D o p i s i. Štajersko. Iz Gotovelj natn poročajo: Na Vernih duš dan so na tukajšnjem pokopališču blagoslovili in slovesno odkrili lep in fino izdelan skupni nagrobni spomenik prvemu tukajšnjemu nadučitelju Antonu Šumljaku in njegovi soprogi Mariji, rojeni Topolnikovi. Spomenik, ki prav toplo priporoča izdelovalca narodnega kamnoseškega mojstra Camernika v Celju, je veljal okroglih 200 K, katerih eno četrtino so prispevali zavedni Gotovljani, tri četrtine pa pokojnikovi tovariši. K odkritju se je zbralo mnogo domačega občinstva.šolska mladina ter okolo 30 učiteljev in učiteljic. Učitelji so zapeli žalostinki »Jamica tiha« in »Na grobeh«, predsednik učiteljskega društva, g. Armin Gradišnik, je pa imel pretresljiv nagrobni govor, v katerem je kratko očrtal življenje in značaj pokojnega tovariša. S solznimi očmi se je razhajalo občinstvo. Pokojni Šumljak zasluži, da mu tudi tukaj postavimo spomenik. Bil je eden izrned tistih, žal, da ne preredkih ubogih, a vrlih slovenskih sinov, ki je po njih zamahnila kruta usoda ravno takrat, ko so si v življenja boju ravnokar priborili svoj košček kruha in se je njih delovanje za blagor milega slovenskega naroda pravzaprav šele začelo. V rani mladosti izgubivši očeta, ki je bil rudar, živeč odslej le od žuljev uboge mu matere, se je prestradal nadarjeni, navdušeni in živahni mladenič skozi težavne študije. Ko je napravil maturo, se ni mogel niti oddehniti, zakaj takoj drugi dan je že moral nastopiti službo pomožnega učitelja na Zidanem mostu. Tukaj je bil potem nad dve leti provizorični učitelj, od tukaj je prišel kot definitivni podučitelj v Šoštanj, kjer si je izbral zakonsko družico, iz Šoštanja je bil prestavljen v Žalec, kjer si je v kratkem pridobil izredne simpatije vsega prebivalstva. Ko so se Gotovljani izšolali iz Žalca ter so si postavili krasno lastno šolsko poslopje, so hoteli izročiti vodstvo šole priljubljenemu jim Šumljaku in nikomur drugemu. To se je tudi zgodilo. Preskočivši dolgo vrsto starejših tekmovalcev, je bil Šumljak jeseni 1. 1901. imenovan za tukajšnjega nadučitelja. Takrat ni bilo na svetu srečnejšega človeka nad Šumljaka. Z velikim veseljem in nenavadnim navdušenjem se je lotil delovanja na novi šoli in med naprednim prebivalstvom lepe in zavedne gotoveljske vasi. Tukaj delovati in umreti, to je bila njegova želja. Da bo pa njegovo tukajšnje delovanje tako kratko, tega se mu niti sanjati ni hotelo. V januarju lanskega leta se je preselila v večnost njegova mlada soproga, in decembra istega leta, po komaj dveletnem tukajšnjem službovanju, star šele trideset let, je legel k večnemu počitku še on. Njegovo življenje je bilo trpljenje. Bridko so ga sicer tlačile materijalne skrbi, a vkljub temu je bil navdušen idealist, kakršea naj bi bil vsak vzorni učitelj. Soproga mu je prinesla dobro srce, a nič denarja. Da bi mu pomagala nositi »življenja pezo«, se je dala vpisati kot učiteljska aspirantinja ter je na več šolah službovala kot suplentinja. Ni jima klonila jeklena volja, a omahniti jima je moralo telo pred kruto zalezovalko učiteljsko — pred jetiko. Zapustila sta štiriletnega edinčka Ivančka. Kakšna usoda čaka sirotka? Bo li živel življenje svojega gočeta? Bog vc! Nagrobni spomenik pokojnikov ima značilni napis: >Bil je še mlad, a jeklen značaj; goreč v ljubavi do izročene mu raladine, vcs plamteč za domovino in narod svoj. Blag rau spomin!« Primorsko. Odkritje nagrobnega spomenika tovarišu Koršiču. Učiteljstvo sežanskega šolskega okraja se je zbralo dne 3. novembra t. 1. na Štjaku, da primerno proslavi odkritje nagrobnega spomenika velezaslužnemu, nepozabnemu blagopokojnemu tovarišu g. Antonu Koršiču. Kako občuten je bil udarec, da ga je nemila smrt odtrgala vse prezgodaj iz naše sredine, potrjuje še sedaj obilo število udeležencev ravno omenjenega slavja. Vkljub oddaljenosti kraja je bilo prisotnih nad polovico g. kolegov z eno vrlo zastopnico gospic koleginj. Tudi sosednji postojnski okraj je bil zastopan po enem gospodu tovarišu z gospo soprogo, obžuluje, da so bili ostali zadržani zaradi nepovoljnega vremena. Občani pa so bili malone vsi prisotni. S tem so pač jasno pokazali, kako priljubljen in nepozabljen učitelj jim je bil rajnik. Ob 10. uri predpoldne je bila