ETNOLOGIJA LJUBLJANE
Nina Vodopivcc_____
ŽIVLJENJE RDEČE HIŠE V TRIDESETIH LETIH1
Rdeča hiša je kompleks šestih blokov, ki ga je Mestna občina ljubljanska zgradila ob koncu dvajsetih let. Leži med Poljansko cesto in Poljanskim nasipom. Danes se ime uporablja predvsem za hišo ob Poljanski cesti (št. 15), ki je še danes obarvana rdeče (barva je sicer že slaba, saj stavbe niso nikoli ponovno prebarvali). Ljudje ne vedo, zakaj je bila rdeče pobarvana, še danes pa vedo povedati, da so hišo - zaradi njene barve - še dolgo časa potem, ko je bila dograjena, označevali za "bordef.
Medsosedski odnosi v Rdeči hiši so za večino njenih stanovalcev danes skrčeni le na pozdrav. Stanovalci Rdečo hišo doživljajo kot mesto v mestu. Meti stopnišči ni stikov in tudi med stanovalci posamičnih stopnišč ni večje povezanosti: nihče ne skrbi za čistočo, nikogar ne zanima odpadanje ometa, vsi se posvečajo le svojim stanovanjem. To, kar se dogaja onstran domačega praga, pa ni nikogaršnja skrb.
Marsikdo bi si mislil, da je bilo nekdaj drugače; da so bili ljudje včasih bolj povezani in so bolje skrbeli za skupne zadeve. Vendar to - kot pripovedujejo nekdanji stanovalci -ni res. Nekateri nekdanji najemniki stanovanj se spominjajo, da so se ljudje v Rdeči hiši že v času pred drugo svetovno vojno zanimali predvsem za lastno stanovanje in za svojo družino, kar zadeva sosede in sostanovalce, pa le še za govorice in obrekovanja. Razlika med včeraj in danes je tako še najbolj v tem, da so bili stanovalci nekdaj prisiljeni plačati stroške snažen j a in popravil, saj so jim te avtomatično odtrgali od plače. Tega avtomatizma že nekaj časa ni več. Danes vsak odloča sam, kaj bo prispeval vskupno malho.
V dvajsetih letih našega stoletja se je Ljubljana spoprijemala z mnogimi problemi, med drugim s stanovanjsko krizo. Po prvi svetovni vojni je prišlo v slovensko prestolnico veliko priseljencev in beguncev (največ s Primorskega in Gorenjskega). Zaradi pomanjkanja prostora so ljudje iskali
PSSS^	
m	
|H	
i=fe	lj'_^
HSmip	•kri
	■■t11 •rftKrv
	L.. širiti
Načrt in reprodukcija Rdeče hiše v podhodu, foto: Nin a Vndopivec, september 1994.
Rdeča hiša.
Foto: Nina Vudopivec, september 1994. bivališča v starih vagonih, se stiskali v zapuščenih zaporniških prostorih na gradu in gradili barake. Mnogi med njimi so iskali pomoč na Mestni občini, nanjo so ljudje naslavljali številne prošnje. Toda do intenzivnejše graditve stanovanjskih objektov je zaradi povojnih težav prišlo šele sredi dvajsetih let.
Nove stanovanjske Zgradbe so bile različne kvalitete. Razvrstili so jih v tri kategorije. Najmanj je bilo občinskih stanovanj. Mestna občina je večinoma gradila barakarska naselja. Poleg delavskega naselja na Galjevici so občinske stanovanjske hiše zrasle na Janežičevi cesti, na Sredini, na Dunajski cesti, za Bežigradom, na Jegličevi cesti. Vodovodni. Poljanski cesti in na Koleziji. Mesto je graditev stanovanj spodbujalo tudi s posojili, podjetjem in denarnim zavodom pa priporočalo, naj zidajo stanovanja za svoje nameščence. Ljudje so menili, da bi morala mestna uprava graditi majhne hiše. V Slovenca so jo zato kritizirali, češ da je za rešitev stanovanjskih problemov naredila premalo, saj ni spodbujala gradnje majhnih stanovanjskih poslopij, temveč je celo sprejela sklep, da trinadstropne hiše oprostijo davka za trideset lct.~
Stanovanj pa ni gradila samo mestna občina. Poleg občinskega tipa gradnje sta obstajata še dva, V udobnejše - komfortnejše ■ stanovanjske bloke, ki so prinašali dobiček, so vlagali kapital podjetnej.ši meščani. Stanovanja V takih blokih so nato oddajali, in to ne za majhen denar. V letih povojni so še največ gradili izobraženci in uradniki. V tem času so nastale vile na Mirju, ki so jih s posojili gradili v slovensko prestolnico priseljeni ali tu že prej živeči profesorji na leta 1919 ustanovljeni ljubljanski univerzi.3 V istih letih so na podoben način zgradili tudi vile v Trnovem in med Strcliško ter Poljansko cesto.
Zaradi takšnih razmer se je zato mnogim zdela gradnja hiše na Poljanski cesti napačno naložen denar, saj je stala občino kar 15 milijonov dinarjev, stanovanjski problem pa
'je Rdeče hiše v tridesetih letih dvajsetega stoletja je seminarska naloga, pripravljena pri predmetu splošna etnologija leta 1994 z Mentorstvom t Stavec Gradišnik. Slovenec 54/240, 20 JO. 1926, str. 1.
