LETO XXIX — ŠTEVILKA 16	21. aprila 1977	Cena 4,— šil. (4 din)
Poštnina plačana v gotovini	P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt	Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
UVODNIK
L. Wagner: nervoza ob spoznanjih
Je protislovenski profil Wagnerjevih čevljev res že spet obrabljen ali pa mora ta profil biti v rjavem koroškem blatu ob vsakem času izredno oster in globok, da človek ne spodrsne?
Profiliral se je Leopold VVagner pravzaprav že v zadostni meri, da bi si pridobil zaupanje radikalnih nemškona-cionalnih volilcev na Koroškem. Naj omenimo le najbolj značilne primere: ® Dejal je, da je pristen Korošec, ker ne razume nobene besede slovensko;
•	bahal se je, da je bil odličen Hit-lerjunge;
•	zatrjeval je, da bodo na Koroškem izpolnili državno pogodbo le v tej meri, katero more prisoditi koroškemu prebivalstvu;
•	imenoval je zastopnike osrednjih organizacij ekstremistično izven-parlamentarno opozicijo (APO);
•	končno pa je skušal spraviti koroške Slovence v zvezo z atentatom na Steinacherjev spomenik.
Ponosna bilanca. VVagner je obdržal 20 mandatov, naslednje volitve so še daleč. Zakaj potem zadnji ofenzivni izpadi, pri katerih pogrešamo vsako mero in vsak občutek za proporcije koroškega problema, da o razgledanosti ne govorimo?
Wagner se sooča z vedno bolj vidnim neuspehom svoje manjšinske po-iitike. Očitno on, zastopnik najmočnejšega in najbolj organiziranega strankarskega aparata ne more razumeti, da trajni napadi njegove stranke na Posamezne voditelje slovenske manjšine na Koroškem niso mogli ustrahovati pripadnike slovenske narodne skupnosti in jih odvrniti od tistih manjšinskih voditeljev, ki so bili tarča kam-Panj socialističnega partijskega glasila. Napadi so namreč dosegli obratni dčinek: koroški Slovenci so še bolj združili svoje vrste in dokazali napadenim osebam zaupanje in solidarnost.
Pomaga noben VVagnerjev dvom ali zastopniki osrednjih organizacij res zastopajo težnje slovenskega prebivalstva: osebe, ki jih skuša s publicistič-nim viharjem svojega strankinega gla-sila podreti, so med slovenskim prebivalstvom bolj zakoreninjene kakor Vsak nemški dob.
Ob tem spoznanju in o vedno večjih razsežnostih svoje blamaže tako pri ugotavljanju kakor tudi pri inštalaciji rnanjšinskih sosvetov postaja tudi mo-9očni VVagner živčen. Kategorije, v ka-tsrih misli, očitno ne predvidevajo mož-n°sti, da bi se kdo tudi vztrajno upi-ral močnejšemu. Ker mu ni uspelo, da bi zbral količkaj uporabljive in repre-zentativne sosvetnike, domneva, da pač koroški Slovenci zatirajo tiste, ki men-hočejo v ta nadvse koristni sosvet. ^ katerimi sredstvi naj bi predstavniki kISKS in ZSO to storili, ne pove. Bilo bi namreč nelogično, kakor je nelogičen in smešen argument, da menda nit' dva odstotka močna manjšina za-tira večino. Ce bi trezno premislil, bi ruoral VVagner vedeti, da koroški Slo-Ver>ci od svojih osrednjih organizacij n® dobijo rdečih ali črnih strankarskih
knjižic, ki odpirajo mnoga zaprta vrata, poravnajo mnogo neizravnanih poti in oblazinijo številne varne in dobro dotirane stolčke in sploh posest take knjižice daje zadovoljiv občutek varnosti. Ne, vsega tega koroški Slovenci nimamo in vodstvo svojim pripadnikom tega tudi ne more nuditi. Niti ne varnih delovnih mest v bližini domačij, na katerih bi lahko brez strahu in krivega gledanja govorili v svojem materinem jeziku. Da se tudi v bodoče na tem ne bo kaj spremenilo, je prav tako očitno skrb deželnega glavarja VVagnerja. Kajti v svojem zadnjem nedeljskem govoru (sic!) je dejal, da se hočeta na Koroškem naseliti dve tovarni smuči: Fischer in slovenski Elan. Glede tovarne Elan je bilo slišati že prvi „ampak“: kajti njega še niso vprašali. Vse kaže, da se bodo množili pomisleki: bo Elan res doletela podobna usoda kakor svojčas Gorenje v Pliberku? Za blagor domačega prebivalstva tako postopanje ni: kajti če bi bilo Gorenje v Pliberku, ne bi bilo največjega deleža brezposelnih v tem kraju. Slovenci naj bodo torej še vnaprej odvisni od neslovenskih delodajalcev.
In kaj naj bi študirala mednarodna komisija? Kdo bo določil njeno sestavo, če ne zvezna in deželna vlada? Ali parlament? Izbira kontrolorja „lastne-ga zaupanja", ki naj bi sodil o lastnih pregreških, je v pravi demokraciji neznosna. Kakor tudi ljudje, katerim se porajajo take misli. In še nekaj:
Tudi zgradba VVagnerjeve izjave je dokaj zanimiva: Potem, ko si je privoščil nad 100 časopisnih vrstic dolg napad na koroške Slovence in pri tem ni bil ravno izbirčen s svojim besednjakom, je v zadnjih desetih vrstah dejal, da bi bilo čas, da bi v izbiri besed začeli z določeno samokontrolo. VVagner tega 110 vrst dolgo ni storil. Zakaj tudi? Quod licet lovi, non licet bovi. — Kar je dovoljeno enemu, še dolgo ni dovoljeno drugemu. Boljši profil malo drugače. Glej zgoraj. sf
Proces Giittler - NI se je začel
Proces VVaraschovega ovaduha Guttlerja proti Našemu tedniku se je v torek pričel. V sodni dvorani je bilo precej novinarjev in prav toliko policistov, celo z brezžičnimi oddajniki ter dve heimat-dienstovki. Za tiste novinarje, ki so si včeraj pričakovali senzacij, posebno za Stritzla, je bil termin razočaranje, kajti priče morejo nastopiti šele naslednjič, ko bodo pozvane. Tozadevni dokazni predlog je stavil odvetnik dr. Matevž Grilc. Za okus Kleine Zeitung pa je bilo navzoče premalo publike. Ta informacijski deficit je moral škofijski mali format takoj popraviti in napisal točen datum in čas naslednje obravnave in tudi številko sodne dvorane. „Gemma Pro-zel3 schaun!" Kakor v srednjem veku.
Novi generalni konzul SFRJ obiskal NSKS
V ponedeljek je obiskal sedež Narodnega sveta koroških Slovencev novi generalni konzul SFR Jugoslavije v Celovcu, Milan Samec, v spremstvu konzula Zupančiča. Pozdravil ga je predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, ki je dejal, da Samec pozna koroške probleme, saj je že enkrat bil službeno dodeljen v Celovec. Koroški Slovenci se nahajajo v aktivni fazi in se pripravljajo na dolgoročno borbo. Pri tem je važna tudi gospodarska neodvisnost manjšine, kajti delovni prostori bodo bistven faktor. Gospodarsko sodelovanje naj bi zaradi tega bilo tudi v oporo manjšini, ki je v formalni demokraciji na slabšem. Ob koncu je omenil prizadevanja koroških Slovencev za internacionalizacijo.
Generalni konzul Samec je dejal, da danes manjšine za Jugoslavijo niso le multi-, ampak tudi bilateralno vprašanje. „Edina razumna rešitev je sporazum z manjšino,"
je pribil. „Če se to načelo prizna, je možen tudi bilateralen pristop do rešitve."
Novemu generalnemu konzulu želimo prijetno bivanje na Koroškem.

Bomba eksplodirala pri Gospe Sveti: politimi položaj zaostren
Pri Gospe Sveti je v sredo, ob 2.48 uri eksplodirala ob železniški progi bomba ter poškodovala spodnji del električnega nadzemnega voda (Oberleitung). Spodnji del električnega droga je iz betona, zgornji iz železa. Zaradi eksplozije je električna žica visela dol in s tem onemogočila nadaljnji promet.
Štiri minute pred eksplozijo je peljal mimo še tovorni vlak. Prometni šef na gosposvetskem kolodvoru je zaznal eksplozijo ter opozoril strojevodjo vlaka, ki je pol ure pozneje moral mimo, naj pazi. Promet je bil nato prekinjen do 7.10 ure, mednarodne brzovlake pa so preusmerili na progo Beljak—Trg—
Št. Vid.
Eksplozija sama se je zgodila v bližini Račje vasi (Ratzendorf), se- ®
S Septembra 1973 je razletel no-voodkriti partizanski spomenik na Robežu; to je tudi edini primer, da so storilce našli, ker so se pijani bahali, kaj bodo storili. Kazni so bile nizke.
O Novembra 1973 je v rokah storilcev eksplodirala bomba, namenjena sedežu Zveze slovenskih organizacij; kljub poškodbam storilcev le-teh policija ni znala izslediti.
O Junija 1974 je — nekaj dni pred zborovanjem Heimatdiensta v Dobrli vasi — eksplodirala bomba na balkonu Haus der Heimat; akoravno je bilo dosti dokazov, da so imeli storilci dostop do hiše, tudi storilcev te provokacije niso izsledili.
10. novembra 1974 je eksploziv
• 9. marca 1977 je bil v Svetni vasi cilj atentata železniški most na progi Celovec—Podrožčica. 6 20. marca pa atentat na železniški drog pri Gospe Sveti.
Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, dr. Matevž Grilc, je izjavil, da je NSKS vedno zastopal politiko mirnega sožitja obeh narodov na Koroškem in odklanjal silo. Mirno sožitje pa je možno le, če živita oba naroda v polni enakopravnosti. Ne le, da koroški Slovenci v preteklosti te enakopravnosti kljub jasnim zakonskim določilom niso uživali, je zakonodajalec z zadnjimi protimanjšinskimi zakoni to neenakopravnost še povečal in jo tudi zajamčil v zakonu.
Dr. Grilc je opozoril tudi na dejstvo, da skušajo vse te atentate podtakniti koroškim Slovencem. To prizadevanje se da opaziti najpozneje od atentata na Steinacherjev spomenik junija lani. Tedaj si je deželni glavar Leopold VVagner dovolil izjavo posebne vrste: namignil je na izjavo Zveze slovenskih organizacij, ki je bila podana nekaj dni poprej in je v njej rečeno, da se bo ZSO trudila v bodoče za bolj demonstrativno politiko. Brez vsakega dokaza pa je VVagner potem dejal, da domneva, da je atentat na Steinacherjev spomenik že del te demonstrativne politike. Od tega časa naprej je vedno zopet slišati, da so bili bombni atentati demonstrativnega značaja. Dr. Grilc je najostreje zavrnil taka sumničenja.
Hotel Obir: politične obljube in izpolnitev
Slovenskemu hotelu „Obir“ v Železni Kapli so občinski očetje svojčas obljubili gradbeno zemljišče in 500.000 šilingov, če zgradijo tudi primerno dvorano. Kajti kapelška posojilnica je bila svojčas edini, ki je sledil razglasu občine z zgornjo ponudbo, ker bi se s tem pomagalo tudi turizmu v tem tujskoprometnem slepiču. Sedaj, ko gre za izpolnitev te obljube, — hotel je dograjen —, pa se pojavljajo težave. Na zadnji občinski seji so sklenili občinski odborniki, da bodo zaenkrat odobrili 60.000 šilingov. "GVP je sprva ostro protestirala proti temu, da bi zaenkrat vsaj del obljube izpolnili. Skrbi, da bi bile občinske blagajne prazne, OVP ne more navajati, kajti v isti sapi so sklenili tudi 50.000 šilingov za tenis-igrišče na območju drugega hotela, ki se zdaj gradi v Železni Kapli.
Polkovnik inž. Massak raziskuje sledove gosposvetskega bombnega atentata, ki jih ni preveč. Morda pa bo policija prišla dalje, če bo pogledala v koledar? 20. april je firerjev rojstni dan, ki ga še danes ponekod
v Avstriji slavijo.
verno od tako imenovanega Zwir-nerwa!da, 200 m od glavne ceste Celovec—Št. Vid. Kakor je dejala policija in varnostni direktor dr. Adolf Pichler, je atentat očitno demonstrativnega značaja in atentator oziroma atentatorji ni(so) hoteli), da bi bile poškodovane tudi osebe. Podobno so domnevali tudi o zadnjih atentatih. Storilcev tudi v tem primeru niso našli.
V naslednjem kratka kronologija atentatov na Koroškem s politično motivacijo v zadnjih letih. Vsega skupaj jih je bilo deset:
® 16. oktobra 1972 je bil poškodovan električni drog pri Ško-cijanu.
opustošil takratni sedež Heimatdiensta na Benediktinskem trgu v Celovcu.
@ Junija 1976 je razletel na drobne kosce novoodkriti Steinacherjev spomenik v Velikovcu. Partizanski spomenik v tem kraju je bil razstreljen že leta 1953.
@ 31. oktobra 1976 — 14 dni pred ugotavljanjem manjšine — je bil cilj atentata partizanski spomenik na Komlju.
Sledi vrsta atentatov na Železniške proge:
• 11. novembra, tri dni pred ugotavljanjem, so v Grabštanju razstrelili tir na železniški progi
Protest ZSO
Koroška OVP: huiša kriza v vodstvu
Pred 14 dnevi se je Herbert Sacher, šef koroške OVP, čutil osebno zelo užaljenega, ko je neki novinar vpričo njega vprašal generalnega tajnika velike opozicijske stranke Lannerja, kako gleda zvezna OVP na ne preveč uspešnega koroškega predsednika.
Sedaj pa se Sacher sooča, da časopisje na dolgo in široko komentira in ugiba o njegovem prestolonasledniku. Deželni svetnik Stefan Knafl je konec tedna na okrajnem občnem zboru šentvid-skega OAAB, OVPjevske organizacije delojemalcev, najavil svojo kandidaturo za deželnega predsednika OAAB. Knafl je s tem protikandidat sedanjemu predsedniku in parlamentarcu VValterju Suppa-nu. Če zmaga Knafl, ima s tem odlično odskočno desko za kandidaturo proti Sacherju na občnem zboru deželne OVP naslednje leto. Če bo izgubil 15. maja — tedaj je občni zbor OAAB —, potem bo za dalj časa ostal na tem mestu, če ne bo celo moral potegniti konsekvence.
Sacherju so vedno očitali, da se ne more vživeti v probleme delojemalcev, tako delavcev kakor tudi nameščencev. S tem je za te odločilne plasti volilcev skrajno neatraktiven in ima oporo edinole pri kmetijskih volilcih. Poleg tega ima še eno oviro: protežiral ga je pokojni Karl Schleinzer, kar se mu v koroški stranki ne šteje preveč visoko. Dejstvo je nadalje, da koroška OVP stagnira in da ne najde recepta, kako bi socialistom odvzela kakšen mandat. Pa tudi s
PORTRET:
Milan Samec,
novi generalni konzul SFR Jugoslavije v Celovcu
Generalni konzul Milan Samec je bil rojen 22. februarja 1924. Bil je še precej mlad, ko je prvič zastopal interese svoje države v Avstriji na Koroškem: 26 let je bil star, ko je leta 1951 nastopil v Celovcu službo kot ataše urada za zvezo — predhodnika generalnega konzulata. Nadaljnje postaje: leta 1957 prvi sekretar ambasade v Rimu, v letih 1968 do 1972 pa generalni konzul v Chikagu. Njegova zadnja funkcija pred preselitvijo v Celovec: namestnik republiškega sekretarja za mednarodne odnose. V domovini pa je med drugim opravljal tudi sledeče funkcije: svetnik zunanjega ministrstva, pomočnik direktorja Metalke, zadnja leta pa je bil predsednik jugoslovanskega dela avstrijsko-jugo-slovanske komisije za osebni promet.
Milan Samec je poročen in ima tri odrasle otroke.
Neizpolnjen arhivski sporazum
Avstrija dolguje Jugoslaviji še 2500 dokumentov, ki naj bi jih vrnila po arhivskem sporazumu med obema državama. Gre pri tem za listine iz srednjega veka, ki spadajo v dubrovniški arhiv. Tam so bili dokumenti shranjeni za časa avstro-ogrske monarhije.