maša zadušnica. Takoj po maši smo šli vsi s šolsko mladino vred na pokojnikov grob, kjer je g. kurat Franjo Glešič blagoslovil spomenik. Nato smo zapeli pesem: Blagor mu 1 pod vodstvom vrlega starčka jubilarja gosp. Ant. Benigarja. Za tem je nastopil g. c. kr. okr. šol. nadzornik M. Kante z jako genljivim in krasnim nagrobnim govorom. K sklepu smo zapeli še pesem «Jamica». Končno smo odšli na pokojnikov dom, kjer nas je gospa pokojnika vdova pregostoljubno sprejela, ter s tem dejanski pokazala, kako še vedno čisla spomin svojega pokojnega soproga in njega zveste tovariše. Bolgarija. Petindvajsetletnico učiteljskega delovanja v Bolgariji je praznoval naš rojak g. prof. Anton Bezenšek dne 9. in 10. oktobra v Sofiji na jako slovesen način. Dne 9. oktobra se je odprl v bolgarski prestolnici II. stenografski kongres po samem ministru narodne prosvete, g. dr. Šišmanovu. Ta je porabil to priliko, da je pohvalil plodonosno delovanje g. prof. Bezenška kot učitelja in stenografa tekom 25 let v Bolgariji. Slavil ga je kot skromnega učenjaka ter ga imenoval apostola Gabelsbergerjeve umetnosti na slavjanskem jugu, ki si je posebno za Bolgarijo pridobil velikih zaslug. Izročil mu je pozdrav samega kneza ter visoki red za nauk in umetnost, ki mu ga je knez blagovolil podeliti ob tej svečanosti. Dekoriranje se je vršilo v navzočnosti prestolničnega župana, predsednika najvišjega sodbenega dvora, okrajnega glavarja, nekaterih poslancev, rektorjev in profesorjev vseučilišča, ravnateljev in profesorjev gimnazij, načelnika stenografskega biroa pri narodnem sobranju ter stotine dijakov našega slavljenca. Bil je to svečan trenutek, ki je dobil še poseben pomen zaradi raznih odlikovanj, ki so došla g. prof. Bezenšku od drugih strani. Slavnoznani kralj. stenografski zavod v Draždanih ga je imenoval za častnega člana ter mu izročil po predsedniku kongresa krasno izdelano diplomo. Belgradsko stenografsko društvo ga je tudi imenovalo za častnega člana, kar je naznanil pri isti priliki sam predsednik istega društva, Jovan Milovanovič, osnovatelj srbske stenografije, ki je prišel zaeno z 12 odličnimi srbskimi stenografi (odvetniki, pisatelji, in učitelji) osebno čestitat k 251etnici. Bolgarsko stenografsko druŠtvo ga je bilo že poprej imenovalo za častnega člana, a izročilo mu je pri tej svečanosti dragoceno umetniško darilo v imenu vseh bolgarskih stenografov — slavljenčevih učencev. Srbski ministrski predsednik g. Sava Gruic je izročil slavljencu svoje čestitke po g. konzulu D. Bodiju. A kar je posebno imenitno, prišlo je prvo Belgrajsko pevsko društvo (ki je slavilo lani že svojo 501etnico) s svojim krasnim mešanim zborom k tej svečanosti v Sofijo, da čestita prof. Bezenšku, predsedniku prvega bolgarskega pevskega društva, k njegovi 251etnici. Pri slavnostnem koncertu v »Slavjanskej Besedi« je pelo pod vodstvom slavnoznanega srbskega skladatelja »Štefana Mokranjca večinoma slov. pesmi in to s tako dovršenostjo, da se je zbrano občinstvo kar čudilo. Nekateri časniki so pisali, da tako ubranega, milega in dovršenega petja v Sofiji še ni bilo slišati, a ga menda dolgo ne bo. Navzoči minister prosvete je občudoval to petje ter obenem izrazil željo, da bi rad slišal še večkrat krasne slovenske pesmi ter da naj bi prišlo tudi kdaj kakšno slovensko pevsko društvo v Sofijo. Slavljencu je došlo mnogo brzojavnih in pismenih čestitk iz slovanskih in drugih dežel, posebno iz Nemčije. Razprave stenografskega kongresa so trajale kakor vsa slavnost dva dni. One bodo obenem z opisom 251etnice natisnjene v posebnem jubilejskem Zborniku, ki ga izda društvo »Brzopis« v Sofiji. Gosp. Bezenšek deluje že 20 let kot profesor gimnazije v Plovdivu. A ker se je ta slavnost vršila v Sofiji, zato bo dne 12. novembra še druga slavndst v Plovdivu s sodevanjem bolgarskega pevskega društva. Te slavnosti se udeleži učiteljski zbor moške in ženske gimnazije v Plovdivu, tamošnji meŠčani in mnogo bivšib dijakov slavljenčevih iz raznih mest južne Bolgarije, od katerih so nekateri zdaj že v visokih službah, vojaških in civilnih. Pri tej priliki so bratje Bolgari v istini pokazali veliko čast našemu rojaku in zasvedočili niso s tem samo čuta hvaležnosti, nego še v večji meri — bratsko ljubezen.