Pred letom 1910 je bila tam zaščitena cerkvena posest in šele teta 1910 je srednja tehnična šota začeta s patcelizacflo križetmiškeea zemljišča.
GLASNIK SED 37/] 997, št. 3
33
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
je rešila le za 115 družin. Za primerjavo: občina je vložila pol milijona dinarjev za graditev delavskega naselja Galjevica ter s tem priskrbela stanovanja za 300 tiru ¿in. Tudi arliitekt Vumik je kritiziral "zidanje na Poljanski cesti, kjer bo vsako stanovanje stalo 130,000 din",'' kirje bilo po njegovem mnenju veliko preveč.
Stanovanjske hiše večjega obsega, povezane v sklenjeni sistem, kot to velja za Rdečo hišo, so bile v tej dobi zelo modne, gradili pa so jih ob starih mestnih jedrih. Kot je opozoril že A. Melik, so imele tc nove stanovanjske hiše vrsto posebnosti, ki jih pri starejših ni bilo. Značilna je bila pravokotna ali celo kvadratna razporeditev zgradb, široka in ne visoka okna, pa rudi streha se je uklonila novemu slogu in je bila ravna. Vse to je značilno tudi za Rdečo hišo: zgrajena je v pravokotni razporeditvi, na sredi ima kvadratno dvorišče, streha je delno ravna, delno pa trikotna. Okna niso grajena široko in so podobnejša oknom starih meščanskih hiš. Načrtovalci Rdeče hiše so vsekakor želeli, da bi bila ta tudi navzven videtimeščanska.Zatojevresnici mešanica starih meščanskih sestavin in novih, modnih teženj.
Pred prvo svetovno vojno je Poljanska cesta skupaj s Stre-liško cesto pod gradom tvorila Poljansko predmestje. Poljane so bile razdeljene na zgornje, ki se začnejo na Krekovem trgu. in na spodnje, ki se začnejo na Ambroževem trgu. Rdeča hiša se nahaja na zgornjih Poljanah.
Poljanska cesta se na levi strani začne z ozko hišo Jožeta Plečnika iz leta 1933, poznano pod imenom Peglezen. Na nasprotni strani je vogalna hiša, nekoč sedež Kranjske hranilnice, konec stoletja pa se je tja priselilo Finančno ravnateljstvo. ki je tam ostalo do razpada stare Jugoslavije, Po vojni je vogalna stavbo zasedala Biotehniška fakulteta, pred nedavnim pa se je v stavbo razširila Teološka fakulteta, ki ima svoj sedež v nasprotni hiši (še vedno na desni strani ceste, kjer je bilovizsihAlojzišče). Od tam se cesta nadaljuje do II. državne gimnazije (gimnazije Poljane), ki jo stanovalci današnje Poljanske 15 vidijo skozi svoja okna.
Rdeča hiša je v letih med obema vojnama ležala v mirnem okolju. Prevozna je bila le Poljanska cesta, po kateri jc vozil tramvaj. Tramvajska postaja je bila skoraj nasproti Rdeče hiše. Ob vogalu Rdeče hiše je bila namreč gostilna Činkole, dolga leta last družine Kozak. Po vojni jo je prevzela občina in vanjo preselila gostilno s Krekovega trga. V Činkole so radi zahajali mestni očetje, ki so hoteli imeti tramvajsko postajo pred gostilniškimi vrati. S tramvajem so se pripeljali od Magistrata, po veselem druženju pa so se lahko tako rekoč iz pivnice odpeljali domov. Sicer pa so bile Poljane mirne in varne tudi ponoči. Ljudje pripovedujejo, da so se po ulicah občasno klatili le pijančki, ki so sem in tja ogovarjali mimoidoče.
Zemljišče, na katerem Ježi Rdeča hiša, je obsegalo 10 parcel z vsega skupaj 6950 m2 (stanovanjski objekti so merili 3126,89 m2, skladišča, garaža in zastavljalnica pa 436,05 m2). Dvorišče je zavzemalo 48,74 % celotne površine. Tako je bilo poskrbljeno za zrak in svetlobo.
Arhitekt Rdeče hiše je bil Vladimir Mušič, njegovi načrti pa so hili narejeni po zgledu dunajske socialne gradnje v dvajsetih letih. Načrti, shranjeni v Mestnem arhivu Ljubljana, ne ustrezajo povsem resničnemu videzu hiše. Rdeča fasada, ki je obrnjena na Poljansko cesto, naj bi bila po načrtih obložena z različnim okrasjem in skulpturami 6 Vendar fasada ni bila
nikoli takšna. Verjetno je bil to le eden od predlogov, ki pa je bil iz neznanih razlogov (morda zaradi stroškov) ovrže n. Rdečo hišo na Poljanski cesti je občina zgradila iz obligacijskega posojila. Priprave za gradnjo so se začele 16. avgusta 1927 ob Poljanskem nasipu, ob Poljanski cesti pa leto pozneje (spomladi 1928). Na Poljanski cesti jc bilo namreč treba podreti prejšnjo hišo št. 15. Do jeseni 1928 so bili vsi objekti zgrajeni in pokriti. Investitorju je s pomočjo dodatnih kreditov uspelo stanovanja opremiti s parketom, ključavnicami, inštalacijami, mizarskimi in pečarskimi izdelki.
