Nada Grošelj 
Ljubljana 
ANALIZA HORACIJEVE ODE 1.4 
Horacijeve pesmi slovijo po svoji umetelnosti, saj jih bogatijo mnoga latinska 
pesniška sredstva - strukturalna (besedni red, postavljanje ključnih pojmov na vidno 
mesto v verzu, enjambement, naraščanje dolžine stavčnih členov), figurativna 
(metafore, aliteracija, glasovno ujemanje) in metrična, ko se ritem sklada z vsebino. 
Vrhu tega sestavljajo Horacijevo poezijo skrbno izbrani izrazi na dobro premišljenih 
mestih, ki tvorijo med seboj povezave, odseve in nasprotja. Tako dobimo popoln vtis 
o pesmi šele, ko jo beremo kot mozaik, sestavljen iz mnogih drobcev, ki so med seboj 
organsko povezani. V tem eseju bom opisala zgradbo in splošne značilnosti ode I.4 ter 
podrobno analizirala posamezne verze. 
Oda je sestavljena iz petih kitic, ki jih lahko na podlagi vsebine razdelimo v tri 
skupine: prvi dve kitici opevata prihod pomladi in njen vpliv na svet; tretja, osrednja 
kitica kliče k praznovanju, medtem ko zadnji dve opisujeta smrt in življenjske radosti, 
ki bodo kmalu končane. Tako celotna pesem temelji na kontrastni dvojnosti med 
pomladjo in z njo povezano vitalnostjo na eni strani ter smrtjo na drugi, vendar 
optimistična stran prevladuje - prve tri kitice so idilične, pa tudi peto zapolnjujejo 
življenjski užitki, tako da se le četrta ukvarja izključno s smrtjo. Vesele podobe 
prevladajo tudi v posameznih odlomkih, denimo v drugi kitici, kjer pesnik 
razigranemu plesu nimf odmeri več prostora kot pa težaškemu delu Kiklopov. 
Ta osnovna dvojnost v pesmi pride do izraza na vseh področjih, saj vsa 
zgradba sloni na dvojicah, ki pogosto tvorijo nasprotja. Tako se motiv pomladi vleče 
skozi dve kitici, od katerih prva opisuje naravo in človeka, druga pa govori o 
nadnaravnih bitjih. Obe kitici opisujeta tako dejavnosti na prostem kot znotraj; 
protagonisti druge kitice so bogovi in njihovi manj ugledni spremljevalci; ljubka 
ženska božanstva, ki predstavljajo veselje in gracioznost, so postavljena nasproti bolj 
surovim moškim božanstvom, ki so zaposlena s trdim delom. Tretja kitica se zopet 
deli na dva dela - prvi, ki vabi na gostijo, omenja dve vrsti vencev (iz mirte in cvetlic), 
drugi pa govori o žrtvovanju in navaja dve vrsti žrtvenih živali. Tudi zadnji del pesmi 
se deli na odlomka o smrti in o radostih življenja, ki bodo kmalu pretrgane. O smrti 
pesnik pravi, da kosi tako bogate kot revne, medtem ko se uživanje življenja prav tako 
zrcali v dveh stvareh - gostijah in ljubezni, in celo zaključni opis dečka Likide vsebuje 
element dvojnosti, saj bo vnemal tako moške kot ženske. Torej je princip dvojnosti 
izdelan do najmanjših podrobnosti, odraža pa se tudi v metru (četrta Arhilohova 
strofa), ki vsebuje tako živahne kot počasne stopice. 
V prvi kitici pesnik naznani, da se bliža pomlad, nato pa naslika več prizorov, 
ki to trditev potrjujejo in osvetljujejo. Glavna misel kitice je torej izražena v prvem 
verzu, medtem ko drugi trije verzi, ki vsebujejo po eno podobo v zvezi s pomladjo, 
služijo kot neke vrste ozadje k začetni ugotovitvi. Te podobe prikazujejo, kakšen 
vpliv ima pomlad na naravo, živali in človeka - v.2 namreč opisuje pomorsko 
dejavnost, ki je znova oživela, v.3 govori o življenju na kmetih, tako o živalih kot o 
ljudeh, v.4 pa opisuje travnik. Zanimiva značilnost te kitice je, da vsak naslednji verz 
nariše manj energično oziroma intenzivno podobo - v.2 opisuje neko dejavnost (vleko 
ladij v morje), v.3 se osredotoči na občutke, ne da bi omenil kako konkretno dejanje 
52 Knp\.a 1999, 111-2-Znanstveni in strokovni članki 
(živina nestrpno čaka, da bo zapustila ograde, in orač ne uživa več ob toplem ognjišču, 
ni pa rečeno, da v zvezi s tem kaj ukrenejo), v.4 pa opisuje le stanje travnika pozimi. 
To kopnenje energije se morda zdi nenavadno, saj bi pričakovali, da bo razvoj 
pomladi povezan z naraščanjem dejavnosti. Vendar pa odlično odraža zgradbo kitice, 
v kateri se napetost dejansko manjša, saj je glavna misel povedana na začetku in tako 
se vsaka naslednja obdelava te teme še nekoliko oddalji od glavne ideje. 
