Poilnl urad 9021 Celovec — Verlagspostamf 9021 Klogenfurl Uhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurl Posamezni izvod 1,30 lil., mesečna naročnina 5 Šilingov Letnik XXIII. Celovec, petek. (1342J Perfidna igra s „pravico star sev” Na Koroškem smo pravzaprav že vajeni, da določeni pojmi nimajo ved-no tisto vrednost in zlasti isto trajnost, kot jo imajo povsod drugod na svetu. Kar je danes belo, je jutri prav lahko že črno; danes slovesno proglašena pravica se do jutri brez vsake težave spremeni v krivico. Seveda pa take nenadne prelevitve niso nekaj slučajnega, marveč izvirajo iz točno in podrobno izdelanega načrta, ki je vedno bil in je še danes merodajno pravilo v narodnostni oziroma manjšinski politiki. Vzemimo samo primer tako imenovane pravice staršev. O njej je bilo že veliko govora in so se nanjo sklicevali predvsem takrat, ko je bilo treba najti „utemelji-tev“ za gonjo proti dvojezični šoli. Z zlorabljanjem pravice staršev so bili organizirani in nekaznovano izvedeni protizakoniti šolski štrajki; s sklicevanjem na pravico staršev je bila protiustavno razveljavljena odredba o dvojezičnem šolstvu; ,edinstven primer demokratičnosti“ pa je bil s pravico staršev dosežen v manjšinskem šolskem zakonu iz leta 1959. Toda tudi pravica staršev očitno ni vedno nekaj dobrega, posebno ne takrat, kadar se obrne proti tistim, ki so jo ustoličili. Pred dnevi je GVP-jevski podpredsednik deželnega zbora dr. Mayrho-fer v celovški „Volkszeitung" objavil članek, v katerem zavzema stališče k nedavni intervenciji delegacije združenja staršev na slovenski gimnaziji pri prosvetnem ministrstvu na Dunaju. Njegova izvajanja v zvezi z urgenco začetka gradnje lastnega poslopja za slovensko srednjo šolo c Celovcu pač ne morejo biti kaj drugega kot napad na pravico staršev — napad na tisto pravico, na katero se prav isti Mayrhofer vedno tako rad sklicuje. Da se na Koroškem s pravico staršev igra perfidna igra, bi lahko prikazali na celi vrsti značilnih primerov. Omeniti jih hočemo le nekaj: • Ko je pred leti nad 2000 slovenskih staršev iz Zilje, Roža in Podjune podpisalo zahtevo po lastni kmetijski šoli, na pristojnem mestu niso hoteli ničesar vedeti o pravici Staršev in koroški Slovenci še vedno zaman čakamo, kdaj bo tudi slovenski kmečki naraščaj pri svoji strokovni izobrazbi deležen podpore iz javnih sredstev. • Več kot 4000 slovenskih Staršev je svoječasno podpisalo vlogo glede verouka, toda to verjetno ni bil izraz pravice staršev, kajti odgovor ni bila pozitivna rešitev, marveč strupeni izpadi proti duhovnikom. • Posebno zgovoren dokaz, kako pristranska je na Koroškem pravica staršev, pa je nedvomno pripetljaj, ki je lansko jesen ob začetku šolskega leta dogodil na velikovški ljudski šoli, kjer se je ista pravica staršev, ki sicer velja za višek demokracije, čez noč menda spremenila v nevarno izzivanje in ogrožanje miru. Ob takih dejstvih in izkušnjah se Pač vsiljuje mnenje, da določeni krosi na Koroškem tako imenovane pra-fice staršev ne smatrajo za del pravičnosti, marveč jo zlorabljajo in se le poslužujejo kot sredstva krivičnosti. To pa za državo, ki se rada skli-cnje na svojo pravno ureditev, ne more biti dobro spričevalo — ne na Znotraj in tudi ne na zunaj. Uporaba atomskega orožja bi bila najhujši od vseh vojnih zločinov Danski odbor Bertranda Russella, ki je lani organiziral v danskem mestu Roskilde zasedanje mednarodnega sodišča za ugotavljanje vojnih zločinov, je za zaključek svoje dejavnosti objavil posebno izjavo, v kateri ugotavlja, da je svojo nalogo izpolnil, ko je svetovno javnost opozoril na vojne zločine, ki jih je v Vietnamu zagrešila Amerika. Hkrati je odbor v svoji izjavi zavzel stališče tudi k zahtevi ameriških generalov, naj bi se v Vietnamu poslužili atomskega orožja v boju proti vietnamski osvobodilni fronti. Uporaba atomskega orožja, o kateri zdaj razpravljajo v Ameriki, bi bila najhujši od vseh vojnih zločinov, ugotavlja omenjeni odbor in poudarja: „Če bi se to zgodilo, potem bi bilo že prepozno za proteste. Zato je treba od ameriške vlade že zdaj zahtevati, da se to ne sme zgoditi!” Posebno resolucijo k vietnamskemu vprašanju je na svojem občnem zboru sprejel tudi tako imenovani odbor za mir in razorožitev, ki prireja zdaj že tradicionalne velikonočne protestne pohode proti atomski bombi in sploh proti vojni. V tej resoluciji je med drugim rečeno: Čas je, da vsakdo mimo vseh političnih in svetovnonazornih razlik zavzame stališče k vietnamskemu vprašanju. „Vietnam je postal preskusni kamen za vse, ki napram krivici in grozodejstvom še niso povsem otopeli, postal je preskusni kamen za vest in moralo.” Na občnem zboru so ugotovili, da nasilje ni sredstvo za reševanje političnih vprašanj. Zato udeleženci velikonočnih pohodov, ki pripadajo najrazličnejšim svetovnonazor-nim, političnim in verskim skupinam, soglasno izjavljajo, da odklanjajo in obsojajo ameriško vmešavanje v Vietnamu. Zahtevajo takojšnjo in brezpogojno ustavitev bombardiranja Severnega Vietnama ter ob sodelovanju osvobodilne fronte pogajanja v smislu ženevskih sporazumov. Zelo odločno so obsodili Ameriko in njeno politiko v Vietnamu tudi na velikih protestnih demonstracijah, ki so jih v zadnjem času priredili in jih še prirejajo v raznih de- Obetajo se spet težki časi Da gospodarski položaj tako v svetu kakor seveda tudi pri nas v Avstriji trenutno ni ravno rožnat, je že splošno znano. Zato niti ne presenečajo tožbe, ki jih je slišati iz krogov vladne stranke, torej OVP, kjer si morajo pač v prvi vrsti beliti glave, kako bi zagotovili nadaljnji razvoj gospodarstva. Pač pa je treba z določeno rezervo sprejeti precej optimistične napovedi, ki prihajajo iz istih krogov, namreč prognoze, ki obetajo izboljšanje gospodarskega položaja v svetu in s tem tudi v Avstriji že tekom prihodnjih mesecev. Z rezervo jih je treba sprejeti predvsem zaradi tega, ker take napovedi — če bi jih jemali resno — nikakor ne opravičujejo raznih ukrepov, ki jih sprejema vlada ravno za dobo, ko naj bi baje nastopilo izboljšanje gospodarstva. Za preprostega državljana bo pač težko razumljivo, če vlada v istem trenutku, ko obljublja nov začetek gospodarske konjunkture, napoveduje nadaljnje žvišanje davkov; težko je spraviti v sklad napoved gospodarske »ozdravitve" in potrebo po nadaljnjih podražitvah; predvsem pa ni tako lahko verjeti lepim obljubam in zagotovilom tedaj, kadar nevarno narašča število tistih, ki bodo na svojih delovnih mestih že v doglednem času baje postali »nepotrebni", kakor se tako lepo glasi najnovejša označba za brezposelnost. Ob teh dejstvih ostaneta le dve možnosti: ali so napovedi o bližnjem izboljšanju gospodarskega položaja brez realne osnove, ali pa gre za načrte, da bi takšno »izboljšanje" res dosegli, toda samo za določen krog in na račun vseh ostalih. Tako v enem kot v drugem primeru je gotovo, da bo glavno breme spet moral nositi mali delovni človek kateremu se ob politiki, ki jo vodi sedanja vlada, spet obetajo težki časi. Da pomenijo podražitve, zvišanje davkov in ogrožena delovna mesta v prvi vršti udarec za socialno najbolj šibke sloje prebivalstva, je vendar že vsakomur jasno. želah sveta. Tako se je takih de- so nedvomno imeli nedavni prote-monstracij v Franciji udeležilo na sti naprednih študentov v zahod-stofisoče ljudi, poseben odziv pa nem Berlinu. Predsednik sovjetske vlade Kosigin: ,Nismo zagovorniki vojne* gažiranja vojna dobila surovejše oblike in da bodo ameriške izgube čedalje večje. „Zato bi ameriška vlada morala poiskati politične rešitve," je dejal predsednik Kosigin, vendar je izrazil dvom, kdaj in ali se sploh bodo Američani zavzeli za mirno rešitev. V vsakem primeru pa bodo Sovjetska zveza in druge socialistične države še naprej — tako kot v preteklosti — „pomagale vietnamskim bratom". V tej zvezi je predsednik Kosigin tudi potrdil, da je Severni Vietnam takoj pripravljen na pogajanja z Ameriko, čim se bo prenehalo bombardiranje severnoviefnamske-ga ozemlja. Pojasnil je, da se je Hanoi v takšnih razmerah pripravljen angažirati v pogajanjih na podlagi ženevskih sporazumov in da je pripravljen razpravljati o vseh vprašanjih, o katerih bi hoteli govoriti Američani. Spričo poslabšanja razmer v Koreji je predsednik Kosigin dejal, da sovjetska vlada proučuje vse ukrepe, ki bi bili potrebni, da bi preprečili novo žarišče vojne v tej deželi. Sovjetska zveza se zavzema tudi za odstranitev posledic izraelske agresije, vendar je hkrati za nadaljnjo »ohranitev statusa izraelske države", je naglasil predsednik Kosigin ter dejal, da si njegova država prizadeva odpraviti posledice agresije po politični, ne pa po vojaški poti. »Nismo zagovorniki vojne na tem področju. Nasprotno! Smo za to, da se na Srednjem vzhodu vzpostaviti trajen mir". Ko je govoril o razmerah v Evropi, je predsednik Kosigin dejal, da vlada v Bonnu noče sprejeti rezultatov druge svetovne vojne in da v želji za obnovo nemškega rajha vodi državo po poti revanšiz-ma in militarizma. Kljub temu pa takšno stališče zahodnonemške vlade po mnenju sovjetskega premiera še »ne pomeni, da v Evropi vlada vojna situacija". 