-----    159-----
Kaj je svoboda?
Dobrovoljne besedice kmetom slovenskim.
Dva kmeta, Urban in Miha, prišla sta do nekega gospoda dohtarja in ga prosita, naj jima razjasni, kaj da je svoboda.  Tako-le so imeli pogovor:
Miha. Gospod dohtar! večkrat slišim govoriti o svobodi, pa sem tudi že bral o nji. Vem, da pomeni ta beseda frajnost, in jez menim, da je to prav napčna reč, zakaj kjer gospodari svoboda, delajo ljudje, kar sami hočejo, da po tem postave nič ne veljajo. Tako je bilo 1848. in 1849. leta na Laškem. Saj sem bil tisti čas večkrat tam, in Lahi so zmirom upili: eviva la li-berta, to je, živila frajnost!
Urban. Al ti, Miha! nisem večkrat djal, da to je bil punt, a ne svoboda. Jez trdim, da brez postav niso ljudje nikjer živeli, in da bi tudi ne mogli živeti. Ko bi ljudje delali kar vse po svoje, gotovo bi se vsak dan pobijali, kradli bi in ropali, in hudega ne bi bilo ne konca ne kraja; zato punt ni svoboda. Kaj pa je vendar prav za prav svoboda, sam ne vem na tanko, in zato sva prišla k vam, gospod, da nama to po domače poveste, da bode najinih besedi enkrat   konec.
Gospod. Vi, oče Urban, imate prav, ako mislite, da svoboda ni razuzdanost in brezpostavnost. Ako bi kdo tudi prav sam živel v kaki puščavi, moral bi živeti saj po božjih postavah, in moral bi izpolnovati dolžnosti do Boga in samega sebe. Svoboda je vse kaj druzega. V primerni priliki Vama hočem pokazati: kaj da je svoboda, in da je prav dobra, pa težka reč.
----     160   ----
Cujta! — Maloleten človek, dasi tudi je premožen in dobre glave, je pod očetovsko oblastjo, to je, on varha (jerofa) ima. Oče ali varh imata doižnost, odgojiti ga, za-nj gospodariti in skrbeti. Nedoietnik živi tedaj lahko, brez skrbi, in je srečen. Kadar pa polnoletnost nastopi, prevzame gospodarstvo; za vse skrbi sam, in se trudi, tudi se oženi in želi novih skrbi: otrok. Ponosen je tega truda, in dela in dela, prav možak je. Kaj mislita, ali bi tak korenjak dovolil, da se mu vse to odvzame, in da se mu zopet varh postavi, kteri bi mesto njega delal, in za-nj se trudil?
Urban. Gotovo ne; to bi bilo sramotno, in drugi ne bi nikoli tako dobro gospodarili,   kot on sam za-se.
Gospod. Prav je, in takemu polnoletnemu, samo-stalnemu gospodarju pravi.mo, daje svoj, kar ni bil poprej. 24letni mladeneč postane prost, kakor da bi mu postava rekla: bodi svoj, to je, svoboden.
Miha. Tak gospodar sem že dosti let; al tega nisem nikoli se premišljeval.
Gospod. Naše občine (soseske, komuni) so bile poprej takemu maloletnemu človeku popolnoma podobne, ker so bile pod varstvom grajščin in nekdanjih kresij. Skoro nič niso smele storiti same in brez višega dovoljenja. Svoje račune (rajtenge) so morale podajati gosposkam v pregled, in grajščine so celo župane imenovale. — Zdaj pa so občine po novi postavi svoje. Po občinskem zboru in po županu gospodarijo, kakor mislijo, da je prav; skrbijo za varnost v soseski, za ceste, šolo in uboge, opravljajo svoja opravila, in cesarske^gospo-ske pazijo le na to, da se postave ne prelomijo. Se celo nekoliko opravil, ki so jih poprej gosposke preskrbovale, imajo zdaj občine opravljati. Zavoljo tega jim pravimo, da so odraslim možakom podobne, da so svobodne.
Urban. Občine imajo tedaj prizadevati si za svojo korist, kakor vsak umen gospodar skrbi za se in za svojo družino.
Miha. Pri nas se pa zmirom kregajo, kadar je zbor, in ljudje ubogati nočejo.
Gospod. Kako je to?* V zboru se po končanem pogovoru ima glasovati, to je, vsak d& svoj glas tako ali tako; kamor pade večina glasov, to je sklep; župan izpeljuje sklepe, in večini glasov mora vsak pokoren biti. Ako ni tako, ni v soseski ne mini, ne reda, ne sreče;   vse  razpade  kakor  v drugi nemerni družbi.