Podhod v Rdeči hiši.
Foto: Nina Vodopivec, september 1994,
Hiša je vse od začetka imela 113 stanovanj: štiri-, tri-, dvosobna ter še dva ateljeja in eno samsko stanovanje v pritličju. Fasada hiše ob Poljanski cesti je bila rdeča (ta del fasade je tudi še danes zaščiten), del ob Poljanskem nasipu ter osrednji del pa sta bila rumene barve. Vsa okna in vrata so bila zelena, obrobe oken in balkonov pa rdeče. Balkoni so bili tudi z notranje strani rdeči. Celo zavese so bile v začetku rdeČe-bele. Zakaj so stavbo prebarvali prav rdeče, ljudje ne vedo, toda potem ko se je hiše prijela, je imela - kot že rečeno - oznaka "Rdeča" marsikdaj tudi negativen potlton.
Občina oz. načrtovalci so se pri načrtovanju hiše očitno zavzemali za določeno poenotenje stanovanj in skupnih prostorov. Hišo je sestavljalo 10 stopnišč ter 9 zgradb. Vsako Stopnišče je imelo svojo pralnico (s kotlom za kuhanje -nekateri so se ohranili do danes), vsako je imelo tudi ročno dvigalo za kurivo. Ročno dvigalo je vvseh stavbah vgrajeno v steno na hodniku, le v prvem stopnišču je na sredini med stopnicami. Velikost Stanovanj je po stopniščih različna, največja in najdražja so v 1. in VIL stopnišču.
Stanovanja v I. in VII, stopnišču so poleg večjih sob imela še poselsko sobo, garderobo in shrambo, medtem ko so imela ostala stanovanja poleg manjših sob le še kabinet. "Notranja oprema hiše je odgovarjala solidni meščanski izvedbi", je ugotavljalo Jutro 8 To je bil čas, ko so bila stanovanja večinoma Še brez stranišč in kopalnic. Dejstvo, da so imeli ljudje v stanovanjih na Poljanah ločene kopalnice in stranišča, je bilo pomembno razkošje.9 Kopalnice so bile opremljene s kadmi in s plinskimi pečmi za ogrevanje vode.
4	Mojca Ravnik. Galjevica. Ljubljana 1981. str. tío.
5	Mestni arhiv Ljubljana (MAL): Odloki Mestnega magistrata Ljubljana, 1927, št. 23158/27 Seja mestnega sveta, 22. 7. 1927, str 96.
6	Načrt za figure je naredil kipar Ivan Jurkovič.
7	MAL. Odloki Mestnega magistrata Ljubljana. 1927. št. 23158/27, seja 24. 5 1927, str. 27.
8	Jutru 10/178. 2, 8. 1929, str. 3.
52
GLASNIK SED 37/1 997, št. 3
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
Sprva je bilo - kot vrhunec moderne tehniku in udobja - vsega občudovanja deležno tudi ročno tovorno dvigalo. Prej je bilo treba drva nositi, zdaj so se peljala, kar je bilo zlasti stanovalcem v višjih nadstropjih nadvse všeč. Toda navdušenje je kmalu splahnelo. Dvigala so se zatikala, pa tudi vleči drva v četrto nadstropje je bilo težje, kot se je zdelo na začetku. Kot se spomnijo nekdanji stanovalci, je bilo dvigalo sploh lažje vleči gor kakor dol. Zalo je hil Nebotičnik z električnim dvigalom v tridesetih letih neprimerno imeni t nejš i. Tako so prebivalci na Poljanski cesti negodovali, ker je Nebotičnik imel električno dvigalo, oni pa ne.
Vsa stanovanja so imela fin imajo) veliko kuhinjo. Arhitekt Mušič je tudi v tem posnemal dunajska delavska stanovanja z velikimi kuhinjami. Velika kuhinja je prišla bolj do izraza v manjših stanovanjih kot v velikih. Pri tem so vsa stanovanja imela v kuhinjah lončene zidane štedilnike, poleg njih pa zaboj za drva. Starejši ljudje so štedilnike večinoma ohranili, vendar jih imajo danes le še za okras; nanje večinoma postavljajo rože. l.ončene peči je ohranilo več stanovalcev. Nekateri so v njih nehali kuriti (kot kurjava so služila drva) šele pred kratkim. Nadomestil jih je plin, ki so se ga ljudje sprva zelo bali. Strah zaradi plina sta še povečali dve nesreči, ki sta se pripetili v Rdeči hiši že v tridesetih letih ter govorice okoli njiju. Pri tem so ugotovili, da jc šlo pri eni od obeh nesreč za samomor. Vseeno je spomin na nesreči v Rdeči hiši živ še danes in nekateri starejši ljudje so do plina še vedno nezaupljivi.
Stanovalci so bili z Rdečo hišo različno zadovoljni. Na začetku se je vsem zdelo imenitno imeti kopalnico, saj tega v prejšnjih stanovanjih niso imeli. Vendar je v družinah z več otroki in tistih manj premožnih navdušenje kmalu minilo. Plin namreč ni bil vštet v ceno najemnine, da pa so se skopali štirje otroci in dva odrasla, so ga kar nekaj porabili. Prohlem je bila tudi kurjava. Kurili so na drva. Ce jc bila stiska večja in denarja manj, so kurili le v kuhinji (nasploh so večinoma kurili le v enem prostoru). Zato je bilo v očeh nekaterih ljudi ogrevanje
kamnite kopalnice prava potrata. Nekateri stanovalci so se tako še naprej kopali na Miklošičevi cesti (v javnem kopališču Zdravstvenega zavarovanja), saj je bilo to cenejše.
