Gospodarske stvari.
                                   ____________
Zemlja.
Zemlja na njivi, v katero sejemo in sadimo rastline, nastala je vsled razkroja rudnin s pomočjo toplote, zraka, dežja, rastlin itd. Tako stvorjevanje zemlje vrši se še dandanes. Zemlja je toraj zmes iz različnih bolj ali manj zdroljbenih rudnin in iz spr-stenelih živalskih ter rudninskih snovi. Prvotno zemljo imenujemo ono, ki je ostala na mestu, koder je bila stvorjena. Prvotno zemljo nahajamo mnogokrat na gorah, gričih, v dolinah itd. Močni nalivi, snežena voda, potoki, reke so pa prvotno zemljo v svojem teku pobrali in jo v ravninah naplavili. Tako zemljo imenujemo naplavljeno zemljo. Sostava različnih zemelj si je sicer vedno podobna, a vendar* zelo različna.
1.   Obstojni deli zemlje, kojo obdelujemo.
Glavni obstojni deli zemlje so:
a)  Več ali manj zdrobljeno kamenje,
b)  zmleto  in  uže razkrojeno  ter kemično pre-tvorjeno kamenje;
c) prst.
a) Zdrobljeno kamenje.
1. Glina. Glina nareja se pri razkrojevanji rudnine, kojo imenujemo „živec". Iz preperelih in razpadlih tacih rudnin se dela ona gnjetna tvarina, ki jej glina pravimo. Glina je kremenčevo-kisla glinica, mešana več ali manj s kremenico in s kovinskimi okisi, ki jo različno barvajo in jej potem tudi različna imena nadevamo. Vse vrste gline se vjemajo v tem, da se suhe več ali manj prilepljajo za jezik in da imajo nek poseben duh, ki ga bržčas dobe od tod, da se iz zraka nekoliko amonijaka navzamejo. Z vodo zmešana glina je mehka in gnjetna stvar, ki ne pušča vode skozi se. Zaradi te lastnosti je za poljedelca mnogo vredna, ker ona njivi zadržuje mokroto, ki je potrebna za vspešno rast. Zmes iz gline, peska in apna imenujemo lapor. Primešana veča množina kremenčevega peska in železnega okisa naredi iz gline ilovico.
2.    K v ar c. Kvarc nahaja se v zemlji v podobi peska, ter obstoji iz kremenčeve kisline in nekoliko družili primešanih tvarin. Z ozirom na velikost zrn delimo pesek tako-le:
a)  Sipa, to je pesek, kojega zrna so tako drobna, da jih zamore veter razpršiti;
b)  drobni pesek je oni, ki ima na pr. zrna, ki so podobna prosu;
c)  debeli pesek je debelega zrna kot prej imenovani ter ga nahajamo največ v zemlji;
d)  grušč ali šuta, ki je sploh poznat.
Pesek, kot obstojni del zemlje ima povsem nasprotna svojstva od gline. Pesek rahlja zemljo, se hitro zgreje in mokrote ne pridržuje.
Prava zmes gline in peska je najboljša zemlja.
3.   Apno, nahaja se v zemlji največ kot oglji-kovo-kislo apno, to je, kot apnenec. Apno kaj dobro rahlja zemljo ter zmanjšava njeno nežnost. Apno na-vleče se hitro mokrote in toplote, pa se tudi hitro osuši in ohladi. Delovanje apna v zemlji je zelo koristno, ono uniči rastlinam škodljive kisline, pospešuje razkroj živalskih in rastlinskih snovi ter pomaga raztopiti težko raztopljive rudninske spojine. Žvepleno-kislo apno ali mavec (gips) nahaja se redkokrat v zemlji.   Mavec kaj dobro vgaja detelji in sočivji.
4. Magnezije ali lojeve prsti nahaja se malo v zemlji ter je manj važna kot prej imenovani sostavni deli zemlje.
b) Zmleto in uže razkrojeno ter kemično pretvorjeno
kamenje.
