poročili
OD MITOLOŠKEGA POMENA ŽENSKE ZAPOSLITVE DO PRISILNE NEZAPOSLENOSTI
SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«, SAMARA, 24.-26. 5. 1996
Ljudmila Popkova in Irina Tartakovska,
profesorici na Univerzi v Samari, sta s fi-
nančno pomočjo Fondacije Soros organ-
izirali tridnevni seminar Spol v tranziciji,
na katerega sta povabili raziskovalke iz
osmih evropskih držav. Seminar je po-
tekal v obliki krajših referatov in poglo-
bljene diskusije, ki je sledila vsakemu
referatu posebej. Udeleženke so bile
zvečine predavateljice univerz in razisko-
valke inštitutov in so prihajale iz Rusije
(Moskva, St. Peterburg), Belorusije, Litve,
Romunije, Bolgarije, Češke, Poljske,
Velike Britanije in Slovenije.
Osrednja tema seminarja je bila po-
ložaj žensk po padcu komunističnega
režima. Večina udeleženk je v referatih
poudarila dejstvo, da so se novi pritiski
na ženske dejansko začeli z dramatičnim
poslabšanjem ekonomskega položaja
žensk po letu 1991/92. Povsem novo
družbeno dejstvo je namreč posiljevanje
žensk, naj ostanejo doma, kar izrecno
nasprotuje dotedanjim socializacijskim
vzorcem in je problem tako za ženske kot
tudi za otroke, ki jim je identifikacija z
vlogo matere-gospodinje povsem tuja.
Prevladujoča družbena vloga ženske v
nekdanjih socialističnih državah je bila
vloga »delovne matere«, vse druge možne
vloge so bile povsem periferne in niso
bile zajete v pogodbenih odnosih med
ženskami na eni ter državo oz. skupno-
stjo, družino in moškimi na drugi strani.
Referati so obravnavali vsa ključna
področja, ki zadevajo vsakdanje življenje
žensk in razmerje med spoloma: žensko
plačano delo in ideologijo izrinjanja
žensk iz sfere plačane zaposlitve; žensko
skrb za otroke, ki v visokem številu trpijo
kronične bolezni zaradi različnih vrst
onesnaženosti; tipe družinskih odnosov
med spoloma, na katere je vplivala tako
komunistična ideologija kot postsocia-
listična revščina in novi tradicionalizem;
dvig novega ruskega sloja tako ienovanih
»novih ruskih«; nasilje nad ženskami in
spolno nadlegovanje na delovnem mestu.
PREMIK OD PREVLADUJOČEGA MODELA
»DELOVNE MATERE«
K NOVIM MODELOM »MATERE GOSPODINJE«
ALI »NEZAPOSLENE ŽENSKE«
Moč familialistične ideologije, ki žensko
ponovno priklepa v (praviloma) revno
gospodinjstvo, je iz komunistične »de-
lovne matere« naredila bodisi »mater«, ki
pod krinko ženske narave zastonj oprav-
lja množico del, ali pa »nezaposleno žen-
sko«, ki silovito išče možnosti za pre-
živetje. Ideologija družinske sreče govori
tudi iz množice restrikcij, ki so naperjene
na neporočene ženske brez otrok (v Litvi
je bil leta 1995 odpravljen denarni pri-
spevek za podporo samskih žensk).
Države so izkoristile zmanjševanje rojstev
za to, da navkljub pravici do izbire na
različne načine onemogočajo izvajanje
splavov (nekateri zdravniki nočejo delati
splavov, zato se ponovno povečuje šte-
vilo ilegalnih abortusov in smrtnost
žensk). Nekatere ruske raziskave ugotav-
ljajo, da je danes vsaka peta družina brez
otrok. Če se je v preteklosti ženska social-
izirala za to, da postane »delovna mati«, se
je danes ta socializacija spremenila v
učenje za »nezaposleno mater«, za revno
žensko brez zaposlitve. To dejstvo je od-
lično ilustriral referat Irine Tartakovske,
ki je ugotavljala, da postajajo v procesu
naraščajoče revščine vse bolj priljubjena
tista ženska dela, ki so blizu izvorov
hrane (čiščenje v restavracijah, čiščenje
stranišč v menzah, pomivanje posode v
hotelih, čiščenje tržnic). Taka dela
omogočajo posameznicam, da pridejo do
brezplačnih obrokov hrane in zagotovijo
341
POROČILO
nekaj hrane za svoje najbližje. Gre za ten-
denco, ki je v Rusiji znana že iz 80. let, ko
je revščina silila ljudi, da so se selili na
kmete, v bližino poljskih pridelkov. Vse
več žensk v Rusiji živi od pokojnine
staršev. Postati čistilka pomeni za mnoge
ženske »naravni« ženski poklic.