99Vietnam je Španija naše generacije66 Celotna zahodnonemška stvarnost, se pravi zahod-noberlinski župan Schiitz, njegova socialdemokratska stranka, vlada, ki ji pripada ta stranka, politika, ki jo ta vlada zastopa, družba, ki bi rada ohranila to politiko, in zavezniki, ki jo pri tem podpirajo, naj bi bila v edinem zahodnonemškem mestu, ki ne pripada ZR Nemčiji, delala izpit pred študenti. Zavezniki so bili neposredni izpitni predmet. Časnikarjem, ki so se vpraševali, zakaj prav v zahodnem Berlinu, so odgovorili, da je treba na Američane pritisniti tam, kjer so. Res jih je v zahodnem Berlinu absolutno in relativno veliko manj kot v ZR Nemčiji, vendar je v »mestu na fronti" tudi njihova vloga drugačna in bolj poudarjena kot v zahodnonemškem zaledju." Strahu pred izpitom ne bi bilo, ko bi ga ne bili prepovedali: zahodnoberlinski senat ni dovolil udeležencem mednarodne vietnamske konference, da bi bili tudi na ulicah demonstrirali za tiste, o katerih so pod zastavo FNO (južnovietnamska osvobodilna fronta — op. ured.) in z dovoljenjem oblasti govorili znotraj univerzitetnih zidov. Policiji so ukazali, da že vnaprej posreduje in z ustreznimi sredstvi hitro in učinkovito prepreči demonstracije. Župan Schiitz je dejal, da so v Berlinu prepovedani kriminalna dejanja, neredi in revolucionarni poskusi po tujih receptih. Nekaj deset mož-nostnih demonstrantov so prijeli že dva dni pred demonstracijami; med njimi je bil tudi sin ministra Brandta. To je vsekakor eden izmed vzrokov, zaradi katerih so protivietnamske demonstracije levičarjev poistovetili s protidružbenimi in protinemškimi ter jih prepovedali navzlic občudovanja vrednemu seznamu uglednih imen ljudi, ki so izrazili solidarnost s cilji vietnamske konference. Na seznamu so bila imena kot Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir, Michelangelo Antonioni, Monica Vitti, profesorja Ernst Bloch in Herbert Marcuse itd. V njihovem razglasu je pisalo, da se solidarizirajo s stavkami tistih, ki zahtevajo, da Američani prenehajo intervenirati v Vietnamu. V razglasu je tudi pisalo: »Vietnam je Španija naše generacije". Prav na to so v zahodnem Berlinu hoteli opozoriti javnost, ki deloma pod vplivom enostranskih in tendenčnih časopisnih poročil pogostokrat ne ve, za kaj in proti čemu se sploh bojujejo v Jugovzhodni Aziji. Čeprav sta bila berlinski »prepovedani izpit" in »spopad sil" namenjena predvsem javnosti, v kateri se. kot je razvidno iz pravkar objavljene ankete, komaj 44 odstotkov ljudi ogreva za to, da bi se Amerika umaknila iz Vietnama, pa sta zbudila skrbi tudi vojaškim poveljnikom v zahodnem delu razdeljenega mesta. Zahodni Berlin je še vedno eden izmed najobčutljivejših živčnih centrov, tako rekoč »nevralgična točka" Američanov in njihovih zaveznikov v Evropi. Za nekatere zahodnonemške politike so tudi demonstracije proti Američanom v Vietnamu nezaželene ravno zato, ker »ogrožajo" tudi »ameriško navzočnost" v Berlinu. Ta teorija sicer ne upošteva nekaterih zgodovinskih dejstev — Amerika je v Južnem Vietnamu vzrok vojne, v zahodnem Berlinu pa njena posledica — vendar deloma opozarja na morebitne skupne posledice in morda tudi na možni izhod: umik. Župana Schiitza je zadnji hip rešilo njegovo zahodno-berlinsko upravno sodišče, da ni padel na izpitu. Sodišče je namreč razveljavilo odlok senata in dovolilo demonstracije. Spopadov ni bilo. Udeleženci konference, ki bi šli na ulice tudi če bi jim bili to prepovedali, so šli v mirnem sprevodu po zahodnoberlinskih ulicah, noseč slike Ho Ši Minha, Che Guevare in Rose Luxemburg. Demonstranti so položili tudi vence na spomenike žrtvam fašizma. Vendar pa Schiitz in njegovi vseeno pripravljajo nasprotne demonstracije. Pravijo, da svet ne sme imeti vtisa, kot da »zahodni Berlin obrača hrbet Ameriki". Nevarno izzivanje jugoslovanskih emigrantov V klubskem prostoru jugoslovanskega veleposlaništva v Parizu je prišlo pred dnevi do eksplozije, pri kateri je bila ena oseba ubita, 18 ljudi pa je bilo poškodovanih. Eksplozija se je dogodila v trenutku, ko so jugoslovanski delavci v tem lokalu gledali televizijo. Ugotovili so, da je bila v veleposlaništvu položena bomba, kakor se je podoben atentat v istih prostorih zgodil tudi že predlanskim na večer pred jugoslovanskim državnim praznikom. Jugoslovanske oblasti domnevajo, da gre za zločinsko dejavnost fašistično nastrojenih emigrantskih krogov, ki imajo svojo centralo v Zahodni Nemčiji. Vsekakor je značilno, da je skoraj v istem trenutku prišlo do eksplozije tudi v stuttgartskem lokalu, kjer uraduje jugoslovanski konzulat. Predsednik sovjetske vlade Aleksej Kosigin je v nekem govoru, ki ga je imel v Minsku, podrobno analiziral sedanji mednarodni položaj ter zavzel stališče k raznim aktualnim vprašanjem. Ko je govoril o Vietnamu, je predsednik Kosigin izjavil, da Sovjetska zveza pomaga in bo pomagala južnovietnamski osvobodilni fronti, kateri pošilja najmodernejše orožje. Izrazil je prepričanje, da Amerika ni sposobna zmagati v Vietnamu ter poudaril, da bo ob vsakem povečanju ameriškega an- ■ n a h a in i a s m V-&&C/nsue Prva injekcija s sredstvi eventualnega proračuna Prihodnji teden osnutek gospodarskega programa SPO Vzporedno, ko bo 0'VP javnosti predložila svoj načrt „žrtev" za zmanjšanje primanjkljajev v državnih proračunih prihodnjih let, bo kot »protiutež" začetkom marca pasiral državni zbor zakon, po katerem bo za poživitev gospodarske dejavnosti danih 1,2 milijarde šilingov iz eventualnega proračuna na razpolago. V prid bodo ta sredstva prišla zlasti ministrstvu za gradnje, ministrstvu za promet, podržavljeni industriji in ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo. Alternativni načrt, ki ga je za razdelitev teh sredstev v odboru za proračun in finance državnega zbora predložila SPO', je OVP po krajšem kolebanju odbila. Tako ne bo šlo! Turistične skrbi v državi naraščajo. Poslovodja za turistično propagando pri zvezni vladi, ministerialni svetnik Langer-Hansel se je pred kratkim pritoževal nad dejstvom, da je vlada v času, ko so vse dežele, ki se bavijo s turizmom, sredstva za turistično propagando povečale, ta sredstva v državnem proračunu očitno zmanjšala. Zmanjšanje državnih sredstev za turistično propagando bo razvoju turizma samo škodovalo. Kakor je dejal ministerialni svetnik Langer-Hansel, bo morala naša država zaradi tega svojo turistično propagando močno omejiti. Z njo ne bo mogla nastopiti na mednarodnih razstavah in prireditvah. Onemogočena je tudi izdelava novih turističnih filmov, skrčiti pa bo treba tudi izdelavo kopij dosedanjih tovrstnih filmov, ki jih država pošilja v inozemstvo. Najtežja posledica skrčenja državnih sredstev za turistično propagando pa je v tem da je zaenkrat onemogočena celo tiskana izdaja avstrijskega hotelskega imenika. Zaradi vseh teh težav je bil poslovodja za turistično propagando pri vladi mnenja, da bo letos število inozemskih turističnih nočitev še bolj nazadovalo kot je lani, ko je nazadovalo za več kot S odstotkov. Ta nevarnost je tem večja, ker se Zahodna Nemčija, na katere turiste odpade v naši državi okoli 90 odstotkov vseh inozemskih turističnih nočitev, od recesije še ni opomogla, ker mednarodna napetost v svetu še ni popustila, ker ima Anglija večje gospodarske težave kot lani in ker je tudi Amerika za svoje državljane zaostrila pogoje potovanja v inozemstvo. Na ameriške turiste je sicer doslej odpadlo le 3 odstotke inozemskih nočitev v naši državi, toda pri nas so pustili lani deviz v vrednosti 1,5 milijarde šilingov, kar odgovarja 10 odstotkom zneska, ki ga je naša država lani ustvarila z donosi inozemskega turizma. Na nedavni koroški turistični konferenci v Celovcu je bil dan poziv, naj turistična podjetja svojo turistično propagando povečajo in naj tudi občine v tej smeri več napravijo. Koliko bo to zaleglo, ko na drugi strani država kot gonilna sila in kot usmerjevalec te propagande svoja sredstva določa krči? Bore malo! Vrhu vsega je od časa do časa vsakoletne turistične propagande letos lU že za nami. S tem pa postaja očitno, da letos ne smemo niti računati na število lanskoletnih turističnih nočitev, kaj šele na njihovo povečanje. V JUGOSLAVIJI: Velika turistična akciia Jugoslavija, ki je kot ena redkih držav lani v mednarodnem turizmu bolje odrezala kot predlanskim, je letos povečala svoje napore v turistični propagandi. Skupno z republiškimi turističnimi zvezami je Turistična zveza Jugoslavije organizirala veliko propagandno akcijo v Zahodni Nemčiji, Avstriji in Italiji. Med drugim je ta zveza plačala v dunajskem dnevniku „Express“ 16 celih strani, na katerih bo enkrat