Urban. Domd sem jez gospodar in ukazujem; v občini (soseski) je gospodar večina glasov. Vsak lahko vidi, da ne more drugače biti.
Gospod. Videli smo, zakaj da je polnoleten človek svoboden, in kdaj in k ter a občina je svobodna. Pra-šam vaji zdaj, kdaj je ljudstvo svobodno, kaj mislita?
Urban.   Ne vem pravega odgovora; po tem pa, kar
sem slišal, mislil bi, da takrat, kadar ljudstvo, kakor
svoboden mož in svobodna občina, za svoj prid
samo skrbi, in svoja opravila samo opravlja.
Gospod. Dobro ste odgovorili, in povedali ste skoro vse.
Urban. Kako pa da je to mogoče, ne morem si misliti, posebno tega ne, kako bi ljudstvo moglo in kako bi znalo dobro opravljati vse te reči?
Miha. Jez pa še manj, in tudi ne vem, kakošna opravila da bi imelo ljudstvo.
Gospod. To ne bo tako težko izvedeti, ako premislimo, da je vse ljudstvo, da je cela država le velika družba mnogih mnogih občin. Po takem so državna opravila skoro enaka občinskim, le da so obširnejša , važneja in težja, ker obsegajo veče število ljudi in dokaj več imenitnih zadev. Pred vsem je treba, da se skrbi za primerne in dobre postave, potem da se te postave hitro in na tanko izpeljujejo. Posebno se mora   skrbeti   za   varnost   po  celi   deželi   doma,   a
tudi da se dežela obrani vnanjih sovražnikov in na-padcev; tedaj mora vsakdo vojak biti, kadar je treba. Skrb mora državi dalje biti za pravične sodnije , za dobre šole, za zdatno podporo trgovine, obrtnije in za umno narodno gospodarstvo. Gledati se ima dalje, da se opravljajo vsa opravila z drugimi državami, s kterimi je v dotiki. Sklepa se tudi, ako ima biti boj ali mir s tujci itd. Ker se pa za vse to dosti denarja potrebuje, se ima zloževati ta denar, in preračuni napravljati in paziti na to, da se ne potrosi več kakor to, kar je potrebno. Vsem tem opravilom pravimo deželna ali državna, tudi javna  opravila.                    (Kon. prih.)
-----    166   —
Kaj je svoboda?
Dobrovoljne besedice kmetom slovenskim.
(Konec.)
Urban. Saj je res po tem , kar ste nam , gospod dohtar, povedali, gospodarstvo države nekako podobno gospodarstvu v občini (srenji).
Gospod. Poslusajta me na dalje. Občini na čelu stoji glava>, ki se imenuje župan; on ima svoje odbornike in svetnike.' Na čelu državi pa stoji gla-va>, ki ali po očetu svojem podeduje (erba) najvišjo oblast in se imenuje cesar ali kralj, vojvoda ali knez, kakor so države bolj ali manj mogočne, —ali pa tak, ki ga vselej ljudstvo voli za nekoliko let, kakor v občinab župana in se imenuje prvosadnik. Une države se zovejo monarhije ali samovlade, te pa republike ali lj ud o vlade.
Miha. Tedaj so tudi take države, v kterih ljudstvo svoje vladarje tako voli kakor mi župane? Tega nisem še vedel.
Miha. Moj Bog! kako pa ljudstvo vse to dela in opravlja, saj še v soseski je težko gospodariti.
------    167   ------
Gospod. Da se vse to zgodi, voli ljudstvo zmožne in domoljubne poslance v postavodajavni zbor. Ti dajejo postave, sklepajo, koliko denarja je potreba, pazijo, da gre vse po redu, in imajo tiste pravice, ktere jim ljudstvo odloči. — Postave izpeljuje in druga javna opravila opravlja po sklepu najvikšega zbora državni poglavar, kterega si za nekaj časa, recimo, za 3 ali 6 let ljudstvo izvoli. On pa si izvoli potem pomočnike, to je, ministre in druge državne uradnike, ki so odgovorni njemu in najviksemu zboru, kakor je tudi on sam odgovoren temu zboru in tako vsemu ljudstvu. Ljudstvo imenuje in voli tudi niže uradnike po okrajih, dalje porotnike ali tiste prisežene može, ki sodijo v porotnih sodnijah , kadar gre za veča hudodelstva. — Vse to se zapiše v pismo in vsi prisežejo, da bodo po teh glavnih postavah ravnali. — Tako je, akoravno težko, vendar pa mogoče, da ljudstvo vse te imenitne opravke izvršuje po izvoljenih možeh, in to ljudstvo je svoje, to je svobodno, kakor posamesni odrasli človek ali občina, ktera sama za-se skrbita.