Obe državi sta se že leta 1923 (!) domenili, da bo Avstrija vrnila Jugoslaviji arhive in druge kulturnozgodovinske vrednote. Vendar do pred kratkim kljub vztrajanju Jugoslavije ni bilo možno, dobiti dokumente nazaj.
tretjino deželnozborskih mandatov, ki jih ima, ne zna preveč napraviti. Pred socialistično nadoblastjo gre OVP vedno zopet na kolena. Sprva se pogaja z vladajočo stranko, a ima pri teh pogajanjih vse premalo profila. Namesto da bi se stranka ali kakšen strankin politik, predvsem Sacher, profiliral z odločnostjo, se skuša OVP vedno zopet le prilagajati. Sacher v politiki ničesar ne riskira. Za ilustracijo dve točki: združitev občin in reorganizacija Kmetijske zbornice. Namesto da bi riskiral krajšo ali daljšo ledeno dobo v odnosih s socialisti, se OVP hlapčevsko pogaja za drobtinice z mize socialističnega gospodarja — in za preostale stolčke za strankarske bon-ce. Ko so v deželnem zboru sklepali o združitvi občin, je tudi OVP pridno in ponižno dala svoj „da“. Pri reorganizaciji Kmetijske zbornice so bili sicer v deželnem zboru proti, danes, ne, že teden navrh,
Najostreje se je predsedstvo Narodnega sveta koroških Slovencev na svoji zadnji seji v sredo, 13. aprila, zavarovalo proti izjavi deželnega glavarja Leopolda VVagnerja, v kateri je skušal podtakniti funkcionarjem koroških Slovencev moten odnos do demokracije in da je njihova politika usmerjena na nasprotovanje.
Predsedstvo NSKS je k temu ugotovilo, da koroškim Slovencem ni treba, da jim ravno VVagner deli nauke o demokraciji, ker je ravno on še pred nedavnim časom ponosno izjavil, da je bil odličen Hit-lerjunge. Če se kdo 30 let po zlomu Hitlerjevega režima javno hvali s tem, da je služil groznemu totalitarnemu režimu, potem nima pravice, da bi sodil o razumevanju za demokracijo tistih, ki so bili žrtev tega režima. V izjavi je rečeno tudi, da pospešuje VVagner s svojo politiko in predvsem s svojimi izjavami še danes interese ekstremnih nemškonacionalnih sil. Značilno za konfuzno zadržanje kroga okoli deželnega glavarja Leopolda VVagnerja je tudi napad, ki je isti dan bil objavljen v partijskem listu SPO proti korespondentu „Dela“, Marjanu Sedmaku, je poudarilo ob koncu predsedstvo NSKS. Vprašalo je, kako dolgo še si bo SPO kot demokratična stranka mogla privoščiti deželnega glavarja VVagnerja, ki zgleda, da vedno bolj, tako po svojem mišljenju kakor tudi v izbiri sredstev zastopa le več interese manjšini in s tem demokraciji sovražnih sil; kajti on, VVagner, je v interesu mirnega sožitja obeh narodov na Koroškem postal nevzdržen.
..Smešne številke ugotavljanja"
Rezultati ugotavljanja manjšine 14. novembra 1976, razporejeni na posamezne zvezne dežele, so bili prav tako tema zadnje seje predsedstva Narodnega sveta koroških Slovencev. Predsedstvo je rezultate z zadovoljstvom vzelo na znanje. Kajti razdelitev na posamezne zvezne dežele (na Dunaju so npr. našteli 4747 Slovencev — več kot 2000 več kot na južnem Koroškem, kjer Slovenci avtohtono živijo) je prinesla najbolj učinkovit dokaz za uspeli bojkot ugotavljanja manjšine po koroških Slovencih.
Edina »orientacijska pomoč", ki jo more uporabiti zvezna vlada iz sto milijonov davčnih šilingov drage števne pustolovščine, je ta, da sta obe osrednji organizaciji koroških Slovencev med pripadniki njihove narodne skupnosti najbolje
pa je bilo vse dobro. Nobenega protesta več.
Vse to pa zaradi tega, ker koroška OVP nima udarne organizacije na podeželju. Medtem ko imajo socialisti organiziran aparat do najmanjšega naselja, dela OVP bolj po principu „Lei lo!3n“. Medtem ko so socialisti izgradili mrežo zaupnikov v vsakem podjetju, se OVP dolgo časa sploh ni hotela aktivno udejstvovati v sindikatu, v OGB. Vpliv več ali manj popularnih delavskih zastopnikov v prid SPO je danes vse večji kot nepopularni vpliv „sivih eminenc", grofov in veleposestnikov v prid OVP. Medtem ko socialisti brezpogojno izkoristijo in zlorabljajo pridobljeni vpliv, se OVP na pol na kolenih pogaja za preostale stolčke, namesto da bi se kaj naučila od socialistov in skušala z vztrajnim delom pridobivati nove člane. SPO vedno zopet začenja nove akcije za pridobivanje članov in si stavlja tudi kon-
zakoreninjeni in da koroški Slovenci tudi akceptirajo odločitve svojega vodstva.
Če zdaj zvezna vlada in večinske stranke skušajo izvesti člen 7 avstrijske državne pogodbe na podlagi smešnega izida posebnega ljudskega štetja, s tem ne kažeta potrebne politične resnosti. Rešitev manjšinskega problema na podlagi take neuspele samovoljne
Vsako pomlad se morajo uprave občin in njihovi predstavniki soočiti z resnico, da potrebni izdatki čedalje bolj prekašajo zmogljivost oziroma finančno moč občin, ki je na razpolago. Za potrebne investicije jim iz leta v leto primanjkuje denarja. Zato zadolženost občin iz leta v leto nagleje narašča. Že leta 1975 je bila večja od letnih proračunskih izdatkov. Spričo realizacije začetih projektov pa bodo občine (brez Dunaja) za svoje investicije potrebovale več kot 50 milijard šilingov. Pri tem njihovi redni letni upravni izdatki — ki bodo še naprej naraščali — niso upoštevani.
Tako je mogoče izoblikovati jedro spoznanj in ugotovitev konference, h kateri so se zadnji petek na Dunaju zbrali župani in podžupani SPO. Bilo jih je menda 1200. Pri tej konferenci je — komunalno-politično gledano — šlo za to, da bi občine v prihodnje pri tako imenovani finančni izravnavi donosa davkov med republiko, zveznimi deželami in občinami boljše odrezale kot so doslej. Občine hočejo po tej poti zmanjšati obseg naraščajoče zadolženosti.
To pa je jedro problematike v politiki družbene investicijske dejavnosti vseh dosedanjih vlad naše države. Naloge na tem področju — da omenimo samo potrebe na področju gradnje in vzdrževanja občinskih cest, oskrbe z vodo in zagotovitev potrebne kanalizacije ter gradnje in vzdrževanje potrebnih šolskih objektov — so se zadnja leta vidno zvečale. Vzroki so v bistvu:
1.	V obči težnji po višjem življenjskem standardu prebivalstva.
2.	V večanju števila prebivalstva in njegovi koncentraciji.
3.	V zahtevi po boljši komunikaciji.
4.	V politično nekam razumljivi težnji po dopadanju in licitiranju zahtev strank za večji prestiž med volivci.
Teh vzrokov bi lahko našteli še več. Toda le-ti bi v pogledu na zadolženost družbenega sektorja av-
kretne cilje teh akcij. Od OVP kaj podobnega še ni bilo slišati. Potem ni čudno, če OVP ni v stanu v krajšem zmobilizirati večjega števila članov za določeno akcijo. Sploh pa si OVP ne more privoščiti ugovora napram Heimatdienstu. V tem vprašanju je v najboljši družbi ostalih dveh deželnozborskih strank. Pač pa OVP že dalj časa pošilja k prireditvam KHD najvišje funkcionarje in že dalj časa oficialno ponavlja zahteve Heimatdiensta.
Sacher je pač vedno zopet računal, da ima večina večji potencial volilcev kakor manjšina. Zato je bil in je še vedno med prvimi, če je treba podati kakšno izjavo na račun koroških Slovencev ali intervenirati glede kakšnega slovenskega projekta, da bi ga preprečil. Za ilustracijo naj služijo deželnozbor-ske volitve 1970. V jesenskih mesecih leta 1969 je hotela Mohorjeva družba kupiti vetrinjski grad, da (Dalje na 3. strani)
akcije večinskih strank pomeni, da hočejo s tem tako ali tako zavoženi voz še naprej vleči v slepo ulico. Končno pa se nobena od treh strank ne bo mogla izogniti nauku 14. novembra 1976, da namreč znosne in trajne rešitve manjšinskega vprašanja ni mogoče najti s še tako številnimi trostrankarski-mi sporazumi, temveč le v soglasju z zastopniki prizadete manjšine.
sirijskega gospodarstva nič ne spremenili na dejstvu, da smo v letih naraščajočega blagostanja skoraj vsi pozabili na tri stare resnice:
1.	Na resnico, da nihče ne more porabiti več denarja, kot ga pridela ali ima.
2.	Da je treba vsak dolg enkrat plačati in to z obresti vred.
3.	Da mastnim letom vedno sledijo medla leta.
V zvezi s problematiko zadolženosti občin še nadaljnji fakt iz vsebine uvodoma omenjene konference socialističnih županov na Dunaju: medtem ko je poprečna zadolženost občin konec leta 1975 dosegla 101 odstotek njihovih letnih proračunskih izdatkov, je zadolženost republike znašala 53 odstotkov, zadolženost zveznih dežel pa celo le 15 odstotkov.
Z drugimi besedami:
® Občine in v zadnji konsekvenci občani so dobili s politiko do-padanja političnih strank naloženo največje breme, ki ga bo treba prevzeti, da se izkopljemo iz nastalih družbenih dolgov.
® Zvezna vlada je po poti manipuliranja finančne izravnave več kot deset let na področju politike dopadanja lahko napravila vse, kar je njeni stranki prijalo. @ Pri tem so s svojimi deželani najbolj nedostojno ravnale deželne vlade. Le-te bi bile v prvi vrsti dolžne, da bi se nasproti zvezni vladi bolj zavzele za koristi občin in poskrbele, da bi bila vsaka občina kolikor toliko kos financiranju nalog v prid občanov oziroma deželanov. Slednje tudi v primeru, da bi se s tem zadolženost dežele zvečala.
Deželni glavarji imajo s svojim statusom ministra pri zvezni vladi drugačen vpliv kot pa pri tolmačenju svojih skrbi župani te ali druge občine.
Ob vsem tem se vsiljuje upravičen očitek: deželne vlade iz politično prestižnih vprašanj puščajo
Tudi Zveza slovenskih organizacij na Koroškem je protestirala proti izjavam deželnega glavarja VVagnerja. Med drugim je ZSO ugotovila:
Mimo tega, da deželni glavar iznaša pavšalne očitke in ne imenuje ne oseb ne konkretnih izjav, njegovega žaljivega izpada v tem trenutku tudi ne razumemo. V kolikor šele sedaj reagira na izjavo predsednikov osrednjih slovenskih organizacij ob priložnosti demonstracije pred odborom OZN za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije dne 2. aprila na Dunaju, ga opozarjamo, da je bila demonstracija prijavljena, da gre pri taki obliki protesta za demokratično pravico državljanov in da v izjavah ni bilo povedano nič neresničnega, marveč je bilo pokazano le skrajno nezadovoljivo stanje vprašanja naše narodne skupnosti tako, kakršno na žalost je. Če nam deželni glavar v tej zvezi očita, da želimo »ustvariti državo v državi", gre očitek v napačno smer in poskuša s taktiko »primite tatu" zakriti lastno manjšinsko politiko, ki je ne vodi vlada, marveč v resnici »vlada v vladi" — Karntner Heimatdienst, katerega ujetniki so v tem vprašanju vlade in stranke.
Deželni glavar očitno zelo občuti pritisk nemškonacionalnih sil v našem vprašanju. Le tako je razumeti njegov neupravičeni očitek, češ da izvajamo pritisk na člane slovenske narodne skupnosti v zvezi s sodelovanjem v sosvetih narodnih skupin, ko v resnici le tolmačimo svoje gledanje na to ustanovo, ki naj bi po zamisli snovalcev zakona o narodnih skupinah nadomestila dosedanje predstavništvo koroških Slovencev. Ne moremo pa nič zato, če naše ljudstvo ob razmotrivanju pisma zveznega kanclerja, ki ga obravnavamo na širok demokratični način, spričo etnocidnih predlogov treh strank, ki so brez spremembe zapopadeni v zgoraj omenjenih vladnih osnutkih, brez izjeme odločno odklanja sleherno sodelovanje v sosvetih brez sleherne kompetence in ki po sklenjenem zakonu in sprejetih odredbah lahko samo še govorijo in razpravljajo o brezpomembnih zadevah.
Če nam končno deželni glavar očita »moten odnos do demokracije", potem ga lahko samo opozorimo, da smo se koroški Slovenci borili za demokracijo v času, v katerem so mnogi odločilni predstavniki strank in vlade bili še višji ali nižji funkcionarji nacističnega režima; da smo bili pripravljeni za razgovore in sprejemljive kompromise do zadnjega, in sicer vse dotlej, dokler ni vlada na pritisk KHD razgovore prekinila in proti vsem pomislekom in predlogom slovenske narodne skupnosti parlamentu predlagala 7. julija 1976 sprejete zakone. Če ima torej kdo »moten odnos do demokracije", potem velja to za tiste, ki brezobzirno ok-troirajo manjšini svoje rešitve ne glede na mednarodne sporazume in življenjske potrebe prizadete narodne skupnosti.
občine na cedilu. Da je od take politike koroško dvojezično ozemlje najbolj prizadeto, na tem mestu ni treba posebej dokazovati.
Po petkovi konferenci na Dunaju se je 1200 županov in podžupanov vrnilo spet v svojo občino. Vrnili so s z rezultatom, da niso več dosegli kot to, da se bodo po dveh letih s svojimi težavami spet srečali na Dunaju. Dotlej, verjetno pa še veliko dalj, bodo vsako pomlad znova jadikovale, da nalogam v prid občanov niso kos, ker jih deželna in zvezna vlada zapostavljata Pri prispevkih iz davčnega odnosa države.	(bi)
Oster protest NSKS proti Wagneriu
Občine: vsako leto znova
Lovro Kramer je bil rojen 15. marca 1896 v Podjerberku pri Ško-fičah. Ker je bilo devet otrok pri hiši, je moral za pastirja h kmetom. Ljudsko šolo je obiskoval v treh krajih: Bilčovsu, Št. liju in Škofičah. „Tri univerze imam," pravi danes v šali. O učiteljih ne ve pripovedovati preveč dobrega. Večina od njih je bila nemčursko usmerjena, slovenske šolarje so zaradi tega šikanirali.
Po šoli se je učil za tesarja, nato pa služil kot kmetijski upravitelj v Hodišah. Leta 1915 je moral na fronto, v prvo svetovno vojno, v ulanski regiment. Po plebiscitu je takoj čutil, kako so Heimatdien-stovci izpolnjevali lažne obljube: namesto sožitja in objemanja na Novem trgu v Celovcu so njegovo ženo napadli na železniški postaji v Vrbi in jo opluvali, doma pa so zbijali po oknih ter slavili zmago, akoravno so dosegli le 5 ali 6 glasov več za Avstrijo.
Ko je prišel Hitler v svoje ljubljeno mesto Linz nazaj, se je leta 1938 tudi za Slovence v Škofičah poslabšal položaj. Kuharski in šiviljski tečaj, ki ga je vodila Milka Hartmanova, so prepovedali ter grozili, da bodo opremo pobili. Delno so te grožnje tudi uresničili. Ko pa je umrl brat njegove žene, so cerkveni pevci hoteli kot vedno peti slovensko. Pri pojedini, kjer je bilo slišati slovenske pesmi, je prišlo do spora, ko je bilo rečeno: „Halt, hier wird nicht slovvenisch gesungen!" Lovro Kramer se je moral zagovarjati pred takratnim oberlehrerjem Helmutom Praschem (ki vodi sedaj v Špitalu ob Dravi domovinski muzej, op. ur.): v šali mu je dejal, da ima on, Kramer, ..blaue Augen, blonde Haare und bist daher deutscher Abstammung". To je bila prva zamera. Ko je jeseni kosil ajdo, so pri delu govorili slovensko, nekateri otroci-šo-larji, ki so bili že zastrupljeni z her-renvolkovskimi nauki, pa so jih začeli psovati. Na sosednji njivi pa so županovi pobirali krompir, zraven pa je bil oberlehrer Prasch. Ko se mu je Kramer pritožil zaradi vedenja šolarjev, mu je nadučitelj, ki se je po navadi sprehajal v črni SS-uniformi, odvrnil: „Sie vverden noch vor einem 10-jahrigen Kna-ben ,Hab Acht‘ stehen miissen. Merken Sie sich das!“. Nekaj dni Pred izselitvijo pa ga je orožniški komandant Telsnig vprašal, kaj sodi o izidu vojne. Kramer mu odvrne filozofsko:	..Poglobite se v
astronomske številke!" — Mislil je na številne države, ki so v proti-hitlerjanski koaliciji napovedali vojno tisočletnemu rajhu.