tedensko objavljal reportaže, članke in slike o turizmu v Jugoslaviji, poseben prostor pa je rezervirala za poslovne oglase posameznih hotelov. Podobno akcijo je sprožila tudi v zahod-nonemškem listu „Welt am Sonntag". Pri obeh listih je organizirala poleg tega še nagradno tekmovanje, po katerem bo v Avstriji izžrebanih 30, v Zahodni Nemčiji pa 500 oseb, ki bodo brezplačno dobile desetdnevni penzion v enem od hotelov na Jadranu. Za propagando v Italiji ima Turistična zveza Jugoslavije pripravljenih 20 milijonov starih dinarjev. Za tako obsežno propagando se je odločila, ker je prepričana, da je treba spričo neugodnih pogojev za turizem v Evropi povečati napore za pridobivanje novih in za obdržanje starih gostov. S svojim načrtom »žrtev* za zmanjšanje primanjkljajev v državnih proračunih prihodnjih let, se je OVP medtem docela umaknila za zaprta vrata. Težave, ki jih njegova realizacija v praksi povzroča, so postale minuli teden tako velike, da se eksponenta načrta, vicekancler Withalm in finančni minister Koren z njim nista upala niti pred klub poslancev 'OVP. Ostala sta z njim raje za zaprtimi vratmi, čeprav je bilo začetkom minulega tedna že rečeno, da je načrt že tako daleč dozorel, da izostaja le še njegova »redakcija*. Medtem pa se je pokazalo, da so glede načrta nasprotja med industrialci, delojemalci in agrarci v vrstah OVP spet tako narasla, da bo treba še velikih naporov, da bo prišla stranka z njim na svetlo prej, preden bo 29. februarja SPO dala osnutek svojega gospodarskega programa v javno diskusijo. Kakor 'OVP s svojim načrtom »žrtev", tako tudi SPO s svojim osnutkom gospodarskega programa nima izglajene poti. Snovati je ta program začela že pred letom dni v svoji prvi ekonomski konferenci. Potrebovala je leto dni, da so se ekonomisti in politiki v njenem vrhu tako daleč zedinili, da bo prišel osnutek 29. februarja pred stran- V razvoju te trgovine in kooperacije se je lani v času od januarja do novembra izvoz na Poljsko povečal za 13 odstotkov in dosegel vrednost 943 milijonov šilingov, letos pa bo verjetno presegel vrednost 1 milijarde šilingov. Ta porast je v glavnem posledica kooperacijskega sporazuma, ki je bil sklenjen s Poljsko, zatrjujejo v trgovinskem ministrstvu in dodajajo, da se podobno uspešno razvija tudi trgovina in kooperacija z Madžarsko in Jugoslavijo, s katerih podjetij so avstrijska podjetja sklenila vrsto kooperacijskih pogodb. Med drugim se tudi upešno razvija kooperacija med avstrijsko tovarno avtomobilskih gum »Semperit* in jugoslovanskim podjetjem »Sava* v Kranju. Minuli teden so bili na Dunaju razgovori o industrijskem sodelovanju z Romunijo. Obnovljena in zboljšana je bila medtem tudi trgovinska pogodba z Albanijo. Trgovina s Sovjetsko zvezo se plodno razvija in se bo znatno povečala, ker bo Sovjetska zveza že v kratkem pričela dobavljati tudi zemeljski plin, naša država pa v zamenjavo cevi za sovjetske plinovode. Zaradi tega se utegne že letos obseg te blagovne izmenjave povečati za 130 milijonov šilingov. kin svet, ki je za kongresom najvišji organ SPO. Potem bo imela javnost pol leta časa, da bo o njem razpravljala in stavila svoje pripombe. Sele na jesen bo prišel osnutek pred strankin kongres, da ga povzdigne v program. Kakšna bo njegova dokončna formulacija in kako si SPO' predstavlja pot Avstrije iz recesije, če že ne rečemo gospodarske krize, je docela odprto vprašanje. Gotovo pa je eno: kakor 'OVP pri njenem načrtu »žrtev", tako tarejo tudi SPO nasprotujoča si gledišča na program, ki se pojavljajo med »sodobniki* in »včerajšnjiki*, to je tistimi v stranki, ki jo gledajo še vedno kot stranko delojemalcev, ki naj gospodarstvo v državi prepušča meščanskim strankam in njenim strokovnjakom in ki naj se bori zgolj za socialne koristi delojemalcev in upokojencev. Očitno pa je tudi to, da se gledišča strankinega vodstva danes manj ujemajo z gledišči na eni strani sindikatov, na drugi pa kmečkih ljudi, kakor so se ujemala v letih naraščajoče blaginje. Ne glede na vse to je vendar pristop k formulaciji sodobnega programa za SPO korak napredka, ki ji utegne omogočiti, da se bo s prihodnjimi volitvami priborila do večine v državi. Medtem je bil podaljšan tudi trgovinski sporazum s Finsko. Očividno je lani narasla tudi blagovna izmenjava z Norveško, pri kateri je avstrijski izvoz po vrednosti narasel za 35 odstotkov na blizu 590 milijonov šilingov. Dosedanji razvoj gospodarskega sodelovanja naše države z jugovzhodnimi, vzhodnimi in severnimi evropskimi državami je pokazal da nam intenzivacija gospodarskega sodelovanja z njimi samo koristi. Pokazal pa je tudi, da je bila misel, ki je leta vladala v avstrijskih trgovinskih krogih, zgrešena in da je našemu gospodarstvu močno škodovala. Ta misel je obstojala v tem, da naša država z Vzhodom ni v stanju trgovati in da je pravzaprav EGS edini njen stanovitni partner. Modernizacija cestnega omrežja Jugoslavija, ki zadnja leta s pospešenim tempom urejuje dosedanje in gradi nove ceste, bo letos spet posvetila največjo pozornost nadaljevanju gradbenih del na Jadranski magistrali. Letos se bodo začela dela na odseku Kosovska Mitroviča—Rožak v Črni gori. Ta, 64 km dolgi odsek bodo dogradili do leta 1970, stal bo 270 milijonov novih dinarjev. V Makedoniji bodo letos modernizirali in asfaltirali 120 km cest prvega in drugega razreda. Pri tem bodo dali prednost odseku jadranske magistrale, ki teče skozi Makedonijo. V jugovzhodni Srbiji se bodo lotili načrta, po katerem hočejo tekom 18 let modernizirati zadnji kilometer cestnega omrežja. V tem sklopu bodo zgradili 216 km cest prvega in drugega razreda. V Bosni in Hercegovini bodo med drugim zgradili 20 km dolg priključek od Bratunca do Tekije na moderno cesto Vlasenice—Zvonik. V Sloveniji imajo letos predvsem v načrtu modernizacijo ceste v Tuhinjski dolini med Komnikom in Celjem, s čemer bo znatno skrajšana zveza med Gorenjsko in Štajersko. Istočasno bo razbremenjena cesta čez Trojane. Dunajski pomladanski velesejem vabi V nedeljo teden bo na Dunaju odprt letošnji pomladanski mednarodni velesejem. Trajal bo do nedelje 10. marca. Sejem bo na svojih 50 strokovnih razstavah združil 2876 avstrijskih podjetij in 2339 podjetij Iz 31 držav vseh petih celin. S to udeležbo industrijskih in trgovinskih podjetij, ki bodo na sejmu razstavljale svoje pridelke in izdelke, bo pomladanski dunajski velesejem prekosil udeležbo na lanskem pomladanskem, pa tudi jesenskem sejmu. Na sejmu bodo zastopane vse države EGS In EFTA, vse države, ki mejijo na Avstrijo in vse vzhodnoevropske države, vse pa v večjem številu kot na dosedanjih sejmih. Udeležba na letošnjem pomladanskem sejmu in bilanca lanskega |esenskega sejma, ki je bil že v času očitne recesije v Evropi, kažeta, da pomen sejmskih prireditev v obdobju upadajoče konjunkture narašča in da se Dunaj tudi kot zbirališče mednarodnih poslovnih krogov drži svoje tradicije in da se čedalje bolj uveljavlja. Uprava sejma je k temu gotovo doprinesla največji delež, saj je tako razstavljajoča podjetja In obiskovalce se|ma nagovorila s prospekti v 17 Jezikih. Tudi tokratni dunajski velesejem |e splošni blagovni sejem. To je bilo razvidno že iz oglasa, ki smo ga objavili v zadnji številki. Kot tak pa bo po obsegu svojih razstav In po številu sodelujočih podjetij zanimiv za vsakogar, ki se več ali manj redno srečava s ponudbo industrije In trgovine, ki ne postaja le čedalje obsežnejša, marveč tudi čedalje bolj komplicirana. Trgovina z Vzhodom krepi domače gospodarstvo Naši državi se je lani v precejšnji meri posrečilo, da je izravnala veliko pasivo v svoji trgovinski bilanci, do katere je prišlo leta 1966. Uvoz je nazadoval, izvoz pa se je povečal. Vrednost te izravnave s skrčenjem uvoza je vendar precej relativna. Njegov obseg je bil namreč v glavnem zmanjšan zaradi nazadovanja investicijske dejavnosti industrije. Večjo vrednost ima porast izvoza. Le-ta je v glavnem posledica intenzivnejše trgovine z Vzhodom in kooperacije s tamkajšnjimi industrijskimi podjetji. posiROKeo)sveai PRINCETON. — Zadnja anketa znanega Gallupovega inštituta za raziskovanje javnega mnenja je pokazala, da ugled ameriškega predsednika Johnsona še naprej nevarno pada. Od prešnjega meseca se je število Američanov, ki še kaj dajo na Johnsona kot predsednika, zmanjšalo od 48 na 41 odstotkov, število tistih, ki še odobravajo Johnsonovo politiko v Vietnamu, pa je padlo celo na 35 odstotkov. PARIZ. — Francoska vlada je dala francoskemu Rdečemu križu na razpolago 100 milijonov frankov, ki so v glavnem namenjeni za nakup zdravil, katera bodo enako razdeljena Severnemu in Južnemu Vietnamu. To darilo je odgovor Francije na poziv mednarodnega Rdečega križa za pomoč žrtvam vojne v Vietnamu. OSLO. — Predsedniki vlad ter zunanji ministri in ministri za trgovino petih nordijskih držav — Danske, Finske, Islandije, Norveške in Švedske — se bodo aprila sestali v Kobenhavnu, da bi se pomenili o skupni politiki glede avropskih trgovinskih problemov. STOCKHOLM. — Razne švedske organizacije, ki podpirajo južnovietnamsko osvobodilno fronto, so ustanovile poseben odbor za sprejem ameriških vojaških beguncev, ki so prosili za azil v Švedski. Ta odbor bo pomagal ameriškim dezerterjem med prvimi dnevi njihovega bivanja v Švedski. RIM. — Bolgarski zunanji minister Ivan Bašev je te dni na uradnem obisku v Italiji, kamor ga je povabil italijanski zunanji minister Amintore Fanfani. To je prvo srečanje zunanjih ministrov obeh držav po drugi svetovni vojni ter mu pripisujejo važen pomen za nadaljni razvoj odnosov in sodelovanja med Bolgarijo in Italijo. Med razgovori, ki so sicer veljali tudi aktualnim mednarodnim problemom, so bila v ospredju bilateralna vprašanja. Za razširitev medsebojnih trgovinskih odnosov je pomemben odgovor o tehničnem sodelovanju, ki med drugim predvideva, da bo italijanska tovarna Fiat v Bolgariji zgradila tovarno za montiranje osebnih avtomobilov. NIKOSIA. — Volilni boj za predsedniške volitve na Cipru sta oba kandidata začela s povsem nasprotnimi zahtevami. Nadškof Makarios je naglasil, da se tudi v bodoče namerava zavzemati za neodvisen in svoboden Ciper, protikandidat dr. Evdo-kas pa je kot glavni cilj nakazal združitev z Grčijo. Turški narodni skupini na Cipru pripada po ustavi mesto podpredsednika, vendar so se ciprski Turki menda odločili, da sploh ne bodo glasovali, tako da bo njihov edini kandidat dr. Kiicik avtomatično postal podpredsednik. y NEW YORK. — S 24 glasovi ob 7 vzdržanih je komisija Združenih narodov za človekove pravice sprejela resolucijo, ki obsoja politiko rasne diskriminacije v Južni Afriki ter zahteva od vseh držav, da prekinejo diplomatske in druge odnose s to državo. Glasovanja so se med drugimi vzdržale Amerika, Anglija in Francija. WASHINGTON. — V Ameriki tudi letos pričakujejo »vroče poletje" zaradi rasnih nemirov »ter so že zdaj podvzeli ustrezne ukrepe. Tako je bila narodna garda (neke vrste ljudska policija) ojačena s 15.000 vojaki, poleg tega pa imajo na razpolago še »dodatne sile", če bo potrebno. Predsednik Johnson je izrazil mnenje, da bo Amerika doživela še več takih »vročih poletij", dokler ne bodo odpravljene slabosti stoletja. HANOI. — Predsednik južnovietnam-ske^a gibanja za mir Phung Van Kung je poslal pismo odborom za mir in solidarnost z Vietnamom, ki delujejo v raznih državah sveta. V pismu je navedel zločine ameriških napadalcev in njihovih zaveznikov, ki so se zarotili, da bodo uničili civilno prebivalstvo. ^WASHINGTON. — Član zunanjepolitičnega odbora ameriškega kongresa Brad-ford Morse je izjavil, da bi bilo zaželeno, da bi zunanji minister Dean Rusk odstopil, ker da je »emocialno, intelektualno in fizično izčrpan". Vendar je Morse hkrati izrazil mnenje, da se z Ruskovim odstopom ne bi spremenila vladna politika in da je zato treba zamenjati vlado. PARIZ. — Zahodnonemški kancler Kie-singer je med svojim nedavnim obiskom v Franciji izjavil, da je z generalom de Gaul-lom dosegel soglasje o proceduri, ki bi lahko pomagala Veliki Britaniji, da bi izpolnila pogoje za vstop v EGS prej kot so mislili. Vendar pa podrobnosti o takem sporazumu niso bile objavljene. WASHINGTON. — Ameriški obrambni minister Robert McNamara bo 29. februarja zapustil svoj sedanji položaj ter prevzel funkcijo predsednika svetovne banke. Za novega obrambnega ministra je predsednik Johnson že pred časom določil Clarka Clifforda. Prvi slovenski dnevnik bo v kratkem obhajal svojo stoletnico CEV - TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRAL Kako široki so horiconti V Mariboru in sploh v Sloveniji se pripravljajo na važen jubilej, namreč na stolefnico izida prvega slovenskega dnevnika — Slovenskega naroda, ki je 2. aprila pred sfo leti začel izhajati v Mariboru. To obletnico bodo razumljivo proslavili kot važen dogodek ter so že zdaj v teku obširne priprave za obsežne prireditve, ki bodo trajale od 4. do 7. aprila. Pestri spored teh prireditev je v glavnem že določen in predvideva med drugim naslednje podrobnosti: v Mariboru bo dvodneven posvet o novem tiskovnem zakonu; v salonu Rotovž bodo odprli razstavo zgodovine slovenskega tiska in razstavo novinarske fotografije; za najboljše fotografije bodo ob tej priložnosti podelili Petkove nagrade; v muzeju narodne osvoboditve bodo odprli razstavo slovenskega tiska v NOB; pri spomenikih Josipa Jurčiča in Antona Tomšiča, prvih urednikov Slovenskega naroda, bodo odkrili spominske plošče, prav tako pa tudi na stavbi, kjer so pred sto leti začeli tiskati prvi slovenski dnevnik; na svečani proslavi, ki bo 6. aprila v Unionski dvorani, bodo podelili Tomšičeve novinarske na- MED NOVIMI KNJIGAMI grade, nato pa bo prirejen novinarski ples; proslave stoletnice prvega slovenskega dnevnika se bodo zaključile z izleti v razne turistične centre. Stoletni jubilej prvega slovenskega dnevnika seveda ni zadeva samo novinarjev, marveč praznik vsega slovenskega naroda. Zato je pokroviteljstvo nad proslavo prevzel predsednik republiške konference SZDL Slovenije Janez Vipotnik, medtem ko bodo na proslavo povabili ugledne predstavnike družbeno-političnega in kulturnega življenja. Prav tako pa se bodo na teh prireditvah slovenskim in jugoslovanskim novinarjem pridružili tudi novinarji iz Avstrije, Italije in Madžarske. Praznično leto Slovencev Po razmeroma dolgem premoru (namreč po dveh letih) je pri Mohorjevi družbi v Celju izšel drugi del obširne razprave o šegah in navadah, ki jo je pod naslovom „ Praznično leto Slovencev" napisal znani naro-dopisec dr. Niko Kuret. Medtem ko je prva knjiga obsegala slovenske šege in navade v pomladi, je druga knjiga posvečena poletju; napovedana pa sta še dva nadaljnja dela — jesen in zima — tako da bo končno obdelano celotno leto. Prizadevanj za ohranitev domačih običajev in praznovanj med Slovenci tudi prej ni manjkalo; mnogo je bilo znanih in neznanih zapisovalcev, ki so prispevali svoj del k temu, da se je ohranil spomin tudi na take šege in navade, kakršnih danes ne srečavamo več. Predvsem pa je imel avtor sedanjega dela veliko oporo v sorodnih razpravah, ki so jih pred njim objavili prof. Boris Orel, Vinko Moderndorfer in dr. Metod Turnšek. Upoštevajoč to bogato gradivo, ki ga je dr. Kuret vsestransko izpopolnil s svojimi lastnimi dognanji, je ustvaril doslej najbolj obširen in popoln prikaz kulturnega in duhovnega življenja naših prednikov. KULTURNE DROBTINE 9 V Ptuju je v 88. letu starosti umrl slikar lan Oeltjen. Rojen je bil v Joderbcrgu na Oldenburikem, vendar je po poroki s »ovcnsko slikarko in kiparko Elzo Kazimir dolga desetletja živel v Sloveniji, lana Oeltjena smo spoznali tudi v Celovcu, ko ]e pred nekaj leti razstavljal v deželnem tnuzeju. 9 Maja in junija bodo v Pragi spet Priredili veliki glasbeni festival z naslovom ..Praška glasbena pomlad". Tudi tokrat bodo na prireditvi, ki bo letos posvečena SO-letnici češkoslovaške republike, poleg najboljših domačih umetnikov sodelovali tudi priznani ansambli in so-listi iz tujine. • V okviru posebne slavnosti je republiški sekretar za kulturo in prosveto SR Slovenije izročil zaslužnim slovenskim bibliotekarjem visoka odlikovanja, s ka-*0,imi jih je ob 20-letnici Društva bibliotekarjev Slovenije odlikoval predsednik republike. 9 Velika proizvodna družba v Holly-Voodu namorava izdelati poseben lilm o življenju slavnega angleškega dramatika Shakespeara. Za izdelavo filma, ki ga ho-žejo v celoti posneti na Angleškem in z angloškimi igralci, imajo na razpolago °koli soo milijonov šilingov. 9 Prihodnji teden bo minilo 75 let organiziranega slovenskega planinstva. Sku-PoJ s Planinsko zvezo Slovenije pa bo abhajal ta praznik tudi ..Planinski vestnik", ki spremlja slovonsko planinsko organizacijo že od 8. februarja 1895, tako da ga vpravičono prištevajo med najstarejšo slovanske društvene revije. 