Jubilantka
OB SEDEMDESETLETNICI SILVE TRDINOVE
Prav na zadnji dan šolskega leta, 25. junija, je praznovala sedemdesetletnico \ življenja in več kot petdesetletnico slavističnega, pisateljskega in prevajalskega delovanja profesorica, doktorica znanosti Silva Trdinova. Kakor je že takšno sovpadanje osebnega praznika z enim najtehtnejših, obračunskih trenutkov v ¦ šolskem letu do vrha naključno, pa si to pot ne moremo kaj, da mu ne bi pridodali nekaj simboličnosti. Brez dvoma je zadnjih štirideset let Silva Trdinova eden najvidnejših slavističnih učiteljev, metodikov, strokovnih piscev; z velikim pedagoškim ognjem, samoodpovednim potrpljenjem, temeljito pripravlje- i nim poukom in z osebno toplino je oblikovala slovensko jezikovno in slovstveno znanje, pa tudi znanje italijanskega jezika in književnosti mnogoterim rodovom ljubljanskih in zunajljubljanskih srednješolcev, slušateljem pedagoške akademije in univerzitetnim študentom. Da bi napravila ta pouk kar se da privlačen in učinkovit, je zmeraj znova, vztrajno iskala nove prijeme, iz česar je nastala vrsta metodoloških in didaktičnih člankov (prav z njimi je bila tudi ena prvih sodelavk našega časopisa) in učbenikov, med katerimi je prav gotovo najznamenitejši tisti za književno teorijo. — Ob vsem tem se zazdi torej že nekako naravno, da je največji šolski praznik obenem tudi praznik profesorice Trdinove, i Toda njena stremljenja niso bila zmeraj vokvirjena v izključno šolsko prakso; \ življenjepis izdaja dinamično, nemirno, na mnogotere strani radovedno in de- i lujočo osebnost. — Rodila se je 25. 6. 1905 v ljubljanski uradniški družini in po končanem učiteljišču privatno maturirala še na realki, da se je lahko 1925 vpisala na mlado ljubjansko univerzo (slavistika, primerjalna književnost, nemški in italijanski jezik). Ze med študijem je leto dni študijsko prebila v Pragi; 1930 je diplomirala, 1932 opravila profesorski izpit in 1934 doktorirala pri Prijatelju Jn Kidriču s tezo o Josipu Murnu-Aleksandrovu. Kot profesorica je službovala \ v Murski Soboti, Mariboru in Ljubljani; povsod se je uveljavila kot odlična pedagoginja pa tudi kot zunajšolska predavateljica, urejevalka knjižnic in kulturna delavka. 1939140 je študirala italijanščino v Rimu in študij končala tudi s posebnim zaključnim izpitom; svoje znanje italijanščine je dodatno izpopolnje- \ vala še na posebnih tečajih za tujce v Sieni in Perugii, o čemer, zlasti o meto- j dah tega pouka, je javno poročala. Svoje obzorje je obenem širila s številnimi študijskimi popotovanji po Avstriji, Nemčiji, Češkoslovaški, Švici, Franciji, Italiji in severni Afriki. Po osvoboditvi je bila kratek čas v upravni službi, potem
pa zapovrstjo in naglo izmenično v Trbovljah, Št. Vidu nad Ljubljano, Rogaški ; Slatini, Zagorju in od 1947 spet v Ljubljani: na V. gimnaziji, učiteljišču, od 1950 \ honorarna lektorica za italijanščino na ljubljanski filozofski fakulteti, od 1954 \ honorarna predavateljica za seminarsko delo iz slovenščine na Višji pedagoški \ šoli*
Se kot srednješolka je 1924 v Vidovdanu s sestavkom ob obletnici Tavčarjeve ] smrti prvič najavila svoje kasnejše poklicno in strokovno delo za slovensko sla- ' vistiko. In res je že kar v študentskih letih tiskala zapaženo razpravo o Levstikovem delu za Prešerna (LZ 1927), v Pragi pa isto leto kratek pregled slovenske literature od Prešerna do sodobnosti. Sočasno in skozi vsa trideseta leta je pri- ' spevala vrsto strokovnih poročil in ocen v Ženski svet. Modro ptico, Ljubljan- I ski zvon. Mentor, Slovenski jezik. Iz njih je deloma razvidna tudi njena bogata predavateljska dejavnost (1936 je npr. v Ženskem svetu objavljen del njenega