Videti je, da se ženske po eni strani
identificirajo s tradicionalnim koncep)-
tom ženskih del, po drugi strani pa so
vanj potisnjene. Delo s stroji je rezervi-
rano za moške. Avtorici tega poročila sva
na moskovskem letališču Domadedov
srečevali čistilke, večinoma starejše žen-
ske, ki so brez rokavic pomakale krpo v
vedro z mrzlo vodo in ročno čistile tla.
Drug del letališkega poslopja pa je čistil
mlad moški s čistilnim strojem, na kate-
rem je sede obračal volan in pritiskal na
pedala. Delo žensk je nedvomno veliko
težje kot moško, nevarnejše za zdravje in
gotovo tudi manj plačano.
Referentke so ugotavljale, da ima
brezposelnost pretežno »ženski obraz«,
saj je na primer v Rusiji od 8 milijonov
brezposelnih (1,5% po uradnih statisti-
kah), ki so izgubili delo v zadnjih petih
letih, kar 7 milijonov žensk. Gre za osebe,
ki so bile zaposlene vsaj 10 let, kar pov-
zroča pri posameznicah veliko življenjsko
spremembo in čustveno travmo. V večini
držav je zaslediti tudi proces, v katerem
so se moški povzpeli na boljša, manj ne-
varna delovna mesta, ženskam pa so os-
tala najslabša, najmanj zdrava in najmanj
plačana delovna mesta. Ženske iz nek-
danje Vzhodne Nemčije govorijo o tem
kot o procesu Schreckliche Wende, v
katerem so same izgubile 65% delovnih
mest. Ženske najlažje dobijo delo čistilk
in večina žensk v Vzhodni Evropi lahko
izbira zgolj med nekvalificiranimi zapos-
litvami, ki so med najbolj izčrpujočimi. V
Rusiji na primer ženske najpogosteje naj-
dejo zaposlitev pri pleskanju sten in
podobno. Referat Irine Tartakovske je po-
kazal, da ženske v postsocialističnem oko-
lju pogosto potrebujejo dovoljenje mo-
škega, da lahko izbirajo med plačanimi
zaposlitvami. Zaradi neznosnih delovnih
razmer mnoge uporabijo obdobje pla-
čane zaposlitve zato, da najdejo moškega.
s katerim se poročijo ter se nato umak-
nejo iz plačane zaposlitve. Včasih so de-
javnik mobilnosti možje, včasih pa tudi
otroci, na primer, ko se ženska odloči za
delo v vrtcu, zato da je njen otrok sprejet
v vrtec. V vseh državah v tranziciji je
močno prisotna tudi diskriminacija po
starosti Cageizem), saj se tako ženske kot
moški po 35 letu starosti komajda še la-
hko zaposlijo.
V današnjih vzhodno- in srednjeev-
ropskih državah imamo različne skupine
žensk glede na njihov odnos do zapos-
litve: tiste, ki opravljajo številne slabo
plačane zaposlitve skupaj z neplačanih
delom doma; tiste, ki so v zadnjih letih
izgubile delo in se preživljajo s priložno-
stnimi, najslabšimi in zdravju nevarnimi
deli, s katerimi se uvrščajo na rob preži-
vetja; predstavnice novega ruskega sloja
(»novi ruski«), ki imajo visoko izobrazbo,
ne dobijo dela, vseeno pa zaradi partner-
jev pripadajo najvišjim družbenim slo-
jem; tiste, ki so se podredile spolni
ideologiji in iščejo delo s pomočjo svojih
teles in jih raziskovalke imenujejo »nove
Barbie«. Referat Bolgarke Tatjane Koceve
je na primer pokazal izjemno visok od-
stotek mladih srednješolk, ki so na
vprašanje, kaj bi želele delati na trgu dela,
dejale, da želijo postati manekenke.