V.l se prične z besedo "solvitur", ki označuje konec zime in temu primemo 
stoji na vpadljivem mestu, saj je prihod pomladi ena glavnih tem te pesmi. Zadnja 
beseda v verzu je "Favoni", tako da besedi, ki sta povezani s pomladjo, oklepata 
vrstico. Na pomembnost prve in zadnje besede pa kaže tudi dejstvo, da sta prav ti dve 
najdaljši v verzu, saj vsaka vsebuje po tri zloge, medtem ko so druge besede z izjemo 
"et" dvozložnice. Izraz "solvitur" je še posebej primeren v zvezi s pomladjo, ker se 
večina njegovih pomenov ujema s to podobo - označuje namreč, da se nekaj topi, 
razdira in rahlja, prav kakor sneg (in v prenesenem pomenu tudi zima) zrahlja svoj 
obroč okrog zemlje, ko se stopi. Razen tega se sklada tudi z v.2, kjer so omenjene 
ladje - ker "navem solvere" pomeni "splaviti ladjo", izbira te besede v v. l že nakazuje 
dejavnost, ki bo nastopila v v.2. V prvem delu v.l, kjer je govor o zimi ("solvitur ... 
hiems"), se ponavljata glasova s in i, ki sta neprijetna in se tako ujemata z vsebino. 
Prilastek "acris" (oster, rezoč) pa tvori nasprotje k atributom besede "vice" ("grata", 
"veris" in "Favoni"). Tudi izraz "grata" ima vpadljivo mesto v verzu, ker nastopi takoj 
za mislijo o zimi in tako uvede prihod pomladi, enako kot "solvitur" uvede tematiko 
pomladi za celo pesem. Pesnikovo poudarjanje besed, ki so povezane s pomladjo, 
kaže na njegovo veselje ob tej spremembi letnega časa. 
Naslednja važna beseda v v.l je "vice", saj napoveduje temo spreminjanja, ki 
je ključnega pomena. Pesnik jo obdela na več ravneh, namreč kot spremembo letnih 
časov in kot minljivost človeškega življenja. Zanimivo je, da se v izrazu "veris'', ki 
neposredno sledi besedi "vice", odslika motiv spremembe s ponovitvijo vokalov i in e 
v obratnem zaporedju. Besede "vice", "veris" in "Favoni" tudi vsebujejo aliteracijo 
glasu v, drugi neujemalni atribut besede "vice" ("Favoni") pa je daljši od prvega 
("veris"). Daktili v prvi polovici verza ustvarijo hiter, razigran ritem, ki odraža tudi 
hitrost, s katero se topi sneg in se poslavlja zima, medtem ko je druga polovica o 
pomladni sapici bolj počasna in pomirjujoča. Tudi glasovi pripomorejo k splošnemu 
prijetnemu občutju - če prva polovica verza, ki omenja zimo, vsebuje zoprne i-je in s-
je, so v drugem delu od "grata" naprej večinoma pomirjujoči a-ji in e-ji, da ponazorijo 
učinek pomladi. 
V.2 odpre paleto pomladnih prizorov z grandiozno sliko strojev in masivnih 
ladij v gibanju. Tako nas prvi vtis o pomladi opomni na veličastnost spremembe, ki se 
odvija, beseda "solvitur" iz v.l pa dobi še nov pomen ob "osvoboditvi" ladij. 
Slovnični vršilci dejanja pa niso ljudje, ki ga dejansko izvajajo, temveč same 
"machinae", kot bi prihod pomladi vdihnil novo življenje celo predmetom. Precej 
enakomerna dolžina besed (2-2-3-3) slika počasno, ritmično vlečenje ladij v morje, ki 
ga še potencirajo jambi. Menjavanje vokalov i in a v "siccas machinae carinas" 
ponazarja, kako delavci izmenično potezajo in popuščajo ob vleki. Uporaba izraza 
"carinae" za celo ladjo je primer metonimije, s tem pa tudi zgled za ekonomičnost 
jezika, ki je značilnost te pesmi. Drug primer ekonomičnosti je sam opis v tem verzu, 
ki je prej nakazan kot pa podrobno izdelan - pesnik denimo ne pove, kam vlečejo 
ladje, temveč na to le namigne z besedo "siccas", ki obenem izraža tudi splošno misel 
o zimski suši. Besedni red v v.2 je do neke mere vzporeden z v. l, ker sta glagola v 
vertikalni stavi, sledita pa jima po en pridevnik in samostalnik. 
Nada Grošelj: Analiza Horacičeve Ode 1.4 53 
V.3 opisuje, kako niti živina niti orač niso več zadovoljni v hiši. To je primer 
posrednega opisovanja, ki ga Horacij uporablja v celi pesmi - namesto da bi izrecno 
poudaril toplo vreme, raje nanj le namigne. Ta verz ne opisuje dejanj; kljub temu pa 
celo občutki in želje protagonistov kažejo na neko novo razgibanost, saj si živina 
očitno želi zapustiti hleve in kmet hoče začeti z oranjem. Intenzivnost in nestrpnost 
njihovega čustvovanja je poudarjena s tremi kratkimi besedami na začetku ("ac neque 
iam"), daktili, ki prevladujejo v odlomku o živini (do "pecus"), pa upodobijo 
živahnost in nepotrpežljivost zaprtih živali. Tudi glasu, ki se v tem odlomku večkrat 
ponovi, lahko razumemo kot onomatopoetično oponašanje mukanja. Pač pa ima pasus 
o kmetu (ki predstavlja vse kmete, ker je "arator" tu pesniški singular) počasnejši 
metrum. To počasnost, ki se ujema s ponavljanjem mirnega glasu a, lahko razumemo 
kot prikaz počasnega, garaškega oranja ali pa preprosto kot sredstvo, ki loči prizor s 
kmetom od prizora z živino. K tej razmejitvi pripomorejo tudi glasovi, saj v delu o 
živalih prevladuje vokal u, za del o oraču pa je značilna asonanca vokala a. 
