Uvod
Pred vrati je december, sv. Martin je po zidanicah 
naših vinorodnih gričev naredil svoje, vroča kri 
ob zapisu zemljepisnih imen pa se še ni polegla.
Dr. Špela Bregač
Zavod RS za šolstvo
spela.bregac@zrss.si
COBISS: 1.04
Oni dan sem na lokalni internetni strani brala 
energičen prepir o zapisu imena grička, na 
katerem je svojo posest že leta 1136 dobil stiški 
cistercijanski samostan, na vrhu 428 visokega 
vinorodnega grička pa od leta 1623 stoji 
Zemljepisna imena – še vedno se 
zatika pri zapisu …
Geographic Names – Still Causing Problems in Writing ...
Povzetek
Prispevek odgovarja na najpogostejša 
vprašanja v povezavi z zapisom velike 
začetnice pri zemljepisnih imenih. kdaj 
je zemljepisno ime naselbinsko in kdaj 
nenaselbinsko. k ako zapisati predložno 
zvezo, kdaj prevajati tuja zemljepisna 
imena in kako je z zapisom črk, ki jih 
slovenska abeceda ne pozna. kje poiskati 
odgovore na podobna vprašanja in kam 
se obrniti, če je sprememba zapisa 
zemljepisnega imena upravičena.
Ključne besede: velika začetnica, naselbinska 
zemljepisna imena, nenaselbinska zemljepisna 
imena
Abstract
The paper answers the most common 
questions regarding the use of initials in 
geographic names. Questions as to when a 
geographic name is an urban one and when 
it is a non-urban one. Questions as to how 
to write down a prepositional phrase, when 
to translate foreign geographic names, and 
how to write down letters which are not 
known to the slovenian alphabet. Where to 
find answers to similar questions and where 
to turn when wondering if the change in 
writing down a geographic name is justified.
Keywords: Initial, urban geographic names, non-
urban geographic names
Slika 1: Trška gora
Vse fotografije: Š. Bregač.
45
GeoGrafija v šoli  |  1/2017
širimo obzorja

romarska cerkev. Tudi to je dal postaviti stiški 
opat, ob njej pa rastejo štiri mogočne lipe, med 
njimi najdebelejša na Dolenjskem. Z vrha se 
odpira lep razgled na Novo mesto in Gorjance. 
Govorim o Trški gori.
Kako torej pišemo geografska 
imena?
Prepir z utemeljevanjem se je vrtel okrog velike 
začetnice zapisa samostalnika gora. Videti je, 
da je Slovenski pravopis (SP), ki je skupaj s 
slovarskim delom izšel leta 2001, Pravila pa že 
leta 1989, dvignil precej prahu, ki se še ni  
polegel …
Pravopis na strani 13 jasno zapiše, da 
zemljepisna imena delimo na naselbinska in 
nenaselbinska, pri čemer so »naselbinska imena 
mest, vasi, trgov in zaselkov, nenaselbinska pa 
vsa druga.«
V naselbinskih imenih pišemo vse sestavine z 
veliko začetnico, izjema so samostalniki trg, 
vas, mesto, selo in naselje, v nenaselbinskih 
pa pišemo prvo besedo z veliko, vse ostale pa 
z malo, razen če katera sama po sebi ni lastno 
ime. Tako v grobem in splošno povedano govori 
Slovenski pravopis. Dejanska raba pa je že druga 
pesem s sto in eno različico.
In če sem že odgovorila, kako pravilno zapisati 
ime opevanega grička v bližini Novega mesta, 
se sprehajalcu, ki se med vinograde do cerkvice 
poda peš, porodi vprašanje, zakaj je na krajevni 
tabli zapis Trška Gora, na smerokazu pa obe 
varianti zapisa. In po tem se ni čuditi zmedi …
A odgovor je povsem preprost. Trška gora ima 
stalne prebivalce in hišne številke, torej je lahko 
tudi naselbinsko ime. Zato tudi Trška Gora. 
Če se prejšnja zanka zdaj zdi povsem preprosta, 
bom poskusila razvozlati še kakšno.
Nekatera tuja naselbinska zemljepisna imena 
poznajo slovensko ime. Npr. Beljak, Celovec, 
Gorica, Benetke, Carigrad, Dunaj, Kelmorajn, 
Jakin, Monakovo. V prvih treh primerih gre za 
zemljepisna imena na slovenskem nacionalnem 
ozemlju, vendar onstran (politične) meje, ki jih 
uporabljamo enakovredno s tujimi imeni: Villach, 
Klagenfurt, Gorizia. Naslednja tri imena so 
davna dediščina, uporabljamo jih le v slovenščini. 
Zadnja tri imena pa so stilno zaznamovana in 
marsikomu povsem neznana (Köln, Ancona, 
München).