Elena Zdravomislova iz St. Peter-
burga je v svoji kvalitativni raziskavi od-
krila, da se zdijo nove institucije, ki
delujejo kot borze dela, ženskam nepri-
merne in žaljive: »Nisem prostitutka, da
bi se ponujala na trgu dela«. Analiza
njenih poglobljenih intervjujev je po-
kazala, da se ženske, ki morajo zaradi
naraščajoče brezposelnosti ostati doma,
počutijo kot sužnje. Veliko jih je poudar-
jalo, da jim plačana zaposlitev pomeni
sprostitev, priložnost za izhod iz nasil-
nega odnosa, priložnost za kolektivno
delitev hrane, priložnost za pogovore ipd.
Plačana zaposlitev za ženske pomeni pre-
magovanje izolacije. Pavel Romanov je v
raziskavi o ženskah iz slavne samarske
tovarne čokolade poudarjal tesno nave-
zanost žensk na delovno mesto, na kar
opozarja ženski slogan »moja tovarna,
moj dom«. Podoben slogan, »moj
342
SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«, SAMARA, 24. 5.-26. 5. 1996
premogovnik, moj dom«, je našla razi-
skovalka Sarah Ashwin v zvezi z ženskim
delom v premogovniku, kjer so ženske
izjavljale, da raje delajo v premogovniku
kot doma, kjer se dolge ure kuhanja
izničijo v nekaj minutah použite hrane.
Delo doma se je mnogim ženskam zdelo
težje, saj je bila njegova značilnost at-
omiziranost in brezvrednost. Delo v pre-
mogovniku se jim je zdelo lažje, ker je
bilo kolektivno, omogočalo je odmore,
druženje, pogovore.
ODNOSI MED SPOLOMA
V okviru analiz, ki bi jih lahko uvrstili v
moške študije, so referentke poudarjale,
da je v komunizmu moški izgubil vlogo,
da je »bread-winner«, saj je bila njegova
plača ves čas premajhna, hkrati pa je
zvečine ohranil simbolno vlogo, ki jo pa-
triarhalna družba pripisuje moškemu, ne
glede na dejanski položaj v družini. Kot
poseben problem so nekatere udele-
ženke (zlasti litvanska predstavnica Alina
Žvinklena in sociologinje iz St. Peter-
burga) poudarile dokaj razširjeno pre-
pričanje žensk, da moški v družini sploh
ni potreben. Moški in ženska sta v postso-
cialistični družbi pogosto daleč narazen;
videti je, kot da so mnoge ženske izrinile
moške (oziroma, so se ti tudi sami
izrinili) iz osebnega in družinskega
življenja. Človeško bližino, čustveno in
stvarno podporo iščejo ženske zlasti pri
drugih ženskah, pri sodelavkah, prijatelji-
cah, sorodnicah, ne pa pri možu ali part-
nerju. Malo za šalo, vendar z dokaj
bridkim prizvokom, so naše sogovornice
tipično vlogo ruskega moškega oprede-
lile s terminom »delovni otrok«. Med
razlogi, ki ženske pripeljejo do pre-
pričanja, da se pri osebnih in družinskih
bremenih ne gre zanašati na moškega, je
močno poudarjen alkoholizem moškega,
ki je velik problem v vsaki četrti družini.
Zanimiv referat Zoje Kotkine iz
Moskve je opozoril na dramatično samo-
umevnost spolnega nadlegovanja na de-
lovnem mestu, ki je značilno od nekvalifi-
ciranih mest pa do dela na univerzah. V
raziskavi, ki je potekala v Moskvi in
okolici, je vsaka četrta ženska iz okolice
Moskve izjavila, da je na delovnem mestu
doživela spolno nadlegovanje. Razisko-
valka je poudarjala pomen spolnosti, ki
povečuje plačilo, ki ga dobijo ženske kot
delovna sila. Raziskava na moskovski uni-
verzi je potrdila, da so ženske iz ekonom-
skih razlogov ponekod prostovoljno,
zvečine pa prisilno potisnjene v spolno
uslužnost moškim, ki so zaposleni na uni-
verzi. Spolno nadlegovanje na delovnem
mestu in drugje je nova tema, ki se uve-
ljavlja v zadnjih letih, mnoge ženske se
tovrstnega nasilja nad sabo sploh še ne
zavedajo. Naravnost tragično pa je de-
jstvo, da se tako uradni organi kot javnost
zelo neodgovorno obnašajo tudi do
primerov zelo hudega spolnega nasilja, ki
so mu ženske izpostavljene pri delu ali v
javnosti, da o nasilju v družini sploh ne
govorimo. Zoja Kotkina je ponazorila
problem z dvema primeroma nasilja na
delovnem mestu. V prvem primeru je de-
lodajelec mlado delavko zadržal na delu
do noči in jo nato grobo posilil. Kljub
policijskemu in zdravniškemu poročilu o
poškodbah, ki jih je utrpela, in kljub pod-
pori ženske organizacije se je pravosodni
sistem (podobno je tudi v mnogih drugih
primerih spolnega nasilja nad ženskami)
izkazal kot popolnoma neučinkovit. Od
posilstva je minilo že skoraj dve leti, ven-
dar se obtožencu ni zgodilo nič, saj je so-
dišču vztrajno »nedosegljiv«. V drugem
primeru je vlomilec na zelo okruten
način posilil priletno čuvajko, ki je bila
ponoči sama v vratarnici. O dogodku so
množični mediji poročali na skrajno zas-
mehljiv način, češ starka je lahko vesela,
da si jo je poželel tak mladenič...