Med te obstojne dele zemlje spadajo vse rudninske snovi, ki so se iz ene ali druge rudnine ali pa kamenja izkrožile ter se v takem stanu nahajajo, da zamorejo prej ali slej rastlini služiti v hrano. Tu sem pripadajo vse rudninske redilne snovi, posebno pa za rastlinski živež potrebne zemljine soli.
Najvažnejše rudninske redilne snovi v zemlji so: amonijak, kali, natron, apno, magnezija, kremenec, železni okis, fosforova kislina, ogljikova kislina, soli-tarjeva kislina in klorec.
c) Prst.
Prst ali humus je zmes uže več ali manj pre; perelih,  strohnelih in zgnjitih rastlinskih in živalskp
List 7.
ostankov. Ti ostanki razkrojijo se v rujavi prah. Konečno pa razpade prst v ogljikovo kislino in vodo. Prst zamore veliko vode na-se privleči, v kateri se slednjič raztopi, ter postane posredovalka pri hranjenji rastlin. Prst izboljša zemljo tudi v drugem obziru, ona izrahlja težko glinasto zemljo, privleče v zemljo vlažnost in hitro razgreje vsled svoje temne barve zemljo. Ker veliko prsti ni v nobeni zemlji in še tisto, ki se v zemlji nahaja, rastline kmalu porabijo, moramo jo kot najdragocenejši obstojni del zemlje z gnojem zemlji zopet nazaj dati.
2.   Splošna svojstva zemlje.
a)  Vpojnost zemlje.
Vpojnost ali absorpcija zemlje je njeno najvažnejšo svojstvo. Vpojnost je svojstvo zemlje, vsled katerega kapljevine in plinasta telesa v svoje ljuknice vsrka in jih tam tako obdrži, da jih voda ne more iz zemlje izprati. Ker so pa kapljine in plinasta telesa v zemlji ob enem rastlinska hrana, razmeriti je lehko važnost vpojnosti. Iz različnih poskusov sledi, da zemlja največ vsrka amonijaka, kalija in fosforove kisline. Zunaj imenovanih snovi zemlja tudi vpoji na-tron, žvepieno kislino, apno, magnezijo itd.
b) Fizikalna svojstva zemlje.
Fizikalna zemljina svojstva odvisna so od razmere , v kateri so med seboj pomešani obstojni deli zemlje, posebno od kvarca, gline, apna in prsti.
1.   Absolutna in specifična teža zemlje.
2.    Zveznost. Ako se posamezni delci zemlje slabo skup držijo, je zemlja rahla, nasprotno imenujemo jo vezano. Kolikor več je v zemlji peska, toliko rahleja je, kolikor bolj glinava je zemlja, toliko bolj je tudi vezana. Apno zmanjša zveznost zemlje. Eahlja zemlja ne zadostuje vselej rastlinam z ozirom na trdnoto njih stališča, pa pospešuje pristop zraka in vode, vsled česar kemijsko delovanje v zemlji sil-neje postane. Vezana zemlja ovira razprostiranje korenin in delovanje zraka, zato se taka zemlja in nje sostavine počasneje razkrojujejo. V vezani zemlji vzdrži se mokrota dalje časa, zato je ta zemlja mnogokrat prevlažna.
3.    Sprijemnost ali adhezija zemlje. Spri-jemnost zemlje naredi, da se prijema na orodje, s komur zemljo obdelujemo. Močno sprijemno zemljo imenujemo težko, manj sprijemno pa lahko zemljo.
4.   Svojstvo zemlje, vodo nase potegniti in jo vsled sprijemnosti v svojih luknjicah obdržati.
5.   Lasovitostalikapilarnost. Vsled tega Zemljinega svojstva uravna se množina vode po vseh plasteh.
6.   Vpijanje vodene hlapi iz zraka.
7.   Specifična t op lo ta z emlje. *) To svojstvo zemlje odvisno je od njene vlažnosti. Kolikor manj je zemlja sposobna vsled nje sprijemnosti vodo obdržati, toliko bolj topla ali v r o č a je zemlja. Nasprotno imenujemo jo mrzlo.