Kako pa je z zapisom črk, ki jih slovenska 
abeceda ne pozna? Če je zapis imena v latinični 
pisavi, združeni črki ae in oe pišemo razvezano, 
ć zapišemo s č in đ z dj (SP 2001, str. 146). 
Češka pisava pozna znamenja za dolžino nad 
samoglasnikom. Ta pri zapisu opustimo: Plzen. 
Črki y in ch zamenjamo z i in h (Hradčani), črko 
h ohranimo, vendar jo izgovarjamo po naše 
(Praga). Podobno velja za slovaško, poljsko in 
lužiškosrbsko pisavo. Npr: Svetopolk, Banska 
Bistrica, Gdansk, Lodz, Bela Gora …) Kakšen je 
zapis neslovanskih evropskih latiničnih pisav, 
npr. albanske, ugrofinske, madžarske, finske in 
estonske, vam Slovar razloži na treh straneh (SP 
2001, str. 151–153).
Ustrezne zamenjave pri domačenju romanskih in 
germanskih pisav so zapisane na straneh od 154 
do 174.
Posamezne črke novogrške pisave zapisujemo 
z latiničnimi tako kot pri stari grščini, le da 
je glasovna vrednost črk in črkovnih skupin 
precej drugačna kakor v stari grščini. Cirilične 
pisave za slovanske jezike imajo skupne črke s 
približno enako glasovno vrednostjo: Nikšič, 
Vranje, Valjevo, Sofija, Sevastopol, Ukrajina, 
Slika 2: Trška Gora ali 
Trška gora?
46
GeoGrafija v šoli  |  1/2017
širimo obzorja

Brest … Medjugorje, vendar tudi Medžugorje, v 
tem primeru gre za podomačeno različico prej 
omenjenega zapisa. 
Azijske, afriške in druge pisave prenašamo v 
slovensko po načelih za zapisovanje slovenskih 
glasov. Po domače zapisujemo tudi imena plemen 
in ljudstev in zemljepisna imena predklasičnega 
kulturnega izročila: Bejrut, Sečuan, Tbilisi.
Na tem mestu se morda pojavi vprašanje, 
kako je s prevajanjem občnoimenskih prvin v 
zemljepisnih imenih.
Velja načelo, da če je zemljepisno ime večbesedno 
in ga sestavljajo tudi občnoimenske sestavine, 
te prevajamo zlasti pri imenih držav (Združene 
države Amerike, Nova Zelandija, Savdska 
Arabija), pokrajin (Bližnji vzhod, Spodnja 
Saška, Donski bazen), delov kopnega (Nova 
Gvineja, Kanarski otoki, Velikonočni otok), voda 
(Atlantski ocean, Beringovo morje, Ženevsko 
jezero), oblik zemeljskega površja (Libijska 
puščava, Golanska planota, Bela gora), nekaterih 
mest (Špindlejev Mlin), cest, trgov, ulic, parkov 
(Peta avenija, Elizejske poljane, Rdeči trg) (SP , 
2001, str. 26).
Izjemoma prevajamo občnoimenske dele 
naselbinskih imen, vendar v primerih, da se je v 
rabi to skozi desetletja uveljavilo: Dunajsko Novo 
mesto, Frankfurt na Majni. Sicer naselbinska 
imena pišemo v nespremenjeni obliki: New York, 
Karlovy Vary, Cape Town.
Zakaj torej pomisel na to, da bi morda zapisali 
Novi Jork, Solno mesto, Sveti Frančišek? 
Odgovor najdete v Levčevem pravopisu (1899, 
čl. 513), v Breznik-Ramovševem pravopisu 
(1935, čl. 4) in na spletnem portalu Termania 
(Splet 1). Toda brati je treba natančno. V rabi 
je SP iz leta 1989 oz. 2001, spletni portal 
Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU 
pa navaja, kakšna bi lahko bila slovenska oblika 
nekaterih imen. In opozori, da je oblika teh imen 
nestandardizirana, raba pa neprimerna.
Pri zapisu zemljepisnih imen se pojavlja zadrega 
tudi v primerih, ko želimo označiti zgolj lego 
znotraj celine. 
V geografiji se pojavljajo delitve treh celin: 
Evrope, Afrike in Azije (npr. Južna Evropa, 
Severna Evropa, Srednja/Centralna Afrika, 
Vzhodna Azija …), ne pa Amerike in Avstralije. 
