Iz temne zgodovine čebelnega življenja (Piše Fr. Pengov) IV. Roparski vitez. cflfjpekega poldne se je vračala Betonika, jedna najmarljivejših čebelnih jSjjsrv družic, precej zdelana s paše proti domu. Na nožicah obložena z "^aJ-^ rumenim koškom je veselo frfotala preko zelenih lok in zlatega žita valovitih poljan, mej katerim se je na gosto naseijena košatila in pre- vzetovala bohotna gospoda, v krasni poletni opravi, vsled katere jo tudi imenuje Ijudstvo purpalo (skrlatica). Pri tem je zadovoljno brenčala pesmico, podobno oni, ki jo peva veseli Dolenjec ob trgatvi. Tako je priveslala že do znane domače brežine in že so bežala na obeh straneh njenega pota znana drevesna debla. Kakor hitro je pusti za seboj, takoj ugleda prijazno strešico ljubega domka. Da se ji tem preje izpolni srčno hrepenenje, zato pospeši naša Betonika svoj krilati korak. Nenadoma, v najreznejšem letu se ji zamota nekaj črez glavico in Betonika začuti, kako se ji trije krempeljci na nožicah zapletajo v trdno, skoraj ne-vidno tkanino . . . Cudo, da ni uboga čebelica pala v nezavest samega strahu! A brzo se je zavedela, dvignila oči in — zatrepetala po vsem životu. Na deblu mej trhlo -« 156 3*- lubadjo sedi — o groza! — velik pisan pajek. Že stega svoje dolge noge in jo maha po pajčevini bliže in bliže proti svoji žrtvi. Pajek je imel osem nog, na glavi osem očij in vse so štrlele tako grozepolno in strašno v svet in tako krvoželjno se upirale na ubogo Betoniko. Ta na svojo srečo ni izgubila zavednosti. V trenotku je izprevidela, da čim bolj se premetava in prizadeva raztrgati svoje vezi, tem trdneje se je oprijemljejo. Zato je pobesila lepo mirno svoja krila dajoč sama sebi pogum: ,,Le mirno, le hladnokrvno ... In junaško pa trdno je pogledala v oči bližajočemu se sovražniku in zabučala, kolikor je mogla na ves glas: ,,Potepuh!" A malo je ganil častni priimek tolstega pajka. Niti zmenil se ni zanj, le poželjivo z jezikom cmakajoč; je opominjal čebelico: ,,Nikari preveč ne vpij, moja si!" ,,Oho, precdj boš imel še opravila, predno bodem tvoja!" odrezala se je čebelica ponosno in bila je odločena braniti se do zadnje kapljice krvi. Kolikor so ji dopuščale vezi, obračala se je k pajku tako, da bi ga mogla, brž ko bi se ji približal, z nožicami pritisniti k sebi in z želom prebosti. Z nabrušenim bodalcem je bliskala in sikala in grozno brenčala, da bi za-vratnega morilca navdala z grozo in strahom. ,,Ne kriči vendar, saj si moja!" ponavljal je v jednomer pajek. Vendar pa ni imel dovolj poguma spoprijeti se z nasprotnico oboroženo od vrha do tal z zastrupljenim orožjem. Samo stiskal se je v gube, kakor kak star godrnjač za pečjo in jel od zadaj obhajati svojo žrtev. Dobro je vedel krvnik, da se bode čebelica vedno po njem obračala in da s tem sama sebe vedno bolj in bolj zaplete v mrežo. Toda previdna Betonika m imela slame v glavici. Bila je vsled dolgega leta že utrujena in le prejasno je izprevidela tu v pajčevini, da ji je s svojimi močmi varčevati za neizogibni boj, ki ima odločiti mej življenjem in smrtjo. Zato se ni niti ganila, marveč je visela v pajčevini kakor na škripcih. Pajek se je drsal krog nje v vedno ožjem in ožjem krogu, in čebelica je čutila, kako se trese lahka pajčevina pod njegovimi koraki. Nenadoma se je vrgel kakor jastreb od zadaj na svojo žrtev, jo zagrabil z nogama in ji hotel zasaditi svoje tolovajske čeljusti v nežni vrat. ,,Kviiit!" je zastokala čebelica. S poslednjo močjo je nategnila jedno nožico, ki je ostala še prosta, objela ž njo neprijatelja okrog pasu in ga pritisnila z močnim naporom. Preostro njeno bodalo se je zadrlo kakor blisk v mehko roparjevo truplo preje, nego ji je mogel zasaditi v grlo silno svoje zobovje. Prepozno se ji je izvil pajek iz smrtnega objetja. Obupno je skočil z vsemi osmimi nogami od pajčevine in v veiikem loku pal doli v travo. Za njim pa se je vlekla nežna, bela nitka. ,,Pa me le nimaš!" zaukala je za njim vrla Betonika in škodeželjno gledala, kako njen sovražnik drgeta doli v travi s silnimi nogami in pola-goma nižje in nižje zapada mej gosta stebla. ,,Ali vendar nisi še zunaj!" oglasi se v tem nekje od blizu zadirajoč glas, Qebelica je opazila, kako iz podolgovate špranje v deblu, na katero je -* 157 j*- ' bila pajčevina pritrjena, pokukavata dve dolgi, črni tipalnici nasajeni na glavi z močnimi čeljustmi. ,,Bil je to mojsterski ubod! Sprejmi moj poklon!" nadaljeval je tujec, o katerem čebelica doslej ni vedela, ima li v njem pričakovati zaveznika ali novega sovraga. ,,Dobro si mu dala, mila čebelica, kar mu gre, temu mrač- J njaku mračnjaškemu in neolikancu prve vrste. Pa se mi priseli tu v so- m seščino, mene niti ne pogleda, niti predstavi se mi ne in nategne tu svojo f vražjo mrežo. Jaz pa naj tu v luknji celi dan sline požiram gledajoč, kako on odira komarje in mušice! Pri moji bradi, že zdavnaj bi se bil jaz sam ¦ raje preselil — toda vrtaj in dolbi si štiri dolge dni novo luknjo temu pri- 1 tepencu na ljubo!" I Mej tem je izkobacal tujec ven iz razpoke. Bil je lep tesar (hrost) v bleščeči kovinski suknjici in vsa njegova vnanjost je razodevala veliko omiko in sijaj. ,,Oj, pom6zi mi!" ga zaprosi čebelica. Uvidela je, da se z lastno močjo ne reši te zadrge. „0, prosim, z veseljem!" je hitel vljudni kebrček. ,,Le škoda, da se s tem pripravim ob tvojo pričujočnost..." In hitel je k najbližjemu koncu pajčevine ter ga z jednim mahljajem presekal. Isto je storil z drugim, tretjim koncem, in že se je dvignila cela pajčevina s čebelico vred kakor razpočen zrakoplav počasi v loku proti naslednjemu deblu. rNa svidenje!" je klical tesarček. ,,Bilo mi je v veselje." Čebelica je začutila pod seboj trdno, hrapasto celino in bila je rešena. Močno se je vprla ob skorjo, trgala raz sebe slabejša vlakna, močnejša pa je razgrizla in že je veselo zabrenčala, slobodno se zopet dvigajoč v zraku. Ali previdno je mahala z ne še popolnoma urejenimi krilci in vsak čas se ji je zdelo, kakor da ji miglja pred očmi strašna, komaj vidna mreža.