9 Nazadovanje števila obiskovalcev ki-"opredstav v Avstriji se Je nadaljevalo *udi lani. Medtem ko so leta 1946 zabeležili še <4 milijonov obiskovalcev, jih je bi|o lani le še 58 milijonov. Druga knjiga »Prazničnega leta Slovencev" obsega 268 strani ter prikazuje praznovanja, običaje in navade za čas od križevega tedna do malega šmarna. V pretežni meri so opisane šege današnjemu človeku znane le še iz pripovedovanja starejših ljudi in razmeroma malo je med njimi takih, ki so ohranile svoj obstoj tudi še danes. To ne velja samo za nekdanje posvetne običaje in navade, na katere v dobi atomske energije in vesoljskih poletov včasih morda že nekoliko preveč zviška gledamo, marveč velja tudi za nešteta opisana cerkvena praznovanja, katerih oblika se je prav tako spreminjala in se prilagodila zahtevam današnjega človeka in njegovega sveta. Ravno zaradi tega pa je treba ugotoviti, da »Praznično leto Slovencev" ni le zanimivo branje, temveč je že danes in bo še mnogo bolj pozneje dragocen vir za spoznavanje življenja in življenjskih navad med Slovenci. Velika odlika tega dela je nedvomno tudi v tem, da je pri opisu starosvetnih šeg in navad Slovencev upoštevano celotno ozemlje ne glede na nekdanjo ali sedanjo državno pripadnost enega ali drugega dela slovenskega naroda. In v tej zvezi velja poudariti naslednjo ugotovitev: kakor so mnoge razlike med posameznimi slovenskimi narečji in je slovenščina kljub temu skupni jezik vseh Slovencev, tako je tudi pri običajih zaslediti marsikatero razliko med enim in drugim predelom slovenske zemlje, vendar pa smo Slovenci tudi po oblikah starih običajev in praznovanj povezani v veliko narodno družino. Kakor že omenjeno, je v knjigi opisanih veliko takih šeg in navad, ki jih danes že skoraj ali sploh ne poznamo več. Je pa vmes seveda tudi marsikaj takega, kar se je obdržalo v današnji čas, morda ne več čisto v prvotni obliki, vendar še vedno dovolj živo. Sem nedvomno spada tudi ziljsko štehvanje, ki mu je dr. Kuret v knjigi določil posebno poglavje. Sploh je knjiga sistematično urejena po poglavjih, ki jih je narekoval potek sončnega ali cerkvenega leta. Taka ureditev ji nedvomno daje preglednost, čeprav je hkrati opaziti precejšnjo pomanjkljivost predvsem zaradi tega, ker bodo stvarna, krajevna in osebna kazala objavljena šele na koncu zadnjega dela skupaj s seznamom virov in opomb. Kljub takim tehničnim malenkostim pa je »Praznično leto Slovencev", ki je opremljeno z ilustracijami Maksima Gasparija, brez dvoma razveseljiv pojav na slovenskem knjižnem trgu. Oba doslej izšla dela »Prazničnega leta Slovencev" lahko naročite v knjigarni »Naša knjiga" v Celovcu, Wulfengasse. Nekateri prispevki k »široki diskusiji" v Našem tedniku opravičujejo upanje, da bodo končno le obveljali splošni narodni interesi in ne osebni konjički tistih nekaj ljudi, ki ne vidijo razlike med družinskim hišnim redom in slovenskim narodom na Koroškem. Priznati je treba, da preveva večino odmevov k »programu" zrelejši pogled na manjšinsko problematiko, predvsem pa ljubezen in skrb za slovenskega človeka. Dopisniki so v kratkih vrstah pokazali več smisla za resničnost kot »programovci" v vseh svojih sedmih poglavjih; svojo snov so črpali iz življenja, sicer kot ga vsak subjektivno doživlja, ne pa iz oblakov, kot to počenjajo avtorji »programa". Diskusija je doslej predložila tudi v Tedniku mnogo več dejstev, kot jih najdemo v »programu". Seveda mnogo dejstev spada le ob robu k »široki diskusiji", kar je ob takem »programu" tudi popolnoma razumljivo. O čem bi naj naročniki Tednika diskutirali? Mar o Langobardih in Bavarcih, ali o podobah po naših cerkvah, mar o turških napadih in o liturgičnem jeziku, mar o slovenski bojevitosti ali o naši strašni predkrščanski dobi ali pa kar o vseh »neoporečnih dejstvih?" Vse to in še več podobnega je bilo dejansko predloženo slovenski javnosti v diskusijo. Nikogar ne začudi, da noben ni prodrl v središče »programa". Prvič ga je v morju besed težko izluščiti, drugič pa je središče, to je »krščanstvo za vsako ceno", za mnoge docela jasna, rešena, neproblematična zadeva. Da smo Slovenci kristjani, da smo dobri prašičerejci, da smo v liriki že zgodaj napredovali, takšni delikatni povzetki za povprečnega človeka pač ne morejo biti diskusijska podlaga za narodni program. Kar je bilo v Tedniku stvarnih diskusijskih prispevkov, so pokazali že na zunaj urejeno obliko, na znotrai pa docela drugačne prijeme (n. pr. Komničar, NT št. 6). Tudi drugi dopisniki v Tedniku so spoznali enostranost »programa", cesar Narodni svet z vsem svojim štabom vred ni mogel. »Ni prava pot, tako enostransko postaviti program. Graditi narodno zastopstvo samo na verskem prepričanju, je polovična zadeva" (NT 7). Vse to smo nekaj številk prej brali tudi v Vestniku; a takrat so bile te ugotovitve še »nekoliko divje" (NT 3). Drugo pa je težje. S tem, da nekdo piše himne Narodnemu svetu, še ni podal stvarnega stališča, niti se ni vključil v diskusijo. Tednik je takšne pevce kljub temu vključil v diskusijsko rubriko. Izgleda, da so Narodnemu svetu vzkliki kakor »program me je razveselil" res že prispevki k diskusiji. Toda takih izjav si lahko nabere na ducate v vsakem ljudskošolskem razredu, ni treba pozivati k temu slovenske javnosti. Tudi odklonilni dopisi v Vestniku niso sestavljeni tako primitivno: »Programa ne morem podčrtati, ne ugaja mi." To je premalo, je besedičenje in nič več. Treba je utemeljiti, povedati vzroke, dokazati svojo trditev. Tako slamo beremo v Tedniku (št. 7) pod uredniškim naslovom »za široko diskusijo": »Vse poprej se nisem več vedel nadejati, da bi se znali koroški Slovenci kdaj koli opogumiti do tolikšnega dejanja." Kakšnega dejanja vendar? Je ponatisniti tekst nekega nezrelega referata v slovenskem tedniku res tolikšno dejanje? Ravno to je: »program" niti ne poziva k dejanjem, niti ne k delu, o kakšnem dejanju se mu še svita ne! Noben koroški Slovenec ne bo našel v »programu" niti ene naloge, ki bi se je mogel lotiti. Narodni svet ne pozna »delovnega programa", vedno govori le o programu nasploh. Sega po oblakih in uganja frazarijo. In to oceni kot »dopis neodklonilne vsebine" (NT 7). Vsak dopisnik naj še tako lahko »zamore vsebino te novoletne poslanice edinole dobesedno podčrtati" (NT 7), dokler ne bo navedel vzrokov za to, nam bo ostal nekaj bistvenega dolžan. Tako dolgo si bomo pravili fraze. Diskusija je za to, da vsakdo pove vzroke, utemelji svoje stališče, za zgago je poskrbel itak že »program". Koliko je pri Narodnem svetu slovenskega duha, se kaže v ugotovitvi, da »Narodni svet sicer v ,Našem tedniku' ne bo ponatisnil člankov iz ,Vestnika‘“, v isti sapi pa dal zagotovilo, da bo objavljen vsak stvarni prispevek (NT 6). V Vestniku je izšla cela vrsta slovenskih in tudi stvarnih stališč, toda Tednik jih ne bo objavil. Pač pa je ponatisnil v drugi številki člrnke iz nemškega tiska, ki so bili prav tako kot v Vestniku negativni in vrhu tega brez vsakega slovenskega prizvoka. Nemški odmevi so Narodnemu svetu v vsakem še tako negativnem primeru dobrodošli dovolj, da jih ponatisne; slovenski odmevi, kateri so bili naročeni, h katerim je Narodni svet sam pozival, v Tedniku nimajo prostora. To bodo menda tisti »novi široki horiconti" (NT 1). Že vrabci na strehah čivkajo o tem: »program" Narodnega sveta ne obsega slovenske manjšine na Koroškem in tudi nima namena formulirati na novo njenih odnosov na znotraj in zunaj, temveč »program" je bil Narodnemu svetu potreben, da „postavi“(!) slovenstvo na Koroškem na krščanska tla. Vse to so menda tisti »novi široki horiconti". Florian Lipusch Nekateri so nepoboljšljivi Ko sem v »Vestniku” bral o nedavnem gostovanju ljubljanskega gledališča v Celovcu in zvedel, kakšen odnos do kulture in umetnosti je ob tej priložnosti pokazalo celovško občinstvo, sem se nehote spomnil drobnega vendar značilnega dogodka, ki sem ga doživel pred skoraj dvajsetimi leti ob prvem obisku ljubljanskih opernih umetnikov na Koroškem. Še točno vem. Bilo je sončno popoldne, ko smo se od blizu in daleč zbrali v Celovcu in napolnili do zadnjega kotička dvorano Mestnega gledališča, kjer je ljubljanska opera gostovala z „Erom z onega sveta”. Mnogi izmed nas do takrat še nismo imeli možnosti, da bi se seznanili s tako stvaritvijo, ki pomeni višek igralske in glasbene umetnosti. Pogostokrat se še spominjam besed, s katerimi nas je takrat uvodoma pozdravil Juš Kozak: »Prihajamo kot prihaja otrok k materi!" S tem je spomnil na dejstvo, da je zibelka slovenske kulture tekla prav na Koroškem. Med predstavo smo bili očarani spričo blagozvočnosti našega materinega jezika, ki so ga nam v dovršeni umetniški obliki predstavili ljubljanski umetniki. Bilo je za nas nadvse lepo doživetje kakršnega menda nismo bili deležni še nikoli poprej. Prepričali smo se, da je dokončno minila doba, ko so v Slovencih gledali le hlapce in dekle ter sta imela naš jezik in naša pesem prostora le v hlevu, na polju, v gozdu ali med stenami ubornih koč. Videli smo, kako bogata je zakladnica kulturne ustvarjalnosti slovenskega naroda, ki se je povzpel na isto raven kot mnogi številčno dosti večji narodi. Takrat smo s prireditvijo v Celovcu tudi javno izpričali našo življenjsko voljo in pripravljenost, prispevati svoj delež za dvig in širjenje omike, za ohranitev in utrditev miru med narodi ter za uveljavljanje plemenite miselnosti. V takem razpoloženju sem zapuščal gledališče, ko me je v bližnjem parku srečal povsem neznan človek. Dobil sem vtis, da me hoče izzivati, kajti nagovoril me je z vprašanjem: »Ali je Tito lepo pel?” Pravkar doživeti umetniški užitek gledališke predstave mi je branil, da bi se prerekal s človekom, ki je dovolj jasno pokazal, da bo pri njemu pot do spoštovanja drugega naroda in njegove kulture verjetno trajala še zelo