Prali so v pralnicah. Za vsako stranko je bil določen dan ali ponekod dva v tednu. Tedaj so morale oprati in posušiti vse svoje perilo. Stranke se v pralnicah praviloma niso srečevale; izjema je bila predaja ključa. Ob nedeljah niso prali. Posamezniki so pranje perila zaupali bizoviškiui pericam. Vsak je imel svojo. Prihajale SO
dvakrat na mesec, ponekod večkrat, celo enkrar na teden. Še danes jc živ spomin na ponedeljke, ko se je pripeljal voz s konji. Perice so pobrale cule. Vse je bilo popisano: en listek je ostal perici, drugi pa stranki. Na tak način ni prišlo do zamenjav in nesporazumov.
Na Poljanski cesti so poleg glavne stanovanjske zgradbe Rdeče hiše zgradili Še tri večje prostore Največji, z lastnim toplovodom, centralno kurjavo, stranišči in prizidkom za garaže ter skladiščem, je bil namenjen za Mestno zastavljalnico. V jugovzhixlnem krilu stavbe sta bila dva prostora namenjena pošti ter trgovini za živila. V prostore, kjer je bila včasih zastavljalnica, se je po drugi svetovni vojni vselil Kroj, danes pa jih zaseda podjetje Energo gradnje. Trgovina stoji še danes, vendar je razširjena še za prostor, kjer je bila nekoč pošta.
Gradbena dela so hitro napredovala. Ko so se bližala koncu, se je morala mestna občina spoprijeti z novim problemom, Treba je bilo izbrati stanovalce. Razpravo o tem so na seji mestnega sveta začeli 27, julija 192"7. "Potrebno je napraviti seznam brezstanov;ilcev Poljanske ceste, Peterskega travnika, uslužbencev mest in dohodarstvenega urada,"10 so ugotavljali mestni svetniki. Prosilcevza stanovanja je bilo veliko, saj ljudi, ki so živeli vslabih razmerah in zasilnih stanovanjih, ni manjkalo. Vprašanje razdelitve stanovanj je zato postala tudi priljubljena časopisna snov (zlasti v Slovencu).
Zima leta 1928/29 je bila ena najhujših od konca vojne. Vladalo je veliko pomanjkanje hrane in kurjave, temperatura v mestu pa je zdrknila na -20 in celo -30°C.'1 l^ihko si torej predstavljamo, da so si ljudje želeli toplega doma. Toda med 2273 prosilci, ki so se potegovali za stanovanje v Rdeči hiši, jih je 110 odpadlo takoj, saj niso mogli plačevati predvidene najemnine.1 "Najemnine v Rdeči hiši niso nikak špas!", je pisal Slovenec.1" Najemnine v Rdeči hiši so bile visoke celo za premožnejše meščane, za siromašnejše pa seveda nedosegljive. Kljtib temu popis stanovalcev kaže, da v hiši niso živeli samo premožni ljudje. Starejši stanovalci v tej zvezi še danes ugotavljajo: "Mi, ki smo živeli tu, smo bili srednji sloj. Bogataši - bogati meščani so imeli svoje vile,"
Mestna občina je med prosilci po lastnih Izjavah upoštevala "vse stanove", toda le "zanesljive plačnike". Med pozitivnimi rešitvami ni bilo prošenj samcev, prav tako ne mladih, čeprav poročenih, ki niso imeli otrok. Pri tem jc treba omeniti dve izjemi, kjer pa je, po besedah Časopisa Slovenec, šlo za "veliko posojilo."1
Magistralni urad je prošnje sprejemal do 8. maja, in to le pismeno (z opozorilom: "Vsaka osebna intervencija naj se opusti..."). Za pridobitev stanovanja sta bila odločilna dva pogoja. Prosilec je moral biti "plačila zmožen", obenem pa je moral podpisati "večje obligacijsko posojilo". Drugi pogoj je bil, da je prosilec stanovanje v resnici potreboval, kar je občina tudi skušala preveriti. 5
Pet stanovanj je zase zahtevala vojaška oblast in za oddajo jih je ostalo le še 108. Poleg teh sta bila še dva ateljeja ter samsko stanovanje, ki gav komentarju "v Slovencu, od koder povzemam te podatke, niso omenjali. Podatki o tem, kako so stanovalci zasedali stanovanja, so sploh presenetljivo različni,
Pralni kotel.
Foto: Nina Vodopivec,
SeMcmhvr 1QOA
Pralni kotel
Poto: Nina Vodopivec, september 1994.
Želela 1910je bih v Ljubljani z obema Šiškama le 6 % stanovanj s kopalnico. Podatek po: Andrej Studen, Stanovali v Ljubljani. Ttpkopis, doktorska disertacija, Ljubljana 199-1.
0	MAL. Odloki Mestnega magistrata Ljubljana, 1927, št. 23158/27. str. 96.
1	Janez Kajzer, S tramovi podprto mesto. MK. LJubljana J983, str. 314
2	Slovenec, 57/148, 2. 7 1929, str. 9.
13 N. d
N.d.