Urban. Pri nas ni tako, in menda ni bilo nikoli, še nikdar nisem slišal kaj tacega.
Gospod. Res, da pri nas nikdar ni bilo ljudovlade; zmiraj smo imeli ali vojvoda ali kralja, in zdaj imamo cesarja.
Urban.   Kje drugej po svetu pa so ljudovlade?
Gospod. Bilo je tacih držav več v starodavnih časih; zdaj je v Evropi edina S vaj ca takošna dežela, v Ameriki jih je več. Al dovolite mi , da vama na dalje razložim, da tudi monarhije ali samovladne države" se ločijo na dvoje, in ta razloček je sila važen. V državah, ktere imajo kralja ali cesarja, je on najvikši glavar in vladar; njega ne voli ljudstvo, ampak, kakor sem že rekel, prestol podeduje sin po očetu. Al tudi v teh samovladnih državah je velik razloček: v ne-kterih kralj ali cesar edini sam kraljuje ali cesari; on sam postave daje, sam jih tudi izpeljuje po svojih ministrih in uradnikih, kteri so v vsem le njemu odgovorni. Le on sam odločuje vse denarne zadeve itd.; tedaj je le on gospodar in poveljnik glede na vsa notranja in zunanja javna opravila. Država s tako vlado se imenuje a b solutis tičn a ali samooblastna; tak vladarje samovladnik ali samodržec. Ljudstvo, ktero se ne sme pod njim pečati z javnimi opravili, ni svobodno, je maloletnemu človeku podobno.
Urban. Tako kaj ne je bilo pri nas pred 1848. letom?
Gospod. Tako je bilo. Zdaj pa je tudi naše cesarstvo — Avstrija — stopilo v vrsto tistih svobodnih držav, ki se imenujejo ustavne ali konštitucijske monarhije. V taki državi, ki ima ustavnega kralja ali cesarja, daje postave, nalaga davke, ustanovlja število vojakov itd. vladar z ljudstvom vred, ktero voli in pošilja svoje poslance v deželne zbore in občni državni zbor. Brez dovoljenja teh poslancev in po-trjenja vladarjevega ne velja nobena nova postava, se ne morejo davki nakladati, dolgovi delati itd. Ti poslanci imajo tudi pravico, nove postave predlagati, zahtevati, da se odpravijo napake in pogreški po deželah. Tako narejene postave izpeljuje pa, skrbi za red in varnost in opravlja vsa druga javna opravila kralj ali cesar po svojih ministrih in uradnikih. On je tudi poveljnik vse vojske in imenuje vse uradnike, vendar v nekterih deželah, na priliko, na Ogerskem in Hrvaškem imenuje ljudstvo niže uradnike po komitatih ali velikih županijah. Tak ustavni kralj ali cesar ni odgovoren nobenemu, ampak le njegovi ministri in svetovalci so za vse odgovorni njemu in državnemu zboru, ki na-mestuje ljudstvo. Tak vladar ima tedaj vso izpelje-vavno oblast, al ministri so tudi   zborom   odgovorni za
izpeljavo postav ; postavodajavne oblasti pa ima vladar, rekel bi, samo na pol, deli jo namreč z ljudstvom. In takemu kralju ali cesarju se pravi, da je vladar z omejeno oblastjo mimo unega, ki je samodržec z neomejeno oblastjo.
Urban. Po takem skrbi za deželni prid v taki državi cesar ali kralj in ljudstvo, tedaj ob&ze-dinjena. Misliti je, da bi morala taka dežela prav srečna biti.
Miha.   Tudi jez sem teh misli.