dolgo. — Od takrat je minilo že mnogo let. Zdaj že dolgo živim tukaj v Linzu, vendar kljub temu z zanimanjem spremljam dogodke doma na Koroškem. Zato sem se tudi takoj spomnil prej omenjenega dogodka, ko sem bral o letošnjem gostovanju ljubljanskega gledališča v Celovcu. Tako očitno bojkotiranje umetnikov iz sosedne dežele pač ni ravno prepričljiv odraz iskrene želje po medsebojnem spoznavanju med dvema narodoma. Imam vtis, da so na Koroškem nekateri ljudje žal nepoboljšljivi. Franc Božič, Linz V rubriki ..Tribuna bralcev" objavljamo dopise bralcev natega lista ter izrecno ugotavljamo, da v teh dopicih izražena mnenja niso nujno tudi staliiže lista. Uredništvo Prvi uspehi razprave Po dolgem obotavljanju je bil tudi Narodni svet primoran, da v svojem listu začne objavljati prispevke k diskusiji o tako imenovanem »programu". Seveda bi bila utopija, če bi mislili, da jih je k temu prisilila le »divja" diskusija v Vestniku. Ne, veter je pripihal tudi z njihove strani, iz njihovih lastnih vrst; ravno to pa je najbolj razveseljivo. Kaže namreč, da pristaši Narodnega sveta nočejo, da bi eden mislil za vse druge, marveč hočejo povedati in uveljaviti tudi svoje mnenje. Treba je priznati, da dosedanji prispevki, objavljeni v Tedniku, vsebujejo tudi marsikatero stvarno misel. Med takimi razveseljivimi pojavi je nedvomno zahteva, da mora Narodni svet v svojem programu zavzeti jasno stališče k vprašanju emigracije. Prepričan sem, da bi bil s takšno odločitvijo čez noč rešen marsikateri problem, ki je bil v povojnih letih umetno vnešen med koroške Slovence — žal ne v njihovo korist marveč nasprotno v njihovo škodo. Če bodo pri Narodnem svetu znali Izkoristiti sedanjo priložnost in upoštevali vsaj pobudo, ki prihaja iz njihovih lastnih vrst, potem bo lahko narejen velik korak naprej po poti h kulturni enotnosti. Potrebno je samo spoznanje, da to ni želja samo enega »tabora” marveč zahteva vseh Slovencev na Koroškem, potem tudi ne bo težko odkriti in izločiti tiste vplive, ki so vnesli razdor In zaupanje našega človeka zlorabljali za tuje interese. V upanju, da se začenja svitati v tej smeri, me utrjuje tudi dejstvo, da se pri Narodnem svetu očitno spreminja odnos celo do narodnoosvobodilne borbe, torej do zgodovinskega pojava, ki so ga pri snovanju »programa" še povsem prezrli. Kostanjčan Z razstave knjig v Pliberku: Približajmo knjigo ljudstvu! Slovensko prosvetno društvo »Edinost” v Pliberpu je lahko ponosno. Dostojno se je uvrstilo med številne prireditelje praznovanja slovenskega kulturnega praznika, ki ga Slovenci obhajamo vsako leto ob obletnici smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Pliberško društvo »Edinost" ta praznik ni le obhajalo z uspelim pevskim koncertom, marveč tudi z razstavo slovenskih knjig skozi 14 dni s tremi nedeljami. Zadnji dan razstave minulo nedeljo je prišel v Pliberk profesor Janko Messner. Pred številnimi poslušalci je imel kot priznan po-znavatelj slovenske književnosti prikupno in utemeljeno predavanje, v katerem je ponazoril pomen in Letošnja razstava knjig v Pliberku je doživela edinstven uspeh. Prireditelji so jo skrbno in okusno Razslava oz. rozino knjige ”2.'‘TtiSST^ so bile deležne velikega zanimanja. To zanimanje je najbolj raz- pripravili. Potrebne stolice je izde- veseljivo spričevalo, da naši ljudje lalo mizarsko podjetje K u š e j tako spretno, da je razstava že na prvi pogled pritegnila pozornost brez razlike poklica in starosti ljubijo lepo knjigo in da si je želijo. S spoštovanjem so jemali knjige v besede preko Trubarjeve dobe do današnjih dni. Tudi njegov govor oz. predavanje je zbudilo veliko pozornost. VABILO Ravnateljstvo Državne gimnazije za Slovence v Celovcu ter Združenje staršev vabita na PLES SLOVENSKE GIMNAZIJE v soboto 24. februarja 1968 s pričetkom ob 20. uri v kletni dvorani Doma glasbe (Konzerthaus) v Celovcu. Vstopnice, ki stanejo v predprodaji 25 šilingov, dobite lahko pri dijakih, v pisarni Slovenske gimnazije ter v slovenskih knjigarnah. Za visokošolce, dijake in vojake znaša vstopnina samo 15 šilingov. Pri večerni blagajni stanejo vstopnice 30 šilingov. Prisrčno vabljeni! Za Združenje staršev: Za Državno gimnazijo za Slovence: dir. Valentin Vavti dr. Pavle Zablatnik predsednik prov. ravnatelj obiskovalcev. In teh je bilo veliko, roke in jih ogledovali, nepričako- med njimi tudi vrsta prominentnih gostov, ki so po vrsti ugotavljali, vano veliko število pa se je odločilo tudi za njihov nakup. Veseli da podobne razstave Pliberk še ni so bili, da jim je razstava knjigo Pustna prireditev v Škofičah imel. Razstava je bila odprta 8. februarja. Ob njeni otvoritvi je govoril poslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug v Celovcu, dr. Mirut Z w i 11 e r. S svojim temperamentnim in globoko zasnovanim govorom je nase pritegnil nesluteno pozornost- poslušalcev, ki v poznejših pogovorih niso mogli dovolj prehvaliti njegovih odličnih izvajanj. Uršula Kupper V Št. Rupertu pri Velikovcu je preminula Uršula Kupper, soproga Toma Kupperja, glavnega revizorja Zveze slovenskih zadrug v Celovcu v pokoju. Pogreb blage pokojnice je bil v torek dopoldne in so se ga udeležili tudi predstavniki Zveze slovenskih zadrug in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. O pokojnici bomo več poročali v prihodnji številki. Slovensko prosvetno društvo »Zarja” v Železni Kapli Vabilo na igro Branislava Nušiča NAVADEN ČLOVEK v soboto 24. februarja 1968 ob pol osmih zvečer pri Rasfočniku v Lepeni KOLEDAR Petek, Sobota, Nedelja, Ponedeljek, Torek, Sreda, Četrtek, 23. februar: 24. februar: 25. februar: 26. februar: 27. februar: 28. februar: 29. februar: Peter D. Prest, dan Matija Matilda Pust Pepelnica Roman približala in da jim je nudila pregled o ustvarjalnosti slovenskih književnikov in prevajalcev. V marsikomu se je na razstavi porodilo spoznanje, da je knjiga eden najboljših prijateljev človeka in da je dom brez knjige podoben telesu brez duše. Ob takem spoznanju je bilo naročenih toliko knjig, da bo imela knjigarna „Naša knjiga" precej opravka, da bo zadostila naročnikom. Poleg »Naše knjige" je dala na razstavo svoje knjige tudi knjigarna Mohorjeve družbe v Celovcu. pusta. V pevskem sporedu so poleg Anton Blažej - 70-letnik Pred kratkim je na Jesenicah na Gorenjskem Anton Blažej dopolnil sedemdeset let svojega življenja. Ro- Schiitzova dvorana zadnjo soboto zvečer skoraj ni mogla sprejeti domačih pevcev pod vodstvom To- jen v Letini pri Šmihelu nad Pliber-vseh obiskovalcev pustne prireditve, neta U m e k a sodelovali še pevci iz kom, je leta 1920 odšel v Jugosla-ki jo je pripravilo domače prosvetno ” ' ’ M' ’ društvo »Edinost". Do zadnjega kotička so jo ljubitelji te tradicionalne zbor vodil, ker je bil pevovodja Han- Loge vasi pod vodstvom društvenega vijo, kjer se je zaposlil v Mohorjevi tajnika Stanka Černiča, ki je družabne prireditve napolnili, vsi pa so bili veseli nad obilico prijetnega doživetja. Prireditev je res dala vsakomur nekaj: resno se je pretapljalo z ve- zi Aichholzer v bolnišnici. Kakor v tiskarni, najprej na Prevaljah, kasneje pa v Celju. Tam je delal kot črkostavec. Po mojstrskem izpitu je tej P a v 1 i t s c h . Logoveščane smo tokrat prvič videli v lepih enotnih selim, domači slovehski besedi je sle- °blekab’ Pri, Hodišanih pa smo obču-i*i j i i r\ clovali številno mlado zasedbo zbora. tt- "‘f naroda soseda' Dve- Vsi zbori so poleg slovenskih narod-t p re se je o \ija v znamenju ndl zapek tudj p0 en0 nernško pesem. dobrega razumevanja med sosednima Kakor vsa zadnja leta je bil pri-narodoma in v veselem razpoloženju srčen nastop najmlajših škofiškega letih poprej je sodeloval tudi meša- na Jesenicah ustanovil svojo tiskarni zbor iz Hodiš, ki ga je vodil Fol- no. Zahomec ob Zilji Iz Zahomca se le redkokdaj oglašamo, največkrat se o nas sliši še v zimskih mesecih ob uspehih naših mladih uspešnih skakalcev in posebno ob vsakoletnih smučarskih skakalnih tekmah za Ziljski pokal na šestdeset meterski Blovdekovi skakalnici. Letos smo imeli prvič na žalost smolo, ker je čez noč zapadel sneg in tekmovanja nismo mogli izvesti. O ponovnem tekmovanju zadnjo soboto pa poročamo na drugem mestu. Ostale novice iz našega kraja v začetku tega leta pa so samo žalostne. Tako nas je kar v začetku leta zapustila gospa Frančiška 'ledenik iz poznane Štalarjeve družine. Pokojna je bila žena zdravnika dr. zdelo se je, da se ga starost nikdar ne prime. Vedno je ostal enak in do društva z besedo in pesmijo o „čuku, ki se je oženil", s prizorom „na pva-cu v Celovcu" in o ljubezni matere s »hajči-popajči —“. Za dobro voljo ^etno brati ali "poslušati. sta menjajoče se prispevala iNoitej Miškulnik s svojim improvizi- Naš rojak Blažej je bil vse svoje življenje velik prijatelj narave. Svojo ljubezen je zlasti posvetil Julijskim alpam, ki jih je prehodil križem kra-žem in o njih napisal vrsto člankov. Njegova posebna ljubezen pa je veljala koroški zemlji. Marsikdo se bo ob tem spomnil njegovih prispevkov o planinah, ki jih je objavljal v Slovenskem vestniku in tudi v velov-škem radiu in ki jih je bilo tako pri- Jubilantu želimo še mnogo zdravih in srečnih let, predvsem pa vse , . ranim nastopom in Kori Portsch -.................