mehanično iščejo v njem podobo zgodovinske resničnosti. Poglavitna napaka je v tem, pravi slovaški avtor, da ne razumemo, da gre za specifično dejavnost v specifičnih razmerah; kakršna že se je ohranila do danes, je v svojem času izpolnjevala svoje poslanstvo. Vsakršna neobjektivnost, idealizacija, precenjevanje je neprimerno. Prav tako neznanstveno je aprioristično odklanjanje, posebno tam, kjer smo se dolžni zamisliti nad vzroki pesniške nedovršenosti, nedodelanosti posameznih folklornih aH »polljudskih« vrst'* S. Burlasova opozarja na nedokončanost, relativnost estetskih kriterijev: »Kar je lepo s stališča preprostega pevca, je s stahšča izostrenega umetniškega okusa na prav nizki ravni.«"
" V. Gusev, op. 56, 299.
" J. Switch, n. d, 49.
«¦ D. Zečević, a d., 186-7.
Petokraka zašto si crvena, narodne pjesme iz ustanka, priredila M. Boškovič-Stulli, Zagreb, 1959, 5. Glej tudi op. 33, 92-94. Ista: Neki problemi u proučavanju folklora i narodnooslobodilačke borbe, v: Rad kongresa folklorista Jugoslavije, VI, Bled, 1959, 252. " S. Švehlak, a d., 563. "S. Burlasova, n. d, 179.
226 ^
Morda je tu pravi čas za premislek o spoznanju 1. Slamniga: »Pogosto pravimo za kakšno pesem, da je slaba; a v resnici gre za to, da pripada drugi zavesti, drugemu družbenemu krogu.«'"
Obstajajo že tudi poskusi opredelitve primernih kriterijev za ustreznejše presojanje tukajšnjega pesništva. Ko zavrača kvaliflciranje na podlagi meril avtonomne estetike, ki je po njegovem danes že tradicionalna, P. Matvejevič zatrjuje, da mu ne gre za to, da bi bilo za odporniško pesništvo sprejeti blažja in popustljivejša merila, prepričan pa je, da ozka literarna merila tu niso primerna. Veliko upesnjenih zapisov in pričevanj neenake vrednosti po njegovem ne more pomeniti samo inflacije pesništva, ampak tudi njegovo generalizacijo. Možnost njegovega pravičnejšega presojanja vidi v razlagi, ki je pripravljena (umetniške) pojave ocenjevati tudi po stopnji kreativnosti v življenju in vsakdanjosti. Skhcuje se na J. Kaštelana, ki pravi: »Niso revolucije zato, da se pišejo pesmi. In pesmi in revolucije so zato, da se ohrani dostojanstvo človeka, njegova temeljna pravica do miru, svobode in ustvarjanja.«"
V navedenem citatu se že napoveduje tista smer, ki pri iskanju ustreznih meril za presojanje pesništva odpora 1938-1945 vidi primemo rešitev v korekciji med estetiko in etiko. M. Bandič govori o njunem sožitju,'^ M. Zktanovič" in Z. Kasač celo dajeta prednost njegovi etični strani. Dmgi njuno razmerje razlaga z naslednjimi besedami: »Glede na globok družbeni prelom, kot je bila v življenju slovaškega naroda vstaja, se estetski vidik zh-va z etičnim, pri čemer je eučna stran primarna.«'" Dmgje je omenjeni avtor te poglede strnil v ugotovitev: »V vstaji je estetski princip pesništva zaostajal za etičnim, ustrezneje, tudi estetsko se je čutilo kot del etičnega.«"
Bolj previdno, a vendar z vtisom, da je etika pred estetiko, je omenjeno spoznanje formuliral B. Patemu: »V slovenskem NOB pesništvu imajo posebno težo in pomen moralne ter socialne funkcije. Toda, ker je to vendar pesništvo in ne dokument, je ob njem popolnoma legitimna tudi umetnostna oz. estetska presoja.«'^
Sklepa o navedenih problemih (še) ni mogoče dati, saj bi bilo zanj potrebno konkretno poznati tudi gradivo, na podlagi katerega si posamezni avtorji ustvarjajo svoja stališča o pesništvu odpora med II. svetovno vojno. Očitno je le, da namesto upoštevanja (znanstvene) distance analiza pesemskega gradiva (še vedno) rada podlega analogiji z gradivom samim, kar pomeni, da zapada afektu konteksta, ki je pogosto odločilno vplival na nastajanje omenjenega pesništva.
Načini razpravljanja znotraj posamezne globalne opredelitve rišejo lok od dokaj šibkega teoretičnega zaledja do poskusov preverjati na tem pojavu tudi novejša teoretična dognanja posamezne stroke. Navadno se držijo znotraj enega jezikovnega področja, vendar je najti že tudi primerjalne študije."
™I. Slamnig, Disciplina mašte, Zagreb, 1965, 12. " P. Matvejevič, n. m., 89-90.
Ta poezija gradi poti, daje odgovore in v tem vidi svojo moralno odgovornost V njej se prepletata poetika etika... Medtem ko je umetnost občutljiva za izbiro in obseg sredstev, ki jih rabi, in ciljev, ki jih zasleduje, etika enako ceni solidarnost, čast, požrtvovalnost, zanos, plemenitost, junaštvo, ki jih oživi poezija v zavesti vsakogar, h komur se obrne. Etika, politika poezija, estetika se ne polarizirajo med sabo, ampak delujejo skupno za svobodo in dobro človeka, družbe, književnosti. - M. Bandič, n. d., 82.
" M. Zlatanovič, Narodne pesme o ustanku, oslobođenju i re voluciji. Zbornik Matice srpske za književnost, 1981/1, 12
" Z Kasač, n. d., 84.
" Z. Kasač, 108.
" B. Paternu, Poetika..., 192.
" Prim, razprave, omenjene pri op. 5, 18 (Kirdanj.
........  ¦........._____221.