Gospod. Sploh je to mnenje, da je taka ustavna država srečneja mimo take, v kteri se ljudstvo prav samo vlada, to je, v ljudovladni državi. Pravijo sicer, da ljudovladne države več svobode vživajo, da je njih vladarstvo cenejše itd. Znabiti; vendar je tudi to gotovo, da v ljudovladnih državah mora ljudstvo že od mladih nog zrelo biti za tako vlado, ono mora ubogati in pokorno biti vsakemu izmed sebe, če je bil po-pred tudi nizkega stanu, ako ga je večina ljudstva izvolila za svojega glavarja. Ce ni vajeno ubogati svojim ljudem, nastanejo punti in vsa država trpi škodo ali tudi pogine. Tudi je v ljudovladuh obširna pot odprta častiželnosti, da ta ali uni hrepeni po slavi in oblasti prvo s edniko vi in pisano gleda onega, ki stoji zdaj na najvišem mestu; prizadeva si, da bi ga z lestvice doli vrgel in sam.sebe gori postavil. Ker so vsako tretje ali šesto leto poglavarja volitve, je to večkrat že vzrok bilo krvavim bitvam med volivci. Tacih homatij pa ni, kjer je stanovitni kralj ali cesar najvikši glavar; tudi so večidel ljudje rajši pokorni postavam, ktere se dajajo v imenu kralja ali cesarja, in če on pazi na red in varnost. Zato je za nas gotovo bolje, da stanovitni cesar z ljudstvom vred skrbi za občni blagor, in da imata tako visoke pravice in dolžnosti cesar in ljudstvo skupaj. Ako v taki državi ministri vladarju kaj slabega nasvetujejo, so poslanci v zboru, kterim je dolžnost to reč vladarju razjasniti in je ne dovoliti; ako bi pa poslanci hotli kaj napčnega vpeljati, je vladar z ministri svojimi, ki mora poslance razsvetliti in kaj tacega ne potrditi. Se ve* da, kakor mora cesar ali kralj pravičen biti, tako morajo tudi ministri in poslanci pošteni biti, da se vse dobro izvršuje.
Urban. Zdaj pa že znam razločiti to in uno j in prepričan sem, da v ustavni državi moramo vsi skrbeti za deželo. Tudi vidim, da bi mi za ljudovlado ne bili; saj so ljudje, ki še radi župana zmerjajo, rekoč: kaj nam bi ta zapovedoval! — Vendar vas moram še nekaj vprašati. Zakaj prav za prav imamo deželne zbore in tudi državni zbor na Dunaj i?
Gospod. Zato, ker ima naša Avstrija več dežel in več narodov. Vsak narod in vsaka dežela imata svoje potrebe, in vse cesarstvo skupaj ima svoje, ki so tedaj občne in splošne. Za prve so deželni zbori, a za druge je občni državni zbor. Vse pravice in dolžnosti ustavnega vladarja in pravice in dolžnosti vseh ljudstev so zapisane v eno pismo, kteremu se pravi ustavno pismo. Tako pismo, kije podlaga ustavnega vladarstva, je avstrijskim narodom cesar dal s tako imenovano diplomo od oktobra meseca 1869. leta.
Urban. Vse to zapisano imeti, dobro se mi zares zdi, kajti potem vsak ve, kaj gre Veličanstvu cesarju in kaj gre ljudstvu; prepira o tem ne more več biti.
Gospod. Da pa je država zares srečna, mora vsak svoje dolžnosti izpolnovati, kakor vladar, tako ljudstvo, sicer bi ustava le mrtvo pismo ostalo. — Prva ljudska dolžnost pa je, svojih pravic se posluževati, toraj pred vsem k volitvam vsakikrat shajati se, in voliti poštene, bistroumne, skušene in zgovorne može, — može* ,   kteri   svojo domovino zares  ljubijo,   kteri se v
             168
zborih po njenih željah ravnajo, ne pa po svoji trmi ali pa po mislih tacih, kteri še naroda našega ne poznajo in bi ga radi le zmiraj vpregali v ptujo galejo, sploh take može, ki so svoje lastnosti, svoj značaj že d j an-s ko pokazali. Jalovim besed a m nikdar ni verjeti; one so večkrat le med, s kterim je strup namazan. — Ljudstvo skorej vse le po poslancih dela; kakoršni so tedaj poslanci, takošno bo njih delo, in vse ljudstvo bo škodo trpelo, če je slabo volilo. Zavoljo tega se morajo volivci že dosti časa poprej pomenkovati in po dogovoru skleniti, kterega bodo volili, da pridejo k volitvi vsi pripravljeni. Dobro je tudi, tacega poprej prašati, kaj da misli o tej ali drugi deželni potrebi, in ali prevzame poslanstvo.    Nič drugače ni  pri volitvah župana
in starešin.
Urban. Povem vam, gospod dohtar., da sem pri vsaki volitvi bil; nisem pa tako natanko vedel, da je res treba priti, in da imamo tako skrbno paziti na lastnosti tega , ki ga hočemo izvoliti. Ko smo župana volili, dal sem svoj glas svojemu botru, kteri je skozi in skozi pošten mož, a drugi so za-nj najbolj zato glasovali, ker so mu dolžni bili. — Ko smo volili poslanca, nisem vedel prav za prav, koga imam voliti, in dal sem svoj glas nekemu premožnemu posestniku, misleč, da bo ta že vedel, česar mi kmetje potrebujemo. Tudi smo volivci le malo ur pred volitvijo se pogovarjali, koga da bi volili, in nismo *se mogli dogovoriti. Vidim, da je bilo prepozno in napčno.