Če vv.2 in 3 opisujeta dejavnost, ki je bodisi fizična ali pa le nakazana 
oziroma duševna, pa zaključni verz v kitici naslika podobo mrtvega miru. Ta zimski 
prizor je sicer zanikan, toda kljub temu okrepi vtis, da se je pomlad komaj začela, ker 
je očitno podoba zime še zelo sveža v spominu in ji ne stoji nasproti noben enako 
nadroben opis pomladi. Tako se Horacij znova posluži spretnega posrednega opisa, da 
prikaže zgodnjo pomlad. Nepremična mirnost zmrznjenega travnika se zrcali v 
ponavljanju mirnega vokala a in počasnem ritmu. Verz kaže nekaj zanimivih 
posebnosti v zgradbi - "nec" je v vertikalni stavi z "ac neque" v v.3, sorodni besedi 
"canis" in "albicant" pa stojita skupaj, da je ledena belina zime še bolj poudarjena. 
Izraz "pruinis" tvori nasprotje k "igni'', pod katerim stoji. Uporaba besede "pruina" 
(slana) v množini doseže dvakratni učinek - poleg tega, da podobi zime da večjo 
izrazno moč, tudi pričara lesketanje snega, ki spominja na veliko majhnih lučk. Še ena 
stilistična značilnost v.4 je naraščanje števila zlogov v besedah (1-2-2-3-3). 
Medtem ko prva kitica opisuje učinek pomladi na naravo in človeka, druga 
prikazuje obnovljeno dejavnost bogov in nižjih božanstev, ki so v njihovi službi. 
Nastop nadnaravnih sil je tako nasprotje naravi in umrljivim bitjem kot priprava za 
prihod smrti v četrti kitici. Prvo polovico kitice, ki opisuje Venerine plese z nimfami 
in Gracijami v mesečnih nočeh, preveva nežno razpoloženje. Pesnikova izbira Venere 
je dobra, saj kot rimska boginja plodnosti kraljuje nad vrtovi in plodovi, torej tudi nad 
časom pomladi. V tej pesmi ima Venera pridevek "Cytherea" po otoku Kiteri, blizu 
katerega naj bi se rodila iz morske pene in kjer naj bi prvič stopila na kopno. Ta 
beseda pa tvori skupaj s "choros" in "ducit" aliteracijo glasu c, ki oponaša topotanje 
nog ob plesu. 
Druga polovica kitice je nasprotje prvi podobi, saj z opisom Vulkana in 
Kiklopov v njihovih žarečih kovačnicah ustvari bolj nasilen in mračen vtis. Vendar pa 
sta obe polovici kitice v marsičem povezani med sabo: glagol "quatiunt", ki se nanaša 
na ples nimf, napoveduje kovanje Kiklopov, Venera in Vulkan pa sta združena s 
poroko. Tako sta oba obraza pomladi, veselje in delo, med seboj nerazdružljivo 
povezana. Ta element dvojnosti se vleče skozi celo pesem - tako denimo tretja kitica 
poveže razigrano gostijo s slutnjo teme smrti (žrtvovanjem Favnu), v četrti in peti 
kitici pa se smrt in uživanje izkažeta za enako temeljni sestavini življenja. 
Ob naštevanju božanstev pesem kaže izjemno pestrost glede mesta v verzu, 
besednega reda in sklona, v katerem se imena pojavijo. Glavna bogova, Venera in 
Vulkan, sta omenjena v prvi in zadnji vrstici (vv.5 in 8), medtem ko so njuni 
spremljevalci stisnjeni vmes v vv.6 in 7; Venera, nimfe in Gracije stojijo na sredini 
54 Knp\.a 1999, 111-2 -Znanstveni in strokovni članki 
vv.5 in 6 v vertikalni stavi, Kiklopi so omenjeni na koncu v.7 in Vulkan na začetku 
v.8; medtem ko se Venera, Gracije in Vulkan pojavijo v nominativu, so Kiklopi v 
genetivu in nimfe v dativu. Ta raznolikost prepreči, da bi se kitica sprevrgla v 
dolgočasen katalog božanstev, hkrati pa ponazarja živahnost in pisanost pomladi. 
V .5 se prične s časovnim prislovom ("iam"), enako kot se tretja kitica začne z 
"nune". Ta beseda nakaže, da je že minilo nekaj časa od stanja, upodobljenega v prvi 
kitici, in zares nam plesi nimf pričarajo veliko bolj mehko in spomladansko 
razpoloženje kot pa prve podobe, kjer se je zima komaj pričela poslavljati. Omemba 
lune kaže, da pesnik posrečeno asociira pomladne spremembe z gibljivimi, 
spremenljivimi naravnimi pojavi, kot sta zahodni veter ("Favonius") ali mesec, zimo 
pa predstavlja nepremični stoječi sneg ali slana, ki pritiska na zemljo. Raznolikost 
vokalov prav tako poudarja živopisanost pomladi, daktili pa ustvarijo živahno 
razpoloženje, tako da oblikujejo nasprotje k zimski monotonosti (ponavljanje a-ja) in 
počasnosti v v.4. Dvojice enakih vokalov v "Cytherea" (e, e), "choros" (o, o) in 
"imminente" (i, i in e, e) ponazarjajo izmenjavanje plesnih korakov, ki se izvajajo 
najprej z eno, potem pa še z drugo nogo. Tudi skoraj simetrična razporeditev besed po 
številu zlogov (1-4-2-2-2-4-2) kaže na urejeno gibanje. 