15 N. d.
GLASNIK SED 37/1997, št. 3
53
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
8. maja si! je začelo posvetovanje, o katerem je Slovenec zapisal: "Stanovanjski očetje se /razdelitvi stanovanj v Rdeči hiši - op. pis./ posvečajo 14 dni, a brez dvoma bo prišlo do zamer in velikih krivic".1 V sredo, 3.7.1929, je nato Slovenec objavil tudi seznam strank, ki so jim bila stanovanja dodeljena. Poleg imen je navedel tudi njihov poklic. Objava seznama je povzročila veliko razhurjenje - pravi škandal, saj je bila "Rdeča hiša tisočim ideal."17 Liberalno Jutro je poskušalo že takoj drugi dan pomiriti ljubljansko prebivalstvo s tem, da je Stovcnčev članek označilo kot predlog, saj ljubljanski stanovanjski odsek ni imel pravice dodeljevati stanovanj in jih tudi ni dodelilr ro Slovenčevo poročilo označilo za misdfikaci-jO; člani stanovanjskega odseka so se vendar obvezali k molčečnosti, dokler dodelitev ne bo definitivna. Prepirov in zamer pa s tem ni bilo konec. 1. seprembra 1929 so tako z Magistrata sporočili, da še nedodeljena stanovanja vnaprej tleli župan sam. Afera je bila seveda politično obarvana: katoliški časopis Slovenec je napadal liberalnega župana, ki ga je nato liberalno/Miro branilo. Toda dokončna lista stanoval-ccv Rdeče hiše je bila, ko so jo objavili, vseeno precej podobna tisti, ki jo je že prej prinesel Slovenec.
Vsaki stranki so zagrozili, da bo v enem mesecu deložirana, ec ne bo plačevala najemnine. Med stanovalci jih je 17 opravljalo mestne službe, 28 je bilo privatnih najemnikov in kar ¿7 je bilo državnih uslužbencev,19 Hiša je bila tako velika, da so za vselitev izbrali več dni, v katerih so se stranke, razdeljene po skupinah, potem vscljevale. Jutro je 2. avgusta objavilo dneve za posamezne selitve strank. Vseljevanje se je začelo 1. avgusta in je trajalo do 5, avgusta. Tedaj se je vselila večina stanovalcev.20 Rdeča hiša seveda ni rešila stanovanjskega problema v Ljubljani in na mestni občini so se tega zavedali. Kot je zapisaloJutro je "novi stanovanjski kompleks ob Poljanski le omilil krizo."2 Stanovanja je v tej hiši v resnici t lobt i o le 10 % prosilcev. Jutro je Rdečo hišo sicer predstavilo kot "orjaško vsem zahtevam moderne higiene in udobnosti odgovarjajočo stavbo,"22 toda v Mestni občini so spoznali, da se takih zgradb ne splača graditi. Tako so izjavljali, "da je (občina) naredila socialno dolžnost in jo bo še, vendar od zdaj naprej le šez barakami,"23 Da hiša zares ni zbujala le občudovanja, kaže komentar Jutra-. "Samo bog nas varuj še ene take kasarne!"24
V tistem času je Rdeča hiša res predstavljala mesto zase ali "mesto v mestu Ljubljana", kakor jcbilozapisanovSlovencu,25 kjer so med drugim objavili naslednjo anekdoto: Mariborčana iščeta gospoda Kuklja v mestu z eno samo hišno številko. Hiša se jima zdi tako velika', da se že sprašujeta, ali bo gospoda mogoče najti prej kot v enem tednu. Utrujenost ju kmalu premaga in odideta na pivo. Kasneje, proti večeru, gospoda Kuklja le najdeta, slišita pa nekoga drugega, ki je čez "lift klel", saj dvigalo še ni delovalo!26 Rdeča hiša je imela upravitelja, dve snažilki in dve hišnici.
Hišnici sta zaklenili stopnišča ob svojem odhodu med 9, in 10. uro zvečer. Za stopnišča so morale stranke skrbeti same, prav tako za stanovanja, vendar so v prah letih iz občine hodili na kontrolo Stanovanj. Hiša ni bila zgrajena brez napak, nasprotno, teh je bilo veliko: voda je puščala in zamakala, parket je odstopal, vrata se niso zapirala itn. Po spominu stanovalcev so obhodi nadzornikov iz ljubljanske občine trajali vse dokler "komunisti niso prišli na oblast". Tedaj je bilo nadzora konec, težave pa so se nadaljevale.
Med stanovalci so se nekoliko bolje poznali predvsem ljudje z istega stopnišča. Verjetno ne le zaradi prostorske bližine. Mojca Ravnik opozarja, da je temelj za boljše družbene in družabne odnose v naselju predvsem izenačen družbeni m gmor-ni položaj. Stanovanja v Rdeči hiši so bila po stopniščih dejansko enako velika, enako visoke so bile stanovanjske najemnine, stanovalci so bili na približno enaki socialni ravni. L in VIL stopnišče sta imeli največja stanovanja in tudi najemnine so bile najvišje. Se danes se nekateri spominjajo, da otroci s 1. ali VIL stopnišča nikoli niso hodili na dvorišče med druge otroke, saj jih "gospe mame niso pustile, lahko bi se namreč pokvarili". Najemnina v L in VIL stopnišču je znašala 1000 dinarjev. Poleg L in VIL stopnišča so bila boljša stanovanja tudi na VI. stopnišču, kjer je bila najemnina 800 dinarjev. (Plača poštnega uradnika je takrat, npr., znašala 3000 dinarjev.) Stanarina je vključevala stroške za vodo in odvoz smeti.
