-    232
Ozir po Jugoslavenskem.
Dragi radovedež!
Od  Kolpe. 2.
Dobro znana je svetu krasna pa plodna dolina, od vode Savine, ki jo razdvojuje ,,8avioska dolina" imenovana. Po vsej pravici se savinsko polje „raj*' slovenskega Stajarja  imenuje,   da!  ne samo  slovenskega,
v
*) Castitega gosp. M. P. prosimo,   da nas zapiae v vrsto naro(S-nikov.                                                                             Vred.
temuč vsega Stajarja. Krije v sebi veliko lepih vasi, in tudi prijazni trg Zavski, čegar pošteni prebivavci se po vsem slovenskem svetu čislajo kot pravi narodni možaki. Rajsko lego ima tudi mesto Celje, tikoma Savine. Odkar železnica drdra mimo Celja, se je mesto vse prerodilo in pomladilo. Ne bom pripovedoval o novih ulicah ,,na grabnu", proti sv. Maksimilijanu in sv. Duha, proti kolodvoru itd., kterih poslopja so tako lična, da se meriti morejo s poslopji velikih mest. Peljem te le prek kapucinskega mosta na desni breg Savine , ktera je bistra kakor je bister Slovenec. Pred nekterimi leti tu nisi nahajal druzega, kot gosto grmovje in pa mlake, kterih prebivavci so poleti v eno mer raglali in popotnika topili v melanholične misli. Al zdaj je vso drugače. Pridna slovenska roka je grmovje strebila, močirje posušila in nekdaj pust in otožen kraj spremenila v prekrasno livado , ktero lepšajo rodovitne njive, pisane senožeti, prijazni vrti in dva lepa drevoreda, eden za vozove, za pešce eden. Glej, dragi radovedež! kako se na svetu zdaj vse obrača. Po prijazni planjavi šetaje pa sem vendar milo zdihoval. O zalo celjsko mesto s svojo rajsko okolico , zakaj se ne zdramiš popolnoma, da bi tvoji prebivavci, od prvega do zadnjega, se zavedili, da so sinovi matere Slave, kteri so dolžni čast in Ijubav presrčno , in da je protinaravno , da se nekteri izmed njih tako nespodobno ukiaojajo nemškuti, kakor praočetje njih v starodavnih časih poganskim Rimljanom, Česar priča so še napisi na tukajšnjih rimskih kamnih. — Iz teh mojih sanjarij izbudila me je ču-varica z mestnega zvonika, oznanovaje mi, da je čas odriniti proti beli Ljubljani po železnici. — Se nekaj Ti pa moram povedati za vodilo, ako se kdaj primeri, da potuješ skozi Celje. Ne žabi prav polne denarne listnice seboj vzeti! Grostivnice v Celji, saj kar sem jez skusil, niso hvale vredne. Poiskal sem si bil najslav-nišo pivnico; al žalibože ! okanil sem se bil. Čeravno postrežba nikakor ni izvrstna, je dragina blizo taka, kakoršna se pripoveduje o Mehiki. Sram me je povedati , koliko sem za posteljo z nesnažnimi prti in za neokusno in prazno kavo plačal. Primaruha! kadar potuješ v Celje, ne žabi svetlih križavcev doma; morda si s srebrom bolj srečen mimo mene s papirnatim denarjem. Morebiti da sta „Engelwirth'* ali ,,Ochsenwirth" bolja — al teh nisem skusil; imeni ste me strašili. Pravili so mi sicer, da so celjske gostivnice večidel prazne, ker železnica tira popotnike brez postanka hitro naprej , in da to je krivo , da gostivnice tako pešajo. Verjamem; al da bi krčmarje morala za to zgubo od-škodovati peščica popotnikov, ki tukaj ostaja, to ni pravo. O Celji se saj po moji skušnji pač lahko reče, da ne smeš „delati rajtenga brez birta.^' O n ti jo še le zasoli! — Lukamatija je zapiskal in hajd proti beli Ljubljani. Kako je tukaj, Ti^povem drugi^pot.
T. M. Stantetov-Sentviski.