8. Prevajanje toplote. Zemlja zamore z ozirom na svojo sostavo toploto hitreje ali pa počasneje po svojih plasteh prevajati.
(Dalje prihodnjič.)
50
*) Telesa jednake teže potrebujejo različne množine toplote, da se segrejejo do iste temperature. Množina toplote, katera ugreje utežno jednoto kakega telesa za 1° C, zove se njegova specifična toplota.
List 8.
Zemlja.
(Dalje.)
9. Zmožnost zemlje toploto sprejemati in oddajati je pri različnih zemljah različna. Temna zemlja se hitreje segreje kot svitlo-barvana.
3.   Razvrstitev zemlje.
Zemlje razvrstimo po njih kemični sostavi v sledeče vrste:
1.    Glinasta zemlja.
2.   Peščena zemlja.
3.   Apnena zemlja.
4.   Laporjeva zemlja.
5.   Prstena zemlja.                                                
1. Glinasta zemlja.
Glinasta zemlja je zelo zvezna in sprijenina, zato jo prištevamo težkim zemljam. Glinasta zemlja sprejme mnogo vode ter vlažnost dolgo časa obdrži; segreje se počasi in toploto tudi hitro odda. Iz tega uzroka se ta zemlja počasi osuši in zadržava rast in zorenje rastlin. V suši vspevajo pa rastline bolje v glinasti zemlji in gnoj svojo moč v tej zemlji dlje časa obdrži, ker se počasneje razkrojuje. Sicer ima ta zemlja važno lastnost navzeti se amonijaka, kalija, natrona itd., zato je dobro rabimo za pokrivanje gnoja, da zabra-nimo razpuhtenje dragocenih redilnih snovi.
Na glinasti zemlji posebno dobro vspeva pšenica. Od tod ima ime „pšenična zemlja".
Glinastih zemelj je toraj več vrst.
Tako imamo navadno peščeno glinasto zemljo, v kateri je 50—60% gline, drugo je pesek. Dobra glinasta zemlja je enaka prej imenovani, ima pa nekaj apna primešanega. Prstenaglinastazemlja je ona, v kateri je 10—20% vrsti in vsaj 50% apna; tako zemljo štejemo med najbolj rodovitne. Nadalje imamo še laporjasto glinasto zemljo, ilovnato zemljo itd.
Glinasta zemlja z majhno množico primešanega peska potrebuje vsake 3—4 leta močnega gnojenja. Zbolj-šati je to zemljo s primešanjem peska in apna, z rahlim gnojem, sploh z vsako rečjo, ki zveznost zmanjšava. Pri obdelovanji glinaste zemlje gledati je na pravi čas, to je, kedar ni prevlažna in ne presuha. Glinasto njivo je dobro sprašiti uže v jeseni, ker mraz najbolje razmljeva težke zemlje.
2.   Peščena zemlja.
Peščena zemlja je ona, ki je nastala iz peščena-stega in kremenčevega kamenja, in ima primešane nekoliko gline. To zemljo prištevamo lahkim, ker ima majhno zveznost, jo je lahko obdelovati in v resnici tudi manj tehta kot glinasta zemlja. Peščena zemlja zamore malo vode v sebe sprejeti, pa jo tudi precej odda. Ona je topla, vroča, ker se namreč hitro in močno segreje ia zato pospešuje rast in zorenje rastlin. Tem dobrim svojstvom nasprotujejo druge slabe: Gnoj malo izda, treba je večkrat gnojiti in rastline po suši posebno trpijo.
V peščeni zemlji dobro uspeva rž, krompir, ajda, in če je podnebje vlažno, tudi detelja, lan, proso, so-čivje in korenje. Priporočljivo je; peščeno zemljo v vlažnem stanu obdelati.