Slikanje plesaje še izpopolnjeno v v.6, kjer enakomerni ritem posnema plesne 
gibe. Oklepajoči besedni red (iunctae (atribut) Nymphis (odnosnica) Gratiae 
(odnosnica) decentes (atribut)) nazorno pojasnjuje izraz "iunctae", torej način, kako so 
nimfe in Gracije sklenjene v kolo. Garrison meni, da pridevek Gracij "decentes" 
poudarja čistost in ljubkost njihove lepote navkljub njihovi tradicionalni goloti. Pasus 
o plesu nimf, torej drugi del te podobe, je daljši od prvega dela z Venero, saj se 
razteza čez eno vrstico in pol, v besedah v v.6 pa tudi narašča število zlogov (2-2-3-3). 
Enjambement kaže na odsotnost utesnjevanja in tako odraža večjo svobodo, ki pride s 
pomladjo. 
Tako v.7 nadaljuje z opisom plesa nimf, v sredini pa nenadno preskoči na 
Kiklope. V odlomku o gibanju nimf pesnik zopet raje uporabi opisovanje kot pa 
direktno trditev - namesto da bi uporabil besedo "plesati", pravi, da "udarjajo po 
zemlji sedaj z eno, sedaj z drugo nogo". Aliteracija soglasnika t posnema glas njihovih 
tapkajočih nog, medtem ko pravilno menjavanje zlogov (3-2-3-2) spominja na plesni 
korak. Počasni ritem iz v.6 se tu nadaljuje z dvema spondejema, pozneje pa, ko se 
pomlad še bolj razmahne, se korak spremeni in z dvema daktiloma postane živahnejši. 
Toda ko se pesem osredotoči na Vulkana, se daktili nenadno umaknejo dvozložnim 
stopicam, to je trohejem v v.7 in jambom v v.8, ki ponazarjajo težko„ enakomerno 
kovanje. Ko nastopi nov prizor, je prekinjeno tudi menjavanje zlogov (3-2-3-2) in 
novo temo vpeljejo besede z naraščajočim številom zlogov (1-2-3). Mračnost in trdo 
delo v kovačnicah ponazarjajo tudi eksplozivni soglasniki d, g, c in pretežno temni 
vokali (u, y, o, u). Že začetek nove podobe ustvari jasno nasprotje prejšnjemu prizoru: 
prva beseda nove slike je "dum'', ki uvede omenjeno onomatopoijo, izraza "gravis" in 
"Cyclopum" pa tvorita izrazit kontrast lahkotnemu plesu in ljubkim ženskim 
božanstvom. Besedo "gravis", ki opisuje "officinas", komentarji različno razlagajo -
lahko se nanaša na kovačnice, zadušljive od dima, ali pa na trdo delo, ki se tam odvija. 
V tem zadnjem primeru bi potemtakem šlo za hypallage. Atributa tvorita vertikalno 
stavo z odnosnico v v.8. 
V.8, kjer se nadaljuje prizor z Vulkanom, vsebuje skoraj simetrično število 
zlogov (3-2-2-4). Obe daljši besedi, ki tudi vsebujeta temna vokala o in u, sta 
postavljeni na začetek in konec vrstice, tako da še okrepita predstavo o težaškem delu. 
Besedi "Vulcanus" in "visit" tvorita aliteracijo. Glagol "visit" v tem kontekstu pomeni 
"nadzorovati", še posebej primeren pa je zato, ker se pogosto uporablja ob obisku 
Nada Grošelj: Analiza Horacijeve Ode 1.4 55 
boga. Govorjenje o Vulkanu in Kiklopih kaže na še en skok v času - če sedaj kujejo 
strele za Jupitrove poletne nevihte, se pomlad očitno že bliža koncu in poletje je blizu. 
Na poletno pripeko namigne tudi pridevnik "ardens", ki je tu morda uporabljen le kot 
konvencionalni pridevek boga ognja ali pa s pomenom "marljiv, vnet" (pri delu). Ta 
podoba vročine tudi položi temelje za besedi "calet" in "tepebunt", s katerima se 
pesem zaključi. 
Prva in druga kitica tako zaobjameta obdobje od pozne zime do sredine 
pomladi in naposled njenega konca, toda namesto z jasnimi trditvami ali opisi je ta 
prehod prefinjeno začrtan s skrbnim izborom besed in podob. Ko se vreme otopli, ves 
svet postaja čedalje bolj živahen; če se dejavnost v prvi kitici omeji le na priprave za 
plovbo in željo po udejstvovanju, druga kitica kar kipi od živosti in energije. Omemba 
delavnic Kiklopov pa spominja na "machinae" v v.2 - če je pesem razdeljena na tri 
dele (2-1-2 kitici), je potemtakem prvi del, ki se začne s podobo pristaniških naprav 
takoj za uvodnim stavkom, spretno zaokrožen z besedami o mogočnih opravilih in 
"officinas" v zadnjem verzu druge kitice. 
Tretja kitica, ki kliče k proslavljanju, kaže največjo vitalnost od vseh. 
Postopno naraščanje energije, ki smo mu priča v prvi in drugi kitici, tako doseže 
vrhunec v tretji oziroma v središču pesmi. Praznično razpoloženje podkrepijo nekatere 
strukturne značilnosti, kot je anafora besed "nune ... nune" v vv.9 in 11 ali pa 
dejstvo, da je ta kitica slovnično najbolj razgibana od vseh, saj vsebuje največ 
podrednih stavkov. Nasprotno pa je v prvi in drugi kitici uporabljeno le priredje, z 
izjemo "dum" stavka na koncu druge kitice, ki je priprava na tretjo kitico. Zgradba te 
kitice je zanimiva tudi zato, ker se prvi dve vrstici z omembo narave nanašata na prvo 
kitico, pa tudi izraz ''terrae solutae" spominja na "solvitur" iz v.1; prav tako pa sta 
zadnji dve vrstici o žrtvovanju na čast Favnu aluzija na drugo kitico, ki opisuje 
bogove. Obenem pa ta drugi del tretje kitice napoveduje temo smrti, ki nastopi v 
nadaljevanju pesmi. 