—- ---> r-------- r- zadnjega, je vestno opravljal svojo $ svojQ tradicionalno »Škofiško kro- prijetno za njegov življenjski večer. cin-zhr, v mladih letih je bil tudi - - - službo. pevovodja pevcev Zahomškega prosvetnega društva „Zila“ in marsikdaj je s svojim glasbenim znanjem pomagal društvu pri njegovih prireditvah. Za našo vas Prihodnja oddaja koroškega radia v slovenskem jeziku »Za našo vas” ne bo v ponedeljek marveč šele v četrtek prihodnjega tedna ob 14.15 uri. Oddaja bo vsebovala reportažo iz sedanjih krajevnih po- niko". Ne smemo pa tudi prezreti uspele melodije iz dr. Šivaga, ki jo je ob spremljavi Mirotovega tria pel predsednik društva Ferdi Jager. Številni obisk in dobro razpoloženje obiskovalcev sta ponovno potrdila, kako si v Škofičah vsi želijo večkratnih prireditev društva. Naj Bajtiše \/ V soboto 8. februarja so v Bajti-šah položili k zadnjemu počitku Katarino Kelih, pd. Majarjevo mamo. Velika udeležba žalnih gostov Vabilo Športno drušfvo Št. Janž v Rožu priredi v nedeljo 25. februarja 1968 TEKMO ZA DRUŠTVENO PRVENSTVO V SMUČANJU na Šenfjanških Rufah Pričetek ob 15.30 uri Slovensko prosvetno društvo »Danica” v Št. Vidu v Podjuni Vabilo na PUSTNO PRIREDITEV v nedeljo 25. februarja 1968 ob pol treh popoldne v gostilni Pla-nev v Goričah. Na sporedu sta burki »Brat Sokol”, »Kmet in fotograf” ter kuplet »Krojač in čevljar”. Sodeluje trio »Korotan” s pevci. Slovensko prosvetno društvo »Bilka” v Bilčovsu Vabilo na ZABAVNO PRIREDITEV v nedeljo 3. marca 1968 ob pol treh popoldne in ob pol osmih zvečer pri Miklavžu v Bilčovsu. Na sporedu so veseloigre »Analfabet", »Gluha teta", »Mutasti muzikant" in še kaj. Hermana Wedenika, ki se ga bodo svetovanj Slovenske kmečke zveze. zlasti starejši spominjali kot pisca bov.ta ,u?Peh društvu pobuda za še iz bližnje in širše okolice, kakor jo večjo dejavnost in za nada jne nasto- v tem kraju redko kda: pomnij0) :e pe. Saj je bilo videti, da ljudje niso j.i <• prišli v prvi vrsti zaradi plesa, marveč predvsem zaradi kulturne prireditve, ker se kar niso odločili, da bi dali prostora za ples, ki se je šele zelo pozno pričel, zato pa tem bolj dolgo trajal. knjige »Kako si ohranimo ljubo zdravje", ki jo je svoječasno izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Dr. Wedenik je tudi dr. Franca Petka nagovoril za študij medicine. Skupaj sta potem študirala na Dunaju, kjer je bil zlasti dr. Wedenik stalni spremljevalec velikega pisatelja Ivana Cankarja. Po 1. svetovni vojni je šel v Jugoslavijo, kjer je kmalu umrl v Sarajevu, njegova žena z otrokom pa je ostala doma na Koroškem in kot izučena bolničarka pomagala vsem, ki so iskali pri njej pomoči. Posebno priljubljena je bila zaradi svoje šegavosti in stalne dobre volje, ki jo je izžarevala vse do bolezni, na kateri je bolehala zadnja leta. Pri pogrebu v Straji vasi, kjer je zadnja leta živela pri svojem sinu, jo j'e spremljala velika množica sorodnikov in znancev od blizu in daleč. Kmalu za njo smo iz Zahomca nesli na pokopališče k Sv. Martinu na Bistrici Drčnikovega gospodarja, ki je umrl po želodč- Igralska skupina z Jezerskega spet na naših odrih V vrsti kulturnih izmenjav med igralsko skupino z Jezerskega in med SPD »Zarja" v Železni Kapli in »Danica" v Št. Vidu v Podjuni so jezerski igralci minulo soboto zvečer nastopili z igro »Kostelka" pri Rastočniku v Lepeni, v nedeljo pa kmetijo spet na noge, dva njena sinova pa se zaročita s hčerkama soseda Primoža. Vse načrte prekriža prva svetovna vojna, ki vzame Kostelki dva sina, tretjega pa vrže tedanji režim v zapor zaradi proti-državne dejavnosti. V teh težkih pri Voglu v Št. Primožu. Obe pri- preizkušnjah stoji Kostelki ob strani reditvi sta bili izredno dobro obi- dobrotljiv sosed Primož. S tem se skani in sta znova dokazali, da se drama zaplete. Kostelka noče več prijateljstvo med prebivalstvom Je- sprejeti svojega tretjega sina na zerskega in med prebivalstvom občine Železne Kaple in okolice Št. Vida v Podjuni neprenehno krepi in utrjuje. Igra »Kostelka" — imenujejo jo tudi »Gadje gnezdo" — je pri nas še malo znana. Njeni motivi so vze- f V, , • • . , Jj . r ti iz kmečkega življenja pred prvo m operaciji. Pokojni je bil v svojih , . . , . mladih letih vnet prosvetaš in na- svetovno vojno m ob njenem kon-darjen pevec, ki je bil vedno na me- cu- Kostelka je postala vdova s tre- stu, kadar je bilo treba postaviti in pripraviti oder ali pa zapeti pesem. Še do zadnjih let je s svojim lepim glasom pomagal mladim fantom zapeti starodavne obredniške pesmi pri plesu pod lipo. Petrov Nac je ljubil tudi gore in planine, bil več let pastir na Zahomški planini in mnogokrat na predvečer praznika sv. Cirila in Metoda z zažiganjem kresa pokazal, da tudi v samoti planin ni pozabil, da ga je rodila slovenska mati. Ob grobu se je zato poslovil od njega kot sosed, mladostni tovariš in predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Zwitter. In še dolgoletni večno mladi mež-nar, organist in pevovodja Janez P i p p nas je v zadnjih tednih zapustil. Kdor ga je poznal, ga je imel rad zaradi njegove značajnosti in domačijo, ko pride ta iz zapora. Pod streho ga vzame Primož. Po hudih zapletljajih uspe eni od Primoževih hčerk, da končno sprejme svojega tretjega sina pod streho. Ta dogodek je povezan s koncem prve svetovne vojne in z nenadno smrtjo Kostelke. Igralci so to dramo izvrstno od-mi sinovi, ki jih imenuje gadje. S igrali, hvaležni gledalci pa so jih svojo vitalnostjo spravi zadolženo nagradili z zasluženim aplavzom. Letos spet „Kmečka ohcet“ v Ljubljani V Ljubljani bodo 18. maja 1968 spet priredili »Kmečko ohcet” po starih običajih. S poročnimi pari bodo pri tej ohceti sodelovale Avstrija, Češkoslovaška, Francija, Italija, Slovenija, Srbija Švedska, Tune-zija, Zahodna Nemčija in Združene države Amerike. Vsi, ki bi se hoteli v okviru te mednarodne folklorne prireditve poročiti, so od prirediteljev naprošeni, da do 6. aprila 1968 sporočijo ime in naslov (ženina in neveste) na naslov »Ljubljanski dnevnik, Ljubljana, Kopitarjeva 2” pod oznako »Slovenski par 68”. K poroki mora par nastopiti v narodni noši in predložiti vse potrebne listine. Par, ki se bo poročil na »Kmečki ohceti" v Ljubljani, bo 10 dni gost prirediteljev, ki so prevzeli vse stroške vožnje In bivanja v Ljubljani. Par mora biti v Ljubljani 15. maja zvečer in bo tam ostal do 25. maja. bila dokaz spoštovanja, ki ga je pokojna za časa svojega življenja uživala. Življenje pokojnice je bilo težko. Živela je v letih dveh svetovnih vojn kot kmetica-najemnica na dveh Voigtovih posestvih. Rodom od Fol-tica v Selah se je kot 24-letno dekle poročila s Petrom Kelih, pd. Zg. Mlečnikovim sinom. Od leta 1908 sta imela skozi osem let v najem Te-pijevo kmetijo v Brodeh, pozneje pa do leta 1942 Majerjevo kmetijo v Zgornjem Kotu. Rodilo se jima je 9 otrok, od katerih je eden umrl v otroških letih. Pokojna je bila že jeseni 1942 aretirana z možem in najmlajšo hčerko Štefko. Moža, hčerko in sina Miho so nacisti vrgli v koncentracijski taborišči Dachau in Ravensbriick, sama pa je prišla zaradi sodelovanja s partizani pred sodišče, ki jo je obsodilo na 4 leta zapora. Trije njeni sinovi in sicer Flori, Peter in Franci so bili v Partizanih, hčerki Micka in Angela pa sta jih vsestransko podpirali. Ko se je pokojna mati po končani vojni spet vrnila domov, je bila na svoje otroke nad vse ponosna. Toda v teh letih je zgubila moža, ki je bil umorjen v Dachauu. Pozneje je zgubila tudi sina Miho, ki je umrl na posledicah trpljenja v istem taborišču. V tem kratkem življenjepisu in posvetilu je zgoščeno vse trdo življenje in trpljenje matere, ki je dala za svoj narod in za njegovo svobodo vse, kar je dati mogla. Ko se tem potom klanjamo njenemu spominu, izrekamo njenim otrokom in drugim sorodnikom naše iskreno in najgloblje sožalje. Izdajatelj, založnik in lastnik: Zvezq slp-venskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Blaž Singer; uredništvo In uprava: 9021 Klp-genfurt - Celovec, Gasometergasse 10, tel. 56-24. — Tiska Založniška In tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovlje. — Dq-pisl naj se pošiljajo na naslov: 9021 Kld-genfurt • Celovec, Postfach 124. Sončna deklica (Grška pravljica) Nekoč je živela žena, ki ni imela nobenega otroka. Zelo je bila žalostna zavoljo tega. Nekega dne pa je rekla soncu: — Ljubo sonce, pokloni mi vendar deklico in ko bo imela dvanajst let, si jo lahko spet vzameš. In sonce ji je poklonilo otročička, deklico Letiko. Mati jo je prisrčno ljubila. Ko je bilo Letiki