14. aprila 1942 pa so se ob pol Petih zjutraj pojavili esesovci — na vsakem vogalu hiše je stal eden. V eni uri je bilo treba pospraviti najpotrebnejše stvari — ne v kovčke. ampak v rjuhe in vreče. Od-
gnali so vso družino: Lovra, ženo Trezo ter hčerki Trezo in Rijo. Sosed jih je sprva s konji spravil na zbirališče v Rodo, kjer so se srečali z ostalimi družinami iz okolice. Iz družine Schuschu je bilo šest otrok, mož je bil pri vojakih, a na dopustu doma in so ga kljub temu vzeli s seboj — bil je pač „wehrunwurdig“. Iz Škofič so bile izseljene štiri družine. V taborišču v Žrelcu so čakali na nadaljnjo usodo, natrpani na slami. Dobili so številke iz pločevine — zdaj niso bili več ljudje, samo še številke. Lovro Kramer je dobil številko 0128.
Pot je šla nato v taborišče Hes-selberg, kjer so izseljence spravili
kot manjvredno delovno silo v taborišče. Lovro Kramer pa je moral v Nurnberg, kjer je moral pomivati steklenice v neki tovarni likerjev. Le enkrat na mesec je smel videti družino, ki je ostala v Hesselber-gu. Mati je morala delati v bližnji Fliegerschule, kjer je pomivala posodo, hčerki pa sta postali dekli pri kmetih.
V tovarni likerjev je Lovro Kramer nekaj časa delal skupaj z drugim izseljencem: Andrejem Ander-vvaldom, ki bo letos jeseni dopolnil 90 let. Čim dalj časa je trajala vojna, tem bolj so jo občutili tudi v Nurnbergu. Od mesta je po bombnih napadih ostalo le 10 odstotkov, Kramer sam pa je bil trikrat pokopan pod ruševinami ali v hramih.
Če se danes reče, da je izseljencem šlo posebno dobro in da so se pomnoževali, temu ni tako. Če Jan-šej gleda po albumih, je videti tudi slike ljudi, ki so tam pomrli.
Sploh pa so izseljenci veljali kot poceni in manjvredna delovna ži-
vina. Kmetijstvo v tistih krajih je bilo še slabše razvito kot na Koroškem, akoravno so se vedno hvalili, kako napredna je Nemčija. Tam so uporabljali še lesene pluge, orodje, ki so ga koroški Slovenci že 30 let prej zamenjali z novim. Ko je stari Urank, pd. Kavh iz Galicije pisal domov, da v Nemčiji nimajo nobenih kmetijskih strojev in da z moderno Nemčijo ni tako daleč, je cenzura zaplenila pismo, Kavh pa je moral v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl za posledicami preganjanja.
Ob koncu je Janše moral delati pri nekem kmetu na žagi in v mlinu, ker je tovarna likerjev postala bombna ruševina. Pa sliši nekega
dne, da kmet-gospodar govori o „windisch“. Kako more on vedeti, kaj je to? Kramer ga vpraša: „win-disch“ so bili hlodi, ki niso bili ravni, ampak zaviti na levo.
Štirinajst dni pred osvoboditvijo so popihali tisti, ki so bili odgovorni za taborišče. Izseljenci so si natančneje ogledali pisarno taborišča in odkrili dokumente, iz katerih je bilo razvidno, da so hoteli izseliti še nadaljnjih 80.000 koroških Slovencev, torej vse, ki so leta 1939 pri štetju zapisali slovensko ali katero od kombinacij „win-disch". Pa še drugo: izseljence so uvrstili v tri kategorije: prvi, mlajši od 35 let, so bili „eindeutschungs-fahig", druga kategorija je bila „arbeitsfahig“, tretja, osebe nad 60 let, pa je bila namenjena uničevalni mašineriji hitlerjanske industrije groze. To je bilo izselje-ništvo in ne „dopust“, kot danes trdijo heimatdienstovski krogi.
Amerikanci so izseljence po 14-dnevnem gladovanju spravili v ži-
vinske vagone, ki so jih prepeljali v Beljak. Tam je sledilo postajanje. Od strojevodje so izvedeli, da ima le-ta ukaz, naj pelje vlak nazaj v Mallnitz. Izseljenci v hipu izpraznijo vagone. Avstrijska policija grozi, da bo streljala po lastnih državljanih. Angleži to preprečijo. Po dveh dneh se odpravijo Borovnik, Miki in dr. Tischler na komandaturo in nato intervenira dr. Tischler v Celovcu. Tja so prepeljali tudi izseljence ter jih nadaljnjih osem dni pustili v Jezuitski kasarni. Šele potem so smeli domov. Po treh letih, treh mesecih in treh dneh.
Poravnava škode po državi pa je bila tudi svojevrstna: osem dni pred menjavo denarja so jo dobili,
tako da so izgubili dve tretjini, potem ko so dobili povrnjeno le materialno škodo, pa še od te le 10 odstotkov. Doma pa niso mogli niti v hišo, ker je bila le-ta izropana, ter so morali tri mesece živeti v Škofičah. Hlevi so bili, tako kot povsod, prazni. Orožniškemu komandantu Telsnigu, ki je srečal Kramerja, je v tem trenutku postalo slabo ...
V času izseljevanja so bili v Škofičah merodajne osebnosti Orts-gruppenleiter Burger Martin (ne današnji župan), Ortsbauernfuhrer Thaler Hans, ki je gospodoval nato na Janševi kmetiji in posekal 70 kubičnih metrov lesa, Burger pa je bil „spufan“ trgovec. Tretji pa je bil oberlehrer Helmut Prasch v črni uniformi.
Koroška OVP: hujša kriza v vodstvu
(Nadaljevanje z 2. strani)
bi iz njega napravila dijaški dom. Bacher je tekel od Poncija do Pilata, da bi našel drugega kupca. Država je potem kupila grad, Sacherju pa se ta trud za blagor nedeljene domovine (Abvvehrkampfer-bund je grozil, da se ne bo udeležil veličastnih plebiscitnih proslav 10. oktobra 1970, če bi grad dobila Mohorjeva) ni obrestoval. Socialisti so pridobili dva mandata, Bacher je obsedel na svojih dvanajstih. Trinajstega pa bi dobil, če bi uvrstil — podobno kot SPO — zavednega Slovenca na vidno mesto.
Pri deželnozborskih volitvah 1975 je Bacher ponovno napenjal nem-škonacionalne strune. Akoravno si je njegova stranka lastila zaslugo, da je bila „Macher“ komisije za table in je Bacher sam brez vsakih dokazov vzel kot tarčo Slovensko gimnazijo, so nemškonacional-ci raje dali svoje glasove visokemu „pimpf-u“ VVagnerju. Bacher je zopet gledal skozi prste.
Zvezna stranka zaenkrat še več ali manj demonstrativno skuša ščititi Sacherja pred raznimi špekulacijami zaradi nasledstva.
In Stefan Knafl? V manjšinskem vprašanju ga doslej ni bilo videti preveč v ospredju. Kaj si pa predstavlja pod toleranco, je izpričal lani, ko so v Zahomcu izžvižgali predsednika športnega društva dr. VViegela, ki je ob vrnitvi olimpijskega prvaka Schnabla spregovoril tudi v slovenščini. Sožitje med obema narodoma oziroma svoje predstave o tem je Knafl nekaj dni nato preko časopisov ilustriral takole: „Ein friedliches Zusammen-leben in unserem Lande wird nur dann gevvahrleistet vverden kon-nen, wenn sich alle Burger, gleich-gtiltig, ob sie der Minderheit oder der Mehrheit angehoren, bereiter-klaren, gegenseitig Rucksichtnah-me zu iiben. Ein BegruBungs-empfang fur einen groBen Sportler unserer Heimat eignet sich nicht fur politische — auch nicht fur volkspolitische Demonstrationen." Ob koncu pa je dolžil VViegeleta, da je bil on kriv izpadov. Torej takole: Slovenec naj bo obziren do pripadnika večine in naj ne štra-pacira njegovih ušes s slovenščino — v interesu mirnega sožitja.
In Suppan? Znani so njegovi klici v parlamentu: „Lauter Juden!" to pa je bila že edina izjava, s katero se je profiliral pred širšo — tudi mednarodno — javnostjo. Ta klic — skupno z nekim drugim mandatarjem — pa je izzval tudi vprašanje konzuma alkohola parlamentarcev, saj so nekateri časopisi objavili slike obeh parlamentarcev in podvomili, ali sta zares trezna.
Lovro Kramer in družina na Hessaibergu
Portret slovenskega izseljenca: Lovro Kramer, pd. Janšej
DR. VVOLFGANG NEUGEBAUER:	(6. nadaljevanje in konec)
Avstrijski odpor 1938-1145
Načrt vstaje na Dunaju in mi-rea prenos na Rdečo armado, ki sta ga izdelala vojaško in civilno °dporniško gibanje, je propadel Zaradi izdaje v začetku aprila 1945 in še 8. aprila so SS-ovci na Flo-hdsdorfer Spitz živalsko usmrtili tri v°dMne avstrijske odporniške bor-ce majorja Biedermanna, stotnika Hutha in nadporočnika Raschkeja. y nasprotju pa se je kurirju major-ja Szokolla, takratnemu naredniku in sedanjemu ministrskemu svetnika Ferdinandu Kasu posrečilo, da J® prodrl do sovjetskega glavnega ®faba in mu predlagal obkolitev ^anaja in napad z zahodne strani. p° tem načrtu je Rdeča armada 13- aprila 1945 osvobodila Dunaj.
Na zahodu Avstrije, kjer naj bi P° načrtih tirolskega gauleiterja H°ferja in drugih voditeljev nacionalsocialistov bilo zadnje zatoči-sče nacionalsocializma, so trajali ^nji za osvoboditev še dalje. V 'nnsbrucku je uspelo tirolskim odporniškim borcem, med katerimi Je Poznejši zunanji minister dr. Karl
Gruber imel vodilno vlogo, osvobodil mesto še pred vkorakanjem Američanov. Brezpogojna kapitulacija nemških oboroženih sil 8. maja 1945 je dokončno zaključila vladavino nacionalsocialistov.
ŽRTVE IN POMEN
ODPORNIŠKEGA BOJA
Žrtve nacionalsocialističnega režima v Avstriji lahko ugotovimo na podlagi uradne statistike izdaje izkaznic žrtvam nacizma, pri čemer pa ni mogoče razločevati med žrtvami preventivnega preganjanja in odporniškimi borci, prav tako tudi ne med levico in desnico. Skupno so v teh sedmih letih zaprli okoli 100.000 Avstrijcev, najmanj 2700 so jih usmrtili iz političnih razlogov, čez 10.000 jih je umrlo v koncentracijskih taboriščih in ravno toli-
ko jih je pomrlo v različnih zaporih, predvsem v zaporih gestapa; skupno približno 35.000. Poleg tega — tudi te številke bi rad navedel v informacijo — je bilo umorjenih 65.000 od 206.000 avstrijskih Židov in približno 400.000 Avstrijcev je padlo v borbi. S približno 500.000 mrtvimi pri 6 milijonih prebivalcev je spadala Avstrija k deželam, ki jih je Hitlerjeva Nemčija najbolj prizadela.
Glede na število žrtev so bili praktični rezultati pri ogrožanju vladavine nacionalsocialistov ali pri resnejšem poškodovanju nacistične ma-šinerije precej skromni. To potrjuje spoznanje, da totalitarno diktaturo, ki ima oblastna sredstva v popolni posesti, od spodaj le težko odstranimo. Kar zadeva delavsko gibanje co bile — kot sem že omenil —
izgube zaradi preganjanja in emigracije nenadomestljive. Ravno najbolj aktivni in najbolj radikalni funkcionarji so bili v tem času uničeni, medtem ko so tisti, ki so ostali varni v legalnosti ali tujini prišli na potezo po 1945, kar pa seveda ni bilo brez posledic za razvoj delavskih strank. Rezultati volitev iz leta 1945 so pokazali, da se delovanje proti diktaturi — posebno za komuniste, ki so dobili samo 5% — ni izplačalo.
Izkušnje vladavine nacionalsocialistov in skupno trpljenje v zaporih in taboriščih pa so imeli tudi pozitivno stran. V nasprotju z razvojem po 1918 so bile odločilne politične sile složne v priznavanju Avstrije, države in naroda. Ta nacionalni konsens, ki je prišel do izraza v koalicijski vladi meščanskih strank socialistov in do 1948 komunistov, ni pa imel ničesar skupnega s komunistično ljudsko fronto, je nedvomno prispeval k temu, da je Avstriji ostala prihranjena usoda delitve na vzhod in
zahod. Kljub velikim žrtvam in majhnim praktičnim rezultatom ne smemo gledati odporniškega boja kot neko stvar, ki bi bila zaman ali brezsmiselna. Odporniški boj ni pomenil samo moralne rehabilitacije Avstrije, temveč je bil glede na lasten prispevek Avstrije k osvoboditvi, ki ga je zahtevala moskav-ska deklaracija, tudi posebne politične vrednosti. V svojih prizadevanjih za državno pogodbo so avstrijski politiki pogosto pokazali na to, ne nazadnje zato so lahko odstranili klavzulo o vojni sokrivdi na predvečer podpisa.
..Osvobodilni boj ni končan," tako je Josef Hinders pred nekaj leti naslovil svojo brošuro o neofašiz-mu in številni dogodki vse do današnjega časa so vedno znova potrjevali ta nazor. Fašizem živi — v Avstriji in v svetu; boj proti njemu in mednarodna solidarnost z antifašisti vseh dežel se nam zdijo pomembna politična naloga. Pri tem nam je zgodovinska izkušnja lahko v oporo in spodbudo.
Ptima foalta/:
BRALKA IZ LJUBLJANE PIŠE:
....Prav vesela sem, da se je
nekdo spomnil, da je za ohranitev Slovencev in za dokaz, da so tu živeli že od nekdaj ter imeli svojo kulturo, treba poiskati tudi kulturne vrednote naroda. In prav z ljudsko, kmečko kulturo se da to najbolje dokazati. Zakaj koroški Slovenci delate ovinek okoli tega? Nihče ne popiše slovenskih šeg (tako ob mejnikih človeškega življenja, kakor letne šege in šege ob delu), kdo Vam zbira ljudske pesmi? (Tu nas je malo in vendar tu in tam skočimo s tem namenom čez mejo.) Nihče se še ni lotil koroške kmečke hiše, gospodarskih poslopij, obrti itd. In tako nam avstrijski, nemško usmerjeni etnologi iz prejšnjega stoletja sem solijo pamet, da je vsa kultura na koroškem prevzeta po nemški. Če se Vi sami ne boste borili za to, da bi dokazali obratno, tudi mi ne bomo posebno uspeli.
Prav posebna zahvala še za poslano knjižico M. Hartmanove, za katero me tu marsikdo zavida — predvsem zaradi oštevilčenosti.
A. L.
Slovensko prosvetno društvo „Vrtača“ v Slovenjem Plajberku vabi v soboto, 30. aprila, ob 19.30 na
Samostojni koncert
v gostilni Folta v Slovenjem Plajberku.
Sodelovali bodo: ansambel „Drava" ter domači kvartet in duet.
Slovensko prosvetno društvo „Vrtača" smo obnovili pred enim letom. Čeprav se mladina izseljuje iz našega kraja, je v zadnjem letu našemu društvu uspelo na prireditve pritegniti mladino iz domače vasi, kot tudi mladino, ki študira v Celovcu in na Dunaju. Skoraj vsi domači prosvetarji sledijo prireditvam društva. Naša naloga je, da bomo v prihodnje skušali vključiti še več mladine v društveno delo. In prav ta koncert bi lahko pomenil začetek takšnega dela.