V v.9 pesnik izjavi, da je pomlad pravi čas za praznovanja in gostije, vendar 
pa se zopet ne izrazi naravnost, temveč na te dejavnosti le namigne z metaforo. Tako 
dejansko zapiše, da je "čas ovenčati bleščečo glavo s cvetjem"; ker pa so se Rimljani 
za gostije mazilili z dišečimi olji in krasili z venci, ta opis služi kot metafora za 
veseljačenje. K vtisu živahnosti v v.9 pa ne pripomore Je vsebina, marveč tudi hitri 
daktilski metrum in ponavljajoči se glasi, ki ga v tem kontekstu lahko interpretiramo 
kot izražanje veselega občutja. Tudi enjambement, ki se nadaljuje v v. l O, podobno kot 
tisti v prejšnji kitici ponazarja pomladno rušenje utesnjenosti. Beseda "decet" je 
morda aluzija na "decentes" v drugi kitici. Žive barve, ki se omenjajo v tem verzu 
("viridi", "nitidum"), se formalno sicer nanašajo na gostijo, obenem pa pričarajo 
živopisanost pomladi nasploh. Oklepajoči besedni red izrazov "viridi" in "myrto", ki 
smiselno spadata skupaj, ponazarja, kako se venec ovija okrog glave. Pesni.kova 
odločitev za mirto je dobro utemeljena z dveh vidikov - ker so rože in mirta igrale 
precejšnjo vlogo pri rimskih gostijah, imajo nadih prazničnosti in veselja sploh, vrhu 
tega pa je mirta posvečena Veneri in tako tvori povezavo z drugo kitico. Zadnji, 
trohejski del verza posrečeno zapolni glagol "impedire", ki v danem kontekstu pomeni 
"ovenčati", sicer pa tudi "ovirati", tako da počasnejši ritem ustreza temu drugemu 
pomenu. 
V.10 nadaljuje misel iz prejšnje vrstice. Večji del tega verza zavzema oziralni 
odvisnik, ki dopolnjuje "flore". Tu zasledimo še en primer naraščanja stavčnih členov 
- medtem ko je prvi samostalnik, "myrto", dopolnjen z eno samo besedo ("viridi"), je 
druga odnosnica opisana s celim stavkom. "Flore" je kolektivni singular s pomenom 
56 Knp\.a 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki 
"cvetje", "terrae" pa je pesniški plural. Zanimiva je raba besede "solutae'', ki tvori 
povezavo s prvo kitico in obenem nakazuje, daje od takrat že minilo nekaj časa, saj je 
postopek, ki je bil tedaj v teku, sedaj že končan. Tako pesnik le nakaže spreminjanje 
letnih časov z drobnimi odtenki in podobami namesto z jasno opredelitvijo časa. 
Vokali v odvisniku preidejo od pretežnih e-jev k o in u (e, ae, e, e, u, o, u, ae), ki se v 
v.II nadaljujeta kot prevladujoča vokala. Tako pesnik z zvočnim slikanjem ustvari 
blagoglasen prehod v naslednjo vrstico. 
V.11 se prične s ponovitvijo besede "nune" in intenzivnim "et", ki 
predstavljata prekipevajočo radost, verjetno pa tudi nov časovni premik proti poletju. 
Slikanju poletja se približa tudi izraz "umbrosis lucis", saj namiguje, da je listje že 
gosto in morda temnejše kot v bolj zgodnji pomladi, vreme pa je očitno tako toplo, da 
je senca že nekaj prijetnega. Oklepajoči besedni red "umbrosis ... lucis" upodobi te 
zaprte in. prijetno senčnate kotičke. Vendar pa ima "umbrosis" tudi nek zlovešč in 
mračen nadih, ki se sklada z metrom in zvenom te vrstice. Prevladujejo namreč 
počasne stopice (spondeji ali troheji), ki nakazujejo svečano in resnobno razpoloženje, 
kot se spodobi za žrtvovanje; to občutje pa se še poglobi s ponavljajočima se 
vokaloma u in o, ki ju je uvedel v.l O. Ker "umbra" lahko označuje tudi duhove 
umrlih, je izraz mogoče razumeti kot še eno pretanjeno aluzijo na bližajoči se motiv 
smrti. Resnobni podton pa še poudari sama zgradba vrstice, ker so· besede z mračnim 
prizvokom najdaljše in zato tudi najbolj vpadljive. Tako že omemba žrtvovanja 
nakaže nastop smrti, še bolj pa ga poudarijo sugestivna pesniška sredstva kot metrum, 
glasovno slikanje in zgradba. 
V v.12 se nadaljuje počasni ritem, ki v povezavi z asonanco vokala a in 
slovnično zgradbo - dvema preprostima, paralelnima odvisnikoma - ustvari mirno in 
morda svečano občutje. To je v skladu z arhaično patino, ki jo naslika vezava glagola 
"poscat" z ablativom. Kljub identični zgradbi obeh odvisnikov pa vrstica ne zapade v 
monotonost, za kar gre zasluga jezikovni pestrosti: veznik "seu" se nadomesti s 
"sive", za zahtevo sta uporabljena različna glagola ("poscat" in "malit") in žrtveni 
živali sta različnega spola. To variiranje in pa misel, da obstaja več možnih 
sprejemljivih žrtev, napovedujeta nepristranost smrti v četrti kitici - tam pesnik 
poudarja, da smrt ne dela razlike med ljudmi iz različnih slojev. Skratka, v vv.11 in 12 
se razpoloženje nekoliko premakne od vrhunca spomladanske radosti do bolj temnih 
misli. Namig, da je žrtvovanje sestavni del pomladi enako kot veselje, pa utre pot 
misli, da sta tako smrt kot zabava osnovni sestavini življenja. 