dvanajst let, je šla nekega dne na travnik in je iskala zdravilnih zelišč. Tedaj je posvetilo sonce in reklo: — Letiko, povej svoji materi, naj misli na to, kar mi je obljubila. Letiko je šla domov in rekla materi: — Ko sem iskala zelišča, je prišel k meni imeniten gospod in mi naročil, da misli na to, kar si mu obljubila. Mati je smrtno prebledela od strahu. Stekla je in zaklenila vsa vrata in zagrnila vsa okna v hiši, zadelala vse špranje in luknjice in skrila hčerko Letiko, da bi je sonce ne našlo in vzelo. Pozabila pa je na ključavnico in skozi njo je sonce poslalo svoj žarek v hišo. Zarek je vzel deklico in jo odnesel soncu. Nekega dne je sonce poslalo Letiko po slamo v slamnico. Deklica je šla, sedla na kup slame in tožila: — Slama, slamica, tako kot ti vzdihuješ pod mojimi nogami, tako vzdihuje moje srce po mamici. VcIb in koza Oddaljila se je koza od črede. Pa ji pride nasproti volk. — 'Zdaj te r-raztr-rgam! — je zatulil volk. — Me-me-mene-ne? — se je ustrašila koza. — Tebe, ja! — ji je odgovoril volk. — Usmili se, — je prosila koza. — Ne poznam milosti, — je rekel volk. — Lačen sem. Kar poglej, kako se mi je trebuh povesil! Koza pa je rekla: — No, če si pa tako lačen, mi je prav. — Ti si čudovita koza! — je rekel volk. Koza pa mu je se rekla: — Pa se bolj ti lahko ugodim. Kaj bi se majal? Samo zini široko, pa ti sama poskočim v gobec. Naenkrat me bos požrl vso in takoj boš sit! Volku je bilo to govorjenje všeč. Odprl je gobec in čakal. Koza je stopila za korak nazaj in se na vso moč z rogmi zaletela v volka. Volk se je brez zavesti zgrudil. Ko se je spet zavedel, ni bilo koze nikjer več. Dolgo je ni bilo in ko se je vrnila, jo je sonce vprašalo: — Ej, Letiko, kje si bila tako dolgo? — Tako velike copatke imam, da komaj hodim v njih. In sonce je copatke zmanjšalo in olepšalo. Spet drugič je sonce poslalo Letiko k bistremu studencu po vodo. Letiko je sedla tam in tožila: — Voda, vodica, tako kot ti tečeš, tako tečejo moje srčne želje k moji mamici. Ko se je pozno zvečer vrnila, jo je sonce vprašalo: — Ej, Letiko, kje si bila tako dolgo? — Tako dolgo krilce imam, da se mi zatika in komaj hodim v njem. In sonce ji je krilce skrajšalo in polepšalo. Kmalu nato je sonce poslalo Letiko po sandale. 'Ko jih je Letiko držala v rokah, je jela tožiti: — Usnje, usnje, tako kot ti ječiš, ječi moje srce po moji mamici. In sonce je spet vprašalo: — Ej, Letiko, kje si bila tako dolgo? — Preveliko kapo imam, pa mi sili na oči, da ne vidim poti. In sonce ji je kapo zmanjšalo in olepšalo. Slednjič je sonce vendarle opazilo, kako je Letiko noč in dan žalostna. Poslalo jo je spet po slamo in je potihoma šlo za njo. Tedaj je slišalo, kako toži za svojo materjo. Vrnilo se je domov, poklicalo dve lisici in ju vprašalo: — Hočeta spremljati Letiko k njeni mamici? — Ej, čemu ne? — Kaj bosta pa jedli in pili, ko vaju bo pot zlakotnila in užejala? — Jedli bova njeno meso in pili njeno kri. — Vidve nista za to popotovanje, je reklo sonce. Nato je poklicalo dva zajčka. — Hočeta spremljati Letiko k njeni mamici? — Ej, čemu ne? — Kaj bosta pa jedla in pila, ko vaju bo pot zlakotnila in užejala? — Travico bova smukala in iz studenca pila. — Vzemita deklico in peljita jo k mamici, je reklo sonce. Tako sta se zajčka z deklico odpravila na pot. Toda daleč je bilo do materinega doma in postali so lačni. Zajčka sta rekla: — Ljuba Letiko, splezaj na tole drevo in ostani gori, dokler se ne bova najedla. Letiko je splezala na drevo in zajčka sta jedla. Na vsem lepem je prišla pod drevo hudobna čarovnica in zaklicala: — Pridi dol, deklica, poglej, kako lepe čeveljce imam. — O, jaz imam še lepše čeveljčke kot ti. — Pridi dol, deklica, mudi se mi, pomesti moram po hiši. — Pojdi domov, pometi in se vrni! Čarovnica je šla, pometla hišo, se vrnila in zaklicala: — Pridi dol, deklica, kako lepo krilce imam. — O, moje krilce je tisočkrat lepše od tvojega. — Pridi dol, slišiš. Če ne, bom podrla drevo in te požrla. — Kar podri ga in me požri! Čarovnica je zapihala v drevo, kar je najbolj mogla, pihala je in pihala, toda ni ga mogla odpihniti. Tedaj je spet zaklicala: — Letiko, Letiko, pridi dol! Moji otroci so že zbujeni, hočejo jesti in piti. — Pojdi, daj jim jesti, daj jim piti in vrni se. Čarovnica je odšla. Letiko pa je zaklicala: — Zajčka, zajčka! Zajčka sta prihitela, kakor hitro sta mogla, Letiko je skočila z drevesa in šli so naprej. Čarovnica pa je sopihala za njimi. Šla je mimo njive, na kateri so ljudje delali in jih vprašala: — Je šel kdo tod mimo? Ljudje so odgovorili: — Seveda, fižol sadimo, fižol. — Eh, kaj fižol, vprašam vas, če je šel kdo tod mimo? — Mar si gluha? Mi sadimo fižol, fižol, fižol, so rekli ljudje. Letiko je bila že blizu svojega doma. Zagledal jo je pes pred hišo in zalajal. — Hov, hov, Letiko prihaja! Zaslišala je mati pasji lajež in je rekla: — Pes, nesrečna žival, umolkni, saj mi bo srce počilo od žalosti. Mačka je sedela na strehi in ko je zagledala Letiko, je zamijavkala: — Miau, miau, Letiko prihaja. Zaslišala je mati mijavkanje in je rekla: — Mačka, nesrečna žival, umolkni, saj mi bo srce počilo od žalosti. K A N J S KI GRAD Tedaj je zakikirikal petelin: — Kikiriki, Letiko prihaja! Zaslišala je mati kikirikanje in rekla: — Petelin, nesrečna žival, umolkni, saj mi bo srce počilo od žalosti. Letiko in zajčka so že pritekli do hišnih vrat, čarovnica pa za njimi. Zajčka je še ujela za repek in ga odtrgala. Mati pa je rekla: — Ljubi zajček, ker si mi pripeljal Letiko, ti bom sešila srebrn repek. Tako je tudi naredila. Odslej so srečno živeli vsi štirje v materinem domu. Dva zajčka, mati in sončna deklica — Letiko. Kaj je dečku, da sedi na zasneženem pločniku, namesto, kot večina ljudi, na zapečku! Ima široko odprte oči in sanja ... Deček se je tisto popoldne naveličal igranja. Vračal se je k stričku. Pričelo je snežiti in tedaj mu je na razgretem ličku zagorel hladen dotik snežinke. Tako bel in tako nenaden je bil poljubček, da je deček moral zamižati, potem pa se je presenečen sesedel na kupček snega. In ni mogel vstati. Med Obirjem in Staro goro prsi in buči Podkanjski siap. Nad njim se še dandanes vidijo razvaline Kanjskega gradu. Pred davnim časom je šel mimo tega gradu mlad, zelo lep fant. To je bilo poleti ob enajsti uri dopoldne. Ko gre mimo, vidi na rebri nad gradom lepo devico, ki je bila zakleta. Sušila je tri rjuhe samih zlatov na soncu. Ko pride mimo nje, ga deklica ogovori: „Rad bi imel zlate, kajne? Pa še tri sode zlatov, ki so v hramu zakopani, dobiš povrhu, ce me resis. Glej, jaz sem zakleta kraljična in bivam v tem zidanem gradu, spremenjena v kačo. Ureži jutri tri šibe enoletnice. S temi pridi jutri ob enajstih dopoldne, udari me z vsako po trikrat! Ko me bos s prvo, se ti bom pognala do kolen in bom strašno zijala, ker tedaj bom spremenjena v veliko, ostudno kačo. Pa ne smeš se me ustrašiti, ker vedi, da^ ti ne Jiom nič žalega storila. Ko me boš z drugo šibico, se ti bom pognala do pasu in še strašneje bom zazijala. Pa ne ustraši se, ker ti ne bom nič žalega storila. In ko me bos udaril s tretjo, tedaj^ se bom pognala in se ti zvila okoli vratu in v istem hipu bom rešena in bom dobila človeško bodobo, ki jo imam sedaj, in trije sodi samih zlatov, ki so zakopani v hramu, bodo tvoji. “ v Fant je odšel in je^res drugi dan prišel ob enajstih. Ko je ura odbila, prihrumi predenj Strašno grda, huda kača, bruhajoča peklenski ogenj. Ročno jo udari s prvo šibico, in požene se mu do kolen in strašno zazija. Fant pa se prestraši in zbeži. Kača se je zopet spremenila v devico in je zajokala. Ko se izjoče, pobere tri šibice in jih vsadi v zemljo. Te sibice bodo tako dolgo rastle, dokler ne zrastejo v debla, iz katerih bo stesana zibel, in v tej zibeli se bo zibal otrok in ta otrok bo rešil zakleto deklico. ......................II......I................................................................................... Hlinili....mn...........milil......................................n..................................................... OiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimimiiiiiiiiiuiiMiiiiimiiiiiiiiiiimiiiii Marta grom: Lastovka se ne povrne več... Slovenski izseljenki Angeli P r a g e r v spomin! Januar se je stekal h kraju, ko sem pisala zgodbo za mladinski list: »Nekje daleč, daleč nad širnim Oceanom so plavale astovke. Pot je bila dolga in težka. Lastovke so bile utrujene. Onemogle so povešale perutke, zapirale oči, a plavale so naprej. Plavale so svojemu hrepenenju nasproti. ' ®vale so za vonjem cvetočih češenj, za žuborenjem potočka, za vetercem, ki je pihljal z domačih planin .. ." Zgodbe nisem dokončala. Nisem mogla. Morda zato, I r sem se spomnila nate, moja ljuba teta. Ali nisi bila ti •cistovka, ki si se leto za letom vračala v domovino. Vra-'jola si se vedno polna hrepenenja, da vidiš domači kraj,