CELOVEC (Kraja mopeda)
Nastavljencu Mohorjeve tiskarne Emilu Stinglerju je v torek, 12. aprila, neznani tat ukradel še odlično ohranjen moped, s katerim se je naš Emil vozil vsak dan na delo iz Muškave, v bilčovski občini, v Celovec.
Ko se je po trudapolnem delu hotel peljati domov, je ves zaprepaden stal na cesti KarfreitstraBe pred Mohorjevim poslopjem, ker nikjer ni videl svojega mopeda. Kaj je hotel drugega, kot da krajo brž javi celovški policiji. In prav njej gre zahvala, da je že v sredo na-vrh izsledila njegov moped v Ve-trinju. Toda, o joj, skoraj nov moped je popolnoma razbit; za okoli 3000.— šilingov je na škodi.
V četrtek, 14. aprila, je Emilu Stinglerju celovška policija javila, da so storilca že prijeli.
SELE
(Vesele novice)
Na velikonočno krstnico smo med snežnim metežem na našem pokopališču položili v grob 91-letno Nežo Olip. To pa vendar ni vesela novica, smrt prinaša žalost, ne veselje, boste rekli! Da, toda pomislite: celih 23 let je morala rajna zaradi poškodovanih nog preživeti v postelji. To je hudo trpljenje in smrt ji je bila rešenje. Odprla ji je pot v lepše življenje, ki si ga je z boguvdanim potrpljenjem gotovo zaslužila.
Na belo nedeljo popoldne pa je odmevalo med muziko veselo vriskanje, ko sta se, spremljana od
Velikonočni koncert v Ločah
Na velikonočni ponedeljek je uspelo Slovenskemu kulturnemu društvu „Jepa — Baško jezero" privabiti v dvorano gostilne Pušnik razveseljivo število rojakov od blizu in daleč. Prisluhnili so godbi in petju znanega ansambla Drava" iz Borovelj in petju mladega „kvarteta iz Slovenjega Plajberka".
Gostitelj Jožko VVrolich se je v svojih pozdravnih besedah vprašal, zakaj v oddajah avstrijskega radia in televizije ni prostora za slovenske pevce in našo pesem. V zadnjem času so namreč oddajali prav iz sosednjega Št. Lenarta pri sedmih studencih, nadaljevanje serije „Sing mit — spiel mit" (Poj in igraj z nami), iz Borovelj pa ,.lns Lond einelosn" (Prisluhniti deželi). Niti v prvi, niti v drugi oddaji ni bilo slišati nobene slovenske pesmi, kar je, kot je poudaril VVrolich, izraz neke lažnivosti in nekulturnosti naše dežele, v kateri na eni strani govorijo o pospeševanju manjšine in zidanju mostov na vse mogoče strani, na drugi strani pa se zamolči slovenska pesem na vseh področjih javnega življenja.
Ob teh izvajanjih je šinila poročevalcu v možgane tudi hinavska izpoved nekega reklamnega besedila za koroško petje, ki ga otrokom že desetletja trobijo na ušesa v osnovnih šolah: „Wo man singt, da lass‘ D-ch ruhig nieder. Bose Menschen haben keine Lie-der“ (Kjer se noie, tam se lahko ustaviš. Hudobni ljudje nimajo pesmi). Pri tem smo seveda mislili paglavci samo na „Karntna Liadl-ne“ in ne na tiste, katere so nam peli ob domači peči mama in babica. Danes človek šele opazi, kako
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Karel Smolle, Dunaj	700.—
Johan Miklav, Kokje	500.—
Peter Mohar, Dobrla vas	500.—
Elizabeta Čik, Mala vas	50.—
Apolonija Rupitz, Grabalja vas 50.— N. N., Mokrije	50.—
N. N., Goselna vas	50.—
Johan Kuster, Mokrije	40.—
Herman Karisch, Sinča vas 30.— Mirko Srienc, Žirovnica	30.—
Oto Jamelnik, Rogarja	vas 20.—
Anton Obid, Vasja vas	20.—
N. N., Sinča vas	20.—
Ana Marolt, Grabalja vas	20.—
N. N., Mokrije	20.—
N. N., Lovanke	20.—
N. N., Lanceva	10.—
N. N., Grabalja vas	10.—
IGRA: „MOLČEČA USTA11 (Jonny Belinda)
Prireditelj: Mladina iz Železne Kaple
Kraj: farna dvorana v Železni Kapli Čas: sobota, 23. 4. 1977, ob 19.30
številnih svatov, podala v cerkev k poroki Hanzej Roblek, pd. Pušel-čev in Rožamarija Žmavcar iz Vo-grč. Spoznala sta se pred par leti, ko je Rožamarija prakticirala na naši šoli.
Iz malih iskric medsebojnega dopadenja je sčasoma vzklila močna ljubezen, ki ju je privedla do zakona.
Svatje so nosili na prsih sveže šopke. Živ šopek pa sta tvorila ženin in nevesta: nevesta Rožamarija tesno povezana z ženinom v en pušelc. Tako je on še bolj zaslužil biti pušelc, kar je bil prej že po imenu rodnega doma; zdaj pa še bolj, ko je povezan v pušelc z živo Rožo. Naj ta živi pušelc vedno ostane svež v trajni ljubezni v službi Boga in slovenske domovine!
so oni sleparili in zlorabljali našo ljubezen do naše pesmi in do petja v svoje ponemčevalne namene.
Ansambel „Drava", ki ga sestavljajo dijaki Slovenske gimnazije v Celovcu je odigral svoj program že skoraj profesionalno. Omenil bi samo, da mu je manjkala čistost izraza, katero je morda vzela oja-čevalna naprava (pri plajberškem kvartetu, ki je pel namreč brez ojačevalca, si mogel uživati lepo zveneče glasove). Razveselil sem se s številnimi poslušalci, ko so se člani „Drave" pri pesmi „Rože" naenkrat popolnoma sprostili in pokazali, da znajo temperamentno vzbuditi simpatije občinstva. Gostje so se za to spremembo ozračja na odru takoj navdušili in zahvalili z bučnim aplavzom.
Ob mizi mi je pošepetal znanec, da bi morali člani „Drave" malo bolj paziti na takt, in da bi morali malo popestriti svoj program.
Kvartet iz Slovenjega Plajberka, ki ga sestavljajo Erika VVrolich, žena gostitelja, Mirko Lausegger ter brata Peter in Foltej VValdhau-ser, s taktom in programom očitno nima težav, pač pa se je predvsem
V nedeljo, 17. aprila, je obhajal župnik v Melvičah in na Brdu na Zilji, gospod Rudolf Safran, svojo 50-letnico.
Gospod Safran se je rodil kot
šesti izmed osmih otrok Avguština in Ane Safran, pd. Pomočevih v Biičovsu.
Po gimnaziji se je vpisal v ce-
Kratko po Veliki noči, dne 16. aprila, je dopolnil 50 let nadučitelj na naši šoli v Ledincah g. Karel S a m o n i g. Prišel je med nas kot mlad učitelj in je vsa ta leta zgledno vzgajal našo mladino. Dolga leta mu je pri tem pomagala tudi njegova žena, preden je prevzela odgovornost za šolo v domači vasi. Čeprav ima svoj dom pri pd. Golobu v Mariji na Zilji, se je vključil tudi v naše farno občestvo in sodeloval pri kulturnem društvu in tudi pri domači posojilnici. Zadnjih skoraj dvajset let pa se je posebno posvetil cerkvene-
proti koncu koncerta pokazalo, da mu manjka rutina nastopov. Držal bo tudi komentar, da je kvartet glasovno malo površen in tehnično le še premalo izoblikovan. Kljub temu, rekel bi, predvsem zaradi tega, pa je bil nastop Plajberžanov nadvse razveseljiv dogodek v okviru letošnje koncertne sezone. Pesmi, ki so jih z veliko ljubeznijo pripravili in doživeto predvajali, so bile po večini sveže in bi lahko brez dvoma razveselile tudi še poslušalce naših drugih prireditev. Poročevalec bi kar prosil slovenski oddelek celovškega radia, da Plaj-beržane tudi vplete v sobotne in nedeljske oddaje, ko jih imajo že posnete.
Iznajdljivi Jožko VVrolich je ob zaključku velikonočnega koncerta napovedal tudi nastop Magde Koren, ki je bila med poslušalci. Znana pevka iz Št. Jakoba v Rožu je kot posebnost zapela nekaj pesmi iz sveta bolj ali manj zahtevnih popevk. (Babica me je vprašala, ali je pevka domačinka ali je doma v Sloveniji, ker poje tako kot tiste v radiu Ljubljana).
Bil je lep večer, ki so ga nam pripravili nastopajoči.
lovško bogoslovje in 19. julija 1953 je imel v Biičovsu svojo primicijo. Nato je kaplanoval v Dobrli vasi, pri sedanjem prelatu Alešu Zech-nerju; njegova naslednja postaja je bila fara Št. Štefan na Zilji, kjer je soupravljal faro Št. Pavel. Po dveh letih na slovenskem dušno-pastirskem uradu v Celovcu pa je od leta 1965 naprej župnik v Melvičah; danes soupravlja tudi faro Brdo in pomaga v fari Bistrica.
Župnik Rudolf Safran opravlja dve od štirih dvojezičnih far šmohorske dekanije na jezikovni meji. Do Hitlerja pa je bilo v dekaniji Šmohor še 10 slovenskih in dvojezičnih far. Škofijski urad je s svojo politiko inštaliranja nemških duhovnikov v slovenske kraje ponemčil v 30 letih šest far.
V obeh farah, ki jih opravlja gospod Safran, obstajata tudi slovenska cerkvena pevska zbora.
Župnik Safran je tudi znan ob-novitelj cerkva in pokopališč. Tako je v vseh farah, kjer je do sedaj deloval, obnovil in uredil vse cerkve in pokopališča.
šolarji 4. razreda (1973/74)
mu pevskemu zboru in prevzel tudi po odhodu g. Angele prazno mesto organista. Tako so mu cerkveni pevci pripravili prisrčno podoknico. Domači g. župnik Štiker pa se mu je zahvalil tudi v imenu faranov za njegov trud, ko se vozi iz Marije na Zilji v Pečnico, in zvestobo, da nam tako pomaga olepšati naše farno življenje ter mu je želel zdravja in trdnosti, kot so ga bili deležni njegovi predniki.
Voščilu cerkvenega pevskega zbora in številnih znancev se pridružuje tudi „Naš tednik11.
SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO V GLOBASNICI
vabi na tradicionalni
5.	KULTURNI FESTIVAL,
ki bo od 24. 4. 1977, do 1. 5. 1977 pri Šoštarju v Globasnici.
Spored:
Nedelja, 24. 4. 1977, ob 20. uri Otvoritev — Koncert narodnozabavnega ansambla „LOJZETA SLAKA" s pevci.
Torek, 26. 4. 1977, ob 20. uri
Predvajanje dokumentarnega filma „Gewalt und Gevvissen" (Sila in vest). Predvaja Krščanska kulturna zveza.
Petek, 29. 4. 1977, ob 20. uri
Dramska predstava igralske skupine SPD „Rož“ iz Št. Jakoba v Rožu: „KACIJANAR“, tragedija v 5. dejanjih, režija Peter Sticker.
Sobota, 30. 4. 1977, ob 15. uri
Mladinski barvni film „PASTIRCI" — predvaja Slovenska prosvetna zveza.
Nedelja, 1. 5. 1977, ob 14.30
SLAVNOSTNA AKADEMIJA — nastopajo: mešani pevski zbor „PECA“ iz Globasnice, moški zbor „Stane Žagar" iz Krope. Namesto ženskega okteta „Obir“ iz Obirskega, bo nastopil moški zbor „F. L. LE-SIČJAK" iz Štebna pri Globasnici in mladinska folklorna skupina iz Globasnice.
Govor: dr. Matevž Grilc. Zvečer ob 20. uri: PLESNA ZABAVA — igrata priljubljena ansambla „FANTJE IZ PODJUNE" in „MURKA LESCE". V okviru kulturnega festivala bodo razstavljene mladinske knjige, ki sta jih pripravila mladinski pisatelj Leopold Suhodolčan in Krščanska kulturna zveza v Celovcu. Ogled razstave priporočamo staršem in učiteljem.
PEVSKI KONCERT
Prireditelj: SPD „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni
Kraj: Št. Primož, pri Voglu
Čas: sobota, 23. 4. 1977, ob 20. uri
Gostuje: MPZ „Krka“ iz Novega mesta ter instrumentalni ansambel „Matiček"
ČESTITAMO!
Te dni sta obhajala srebrno poroko Janez in Marija Žnidar iz Želuč. Čestitkam se pridružujeta tudi NSKS in NT.
PLES V GLOBASNICI
Gostilna Šoštar v Globasnici je bila na velikonočno nedeljo zvečer cilj številnih ljubiteljev plesa. Iz vse Podjune pa še od drugod so se pripeljali, kljub snežnemu metežu, in docela napolnili Šo-štarjevo dvorano, ki slovi, tako lahko rečemo, kot slovenski kulturno-zabavni center. Da je bila mladina, predvsem tudi študentska, najbolj zastopana, se razume. Ob zvokih znanega ansambla „Štirje kovači", je bilo veselje biti v domači družbi čez polnoč. Možnosti za nove, zanimive in še tesnejše osebne stike seveda ni manjkalo. Zares, bil je lep in prijeten zabavni večer, ki ga je nam pripravila „naša“ gostilna Šoštar. Da se bomo pri Šoštarju prav kmalu spet srečali, je jasno. V okviru letošnjega kulturnega festivala od 24. aprila do 1. maja v Globasnici je napovedan tudi plesni večer.
Rudolf Safran - 50-letnik
Ledince - Pečnica
Učitelj Karel Samonig med
V nedeljo v Mariboru - koncert prijateljstva
Koroška pesem navdušila občinstvo
Zborovsko petje nam je zmerom bolj potrebno, ne le kot umetniški pojav, temveč tudi kot dejavnik, ki se s svojo množičnostjo in idejnostjo skladno vrašča v neko družbeno dinamiko in postaja zato no-sitelj kulturnega bogatenja in zorenja ter soustvarja tiste kulturne pogoje, ki so potrebni za popolno osvobajanje človeka, naroda in sveta.
Na povabilo Kluba koroških Slovencev in skladatelja Prežihovega Voranca, je preteklo nedeljo gostovalo v mariborski unionski dvorani devet naših koroških moških in mešanih pevskih zborov.
Dejstvo je, da že 24 let organizirata ti dve organizaciji koncerte koroških zborov v štajerski metropoli. Zadnji tak nastop je bil pred tremi leti. Na nedeljskem koncertu so sodelovali pevski zbori Krščanske kulturne zveze, kakor tudi zbori Slovenske prosvetne zveze. Da bi bil uspeh prireditve še mogočnejši, je pokroviteljstvo le-te prevzela mariborska občinska skupščina.
Poleg družbenih političnih predstavnikov mariborske občine, so bili prisotni še: predsednik NSKS
odvetnik dr. Matevž Grilc, predsednik ZSO dr. Franci Zvvitter, podpredsednik in tajnik KKZ dr. Janko Zerzer in Nužej Tolmajer, podpredsednika SPZ Tomi Ogris in Jožko Hudi.
Ljubiteljem zborovske, zlasti še naše mile koroške pesmi, se je torej minulo nedeljo v Mariboru obetal v dvorani Union nadvse prijeten in kakovosten večer. In res, v nabito polni dvorani se je občinstvo lahko prepričalo o resničnosti gornjih besed. Saj je navdušeno spremljalo petje devetih koroških pevskih zborov, ki so dokazali, da je ljubezen do petja dragocena in priljubljena vrednota. Petje pomeni koroškim Slovencem trden kamen narodne zavesti, ponosa in volje do dela in ustvarjalnosti. Koroški Slovenec ve, da mu ravno naša pesem, katere se oprijema z vsem srcem in dušo, daje moč zavesti, da se nikdar ne sme vdati in da se mora bojevati do končne pozitivne rešitve vseh, na našem dvojezičnem ozemlju, še nerešenih narodnostnih vprašanj.
Na mariborskem koncertu so sodelovali tile naši zbori: 1. Moški pevski zbor SPD „Edinost“ iz Pliberka (vodi Folti Hartman).
Ivan Cankar: „Za narodov blagor" v Ljubljani
Pomemben gledališki dogodek za naše šolarje
Na povabilo Slovenskega dramskega gledališča in Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani, sta obe kulturni organizaciji v Celovcu, Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza, organizirali obisk predstave „Za narodov blagor" v ljubljanskem dramskem gledališču.