Četrta kitica se začne s ključnima besedama "pallida Mors". S tem pesnik 
odkrito uvede temo smrti, ki prevladuje v zadnjih dveh kiticah. Uvajanje teme s 
ključnim pojmom spominja na vpadljivo mesto besede "solvitur" na začetku pesmi, 
kjer je glavna tema menjava letnega časa. Čeprav vv.11 in 12 rahlo namigujeta na 
motiv smrti, njegov nastop vendarle deluje kot šok, ker je bil namig precej zabrisan, 
pa tudi dolgi opis pomladi nas je zazibal v občutek lažne varnosti. (Ena od razlag za 
čudno nepričakovano povezavo pomladi s smrtjo je, da so praznik mrtvih Dies 
parentales praznovali takoj za tem, ko so v mestu žrtvovali Favnu. S tem tok 
pesnikovih asociacij postane bolj razumljiv.) Horacij personificira smrt s tem, da ji 
pripiše bledico in zmožnost trkanja. To, da pripisuje smrti bledico, je hypallage, ker so 
v resnici bele njene žrtve, to je mrtvi ljudje. Pridevnik "pallida" je kontrast živim 
barvam ("ardens", "viridi", "nitidum"), s katerimi je v prejšnjih kiticah naslikana 
pomlad, ujema pa se z zimskimi podobami ("canis", "albicant"). Podobnost barv kaže 
na sorodnost med zimo in smrtjo - obe predstavljata konec življenja, smrt pa sledi 
življenju prav tako, kakor si sledijo letni časi v naravnem teku. Besede "pallida", 
Nada Grošelj: Analiza Horaciieve Ode 1.4 57 
"pulsat'', "pede" in "pauperum" tvorijo z glasom p izrazito aliteracijo, ki ponazarja 
trkanje smrti z nogo. Pomen te podobe ni povsem jasen - Garrison meni, da je brcanje 
v vrata običajen rimski način trkanja, drugi komentatorji pa so mnenja. da gre za izraz 
nestrpnosti in nasilnosti. Tak vtis gotovo naredi tudi na modernega bralca. Povezava 
besede "aequo" s "pede" je spet hypallage, sajje nepristranska smrt, ne pa njena noga. 
Besedni red v tej vrstici je skrbno urejen - s tem, da so besede razporejene v 
ravnovesju, je namreč ponazorjena pravična nepristranskost smrti. Glagol "pulsat" 
stoji v središču, oklepata ga samostalnik "pede" in njegov prilastek, kontrastni podobi 
revežev in kraljev, ki sta izraženi z enakim številom besed (obakrat odnosnica s 
prilastkom), pa sta umeščeni diagonalno. Mehanično in ravnodušno delovanje smrti je 
ponazorjeno tudi s simetrijo stopic (daktil - spondej - spondej - daktil). Prevladujoč 
počasni ritem v tej in naslednji vrstici ustvari resnobno razpoloženje. Stavek zaradi 
kratkosti spominja na pregovor in dejansko izraža bistvo epikurejskega nauka o smrti, 
po katerem le-ta nima meril in zato kosi na slepo. 
V.13 se preliva v v.14 z enjambementom, ki ima dvojen pomen: s tem, da smrt 
ni omejena na en sam verz, je prikazano, da zanjo ni omejitev, poleg tega pa je tudi 
Sestij tesneje povezan z ''reges". Miselni prehod od vplivnih, bogatih ljudi k Sestiju, 
ki je "beatus" in uživa življenje, je namreč tako prikazan kot popolnoma naraven. 
Torej pesnik ne nakaže Sestijevega bogastva samo z jasnimi oznakami (pridevek ' 
"beate" in opis njegovih sedanjih zabav v peti kitici), marveč ga poudari tudi s tem, da 
se ob kraljih spomni nanj in ga omeni hkrati z njimi. Pridevnik "beate" (srečen, 
navadno v materialnem smislu) ima v tej zvezi adverzativen in ironičen pomen, tako 
da bi ga lahko parafrazirali: "čeprav imaš srečo ... (ti je usojena smrt)". Neposredni 
nagovor, poudarjen s počasnim ritmom, je prvi znak, da je pesem nekomu posvečena. 
Da je ta oseba tako pozno omenjena, je razumljivo, saj pesem v resnici ne govori o 
Sestiju, ampak o pesnikovih lastnih filozofskih razglabljanjih. 
Stavek, ki se začne v v.14 z nagovorom na Sestija, se nadaljuje v v.15. Je 
enako dolg kot prejšnji (en verz in pol) in podobno spominja na pregovor, ker vsebuje 
splošno filozofsko misel. V tej kitici je zanimivo Horacijevo postopno prehajanje od 
neosebnega tona k osebnemu: v v.13 je osebek smrt, ljudje pa so razdeljeni v splošne 
kategorije in omenjeni v tretji osebi. Stavek v vv.14 in 15 je nekoliko bolj oseben, ker 
pesnik nagovarja Sestija, v misel o človeštvu ("nos") pa vključi tudi sebe, toda 
izražena ideja je še vedno splošna resnica, ki se nanaša na vsakogar. V.16 in zadnja 
kitica pa se osredotočita na Sestija in obravnavata samo njegovo usodo in njegovo 
sedanje uživanje. Tako osvetli pesnik filozofski kliše s konkretnim primerom. Potek 
njegovih misli se v kitici neopazno spreminja - od nepristranosti smrti preide h 
kratkosti življenja in k hitremu bližanju smrti, vse to pa naveže na Sestija. V tem 
kontekstu je pomembna umestitev besede "longam". Ta stoji na izpostavljenem mestu 
na koncu verza, ker je važen pojem, pa tudi zato, ker na tem mestu tvori nasprotje 
sledečemu verzu, ki govori o hitrem prihodu smrti. Beseda "summa" je 
personificirana z uporabo glagola "vetat", tako kot je personificirana "Mors" v v.13. 
