O nadzornikih in nadzorovanju Po zakonih imajo prednost za zvanje sreskega, oziroma banskega šolskega nadzornika diplomirani filozofi, oziroma absolventi višjih pedagoških šol, a učitelji ljudskih šol le dotlej, dokler ni dovoljnega števila po zakonu kvalificiranih moči. Doslej so vsi sreski šolski nadzorniki učitelji ljudskih šol in tudi dosedanji oblastni in banski šolski nadzorniki so bili učitelji, ki so se vsi odlikovali po svojem pedagoškem delu. Ne bo odveč izpregovoriti nekaj besed o nadzorovanju in lastnostih, ki jih mora imeti vsak nadzornik. Od učitelja v razredu se zahteva, da predela z učnim načrtom predpisano snov. Toda mnogo večjega pomena je vzgojna izobrazba mladine. Učni uspehi niso trajni, otrok bo pozabil mnogo ali včasih tudi vtse, kar se je naučil v šoli. Oblikovanje značaja pa je trajno. Kar bo pridobilo učenčevo srce, kar bo učkelj dal otroku dobrega od svoje osebnosti, to bo o s t a 1 o trajno. Ta srčna izobrazba mladine je najtežje ocenljivo delo ucitelja. Za dosego učnega in vzgojnega smotra je treba mnogo dela, učitelj ga mora opravljati z ves.eljem in voljo. Brez notranje soudeležbe pri pouku ni napTedka. Mehanično delo daje le mehanično, zunanjo izobrazbo, četudi je na videz pohvalno. Učltelj ne sme biti uradnik. ki pretolče predpisane ure in predela predpisano snov. Mora se vglobiti v učencevo dušo, poznati otrokove dispozicije, upoštevati in študirati domače socialne razmere in živeti za poklic. Vse to je treba jemati v obzir pri nadzorovanju. Teoretično je lahko predelati in naučiti predpisano snov. V podrobnem šolskem delu pa je to docela drugače. Učitelju se stavijo pri delu vse mogoče zapreke, ki jih ne upošteva in ne more upoštevati učni načrt in jih ne poznajo in ne morejo spoznati nadzorniki, ki jih sami niso preizkusili. Teh zaprek je vse polno. Domače socialne razmeTe velikokrat docela onemogočajo učne kakor vzgojne riapptke, n. pr.: Otrok služi in gospodar ga izrablja, da nima časa za učenje niti ga ne pošilja redno v šolo. Oče drugega učenca je pijanec, pred katerim morajo bežati žena in otroci. Starši se ne zanimajo za učiteljevo delo, ga omalovažujejo ter s tem ubijajo veselje do ucenja v otroku. Otroci morajo pomagati pn poljskem delu in neredno obiskujejo šolo. V letnem času morajo pomagati na polju, po^ zimi pa ne morejo v šolo radi snega ali radi slabe obleke in obutve. Razne bolezni in druge nesreče povzročajo nereden pouk, in slaba hrana, težko delo v nežnih letih, socialna revščina in pijančevanje onemogočajo potrebno pozornost v šoli in normalni duševni razvoj otrok. In še nebroj drugih nepredvidenih in neopisljivih zaprek zavira uspešno šolsko delo. Ne bom pretiraval, če rečem, da je več aK manj uspešno delo odvisno od zadovoljstva učitelja. Ravno tako mora nadzornik upoštevati te učiteljeve razmere in počas- nejše delo radi oddelkov. Na nižje organiziranih šolah je delo vobče težje in počasnejše kakor na večrazrednicah. Tudi učila in druge okoliščine morejo pospešiti ali ovirati napredovanje učencev. Uspehi v mestih, kjer je obisk reden kjer je učiteljstvo zadovoljno, kjer je v enem odedlku samo eno šolsko leto, kjer je število učencev majhno (ne kakor na deželi, kjer jih je po 80 do 100), kjer so ueilnice zračne, svotle in sončne, kjer starši budno zasledujejo otrokov razvoj in ga do~ ma poučujejo in mu pri učenju pomagajo, so večji kakor na deželi, kjer je učitelj navezan nase in se roora mukoma boriti z neštetimi zaprekami. Vse te okoliščine se morajo upoštevati pri ocenjevanju učenčevih uspehov in s tem pri kvalificiranju učiteljevega dela. Vse navedene pripombe dovolj jasno izpričujejo, da mora tudi šolski nadzornik upoštevati vse opisane in resnične zapreke in ovire, ki zadržujejo šolsko delo. In kdo morc razumeti vse te činitelje, razumeti učiteljevo delo in razpoloženje, če ne nadzornik, ki je bil nekoč sam učitelj, ki je na lastni koži občutil in preizkusil vso težo in resnico pravega dela v šoli. Kdor sam ni poučeval v razredu na deželi, kdor sam ni živel na vasi in ni videl socialne bede mladine, ta ne more objektivno oceniti učiteljevo delo in uspehe njegovega dela. Nadzornik, ki je ves čas živel v mestu, ki je hospitiral v mestnih šolah, ne bo mogel razumeti, da so uspehi na vaški šoli včasih tako minimalni in bo pripisoval te neuspehe učiteljevi nezmožnosti in indolentnosti. Tak nadzornik bo nadzoroval po učnem načrtu in bo očitno storil veliko krivico učitelju, ki ga bo ocenil le po tem, koliko predpisane učne snovi je predelal ter ne bo razumel učiteljevega truda in hotel spoznati zaprek, ki se staviio učitelju na pot. Nadzornik, ki je bil sam učitelj, bo tudi laže razumel Tazne učiteljeve grehe, ter jih bo sodil mileje in pravičneje kot tisti, ki ni bil nikoli sam učitelj. Kratko: Šolsko vzgojno delo kakor tudi učiteljevo življenje bo lahko objektivno presodil le nadzornik, ki je izšel iz učiteljskih vrst. Nadzornik ne sme'biti le inspektor, temveč tudi svetovalec učitelju, učitelju bo moral pokazati kako naj dela, da bo žel boljše uspehe. Nadzornik, ki pa sam ni nikoli učil v razredu, tega ne bo mogel storiti. Vse navedeno me upravičuje, da sklenem, da naj se postavljajo v bodoee za sreske in banske šolske nadzornike edino Ijudskošolski učitelji, ki so se odlikovali s šolskim in pedagoškim delom, ker le »to dobro veš, kar si sam preizkusil«. —a—