Iz Celovca je v četrtek, 14. aprila, odšlo v Ljubljano 330 učencev, učenk in učiteljev oziroma profesorjev Slovenske gimnazije v Celovcu, strokovne šole za ženske Poklice iz Št. Jakoba v Rožu in gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu, da prisostvujejo predstavi Cankarjevega dela.
Udeležence sta pozdravila v Drami predstavnik Zveze kulturnih organizacij Slovenije Martin Zakrajšek in pisatelj Ivan Portrč.
Satira, najkočljivejša literarna °blika, v kateri se resnica meša z višjo resnico in celo višjo neresnico, je v Cankarjevi umetnini „Za narodov blagor" zapeljiva predvsem zaradi svoje totalnosti in brezkompromisnosti. Cankarjev satirični splet, ki leti na slovenske Politične razmere v začetku našega stoletja, je podoben komornemu plesu spak, saj večkrat brez kakršnihkoli psihološko prepričljivih razlogov ljudje prihajajo in oddajajo, preganjajo drug drugega, sestajajo, drug drugega zapu-soajo in drug proti drugemu intri-9'rajo. Realistična psihologija bi ahko ugotovila celo vrsto pomanjk-'jivosti tudi v notranjih odnosih ^od ljudmi, a Cankar se ni name-nil risati svojih spak z realistično Psihologijo, zakaj taka psihologija ne bi mogla služiti smotrom njegova boja. Čeprav je dejal, da je Rogova komedija zgrajena na že-ezen način, nas psihološke neresničnosti vedejo v isto smer kot Cankarja, torej v veselje do ostre-pretiravanja, ki se v satiri nuj-izživlja preko dovoljenih meja. Načelo takega gledanja se kaže Udi v jezikovni logiki komedije „Za narodni blagor", ki ne sodi v vsakdo jezikovno logiko, saj ima koraj sleherni stavek svojo pravo Sebino šele za svojim pročeljem. n šele ko odkrijemo tisto pravo Sebino, se nam prikaže vse hinav-v°. poniglavost, cinizem ali gan-
ljiva neumnost ljudi, ki predstavljajo svet te satire. Zato je osnovni uprizoritveni slog Cankarjeve satire lahko fantastičen in Aleš Jan je bil upravičen, ko je krenil po tej poti.
A Cankarjeva komedija je zrasla iz slovenske politične problematike ob prelomu dveh stoletij. Tedaj je v evropskem svetu živahno cvetel kapitalizem, njegovo cvetje je začelo sumljivo dišati, očitno je bilo, da se je evropski duh začel razkrajati. Gledališčnikom in filmskim umetnikom in tudi svetovni modi je „slog 1900“ pomembna umetniška snov, ki se je v vseh treh omenjenih vejah človekovega udejstvovanja že dolgo izživljal in se še izživlja — z velikim uspehom. Zato nam vstajajo ob „ Narodovem blagru" pred očmi politične, idejne in slogovne posebnosti „sloga 1900“ in samo v tem slogu se nam zdi približevanje jedru Cankarjeve komedije varno.
Ljubljanskim dramskim igral-cem-umetnikom je uspelo predstaviti svežo, privlačno, zlasti pristno gledališko predstavo. Režiser Aleš Jan je poudaril v uprizoritvi „Na-rodovega blagra" prav tiste razsežnosti teksta, ki tako jasno zažive v kasnejših Cankarjevih dramah. To so: huda satira in ironija na politične razmere in znano omahljivost Cankarjevih junakov.
Prav zaradi teh notranjih Cankarjevih lepot je napravila komedija „Za narodov blagor" na naše slovenske koroške udeležence nepozabno doživetje, ki se ga bodo še spominjali dolgo.
Po predstavi so bili naši koroški slovenski obiskovalci gostje Bežigrajske gimnazije. Ob tej priložnosti je imel ravnatelj prof. dr. Pavle Zablatnik kratek nagovor, v katerem se je prisrčno zahvalil gostiteljem za povabilo.	B. L. * v
LUTKOVNA PREDSTAVA: »HUDOBNI GRAŠČAK11
Prireditelj: Katoliška prosveta
v Št. liju
Kraj: Št. lij, v farni dvorani Čas: sobota, 23. 4. 1977, ob 15. uri Nastopa: Lutkovna skupina
SPD »Bisernica" iz Celovca
2.	Moški pevski zbor »Franc Le-der-Lesičjak" iz Štebna pri Globasnici (vodi Janez Pet j a k).
3.	Mešani pevski zbor SPD „Ra-diše" (vodi Šimej W r u I i c h).
4.	Mešani pevski zbor »Podjuna" — SPD »Edinost" iz Pliberka (vodi Oto W u 11 e).
5.	Mešani pevski zbor SPD »Gorjanci" iz Kotmare vasi (vodi Maks M i h o r).
6.	Mešani pevski zbor »Globasnica" (vodi Janez Petja k).
7.	Mešani pevski zbor „Rož“ iz Št. Jakoba v Rožu pod vodstvom Lajka Milisavljeviča.
8.	Moški zbor SPD »Trta" iz Ži-tare vasi in SPD »Vinko Poljanec" iz Škocijana (vodi Joži Starc).
9.	Mešani pevski zbor »Jakob Petelin-Gallus" iz Celovca (vodi Jožko Kovačič).
10.	Vsi mešani pevski zbori pod vodstvom Jožka Kovačiča.
11. Vsi moški pevski zbori pod vodstvom Foltija Hartmana.
Popoldanski koncert koroških zborov je odlično uspel, občinstvo je bilo navdušeno ob petju naše mehke slovenske koroške pesmi, zlasti je zaorila dvorana ob petju zadnjih dveh skupnih pesmi: mešani zbori so zapeli pesem: Pradedom, Radovana Gobca, moški zbori pa Kernjakovo Juhe, poj-dam v Škufoče.
Ne smemo pozabiti še simpatične napovedovalke posameznih točk Brede Varlove.
Ob koncu 'moramo poudariti, da so ljudje navdušeni in izredno zadovoljni odhajali na svoje domove.
Gostitelj je po prireditvi poskrbel tudi za telesno počutje, ko je vse nastopajoče zbore povabil na okusno večerjo. Ob tej priliki je vsak zbor dobil za spomin sliko (akvarel) ptujskega slikarja.
B. L.
Gostovanje Ljubljanske opere
Kot je znano, naš list je o tem že poročal, bo v nedeljo, 24. aprila, v Celovcu gostovala Opera Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane. Ljubljanski umetniki bodo uprizorili Verdijevo opero v treh dejanjih »Ples v maskah11. Besedilo je napisal Antonio Somma, prevede! pa Smiljan Samec. (Op. ured.)
Za boljše razumevanje Verdijevega dela prinašamo danes vsebino opere:
Prvo dejanje:
Odposlanci in častniki čakajo v guvernerjevi palači na jutranjo avdienco. Le Tom in Samuel, ki guvernerja sovražita, prežita na vsako priložnost, da bi se mu maščevala. Riccardo pozdravi čakajoče in jim obljubi izpolnitev njihovih prošenj. Raž Oskar mu predloži seznam povabljencev za predpustni ples. Guverner se z zadovoljstvom ustavi ob imenu Amelije, ki je žena njegovega prijatelja Renata, a je deležna tudi njegovih simpatij. Renato ga posvari pred pastmi skrivne zarote, za katere pa se Riccar-
mu guverner skrivaj vtakne v žep mošnjo zlata in ukaz za napredovanje v častnika. Vedeževalki sporoči, da bi rada neka dama z njo govorila na samem. Riccardo spozna v njm Amelijinega slugo. Ko se potaji, res vstopi Amelija, ki želi od čarovnice lek zoper svoje nedovoljeno nagnjenje do Riccarda. In Ulrika ji nasvetuje, naj v ta namen opolnoči nabere na morišču neko zel, ki ji bo pomagala. Riccardo sklene biti ob napovedani uri Ameliji v pomoč. Po njenem odhodu pa si da prerokovati še Riccardo. Ulrika mu napove, da bo umrl pod roko tistega prijatelja, ki mu bo prvi stisnil roko. Tedaj vstopi Renato in mu v skrbeh za prijateljevo varnost stisne roko. Ljudstvo se zgrozi. Riccardo pa se zasmeje zavoljo nesmiselnosti Ulrikine prerokbe.
Drugo dejanje:
Na morišču pod vešali Amelija strahoma išče čarobno zelišče. Riccardo jo prestreže in ji izsili priznanje dolgo zatajevane ljubezni. Padeta si v objem, iz teme pa se
do mnogo ne zmeni, saj se zanaša n& svojo priljubljenost med ljudstvom. Ko mu sodnik prinese v podpis predlog za izgon vedeže-valke Ulrike, sklene guverner, da se bo preoblečen sam odpravil v njen brlog, kjer naj mu, neznanemu, napove prihodnost. Na to svojo posebno zabavo povabi tudi vse navzoče. — Pri vedeževalki je zbrano precej praznovernega ljudstva. Riccardo vstopi preoblečen v ribiča. Ko sliši, kako je ženska napovedala preprostemu mornarju Silvanu bogastvo in napredovanje,
začujejo koraki. Amelija se brž zagrne v pajčolan in pred zaljubljenca stopi Renato, ki je zvedel, da Riccarda zasledujejo zarotniki. Tudi Amelija ga prosi, naj zbeži. Riccardo terja od Renata obljubo, da bo neznanko varno spremil do mestnih vrat, ne da bi poskušal izvedeti, kdo je. Namesto Riccarda najdejo zarotniki Renata. Ko spoznajo svojo zmoto, bi radi izvedeli, kdo je njegova skrivnostna spremljevalka. Renato se jim postavi v bran z mečem, Amelija pa ga hoče ubraniti in si sama razkrije
Pasebftasi batiča, Ua{ti ftavacUta Unafo (nnag-i! žacadi tega cafii talco-i U
po kuhinje!
PODJERBERK —
ST. KATHREIN
Škofiče/Schiefling Tel.: 0 42 74-29 5518 Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92
DOM v TINJAH
Od sobote, 23., ob 15.00, do nedelje, 24. IV., do 17.00
»IZOBRAŽEVALNA PONUDBA IN NJEN USPEH PRI MLADINI11
Voditelj: Miha Zablatnik in team referentov
Prireditelj: KDZ in Dom v Tinjah
Nedelja, 24. IV., od 8.30—15. ure »MNOGOLIKO ŽIVLJENJE FARNEGA OBČESTVA11
Dan duhovne obnove župnijskih svetnikov St. Egyda Prireditelj: Župnijski svet St. Egyd, Celovec
KRITIKA — IZZIVANJE ALI POMOČ?
DIE KRITIK —
HERAUSFORDERUNG ODER HILFE?
Tinjski kulturni pogovor Prireditelj: Sodalitas in Klub mladje Kraj: Dom prosvete v Tinjah Čas: od nedelje, 1. 5. 1977, ob 14. uri, do ponedeljka, 2. 5. 1977, po zajtrku
Uvodno predavanje:
univ. doc. dr. Aleš Lokar, Trst
Od sobote, 30. IV. 1977, ob 14.00 do nedelje, 1. V. 1977, do 17.00
»MOZAIK DNEVNEGA VESELJA11
Dnevi srečanja za študente Voditelj: kaplan Janez Tratar
Nedelja, 1. V. 1977, od 14. do 20.00
»KRITIKA — USTVARJALNA SPODBUDA11
Tinjski literarni pogovori Prireditelj: Klub mladje in Dom v Tinjah
obraz. Presenečeni Renato je v srce zadet zaradi prijateljevega izdajstva in se zdaj tudi sam pridruži zarotnikom.
Tretje dejanje:
Zarotniki sklenejo v Renatovi hiši umoriti guvernerja. Kdo bi opravil obsodbo, pa naj določi žreb, in Amelijo prisilijo, da sama izvleče žreb. Kot nalašč izbere žreb Renata, ki vidi v tem naključju poseben migljaj usode. Na večernem pustnem plesu bo izpolnil to nalogo in tako poplačal prijateljevo prevaro.
Guverner se odloči, da bo Renata odposlal kot poslanika na Finsko, da bi se ta lahko odpovedal Ameliji in kalitvi prijateljeve družinske sreče. Raž Oskar mu prinese sporočilo o novi preteči nevarnosti, a Riccardo se za to opozorilo ne zmeni. Renato na plesu izmami od paža skrivnost, v kakšno masko je našemljen Riccardo. Riccardo pride neustrašeno v dvorano, da bi se še zadnjič poslovil od Amelije. Amelija ga odkrije v vrvežu in ga prosi, naj se za božjo voljo takoj umakne z nevarnega mesta. Tedaj pa ju že zaloti Renato, ki Riccarda zabode in tako izpolni zarotniški sklep. V zadnjih zdihljajih potrdi Riccardo Amelijino nedolžnost in pokaže Renatu podpisano imenovanje za poslanika na Finskem. Obupani Renato uvidi svojo zmoto. Riccardo pa mu umirajoč odpusti.	S.	Samec
Opera »Ples v maskah" se bo začela v nedeljo, ob 14.30 v Mestnem gledališču v Celovcu.
Og^Lalufte.
a nasetti Listu!
FRANC AICHHOLZER:	(3. nadaljevanje)
V rokah gestapa
(IZ SPOMINOV NA KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE BUCHENVVALD)
Kako to smrdi
Samo ob sebi je umevno, da nas je spreletaval mraz, ker smo se morali zavedati in sprijazniti z mislijo, da smo oropani vsake svobode, na milost in nemilost izročeni tem ljudem. Pri tem nas je najbolj mučila misel, ker nismo videli iz tega položaja nobenega izhoda. Saj noben zapornik ni mogel vedeti, če bo še kdaj prišel na svobodo ali pa mu je usojeno, da mora na ta ali drugi način umreti v koncentracijskem taborišču. K sreči pa je šla zgodovina drugo pot, kakor so jo začrtali graditelji tisočletnega rajha.
Kmalu smo stali pred novimi postopki. Bili smo ostriženi, ker so jetniki brez časti in ne smejo nositi dolgih las. Prišli smo v kopelj, dobili nato cebrasto barvano oble-leko, čepico in težke čevlje, kakršne nosijo gozdni delavci. Ker smo bili označeni kot „politični“ jetniki, je bil vsakemu od nas prišit na levi strani bluze rdeč trikotni znak, da smo se tako razločevali od drugih, kakor npr. delomržnih s črnimi, raziskovalcev sv. pisma z vijoličastimi ali pa z izrazitimi zločinci, ki so nosili zelene znake. Židje so bili uvrščeni med Cigane. Nad rdečim znakom pa je bila našita številka, zakaj vsak jetnik je imel v
Tako je izgledala naša uniforma v koncentracijskem taborišču Buchenvvaldu
koncentracijskem taborišču svojo številko.
Če je kdo kaj zagrešil ali se je kakemu esesovcu zdelo vredno za ovadbo, kajti v koncentracijskem taborišču je bilo težko vedeti, kaj je prav in kaj ni, je napisal številko
tistega grešnika in ga ovadil pri poveljstvu. V tem primeru je bil klican, kakor so to rekli, „pred vrata", kjer je poslovalo poveljstvo. Tam so ga kratko zaslišali in nato je bila izrečena kazen: 10, 15, 20 ali tudi več udarcev s pretepačem na zadnji del telesa. Izvršitev sodbe je bila navadno takoj. Obsojenec se je moral nasloniti s celim
gornjim životom na tako imenovanega kozla — to je bilo štirioglato močno stojalo, podobno mizi — noge pa je moral obrniti na znotraj, da je bil tisti del telesa močno napet, nakar sta eden ali dva esesovca z vso silo s pretepačem udarjala po ubogi žrtvi. Posledice so bile v nekaterih primerih prav hude, posebno tedaj, če so bile telesne poškodbe težke, zlasti če je imel kaznjenec slabo srce ali ledvice.
Toda za vse to se surovi ese-sovci niso zmenili, nasprotno, uživali so nad stokanjem teh trpinov. Druge, zelo težke kazni za taboriščnike so bile temnica ali bunker in kazenska kompanija. Te kazni so bile večinoma določene za politične nasprotnike, nad katerimi so se hoteli maščevati.
Taborišče je bilo obdano z žico, ki je bila napolnjena z močnim tokom, tako da je stik z njo povzročil takojšnjo smrt tistega, ki bi skušal priti preko ograje. V razdaj ji po 50 metrov so stali stolpi za stražo, ki je imela ponoči na razpola-
go svetilnike, tako da je bil beg iz taborišča skoraj nemogoč, kajti tako so obvladali stražniki ves prostor.