Gre za poimenovanja regij, ki se pojavljajo kot 
zemljepisna imena in so posledica členitve 
posameznih celin na geografsko zaokrožene 
enote z natančno določenim pripadajočim 
ozemljem in obsegom. Na prvi pogled je vse 
enostavno, v praksi pa malo manj. Politično 
oblikovane in naravnogeografske regije se v 
praksi ne ujemajo. Zato bi bila ustreznejša 
raba male začetnice, s katero nakazujemo del 
celine glede na stran neba: srednja Evropa (in 
ne Srednja Evropa). Pa še en argument za zapis 
male začetnice. Območje srednje Evrope je precej 
nedorečeno, mnogi si ga razlagajo po svoje, zato 
težko govorimo o ozemeljsko poenoteni regiji, ki 
bi zapis z veliko upravičevala.
Spet drugače je pri zapisu Vzhodne/Zahodne 
Alpe. V tem primeru ne gre (le) za stran 
neba. Poznamo natančen obseg, razmejitev je 
tradicionalna in zakoreninjena. Govorimo o 
eksonimu. Torej bomo obe sestavini zapisali z 
veliko začetnico: Vzhodne Alpe.
Slika 3: Trška gora malo drugače
47
GeoGrafija v šoli  |  1/2017
širimo obzorja

Težave nastajajo tudi pri zapisu predloga v 
nenaselbinskih imenih. Za zapis v naselbinskih 
imenih velja, da neprvi predlog zapišemo z malo: 
Črni Vrh nad Idrijo, Pri Žagi, Za Vrhom pri 
Črnivcu.
V nenaselbinskih imenih pišemo z veliko le prvo 
besedo, ostale le, če je kakšna sama po sebi lastno 
ime: Za vodo, Pod hrastom, Cesta v Mestni 
log. Če želimo ohraniti ime nespremenjeno, ga 
pišemo z vrstnim poimenovanjem: Stanujem 
v ulici Pod hrastom. Če se v skladenjski rabi 
»srečata« dva predloga, tistega, ki je del imena in 
ne ustreza skladenjskemu položaju, izpustimo 
in z veliko pišemo prvo popredložno sestavino: 
Grem k Hrastom. Včasih je moč združiti predlog 
in besedo v eno: Prihajam iz Podhrasta.
Včasih pa lahko namesto večbesednega 
zemljepisnega imena uporabimo splošno znano 
skrajšano ali pa nadomestno ime in ga pišemo z 
veliko. Tako namesto Ljubljansko barje zapišemo 
kar Barje, Goriška brda postanejo Brda in Velika 
Britanija Otok.
Namesto zaključka 
Na koncu razmišljanja pa morda še o zapisu 
slovenska Istra. V priročnikih najdemo podatek, 
da je zemljepisno lastno ime polotoka Istra. Torej 
je slovenska pridevnik in ni del lastnega imena. 
Zagovorniki rabe velike začetnice pridevnika 
izhajajo iz prepričanja, da je ime geografske 
enote v resnici Slovenska Istra, zato bi bilo 
morda smiselno razmisliti, da bi Komisija za 
standardizacijo zemljepisnih imen pri GURS 
na podlagi argumentov stroke upravičila 
spremembo zapisa. Dejansko rabo omenjenega 
zapisa je moč preveriti tudi na spletnem portalu 
Gigafida (Splet 2). Ta sam po sebi govori o 
upravičenosti spremembe zapisa, kajti jezik je živ 
in se ves čas spreminja. 
Dokler pa zgoraj omenjena komisija zapisa ne 
spremeni, je pravilen zapis slovenska Istra (SP , 
str. 681).
Viri in literatura
1. breznik, a., ramovš, f . (ur.) (1935): slovenski 
pravopis. Znanstveno društvo. Ljubljana.
2. dobrovoljc, H., jakop, n. (2011): sodobni pravopisni 
priročnik med normo in predpisom. ZrC saZu.
3. dobrovoljc, H., k ončar bizjak, a. (ur.) (2014): slovar 
pravopisnih težav. ZrC saZu.
4. Levec, f . (1899): slovenski pravopis. Cesarsko 
kraljeva zaloga šolskih knjig. dunaj.
5. kladnik, d. (2007): Pogledi na podomačenje tujih 
zemljepisnih imen. ZrC saZu.
6. kladnik, d., Perko, d. (2013): slovar slovenskih 
eksonimov. ZrC saZu.
7. seznam tujih zemljepisnih imen v slovenskem 
jeziku. Gurs , 2001.
8. Toporišič, j. idr. (2001): slovenski pravopis. ZrC 
saZu.
9. splet 1: http:/ /www.amebis.si/termania.
10. splet 2: http:/ /www.gigafida.net/.
11. splet 3: http:/ /www.gu.gov.si/si/delovnapodrocja_
gu/projekti_gu/komisija_za_standardizacijo_
zemljepisnih_imen/publikacije/.
48
GeoGrafija v šoli  |  1/2017
širimo obzorja