Vrste peščene zemlje so: Navadna peščena zemlja, v kateri ni nad 12% gline. Prstena peščena zemlja ima nad 6% prsti in ne čez 40% peska. Ilovnata peščena zemlja ima po 10—20% gline. Peščena ilovnata zemlja je ona, ki ima k večem 25% gline.
Peščena zemlja da se izboljšati s primešanjem gline, ilovice, blata, laporja, z gnojenjem z špehastim govejim in prešičjem gnojem. Tudi globoko oranje pomaga, če je spodnja plast ugodnejše sostave.
3.    Apnena zemlja.
Apneno zemljo imenujemo ono peščeno ali glinasto zemljo, ki ima primešane večje ali manjše množice apna. Njena vrednost, kakor njena svojstva ležijo nekako v sredi med vrednostjo in svojstvi peščene in glinaste zemlje. Apno v vseh vrstah zemlje ugodno vpliva na njih izboljšanje in na vspevanje rastlin.
V apneni zemlji izvrstno vspeva: pšenica, ječmen, oves, esparzeta in lucerna; prav dobro tudi grah, leča, grahora, bob, goršica in detelja.
4.   Laporjeva zemlja.
Laporjeva ali soldanova zemlja ima zraven oglji-kovo-kislega apna primešano veliko gline in peska. Ta zemlja je prav dobra, včasih najrodovitaejša. Imamo glinjasti, peščeni in prsteni lapor.
5.   Prstena zemlja.
Med prstene zemlje štejemo one, ki imajo nad 20% prsti. Tukaj sem pa spadajo tudi zemlje na mahu (močvirju, morastu) in zemlja s šoto. Šota je zmes rudnin, rudninskih soli, smol, različnih okisov, organskih spojin in ne še popolno razpadlih rastlinskih ostankov.
Prstena  zemlja   se   hitro   segreje   in   tudi  hitro izsuši.
Gojzdna zemlja nastane iz razkrojenega listja in lesa v gojzdu in je posebuo izvrstna za vrtnarstvo.
(Dalje prihodnjič,)
58
66
Zemlja.
(Dalje.)
4.  Svojstva zemlje z ozirom na njeno lego in
krajevne razmere.
Rodovitnost in spos bnost zemlje za kmetijstvo pa nisti odvisni samo od zemljine sostave, ampak tudi od bližnje okolice, lege, oblike in od spodnje zemljine plasti.
Bližnja okolica nj v, ako je vsa pogojzdena, na-naredi mrzel in vlažen zrak, ki dostikrat zapreči vspešno kmetovanje. Nekaj gojzda je sic-r vedno dobro v bližini imeti <na L del gozda 3 dele obdelane zemlje), preveč izsekani gojzdi pa naredijo škodljive vetrove, točo in povoduji. Ker primerua množica gozdov dobrodejno vpliva na kmetijstvo, moramo vedno misliti na njih obrambo, ne glede ua njih važnost o narodno-gospodarskem oziru.
Lega njiv, travnikov, senožet itd. z ozirora na njih nagnenje od vodoravne lege, je različna. Ugodna je lega, ako j^ zemljišč*- kake 3—5° nagneno. Kar je zemljišče če/. 15° nagneno, ni več za kmetijstvo ugodno.
Od geognifir-np l-g^e zemljišča odvisna je povprečna letna toplota in množica dežja.
Oblika zemljišča ima na rodovitnost velik vpliv. Od nje je odvisna razdelitev zemljišča, namer razorov, odvodenje in vpliv solnčnih žarkov. Gričasta zemlja je za kmetijstvo vedno manj ugodna kakor ravna.