Če pa se je kljub temu pripetilo, da je izginil kak jetnik, je imelo to za vse taboriščnike zle posledice. V takih primerih so morali jetniki, ki jih je bilo navadno nad 10.000, stati na zbirnem prostoru tudi ob najslabšem vremenu in najhujšem mrazu po cele ure, pa tudi ves dan, dostikrat tudi še ponoči, posebno če se ubežnik ni sam vrnil ali ga ni bilo mogoče najti. Tudi se je pripetilo, da je bila ob takih prilikah odvzeta ali pa močno skrajšana
vsem jetnikom že itak zelo pičla hrana za več dni, a so morali kljub temu vršiti svoja težka dela. Posledica je bila, da so ljudje od slabosti popadali in jih je bilo treba odpeljati ali odnesti v bloke ali v revirje, kjer so se opomogli ali pa tudi nadalje hirali in umirali.
(Dalje prihodnjič)
KOMARJI
Družina j e taborila. Marna je pogasila luči, da jih ne bi nadlegovali komarji. Čez nekaj časa je mala Jožica zagledala v temi kresnice in preplašeno zaklicala: »Mama, pridi hitro! Komarji me iščejo z baterijami.«
SLAB NASVET
Dva prijatelja se pogovarjata: tistemu, ki je velika lenoba, pravi drugi:
»Poslušaj moj nasvet, loti se dela z obema rokama!«
»To sem že poskušal, a nikoli nisem mogel najti tretje roke, ki bi delala.«
Mira je uspešno končala višjo ekonomsko šolo in prišla domov na počitnice. Oče in mama sta se razveselila njenega prihoda, z upanjem na njeno pomoč pri težkem in napornem kmečkem delu. Toda njuno veselje je bilo preuranjeno. To sta spoznala že takoj drugi dan, ko se je Mira komaj ob osmih zjutraj široko zehajoč prikazala na hišnem pragu. Oče se je s koso na rami vračal z bližnjega travnika, kjer je kosil: „Dobro jutro, zaspanka, si že vstala?"
„Dobro jutro oče. Res sem malo pozna. Izpiti so me zdelali."
„Vem, vem. Toda popoldan, upam, boš nama z mamo prišla pomagat sušit. Kajne?"
„Toda oče, popoldne se nameravam sončit..."
„Saj, saj. Ravno travnik je najprimernejši za sončenje."
„Toda tam se moraš obračati in grabiti. Ves se oznojiš, otava pa se še tako neprijetno kadi. Ne, oče, tega ne morem. Samo pomisli, kakšna bo moja koža!"
„Na travniku boš najbolj ogo-rela."
„Oprosti, oče, nisem več za težaško delo."
„A tako? Postali smo torej gospodična." Obesil je koso na oreh sredi dvorišča ter zamišljen in s sklonjeno glavo stopil v hišo. „Do-bro jutro," je pozdravil ženo, ki je v kuhinji cvrla jajčka, „najino gospodično sem povabil, naj nama pride popoldne na travnik pomagat."
„Bo prišla?"
„Kje pa! Dejala je, da se mora popoldne sončit. In še to je dejala, da ona sploh ni več za težaško delo."
„Čakaj, naj se malo vživi, potem pa bo pomagala."
„Jaz pa mislim, da se sploh ne bo več vživela."
„Toda, oče, ne obsojaj je že prvi dan."
„No, bomo videli!"
Čez nekaj dni je oče molzel krave, ko je Mira stopila na hlevski prag. „Dobro jutro, oče!"
„Dobro jutro!"
„Uh, kako neznosno tukaj smrdi! Krave so pa res nesnažne živali, saj ležijo v lastnem blatu. In ko jih sedaj gledam, me kar mine apetit do mleka in mlečnih izdelkov."
„Pa veš, Mira, da kravam vedno, preden jih pomolzem, skrbno umijem in obrišem vimena."
„To vem, oče, toda s tem ne preženeš smradu iz hleva."
„Tudi smrad iz hleva izgine, ko gredo krave počesane na pašo, in ko je tudi hlev očiščen."
„Kljub temu se mi gabijo."
„A tako? Sem mislil, da bi mi pomagala pomolsti!"
„Kaj pa misliš, oče? Kakšne pa bodo moje roke?"
„Že dobro, saj ni treba, če nočeš."
Ko je oče s polno golido mleka prišel v kuhinjo, je dejal ženi: „Naša gospodična dobro napreduje. Prosil sem jo, naj mi pomaga pomolsti kravo. In kaj mi je dejala? Da ona že ne bo molzla, ker se krave valjajo v lastnem blatu in obupno smrdijo."
„Tega si pa res ne bi mislila od nje."
Nekega jutra je mama krmila prašiče, ko je Mira stopila v svinjak: „Dobro jutro, mama."
„Dobro jutro, Mira. Ravno prav si prišla, mi boš pomagala nakrmit prašiče."
„Mama, le kako moreš kaj takega zahtevati od mene?"
„Mira, pa mi reci, da so ti že kdaj krvavice, klobase in šunke, ki si jih s slastjo jedla, smrdele?"
„Veš, mama, prej sem bila še otrok in vsega tega nisem opazila."
„Mira, Mira! Ne bi se ti čudila, če bi bila rojena v mestu. Tako pa si rojena in si odrasla na deželi!"
„Kaj morem, če se mi vse to gabi in mi smrdi!"
Pa se iznenada oglasi oče, ki je ves čas njunega pogovora stal za vrati: „Mira, le počakaj. Še marsikaj v življenju se ti bo gabilo in smrdelo. Žal mi je samo to, da si najina hčerka. Če bi bila mestna, se ne bi čudil. Tako pa nimam več besed."
Od tega dne je nista več vabila na nobeno delo. Vsi trije so spoznali, da se je med njimi utrgala nit, ki jih je povezovala. Oče in mati sta spoznala, da živita popolnoma drugačno življenje kakor hčerka. Ona živi v svobodni dobi, a njuno življenje je zraslo iz zemlje, živi z zemljo in slednjič se bo z zemljo tudi združilo. Od tega dne so postali molčeči. Le redko je bil med njimi prijeten družinski pogovor. Molče so opravljali vsak svoj posel in molče hodili drug mimo drugega. In mamine oči so bile večkrat rdeče od joka.
(Nadaljevanje na 7. strani)
Najmiajši pripornik je bil Poljak
V*V.W.%WAWAWViWA,AWAV/.,.,.VASV.V.,.VAWVWWfl/WAnMnWWWWrtAWWWVWWWVWWAV.WMVAV\WA%,.V1W/'VdVlMrtMWiWM
DR. FRAN DETELA:	^5
Hutt& žitt£jettje
POVEST
„Ti mi nikoli ne verjameš!" toži Štefan in jo skuša uloviti za roko, a se mu ne posreči.
„Kar pusti mojo roko!" pravi Rozalka. ..Najbolje je, če ostane pri meni."
„Oh, kako si hudobna!"
„Štefan, pusti vendar te neumnosti," se jezi deklica. „Povej mi kaj pametnega, potem te bom rajši imela."
„Ali me boš res rada imela?"
„Res, če ti rečem."
„l, kaj bi ti pa povedal," premišljuje Štefan, „ko nič ne vem, čisto nič posebnega; samo nekaj vem, Rozalka, da me ti nimaš nič rada."
V takem pogovoru sta prišla daleč od Simonove hiše. Skoraj sredi pota od Pečarja sem je velik studenec, iz katerega je napeljana voda na korito. Ta studenec tudi v največji suši ne usahne, in Pečar in Simon gonita sem živino na vodo. Ravno je napajal Primožev Jurij Pečarjevo govejo živino, ko pride Rozalka s Štefanom.
„Štefan, zdaj pa le pojdi domov," pravi dekle, „da ne bodo rekli tako pa tako, da postopava okrog pri belem dnevu."
„Kdo bo rekel! A, tam je vaš novi hlapec, ali se tega bojiš?"
„Prav tega. Bogve kakšen človek je; morebiti rad ljudi opravlja. Kar pojdi, zbogom!"
„Nič se ne boj, Rozalka! Če bo kaj rekel, jaz mu že pokažem."
„Če ne greš, bom huda!" mu zažuga deklica, in Štefan se poslovi. „Drevi pridem kmalu; slišiš?" vpije še za njo; a ona je bila že daleč in hitro je došla Jurija, ki je tiral svoje rogate podložnike domov.
XIII
Jurij služi na Strmi peči za hlapca. Večkrat mu je bilo prišlo na misel, zlasti ko so ga začeli loviti, da bi gori poskusil svojo srečo, kajti da ga Pečar vzame v službo, je vedel. A na zimo vendar ni hotel hoditi, in malo ga je tudi strašil samotni kraj. Najbolj ga je odvračal od te misli stari Premec.
„Oh Jurček," je dejal časih, „bridke solze me hočejo obliti, kadar tako govoriš. Kaj hočeš, ljubi moj, po onih puščavah! Ljudje sami nimajo kaj jesti, in ti hočeš pri njih kruha iskati? In kakšni ljudje so gori! Dve besedi spregovori vsak teden in odgovora ne dobiš od takega štora drugače, kakor če vanj skočiš. O dolgčas, dolgčas, da se Bog usmili. In mraz je gori, da vse poka; Miha, daj mi kožuh s peči! Veter pa tak, Jurij, le počakaj, da ti povem. Samo enkrat sem bil zadnja leta gori, pa Bog me varuj še kate-rikrat! Ko grem tako po bregu, žiii, mi vzame veter klobuk z glave in ga nese dol v graben; jaz pa za njim. Primoj-dunaj, Jurij, tri druge klobuke sem dobil v hosti, svojega pa ne."
Tako je pregovarjal dedec Jurija; ko so bili pa Premca odgnali žandarji, se je potikal Jurij vso noč in skoraj ves drugi dan po gozdu. Z nočjo pa se je približal varno Prem-čevi hiši; gledal je okrog sebe in pazil; vse je bilo tiho in mirno. Splazi se bliže, nikjer nič živega! Iz izbe ne vidi luči, ne sliši Mihovih orgel, in vrata so zaklenjena. Jurij pogleda v hlev, a tudi tu ni stare kravice, ki se je sicer dolgočasila pri jaslih. Daši ni bil strahopet, vendar obide groza Jurija v tej samoti in polasti se ga grenak čut zapuščenosti. Naglo ostavi Premčevino in hiti proti domu. Tam zve, kaj se je zgodilo, kako so odgnali Premca in njegovega sina. Prva misel mu je bila, da bi se sam podal žandarjem in rešil svoja dobrotnika, ki trpita zanj. A pouče ga, da bi to onima nič ne pomagalo, ko je dokazano, da sta ga imela pod streho. Po večerji odide Jurij in krene nehote proti Gorici. V Rožančevi hiši zagleda luč, kar mu zbudi silen srd. Premec je zaprt, on se mora skrivati okrog, in vse zavoljo tega Iškarijota. Hišo mu zažgem, si misli v svoji jezi. A kmalu se spomni svoje nehvaležnosti, kako je prevaril svojega rešitelja in ga osramotil pred vsemi ljudmi. Po pravici trpim, pravi sam pri sebi in se obrne, prav se mi godi. Premec tudi ni nedolžen in vrhu tega, bogve če nas je res izdal Rožanec. Če se me ljudje ogibljejo kot uhajača, ali naj me še kot požigavca črte in zaničujejo? Ker ni bil Jurij hudobnega srca, ga je lahko odvrnil ta pomislek od nesrečnega sklepa. A zdaj šele, ko nima ne Miha, ne njegovega očeta, zdaj šele čuti, kako je sam-kako je izpahnjen iz človeške družbe. Zadnjega prijatelje je izgubil, in ves drugačen se mu vidi zdaj rojstni kraj. Živo mu stopi pred oči hiša na Strmi peči in njeni prijazni pre-bivavci. Tja pojdem, si reče; domačo vas zmerom lahko
Ttf flVSTRHft
1. PROGRAM
NEDELJA, 24. aprila: 15.35 Don Ve-suvio in hiša potepuhov; duhovnik si prizadeva, kako bi preskrbel zanemarjenim dečkom v Neaplju prijeten dom
—	17.00 Tiček poje — kralj skače; po knjigi Barbare Resch in VVolfa Herran-tha — 17.20 Risanka — 17.30 Čebelica Maja: Maja se je rodila — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev dvestoti č — 19.00 Avstrija v sliki v nedeljo — 19.25 Kristjan v času — 19.30 čas v sliki in kultura — 19.50 Šport '— 20.15 Kraj dejanja: Najdenina — 21.45 Nočni izbor: 4 4-4 = Ml; igra 0 harmoniji in soglasju — 22.10 Čemu Cerkev?; teološki pogovor — 22.40 Poročila in šport.
PONEDELJEK, 25. aprila: 9.00 Za cicibane — 9.30 Zgodbe o matematiki; matematika na papeškem prestolu —
10.00	Angleščina v šolski televiziji — 10.00—12.00 Hotel Sacher; Silvestrovo 1913/14 — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Živalski raji — 18.25 ORF danes —
18.30	Ml — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura in šport —
20.00	Šport v ponedeljek — 20.40 Pojoči teniški igralec Lance Lumsden (5)
—	20.55 Ulice San Francisca: Sami sodijo — 21.45 Poročila in šport.
TOREK, 26. aprila: 9.00 Za cicibane ~~ 9.30 Fizika — 10.00 Uporabna fizika (TV v šoli) — 10.30—12.05 Štirje v džipu; Dunaj za časa zasedbe; filmska satira — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Junaki zraka; začetki letalstva — 18.25
ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Uganiti je treba nekega uglednega pisatelja — 20.00 Kdor trikrat laže; noben kviz za lahko-verneže z Gunterjem Tolarjem — 21.10 Načrtovanje podeželskega prostora — 22.10 Hiša na lepem kraju: Domovinska žrtev — 22.55 Poročila in šport.
SREDA, 27. aprila: 9.00 Oddaja z mišjo — 9.30 Kmetijstvo danes — 10.00 Kemija (TV v šoli) — 10.30—11.50 Lan-celot, kraljičin vitez; nagibi srednjeveške pravljične snovi o omizju kralja Arturja — 17.00 Pralni dan — predstava lutkovnega odra — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Risanka z Adelheido (13) — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml
—	19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Premirje; žalostna ljubezenska zgodba vdovca in mladenke — 21.50 Poročila in šport.
ČETRTEK, 28. aprila: 9.00 Za cicibane — 9.30 Ljudsko gospodarstvo —
10.00	Obraz stoletij (TV v šoli) — 10.30—12.15 Premirje (ponovitev s prejšnjega dne) — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Kuhinja v televiziji — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml — 18.55 Izložba — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 To je opera; javna prireditev v new-yorški metropolitanski Operi — v tej najslavnejši operni hiši je zbranih 3000 otrok in Danny Kaye jim razlaga, kaj je pravzaprav opera. Na odru je zbranih 200 sodelavcev, od upravnika do scenarista — 21.05 Apolon iz Bellaca; drama Jeana Giraudoja — 22.05 Poročila in šport.
Darujte za tiskovni sklad!
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 24. aprila:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 25. aprila:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Narodnozabavna glasba.
TOREK, 26. aprila:
09.30—10.00 Pisani svet —
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — Knjige za vas.
SREDA, 27. aprila:
13.35—14.30 Celovški radijski dnevnik — Od popevke do popevke.
ČETRTEK, 28. aprila:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — Operne arije — J. Virnik: 750-letnica Laškega.
PETEK, 29. aprila:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Obrazi novega slovenskega pesništva.
SOBOTA, 30. aprila:
09.45—	10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
PETEK, 28. aprila: 9.00 Za cicibane
—	9.30 Zvok po človeški roki: Jazz 2
—	10.00 Zvok po človeški roki: Elektronska glasba (TV v šoli) — 11.30— 12.50 Iz življenja ljubeznivo-šaljivega irskega originala — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Emmingerji (2): Rjavi stolček
—	18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura in šport —
20.00	Starec; stari mož je pri prometni nesreči izgubil življenje; šofer, ki je povozil le-tega pa je pobegnil. Vprašanje je sedaj, kdo je storilec? — 21.10 Obzorja — 21.55 Šport — 22.00 Bojni čoln na reki Jangcekiangu; Kitajska 1926: Pustolovščine ameriškega bojnega čolna — 23.30 Poročila.