Slovenski udeleženki sta opozorili
na negativne posledice, ki jih ima neza-
poslenost in nasilje na duševno zdravje
žensk. Hkrati pa sta pokazali, da države v
tranziciji za reševanje »ženskega vpra-
šanja« ponovno ustanavljajo institucije, v
katerih obravnavajo ženske kot del prob-
lema. Taka institucionalizacija žensk je
znana iz dolge zgodovine nastajanja insti-
tucij, ki nikoli niso stregle le pomoči,
temveč vedno tudi moralnemu nadzo-
rovanju.
343
POROČILO
Veliko razočaranje, ki ga je moškim
in ženskam prinesel čas postkomunizma,
mnoge spodbuja k temu, da bi na junij-
skih volitvah volili komuniste. Preno-
vljene komunistične stranke ponujajo
ženskam posebne programe, v katerih
obravnavajo vprašanja žensk, vendar teh
programov ne predstavljajo kot feminis-
tične, temveč kot socialistične programe.
Ženskam se ob vsem tem ne obeta nič
dobrega, saj jim grozi podvojena ideo-
logija materinskosti in gospodinjstva, s
katero se ekonomsko ogrožene post-
komunistične države izogibajo ženske de-
lovne sile, ki bi povečala število
brezposelnih in ogrozila moško delovno
silo.
Tako vidimo, da ženske Srednje in
Vzhodne Evrope nikoli niso bile in še
danes niso Pepelke, na kar aludira znana
knjiga Cinderella Goes to Market Barbare
Einhorn (1993), ki analizira položaj žensk
v obdobju tranzicije v postkomunističnih
državah. Prav nasprotno, v času trdega
komunizma so se ženske borile, da bi
preživele družine z dolgimi čakanji v
vrstah in z raznovrstnim tako »ženskim«
kakor »moškim« delom. V postkomu-
nizmu pa jih je trg izvrgel, ker jih v tem
hipu ne potrebuje. Tudi če »Pepelka gre
na trg«, na njem ne ostane dolgo. Vseeno
pa ženske z Vzhoda niso nikoli čakale, da
bi jih v boljše življenje popeljal plemeniti
princ. To so iluzije zahodne realnosti, ki
se ob srečanju z ženskami z Vzhoda
spremenijo v pepel.
SOCIALNO DELO -
NAJMLAJŠA DISCIPLINA NA SAMARSKI UNIVERZI
Organizacija konference, tudi organizi-
ranje prevozov udeleženk z različnih de-
lov sveta, je potekala brezhibno. V raz-
merah slabo razvite infrastrukture je bilo
to še toliko bolj očitno. Zasluga za to gre
organizatorkama iz Samare in drugim
sodelavkam lokalne fondacije Soros, ki so
s svojo prizadevnostjo in gostoljubnostjo
osvojile vse udeleženke seminarja.
Omogočile so nam tudi ogled mesta, ki
ima bogato zgodovinsko tradicijo. Kot
živahno trgovsko in industrijsko središče
ob Volgi se je Samara hitro razvijala zlasti
ob koncu prejšnjega in v začetku tega
stoletja. Rezultat tega razvoja je bila tudi
ustanovitev univerze, ki je danes osrednja
pedagoška in znanstvena ustanova na po-
dročju Srednje Volge. Univerza v Samari
je bila ustanovljena leta 1918, a leta 1927
so morali večino njenih oddelkov zaradi
ekonomskega pomanjkanja zapreti, tako
da je ponovno zaživela šele leta 1969.