Nekaterim stanovalcem se najemnine niso zdele previsoke. Primer: stanovalka s sedmega stopnišča, ki se je v Rdečo hišo priselila leta 1938, se spominja, da stanovanj v tistem času nt bilo težko dobiti in da stanovanja niso bila tako draga. Njena družina je pred tem živela v najemniškem stanovanju v lastniški hiši, lastnik pa je zahteval veliko višje najemnine, kot jih je zahtevala občina. Toda za večino so bile najemnine vseeno težko breme, tako da so v stan oran je marsikje vzeli podnajemnika. Vseh podnajemnikov je bilo 21. V 115 stanovanjih je 34 stanovalcev imelo svojo služkinjo C'postrežniconekdo je celo navedel izraz 'dekla'). Sicer pa je po popisu prebivalcev iz leta 1931 v 115 stanovanjih živelo skupaj 537 ljudi (495 je bilo stalno naseljenih, 26 jih je bilo začasno prisotnih, 16 pa začasno odsotnih). Bilo je 10 profesorjev, 11 učiteljev, 10 ljudi je bilo zaposlenih pri železnici, 4 na sodišču, 4 je zaposlovala vojska. 14 je bilo uradnikov itn. V hiši je stanoval le en zdravnik, in sicer znani dr. Franta Mis, ki je bil v tridesetih letih - in tudi pozneje -med ljubljanskim prebivalstvom zelo priljubljen. Med stanovalci sta bila tudi pisatelja Juš Kozak in Fran Albreht, poleg njiju pa šc vrsta znanih izobražencev tedanjega časa. Skoraj tretjina, 218 stanovalcev oz. 28,3 % je bilo mlajših od 21 let. Pri tem se jih je največ rodilo leta 1925 (8 %). Družine so imele povprečno po dva otroka, le XI je imelo 4 otroke ali več.
16	N. d.
17	Jutro 10/153, 4. 7. 1929, str. 4.
18	N. d.
19	Iz zapisnika popisane stranke, ki so bile na seji zelo glasno sprejete in ki so lahko kasneje prostovoljno izpadle Slovenec 57/191 1929, str 4.
20	Jutro 10/178, 2. 8. 1929, str. 4.
21	A', d.
22	N. d.
23	Slovenec 57/148, 2. 7. 1929, str. 4.
24	Jutro 10/153, 4. 7. 1929, str. 4.
25	Slovenec 57/191, 21. 8. 1929, str. 4
26	N. d.
27	Mojca Ravnik, Caljevica. Ljubljana 1980, str. 57.
54
GLASNIK SED 37/1997, št. 3
ETNOLOGIJA LJUBLJANE
Zanimivo je, kako so se v popisu prebivalstva opredeljevale ženske (predvsem žene). Člane družine jc v glavnem popisal družinski "poglavar", tako da je lahki) oznaka žene nidi m< >-Ževa, z izjemo listih primen*', jkaterih je bila "poglavar" ženska (vdova): 25 žensk je bilo gospodinj, 22 jih je opravljalo delo "žene", 20 jih je bilo zaposlenih, 5 je bilo vdov, 3 so sc proglasile za zaseb-nicc in 3 za neomožene, 37 žensk pa se ni opredelilo. Med 537 stanovalci je bilo 13 ljudi, ki zase niso navedli slovenske narodnosti (večinoma so bili srbske rutrod-nosti). Deset ljudi jc bilo pravoslavne vere, ena ženska je bila jehovka, vsi drugi so bili rimokatoličani,
Otroci so praviloma imeli več stikov od odraslih, saj so se srečevali pri igranju na dvorišču. Pri tem so se otroci s posameznih stopnišč po pripovedovanju nekdanjih stanovalcev družili in igrali v zaokroženih skupinah. Otroci s stopnišč v vzhodnem delu hiše so se igrali na enem stranskem dvorišču (vzhodnem), otroci z zahodne polovice pa na drugem (zahodnem). Na osrednjem dvorišču se niso smeli igrati. Na stranskih dvoriščih sta nastali dve "vojni stranki", ki druga drugi nista pustili prestopiti meje. Igrali so se fan t j e in dekleta. Med otroki K1 pogosto prihajalo do pretepov in prerekanja. V takšnih primerih so večinoma posredovali starši, zlasti starši pretepenega otroka, svojo jezo pa so prenesli tudi na sostanovalce, ne le na otroke. Nekatere mame svojih otrok niso pustile na dvorišče, zlasti ne, če je prišlo do pretepa. Otroci, ki so bili na dvorišču, so nemalokrat veljali za razpuščene.
Starejši otroci so se med seboj že bolj razlikovali od mlajših. Nekateri so študirali, drugi so bili že zaposleni. Študentje so se večinoma družili s svojimi kolegi z univerze, z njimi so preživljali ure prostega časa. Zaposleni otroci so se bolj družili s svojimi sodelavci.