Izraz "vitae summa brevis" je mogoče razumeti na dva načina: "brevis" je lahko 
prilastek odnosnice "vitae" ("doba kratkega življenja"), lahko pa se nanaša tudi na 
"summa" ("kratka doba življenja"). V prvem primeru bi bili besedi, ki spadata skupaj, 
razporejeni okrog besede "summa" in ta oklepajoči besedni red bi odseval meje, 
postavljene človeškemu življenju. Podoben učinek nastane tudi, če razumemo besedi 
"brevis" in "vitae" vsako posebej kot prilastek k odnosnici "summa", kajti tudi v tem 
primeru bi prilastka oklepala odnosnico. Prvi del verza vsebuje aliteracijo glasu s. 
Umestitev besede "vitae" na začetek lahko razumemo kot zavestno nasprotje k 
"Mors" v v.13, ki stoji na enakem mestu v verzu. 
58 Knp\.a 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki 
V v.16 opominja Horacij Sestija, da bo kmalu umrl. Čustvena obarvanost te 
trditve je izražena s počasnim, poudarjenim metrom in z uporabo več metafor, ki 
opisujejo smrt.Do tega verza uporablja pesnik vse glagole v sedanjem času, da 
poudari prezentnost dogodkov in beg časa, na tem mestu pa preide v rabo futura. 
Minevanje časa je izraženo tudi z "iam", eno od besedic, ki jih je pesnik uporabil za 
poudarjanje hitre menjave letnih časov in človeške minljivosti (npr. "iam" (3), "iam" 
(5), "nune" (9), "nune" (11)). Izrazi "nox~', "fabulae Manes" in v sledeči kitici "domus 
exilis Plutonia" so metafore za smrt. Zvezo "fabulae Manes" je mogoče slovnično, pa 
tudi pomensko različno interpretirati: slovnično je "fabulae" lahko bodisi apozicija v 
nominativu k "Manes" bodisi prilastek v genetivu. Glede pomena je ena možna 
razlaga "tak, o katerem nihče ne ve nič gotovega", druga pa, da so Mani samo bajke -
v resnici jih ni in po smrti ni ničesar, to pa je tudi v skladu z epikurejsko filozofijo. 
Nisbet in Hubbard pa pojasnjujeta izraz kot "bajeslovne sence, ki lahko nekoga tlačijo 
samo v podzemlju". Po njunem mnenju namreč Mani niso samo duhovi umrlih, torej 
sotrpini, temveč tudi zlovešči bogovi podzemlja. S to razlago dobi glagol "premet'', ki 
bi ga sicer razumeli kot splošen izraz tesnobe, bolj konkreten pomen zatiranja. 
Misel o smrti se z enjambementom nadaljuje iz v.16 v v.17 in tako v zadnjo 
kitico. S tem, ko se ne razteza le čez dva verza, temveč čez dve kitici, enjambement da 
Horacijevi trditvi še večji poudarek in čustveni naboj. Pesnikova osebna prizadetost in 
želja, da bi bralcu sporočil svojo misel, se zrcalita tudi v nenavadni dolžini stavka, ki 
sega od v.16 do v.20 in tvori nasprotje kratkosti prejšnjih dveh trditev. (Tu 
domnevam, da tisto, kar sledi podpičju v v.17, ni samostojen stavek.) V.povezavi s 
prejšnjo vrstico vsebuje v.17 edini tricolon crescendo v tej pesmi, ki je sicer 
zasnovana na dvojnosti: "nox", "fabulaeque Manes" in "domus exilis Plutonia". 
Enjambement, dolžina stavka in naraščanje v dolžini členov pa prikazujejo tudi 
dolgotrajnost smrti, medtem ko mračna vokala u in o ter dražeči glas i slikajo njene 
neprijetne posledice. V besedah "et domus exilis Plutonia" opazimo naraščanje števila 
zlogov, isti pojav pa najdemo tudi v drugem delu vrstice, ki je enota zase ("quo simul 
mearis"). Kiessling opozarja, da je zveza "exilis Plutonia" neke vrste oksimoron, ker 
je izraz "Plutonia" etimološko soroden grškemu nA.ouws (bogastvo) in tako 
predstavlja nasprotje k "exilis". Glagol "mearis" se skoraj rima z zadnjo besedo v 
naslednji vrstici, "talis", saj vsebujeta enake vokale. Ker je prva podoba smrti vzeta iz 
narave (noč), druga iz sveta ljudi (sence umrlih) in tretja iz sveta bogov (Pluton), je to 
zaporedje odslikava prvih dveh kitic, kjer se prav tako zvrstijo narava, človek in 
bogovi. 