govora na Proslavi Prijateljeve šestdesetletnice v zgodovinskem društvu v Mariboru; sicer je kot govornica še pogosto nastopala v različnih društvih, v internatih, študentskih domovih, na ljudskih univerzah, na slavističnih aktivih, po radiu in drugod). Do začetka druge vojne je ob številnih tovrstnih krajših zapi- I sih objavila tudi nekaj zajetnih razprav, npr. disertacijo o Murnu (1933), sprem-no besedo h Gogoljevemu Revizorju v Cvetju; tod sem segajo tudi prvi začetki ; njenega izpričanega zanimanja za izrecno književno teorijo, v omenjenem pri- ': meru kajpada predvsem za teorijo drame (kasneje še v spremni besedi h Goldo-nijevi Krčmarici Mirandolini v Kondorju 1958). Hkrati in kasneje je deloma kot : prevajalka (Wolker, italijanske ljudske pravljice), deloma kot priložnostna poročevalka storila marsikaj za boljšo slovensko obveščenost o dogajanjih v tujih slovstvih. i
Vendar že tik pred drugo vojno v njenem delu vse bolj prevladuje zanimanje za didaktično problematiko. V Beogradu je 1939 tiskala razpravo o sredstvih za po- [ živitev literarnega pouka v nižjih razredih srednje šole, sočasno je v različnih < slovenskih revijah in časopisih ocenjevala nove učne knjige, pisala o razmerju \ dijaka do doma, o otroških predstavah in pd. Po vojni se je končno povsem osredotočila v serijo metodoloških člankov v Popotniku, Sodobni pedagogiki in Jeziku in slovstvu: o tem, kako približati otroku basen; o interpretaciji pesmi; o popravah šolskih nalog; o utrjevanju znanja o predlogih; o obravnavanju spisja v osnovni in srednji šoli; o jezikovni natančnosti; o pouku gnomične li- • rike; o odvisnikih; o govorništvu. Bila je eden pionirjev sodobne radijske šole \ na ljubljanskem radiu (1948, 1949), prav tako občasna sodelavka pri sestavljanju slovenskih beril za srednjo šolo. — V letih 1941—1943 je pripravila učbenik ita- ; lijanskega jezika v treh knjigah (kasneje še 1966, 1971 oziroma 1961 ustrezna] skripta skupaj z Vido Sturmovo) in končno v dveh zajetnih knjigah učbenik književne teorije Besedna umetnost (1958 je izšel drugi del — Literarna teorija i — in doživel do danes devet natisov, 1966 prvi del — antologija primerov, do i danes pet natisov): za slovenske razmere še zmeraj najbolj sistematičen in naj- \ bolj uporabljan.
In končno pogled na njeno bogato življenjsko delo ne bi bil docela popoln, če se ne bi vsaj na kratko ozrli tudi na njene slovstvene poskuse: na vrsto pod-
•Vrsto življenjepisnih podatkov nam je ljubeznivo posredoval oddelek SBL na SAZU.
20
listkov pred vojno in na njeno dramo V provinci (1940), ki je s snovjo iz zatohlega provincialnega šolskega življenja bila večkrat repertoarno napovedana, vendar nikoli izvajana. S svojo tematiko, pa tudi kar sama po sebi, pomeni prav gotovo še dodatno potrdilo prolesoričine intimne privrženosti literaturi in učiteljskemu poklicu; sicer pa je kot mentorica recitacijskih in dramskih krožkov skozi leta svojega službovanja pripravila še vrsto priložnostnih besedil za šolske nastope; z njimi in z živo neposredno besedo je razvnemala v mladih ljudeh navdušenje za lepo besedo in gledališko umetnost.
Torej je bil zadnji dan prejšnjega šolskega leta — sredi hrupa predpočitniškega zapiranja šolskih vrat — hkrati praznik res izjemno ustvarjalne pedagoške osebnosti, literarne zgodovinarke, ki je poleg Marje Boršnikove gotovo doslej naj-markantnejša, plodne publicistke in prevajalke — Silve Trdinove. Teh nekaj vrstic naj ji bo v voščilo in obenem želja po kar se da plodnem nadaljevanju bogatega strokovnega dela; uredništvo JiS jih kot svoji nekdanji sodelavki izreka še toliko bolj od srca.
M.   Kmecl
Filozofska fakulteta v Ljubljani