Na promenado v Tivoli so hodili zlasti študentje. Tradicionalna pot jc vodila po Šelenburgovi in Cankarjevi ulici do ! ivolija. Tam so se srečevali s prijatelji, včasih tudi s kom iz hiše, malo so "koketirali" ter ob vrnitvi odšli v kakšno kavarno. Cankarjeva ulica sc je takrat imenovala Aleksandrova, zato so rekli kar: "Gremo na Aleks!"
Najpopularnejše kavarne so bile Emona (danes Dairy Queen), Evropa, Nebotičnik in Zvezda. V Zvezdi je vsak dan Po 17. uri igrala godba. Tja so v popoldnevih prihajali očetje, Oče je najprej prebrat Narod (popoldne) ter nato odšel ven, najraje v Zvezdo", pravi stanovalka in nadaljuje:"Hodilo se je tudi na Plesne vaje na Srednjo tehnično šolo". Ob nedeljah s° '"M na vrsti večji izleti (npr. na Šmarno gort), v okolico Ljubljane itn.), pri čemer so se izletniki vrnili domov pozneje kakor običajno ter večkrat odšli na kosilo kar v Cinkole.
Zanimivo je, da stanovalci Rdeče hiše trdijo, kako niso pogosto hodili na grad, ki je hiši najbližji. Toda že leta 1929 v Slovencu zapisana želja po ureditvi poli na Grad. "Vsaj
28 Zveneč 57/153, 7■ 7. 1929, str 4.
zdaj, ko pride toliko otrok na Poljane, naj se uredi cesta na gmd."~K Kdaj so cesto v resnici uredili, se prebivalci ne spomnijo, Gradu pravzaprav nimajo v najboljšem spominu. Ob vprašanju, zakaj niso hodili na grad, pravijo, da je bilo preveč 'navkreber'. S Tivoli jem je bilo drugače: to ni bil le sprehod, da bi se Človek počutil v stiku z naravo, temveč predvsem družabni dogodek.
Stanovalci Rdeče hiše se po pripovedovanju sogovornikov ob rojstnih dnevih niso srečevali, saj s tem-kakor sami pravijo - "niso hoteli razvajati otrok", tudi za god ne, ki jc bil v tistem času pomembnejši praznik. Prav tako se niso obiskovali ob drugih praznikih (Novo leto. Božič itn.). Večina stanovalcev skoraj nikoli ni vstopila v sosedovo stanovanje.
Seveda so bile tudi izjeme. Sodelavci, ki so bili hkrati tudi sosedje, so se vseeno srečevali. Tako se stanovalka, ki je bila v tistem času Še študentka, spominja, kako je "včasih mama še ob pol osmih zvečer" odšla k sosedom na klepet, kar se jc zdelo očetu nezaslišano. Moški so včasih "kvartal', vendar nikoli za denar. Ista stanovalka pripoveduje, da je "oče" odhajal spat okoli 9 zvečer in nadvse godrnjal, da matere še ni, zato so jo šli iskat k sosedom. Mladostniki teh staršev se niso družili.
Mnogo razlogov za takšno življenje ima tudi lega hiše. Poljanska cesta leži v centru mesta, kjer je vse blizu: kulturne in druge ustanove. Rdeča hiša jc c.iko bila odprt, prehoden sistem, kjer so ljudje lahko zadovoljili svoje želje in zahteve izven hiše. Vsaj moški del stanovalcev je zjutraj, ko je vstal, zapustil domove in živel ločeno in zase do večera. Prav tako pa je nato ločeno in zase prtiivljal tudi prosti čas.
Čeprav med sostanovalci ni bilo prijateljskih vezi, je med njimi obstajala in še obstaja določena vez, ki ni bila in ni skrčena le na pozdrav. Sosedje, torej ljudje, ki so živeli na istem stopnišču, so razmeroma mnogo vedeli drug o drugem: vedeli so, kaj kdo dela, ali mu gre dobro, kako uspešen je njegov zakon, kaj se dogaja z otroki in kje so v Šoli itn. Ob vselitvi nove stranke so po stopnišču krožila ugibanja (npr. o "ta novi, ki je samska, a je čudna, se še ne poznava*). Poteg pogovorov med sosedi, do katerih jc prihajalo na stopnišču ali na poti v trgovino, pa svoje opravili tudi zidovi, ki niso bili nikoli neprepustni.
Vendar se vsi sogovorniki in sogovornice ne strinjajo s takšnimi sklepi. Sogovornica s VII. stopnišča je prepričana, da se doma nikoli niso pogovarjali o sosedu, niti o sosedskih odnosih. TakSno gledanje na sosede je bilo po njenem mnenju izraz tedanjega časa, ki ga je označevalo skrajno individualizirano življenje in zapiranje družine vase. Andrej Studen piše v knjigi Stanovati v Ljubljani o značilnem umiku meščanstva iz zunanjega sveta v miren in varen notranji svet zasebnosti, o pobegu iz javnega v zasebni svet. "Meščanska družina se je pred hišnimi sosedi in posli vedno bolj zapirala v
Tovorno dvigalo.
Foto: Nina Vodopivec, september 1994.
Tovorno dvigalo, I. stopnišče.
Foto: \'ina Vodopivec, september 1994.