V.18 zdrsne od preteče smrti k opisovanju življenjskih radosti. Zanimivo je, da 
v tej pesmi Horacij nikoli izrecno ne poziva h "carpe diem". Vendar pa s tem, ko 
postavi skupaj bližajočo se smrt in zabave, v katerih Sestij sedaj uživa, le-temu jasno 
namigne, naj potegne kar največ iz življenja, dokler je še čas. V tej vrstici in v 
naslednjih prikazuje tipične epikurejske užitke, namreč popivanje in ljubezen, ki je tu 
homoerotična. Za opis teh zabav uporabi Horacij neke vrste metonimijo - izbere 
namreč po eno podrobnost, ki ponazarja celoto, tako da žrebanje za "regnum vini" 
pomeni udeležbo na pivskih zabavah, občudovanje mladega Likide pa ljubezenske 
pustolovščine. Stavek v v.18 je po smislu paralela glavnega stavka v v.19, zato je tudi 
njuna zgradba zelo podobna - oba se začneta z "nec'', nadaljujeta s predmetom in 
končata z deponentnikom v drugi osebi. Tako oba "nec" ter glagola stojita v vertikalni 
stavi, medtem ko sta atributa in odnosnici predmetov razporejena v hiazmu. 
V .19 Sestija opominja, da bo smrt končala tudi njegove ljubezenske 
dogodivščine, konec vrstice in v.20 pa opisujeta lepoto dečka, ki ga Sestij občuduje. 
Nada Grošelj: Analiza Horacijeve Ode 1.4 59 
Vprašljivo je, če je ta Likidrui resnična oseba - kot menita Nisbet in-Hubbard, utegne 
ta homoerotični element predstavljati le pogost motiv iz grške erotične poezije, ki je 
služila Horaciju za navdih. Mehki in prijajoči glasovi n, m in 1, ki prevladujejo v 
glavnem stavku tega verza, slikajo prijetni motiv ljubezni. Tudi v zgradbi je nekaj 
zanimivosti: v.19 kaže naraščanje v dolžini členov, saj prvi "nec" stavek obsega le en 
verz (v.18), drugi pa je dopolnjen še z oziralnim odvisnikom, tako da se razteza čez 
dve vrstici. Poleg tega zaključni besedi v vv.19 in 20 ("iuventus" in "tepebunt") v 
zadnjih dveh zlogih vsebujeta iste vokale (e, u), razmestitev osebkov in povedkov 
("calet iuventus" nasproti "virgines tepebunt") pa tvori hiazem. Glavna misel zadnjih 
dveh vrstic je pravzaprav izražena v stavku ''nec ... mirabere", tako da končna 
odvisnika, ki opisujeta Likidovo privlačnost, pomenita oddaljitev od teme. Takšen 
zaključek se morda zdi neprimeren, saj glavnih tem ne pripelje do posebno jasnega in 
zaokroženega konca. Vendar pa ob natančnejšem proučevanju opazimo neko 
povezavo s tematiko pesmi - Horacijeva napoved o Likidovi skorajšnji zrelosti, ki jo 
poudarjata nasprotujoča si izraza "nune" in "mox", namreč povzame misel 6 hitrem 
minevanju časa. Poleg tega besedi "calet" in ''tepebunt" spet vneseta podobo toplote 
in tako zaokrožita pesem z motiviko iz prvih treh kitic. Po drugi strani pa ob 
zmanjšanju napetosti in prehodu k vsakdanjim temam pozabimo na predhodni motiv 
smrti, kar nazorno podkrepi pesnikovo grožnjo, da bo smrt udarila nepričakovano. 
Kljub temu pa so povezave z osnovno temo tako zabrisane, da si Horacij tega 
konca najbrž ni zamislil kot dosledno izpeljavo glavnih niti. Možno je, da je konec 
namenoma pustil odprt in navidez nedokončan, kajti simetrična, zaprta zgradba bi 
učinkovala zaključeno in varno, tega vtisa pa Horacij vsekakor ni želel ustvariti. 
Nasprotno pa asimetrična zgradba deluje moteče in se zato zasidra v spomin. Tako 
prisili Sestija - in bralca, da razmišlja o sporočilu pesmi in odkrije skriti nauk, 
nakazan v osrednji kitici - namreč epikurejski poziv, da se moramo zavedati smrti in 
uživati življenje, dokler je mogoče. 
VIRI 
Garrison, Daniel H. Horace. Oklahoma: University of Oklahoma Press, 1991. 
Grošelj, Milan. O vplivu afekta na stilizacijo Horacovih od. Ljubljana: Univerza v 
Ljubljani, 1950. 
Kiessling, Adolf. Q. Horatius Flaccus, Oden und Epoden. Berlin: Weidmannsche 
Buchhandlung, 1917. 
Nisbet, G.M. in Margaret Hubbard. Horace: Odes, Book l. Oxford: Clarendon, 1970. 
SUMMARY 
On its most obvious leve!, Ode 1.4 by Quintus Horatius Flaccus consists of two jarringly 
discrepant and seemingly unrelated parts, beginning with an idyllic depiction of spring and 
switching to a morbid obsession with the shortness of life, which results in the "carpe diem" 
philosophy. On closer inspection, however, the first part encompasses not only spring but a 
whole cycle of seasons, gliding from very early spring (or late winter) to an almost 
summerlike period. In the second part, this passage oftime is used asa parallel for the cycle 
of life, with the spring and summer as symbolic ofyouth and winter as emblematic of death. 
The combination of the two parts thus stems from a well-considered purpose rather than 
60 Knp\.a 1999. 1/1-2 - Znanstveni in strokovni članki 
random association. However, the full impact of the work is only understood when it is read 
as a whole, composed of many parts influencing each other, since a Horatian poem is subtly 
held together by a careful choice of words and their positions, which form links, .reflections 
and contrasts. In particular this ode shows a technique of oblique and highly economical 
mode of expression, so that the intent of many nuances easily escapes notice.·