Danes jo sestavlja 8 fakultet in 42 od-
delkov in sprejme 2.500 rednih in 2.400
izrednih študentk in študentov. Nazad-
nje, v lanskem šolskem letu, so odprli od-
delek za socialno delo.
Mesto Samara, ki se je nekaj de-
setletij imenovala Kujbišev (po revolu-
cionarju in pesniku Kujbiševu, čigar
spomenik še vedno stoji v centru mesta),
je bilo še pred petimi leti zaprto za tujce.
V njem je namreč veliko vojaške indu-
strije, tudi take z zahtevno tehnologijo. V
začetku druge svetovne vojne, ko so se
nemške armade močno približale Moskvi,
so v Kujbišev preselili veliko industrijskih
podjetij in vladnih služb iz prestolnice, v
mestu so zgradili tudi orjaški bunker, v
katerega naj bi se preselilo kremeljsko
vodstvo, vendar do tega ni prišlo. Med
drugim je Samara znana tudi po zelo
okusnih čokoladnih in drugih izdelkih
slaščičarske industrije in po avtomobilih
istega imena, ki jih izdelujejo v sosed-
njem Toljatiju, povolžskem središču avto-
mobilske industrije.
Čeprav je delo na konferenci po-
tekalo zelo intenzivno, se je eni od naju
posrečilo na hitro obiskati oddelek za so-
cialno delo samarske univerze in otroški
dom, v katerem skrbijo za nekaj ducatov
otrok, ki nimajo staršev, ali pa so jih ti
zapustili oziroma zanemarüi. Po velikih
ekonomskih, političnih in družbenih
spremembah v zadnjem obdobju so se
tudi v Rusiji srečali s potrebo po social-
nem delu. Na samarski univerzi so tako v
preteklem šolskem letu vpisali prvo ge-
neracijo rednih in izrednih študentov v
program socialnega dela, ki ga predavajo
v okviru katedre za sociologijo in poli-
tologijo. Pri izvedbi programa, ki se
očitno precej opira zlasti na švedske in
344
SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«, SAMARA, 24. 5.-26. 5. 1996
delno na ameriške modele in izkušnje,
uporabljajo domačo in prevedeno stro-
kovno literaturo, ki v zadnjih letih
pospešeno izhaja zlasti v okviru mo-
skovskega inštituta za socialno delo. Tako
se vsaj glede literature v domačem jeziku
sodelavci in študenti oddelka za socialno
delo samarske univerze na srečujejo z
nepremostljivimi problemi. Imajo pa
veliko drugih težav, zlasti s kadri, saj se
trenutno s socialnim delom ukvarjajo so-
ciologi, zgodovinarji, filozofi, arheologi
in drugi družboslovni strokovnjaki, ki se
specializirajo za to področje, težave so s
praktičnim usposabljanjem in učnimi ba-
zami. Zanimivo je, da se oddelek za so-
cialno delo razvija pod okriljem sicer zelo
konzervativno naravnanega predstojnika
katedre za politologijo in sociologijo, ki
ima na steni delovnega kabineta obešeno
Marxovo sliko (pred nedavnim je odstra-
nil Engelsovo in Leninovo), literatura kla-
sikov marksizma pa dominira tudi na
njegovi knjižni polici. Ne glede na to ne-
navadno simbiozo, ki je morda značilna
le za samarsko situacijo, pa so se v Rusiji
zelo resno in učinkovito lotili razvijanja
nove stroke, ki je bila v socializmu
povsem zapostavljena. To je potrdil tudi
obisk v otroškem domu, kjer so sodelavci
pokazali izreden interes za naše izkušnje
na področju rejništva in institucional-
nega varstva otrok in mladostnikov.
Otroški dom, ki ga pravkar na novo ure-
jajo (z velikim prizadevanjem, da bi zago-
tovili večjo domačnost), je eden od
mnogih na tem območju. Otrok, ki potre-
bujejo domsko varstvo, je po besedah so-
govornikov vedno več, ne le zaradi
problemov v družinah, ampak tudi zaradi
vedno večjega števila zapuščenih otrok,
ki jih dobesedno pobirajo z ulic. Tudi
zaradi problemov otrok je pri usposabl-
janju socialnih delavcev močan poudarek
na delu z družino, veliko več kot pri nas
pa se ukvarjajo tudi s problemom
osamljenih samskih oseb, med katerimi
so v vseh starostnih skupinah najbolj šte-
vilčne prav ženske.
Darja Zaviršek
Pavla Raposa Tajnšek
345