55	GLASNIK SED 37/1 997, št. 3

ETNOLOGIJA LJUBLJANE
„29
svoj svet. To misel zlasti potrjuje pogovor /. ljudmi s I, in VII.	enotnost v hišni podobi se je začela rušiti,
stopnišča, ki so v Rdeči hiši predstavljali višji (premožnejši) sloj.	Slavko Kremenšek opozarja na nevarnost, ki se lahko pojavi
Stanovalci Rdeče hiše ločijo v zgodovini hiše tri obdobja. De-	pri raziskovanju in iskanju "značilnosti" in "značilnega" vživljen-
lita jih dve veliki ločnici, ki sta obe močno vplivali na njihovo	ju. Naše zanimanje za tipične kulturne oblike, ki so značilne
življenje. Obdobje do začetka druge svetovne vojne je po nji-	za posamezna naselja, nas lahko zapelje, da ne upoštevamo
hovem mnenju čas, ko je mestna občina še skrbela za hišo. Po	notranje socialne razslojenosti in ne pridemo do pravih kul-
drugi svetovni vojni pa hiši nihče več ni posvečal pozornosti,	turnih izsledkov.30 Ob opazovanju Rdeče hiše se mi je pokazalo
sestava stanovalcev pa se je spremenila. Nekatere stanovalce	naslednje: Čeprav je Rdeča hiša potem, ko je bila zgrd]ena,
so obdolžili sodelovanja z okupatorjem - predvsem družine	veljak za tipično meščansko stanovanjsko skupnost, podatki in
nemškega rodu. Te in večino upokojencev so izselili, izpraz-	pričevanja kažejo na njeno socialno raznoterost. Zato je bilo,
njena stanovanja pa so nato dodelili predvsem ljudem iz ljud-	samo po sebi razumljivo, različno tudi vsakdanje življenje stano-
ske vojske. Drugo prelomnico predstavlja razpad Jugoslavije,	valcev, obenem paje bila, kotsem poskušala prikazati, šibka nji-
po katerem je prišlo do lastninjenja stanovanj, zaradi česar zdaj	hova povezanost. V tem smislu kaže Rdeča hiša na razslojenost
še manj skrbijo za skupne prostore in dele hiše. Tudi nedanja	in niznovrstnost meščanske kulture v obravnavanem času.
Summary
THE I.IFE OF "THE RED HOUSE" IN THE 1930s Nina Votlo pivec
The article deals with the origin of the so-called Red Mouse on Poljanska eesta in Ljubljana, with life of its inhabitants and relationship among them in the 1930s.
The Red House is a complex of six adjoining apartment houses between Poljanska cesta and Poljanski nasip. It was built by the Ljubljana municipality. The part alongside Poljanski nasip started to be built in 1927, the one on Poljanska cesta a year later. Residents moved into both in 1929.
The architect of the residential complexwas Vladimir MuSiC whose blueprints were based on Vienise social buildings of the 20s. The facade of the house on Poljanska cesta is red and still under the current monument protection regime, while the part along Poljanski nasip and the central part of the complex are yellow, partly combined with red. Nobody knows why the building was painted red, but the Red house connotation remains negative even today. The house contains ten staircases with altogether 113 aparunent units. 'Ihese are either 4-, 3-, or 2-room apartments (denoting that they have 2, 3 or 4 rooms plus a kitchen), and there arc also a single-tenant apartment and two studios. The complex also had a general store, City Pawn-Shop and a post office. Apartment sizes varied with each staircase: the largest were on staircase I and VII and had a room for hired help, a dressing-room and a pantry alongside larger rooms. All of the apartments had separate toilets and bathrooms with bathtubs which presented quite a luxury tor that time. Each staircase also had a laundry-room and a freight elevator. The Red House thus presented a mixture of old burgher elements and new, fashionable trends. New constructional elements appeared in the 1920s and the house was built with some of them: a rectangular arrangement, a square courtyard in the middle, a partly triangular and partly flat roof. Although the Red House list of residents from the beginning of the 1930s reveals that not all of them were well-off, the rent was not low. Many took in a subtenant, and older residents still say: "We who lived here were middle-class; die neh had their own villas!" There were big differences among the residents. Only if they had known each other before moving in did they become friends. People from the same staircase, whose financial situation was similar, were on friendlier terms. Their relationship started to form when they played together as children. The only exceptions were staircase l and VII. People remember that children living there were not allowed to play in the yard "because they could acquire bad habits." When children became adults they drifted apart.
One of the reasons for such life style is the position of the house in the center of the city, thus representing an open, transitional system: people were able to satisfy their social needs outside the house.
Yet the relationships between Red House residents were not reduced solely to greetings. People met each other in the hall, on the way to a store, and the walls were not soundproof either. But not for everybody. Interviews with the I and VII staircase residents revealed that they kept to themselves more than others. These were people who were more affluent than other residents. Their way of life corresponds to the notions about a burgher family which started to close itself from its neighbors and became confined within the world of its own family Even though the lied House was thought to denote a typical burgher community the available data have revealed its social diferences which conditioned a diverse everyday way of life. The house thus discloses the social stratification and diversity of burgher culture of that time.
29	Sieder Reinhardt. Sozial Geschichte der Familie. Frankfurt am Main 1987. str. 139.
30	Slavko Krememek, Obcci etnulogija. Ljubljana 1973, str. 206.
56
GLASNIK SED 37/1997, št. 3