Miha. Jez pa naravnost povem, da nisem bil še pri obeni volitvi, ker sem si mislil, naj jo opravijo drugi; jez nimam Časa in mar mi ni, naj izvolijo Petra ali Pavla.
Gospod. Sto in stokrat vam rečem, da taka misel je skozi in skozi napčn^a misel, pa tudi — al ne zamerite mi — neumna misel; zakaj če hočete koga kamor koli poslati, da vas v važ.nih zadevah, ktore tudi v mošnjo segajo, namestuje in zastopa, boste gotovo na to gledali, da je ta človek pripraven za to sporočilo in temu delu kos.
Miha. Pa človek celi dan pri volitvi zgubi in zraven potrosi tudi se kak goldinar, če najde dobro kompanijo.
Gospod. Cujte Miha! Ali hodite o nedeljah v cerkev in dajete kaj za cerkvene potrebe?
Miha. Kaj ne bi! vsako nedeljo grem in vsak praznik, in plačavam tudi.
Gospod. Zakaj neki? ali vam ni žal za toliko časa in za ta denar?
Miha. Nu, zakaj? zato ker je tako zapoved božja in ker bo pomoglo moji duši; za ta čas mi ni žal, in tudi ne sme biti.
Gospod. Prav tako! To kaže, da ste dober kristjan. Ker pa ste dober kristjan, morate spolnovati tudi vse drugo, kar globoko sega v duševni in posvetni blagor vam samim, celi občini, pa tudi celi deželi in državi. Pomislite le samo to, da gre v vaši lastni hiši vse narobe in rakovo pot, ako ni dobrega gospodarstva, pravega reda, — da gospodar vleče hot, gospodinja pa bistahor, da otroci delajo po svoji glavi, posli pa tudi tako; v taki hiši ni blagoslova božjega in kmalu pride na kant. Pogledite! kakor s hišnim gospodarstvom, prav taka je z občinskim, deželnim in državnim, in ker ste vi en kos te občine, pa tudi en kos dežele in države, tedaj vse dobro, pa tudi vse slabo, kar se tam godi, tudi vas zadeva v denarnih in druzih rečeh.
Miha. Da se ne bi veliko plačevalo, oj, za to mi je že mar, in če je res tako, da država je kakor pa-ternošter, mi pa smo vsak kakor eno zrnce na njem,
tedaj   res   tudi   vsacega  zadeva,   kar   se   v   komunu (občini), v deželi in državi godi.
Gospod. Hodita po tem takem k vsaki volitvi; naj vama ne bode žal za majhno zamudo časa in za malo denarja, in volita pametno. Pomislita dalje, da komur ni mar za prave može* v občinskem , deželnem in državnem zboru, ta sam sebe zvezanega prepušča drugim, da delajo kar hočejo; če pa vam nepošteni hinavci, starokopitni rakovci, sebični lakomneži kruh svobode režejo, vam bo taka njih svoboda strašno presedala! Kakor nedoletni otroci bote po tem vedno pod šibo tacih gospodarjev, kteri le toliko svobode radi imajo, da oni svoje namene izpeljujejo. Vedite, da po pametnih volitvah se vrši svoboda.
Urban. Mene, gospod, ste že preverili popolnoma. Zdaj še le vem, da v ustavni državi se svoboda začenja z umnimi volitvami.
Gospod. Prav kratko rečeno, je tedaj svoboda pravica in dolžnost vsacemu državljanu, da se marljivo in odločno pečd z državnimi, deželnimi in občinskimi, to je, z javnimi zadevami, —da pametno dela in živi po postavah, kijih je dal cesar z ljudstvom vred. — Videte pa iz tega tudi, da je svoboda prav koristna pa tudi težka reč. Ljudstvo pa, kteremu je prav živo mar za javna opravila, in se ž njimi po ustavnem pismu pametno in po vesti pečd, ktero je složno in ustavnim postavam vselej pokorno, ni samo srečno, temuČ postane imenitno, veljavno ljudstvo. — Zdaj pa srečno! Povejta svojim sosedom, o čem smo se pogovarjali, da tudi drugi ved6, da svoboden je v ustavni državi le tak, kdor ni volek božji, ampak ki dobro poznd svoje državljanske pravice, pa tudi dolžnosti svoje, da glavo po konci nosi, Če tudi je v kmečki suknji, vendar pa tudi v razuzdanosti ne išče svobode, ampak v mejah, ki jih stavijo postave! Ako pa niso take se dajo pre-meniti po poštenih poslancih.