Spodnja in zgornja zemlji na plast. Zemljina plast, ki leži na vrhu obdelanega zemljišča, zove se zgornja plast. Ta plast ima v sebi veliko več sprstenelih organskih snovi, zato je temneja od plasti, ki pod njo leži. Navadno računa se k zgornji plati toliko zemlje. kolikor globoko zemljišče obdelujem. Pod zgornjo plastjo leži spodnj a p las t. Spodnja plast prvotnih zemelj obstoji iz strtega skalovja in grušča, iz katerega je zgornja plast nastala. Spodnja plast nap lavi j ene z.emlje je navadno drugače sestave, kot nje zgornja plast, sicer pa zamore biti pri taki zemlji več različnih spodnjih plasti, predno se pride na trdo skalovje.
Debelost zgornje plasti, katera se vsled obdelovanja in razkrojevanja vedno spreminja, vpliva kaj močno na zemljino sposobnost, različne rastline stvar-jati. Na plitvi zgornji plasti, ki je komaj 15 cm. debela, vspevajo le rastline, ki svoje korenine plitvo, to je. bolj na površji razprostirajo. Na zemlji, koje zgornja plast je nad 25 cm. debela, zamorejo pa uže vspevati rastline z globokimi koreninami Kolikor debeleja je zgornja plast, toliko boljša in sigurnejsa je za dobo vspevanje rastlin, ker ima taka plast več redilnih snovi v sebi in suša tako hitro ne more rastlinam škodovati.
5.   Razredovanje zemlje.
Zemljine vrste določili smo z ozirom na njeno so-stavo, razrediti jo pa zamoremo z ozirom na njeno gospodarsko vrednost ali cenilno vrednost. Cenilec mora pri določevanji gospodarske vrednosti zemlje v poštev jemati dejanske izkušnje, zraven tega pa mora imeti potrebna kemijska in fizikalna znanja. On mora oceniti krajevno kakor geografično lego zemljišča, vpliv bližnjega gorovja, kakor nastanek dotične zemlje. Nič manj ne vpliva na gospodarsko vrednost zemlje nje zgornja in spodnja plast, teža, vonja, barva, rastline, ki na nje rastejo, sila, ki je potrebna za obdelovanje in celo obljudenost kraja, v katerem zemljišče leži. Vse te stvari in razmere mora cenilec pre-vdarjati, če hoče prav presoditi gospodarsko vrednost kakega zemljišča ali celega posestva.
Pred vsem mora cenilec razdeliti zemljo z ozirom na njeno porabo: T. Polje, II. travniki in pašniki, III. vrtovi, IV. sadovnjaki, V. vinogradi in VI. gozdi.
L Polje. Vrednost polja odvisna je v prvi vrsti od dohodka, ki ga daje. Dohodek določiti priporočajo učenjaki na dva načina. Eni (Pabst, Block, Schon-leitner) določijo vrednost z ozirom na ves (bruto) dohodek njive ne oziraje se na stroške, drugi (Thaer, Koppe, FlottoAV, Schubler) pa z ozirom na sostavo zemlje in nje zmožnost kmetijske rastline vspešno stvarjati.
Če tudi slabo ali dobro obdelovanje in pravilno kolobarjenje močno vpliva na rodovitnost zemlje, ozirati se bode vendar moral cenilec na zemljino pri-rodno zmožnost rastline stvarjati in zadostovala mu bode pri cenjenji sledeča od Pabsta sestavljena tabela. Pabst razredi polje tako-le: njive s pse nično, ječmenovo, ovseno in ršeno zemljo. Vsako teh zemelj razdeli se v 3- 4 razredi.
II. Travniki (senožeti) in pašnjaki; o raz-reditvi teh govorimo pri dotičnih razpravah o travnikih in pašnjakih.
III.   Vrtovi. Vrtna zemlja je navadno najbolja in najrodovitnejša zemlja.
IV.    Sadovnjaki narede se sicer na različnih zemljah, vendar se priporoča za-nje izbrati zemljo z najdebelejšo zgornjo plastjo.
V.    Vinogradova vrednost ne oceni se le po sostavi zemlje, ampak tudi po njegovi legi in rodovitnosti.
VI.   G o j zdi imajo najrazličnejše zemlje, navadno imajo pa slabo in kamnitno zemljo.
67