SOBOTA, 30. aprila: 15.10 Ob Donavi, ko cvete vinska trta; šaloigra o dečku, ki išče svojo novo mamico — 16.45 Pojoči teniški igralec Lance Lumsden
—	17.00 Risanka — 17.30 Obalni gusarji; napeta pustolovščina na kanadski zahodni obali: Presenečenje ob rojstnem dnevu — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Panoptikum — 18.25 ORF danes — 18.30 Heinz Conrads v soboto zvečer — 18.55 Prijetni dom — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko —
19.30	Čas v sliki, kultura — 19.55 Šport
—	20.20 Na tekočem traku; družinska igra z Rudijem Carrellom — 21.55 Šport — 22.10 Vprašanja kristjana — 22.15 Deset ur časa za Virgila Tibbsa; zmožni črnski kriminalni poročnik raziskuje in pojasni zločin — 23.55 Poročila.
2. PROGRAM
NEDELJA, 24. aprila: 13.00—19.30 Za Davisov pokal v tenisu: Avstrija— Egipt — 19.30 Film v angleškem jeziku z nemškimi podnaslovi — 19.55 Za svetovno prvenstvo v hokeju na ledu: Kanada — Sovjetska zveza — 22.15 Zabava ob glasbi; glasbeno ugibanje za mlado in staro.
PONEDELJEK, 25. aprila: 17.30 Fizika — 18.00 Angleščina — 18.30 Potovanje skozi Pustriško dolino — 19.30 Uporabna fizika (TV v šoli) — 20.00 Hiša na lepem kraju: Domovinska žrtev — 20.55 Človeški vzpon (5) — 21.45 Čas v sliki 2 — 22.15 Posnetek dveh hokejskih iger iz dunajske hale: švedska — ZRN in Sovjetska zveza — Romunija.
TOREK, 26. aprila: 16.55—19.25 Za svetovno prvenstvo v hokeju na ledu: Združene države Amerike — Finska — 19.25 Kemija (TV v šoli) — 19.55—22.15 Hokej: Češkoslovaška — Kanada iz dunajske mestne hale — 22.15 Čas v sliki 2 in kultura.
SREDA, 27. aprila: 17.30 Lujdsko gospodarstvo — 18.00 Francoščina —
18.30	Samo sprehod (2. nadaljevanje) — 19.30 Obraz stoletij (15) — TV v šoli — 20.00 Margot do ponedeljka; revija z raznimi zvezdniki — 21.05 Mejniki svetovne zgodovine: Kartagina — 21.50 Čas v sliki 2 in kultura — 22.25 Posnetek hokejskih iger: Romunija — ZRN in Kanada — Finska.
ČETRTEK, 28. aprila: 16.55—19.25
Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu: Švedska — Združene države Amerike
—	19.25 Zvok po človeški roki (TV v šoli): Elektronska glasba — 19.55— 22.15 Hokejska tekma: Češkoslovaška
—	Sovjetska zveza.
PETEK, 29. aprila: 17.30 Igra in posel — 18.00 Nemščina — 18.30 Portret: Anton VVildgans; pisateljski portret — 19.30 Francoščina (TV v šoli) —
20.00	Znanje-aktualno — 21.10 Film: Aktualnosti iz filmske stroke — 21.55 Čas v sliki 2 in kultura — 22.30 Hokej: Finska — Romunija in ZRN — Kanada.
SOBOTA, 30. aprila:	16.55—19.20
Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu: Švedska — Češkoslovaška — 19.20 Igra — podlaga za življenje — 20.20 Zabavna šaloigra o treh preprostih delavcev, ki sanjajo o dobrem življenju bogatih — 21.45 Hokej: Sovjetska zveza — Združene države Amerike.
Kako to smrdi
(Nadaljevanje s 6. strani)
In tako se je približal dan Mirinega odhoda. Mama se je s solznimi očmi poslavljala od svoje hčerke, od hčerke, ki jo je kot otroka tako neizmerno ljubila, a ji jo je odvzelo mesto. Materino ljubeče srce se je dobro zavedalo velike izgube. Oče je naložil dve zajetni potovalki na kolo in pospremil Miro na avtobusno postajo. Ko je odložil potovalki, ji je dejal: „Glej, Mira, v tej potovalki imaš krompir, korenje in stročji fižol, v
NA KMETIH
Dva mestna otroka prideta na kmete. Na pašniku vidita belo in črno kravo. Takoj reče prvi: »Veš, tu se imajo dobro, saj imajo vse zastonj. Bela krava jim daje mleko, črna pa kavo.«
»Da, da, res je, v mestu moramo pa vse kupiti,« doda drugi.
SILOSI V NOSU
Imam sošolko Beti, ki ima sinuse v nosu. Pravila mi je o svoji bolezni, vendar jaz nisem prav razumela izraza »sinus«.
Tilka in Urška sta Beti vprašali, zakaj bo hodila na obsevanje. Beti pa je rekla, naj povem jaz.
»Ker ima vnete silose,« sem odgovorila. Seveda so se mojemu odgovoru vsi smejali.
RADOVEDNOST
V nekem podjetju so imeli cepljenje proti tifusu. Delavci so stali v vrsti. Na vrsto pride mož, ki pa ni imel s seboj zdravstvene izkaz-
drugi pa so jabolka in hruške." Mira se je vsa začudena zazrla v očetove oči: „Toda oče, kaj mislite, da bom vlačila v mesto krompir, korenje in fižol?"
„To so vendar sadovi naše zemlje, ki ne smrdijo kakor krave in prašiči."
Mira je močno zardela in od sramu povesila oči.
„Da, draga hčerka. Vse drugo smrdi. Smrdijo krave. Smrdi mleko, smetana, sir in surovo maslo. Smrdijo prašiči. Smrdijo tudi krvavice in klobase, ki jih naredimo iz njih. Smrdi šunka, zaseka in svinjska mast. Smrdijo pa tudi jajca in kokoši, ki jih ležejo."
Mira si je z robčkom zakrila obraz in se obrnila stran.
„ To rej zato, ker vse te stvari tako nepopisno smrdijo, moje ljubeče očetovsko srce res ni preneslo, da bi ti jih naložil v potovalko, ker bi z njimi zasmradila avtobus, stanovanje in mesto!"
„Toda, oče..."
„Zato sem ti raje dal s sabo stvari, ki popolnoma nič ne smrdijo in se tudi tako hitro ne skvarijo."
„Ampak, oče..."
„ln zdrava ostani ter se vrni takrat, ko pri nas doma ne bo več takega smradu ..."
Še enkrat stisk očetove roke in mnogo, mnogo prepozno potočenih hčerkinih solza.	J. S.
niče, zato je šel ponjo. Radovedne ženske so silile vanj, češ naj pove, zakaj ni bil cepljen. Da bi čim-prej potešil žensko radovednost, se je odrezal: »Zato, ker sem noseč.«
PRI NJIH
Mirko: »Kaj je to: ima tri noge, je črne barve in visi na steni?«
Marko tuhta, tuhta, a ne ugane.
Mirko: »Klavir vendar!«
Marko: »Klavir ne visi na steni!«
Mirko: »Kaj te pa briga, kako imamo opremljeno stanovanje! Pri nas lahko visi na steni.«
KAZEN
Prometnik ustavi voznika osebnega avtomobila in pregleda naprave na vozilu. Ko ugotovi nekatere pomanjkljivosti, izreče precej visoko denarno kazen.
»Ali ste neumni?« se razhudi voznik. »Mislite, da pobiram denar po cesti kot vi?«
cSf znate Zmetati?
/AV.V.V.V.V.,.%%VW.WA^VAV.\\VAV.VAW.V.VAA,.V*\V.V.,AV.,.V.V*VA\VV.\|,AVVW"V.V.V.,.\VAV.\V.,.V.V.,.\“.V.V.W.,.V.V.,.,.,.V.,.,.V.V.V.,.V.
vidim, nesreča pa me nemara ondi ne bo dosegla. Zadnjič Ponoči doma, ne da bi razodel komu svoj sklep, in preden Se dan zazna, vzame slovo od očetove hiše in mirne vasi, kier je užil toliko veselja, prebil toliko žalosti.
Ko dospe vrhu Gore, si obriše pot s čela in se ozre nazaj. Sonce je bilo razlilo svoje žarke čez vso majhno d°lino, tisoč in tisoč drobnih biserov se je lesketalo po ravnini, po kateri se vije Dolinščica kakor srebrn pas po belem krilu. Drugačen prizor pa se mu pokaže na drugi strani. Gosta megla leži do vrha gore, in on stoji na meji sončne zemlje kakor na obrežju temnega morja. Torej v tei megli bomo živeli, misli Jurij in se obrne otožen proti domačemu kraju. Naenkrat pa zalaja nad njim Pečarjev Pes in privabi gospodarja gledat, kaj je. Vesel je pozdravil Tatija svojega znanca in ga peljal v hišo, kjer je Rozalka 2 materjo pripravljala zajtrk. Po jedi se hitro pogode. Obleke si je Jurij največ izgovoril, ker te je bil najbolj po-treben, in pa mirnega bivališča. Da je od Doline doma, to so vedeli, in da mu je Jurij ime. Materi se je čudno zdelo, da nima nič skrinje in da je vse v ruti s seboj prinesel, a Tatija si je mislil, da je fant pač izbirčen v službah in 9°ste službe redke suknje. Rozalka ni rekla nič, ne da ji *e Pogodu in ne narobe.
Gospodar je od kazal Juriju vsakdanje delo in ga peljal Potem po svojem posestvu, da mu razkaže meje in pove, kaJ je tu, kaj tam nasajeno. Mnogo zemlje ima Pečar, a po ravnem je leži malo; gozdi so lepi in mnogo bi bili vredni, ak° ne bi bilo tako težko lesa spravljati iz njih; njive in travnika ni dosti, a ob gozdu in po hosti se razprostirajo valiki pašniki, zakaj ovčarstvo daje glavni zaslužek Pečar-u- Zraven hiše stoji dvoje prostornih poslopij: hlev za
ovce in goveda in skedenj s shrambami kmetskega orodja. Vmes je vodnjak, iz katerega se napaja živina, kadar ne more iz hleva. Trikrat na dan je bilo treba nakrmiti živino. Delo na polju se še ni bilo pričelo, in ker ni bilo drugega opravka, je popravljal Jurij orodje: drevo, brano, voz, zakaj spreten je bil za tako reč, in marsikaj ga je bil naučil Premec, ko še zase ni imel denarja, nikar da bi ga dajal rokodelcem. Od vseh strani je bil ogledal svoje novo do-movje, kod pa je bil prišel gor tisto noč, ko je hodil iz Ljubljane, si ni mogel razložiti. Rad je šel gledat domačo vas, kadar jo je obsijalo vzhajajoče sonce ali kadar se je na večer zavijala v senco, toda čim dalje manj se mu je tožilo po njej. Cez dan ni utegnil in ni hotel postopati, zvečer pa, kadar je bilo opravljeno delo, se je shajala vsa družina v hiši, in hitro je tekel čas med prijaznimi razgovori. Gospodar Matija ni bil gostobeseden, a iz vsake besede je gledala odkritosrčnost in dobrohotnost, ki se hitro prikupi. Zgovornejša je bila gospodinja Neža, in čisto materine čudi edini otrok, vedno vesela Rozalka. Ko je bil Jurij prvi večer v tej družbi, se mu je zdelo, da je zopet doma, da vidi poleg sebe očeta in mater in da sliši zopet ljubki smeh svoje sestre. Premčeve druščine vajen je prišel naenkrat na ves drugačen svet. Od začetka je mislil, da ne bo mogel pogrešati Premca in njegovega sina, a kmalu mu je bil pogovor z novimi znanci toliko dražji in lepši, da se je z nekako neprijetnim čustvom spominjal nazaj prejšnjih zabav. Svet se mu je zdel ta pomenek proti onemu praznemu besedovanju, in tem hitreje se mu je priljubilo redno zdravo življenje, ker je bil do grla sit niče-murnega pohajkovanja. Od mladih nog vedno k dobremu napeljan je bil ohranil še krepostno podstavo, in hudo ga
je časih speklo, ko je videl, kako malo je razvit pri Premcu čut pravičnosti. Nehote je primerjal Premca s Pečarjem, in kako neugodno je bilo to primerjanje za njegovega rešitelja in dobrotnika, ki mora celo ječo zanj trpeti! Žalilo je to Jurija, kakor boli vsakega človeka, če mora biti hvaležen komu, kogar ne more čislati.
Pečarjevi so pa tudi skrbeli zanj, kakor da bi bil domač. Mati je takoj videla, da nedostaje Juriju perila, in brž je naročila, kar je bilo treba, in Matija je poskrbel, da se mu je hitro izgotovila izgovorjena obleka, „da se fant ne bo sramoval". Šentflorjanski cerkovnik, ki je obiskoval ob nedeljah Pečarjeve, je bil krojač in šival ljudem daleč po pogorju, in posebno so ga cenili za irhovino; nanj se je obrnil Matija. Klobuk je kupil Juriju, ko je imel opravek pri komisiji, in dal mu je svoje visoke škornje, ker so prizadevali njemu preveč sitnosti pri obuvanju. Tako je bil mladenič nov od vrha do tal.
XIV
Znanja Pečar ni imel z mnogimi ljudmi; največ je občeval s sosedom Simonom, čigar sin Štefan je skoraj vsak dan prišel v vas. Prvi dan ga je Jurij le malo videl, in samo povedali so mu, kdo je. Komaj pa so drugega dne Pečarjevi odvečerjali, je že prikadil moško Štefan. Poznalo se je mladeniču po vsem vedenju, da je tukaj domač; saj je tudi petelin na domačem dvorišču najpogumnejši in krog domače hiše pes najhuje laja. Z neko ponosno dostojnostjo ogovori Jurija. „Kako ti je pa ime, fant?" ga vpraša.
Ko mu Jurij pove svoje ime, se zasmeje Štefan na ves glas. ..Presneta reč!" pravi, „Dolinci pa menda res ne poznate drugega svetnika kakor sv. Jurija."	(Dalje)
Razstava Slovenski tisk na Koroškem
V Slovenski veži — auli sloveni-ci — so v torek zvečer odprli razstavo Slovenski tisk na Koroškem, katero moremo čisto preprosto imenovati ..edinstveno". Prerez skozi slovensko založništvo na Koroškem je izredno posrečen. Razstava ima jasen koncept: predstaviti vlogo Koroške in še posebej ..Celovca kot znamenitega kulturnega središča z bogato založniško dejavnostjo", kakor je bilo rečeno v slavnostnem govoru.
Razstavo je sestavila Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, pripravo razstave pa sta imela na skrbi njen ravnatelj Jaro Dolar ter Radojka V r a n č i č. Jaro Dolar je bil tudi otvoritveni govornik. Izvlečke iz njegovega (dvojezičnega) nagorova objavljamo na posebnem mestu.
Na otvoritvi je goste pozdravil predsednik Slovenske prosvetne zveze Valentin Polanšek, ki je tudi prireditelj razstave. Med častnimi gosti: župan Guggenberger, rektor celovške univerze dr. Heintel, konzul Zupančič, ustanovni ravnatelj Slovenske gimnazije dr. Tischler, dr. Apovnik z urada deželne vlade ter številni drugi zastopniki slovenskih organizacij.
Razstava je sila poučna za Slovence in Nemce: Slovencem krepi hrbtenico in samozavest, da niso le obrobni preostanek v drugi državi živečega slovenskega naroda, ampak da so bili pionirji slovenske književnosti. To bo tudi spoznal vsak neslovenski obiskovalec razstave. Kakor je Jaro Dolar dejal, so posvetili posebno pozornost tistim knjigam, ki so se že svoj čas prizadevale za medsebojno spoznanje obeh narodov. Poleg slovarjev in čitank so bili to razni članki o Slovencih in slovenskem jeziku — v nemščini.
Posebej zanimiva za primerjavo z današnjo jezikovno ureditvijo je vitrina, ki kaže med drugim devet nemško-slovenskih priročnikov za
c. k. vojake, nadalje dvojezični deželni uradni list ter cerkvena pastirska pisma v slovenščini. Ironija usode je, da bo najbrž reper-torij koroških krajevnih imen v obeh jezikih iz leta 1883 služil kot podlaga za ..pravopis" krajevnih imen leta 1977. Tedaj so oblasti vedele, da obstajajo slovenska imena in kako se pišejo pravilno. Danes pa pravijo, da so krajevna imena umetno „jugoslavizirana". Leta 1883 niso bila, kajti tedaj Jugoslavije sploh še ni bilo. Danes pa delajo, kakor da bi bila slovenščina mrtev jezik in se v zadnjih sto letih ni razvijala dalje.
Poučna razstava, ki jo priporočamo vsakomur.
Razstava bo odprta do 29. aprila 1977, in sicer od ponedeljka do petka od 13. do 17. ure.
GOVOR JARA DOLARJA
Za duhovne gospode, ki so sredi preteklega stoletja začeli sistematično — ne samo sporadično kakor že stoletje pred tem — z ustanovitvijo Mohorjeve družbe izdajati slovenske knjige, j? bila njihova odločitev gotovo napredno in celo drzno dejanje — saj še ni preteklo sto let, ko so z najvišjega mesta hvalili Slovence, da ne znajo brati in da so zaradi tega tako zvesto ohranili katoliško vero, kajti „v umetnosti branja in pisanja je velika zapeljivka nevarnost11.
Lahko bi govorili o zgodovinskem protislovju, ali celo o dialektiki, da je prav tu slovenska knjiga doživela zmagoslavje, ki bi mu težko našli par. Leta 1918 je v Celovcu izšlo 5 slovenskih knjig, med njimi ena antologija in en roman, katerih vsaka je bila tiskana v 91.000 izvodih. Za jezik, ki ga je tedaj govorilo komaj kaj več kakor en milijon, je to uspeh, na katerega smo Slovenci lahko upravičeno ponosni. To namreč pomeni, da je na vsakih 15 Slovencev — tudi na
novorojence, slepce in duhovno zaostale — prišla po ena knjiga. Za jezik, ki ga je na primer razumelo 100 milijonov ljudi, bi taka sorazmerno enako velika naklada morala doseči več kakor 6 milijonov izvodov — in to leta 1918, ko še ni bilo sodobnih svetovnih uspešnic ■— bestsellerjev.
Marljivost slovenskih pisateljev, ki so tu na Koroškem delovali oziroma tu izdajali svoje knjige, je bila zares izredna. Če bi jo primerjali z dejavnostjo njihovih nemško pišočih tovarišev, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev, se avtorjem, ki so se zavzemali za slovensko knjigo, nikakor ni treba sramovati. Čeprav so nemški pisatelji lahko računali s skoro stokrat več bralci, je bil njihov delež na celotni knjižni produkciji do leta 1918 komaj tri do štirikrat večji od slovenskega.
Po statistiki, ki se naslanja na različno urejene bibliografije in so zaradi tega mogoča odstopanja, ki pa slike najbrž bistveno ne izpre-minjajo, je v letih 1800, 1829, 1836, 1838, 1845, 1854, 1857, 1864, 1866, 1867 in 1869 izšlo na Koroškem več slovenskih naslovov knjig in časopisov kakor nemških. Šele v tem stoletju je slovenska knjižna produkcija manjša, a se je, kakor smo že omenili, naklada povečala.
Krščanska kulturna zveza v Celovcu
OBČNI ZBOR V 70. LETU PO USTANOVITVI
Krščanske socialne zveze za Slovence na Koroškem Krščanska kulturna zveza v Celovcu vabi na občni zbor, ki bo v petek, 22. aprila, ob 19.30 v DIJAŠKEM DOMU MOHORJEVE DRUŽBE, 10. Oktoberstralie 25, v Celovcu. Ob tej priliki bo pel tudi mešani pevski zbor „Rož“ iz Št. Jakoba, pod vodstvom Lajka Milisav-Ijeviča.
's pori - šp o rt - s pori - Upori
SAK — USPEŠEN ZAČETEK
V nedeljo, 17. aprila, se je začelo za 1. in 2. moštvo SAK spet nogometno prvenstvo.
Nasprotnik je bil tokrat nogometno moštvo NECA iz Celovca.
Najprej sta igrali rezervni moštvi. V tej igri je bil SAK skozi v premoči in tudi zasluženo zmagal s 4:1. Če bi pa znali napadalci SAK izrabiti vse možnosti, bi bil rezultat lahko še veliko izdatnejši. Vse štiri gole za SAK II je dal Jože Blajs.
Nato so vsi nestrpno čakali na tekmo SAK I proti NECA I. V prvih minutah je bil SAK malo nervozen, dobival pa je vedno bolj na pregledu in polagoma obvladal tekmo. V 27. minuti je zadel Jože Fera, po majhni zmešnjavi pred nasprotnimi vrati, edini gol tekme. SAK je imel še nekaj zelo dobrih priložnosti, a napadalci jih niso znali izrabiti. V drugi polovici pa je rešil odlični vratar Beton z artističnim skokom žogo na golovi črti. Tako je ostalo 1:0 za SAK.
Gotovo so igralci SAK zmožni še kaj več kot to, kar so pokazali
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.-— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Ver ovce štev. 2. 9065 Žrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
na zadnji tekmi. V sredini se še ne razumejo prav, pa svoje dobre telesne pripravljenosti ne izrabijo. Tudi obramba še ne igra dovolj zbrano. Predvsem v drugem polčasu je prišlo zaradi tega večkrat do nevarnih trenutkov.
Za SAK I so igrali: Beton; Wo-schitz, Lampichler, Prušnik, J. Pan-del; Rogi (J. Blajs), Zablatnik, M. Pandel; F. VValdhauser, Fera, Kobe! (Polanšek).
Za SAK II so igrali: Malle; Tscher-tou, Benetik, Krajger, Smrečnik (Kolich); V. VVieser, H. VVieser; J. Blajs (A. VValdhauser), Kupper, M. VVe.kounig, F. Pandel.
TRDNJA VAS — SELE 2:4 (1:1)
S slabimi občutki so se v nedeljo Selani podali v Trdnjo vas, saj tu še nikoli poprej niso osvojili točk. Tudi tokrat ni drugače kazalo. Čisto neupravičeno je namreč sodnik nasprotniku dosodil enajstmetrovko. To priložnost je njihov najboljši igralec, Pitsch, hladnokrvno izrabil v 4. minuti tekme. Selani se po tem šoku dolgo niso znašli. Po silovitih napadih je le uspelo Petru Olipu, po kombinaciji z Dovjakom, izenačiti.
Takoj na začetku drugega polčasa je napravila selska obramba hudo napako in Trdnjevaščani so znova povedli. Tudi pri tem zadetku je bila sodnikova odločitev dvomljive narave. A Selani niso vrgli puške v koruzo, ampak so se z vso silo vrgli v napad. V 73. minuti se je igra sprevrgla v prid Selanom. Franca Dovjaka je nasprotni branilec ustavil le še na nekorekten način, in sodnik se je odločil za enajstmetrovko. Nanti Olip je z natančnim udarcem v desni spodnji kot izenačil. Malo navrh so Selani prevzeli vodstvo. Zopet je zadel v črno Peter Olip, kateremu je uspelo po podaji iz prostega strela prelisičiti branilca in še vratarja. Sedaj so Selani samo še branili in iskali srečo v protinapadih. Priigrali so si vrsto zrelih priložnosti. Eno od teh je Nanti Olip tri minute pred koncem izrabil, ko je z močnim udarcem neubranljivo poslal žogo v mrežo.
Igrali so: Marjan Olip, Tomi Draže, Tomi Pristovnik, Flori Jug, Erik Travnik, Zdravko Oraže, Nanti Dov-jak, Franci Olip, Oto in Peter Travnik.
V nedeljo igrajo Selani na domačem igrišču ob 15.30 proti Bistrici v Rožu, ki je trenutno na 3. mestu. Navijače prisrčno vabimo!
TV Ljubljana
NEDELJA, 24. aprila: 8.20 Poročila — 8.25 Za nedeljsko dobro jutro: Festival mladinskih pevskih zborov v Celju — 8.55 625 — 9.35 H. de Balzac: Blišč in beda Kurtizan, nadaljevanka — 10.35 Sezamska ulica — 11.25 Mozaik — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.15 Poročila (do 12.20) — Nedeljsko popoldne: Križem kražem — Morda vas zanima: Jože Snoj — stric Pipa — Okrogli svet
—	Film — Poročila — Moda za vas —
17.00	Košarkarski finale za pokal Jugoslavije — 18.35 Duke Ellington — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski gospodarski komentar
—	19.55 Propagandna oddaja — 20.00 F. Žižek: Ipavci — TV nadaljevanka — 21.20 Hokej: Kanada — SZ — posnetek z Dunaja — 23.20 TV dnevnik — 23.35 Športni pregled — posnetek.
PONEDELJEK, 25. aprila: 9.55 Slavnostna seja CK ZKS ob 40-letnici ustanovitve kongresa KPS — 14.10 TV v šoli —• 17.10 Glasbeni ciciban: Strahovi na podstrešju — 17.25 Narava Japonske — film — 17.50 Obzornik —
18.05	Nega pubertetnika — oddaja iz cikla Osebna nega — 18.15 Poslovanje bank — 18.25 Mozaik — 18.30 Dogovorili smo se — 18.45 Mladi za mlade
—	19.18 Risanka — 19.30 TV dnevnik
—	19.55 Propagandna oddaja — 20.00 I. Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, predstava SLG Celje — 21.40 Propagandna oddaja — 21.45 TV dnevnik.
TOREK, 26. aprila: 8.00 TV v šoli: Upor na Hvaru, 1. maj. Prebivalci Zemlje, Nemščina, TV vrtec, Dihanje —
10.00	TV v šoli: Prirodoslovje, Glasbeni pouk — 14.00 TV v šoli — ponovitev
—	16.05 Šolska TV: Naše univerze —
17.05	Odkod sneži — oddaja iz cikla: V znamenju dvojčkov — 17.25 Pan Tau
—	serijski barvni film — 17.55 Obzornik — 18.10 Mozaik — 18.15 Po sledeh napredka — 18.45 Slavnostna seja republiške konference SZDL in podelitev priznanj OF — 10.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Diagonale — 20.30 Propagandna oddaja — 20.35 A. J. Cro-nin: Zvezde gledajo z neba, nadaljevanka —• 21.25 25. Mednarodni festival mladih umetnikov — 22.05 TV dnevnik —- 22.20 Hokej: Češkoslovaška — Kanada — posnetek s svetovnega prvenstva na Dunaju.
SREDA, 27. aprila: 10.00 Poročila —
10.05	Kaj je domovina — 10.40 Sebični velikan — otroška oddaja — 11.10
D. Švara: Štirje junaki — mladinska opera — 11.55 Poročila (do 12.00) —
17.15	K. Grabeljšek: Moje akcije —• 17.25 Ukročeno oko — dokumentarni film — 17.55 Poročila — 18.00 Na tradicijah OF — 18.30 Glasba takšna in drugačna — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Film tedna: Pet minut raja — 21.30 Propagandna oddaja — 21.35 Strijino pozorje — 22.15 TV dnevnik.
ČETRTEK, 28. aprila: 8.00 TV v šoli: Dolina Volge, Violončelo, Računalništvo — 9.00 TV v šoli: Francoščina —
9.30	TV v šoli: Reportaža, Risanka —•
14.00	TV v šoli — ponovitev — 15.00 Šolska TV: Naše univerze — 17.10 Co-largol — 17.25 Obzornik — 17.40 Tito, zapisi filmskega snemalca — film —-18.38 Mozaik — 18.40 A. Ingolič: Mladost na stopnicah, nadaljevanka —
19.15	Risanka — 19.30 TV dnevnik —
19.50	Propagandna oddaja — 19.55 Dunaj: Svetovno prvenstvo v hokeju: Češkoslovaška — Sovjetska zveza —-
22.00	Miniature: John Levvis s plesnim orkestrom — 22.15 TV dnevnik.
PETEK, 29. aprila: 8.10 TV v šoli: Matematika, Laboratorij na prostem, Naše morje, Ruščina, TV vrtec, Dnevnik 10 — 10.00 TV v šoli: Angleščina, Zgodovina — 14.10 TV v šoli — ponovitev — 17.10 Križem kražem — 17.25 Morda vas zanima: Mi mladi raziskovalci (dr. Aleksandra Kornhauser) —
17.55	Obzornik — 18.10 Čez tri gore: Gornjevaški oktet — 18.40 Mozaik — 18.45 Izbira študija in poklica — Kemija — 19.15 Risanka —-19.30 TV dnevnik — 19.55 Tedenski notranjepolitični komentar — 20.00 Propagandna oddaja — 20.05 P. Heriat: Boussardelovi, nadaljevanka — 20.55 Razgledi: Pot KPJ — II. del — 21.35 Barvna propagandna oddaja — 21.40 TV dnevnik —
21.55	Morges: Boks: Fiol — Parlov — prenos — 22.40 Ulice San Francisca
—	serijski film.
SOBOTA, 30. aprila: 8.00 Colargoi
—	barvna lutkovna serija — 8.15 K-Grabeljšek: Moje akcije — barvna oddaja — 8.30 V znamenju dvojčkov —
8.50	A. Ingolič: Mladost na stopnicah, nadaljevanka — 9.20 Narava Japonske, film — 9.50 Prva pomoč — 10.10 Po sledeh napredka — 10.40 Dokumentarna oddaja — 17.15 Poročila — 17.20 Rezerviran čas — 19.15 Risanka —
19.30	TV dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 4 dni do smrti — film — 22.15 TV dnevnik —
22.30	625 — 22.25 Zabavno glasbena oddaja.
Zveza koroških partizanov vabi
od 5. 6. do 12. 6. 1977 na izlet na Češko in Poljsko z naslednjim
programom:
1.	dan: Zjutraj odhod iz Celovca po dogovoru in vožnja mimo Leob-na in Brucka do Kindberga. Po krajšem postanku vožnja preko Semmeringa do Dunaja. Postanek in krožni ogled mesta. Potovanje ob Donavi do Bratislave. Nastanitev v hotelu, večerja in prenočišče.
2.	dan: Po zajtrku vožnja po Slovaški skozi Trenčin in Tešin na Poljsko. Kosilo in potovanje do Osvičima (Auschvvitz). Ogled taborišča in filma o taborišču. Vožnja do Čenstohove. Nastanitev v hotelu, večerja in prenočišče.
3.	dan: Zajtrk. Ogled mesta in cerkve Marije Čenstohovske. Nato vožnja po avtocesti do Varšave. Nastanitev v hotelu. Kosilo na poti. Orientacijski ogled mesta. Večerja in prenočišče.
4.	dan: Celodnevno bivanje v Varšavi. Polni penzion. Ogled mesta in mestnih znamenitosti med drugim: stari del mesta, nacionalni muzej, grad VVillianovv, bivša rezidenca kralja Jana III., židovski geto in spomenik, film o porušeni Varšavi itd.
5.	dan: Vožnja do Železove VVole in ogled Chopenovega rojstnega kraja, dalje do Lodža. Postanek za ogled mesta in kosilo. Popoldne potovanje do industrijskega centra Šlezije Wroclawa. Ogled mesta in znamenitosti. Nastanitev v hotelu, večerja in prenočišče.
6.	dan: Dopoldne potovanje na Češko mimo Jelenie Gore in Mlade Boleslav, kosilo. Popoldne izlet v Lidice in ogled spomenika.
Povratek v Prago. Nastanitev v hotelu. Večerja v pivnici. Prenočišče.
7.	dan: Celodnevno bivanje v Pragi. Polni penzion. Dopoldne ogled mesta in znamenitosti: Staro mesto, Hradčani, praško uro, VVaclavvske namsti in drugo. Popoldne prosto za individualne oglede. Večerja in prenočišče.
8.	dan: Zgodaj zjutraj vožnja skozi Tabor do Č. Bodjejovice. Na poti postanek za ogled gradu Ko-nopište ali Hluboke. Kosilo. Popoldne vožnja do Mauthausna. Postanek za ogled taborišča. Nato vožnja skozi Linz, Liezen, Trieben in Št. Vid v Celovec.
Cena potovanja je 3600.— šil, V ceno potovanja je vključen prevoz z avtobusom, gostinske storitve na bazi polnega penziona, ogledi in vstopnine ter organizacija in vodstvo potovanja.
Pripravljalni odbor
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
obvešča obiskovalce operne predstave „Ples v maskah" v nedeljo, 24. aprila 1977, ob 14.30 v Mestnem gledališču v Celovcu, da bo avtobus podjetja Sienčnik ta dan vozil iz Podjune v Celovec po sledečem voznem redu:
Blato (avtobusna postaja) 12.45 Pliberk (Zadruga)	12.50
Šmihel (avtobusna postaja) 13.00 Globasnica (avtob. postaja) 13.05 Dobrla vas (Sienčnik)	13.20
Škocijan (avtobusna postaja) 13.30